o javnih financah v ekonomski in monetarni uniji (EMU)

(2005/2166(INI))

Evropski parlament,

–       ob upoštevanju sporočila Komisije o javnih financah v EMU - leto 2005 (KOM(2005)0231),

–       ob upoštevanju integriranih smernic Komisije za rast in delovna mesta (2005-2008) (KOM(2005)0141),

–       ob upoštevanju gospodarskih napovedi Komisije jeseni 2005(1),

–       ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1056/2005 z dne 27. junija 2005 o spremembi Uredbe (ES) št.1467/97 o pospešitvi in razjasnitvi izvajanja postopka v zvezi s čezmernim primanjkljajem(2)

–       ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 12. julija 2005 Italiji z namenom, da se odpravi stanje čezmernega javnofinančnega primanjkljaja(3),

–       ob upoštevanju Sklepa Sveta z dne 22. septembra 2005 o odpravi Sklepa 2005/136/ES z dne 2. junija 2004 o obstoju čezmernega primanjkljaja na Nizozemskem(4),

–       ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 7. oktobra 2005 z namenom, da se odpravi stanje čezmernega javnofinančnega primanjkljaja na Portugalskem(5),

–       ob upoštevanju Sklepa Sveta z dne 8. novembra 2005, ki v skladu s členom 104(8) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti ugotavlja, da so ukrepi, ki jih je Madžarska sprejela kot odgovor na priporočilo Sveta z dne 8. marca 2005 na podlagi člena 104(7) Pogodbe, neustrezni(6),

–       ob upoštevanju Sklepa Sveta z dne 24. januarja 2006 o obstoju čezmernega primanjkljaja v Združenem kraljestvu(7),

–       ob upoštevanju letnega poročila 2005 Evropskega sindikalnega inštituta o usklajevanju kolektivnih pogajanj v Evropi,

–       ob upoštevanju Izgledov za svetovno gospodarstvo o globalizaciji in zunanjih neravnovesjih MDS iz aprila 2005;

–       ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–       ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A6-0162/2006),

1.       izraža zaskrbljenost prvič zaradi vztrajne počasne rasti v Evropi od leta 2002, ki se je v euroobmočju le postopno zviševala z 0,6 % leta 2003 na 1,3 % leta 2005, v nasprotju s stopnjo rasti v ZDA, ki je bila leta 2005 3,5 %, in prebujenjem japonskega gospodarstva, ki mu daje zagon končno domače zasebno povpraševanje; drugič zaradi vztrajne visoke stopnje nezaposlenosti, ki je bila v EU-25 9 % in v EU-15 8,1 % ter, tretjič, zaradi proizvodne vrzeli, ki je trenutno - 1 % BDP, kar dokazuje, da je gospodarska rast EU še naprej znatno pod dolgoročnim potencialom, saj jo omejujejo strukturna togost, šibko domače povpraševanje in pomanjkanje pravega ravnovesja v makroekonomski kombinaciji politik; poudarja, da možnost rasti evropskega gospodarstva ostaja izredno majhna, približno 2 %, kar je veliko nižje od pričakovane rasti drugje po svetu, meni, da ta možnost rasti ne zadostuje za ustvarjanje delovnih mest in zmanjšanje stopenj brezposelnosti ali razvoj razširjene Unije;

2.      poudarja nevarnost hitrih prilagoditev globalnim neravnovesjem, ki lahko privedejo do zmanjšanja povpraševanja v ZDA, kar bi imelo za posledico manjši izvoz in šibkejšo rast v EU, ter poudarja, da bi se zaradi nihanj menjalnega tečaja med evrom in dolarjem ta učinek lahko še povečal;

3.      ugotavlja neugodne posledice nestabilnosti in naraščanja cen nafte na domače povpraševanje in rast v EU ter grožnjo, ki jo predstavljajo njuni sekundarni učinki; pozdravlja odgovorno ravnanje družbenih in gospodarskih dejavnikov, ki si prizadevajo preprečiti omenjene posledice kljub šibki domači porabi; poudarja, da so stabilne, navzven usmerjene in konkurenčne makroekonomske politike potreben predpogoj za trajnostno politiko javnih financ;

