Evropski parlament,

–   ob upoštevanju svojih resolucij z dne 8. julija 2010 o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2013(1), z dne 18. januarja 2011 o priznanju kmetijstva kot strateškega sektorja v okviru prehranske varnosti(2) ter z dne 23. junija 2011 o skupni kmetijski politiki proti letu 2020: odziv na prihodnje izzive, povezane s hrano(3),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi (COM(2009)0591) in različnih delovnih dokumentov, priloženih temu sporočilu, ter svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 o poštenih prihodkih za kmete: bolje delujoča veriga preskrbe s hrano v Evropi(4),

–   ob upoštevanju sklepa Komisije z dne 30. julija o ustanovitvi foruma na visoki ravni za izboljšanje delovanja verige preskrbe s hrano (2010/C 210/03),

–   ob upoštevanju končnega priporočila skupine na visoki ravni o konkurenčnosti agroživilske industrije z dne 17. marca 2009 in sklepov Sveta z dne 29. marca 2010 o bolje delujoči verigi preskrbe s hrano v Evropi,

–   ob upoštevanju podatkov Eurostata o indeksih cen sredstev za kmetijsko proizvodnjo (stroški obratnih sredstev) in indeksih cen kmetijskih proizvodov (prodajne cene)(5),

–   ob upoštevanju svoje izjave z dne 19. februarja 2008 o preiskavi in odpravi zlorabe moči velikih supermarketov, delujočih v Evropski uniji(6), in svoje resolucije z dne 26. marca 2009 o cenah hrane v Evropi(7),

–   ob upoštevanju poročila Skupnega raziskovalnega središča iz leta 2008 o sistemih kmetovanja z nizko porabo sredstev: priložnost za razvoj trajnostnega kmetijstva(8),,

–   ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) svojega poslovnika,

A. ker se težave kmetov zaradi prihodkov še vedno povečujejo, cene, po katerih potrošniki kupujejo proizvode, pa ne odražajo plačila, ki ga zanje prejmejo kmetje;

B.  ker je za prehranske sisteme značilen model industrializiranega kmetijstva, ki ga obvladuje nekaj nadnacionalnih živilskih korporacij skupaj z majhno skupino velikih trgovcev na drobno; ker s tem modelom, ki je zasnovan za ustvarjanje dobička, ljudem ni mogoče zagotoviti zdrave in cenovno dostopne hrane, proizvajalcem pa poštenih dohodkov, medtem ko je vse večji poudarek na proizvodnji surovin, kot so agrogoriva, živinska krma ali plantažne kulture;

C.  ker kmetijski proizvajalci in kmetijske panoge v EU postopoma izgubljajo pogajalsko moč proti velikim trgovcem pri odločanju o ravni cen vzdolž vrednostne verige – od primarne proizvodnje prek predelave do končnega potrošnika;

D. ker prehranska suverenost ljudem omogoča, da uveljavijo pravico do odločanja o svoji kmetijski in prehranski politiki na podlagi potreb prebivalstva in okolja, ne pa na podlagi mednarodnih trgovinskih pravil, ki jih je uvedla Mednarodna trgovinska organizacija;

E.  ker je vse več neravnovesij med državami članicami z različno relativno razvitimi proizvodnimi sistemi, kar v državah članicah z bolj nestabilnimi proizvodnimi sistemi povzroča vse večje primanjkljaje in večjo prehransko odvisnost;

F.  ker bodo številni kmetje opustili kmetovanje, če se jim ne zagotovi poštena cena za njihove proizvode;

G. ker Komisija ne preganja zlorab velikih kupcev v verigi preskrbe s hrano;

H. ker je odnos med trgovci na drobno in dobavitelji živilskih proizvodov, pri katerem dobavitelji nosijo večino vseh izgub, medtem ko trgovci ohranijo svoje marže, očitno neuravnotežen;

1.  ostro nasprotuje sedanji koncentraciji moči na strani trgovcev in velike industrije ter poziva k rešitvam, s katerimi bi ta trend ustavili in ga obrnili, in sicer z ustrezno regulacijo verige preskrbe s hrano;

2.  opominja, da veriga preskrbe s hrano, kmetijstvo, agroživilska industrija in distribucija predstavljajo 7 % vseh delovnih mest v EU in promet v vrednosti 1400 milijard EUR na leto, kar je več kot v katerem koli drugem proizvodnem sektorju v EU;

3.  poziva, naj EU prednostno poskrbi za pošteno in dostojno plačilo za kmete, ter zahteva znatno povečanje pogajalske moči kmetov in njihovih organizacij;

4.  poziva k poštenosti in preglednosti v verigi preskrbe s hrano, da se preprečijo zlorabe velikih kupcev, ter poziva Komisijo, naj kmetom omogoči, da so temeljito obveščeni o predlaganih cenah proizvajalcev in trgovcev;

5.  odločno poziva k jasni, strogi in nepristranski opredelitvi primerov zlorab in nepoštene prakse;

6.  poziva, naj se hrana v čim večji meri začne ponovno proizvajati lokalno ter naj se odpravi močan vpliv velikih trgovcev in industrije na verigo preskrbe s hrano;

