PREDLOG RESOLUCIJE o 16. zasedanju Sveta za človekove pravice (v Ženevi od 28. februarja do 25. marca 2011)
2. 3. 2011
v skladu s členom 110(2) poslovnika
Marie-Christine Vergiat, Eva-Britt Svensson, Miguel Portas, Rui Tavares, Marisa Matias, Willy Meyer, Elie Hoarau v imenu skupine GUE/NGL
B7‑0164/2011
Resolucija Evropskega parlamenta o 16. zasedanju Sveta za človekove pravice (v Ženevi od 28. februarja do 25. marca 2011)
Evropski parlament,
– ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Svetu Združenih narodov za človekove pravice,
– ob upoštevanju svojih nujnih resolucij o človekovih pravicah in demokraciji,
– ob upoštevanju prihodnjega 16. zasedanja Sveta za človekove pravice, ki bo potekalo od 28. februarja do 25. marca 2011,
– ob upoštevanju pregleda Sveta za človekove pravice, ki je predviden v letu 2011,
– ob upoštevanju člena 110(2) svojega poslovnika,
A. ker šestdeset let po proglasitvi splošne deklaracije o človekovih pravicah vsakdanji boj proti diskriminaciji in za izvajanje vseh človekovih pravic – socialnih, gospodarskih, kulturnih, državljanskih in političnih – še vedno poteka,
B. ker morajo Evropska unija in njene države članice v svojih politikah zagotoviti spoštovanje človekovih pravic, da bi okrepile in zagotovile verodostojnost Evropske unije v Svetu za človekove pravice,
C. ker je Svet za človekove pravice kljub svojim pomanjkljivostim pomembna platforma za razprave o človekovih pravicah in boj proti njihovim kršitvam,
D. ker bo pregled Sveta za človekove pravice potekal dvotirno: v New Yorku se bo razpravljalo o njegovem statusu, v Ženevi pa o njegovih postopkih; ker so v tem letu predvidene številne pobude in neformalna srečanja,
E. ker bo med 16. zasedanjem Sveta za človekove pravice v Ženevo odpotovala tudi delegacija pododbora Parlamenta za človekove pravice, kot je bilo to v preteklih letih ob zasedanjih tega sveta in pred tem Komisije Združenih narodov za človekove pravice, ki je bila njegova predhodnica,
1. ponovno poziva države članice Evropske unije, naj dejavno nasprotujejo vsem poskusom spodkopavanja pojma univerzalnosti, nedeljivosti in medsebojne odvisnosti človekovih pravic, ter dejavno spodbujajo Svet za človekove pravice, naj enako pozornost nameni vsem vrstam diskriminacije, zlasti diskriminaciji na podlagi spola, starosti, spolne usmerjenosti in političnega ali verskega prepričanja;
2. poudarja pomen enakega obravnavanja socialnih, kulturnih, državljanskih in političnih pravic; poudarja, da so visoka stopnja brezposelnosti, večja revščina in socialna izključenost, čedalje težji dostop do cenovno ugodnih javnih storitev na področju zdravstva, izobraževanja, stanovanj, prevoza in kulture ter poslabšanje njihove kakovosti veliki izzivi; poudarja, da sta privatizacija in liberalizacija otežili dostop do nekaterih pravic, da je treba takšno naravnanost spremeniti in da so poglavitni načini za reševanje teh težav boljša porazdelitev bogastva, dostojne plače in kakovostna delovna mesta; ugotavlja tudi, da so se z varčevalnimi ukrepi, ki so bili uvedeni zlasti v nekaterih državah članicah Evropske unije, neenakosti samo še poglobile;
3. poudarja, da bi morale države članice Združenih narodov za zmanjšanje revščine in brezposelnosti bolj spodbujati dostop do naravnih in življenjsko pomembnih virov, dostop do zemlje ter suverenost in prehransko varnost;
4. poudarja, da migracijska politika Unije ter podpora diktatorskim režimom pod krinko dobrega upravljanja in izvajanja ultraliberalne gospodarske politike škodujeta človekovim pravicam, pa tudi mednarodni verodostojnosti Unije; ponovno poziva države članice Evropske unije, naj v svoji notranji in zunanji politiki zagotovijo spoštovanje človekovih pravic, saj v nasprotnem primeru slabijo položaj Evropske unije v Svetu za človekove pravice in vseh drugih mednarodnih forumih za človekove pravice;