4.      izraža svojo zaskrbljenost v zvezi s šibko zasebno porabo, zlasti v nekaterih državah članicah, ki prispeva k nizki stopnji rasti v EU in torej tudi k trenutnim globalnim neravnovesjem in ki je posledica prevladujočih negotovih razmer glede zaposlitev in pokojnin ter vztrajno visoke stopnje nezaposlenosti in počasne rasti dejanskih plač; opozarja na obvezo glede spodbujanja napredka pri nominalnih plačah in stroških dela, ki bi bil skladen s stabilnostjo cen in srednjeročnim trendom produktivnosti v integrirani smernici št. 4;

5.      pozdravlja porast investicijskih izdatkov, ki je posledica oživitve zaupanja podjetnikov in trenutne visoke stopnje stabilnih dobičkovnih marž, kot je navedeno v jesenskih gospodarskih izgledih MDS in Komisije za 2005; meni, da je za nadaljnje pospeševanje investicijskih dejavnosti še prostora in da je to še potrebno, zato poziva k strukturnim reformam in dodatnim ukrepom za trajno izboljšanje razmer za naložbe in za povečanje naložb;

6.      poziva k preusmeritvi javne porabe k akumulaciji fizičnega in človeškega kapitala in vzpostavljanju javno-zasebnih partnerstev, ki bi delovala na področju inovacij, obnovljivih virov energije, izobraževanja in usposabljanja, raziskav, informacijskih tehnologij, telekomunikacij, prometnih omrežij itn.;

7.      obžaluje, da finančna perspektiva 2007 - 2013 ne odraža v zadostni meri prednosti, ki jo cilji lizbonske strategije namenjajo porabi; poudarja, da bi bilo treba prispevke v evropski proračun obravnavati glede na prihodnje prednosti ter pri tem upoštevati njihove pozitivne učinke (prelivanja in finančnega vzvoda), pod pogojem, da je proračun EU v zadostni meri usmerjen k porabi, ki prinaša jasno dodano vrednost;

8.      ugotavlja, da zdrave javne finance niso cilj same po sebi, ampak sredstvo za izpolnjevanje javnih obveznosti; poudarja pomen bolj zdravih fiskalnih stanj za kakovostno rast, ustvarjanje delovnih mest in uresničevanje lizbonskih ciljev, vendar ugotavlja, da zaradi neustrezne uporabe pakta stabilnosti in rasti, kljub fiskalnemu okviru, od lani ni bilo doseženo občutno izboljšanje glede fiskalnih stanj v državah članicah; ugotavlja, da večina držav članic, ne glede na to, ali so ali niso del euroobmočja, še ni dosegla srednjeročnih ciljev uravnotežene plačilne bilance; ugotavlja, da je primanjkljaj za 2005 v euroobmočju dosegel 2,9 % BDP in v celi EU 2,7 %, in da primanjkljaj v enajstih državah članicah presega 3 % BDP, med katerimi so štiri največja gospodarstva EU (Francija, Nemčija, Italija in Združeno kraljestvo), od poletja 2004 pa velja za deset držav članic postopek v zvezi s presežnim primanjkljajem.

9.      poudarja pomen ukrepov za reševanje težav v zvezi s stalnim davčnim pritiskom; pozdravlja oblikovanje politik s strani oblasti držav članic in javne obveznosti za zmanjšanje davčnih primanjkljajev;

10.    izraža zaskrbljenost v zvezi z obeti za dolgoročno proračunsko vzdržnost glede na porast deležev javnega dolga z 69,2 % v letu 2002 na 71,7 % v letu 2005 v euroobmočju in z 61,4 % v letu 2002 na 64,1 % v letu 2005 v EU-25 kot posledica šibke rasti BDP in pomanjkanja odločnih prizadevanj za zmanjšanje proračunskih neravnovesij s pomočjo strukturnih reform;

11.    poudarja, da je v kontekstu EU z nizkim zaupanjem potrošnikov in investitorjev temeljnega pomena zmanjšanje javnega primanjkljaja; je razočaran nad razvojem javnih financ in ugotavlja, da primanjkljaj držav članic ostaja veliko višji od tistega, ki ga zahteva evropsko gospodarstvo; ugotavlja, da vlade uporabljajo nizko rast kot argument, s katerim utemeljujejo primanjkljaj, čeprav ti primanjkljaji v resnici preprečujejo okrevanje gospodarstva in zaostrujejo ciklus; poziva k zmanjšanju javnih primanjkljajev v letu 2006, veliko ambicioznejšemu od zgolj gospodarske prilagoditve ob predvidevanju višje evropske rasti;

