Evropski parlament,

–   ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 1970 (2011), sprejete 26. februarja 2011,

–   ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov z dne 1. marca 2011, s katero je bilo soglasno preklicano članstvo Libije v Svetu Združenih narodov za človekove pravice,

–   ob upoštevanju resolucije Sveta Združenih narodov za človekove pravice S-15/2, ki je bila sprejeta 25. februarja 2011,

–   ob upoštevanju sklepa Sveta z dne 28. februarja 2011 za uvedbo embarga na orožje in usmerjenih sankcij proti Libiji,

–   ob upoštevanju svojih priporočil Svetu z dne 20. januarja 2011 o kritičnih razmerah glede pogajanj o okvirnem sporazumu EU-Libija,

–   ob upoštevanju člena 110(2) svojega poslovnika,

A. ker prebivalci številnih arabskih držav po desetletjih zatiranja, kršitev človekovih pravic in demokratičnih svoboščin, korupcije in slabšanja socialnega položaja večine državljanov zahtevajo obsežne politične, gospodarske in socialne spremembe in ker so se sklenili na ulicah boriti proti zatiralskim režimom,

B.  ker Evropska unija in zlasti nekatere vlade držav članic ter Združene države Amerike že desetletja podpirajo te režime in so še posebej odgovorne za sedanjo krizo,

C. ker sta režima v Tuniziji in Egiptu padla, vendar drugi režimi še vedno nasilno zatirajo svoje državljane in njihove zakonite politične proteste; ker se libijski režim upira zahtevam svojih državljanov in mednarodne skupnosti, naj nemudoma odstopi in ustavi prelivanje krvi; ker po informacijah različnih virov libijski režim izvaja zračne napade na civiliste in pošilja plačance, da slepo streljajo na državljane,

D. ker je mednarodna skupnost uvedla sankcije proti režimu Libijske arabske Džamahirije s sprejetjem resolucije varnostnega sveta OZN 1970/2011,

E.  ker je po podatkih UNHCR v zadnjih dneh skoraj 150.000 oseb pobegnilo iz Libije v Tunizijo in Egipt, na tisoče beguncev in tujih delavcev pa se med poskusom, da bi zapustili Libijo, sooča z dramatičnimi razmerami,

1.  izraža svojo solidarnost z narodi v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu, pozdravlja njihov pogum in odločnost ter močno podpira njihove upravičene demokratične težnje; močno obsoja uporabo nasilja proti protestnikom, zlasti s strani Gadafijevega režima, in obžaluje veliko število ubitih in ranjenih, odkar so se začeli protesti;

2.  izraža močno podporo boju Libijcev za svobodo, demokratične, gospodarske in družbene reforme ter konec avtoritarnega režima; poziva EU, naj priskoči na pomoč prebivalstvu in zadovolji njegove osnovne humanitarne potrebe, vključno z zdravniško pomočjo;

3.  globoko obžaluje razmere v Libiji in ostro obsoja surovo zatiranje demonstracij, vključno z vsesplošnimi oboroženimi napadi na civiliste, v katerih je bilo na stotine smrtnih žrtev, veliko pa je bilo ranjenih; obsoja spodbujanje sovraštva zoper civilno prebivalstvo, ki sta ga na najvišji ravni režima izražala Moamer Gadafi in njegov sin Saif al Islam;

4.  poudarja, da imajo ljudje pravico odločati o lastni prihodnosti brez zunanjega vmešavanja;

5.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi humanitarne krize, s katero se srečuje na tisoče ljudi, ki bežijo s konfliktnih območij, kar le še otežuje položaj več kot milijona afriških beguncev, iskalcev azila in priseljencev, ki so obtičali v Libiji; spodbuja Svet, Komisijo in visoko predstavnico/podpredsednico, naj UNHCR in drugim pristojnim organizacijam, kot so Mednarodna organizacija za migracije, Svetovni program za prehrano ter Mednarodni odbor Rdečega križa, pomagajo pri zagotavljanju zaščite in nujne pomoči vsem, ki to potrebujejo;

6.  obsoja podporo, ki so jo Evropska unija, zlasti vlade nekaterih držav članic, desetletja zagotavljale tem režimom; opozarja na popustljivost Združenih držav Amerike in Evropske unije do teh režimov in sodelovanje z njim pod pretvezo obrambe pred islamom;

7.  zavrača vsakršno tuje vojaško posredovanje za rešitev krize v Libiji;

8.  podpira resolucijo varnostnega sveta OZN št. 1970, ki obsoja hude in sistematične kršitve človekovih pravic v Libiji, ter s katero je sklenil o razmerah poročati Mednarodnemu kazenskemu sodišču, obenem pa za državo uvesti embargo na orožje, izreči prepoved potovanja in zamrzniti sredstva družine Moamerja Gadafija;