5. opozarja pred zlorabo Sveta za človekove pravice; poudarja pomen svojih resolucij o posameznih državah za odzivanje na hude kršitve človekovih pravic; poudarja pomen objektivne, pregledne, neselektivne, konstruktivne in nekonfliktne ocene stanja človekovih pravic na podlagi zanesljivih informacij, pridobljenih z interaktivnim dialogom ter celovitim in enakim obravnavanjem vseh držav; poziva država članice, naj dejavno sodelujejo pri izvajanju teh dogovorjenih načel, ki zadevajo Svet za človekove pravice;
6. poudarja, da bo na 16. zasedanju Sveta za človekove pravice velika pozornost namenjena sedanjim uporom v arabskem svetu, zlasti v Libiji; poudarja odmeve teh nemirov, med drugim v podsaharski Afriki; poziva Evropsko unijo in države članice, naj ta ljudska gibanja podprejo – med drugim v Jemnu, Jordaniji, Siriji, Bahrajnu, Sultanatu Oman, Maroku in Alžiriji; obsoja zatiranje v teh državah in vsakršen poskus vmešavanja tretjih držav; nasprotuje vsakršnemu vojaškemu posegu v Libiji;
7. obžaluje, da ni poglobljene razprave o razmerah na Haitiju po potresu, ter poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj o tem vprašanju razpravljajo na zasedanju Sveta za človekove pravice, pri tem pa naj zlasti poudarijo potrebo po oceni pomoči, ki je bila poslana na Haiti, in kakšno je dejansko izvajanje načrta Združenih narodov za obnovo; je zaskrbljen zaradi nedavnih informacij nevladnih organizacij o spolnem nasilju nad ženskami v šotoriščih;
8. poudarja pomen razprave o Slonokoščeni obali, kjer naj bi se razmere iz dneva v dan slabšale; poziva Svet, naj o tem sproži razpravo v Varnostnem svetu, da bi lahko načrtovali dodatne ukrepe za razrešitev razmer, ki terjajo vedno večji davek med prebivalci te države, tudi njihova življenja;
9. obžaluje, da Evropska unija ni upoštevala priporočil iz Goldstonovega poročila; ponovno poziva države članice Unije, naj si prizadevajo za trdno skupno stališče Evropske unije o nadaljnjih ukrepih na podlagi Goldstonovega poročila in javno zahtevajo prevzem odgovornosti za domnevne zločine, ter poziva Izrael, naj opravi preiskave, ki bodo ustrezale mednarodnim standardom neodvisnosti, nepristranskosti, preglednosti, hitrosti in učinkovitosti, v skladu z resolucijo generalne skupščine Združenih narodov A/RES/64/10; meni, da bližnjevzhodni mirovni proces ne more napredovati brez odgovornosti in pravice ter da dosedanje preiskave teh zahtev ne izpolnjujejo; poziva Evropsko unijo, naj v dialoge z Izraelom vključi nadaljnje ukrepe na podlagi Goldstonovega poročila;
10. poudarja pomen vprašanja zasedenih ozemelj, ki je uvrščeno na dnevni red 16. zasedanja Sveta za človekove pravice; močno spodbuja delegacijo Unije, naj obsodi vse vrste kolonializma, zlasti v Palestini, pa tudi v Zahodni Sahari;
11. je seznanjen, da bo potekala razprava o Iraku; poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj ponovno obsodijo poseg koalicijskih sil v Iraku, zahtevajo takojšen umik vseh tujih sil iz njega in obsodijo vsakršno preteklo, sedanje ali prihodnje vmešavanje tujih držav v njegove notranje zadeve;
12. Unijo in njene države članice tudi poziva, naj obsodijo, da je Nato z zasedbo Afganistana še poslabšal razmere na področju človekovih pravic v tej državi, ter zahtevajo umik vseh vojaških enot iz nje; poziva Svet za človekove pravice, naj si prizadeva za ustanovitev preiskovalne komisije pod okriljem OZN ter za začetek procesa o vojnih zločinih, grozotah in ubojih civilistov v Iraku in Afganistanu;
13. ugotavlja, da je položaj na področju človekovih pravic v Iranu čedalje slabši; ugotavlja, da je zatiranje protestnikov in mirnih oporečnikov (vključno s študenti, akademiki, aktivisti za pravice žensk, odvetniki, novinarji, avtorji blogov, duhovniki in zagovorniki človekovih pravic ) v tej državi običajen pojav; poudarja, da mora imeti mednarodna skupnost bistveno vlogo pri zagotavljanju miru, in opozarja na nevarnost, da bodo nekatere velike sile te razmere izrabile za vmešavanje v to državo;