12.    poziva k večji transparentnosti javnih financ posameznih držav, vključno z nespremenljivimi obveznostmi, kot so pokojninske obveze v javnem sektorju, ki bodo občutno povečale breme dolga javnega sektorja v prihodnjih letih;

13.    ponovno opozarja na svojo zahtevo, da se je treba izogibati procikličnih politik; poudarja pomen uvedbe strukturnih in davčnih reform, obenem pa opozarja, da je treba ustrezno pozornost nameniti njihovi ustrezni časovni razporeditvi;

14.    spodbuja nadaljnje raziskave različnih vrst in ukrepov strukturnih in makroekonomskih reform in njihove interakcije in vzajemno delovanje v različnih fazah gospodarskega cikla, da se ugotovijo najboljša sredstva za okrepitev javnih financ in obenem uresniči lizbonska strategija;

15.    poudarja, da so pomanjkanje politične volje za omejitev javne porabe, pretirano optimistične napovedi glede prihodkov, ustvarjalno računovodstvo in izboljšanje javnih financ, ki je temeljilo predvsem na enkratnih ukrepih, močno prispevali k proračunskem odstopanju in slabosti javnofinančnega okvira;

16.    priporoča, da se preuči možnost določitve enotnega koledarja za proračunske postopke v vseh celotni EU, po možnosti na dveletni osnovi; zavzema stališče, da mora proračunsko načrtovanje držav članic temeljiti na skupnih predpostavkah glede ekonomskih parametrov, na primer gibanju cen nafte in deviznih tečajih; zato poziva k enotni ocenitvi in določitvi ključnih ekonomskih parametrov na ravni EU;

17.    poziva države članice, da čimprej odgovorijo na izziv staranja družbe in se spopadejo z dinamiko dolga zlasti v državah članicah, kjer je dolgoročna vzdržnost resno ogrožena;

18.    podpira večjo osredotočenost na vzdržnost proračunskih reform, glede ukrepov tako v zvezi s porabo kot s prihodki, ki ohranjajo vzdržno stanje javnih financ, kot glede ustreznega zagotavljanja javnih storitev, vključno z davčno disciplino in s tveganjem eksplicitnih in implicitnih potencialnih obveznosti;

19.    pozdravlja prizadevanja Komisije in Sveta, da okrepita statistično upravljanje z izboljšanjem poročanja o proračunskih podatkih ter s priporočilom državam članicam glede standardnih pogojev z veljavnostjo na celotnem območju EU o statističnih inštitutih, vključno z načeli strokovne neodvisnosti in zaupnosti, zanesljivosti in pravočasnosti podatkov, ustreznosti sredstev statističnih inštitutov ter večjih pravic Komisije glede spremljanja;

20.    meni, da je še možno izboljšati računovodstvo javnih sredstev in implicitnih obveznosti, da se poveča preglednost in primerljivost ter da se zagotovijo trdnejši temelji za odločanje; meni, da lahko Komisija lahko sproži pobudo na tem področju;

21.    priporoča Komisiji, da pripravi študijo o najboljši praksi v zvezi s statističnim upravljanjem poročanja o davčnih podatkih in računovodenjem javnih sredstev in obveznosti v državah članicah;

22.    spodbuja izdelavo nacionalnih poročil o dolgoročni vzdržnosti javnih financ, da se poveča ozaveščanje o nacionalnih obveznosti in njihovo verodostojnost, ter meni, da bi morali pri tem sodelovati nacionalni parlamenti;

23.    meni, da je pomembno, da fiskalne politike novih držav članic zasledujejo povprečno višino dohodka in finančnega razvoja v EU z izvajanjem učinkovitih, preglednih in zanesljivih davčnih politik in politik porabe, ki vsebujejo potrebne elemente za večjo rast, vzdržnost ter za posodobitev in stabilizacijo gospodarstva;

