o trgovini in revščini: oblikovanje trgovinske politike, ki bo povečala prispevek trgovine k odpravi revščine

(2006/2031(INI))

Evropski parlament,

– ob upoštevanju resolucij z dne 25. oktobra 2001 o odprtosti in demokratičnosti mednarodne trgovine(1), z dne 13. decembra 2001 o zasedanju STO v Katarju(2), z dne 3. septembra 2002 o trgovini in razvoju za odpravo revščine(3), z dne 30. januarja 2003 o svetovni lakoti in odpravi ovir pri trgovini z najrevnejšimi državami(4), z dne 12. februarja 2003 o pogajanjih STO glede trgovine s kmetijskimi proizvodi(5), z dne 15. maja 2003 o krepitvi zmogljivosti v državah v razvoju(6), z dne 3. julija 2003 o pripravah na peto ministrsko konferenco Svetovne trgovinske organizacije (v Cancunu v Mehiki od 10.-14. september 2003)(7), z dne 4. septembra 2003 o Sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o trgovini in razvoju - pomoči državam v razvoju pri izkoriščanju prednosti trgovine(8), z dne 25. septembra 2003 o peti ministrski konferenci STO v Cancúnu(9), z dne 24. februarja 2005 o boju proti lakoti in revščini(10), z dne 12. maja 2005 o oceni kroga pogajanj iz Dohe po sklepu generalnega sveta STO z dne 1. avgusta 2004(11), z dne 6. julija 2005 o svetovnem pozivu k ukrepom proti revščini: izkoreninimo revščino(12) in z dne 1. decembra 2005 o pripravi šeste ministrske konference Svetovne trgovinske organizacije v Hongkongu(13)

– ob upoštevanju svojega stališča z dne 9. marca 2005 o predlogu Uredbe Sveta o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov(14)in z dne 1. decembra 2005 o predlogu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o prisilnem licenciranju patentov za farmacevtske izdelke, namenjene za izvoz v države s težavami v javnem zdravju(15),

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 980/2005 z dne 27. junija 2005 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov(16),

–   ob upoštevanju sporočil Komisije o pospeševanju napredka v smeri uresničevanja razvojnih ciljev novega tisočletja - prispevek Evropske unije (KOM(2005)0132), o pospeševanju napredka v smeri doseganja razvojnih ciljev novega tisočletja - financiranje razvoja in učinkovitost pomoči (KOM(2005)0133) in o skladnosti politike za razvoj - pospeševanje napredka v smeri uresničevanja razvojnih ciljev novega tisočletja (KOM(2005)0134) z dne 12. aprila 2005,

–   ob upoštevanju sklepnih deklaracij parlamentarnih konferenc o STO z dne 12. in 15. decembra 2005 ter 24. - 26. novembra 2004,

–   ob upoštevanju ministrske deklaracije šestega zasedanja ministrske konference STO, sprejete 18. decembra 2006 v Hongkongu,

–   ob upoštevanju sklepa, ki ga je generalni svet STO sprejel 1. avgusta 2004,

–   ob upoštevanju ministrske deklaracije četrtega zasedanja ministrske konference STO, sprejete 14. novembra 2001 v Dohi,

–   ob upoštevanju Sutherlandovega poročila o prihodnosti STO,

–   ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000, v kateri so določeni razvojni cilji novega tisočletja, ki predstavljajo skupno začrtana merila mednarodne skupnosti za odpravo revščine,

–   ob upoštevanju poročila Združenih narodov o razvojnih ciljih tisočletja za leto 2005,

–   ob upoštevanju zaključkov svetovnega vrha Združenih narodov 2005,

–   ob upoštevanju poročila z naslovom "Naložba v razvoj: praktični načrt za dosego razvojnih ciljev tisočletja" delovne skupine projekta tisočletja ZN, ki jo vodi prof. Jeffrey Sachs,

–      ob upoštevanju resolucij Združenih narodov A/RES/46/121, A/RES/47/134, A/RES/49/179, A/RES/47/196, A/RES/50/107;

–    ob upoštevanju konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki jo je leta 1979 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, in njenega izbirnega protokola,

–   ob upoštevanju Gleneagleške izjave, ki jo je 8. julija 2005 objavila skupina G8 v Gleneaglesu,

–   ob upoštevanju poročila konference Združenih narodov o trgovini in razvoju (Unctad) iz leta 2002 "Najmanj razvite države: izmakniti se pasti revščine",

–   ob upoštevanju gospodarskega poročila o Afriki za leto 2004, ki ga je pod naslovom "Sprostitev vseh trgovinskih zmogljivosti Afrike" izdala ekonomska komisija ZN za Afriko,

–   ob upoštevanju "peterice proti lakoti", oblikovane na svetovnem vrhu o ukrepih za boj proti lakoti, ki je sprožila "svetovni poziv k ukrepom proti revščini", pobudnik katerega je bil na svetovnem socialnem forumu januarja 2005 brazilski predsednik Lula da Silva,

–   ob upoštevanju newyorške deklaracije o boju proti lakoti in revščini z dne 20. septembra 2004, ki jo je podpisalo 111 vlad držav, vključno z vsemi državami članicami EU,

–   ob upoštevanju zaveze o zmanjšanju števila lačnih do leta 2015, sprejete na svetovnem vrhu hrane leta 1996,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino in mnenj Odbora za razvoj in Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0179/2006),

A.  opozarjajoč, da je boj proti revščini absolutna prednostna naloga,

B.   ker je povezava med trgovino na eni strani ter izkoreninjenjem revščine in razvojem na drugi strani zelo zapletena in odvisna od posameznih okoliščin, ki se najpogosteje nanašajo na številne dejavnike, kot so velikost domačega trga, razpoložljivosti naravnih virov, razdalje in fizični pogoji, še zlasti pa od tega, ali se domače politike pravilno ali prepletajo z zunanjo trgovino ali ne,

C.  ker je trgovina orodje za razvoj in izkoreninjenje revščine, vendar se več kot milijarda ljudi na svetu, ki večinoma živijo v najmanj razvitih državah, prebija skozi skrajno revščino z manj kot ameriškim dolarjem dnevno, medtem ko pod mejo revščine, ki jo predstavljata 2 ameriška dolarja dnevno, živi od 1,5 do 3 milijarde ljudi in ker te številke v zadnjih letih rastejo, namesto da bi se zmanjševale, čeprav je gospodarska rast na Kitajskem in v Indiji prispevala k občutnemu zmanjšanju števila revnih, tako da se je delež ljudi, ki z manj kot dolarjem dnevno živijo v skrajni revščini od leta 1981, skoraj prepolovil in zmanjšal s 40 % na 21 % svetovne populacije,

D.  ker so za izkoreninjenje revščine potrebni demokratična udeležba in spremembe gospodarske strukture, da bi zagotovili pravičnejšo porazdelitev bogastva,

E.   ker je revščina opredeljena kot razmere, v katerih je človek trajnostno ali kronično prikrajšan za sredstva, zmogljivosti, izbiro, varnost in moč, ki so potrebni, da bi užival zadovoljivo življenjsko raven ter druge državljanske, kulturne, ekonomske, politične in socialne pravice,

F.   ker se je bruto domači proizvod na prebivalca v razvitih državah v zadnjih 25 letih zvišal za 30 %, medtem ko se je v istem obdobju razlika v dohodku na prebivalca med najbogatejšimi in najrevnejšimi državami na svetu več kot podvojila,

G.  ker visok prirastek prebivalstva v državah v razvoju pomeni, da dosežene stopnje gospodarske rasti v številnih primerih rasti BDP na prebivalca ne vzpodbujajo v zadostni meri, da bi se s tem stopnja revščine opazno zmanjšala v mnogih najmanj razvitih državah,

