Vračanje turških državljanov s strani grških oblasti
26.6.2017
Vprašanje za ustni odgovor O-000059/2017
za Komisijo
Člen 128 poslovnika
Sylvie Guillaume, Julie Ward, Ana Gomes, Paul Tang, Jean-Paul Denanot, Louis-Joseph Manscour, Edouard Martin, Gilles Pargneaux, Vincent Peillon, Christine Revault D'Allonnes Bonnefoy, Virginie Rozière, Anna Hedh, Tanja Fajon, Agnes Jongerius, Eric Andrieu, Elly Schlein, Nessa Childers, Cécile Kashetu Kyenge, Miroslav Poche, Eva Kaili, Péter Niedermüller, Nikos Androulakis, Marlene Mizzi, Eva Joly, Rebecca Harms, Judith Sargentini, Jean Lambert, Bart Staes, Michèle Rivasi, Barbara Lochbihler, Barbara Spinelli, Lola Sánchez Caldentey, Nikolaos Chountis, Sabine Lösing, Sylvia-Yvonne Kaufmann, Maria Grapini, Birgit Sippel, Peter Kouroumbashev, Josef Weidenholzer, Soraya Post, Philippe Lamberts, Pascal Durand
Mednarodna zveza za človekove pravic je 6. junija 2017 pripravila objavo, v kateri je obsodila vračanje turških državljanov s strani grški organi. Glede na podatke, s katerimi je razpolagala, je grška policija skupino turških državljanov, ki so želeli v Grčiji zaprositi za mednarodno zaščito, da bi ušli preganjanju v Turčiji, 2. junija 2017 v Evrosu izročila skupini oboroženih in zamaskiranih moških, da jih pošljejo nazaj v Turčijo.
Osrednji element azilnega in begunskega statusa je zaščita pred vrnitvijo v državo, kjer je strah pred preganjanjem zadevnih oseb utemeljen. Ta zaščita je formalno obliko dobila v načelu nevračanja, ki je opredeljen v členu 33(1) Konvencije iz leta 1951 o statusu beguncev (Ženevske konvencije) z naslednjo formulacijo: „Nobena država pogodbenica begunca na nikakršen način ne sme izgnati ali prisilno vrniti na meje ozemlja, kjer bi bila njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi njegove rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenega političnega prepričanja.“ Ta vidik nastopa tudi v Direktivi 2013/32/EU z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Grčija je pogodbenica Ženevske konvencije, obvezuje pa jo tudi navedena direktiva.
Zastavlja se več vprašanj:
– Ali Komisija namerava od grških oblasti zahtevati odgovore o tej zadevi?
– Če se bo izkazalo, da navedena dejstva držijo, kaj namerava storiti?
– Ali lahko Komisija zagotovi popolno spoštovanje načela nevračanja, kakor je opredeljen z Ženevsko konvencijo?