PREDLOG SKUPNE RESOLUCIJE o prisilnih izselitvah v Zimbabveju
20.10.2010
ki nadomesti predloge resolucij naslednjih skupin:
ALDE (B7‑0583/2010)
Verts/ALE (B7‑0584/2010)
S&D (B7‑0585/2010)
PPE (B7‑0587/2010)
ECR (B7‑0588/2010)
Alain Cadec, Filip Kaczmarek, Lena Kolarska-Bobińska, Cristian Dan Preda, Bernd Posselt, Tunne Kelam, Monica Luisa Macovei, Eija-Riitta Korhola, Elena Băsescu, Mario Mauro, Sari Essayah, Dominique Baudis, Elisabeth Morin-Chartier, Elmar Brok, José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra v imenu skupine PPE
Véronique De Keyser, Corina Creţu, Ana Gomes, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg v imenu skupine S&D
Marietje Schaake, Marielle De Sarnez, Ramon Tremosa i Balcells v imenu skupine ALDE
Judith Sargentini, Raül Romeva i Rueda, Malika Benarab-Attou, Barbara Lochbihler v imenu skupine Verts/ALE
Geoffrey Van Orden, Charles Tannock, Nirj Deva, Michał Tomasz Kamiński, Tomasz Piotr Poręba, Adam Bielan, Konrad Szymański, Ryszard Czarnecki v imenu skupine ECR
Resolucija Evropskega parlamenta o prisilnih izselitvah v Zimbabveju
Evropski parlament,
– ob upoštevanju svojih številnih predhodnih resolucij o Zimbabveju, zlasti resolucije z dne 8. julija 2010[1],
– ob upoštevanju člena 11 mednarodnega pakta o gospodarskih, družbenih in kulturnih pravicah, člena 17 mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, člena 27(3) konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, člena 14(2) konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk ter členov 7(1)(d) in 7(2)(d) rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča,
– ob upoštevanju skupnega stališča Sveta 2010/92/SZVP[2] z dne 15. februarja 2010 o podaljšanju omejitvenih ukrepov proti Zimbabveju do 20. februarja 2011, ki ga nalaga skupno stališče 2004/161/SZVP[3], ter Uredbe Komisije 1226/2008[4] z dne 8. decembra 2008 o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 314/2004 o nekaterih omejevalnih ukrepih proti Zimbabveju,
– ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 22. februarja 2010 o Zimbabveju ter sklepov 10. ministrskega političnega dialoga EU in Južne Afrike z dne 11. maja 2010 o Zimbabveju,
– ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, ki jo je ratificiral Zimbabve,
– ob upoštevanju poročila posebne odposlanke generalnega sekretarja Združenih narodov za vprašanja človeških naselij Anne Tibaijuka z julija 2005,
– ob upoštevanju partnerskega sporazuma AKP–EU (sporazuma iz Cotonouja), podpisanega 23. junija 2000,
– ob upoštevanju člena 122(5) svojega poslovnika,
A. ker so do 20.000 ljudem, ki živijo na obrobju Harareja v neuradnem naselju, znanem kot Hatcliffe Extension, zagrozili s prisilno izselitvijo, ker niso plačali izredno visokih zakupnin za obnovo najema, ki so jim jih zaračunale oblasti,
B. ker zahteva zimbabvejska vlada zakupnino za obnovo najema v višini 140 USD, ne da bi se z najemniki posvetovala o zakupninah ali postopku obnove, zaradi česar je obdobje, v katerem naj bi obnovili najemne pogodbe ali se bili prisiljeni izseliti, izjemno kratko; ker je pomanjkanje stanovanj za ljudi z nizkimi dohodki povzročilo gradnjo kolib in prizidkov na zadnjih dvoriščih, ki so v očitnem nasprotju z gradbenimi predpisi,
C. ker so prebivalci naselja Hatchliffe Extension med najrevnejšimi v Zimbabveju, državi z dohodkom, manjšim od 100 USD na prebivalca, in kronično, približno 90-odstotno brezposelnostjo; ker te prisilne izselitve uničujejo tudi neformalni sektor zaposlovanja in tako prikrajšajo družine za stalen dohodek,
D. ker so bila večini prebivalcev dodeljena zemljišča potem, ko so jih oblasti prisilno izselile v okviru programa prisilnih izselitev v tej državi (operacija Murambatsvina) leta 2005, v katerem je približno 700.000 ljudi izgubilo domove in možnost za preživljanje,
E. ker je bila operacija Garikai, ki naj bi poskrbela za žrtve izselitev, povsem neprimerna za reševanje hudih kršitev pravice do primernega bivališča, ki so bile povzročene v operaciji Murambatsvina,