H.  ker je državljanski mir potreben za tvoren odnos med trgovino in revščino; dobro upravljanje, vključno z dobrim upravljanjem z dohodki iz naravnih virov, je za državljanski mir bistveno; ker je specializiranje za izvoz določenih proizvodov, zlasti diamantov, nafte, lesa in rastlin z narkotičnim učinkom, povezano z večjo nevarnostjo nastanka konfliktov; ker je 60 % najmanj razvitih držav v zadnjih 15 letih izkusilo državljanske konflikte različne intenzitete in trajanja, ki so v večini primerov izbruhnili po obdobju gospodarske stagnacije in nazadovanja, ki sta imela dolgoročne negativne posledice za nacionalno in regionalno gospodarsko rast,

I.    ker je delež najrevnejših držav v svetovni trgovini v zadnjem desetletju upadel, njihova odvisnost od izdelkov z nizko dodano vrednostjo in občutnim nihanjem cen pa porasla,

J.    ker svetovno neravnovesje med hitrostjo liberalizacije ter socialnimi in okoljskimi predpisi tako v industrializiranih državah kot tudi v državah v razvoju povečuje razkorak med bogatimi in revnimi ljudmi ter ovira izgradnjo ureditve Evropske unije kot prostora socialne kohezije, trajnostnega razvoja in industrializacije,

K.  ker obstaja potreba po pravičnem večstranskem trgovinskem sistemu, oblikovanem z namenom izkoreninjenja revščine, polne zaposlenosti, krepitve demokracije in širjenja trajnostnega razvoja; ker mora ta sistem temeljiti na pravilno usmerjenih in uravnoteženih pravilih, ki so bistvena za učinkovitejšo udeležbo najrevnejših držav v mednarodni trgovini, povečanju raznolikosti njihovih gospodarstev in soočanje z izzivi globalizacije, ob hkratnem zagotavljanju, da so njene koristi pošteno razdeljene,

L.   ker tako imenovane države "v razvoju" tvorijo raznoliko skupino držav, katerih družbeno-politične razmere, proizvodne strukture in izvozne zmogljivosti se med sabo občutno razlikujejo; ker se, kar zadeva sposobnost teh držav, da v liberaliziranem okolju pridobijo nove trge na svetovni ravni, ravnovesje nagiba v korist nastajajočih velesil in v škodo bolj ranljivih držav, zlasti v podsaharski Afriki,

M.  ker evropska trgovinska politika s tretjimi državami, ki poudarja diferenciran pristop k trgovini s sistemom trgovinskih preferencialov, najrevnejšim državam omogoča specifične in ugodne pogoje izvoza (nižje carine od običajnih, izvozne kvote brez ali z znižanimi carinami itd.); ker ukinitev carinskih ovir po svetu, s katero se standardizira dostop do trgov Skupnosti, ogroža sposobnost enakopravnega konkuriranja najbolj ranljivih držav v primerjavi z vplivnimi državami izvoznicami in jih ovira, da bi nadoknadile svoj razvojni zaostanek,

N.  ker poročilo Svetovne banke, programa Združenih narodov za okolje in programa Združenih narodov za razvoj na podeželskih območjih navaja: "Tri četrtine revnega prebivalstva na svetu živijo na podeželskih območjih, kjer se lahko zanesejo edino na svoje okolje",

O.  ker kmetijstvo omogoča zaposlitev in preživetje več kot 60 odstotkom delovne sile v najmanj razvitih državah, hkrati pa je položaj v tem sektorju najbolj izkrivljen, in ker je dostop do trga za kmetijske proizvode eden ključnih dejavnikov za zmanjševanje revščine,

P.   ker revni iz dneva v dan težje dostopajo do naravnih virov, kot so voda in zemlja ali energija, do osnovnih storitev, kot so medicinske, zdravstvene in izobraževalne storitve, ter do bistvenih dobrin, kot so zdravila,

Q.  ker sta se v zadnjih 30 letih kronična lakota in otroško delo v državah v razvoju razpolovila, pričakovana življenjska doba se je zvišala z 46 na 64 let, smrtnost otrok pa se je z 18 % spustila na 8 %; ker ima danes v državah v razvoju dostop do čiste pitne vode 70 % prebivalstva, v primerjavi s 45 % leta 1980,

R.   ker življenje in preživetje večine ljudi v najmanj razvitih državah ni neposredno povezano z mednarodnim gospodarstvom in je zelo verjetno, da bo na izvozu temelječa rast vodila k rasti, temelječi na omejenih območjih držav, ki izvažajo industrijsko blago, rudnine in nafto, kar je še zlasti očitno v najmanj razvitih državah, ki izvažajo kmetijske proizvode, kjer imajo proizvajalci iz dneva v dan manjše, trgovci pa vse večje koristi od trgovine z blagom in kmetijskimi proizvodi; ker za gospodarsko rast ni potrebno samo povečanje izvoza, ampak tudi več priložnosti za zaslužek za vse in v celotnem gospodarstvu, predvsem krepitev razvojnih povezav med kmetijskimi in nekmetijskimi dejavnostmi,

S.   ker se najrevnejše države na svetu, da bi lahko konkurirale svetovnim cenam kmetijskih proizvodov, vzpodbuja, naj se osredočijo na omejeno število proizvodov, namenjenih le izvozu; ker je posledica tega razvoj gojenja monokultur, ki ga spremljata opuščanje tradicionalnih rastlin, nujnih za prehrano lokalnega prebivalstva, ter rastoča odvisnost od uvoza osnovnih proizvodov in nenadzirljivih nihanj na svetovnih trgih,

T.   ker je za revne države vrednost izvoza njihovih proizvodov na svetovne trge odvisna od vzdrževanja donosnih cen, zlasti v razvitih državah; ker trenutni trend ukinjanja carinskih ovir povzroča neizogiben padec cen na teh trgih, kar ogroža razvojne možnosti najrevnejših držav na svetu,

U.  ker je glede na raziskavo, ki temelji na podatkih Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in Združenih narodov, liberalizacija trgovine podsaharsko Afriko v preteklih dvajsetih letih stala 272 milijard ameriških dolarjev; ker množična revščina krepi težnjo k gospodarski stagnaciji in številne države v regiji izvajajo obsežne gospodarske reforme, da bi se rešile iz takšne revščine; ker sta v ta namen bistvena strokovno znanje in pomoč mednarodne skupnosti,

V.  ker so za uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja in boj proti svetovni revščini potrebni trgovinski pogoji, ki bodo državam v razvoju omogočali dejanski dostop to trgov razvitih držav, pravičnejše trgovinske prakse, strogi predpisi za varstvo okolja in socialnih pravic, ki se bodo dejansko izvajali, učinkovit odpis nevzdržnih dolgov, potrebna pa bo tudi pomoč darovalcev, ki naj se ne poveča toliko glede na obseg, ampak učinkovitost, ter naj bo povezana s programi reform gospodarskih in družbenih struktur ter bolj demokratičnim vladanjem,

W. ker je povečan obseg izvoza revnih držav nujen pogoj za njihov razvoj, a sam po sebi še ne zadostuje; ker čeprav to pomaga povečati proizvedeno bogastvo, to še ne zagotavlja samodejno izboljšanja socialnih pogojev lokalnega prebivalstva, zaposlenega v proizvodnem sektorju,

X.  ker je lahko zunanja trgovina pomembno orodje socialnega in gospodarskega razvoja, če imajo države možnost zaščititi svoj trg na začetni stopnji in ga nato postopoma odpirati in če imajo trden institucionalni okvir ter jasne socialne in okoljske predpise; ker so najmanj razvite afriške države začele globljo in hitrejšo liberalizacijo kot najmanj razvite države v Aziji, vendar so bile slednje na splošno bolj uspešne pri zmanjševanju revščine in pri doseganju bolj tržnodinamičnega industrijskega izvoza, delno s pomočjo povezav z regionalno trgovino in vlaganjem,