24.     obžaluje pomanjkanje političnega usklajevanja v euroobmočju in opozarja na razhajanje med fiskalnimi politikami držav članic v euroobmočju ter izraža zaskrbljenost glede možnih nasprotnih učinkov takega pomanjkanja usklajenosti;

25.    obžaluje slabosti v trenutnem okviru makroekonomskega usklajevanja znotraj Ekonomsko-finančnega sveta pa tudi pomanjkanje usklajenosti med državami članicami; poziva Komisijo, da izvede študijo glede ekonomskih koristi in meja večjega usklajevanja gospodarske politike; poziva k bolj dejavnemu makroekonomskemu dialogu v okviru Kölnskega procesa med Ekonomsko-finančnim svetom, ECB in evropskimi socialnimi partnerji;

26.    poziva Svet, naj prilagodi časovni razpored makroekonomskega usklajevanja, da bo imel Parlament dovolj časa za predložitev svojega prispevka;

27.    poziva predsednika Evroskupine, da predlaga natančen delovni načrt, ki zajema trajanje njegovega mandata, in jasno opredeli svoje cilje in načrtovane ukrepe; pričakuje redna poročila o doseženi stopnji izvajanja;

28.    poziva države članice, da v skladu s členom 99 Pogodbe prevzamejo odgovornost, da bodo obravnavale svoje ekonomske politike kot zadevo skupnega pomena in da bodo usklajevale te politike; opozarja države članice, da bolj usklajena politika in boljša kombinacija politik lahko izboljšata skupni rezultat teh politik; poziva k večjemu ozaveščanju o vplivu nacionalne gospodarske politike na ravni EU in o obveznosti, da se gospodarsko politiko obravnava kot politiko skupnega interesa in se jo kot tako usklajuje;

29.    naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu, parlamentom držav članic in evropskim socialnim partnerjem.

(1) Evropska ekonomija, št. 5/2005. (2) UL L 174, 7.7.2005, str.5. (3) 11124/05, Ekonomsko-finančni svet 242. (4) 11898/05, Ekonomsko-finančni svet 269. (5) 12401/05, Ekonomsko-finančni svet 289. (6) 14101/05, Ekonomsko-finančni svet 337. (7) 5366/06, Ekonomsko-finančni svet 11.

Maastrichtska pogodba jasno določa, da je treba razvoj javnih financ v državah članicah EU na ravni EU temeljito nadzirati. Ker so javne finance pomembne za rast, zaposlovanje in makroekonomsko stabilnost in ker zagotavljajo pomemben okvir za delovanje enotne valute, jih morajo vse države članice EU obravnavati kot zadevo skupnega interesa. Določbe Pogodbe, ki opredeljujejo pogoje za trdne in vzdržne javne finance, se izvajajo prek številnih uredb Sveta ob podpori poročil Komisije. Ti ključni dokumenti med drugim vključujejo pakt stabilnosti in rasti s poznejšimi uredbami, ki spreminjajo določbe iz pakta, ter poročila Komisije z analizami in priporočili, namenjenimi posameznim državam članicam. Evropski parlament te dokumente oceni ob upoštevanju makroekonomskih in proračunskih gibanj v državah članicah in sprejema letna poročila o javnih financah v EU.

Glavno sporočilo letošnjega poročila je, da je proračunsko stanje v večini držav članic še naprej negotovo in da skoraj ni bilo napredka od lanskega leta. Čeprav se je državni primanjkljaj v EU-25 rahlo zmanjšal s 3 % BDP v letu 2003 na 2,6 % v letu 2004, v euroobmočju pa s 3 % na 2,7 %, je upad prej odražal ciklična gibanja kot premišljeno politiko prilagajanja. Kasneje, leta 2005 je skupni primanjkljaj ob šibki rasti narasel na 2,7 %v EU-25 in na 2,9 % v euroobmočju. Od leta 2003 ima enajst držav članic EU primanjkljaj, ki presega prag 3 % BDP, od poletja 2004 pa velja za deset držav članic EU postopek v zvezi s presežnim primanjkljajem v skladu s členom 104 Pogodbe. Še pomembnejše je, da so bila med državami, ki so predmet omenjenega postopka, štiri največja gospodarstva EU: Francija, Nemčija, Italija in Združeno kraljestvo. Zlasti zaskrbljujoč je primer Grčije, ne le zato, ker je njen primanjkljaj leta 2004 presegal 6 % BDP in je bil največji v Evropi, ampak tudi zaradi znatnih revizij navzgor pri grških proračunskih podatkih, ki mečejo senco dvoma na njihovo zanesljivost. Posledično je Svet februarja 2005 izdal v opozorilo v skladu z 9. odstavkom 104. člena, kar je zadnji korak pred sankcijami.