9.  podpira odločitev Sveta Združenih narodov za človekove pravice, da se v Libijo pošlje neodvisna mednarodna preiskovalna komisija, ki bi preučila kršitve mednarodnega humanitarnega prava;

10. ostro kritizira intenzivno trgovino z orožjem med državami članicami EU ter Libijo, Egiptom in drugimi represivnimi režimi; opozarja, da je po podatkih neodvisnih virov Italija leta 2009 libijski vladi dostavila lahko orožje v vrednosti 79 milijonov EUR in da libijska policija in vojska s tem orožjem vsakodnevno zatirata miroljubne demonstracije libijskega prebivalstva; opozarja, da so tudi Belgija, Bolgarija, Portugalska, Francija, Nemčija in Združeno kraljestvo prodali orožje Libiji, in sicer od majhnega in lahkega orožja do letal in elektronske opreme za motenje ter tehnologije za nadzor množic;

11. v zvezi s tem poziva Svet, naj preveri, ali je prišlo do kršitev Kodeksa ravnanja EU pri izvozu orožja, ter sprejme stroge ukrepe, da bodo vse države članice v celoti spoštovale kodeks;

12. je zadovoljen, da je Svet 28. februarja 2011 sklenil prepovedati dobavo orožja, streliva in podobne opreme v Libijo;

13. ponovno kritizira potek pogajanj z Libijo o okvirnem sporazumu; je seznanjen z nedavno odločitvijo o zamrznitvi teh pogajanj;

14. obsoja dvostranski sporazum o prijateljstvu, partnerstvu in sodelovanju, ki sta ga sklenili Italija in Libija; poudarja, da ta sporazum krši mednarodne konvencije, predvsem glede spoštovanja postopkov na področju iskanja azila, ter poziva Italijo, naj ga nemudoma zamrzne;

15. poziva države članice, naj v EU zgradijo mrežo odprtih sprejemnih centrov za ljudi, ki trenutno bežijo iz severne Afrike, tudi z uporabo ustreznih sredstev EU; ti centri bi morali nuditi vsaj osnovno humanitarno pomoč, dostojne življenjske pogoje ter vso ustrezno socialno in pravno svetovanje za vse sprejete ljudi ne glede na njihov pravni status;

16. poziva države članice, naj navedejo svoje sprejemne zmogljivosti, da bi aktivirali direktivo o začasni zaščiti 2001/55/ES ter porazdelili odgovornost za preseljevanje oseb, zaščitenih v okviru tega programa, v druge države članice EU; opozarja, da za skupno politiko o azilu in priseljevanju velja načelo solidarnosti in pravične delitve odgovornosti med državami članici, vključno s finančnim področjem;

17. vztraja, da se EU na humanitarno krizo ne more odzvati z represijo in da Frontex ni odgovor; poudarja, da se v skladu z načelom nevračanja, navedenim v členu 19(2) Listine o temeljnih pravicah, operacije agencije Frontex na morju in operacije vračanja ne smejo končati tako, da bi osebe vrnili v Libijo ali drugo državo, kjer bi bilo njihovo življenje v nevarnosti; vztraja, da je treba strogo spoštovati mednarodno pravo, zlasti pri delovanju agencije Frontex;

18. opozarja, da je Evropski parlament maja 2010 z veliko večino sprejel dve poročili o vzpostavitvi skupnega programa EU za ponovno naselitev in o predlaganih spremembah Evropskega sklada za begunce za obdobje od leta 2008 do leta 2013, v katerih je predvidel predvsem možnost, da se države članice EU pripravijo na postopke v sili v primeru humanitarnih okoliščin, tj. na postopke, ki bi jih že bilo mogoče izvajati v primeru humanitarnih razmer v Libiji poziva Svet, naj nemudoma zaključiti te postopke soodločanja;

19. meni, da se je politika južnega sosedstva izkazala za neuspešno in vztraja pri njeni koreniti spremembi; poziva Evropsko unijo, naj v vzajemno korist vzpostavi dejansko partnerstvo za vsestranski razvoj, vse oblike sodelovanja, ki spodbujajo zaposlovanje, izobraževanje in usposabljanje, namesto pridružitvenih sporazumov, ki temeljijo predvsem na oblikovanju prostotrgovinskih območij po meri interesov multinacionalnih družb in zasebnega kapitala z izkoriščanjem delovne sile, ki nima dejanskih socialnih pravic; poziva k skladnosti politik EU, ki zadevajo njene južne sredozemske sosede, da bi preprečili navzkrižje s cilji EU na področju človekovih pravic in spodbujanja demokracije; vztraja pri strogem izvajanju Kodeksa ravnanja EU glede izvoza orožja;

20. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje     Svetu, Komisiji in vladam držav članic Evropske unije, Združenim narodom, Arabski ligi, Afriški uniji in vladam sosednjih držav Libije.