14. poziva k dejanskemu spremljanju položaja človekovih pravic v Hondurasu po državnem udaru ter k vsesplošnim prizadevanjem za ponovno vzpostavitev demokracije in pravne države v njem; poziva države članice Unije, naj si prizadevajo za odločno obsodbo državnega udara in zahtevajo sojenje krivcem; poziva tudi k preiskavi poskusov državnega udara v drugih latinskoameriških državah (na primer v Ekvadorju) in odkritju vseh odgovornih, tudi tretjih držav;
15. poziva k novemu posebnemu mandatu za Demokratično republiko Kongo in Kolumbijo glede na vse slabše humanitarne razmere v teh državah, zlasti kar zadeva izginotja novinarjev in zagovornikov človekovih pravic; podpira kolumbijsko ljudstvo v njegovem prizadevanju za končanje oboroženih spopadov s političnimi pogajanji, ki bo omogočilo vzpostavitev trajnega miru v državi;
16. poudarja, da mednarodno pravo človekovih pravic zagotavlja enakost in nediskriminacijo ter spolno usmerjenost uvršča v sfero pravice posameznika do zasebnosti in da je treba zagotoviti svobodo izražanja; zato je zaskrbljen zaradi napadov proti lezbijkam, gejem, biseksualcem in transeksualcem, zlasti v Ugandi in Iranu, pa tudi v Evropski uniji;
17. poziva države članice Evropske unije, naj si zlasti prizadevajo, da bo Svet za človekove pravice sprejel konkretne ukrepe za zaustavitev kršitev človekovih pravic nad civilnim prebivalstvom v vojnah in nasilnih konfliktih, vključno z nasiljem nad ženskami in otroki ter težavami otrok vojakov;
18. poudarja pomen nadaljevanja dela na področju globalne prakse, zlasti v zvezi s skrivnimi pridržanji v okviru boja proti terorizmu; poziva države članice Evropske unije, naj zagotovijo ustrezne nadaljnje ukrepe na podlagi obstoječih poročil v skladu s preteklimi stališči Evropskega parlamenta o tem vprašanju, zlasti z njegovimi resolucijami o uporabi evropskih držav za prevoz in nezakonito pridržanje ujetnikov s strani ameriške obveščevalne agencije Cia;
19. izraža zaskrbljenost, ker organi oblasti po vsem svetu v različnih oblikah in na različnih ravneh čedalje bolj ukrepajo proti zagovornikom človekovih pravic, aktivistom, organizacijam in institucijam za človekove pravice ter novinarjem;
20. poudarja, da mora Svet za človekove pravice opraviti celovit proces pregleda, pri čemer bo upošteval stališča nevladnih organizacij, civilne družbe in drugih zainteresiranih strani; poudarja, da ta pregled Sveta za človekove pravice ne bi smel ovirati pri njegovem nadaljnjem pomembnem delu na področju kršenja človekovih pravic;
21. meni, da bi moral pregled ohraniti neodvisnost visoke komisarke Združenih narodov za človekove pravice, ohraniti in po možnosti okrepiti posebne postopke ter omogočiti, da bi lahko Svet za človekove pravice obravnaval kršitve človekovih pravic v resolucijah in mandatih za posamezne države; poudarja pomen enakega obravnavanja socialnih, kulturnih, državljanskih in političnih pravic;
22. pooblašča delegacijo Evropskega parlamenta na 16. zasedanju Sveta za človekove pravice, naj izrazi pomisleke iz te resolucije, in jo poziva, naj o svojem obisku poroča pododboru za človekove pravice, ter meni, da bi bilo primerno še naprej pošiljati parlamentarno delegacijo na ustrezna zasedanja tega sveta;
23. naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Komisije, vladam in parlamentom držav članic, varnostnemu svetu Združenih narodov, generalnemu sekretarju Združenih narodov, predsedujočemu 64. generalne skupščine Združenih narodov, predsedniku Sveta Združenih narodov za človekove pravice, visoki komisarki Združenih narodov za človekove pravice ter delovni skupini EU-Združeni narodi, ki jo je ustanovil odbor za zunanje zadeve.