Jasen znak slabega izvajanja javnofinančnih predpisov je dejstvo, da je postopek v zvezi s presežnim primanjkljajem v nekaterih državah članicah v veljavi že nekaj let, a kljub temu državam članicam ne zagotavlja učinkovite pomoči, ki bi jo potrebovale za prilagoditev proračunskega stanja določbam pakta stabilnosti in rasti. To splošno stanje ne dokazuje le, da države članice niso sposobne zmanjšati proračunskih neravnovesij, ampak tudi, da korektivni mehanizmi pakta stabilnosti in rasti ne delujejo pravilno. Poročevalec izraža resno skrb zaradi dolgotrajne proračunske ohlapnosti in očitne nesposobnosti večine držav članic EU, da odpravijo proračunska neravnovesja.

Zaradi šibke rasti in zelo počasnega tempa potrebnih fiskalnih prilagoditev se je delež javnega dolga sistematično povečeval, z 61,4 % BDP v letu 2002 na 64,1 % v letu 2005 v EU-25 oziroma z 69,2 % na 71,7 % v euroobmočju. Ti naraščajoči deleži dolga predstavljajo resen problem za dolgoročno proračunsko vzdržnost celotne EU, zlasti v okviru naraščajočih dolgoročnih eksplicitnih in implicitnih obveznosti, vključno s pokojninami. Položaj je še posebej resen v nekaterih najbolj zadolženih državah (Grčija, Italija), kjer delež dolga ostaja nad 100 % BDP.

Ključni razlogi, ki jim lahko pripišemo slabe proračunske rezultate, so dolgotrajna šibka gospodarska rast v Evropi in pomanjkanje strukturnih reform s ciljem dolgoročne okrepitve javnih financ. Gospodarska rast v EU-25 se je upočasnila z 2,4 % v letu 2004 na 1,5 % v letu 2005 oziroma z 2,1 % na 1,3 % v euroobmočju. Ob tej hitrosti raste EU pod svojim potencialom in precej počasneje od drugih velikih gospodarskih sil, kot so ZDA in Japonska, pa tudi Kitajska, Indija in druga novo nastajajoča gospodarstva. Za šibko rastjo se skrivata pomanjkanje strukturnih reform in medla domača poraba, ki odražata neprestano negotovost glede zaposlitve, socialne zaščite in pokojnin med potrošniki, ter glede napovedi o prihodnjem povpraševanju med vlagatelji. Javnofinančni primanjkljaj se zaradi svojega procikličnega vpliva na davčne prihodke in porabo za socialno varnost ob počasni rasti navadno še razširi. Visoke cene energije, nestabilnost trga za nafto in plin ter obsežna globalna neravnovesja, ki so posledica velikega proračunskega in trgovinskega primanjkljaja ZDA in ki se odražajo v vztrajnih presežkih na tekočih računih večine azijskih držav, vse bolj načenjajo poslovno zaupanje v Evropi in druge v rast usmerjene cilje.

Gospodarske politike EU niso bile zmožne preseči ovir, ki preprečujejo rast. Na splošno ohlapne fiskalne politike niso uspele gospodarstev EU spraviti na pot večje rasti, saj so keynesianske učinke dodatne končne porabe v razmerah močne strukturalne togosti najbrž več kot izravnali neugodni ne-keynesianski učinki, ki so vzdrževali nizko raven investicijske porabe in prispevali k splošni negotovosti. Tudi struktura javne porabe je ostala v glavnem nespremenjena, z omejenimi sredstvi, usmerjenimi v akumulacijo fizičnega in človeškega kapitala, inovacije, podporo raziskavam in razvoju ter druge k rasti usmerjene cilje. Nasprotno pa so monetarne politike zaradi medle rasti BDP in še naprej močnega evra ostale restriktivne. Kombinacija politik, ki iz tega izhaja, je bila daleč od optimalne, vzdrževanje stabilnosti cen pa je pomenilo večje makroekonomske stroške. Poročevalec poziva k bolj uravnoteženi kombinaciji politik z bolj disciplinirano fiskalno politiko, ki dopušča manj restriktivno naravnanost monetarne politike.

