Uporaba osiromašenega urana v boju nasprotuje osnovnim pravilom in načelom zapisanega in običajnega mednarodnega humanitarnega in okoljskega prava. Zato je novembra 2006 Evropski parlament okrepil svoje prejšnje pozive k moratoriju na orožje, ki vsebuje uran, s sprejetjem resolucije o „biološkem orožju in nehumanem konvencionalnem orožju“. Po svetu obstaja čedalje večja podpora. Belgija je marca 2007 sprejela nacionalni zakon o prepovedi izdelave, uporabe, hrambe, prodaje, nakupa, dobave in tranzita orožja, ki vsebuje uran. Evropski parlament je maja 2007 razstavil slike in pričevanja žrtev orožja, ki vsebuje uran, iz Iraka (70 % Iraka je prekritih z osiromašenim uranom v prahu). Italijanski minister za obrambo je oktobra 2007 razkril, da je med letoma 1996 in 2006 na misijah v Iraku in na Balkanu 37 italijanskih vojakov najverjetneje umrlo zaradi izpostavljenosti orožju, ki vsebuje uran. Podobni primeri so se zgodili tudi v nekaterih drugih državah, kjer je prizadetih na stotine veteranov. Zaradi čedalje večje zaskrbljenosti glede učinkov osiromašenega urana na zdravje so v Veliki Britaniji in ZDA uvedli testne postopke za vojake, ki so se vrnili. Generalna skupščina ZN je decembra 2007 z ogromno večino sprejela resolucijo, s katero je izpostavila zaskrbljenost zaradi vojaške uporabe urana. Resolucija z naslovom „Učinki uporabe orožja in streliva, ki vsebuje osiromašen uran“ poziva države članice ZN, da preučijo zdravstvene grožnje, ki jih predstavlja uporaba orožja, ki vsebuje uran. Čedalje več dokazov o kemični strupenosti in morebitni rakotvorni naravi urana podpira uporabo previdnostnega načela v skladu s pravom EU. 

Kaj je oziroma kaj bo Svet ukrenil v odgovor na to resolucijo Parlamenta? 

Kako bo Svet vprašanje orožja, ki vsebuje uran, vključil v sprejeto evropsko varnostno strategijo in strategijo o orožju za množično uničevanje? 

Kako – z namenom upoštevanja previdnostnega načela in kot presojo osiromašenega urana v vsaki misiji – lahko Svet zagotovi, da se bodo misije EVOP, v imenu ali pod okriljem EU ter v sodelovanju z Natom in ZDA, izognile uporabi orožja, ki vsebuje uran? 

Kako lahko Svet zagotovi, da osebje EVOP ne bo prišlo v stik s predmeti, kontaminiranimi z osiromašenim uranom, ali vstopilo v prostore ali na območja, kontaminirana z osiromašenim uranom? 

Kakšen dialog je sekretariat Sveta vzpostavil s svojimi sogovorniki v ZDA, Euromilom, vojaki in civilisti o tem vprašanju, recimo glede operacij na Balkanu in v Iraku?