7.  se zavzema za oblikovanje učinkovitih regulativnih mehanizmov v verigi preskrbe s hrano, s katerimi bi z uvedbo jasnih pogodbenih razmerij zaščitili proizvajalce, zlasti male in srednje velike proizvajalce, delovna mesta v kmetijstvu in zmanjšali uvoz na nacionalni ravni in ravni Unije;

8.  poziva, naj se kmetijam zagotovijo poštene in donosne cene za kmetijske izdelke ter naj se okrepi zaščita na več ravneh, kamor sodi varnostni mehanizem „v primeru krize“, da se zmanjša nestanovitnost prodajnih cen zaradi špekulacij na trgu kmetijskih proizvodov;

9.  poziva k decentralizaciji živilske verige, s čimer bi spodbudili diverzifikacijo trgov na podlagi solidarnosti in poštenih cen ter kratke verige preskrbe s hrano in tesnejše odnose med proizvajalci in potrošniki v lokalnih živilskih mrežah v nasprotju z razširjenostjo in močjo osrednjih nabavnih oddelkov;

10. poziva Komisijo, naj ohrani sistem proizvodnih kvot, med drugim v sektorju mleka in sladkorja; sistem kvot bi bilo treba prilagoditi potrebam vsake države članice in relativni stopnji razvoja njihovih proizvodnih sistemov, s čimer bi omogočili relativni razvoj držav članic z večjimi primanjkljaji;

11. zagovarja uvedbo maksimalnih marž bruto donosa, zlasti za velike supermarkete in maloprodajna podjetja, pri tem pa se kot referenca upošteva cena, ki se plača proizvajalcem, s čimer bi spodbudili pošteno porazdelitev dodane vrednosti vzdolž verige preskrbe s hrano;

12. priporoča, naj se dodeli podpora za uvedbo in delovanje nacionalnih sistemov za spremljanje oblikovanja in spreminjanja maloprodajnih cen in cen v supermarketih;

13.  obsoja prakso, pri kateri veliki distribucijski sektorji manipulirajo s cenami in jih kombinirajo, ter poziva, da je treba takoj ukrepati in to ustaviti ter omogočiti preglednost postopka oblikovanja cen za končne potrošnike;

14. meni, da je treba zaradi zanesljivosti preskrbe s hrano, varnosti hrane, ohranitve ekosistemov ter okrepitve gospodarske in socialne strukture v primarnem sektorju v različnih državah članicah zavrniti liberalizacijo trgovine ter mednarodno trgovino s konkurence preusmeriti v dopolnjevanje;

15.  poudarja pomen kratke verige preskrbe s hrano in meni, da bi morala EU dejavno podpirati lokalno in regionalno proizvodnjo ter lokalne in regionalne trge, poleg tega pa spodbujati skrajšanje poti od proizvajalca do potrošnika, kar je glavni pogoj za socialno, gospodarsko in okoljsko trajnost;

16. se zavzema za takojšnje sprejetje ukrepov, s katerimi bi ustavili damping med državami članicami, kot se na primer dogaja v sektorju mleka;

17. opozarja, da mora kmetijska politika malim in srednjim kmetom, tudi na družinskih kmetijah, omogočati dostojen prihodek, da bodo proizvajali zadostne količine hrane ustrezne kakovosti po sprejemljivih cenah za potrošnike, ustvarjali delovna mesta, spodbujali razvoj podeželja ter zagotavljali okoljsko varnost in trajnost;

18. poziva k pravnemu okviru, s katerim se proizvajalcem hrane zagotovijo stabilne in poštene cene, spodbudi okolju prijazno kmetijstvo, internalizirajo zunanji stroški in izvede zemljiška reforma;

19. ostro kritizira predlog Evropske komisije za reformo skupne kmetijske politike in njene cilje za deregulacijo; meni, da bo to še povečalo že tako velika neravnovesja v verigi preskrbe s hrano; se zavzema za kmetijsko politiko, katere načela so:

–   pravica do zanesljive preskrbe s hrano in prehranske suverenosti, s čimer bi zadostili potrebam vsake države in upoštevali njene posebnosti,

–   obstoj instrumentov za regulacijo trga, s katerimi bi odpravili nestabilnost proizvodnih sektorjev zaradi nihanj v proizvodnji in potrošnji ter zagotovili poštene cene za proizvajalce,

–   poštena delitev subvencij med kmeti, proizvajalci in državami članicami ter sheme pomoči za proizvodnjo, ki so ustrezno prilagojene na nacionalni, regionalni in sektorski ravni;

20. poziva Komisijo, naj čim prej ustavi finančne špekulacije v živilskem sektorju in s cenami osnovnih proizvodov ter v sektorju biogoriv, ki bolj kot kdaj koli prej vplivajo na verigo preskrbe s hrano;

21. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0286. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0006. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0297. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0302. (5) http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/statistics/search_database. (6) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0054. (7) Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0191. (8) http://agrienv.jrc.ec.europa.eu/publications/pdfs/LIFS_final.pdf.