Y.  ker je zunanja trgovina pomembno orodje socialnega in gospodarskega razvoja; ker raziskave, ki temeljijo na podatkih Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in Združenih narodov, nakazujejo neposredno povezavo med gospodarsko svobodo države in njeno blaginjo,

Z.   ker liberalizacija zmanjšuje ali odpravlja obstoječa izkrivljanja in prinaša pobude za povečana vlaganja, prenos tehnologije in, s pomočjo povečane konkurence, gospodarsko učinkovitost; ker je odprava trgovinskih ovir lahko pomembna vzpodbuda za države v razvoju, da preusmerijo svojo proizvodnjo z namenom pridobitve primerjalnih prednosti nizkih stroškov dela in razpoložljivosti virov,

AA. ker je zunanja trgovina lahko priložnost za zmanjšanje revščine, pod pogojem, da se trgovinska politika pozorno izvaja vzporedno z dopolnjevalno domačo in mednarodno politiko,

BB. ker sta v obdobju 1999–2001 izvoz in uvoz blaga in storitev v povprečju predstavljala 51 % BDP najmanj razvitih držav, kar je več kot v državah članicah OECD, ki imajo visoke dohodke, v katerih delež za isto obdobje zanaša 43 %; ker morajo kljub temu koristi mednarodne trgovine, da bi bile trajnostne, spremljati vlaganja v fizični, človeški, družbeni in institucijski kapital ter jih morajo dopolnjevati podjetništvo, inovativnost in tehnološki razvoj, učinkovito in uspešno posredovanje mednarodne pomoči in zmanjšanje dolžniških obveznosti,

CC. ker je vključitev držav v razvoju in predvsem najmanj razvitih držav v mednarodno trgovino eden glavnih ciljev razvojne agende iz Dohe,

DD.  ker morajo biti zavzemanje za okoljske in socialne predpise v večstranskem trgovinskem sistemu, pravično vključevanje držav v razvoju v svetovni trgovinski sistem z in boljše delovanje Svetovne trgovinske organizacije glavni cilji in naloge trgovinske politike EU, ki je največji trgovinski blok na svetu in najpomembnejša trgovinska partnerica držav v razvoju,

EE. ker nedavna poročila Komisije kažejo, da glede na obseg skoraj 70 % tarifnih in netarifnih trgovinskih ovir na svetu zadeva trgovino med državami v razvoju,

FF. ker so se države v razvoju v Marakešu dogovorile o začetku pogajanj o storitvah, pod pogojem, da bo zagotovljena popolna prožnost glede vključitve katerega koli storitvenega sektorja v pogajanja ali njegove izključitve iz njih,

GG. ker imajo industrializirane države v lasti 90 % vse patentov in ker je v primeru farmacevtskih izdelkov to pogosto povezano z reševanjem težav z javnim zdravjem,

HH. ker povečana trgovina s storitvami med razvitimi državami in državami v razvoju nudi priložnost za pomemben prenos izkušenj, ki lahko izboljša tudi dostop do osnovnih storitev, komunikacij in delujočega bančnega in zavarovalniškega sektorja,

II.   ker je od 1,3 milijarde oseb, ki živijo v revščini, 70 % žensk; ker so ženske po vsem svetu prikrajšane za možnosti, ki so potrebne za izboljšanje njihovega ekonomskega in socialnega položaja, na primer za pravico do lastnine ali dedovanja, dostop do izobraževanja ali zaposlovanja, obenem pa so dodatno odgovorne za skrb za otroke in gospodinjstvo,

JJ.  ker v večini držav ženske v primerjavi z moškimi nimajo enakopravnega dostopa do izobraževanja, usposabljanja, posojil, tehnologije in informacij, potrebnih, da bi lahko izkoristile nove gospodarske priložnosti, ki jih ustvarja širjenje mednarodne trgovine,

KK.    ker je vpliv politik širjenja trgovine na ženske odvisen od položaja žensk v lokalnem, regionalnem in nacionalnem gospodarstvu ter tudi od njihove vloge v socialni reprodukciji blaginje družine in socialnih storitev; ob upoštevanju, da zaposlovanje žensk ostaja ključ do ekonomske neodvisnosti in ima globok vpliv na položaj žensk v celotni družbi,

LL. ker si ženske iz nižjih družbenih slojev v številnih državah v razvoju v glavnem služijo dohodke z drobnim kmetijstvom ali delom v tekstilni in oblačilni izvozno usmerjeni industriji,

MM.   ker ženske, če imajo večji nadzor nad uporabo družinskih prihodkov, sorazmerno več vlagajo v izobraževanje otrok, zdravstveno oskrbo in prehrano, kar pospešuje boj proti revščini,

NN.    ker je ustvarjanje bogastva bistveno za socialni napredek in je EU največja izvoznica na svetu in druga največja uvoznica ter njen vpliv v STO preko dvostranskih sporazumov oblikuje mednarodno trgovinsko politiko in predpise;

1.   opozarja, da so globalni stroški zaradi neuspeha pri odpravi revščine ogromni v smislu trpljenja ljudi, nestabilnosti, sporov, ponavljajočih se izrednih stanj, mednarodnega kriminala, trgovine z mamili, gospodarske stagnacije, nezakonitega priseljevanja in prezgodnje smrti;

2.   meni, da je mogoče s pomočjo trgovine ustvariti konkretne možnosti za države v razvoju, zlasti za najmanj razvite države, trgovina pa lahko tudi dejansko omogoči odpravo revščine in zagotovi razvoj, če jo spremlja kakovostna domača politika;

3.   priznava, da je lahko načelo prostega pretoka blaga in storitev učinkovito sredstvo za pomoč revnim državam pri razvoju pod pogojem, da se ob tem posebej upoštevajo njihovi problemi in interesi;

4.   poziva Komisijo, naj v okviru svojih mednarodnih ciljev prednostno obravnava izvajanje pravil trgovanja in pravice do razvoja, še zlasti okoljskih in socialnih pravil, kot edinega načina za odpravo osnovnih vzrokov revščine;

5.   poziva k obširni presoji vplivov sedanje trgovinske politike na okolje, na občutljive sektorje, kot sta gozdarstvo in ribištvo, ter na revščino v državah v razvoju in v EU, kot tudi k obširni presoji vplivov povečanja stroškov, ki jih za evropske potrošnike prinašajo carinska zaščita in trgovinske ovire sedanje evropske trgovinske politike, ter ovir za razvoj, ki jih to predstavlja za revne v državah v razvoju po svetu;

6.   znova poudarja, da je lahko pravična trgovina eno izmed učinkovitih sredstev za zmanjševanje revščine; dodaja, da ukrepanje proti revščini zahteva predvsem korenito spremembo politike v industrializiranih državah in v državah v razvoju, da bi se odpravili strukturni vzroki revščine s pomočjo pravil pravične trgovine, ter da mora biti glavna naloga sedanjih pogajanj o svetovnem trgovinskem sistemu in sporazumov o gospodarskih partnerstvih izpolnitev vseh osmih razvojnih ciljev tisočletja ZN;

7.   poziva države v razvoju, naj v svoje razvojne politike in politike za zmanjševanje revščine vključijo tudi trgovino; vendar meni, da bi bilo treba pri ukrepih v zvezi s trgovino upoštevati strategije za notranji razvoj in zmanjševanje revščine, ki so jih sprejele države v razvoju;

8.   opozarja na sporočilo Mednarodne organizacije dela (ILO) decembra 2005, v katerem je poudarjena vloga, ki jo ima lahko mikrofinanciranje pri boju proti revščini in suženjstvu zaradi dolga ter tudi kot sredstvo, s pomočjo katerega je zaradi povečanja družinskih prihodkov možno odpraviti otroško delo; poziva, naj se izvedejo raziskave, na podlagi katerih bo možno oceniti učinkovitosti in resnični potencial mikrofinanciranja;