Počasen tempo potrebnih strukturalnih reform je pomemben vzrok neuspeha pri izboljševanju proračunskega stanja. Pomanjkanje potrebnih reform je zmanjšalo rast in zaposlovanje in obremenilo javne finance. Gospodarstva EU so trpela zaradi številnih togosti na trgu dela in storitev, pretiranih in dragih regulacij poslovnih dejavnosti in šibkih spodbud inovativnosti. Lizbonska strategija, ki je bila uvedena leta 2000, je zajemala obsežni program reform, njegovo izvajanje v posameznih državah članicah pa je bilo neodločno in je zaostajalo za časovnim načrtom. Poročevalec poziva države članice, da povečajo napore pri izvajanju lizbonske agende. V ta namen je treba porabiti več sredstev za povečanje delovne aktivnosti in konkurenčnosti, vključno z ukrepi, kot so olajšan dostop do izobraževanja in vseživljenjskega učenja, prožna pravila zaposlovanja, podpora inovativnosti in zmanjšanje nepotrebnih postopkov pri poslovanju. Sprejetje lizbonskih ukrepov bo pomagalo stabilizirati javne finance, saj bo stimulativno vplivalo na rast in zaposlovanje. Pomemben del tega procesa so pokojninske reforme, ki pomagajo pri spopadanju z neugodnim proračunskim vplivom staranja prebivalstva in omogočajo nadzor nad dinamiko javnega dolga.

Zaradi na splošno slabih javnofinančnih rezultatov, težav, s katerimi se srečujejo države članice pri doseganju čimbolj uravnoteženega proračunskega stanja ali proračunskega presežka, in slabe discipline pri izvrševanju ukrepov, predvidenih v okviru pakta stabilnosti in rasti, kot kaže cela vrsta postopkov v zvezi s presežnim primanjkljajem, ki so v teku, poročevalec poziva k bolj usklajenim in odločnim prizadevanjem za povečanje učinkovitosti preventivnih in korektivnih političnih ukrepov za okrepitev in izboljšanje javnih financ EU. Prenovljena pravila pakta stabilnosti in rasti so sedaj bolj realistična, vsebujejo več spodbud za izvajanje strukturnih reform in so bolj osredotočena na dolgoročno vzdržnost dolga. Ta pravila omogočajo tudi upoštevanje dejavnikov, ki so specifični za posamezne države, kot so dejanski dolg in tekoče strukturne reforme, kar zagotavlja trdnejše in manj sporne temelje za oceno javnofinančnega stanja in politik posameznih držav članic. Ta prenovljena pravila je sedaj treba strogo spoštovati in izvajati, Komisija in Svet pa naj sprejemata hitre in pregledne odločitve v zvezi z državami članicami, ki ne spoštujejo pravil. Tako bo pakt stabilnosti in rasti ponovno pridobil verodostojnost, brez katere ne more odigrati svoje vloge pri izvajanju stabilizacije in reda.

Poročevalec spodbuja države članice, da vzporedno s strukturnimi reformami in izboljšanim okvirom za spremljanje in nadzor razvoja javnih financ prek pakta stabilnosti in rasti tesno sodelujejo in sprejemajo ukrepe, osredotočene na izboljšanje statističnega upravljanja na proračunskem področju in na področju kakovosti proračunskih podatkov, in določijo skupna in pregledna pravila računovodstva javnih sredstev in implicitnih obveznosti ter se izogibajo ustvarjalnemu računovodstvu. Da bi se izognili pretirano optimističnim proračunskim napovedim, bi bilo treba države članice spodbujati, da uporabljajo napovedi Komisije kot skupno osnovo za projekcije prihodkov in porabe. Druga rešitev bi bila pooblastitev neodvisne ustanove za izdelavo proračunske napovedi.