F. ker prebivalci naselij iz operacije Garikai pet let po množičnih prisilnih izselitvah životarijo v obsojanja vrednih razmerah in brez dostopa do osnovnih storitev,
G. ker vprašanje pretiranih zakupnin za najem ne zadeva samo tega naselja in ker tudi drugim prebivalcem neuradnih naselij v državi grozijo prisilne izselitve, ki jih je odredila država,
H. ker se grozljive humanitarne, politične in gospodarske razmere v Zimbabveju še naprej slabšajo, milijonom Zimbabvejcev pa nenehno grozi lakota in preživetje od pomoči v hrani v državi s četrtim najvišjim deležem pojavnosti virusa HIV, pomanjkanjem goriva in najostrejšo rastjo umrljivosti otrok,
1. zahteva, naj se grožnja množičnih prisilnih izselitev v Zimbabveju nemudoma preneha, in vztraja, naj dobijo organizacije za človekoljubno pomoč in humanitarne agencije neomejen dostop do ogroženih in drugih notranje razseljenih oseb;
2. poziva zimbabvejsko vlado, naj takoj odpravi samovoljno postavljene zakupnine za obnovo najema, ki jih prebivalci preprosto nimajo s čim plačati; v zvezi s tem vztraja, da zimbabvejske oblasti ne uporabljajo več zakonov o razdelitvi v cone v povezavi s prisilnimi izselitvami za dosego strankarskih političnih ciljev, kot se je zgodilo med kampanjo operacija Murambatsvina leta 2005; zato poziva zimbabvejsko vlado, naj v posvetovanju z žrtvami prisilnih izselitev razvije stanovanjsko politiko, ki bo izpolnjevala potrebe prebivalcev;
3. opozarja zimbabvejsko vlado na njeno dolžnost po mednarodnih konvencijah, da zagotovi ustrezno stanovanje za vse tiste osebe z nizkimi dohodki, ki so bile nasilno izseljene iz domov, in jim zagotovi varstvo pravice do življenja, varnosti in hrane poleg tega, da vsem svojim državljanom zagotovi varstvo pred ciklusom negotovosti in nadaljnjih kršitev tako, da jim zagotovi varnost pred odpovedjo stanovanja in cenovno dostopne plačilne načrte za najemnine, med drugim iz dohodka premogovniškega sektorja, da se izpolnijo potrebe njenega prebivalstva;
4. predlaga, naj zimbabvejska vlada izvede oceno materialne in socialne škode, ki so jo povzročile operacija Murambatsvina in druge prisilne izselitve, da bi povrnila škodo vsem tistim, ki so izgubili domove, možnost preživetja in socialno mrežo, tudi tistim, ki živijo blizu diamantnih polj v Marangeju, ter naj se posvetuje z lokalnimi skupnostmi, preden sprejme kakršno koli odločitev;
5. vztraja, naj zimbabvejska vlada pregleda in spremeni operacijo Garikai, pri tem pa se dejansko posvetuje s preživelimi, da bi se spoprijela s stanovanjskimi potrebami vseh preživelih v operaciji Murambatsvina;
6. močno obžaluje, da bodo zimbabvejski poskusi doseganja razvojnih ciljev tisočletja, ki so že tako močno oddaljeni od cilja, zaradi takih množičnih izselitev še bolj ogroženi;
7. opozarja, da vladne prakse zlorabe, kot so programi izselitev, ki so prekinili dostop do osnovnega zdravstvenega varstva in izobraževanja, ogrožajo boj proti HIV/aidsu in umrljivosti mater;
8. poziva Južno Afriko in Južnoafriško razvojno skupnost, naj v lastnem interesu in interesu Zimbabveja ter širše afriške regije sprejmejo dodatne ukrepe, da se v Zimbabveju v celoti povrne demokracija in spoštovanje pravne države ter človekove pravice zimbabvejskega ljudstva; priznava, da ostajajo Robert Mugabe in njegovi najožji pristaši, ki ropajo gospodarske vire Zimbabveja za svojo lastno korist, stalen kamen spotike v procesu politične in gospodarske obnove ter sprave v Zimbabveju;
9. poudarja, kako pomemben je dialog med Evropsko unijo in Zimbabvejem, ter pozdravlja napredek v tej smeri;
10. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic in kandidatk, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladama in parlamentoma Zimbabveja in Južne Afrike, sopredsednikoma skupne parlamentarne skupščine EU in AKP, institucijam Afriške unije vključno z vseafriškim parlamentom, generalnemu sekretarju Združenih narodov, generalnemu sekretarju Južnoafriške razvojne skupnosti in generalnemu sekretarju Commonwealtha.
- [1] Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0288.
- [2] UL L 41, 16.2.2010, str. 6
- [3] UL L 50, 20.2.2004, str. 66
- [4] UL L 331, 10.12.2008, str. 11