9.   je trdno prepričan, da je trgovina skupaj s pomočjo in odpisom dolgov ključnega pomena za izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015; vendar poudarja, da bo javna razvojna pomoč do leta 2015 zahtevala precejšnja sredstva, če naj bi bili zastavljeni cilji izpolnjeni; v zvezi s tem poziva, naj se izvedejo raziskave in uvedejo novi trajnostni mehanizmi za financiranje, na podlagi česar bo možno izpolniti omenjene cilje;

10. pozdravlja napoved predsednika Komisije oktobra 2005, da bo s pomočjo posebnih programov ukrepal v korist žrtev globalizacije v EU; meni, da mora te programe spremljati okrepitev socialnih in okoljskih pravil v EU in nadzor nad proizvodnimi blagom, izdelanim v EU, ter storitvami, opravljenimi v Uniji;

11. pozdravlja sporazum iz vrha G8 v Gleneaglesu julija 2005 o obsežnem finančnem in gospodarskem načrtu za podporo napredka Afrike, kjer je zgoščene največ ekstremne revščine, in še zlasti odločitev o popolnem odpisu preostalega dolga močno zadolženih držav v razvoju pri Mednarodnem denarnem skladu, Svetovni banki in Afriškem skladu za razvoj kot strategije za izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja; poudarja, da je treba to pobudo razširiti še na države v razvoju, ki so pokazale, da se trudijo zmanjšati korupcijo, izboljšati preglednost in nameniti sredstva, ki so bila prvotno namenjena za poravnavo odpisanega dolga, za strategije za zmanjševanje revščine;

12. pozdravlja pripravljenost, ki jo je izrazil komisar Mandelson v svoji izjavi z dne 9. februarja 2006 na Mauritiusu, za sprejetje diferenciiranega pristopa do revnih držav na podlagi stopnje njihovega razvoja in za ohranitev sistema tarifnih preferencialov, ki upošteva te razlike;

13. pozdravlja asimetričnost trgovinskih odnosov med Evropsko unijo in revnimi državami v korist slednjih; meni, da morajo biti tovrstni odnosi podlaga za ureditev trgovine na globalni ravni; poziva Komisijo, naj se pri Svetovni trgovinski organizaciji zavzame za uvedbo nekaterih posebnih koeficientov za izračun znižanja carin v skladu z razmerami v skupini zadevnih držav;

14. poziva Komisijo, naj se zavzame za usklajeno tarifno politiko, na podlagi katere bo možno diferenciirati trgovinsko politiko in izpolniti pričakovanja najbolj občutljivih držav; v ta namen tudi poziva Komisijo, naj se ohrani razumna raven splošne carinske zaščite in s tem primerjalne prednosti teh držav v okviru splošnega sistema preferencialov, na podlagi katerega imajo na voljo zadosti sredstev za modernizacijo svojih proizvajalnih struktur;

15. ponovno opozarja na zavezanost EU na podlagi Partnerskega sporazuma iz Cotonouja, da bo spodbujala trajnostni razvoj in odpravo revščine v afriških, karibskih in pacifiških državah (AKP); meni, da bi lahko EU kot pomemben akter na trgu v okviru večstranskih institucij prispevala k okrepitvi razmer držav v razvoju z oblikovanjem bolj usklajene in celovite politike v skladu s členom 178 Pogodbe ES; pri tem pa poudarja, da so pomembni tudi prispevki drugih mednarodnih donatorjev;

16. poudarja pomembnost odpisa dolgov s postopno odpravo dolgov najmanj razvitih držav, katerih vlade spoštujejo človekove pravice ter načelo dobrega vodenja in dajejo prednost boju proti revščini in gospodarskemu razvoju;

17. poziva Evropsko unijo, naj prevzame pobudo za razvoj in pomoč pri izvajanju shem za odpravo dolga, kar bo omogočilo izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja;

18. ugotavlja, da je po podatkih Konference Združenih narodov o trgovini in razvoju (UNCTAD) v letu 2004 prebivalstvo 50 najmanj razvitih držav – od katerih je več kot tretjina držav AKP – predstavljalo več kot 11 % svetovnega prebivalstva (742 milijonov), njihov BDP pa je znašal le 0,6 % svetovnega;

19. meni, da je treba upoštevati pravico državljanov revnih držav do razvoja, ne le interesov njihovih vlad, ter da morajo revne države sprejemati odločitve in izvajati lastne strategije in gospodarsko politiko; meni, da je pravica do industrializacije hkrati pravica do razvoja in da ima vsaka država, zlasti države v razvoju, katerih industrijski razvoj je v zgodnji fazi, pravico urediti svojo industrijo na način, ki preprečuje socialni ali okoljski damping;

20. se je seznanil z nedavnimi študijami Konference Združenih narodov o trgovini in razvoju (UNCTAD) ter drugih ustanov, ki so pokazale, da je obsežna liberalizacije trgovine v najmanj razvitih državah premalo prispevala k trajnostnem in znatnem zmanjševanju revščine ter da je povzročila nazadovanje trgovinskih pogojev držav v razvoju, zlasti afriških držav; svari pred katastrofalnimi posledicami, ki bi jih imela popolna ukinitev carinskih prihodkov za te države ob prenagljenem in izsiljenem odpiranju trga, ter poudarja, da imajo te države pravico, da same določijo, kako hitro bodo odpirale svoje trge v vseh sektorjih;

21. meni, da je bil na 6. ministrski konferenci STO dosežen napredek v zvezi s posebnimi izdelki in posebnimi varovalnimi mehanizmi ter na področju specifičnega in diferenciranega obravnavanja, ob upoštevanju zaskrbljenosti držav v razvoju zaradi vplivov liberalizacije trgovine in vzajemnosti, vendar poudarja, da je treba na tem področju še veliko storiti; poudarja, da morajo pogajanja o načinih za znižanje tarif v trgovini s kmetijskim in industrijskim blagom v celoti odražati specifično in diferencirano obravnavanje, da bi revnejšim državam v razvoju omogočili dovolj časa, da okrepijo prizadevanja za industrializacijo;

22. poziva vlade držav v razvoju, naj oblikujejo in izvajajo nacionalno razvojno strategijo, v katero bo vključena trgovina, ki bo uspešno spodbujala zmanjšanje revščine; ugotavlja, da morajo pri omenjenih prizadevanjih sodelovati mednarodni razvojni partnerji s finančno in tehnično podporo, da bodo vzpostavljene javne in zasebne trgovinske zmožnosti;

23. poziva najmanj razvite države, naj spodbujajo postopni gospodarski prehod, v katerem gospodarska rast vedno bolj temelji na uporabi lastnih državnih sredstev, privabljanjem tujih finančnih naložb in odpiranju finančnih trgov, ter naj zagotovijo, da se uvoz financira iz izvoznega dobička namesto iz sredstev pomoči; ugotavlja, da je to bolj možno doseči skupaj z združenimi močmi mednarodnih organizacij, odpisom dolga, trgovinskih preferencialov in ukrepov za omogočanje tujih finančnih naložb ter prenosom tehnologije, da se bo spodbujal razvoj in zmanjševanje revščine;

24. poziva vlade držav v razvoju, in zlasti najmanj razvitih držav, ki so kmetijske izvoznice, naj ukrepajo proti naraščajočemu pritisku prebivalstva na zemljišča in siromašenju okolja, tam, kjer so kmetije premajhne in dobiček prenizek za preživetje gospodinjstev, z razvojem nekmetijskih tržnih proizvodov, ki spodbujajo zaposlovanje, ter tehnološkimi spremembami v samooskrbnih dejavnostih; ugotavlja, da se to lahko poveže z reševanjem vprašanja "zaprte rasti" s pomočjo razvoja trgovinske infrastrukture, kot so mednarodni promet in komunikacije, večje vključevanje domačega trga in razvoj novih izvoznih sektorjev, vključno z industrijskim blagom in turizmom;