Izboljšanje učinkovitosti ukrepov, usmerjenih v ponovno vzpostavitev ravnovesja javnih financ, bi dosegli s povečanjem osveščenosti javnosti in verodostojnosti nacionalnih obvez glede primanjkljaja in dolga. V ta namen poročevalec spodbuja izdelavo nacionalnih poročil na visoki ravni o dolgoročni vzdržnosti javnih financ, ki bi osvetlila s tem povezana tveganja in ponudila alternativne politike. Koristno bi bilo tudi razmisliti o prednostih ustanovitve nacionalnih neodvisnih ustanov, ki bi bile pooblaščene za določanje letnih ravni primanjkljaja v skladu s srednjeročnim ciljem uravnoteženega proračuna. Ti nacionalni organi (odbori za fiskalno politiko) bi bili sestavljeni iz imenovanih posameznikov z odličnimi strokovnimi kvalifikacijami, ki bi bili politično neodvisni in bi bili odgovorni za ohranjanje javnofinančne stabilnosti v srednjeročni perspektivi. Ustanovitev takšne ustanove bi omogočila, da bi odločanje o velikosti proračunskega primanjkljaja potekalo zunaj okvira kratkoročne politične debate, medtem ko bi ključna politično-ekonomska vprašanja o ravni in strukturi proračunskih prihodkov in porabe ostala v pristojnosti političnih organov.

Poročevalec izraža skrb glede pomanjkanja potrebne usklajenosti med državami članicami na področju fiskalne politike. Usklajenost politike je še posebej pomembna v euroobmočju, kjer je položaj skupne valute odločilno odvisen od fiskalne naravnanosti v posameznih državah članicah in kjer je velika nevarnost preračunljivega ravnanja. Strukturna reforma, uvedena v eni od držav članic euroobmočja, prinaša koristi celemu območju, saj okrepi položaj skupne valute in zmanjša dolgoročne obrestne mere. In nasprotno, če ena ali več držav članic ne uvede potrebnih reform, to neugodno vpliva na druge države članice, saj slabi enotno valuto in dviguje obrestne mere. Usklajenost politike je zato potrebna za pridobivanje pomembnih sinergij iz reform in za preprečevanje nasprotnega ravnanja s strani držav članic.

Dejansko usklajevanje politik zahteva politično voljo in pripravljenost na sprejemanje usklajenih ukrepov. Poročevalec meni, da lahko to nalogo olajšamo z uvedbo nekaterih tehničnih ukrepov, ki bodo pripomogli k določitvi boljšega okvira za usklajevanje fiskalnih politik na ravni EU, vključno z ukrepi, kot so sporazum o enotnem časovnem razporedu proračunskih postopkov v vseh državah članicah, spodbujanje držav članic k pripravi dveletnih proračunov in uporaba cikličnemu učinku prilagojenega koncepta deficita v nacionalnih proračunskih postopkih. Poročevalec poziva Komisijo, da izvede študijo o gospodarskih dobičkih in ugodnostih, ki bi jih prineslo dejansko usklajevanje fiskalnih politik po vsej EU in stroških izgubljenih priložnosti, ki bodo doleteli EU, če usklajevanja ne bo.

Poročevalec poudarja posebni pomen trdnih fiskalnih politik za nove članice v procesu zasledovanja povprečnih ravni dohodka in blaginje v EU. Zaradi splošne nižje ravni nacionalnih prihrankov v večini novih držav članic bi delež proračunskega primanjkljaja v razmerju do BDP, ki bi bil podoben tistemu v EU-15, pustil sorazmerno manj sredstev za zasebne naložbe in bi negativno vplival na rast. To kliče po nadaljevanju fiskalnih in strukturnih reform, katerih namen je zagotoviti, da bodo stopnje rasti v novih državah članicah dovolj visoke, da bodo omogočale realno in nominalno konvergenco z ostalo EU.

Poročevalec poudarja pomen trdnih in trajnostnih javnih financ za doseganje večje rasti in več delovnih mest v EU. Poročevalec poziva države članice, da v skladu s členom 99 Pogodbe ES prevzamejo odgovornost, da bodo obravnavale svoje ekonomske politike kot zadevo skupnega pomena in da bodo bolje usklajevale te politike. Parlament namerava igrati pomembno in konstruktivno vlogo v tem procesu v skladu s svojimi pristojnostmi in pooblastili.