25. poudarja, da mora EU prevzeti nadaljnje pobude glede socialne odgovornosti podjetij za oblikovanje pojma zavezujočih in preverljivih pravil za podjetja v EU, ki trgujejo s tretjimi državami in v njih proizvajajo, v skladu z človekovimi pravicami in standardi Mednarodne delovne organizacije (ILO);

26. poziva EU, naj v svojo presojo vpliva trajnosti trgovinskih sporazumov vključi zlasti posledice trgovine z odpadki, da bi se sprejeli predpisi glede škodljivih odpadkov;

27. meni, da je nujno razvijati trgovinske odnose med državami v razvoju in medregionalno razsežnost "jug–jug", odpirati lokalne trge in povečati dostop prebivalstva do blaga in storitev, zlasti pa s programi javnih vlaganj zagotoviti dostop do osnovnih storitev kot so pitna voda, zdravstvo, energija, prevoz in izobraževanje v skladu z razvojnimi cilji tisočletja;

28. meni, da pomanjkanje gospodarskega povezovanja ter resne tarifne in netarifne ovire za trgovino med državami v razvoju onemogočajo morebitne dejavnike razvoja v teh državah; meni, da bi večje odpiranje trgovine med državami juga prineslo koristi za države v razvoju; vendar ugotavlja, da bi lahko bile najmanj razvite države v okviru trgovine jug–jug potisnjene ob stran, zato spodbuja regionalne tuje finančne naložbe, prenos tehnologije in ugodno financiranje bolj razvitih držav v razvoju, usmerjeno v najmanj razvite države in tristranske odnose z razvitimi državami kot tudi posebne določbe znotraj regionalnih sporazumov; poudarja, da je treba oblikovati regionalne trge; meni, da morajo za spodbujanje trgovina med revnimi državami naprednejše države dati dober zgled z odpravo trgovinskih ovir;

29. pozdravlja izvajanje pobude “Vse, razen orožja” s strani Evropske unije, ki najmanj razvitim državam omogoča, da vse svoje izdelke izvažajo na evropski trg brez carine ali kvot; odločno poziva vse razvite države in napredne države v razvoju, naj sledijo temu modelu; pozdravlja sporazum, ki je bil v zvezi s tem dosežen na nedavnih pogajanjih Svetovne trgovinske organizacije v Hongkongu; vendar obžaluje, da lahko še vedno veljajo omejitve za proizvode, ki so za najmanj razvite države izrednega pomena;

30. opozarja pred dejansko nevarnostjo, da bi bila pobuda ”Vse, razen orožja“ izkrivljena z izvajanjem nedovoljenih oblik tristranske trgovine, ki bo ogrozila ravnotežje med trgi in donosnost cen, namesto da imelo od nje koristi lokalno prebivalstvo, ki dela v proizvodnem sektorju v revnih državah;

31. poziva Komisijo, naj podpira odpiranje trgov s sprejetjem ustreznih ukrepov za ureditev trgovine, s čimer bo omogočena preprečitev omenjene nevarnosti; v ta namen predlaga, da se pobuda “Vse, razen orožij” dopolni z zaščitno klavzulo, s katero bo čim več izvoza iz zadevnih držav povezanega z njegovo dejansko proizvodno zmogljivostjo; Komisijo tudi poziva, naj hitro sprejme ukrepe za zagotovitev postopnega izboljšanja kakovosti nadzornih mehanizmov za geografske označbe in označbo porekla;

32. poziva Komisijo, naj si prizadeva za večjo preglednost mednarodnih trgovinskih pogajanj ter naj upošteva zaskrbljenost tistih držav v razvoju, ki niso sposobne sočasno voditi večjega števila trgovinskih pogajanj, in jo tudi poziva, naj tem državam še naprej nudi in okrepi tehnično pomoč, da bodo lahko izboljšale svoje zmogljivosti in učinkovitost pri trgovinskih pogajanjih;

33. meni, da so ustrezne večstransko sprejete trgovinske politike temeljnega pomena za zmanjševanje revščine in da je možno ključne politične usmeritve za zmanjševanje revščine uvrstiti v tri glavne teme:

A. dostop do trga in izenačevalni predpisi o domači in izvozni pomoči;

B. priznavanje, ”operalizacija“ in izvajanje posebnega in diferenciiranega obravnavanja ter prilagodljivost za razvoj;

C. vključitev razvojne razsežnosti v širši spekter politik, ki niso “tipični trgovinski instrumenti”;

34. poudarja pomen tehnične pomoči in programov za krepitev zmogljivosti, ki so stalno financirani, zlasti za pomoč državam v razvoju pri oblikovanju trgovinskih interesov in vključevanju v trgovinska pogajanja; v zvezi s tem pozdravlja boljšo organiziranje in okrepljeno zaupanje med državami v razvoju, zlasti med najmanj razvitimi;

35. poudarja pomen krepitve zmogljivosti za trgovino, da bodo lahko države AKP bolj zmožne določiti svoje potrebe in strategije, ter pomen pogajanj o regionalni integraciji in podpori njej ter pomoči pri tem procesu, še zlasti za doseganje večje raznolikosti, podpiranje regionalne integracije ter okrepitev proizvodne zmogljivosti, preskrbe in trgovanja ter s kritjem stroškov prilagajanja in povečanjem njihove privlačnosti za vlagatelje ob hkratnem varstvu novonastalih lokalnih industrij;

36. pozdravlja razširitev področja uporabe programa "pomoči za trgovino", ki ni omejen le na najmanj razvite države, ampak zajema tudi druge države v razvoju; vendar obžaluje, da je pomoč, ki je bila že dogovorjena, zdaj odvisna od nadaljnjih trgovinskih koncesij prejemnikov pomoči; poudarja, da mora biti pomoč financirana iz novih virov in ne sme vključevati preusmeritve sredstev, ki so že bila namenjena za druge razvojne pobude, kot so razvojni cilji tisočletja;

37. poziva Komisijo, naj oblikuje poseben program, s katerim bi podsaharskim državam pomagali na področjih, kot so dostop do vode, dostopnost zdravil, javne storitve in kmetijstvo ter prenos strokovnega znanja in izkušenj na različne načine, med drugim z okrepitvijo trgovine s storitvami;

38. pozdravlja novo razvojno strategijo Komisije za Afriko, ki presega okvire običajne človekoljubne pomoči in si je za cilj zadala gospodarsko in socialno prestrukturiranje, ter poziva Komisijo in države članice, naj pri izvajanju omenjene strategije tesno sodelujejo;

39. poudarja, da je treba državam v razvoju zagotoviti ustrezno tehnično pomoč; poudarja tudi, da je treba spodbujati šibka in ranljiva gospodarstva, naj v nacionalno razvojno politiko in v strategije za zmanjševanje revščine vključijo trgovino;

40. poziva k večji prilagodljivosti pri prehodnih obdobjih, do katerih so upravičene države v razvoju, ki sprejmejo obveze v okviru regionalnih sporazumov znotraj splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT);

41. ugotavlja, da kmetijstvo ostaja glaven vir dohodkov in zaposlovanja v večini držav v razvoju, zlasti v najrevnejših, zato poudarja pomen ponudbe EU, da do leta 2013 ukine svoja izvozne subvencije; vztraja pri zahtevi po enakem vzporednem ukrepu ostalih članic STO; poziva EU, naj še naprej zagovarja opustitev drugih, včasih skritih, oblik izvoznih subvencij (izvozna posojila, pomoč v hrani, državna podjetja itd.), da bi odpravili obstoječe trgovinsko neravnovesje med severom in jugom in da bi kmetijstvo revnih držav postalo bolj donosno;

42. pozdravlja odločitev o odpravi izvoznih subvencij v kmetijstvu do leta 2013 in znova poziva, naj se izvajanje že sprejetih sklepov bistveno pospeši; pri tem pa poziva Komisijo, naj nadaljuje z razpravami o načinih, s katerimi bi lahko znižali domače kmetijske subvencije in tarife v vseh industrijskih državah, saj te subvencije predstavljajo le 3,5 % celotne pomoči EU na področju kmetijstva;

43. poudarja, kako pomembne so za države v razvoju surovine, kot so sladkor, banane in bombaž; poziva Evropsko unijo, naj državam v razvoju ponudi potrebno pomoč za reformo njihovih sektorjev za sladkor; graja pomanjkanje učinkovite rešitve za problem bombaža v Hongkongu;

44. poziva Komisijo, naj podpre obstoječe predloge afriških članic STO, da se ukrep v zvezi s cenami blaga vključi v sedanji krog pogajanj STO;

45. želi spomniti, da je ohranjanje biološke raznovrstnosti ključen dejavnik za ohranjanju narave in v boju proti boleznim rastlin in živali ter zato države in regije lahko zakonito prosto uporabljajo tradicionalnih semena in znanje v kmetovanju;

46. poziva Komisijo, naj poskrbi za večjo skladnost med trgovinsko politiko in politiko sodelovanja z namenom nudenja ciljno usmerjene pomoči za krepitev trgovinskih zmožnosti, da bi tako zagotovila rast izvoza in uvoza ter njuno uravnoteženost, s čimer bi se v prihodnosti izognili ponovni dolžniški krizi in bi vladam držav v razvoju pomagali:

-  ohranjati in razvijati javne storitve s ciljem reševanja velikih težav, povezanih z revščino, kot so epidemije, nepismenost, pomanjkanje pitne vode ter nedostopnost naprav za čiščenje odplak;

-  podpirali pogoje, potrebne za ustvarjanje bogastva, kot so dostop do energije in razvoj infrastrukture, zlasti informacijskih in komunikacijskih tehnologij;

47. meni, da je treba razlikovati med komercialnimi in javnimi storitvami; izpostavlja potrebo, da javne storitve ostanejo izven sporazuma GATS, zlasti tiste, ki prispevajo k dostopu do pomembnih javnih dobrin, kot so storitve na področju zdravja, izobraževanja, pitne vode in energije, ter tistih, ki imajo odločilno vlogo za kulturno identiteto, kot so avdiovizualne storitve;

48. poudarja, kako pomembna je tudi za države v razvoju krepitev dostopa ponudnikov storitev na trg ob hkratnem varstvu možnosti članic STO, da urejajo svoje sektorje storitev v skladu s sporazumom GATS, vključno z možnostjo izvzemanja osnovnih sektorjev, kot so na primer zdravstvo, izobraževanje in avdiovizualne storitve; obžaluje, da v pogajanjih STO doslej ni bil oblikovan specifičen okvir za storitve, zlasti v sektorjih, ki so pomembni za izvozne možnosti držav v razvoju; poziva k znatnemu napredku na tem področju;

49. poziva Komisijo, da zagotovi popolno prožnost na področju storitev ter tako državam omogoči, da v seznam storitev, predvidenih za liberalizacijo, svobodno vključijo ali iz njega izključijo katero koli storitev;

50. poziva Komisijo, naj izvaja trgovinsko politiko na področju storitev, s katero bo podprla gibanje fizičnih oseb v državah v razvoju in prispevala k razpoložljivosti tistih vrst storitev, ki lahko pospešijo razvoj in prispevajo k zmanjšanju revščine;

51. poudarja potrebo po tem, da se najrevnejšim državam v razvoju pusti več prostora pri odločanju, kako vzajemno odpirajo trge, da bi tako najbolj ranljive države zaščitili in jim dovolili, da same odločijo, kako hitro naj poteka liberalizacija;

52. poudarja potrebo po razpoložljivih zdravilih po sprejemljivih cenah za države v razvoju ob hkratnem upoštevanju skrbi proizvajalcev;

53. poudarja, da je revščina večinoma "ženski" pojav ("feminizacija revščine") in izpostavlja potrebo po preučitvi trgovinskih politik z vidika enakosti med spoloma, da bi tako oblikovali politične ukrepe, ki bodo ustavili in obrnili obrnili marginalizacijske vplive, kot so koncentriranje lastništva zemlje v moških rokah, migriranje moških v urbana območja in rast revščine na podeželju, uničenje lokalnih trgov, osredotočanje slabo plačanih nizkovalificiranih ženskih delovnih mest v izvoznih območjih itd.; to je treba doseči z uvajanjem pobud in ukrepov pozitivne diskriminacije, namenjenih vladam in podjetjem v evropski lasti;

54. zahteva sistematično analiziranje vprašanja enakosti spolov pri širjenju trgovine, da bi preučili različne trende ter upoštevali kompleksnost zadevnih vprašanj in dejavnikov, na primer dostop žensk do ekonomskih in tehničnih virov, njihovo udeležbo na trgu dela, stopnjo ter vzorec diskriminacije in segregacije na trgu dela, dostop žensk do izobraževanja, stopnjo izobrazbe, pa tudi dostop do zdravstvene oskrbe in socialno-kulturnih virov;

55. ugotavlja, da imajo ženske sorazmerno manjše koristi od priložnosti, ki jih nudi liberalizacija trgovine in globalizacija, trpijo pa predvsem negativne posledice; zato poziva EU, da v svojih programih trgovinske pomoči nameni posebno pozornost povečanju možnosti udeležbe v (mednarodni) trgovini za ženske;

56. ugotavlja, da si Komisija v dvostranskih in večstranskih trgovinskih pogajanjih, ki jih vodi v imenu držav članic, zelo malo ali sploh ne prizadeva za analiziranje vpliva prihodnjih trgovinskih sporazumov zvezi z enakostjo med spoloma; poziva Komisijo, da sistematično analizira to vprašanje glede vpliva evropskih predlogov v trgovinskih pogajanjih na makroekonomski in mikroekonomski ravni;

57. poziva mednarodne gospodarske institucije in Komisijo, da izoblikujejo ukrepe in programe, namenjene okrepitvi vloge žensk v gospodarskem življenju držav v razvoju, zlasti prek spodbujanja podjetniškega duha z izobraževanjem in dodeljevanjem finančne pomoči, tudi z mikrokrediti;

58. meni, da je socialni razvoj temelj trgovinske politike in poziva zadevne mednarodne organizacije in vlade, da odpravijo vse oblike diskriminacije, vključno z neenakostjo glede na spol in ovirami zanjo ter diskriminacijo pri plačilu, da priznajo pravico do porodniškega dopusta ter uvedejo minimalno plačo; poziva, da se predstavniške delavske organizacije vključijo v postopek posvetovanja;

59. poziva k socialni odgovornosti akterjev v mednarodni trgovini in zahteva, da pristojne institucije sprejmejo posebne ukrepe, ki bodo osebam v prikrajšanem okolju zagotovili pravičen dostop do zdravstvenih sistemov, dostojnih stanovanj, vode, pravic, izobraževanja, usposabljanja, vseživljenjskega učenja, športa in kulture, s čimer bi preprečili njihovo prezgodnjo opustitev šolanja in jim omogočili nemoten prehod iz šole na trg dela;

60. meni, da morajo trgovinski sporazumi spoštovati obstoječe mednarodne sporazume o človekovih pravicah in pravicah žensk, ekološki trajnosti, pravici do razvoja in izkoreninjenju revščine;

61. opozarja. da bo mednarodni trgovinski sistem, namenjen razvoju in zmanjševanju revščine, prispeval tudi k družbenemu napredku in dostojnim zaposlitvam; pravila trgovanja naj ne bi kršila socialnih standardov, ki jih je oblikoval ILO; boj proti vsem oblikam izkoriščanja delovne sile (zlasti prepoved prisilnega in otroškega dela), skupaj s spoštovanjem svobode delovanja sindikatov, je bistven za organiziranje pravičnega trgovinskega sistema, ki služi interesom vsakogar; ponovno izpostavlja potrebo za preučitev vzajemnega vplivanja trgovina in socialnih vprašanj:

62. poziva Komisijo, naj v prihodnjih pogajanjih ali pri odpiranju trgov začne upoštevati nekomercialna merila, da se širitev trgovine ne bo izvajala na račun delovnih pogojev lokalnega prebivalstva; hkrati poziva člane ILO, naj se dogovorijo o splošnih pravilih za države v razvoju, pri čemer naj bosta podrobni značaj teh pravil in časovni razpored za njihovo izvajanje določena ob sodelovanju z državami v razvoju;

63. izpostavlja potrebo po tem, da STO upošteva sklepe Mednarodne organizacije dela (ILO) na tem področju; v zvezi s tem predlaga, da bi države, kadar se ILO odloči za sankcije, lahko uporabile elemente trgovinske politike, kot je uveljavitev zaščitne klavzule, začasna odmera carin ali uvedba protdampinških ukrepov;

64. poudarja, da morata biti zmanjšanje revščine in spodbujanje trajnostnega razvoja ena od osrednjih točk pogajanj glede sporazumov o gospodarskem partnerstvu (EPA);

65. poudarja, da je pomembno ohraniti in okrepiti večstranske trgovinske okvire; ponovno opozarja, da je treba v okviru STO kot foruma za oblikovanje sistema mednarodne trgovine, ki temelji na pravičnih pravilih, posebno pozornost nameniti krepitvi pogajalske moči držav v razvoju, da bodo sposobne bolje zastopati svoje trgovinske interese in jih vključiti v svetovno gospodarstvo;

66. ponovno poziva k obsežni in nujni reformi STO, ki naj vodi v večjo demokratično odgovornost, preglednost in verodostojnost, da bi jo učinkovitejše vključili v splošni okvir dobrega upravljanja; poziva k boljšemu usklajevanju in večji skladnosti različnih mednarodnih institucij, delujočih na področju trgovine, razvoja in razvojnega financiranja, vključno z agencijami Združenih narodov, pristojnimi za človeški razvoj, zdravje, delo in okolje, da bi tako dosegli razvojne cilje tisočletja in združili delovanje za izkoreninjenje revščine ter ponudili priložnosti vsem;

67. poziva Evropski parlament kot zakonitega zastopnika državljanov Evropske unije, naj se vključi v sklepanje sporazumov o mednarodni trgovini;

68. poudarja, da je boj proti revščini tesno povezan z varstvom človekovih pravic, vzpostavitvijo demokratičnih institucij in demokratičnim vladanjem;

69. pozdravlja sprejetje izjave, sprejete 14. septembra 2005 na vrhu Združenih narodov v New Yorku o doseganju razvojnih ciljev tisočletja, v kateri je predlog o razmisleku, da se uvede mednarodni solidarnostni prispevek za boj proti AIDS-u, tuberkulozi in malariji, ki bi mednarodni skupnosti omogočil, da izpolni svoje obveznosti do najrevnejših ter da prispeva k pravičnejši delitvi novega bogastva, pridobljenega z globalizacijo;

70. meni, da lahko na povečanje blaginje v prihodnosti poleg trgovine vpliva zlasti gospodarski razvoj ter vlaganje v mala in srednje velika podjetja, ki proizvajajo izdelke in zagotavljajo storitve; še posebej poziva Evropsko investicijsko banko, naj razvije več programov za te ciljne skupine;

71. poudarja, kako pomembno je pomagati najmanj razvitim državam pri odstranjevanju birokratskih ovir, da se spodbudi podjetništvo znotraj teh držav in poišče trge v tujini, zlasti s vključevanjem lokalnih skupnosti, parlamentov in civilne družbe držav v razvoju v demokratični proces.

72. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 112 E, 9.5.2002, str. 326. (2) UL C 177 E, 25.7.2002, str. 290. (3) UL C 272 E, 13.11.2003, str. 277. (4) UL C 39 E, 13.2.2004, str. 79. (5) UL C 43 E, 19.2.2004, str. 248. (6) UL C 67 E, 17.3.2004, str. 255. (7) UL C 74 E, 24.3.2004, str. 861. (8) UL C 76 E, 25.3.2004, str. 435. (9) UL C 77 E, 26.3.2004, str. 393. (10) UL C 304 E, 1.12.2005, str. 277. (11) UL C 92 E, 20.4.2006, str. 397. (12) P6_TA(2005) 0289. (13) P6_TA(2005)0461. (14) UL C 320 E, 15.12.2005, str. 145. (15) P6_TA(2005)0454. (16) Uredba Sveta (ES) št. 980/2005 z dne 27. junija 2005 (UL L 169, 30.6.2005, str. 1).

Potreba, da Evropski parlament poda prvo mnenje o povezavi med trgovino in revščino in začne predlagati rešitve, kako usmeriti trgovinsko politiko k reševanju vprašanja revščine, je posebnega pomena.

Ni dvoma, da je trgovina lahko pomembno orodje za razvoj in zmanjševanje revščine. Nobena država ne more doseči določene stopnje razvoja, ne da bi svojo trgovino odprla za druge. A ko se liberalizacija dogaja pod prisilo in prehitro ter brez ustrezne zakonske ureditve, ima za posledico deindustrializacijo, uničenje okolja, povečevanje odvisnosti in pospeševanje revščine.

Nujnost usklajenosti med obema izhaja iz obsega revščine same. Revščina, lakota, množične bolezni, izključevanje iz kakršne koli oblike dostopa do naravnih virov kot so voda in osnovne storitve, dosegajo v zgodovini človeštva doslej nepoznano raven, zato bo treba narediti odločne korake. Združeni narodi so z namenom, da bi za polovico zmanjšali število žrtev lakote, sprejeli razvojne cilje tisočletja. Brez sprememb sedanje politike pa ne bo možno doseči niti najnižje zastavljenih ciljev. Ni dvoma, da brez oblikovanja bolj pravičnih pravil mednarodnega trgovanja ne bomo dosegli nobenega napredka pri doseganju zastavljenega cilja.

Vprašanja revščine, lakote, bolezni, uničenja okolja in podnebnih sprememb so tesno povezana tudi z varnostjo nas vseh in izgradnjo miru na svetu. V ta namen ima EU kot največja izvoznica in druga največja uvoznica na svetu posebno odgovornost. Prej ko bomo sprejeli prave odločitve, manj nas bodo stale.

Politika pospešenega odpiranja trga in zamuda pri odzivu na nove razmere (kakršne je predstavljal naval kitajskih izdelkov) s sprejemom ustrezne zakonodaje, tako na regionalni kot globalni ravni, je izziv za samo bistvo EU, saj ogroža politiko industrializacije, politiko zaščite okolja, trud za regionalno in socialno kohezijo in trudu za organizacijo kmetijskega trga.

Prispevek trgovine k razvoju

Dostop do trga je bil pogosto prikazan, da je sam po sebi pozitiven za razvoj. V realnosti pa se obnese le znotraj skupine nacionalnih in mednarodnih pogojev.

Zdi se, da je bilo odpiranje meja za mednarodno trgovanje uspešno le v državah, ki so bile, zato da bi razvile svoje gospodarstvo, izhodiščno dokaj zaščitniške in so se kasneje odločile odpreti svoje trge mednarodni konkurenci. Tako so pred odprtjem trgov mednarodni konkurenci ravnale vse industrializirane države.

Za odprtje trga je treba izpolniti nekaj pogojev:

-    obstoj nacionalnega ali regionalnega institucionalnega okvira, vključno s predpisi o ponovni razdelitvi družbenega in gospodarskega bogastva, odsotnost zunanjega finančnega pogojevanja, ki ohromi delovanje vlade;

-    možnost prožnega delovanja pri odločanju, do kakšne stopnje odpreti katerega od gospodarskih sektorjev, ki je dovolj trden, da to preživi;

-    uporaba ne-vzajemnih pristopov v odnosih z neenakopravnimi trgovinskimi partnerji;

-    finančna zmožnost države za podporo nekaterih gospodarskih sektorjev pred odprtjem trga; ta zmožnost je občutno manjša, če je zunanji dolg velik;

Odpiranje meja za mednarodno trgovanje sproža znatne težave pri prilagajanju in dokazi kažejo, da so revne države v slabšem položaju glede lastne zaščite pred negativnimi učinki in pri izkoriščanju priložnosti. Kot je veljalo za izgradnjo Evrope s pomočjo kohezijskih skladov, je treba v pogodbah predvideti ustrezna sredstva za države v razvoju, od katerih se zahteva, da svoje trge odprejo industrializiranim državam. Tako bi tem državam omogočili, da oblikujejo ustrezen institucionalni okvir, pripravijo njihova gospodarstva na konkurenco tujih akterjev in se pripravijo, da nadomestijo dohodke, izgubljene z zniževanjem carinskih dajatev.

Na žalost je samodejno uveljavljanje odpiranja trgov že povzročilo ogromno škodo z vidika obsega revščine. V mnogih državah je pospešena liberalizacija povečala revščino med prebivalstvom. Liberalizacija je bila izvedena preko večstranskih sporazumov ali, še pogosteje, v okviru dvostranskih sporazumov ali pod pogoji, povezanimi z obveznostmi do mednarodnih finančnih institucij.

Trgovinska pogajanja: nevarna predvsem za revne

Na določenih področjih nekatere, čeprav majhne, spremembe trenutne usmeritve v mednarodnih trgovinskih pogajanjih lahko veliko prispevajo k izboljšanju razmer za revne ljudi. Majhne izboljšave v trgovinskih pogajanjih vplivajo na okolje, kmetijstvo in proizvode, javne storitve in zdravje ter industrializacijo. Prispevale so ogromno koristi predvsem za ženske in otroke ter pripomorejo k doseganju razvojnih ciljev tisočletja.

Okolje

Danes ni več možno spregledati učinkov trenutne globalizacije in proizvodnih sistemov na okolje. Čeprav te težave vplivajo na vse ljudi, je potrebno poudariti, da posledice uničenja okolja prvi utrpijo revni. (1)

Obstajajo številni primeri: na primer 90 % ribičev na svetu, kar pomeni 40 milijonov ljudi, dela kot majhni samozaposleni obrtniki in so skrajno revni. Liberalizacija ribištva neposredno ogroža njihovo preživetje.

Zato bi bilo treba prenoviti potekajoča trgovinska pogajanja v STO in dvostranske trgovinske sporazume, da bi tako preprečili popolno liberalizacijo trgov na področjih, kot so lesni proizvodi, ribe in ribji proizvodi, pridobivanje in distribucija vode, upravljanje z naravnimi parki, vključno s področji z izjemno biotsko raznovrstnostjo, patentiranje življenjskih oblik in pridobivanje tradicionalnega znanja v korist investitorjev.

Ta trgovinska pogajanja zadevajo na milijone ljudi, ki morajo sčasoma zapustiti področja, na katerih živijo in se preseliti v velika mesta ali se na koncu izseliti.

Nekaj korakov je bilo storjenih v pravi smeri(2), vendar je potrebno veliko več politične volje, da bi te dobre namene spremenili v učinkovit, zavezujoč pravni okvir.

Ob današnjih svetovnih izrednih razmerah zaradi podnebnih sprememb vsakršno uničenje okolja, nesorazmernost med pravili trgovanja in sankcijami na eni strani in popustljivo okoljsko zakonodajo na drugi strani stane izredno veliko ter ni prilagojeno potrebam družbe. Države in zakonodajalci so odgovorni, da to brez odloga popravijo.

Kmetijstvo in proizvodi

Kmetijstvo je še eno izmed občutljivih področij za razmere revnih ljudi, tako v industrializiranih državah kot v državah v razvoju. Od podpisa Sporazuma STO o kmetijstvu leta 1994 hrana vedno bolj velja za običajno industrijsko blago, ki se proizvaja in prodaja tistim, ki si ga lahko privoščijo. S tem so se občutno spremenile razmere za revne ljudi, ki so se množično preseljevali v mesta. Neodvisnost na področju hrane je tako postala omejena, zlasti za države v razvoju, možnosti revnih za dostop do varne hrane po pravičnih cenah pa so se zmanjšale.

Trenutno veljavna pravila so botrovala zlasti nepravičnim pogojem trgovine za majhne ali srednje velike kmete po vsem svetu. Posledica: izjemno veliko število majhnih in srednje velikih kmetij, tako na jugu kot na severu, izginja. Gojenje monokultur vzpodbujajo ista pravila, od katerih imajo neznansko korist mednarodna kmetijska podjetja, hkrati pa so posledice za okolje dramatične. Eden od primerov katastrofalnih posledic takšne politike je pridelava soje, ki jo na račun uravnoteženega kmetovanja v Evropi pridelujejo v amazonskem pragozdu in mali kmetje v Braziliji, Argentini in Boliviji.

Zato je bistveno preusmeriti evropsko skupno kmetijsko politiko z omejevanjem subvencij, s čimer bi podprli resnično trajnostno kmetijstvo, ter v bran družbenih in ozemeljskih funkcij kmetijstva. Vsakršen poskus, da bi to preložili na kasnejši čas, bo samo povečal družbene in okoljske stroške.

V minulih 15 letih je EU ukinila skoraj vse mehanizme za stabiliziranje cen proizvodov, zlasti v odnosih do AKP držav, z utemeljitvijo, da niso prinesli zadostnih rezultatov (Systmin, Stabex...) ali da niso skladni s pravili STO. V istem obdobju so se cene večine proizvodov drastično zmanjšale, posledice za revne prebivalce sveta pa so bile ogromne.(3)

Nadzor nad trgom proizvodov in koristmi, ki jih prinaša, je dandanes večinoma v rokah nekaj podjetij za trgovino na drobno.(4)

To se zdi tipično področje, na katerem bi tako Evropska komisija kot STO lahko izpostavila oblikovanje mehanizmov za stabiliziranje cen izdelkov in vzpostavila razumsko ravnovesje med koristmi proizvajalcev in prodajalcev.

Storitve in javno zdravje

Dostop do minimalnih storitev je nujen pogoj za človeško dostojanstvo in demokracijo. Vsakršno izboljšanje dostopa do javnih storitev ima takojšnje posledice za zmanjševanje revščine.

Za revne ljudi je še zlasti občutljivo vprašanje dostop do vode, ki ima neznanske možnosti za prihodnje konflikte v tem stoletju. Trenutna raba vode je skrajno neracionalna: 70 % vode je ta hip porabljene za namakanje (60 % od tega je izgubljene), 22 % porabi industrija in samo 8 % vode je namenjene za prehrano ljudi.

Evropski parlament v svoji resoluciji o gospodarjenju z vodami v državah v razvoju "poudarja, da mora distribucija vode še naprej veljati za bistveno javno storitev"(5). Nekatere vlade - med njimi malijska - so sklenile, da gospodarjenje z vodami vrnejo javnemu sektorju. V Urugvaju so s priljubljenim ukrepom omogočili spremembo ustave tako, da so pravico gospodarjenja z vodami omejili na javni sektor. V Boliviji so revni ljudje, povezani z novo avtohtono vlado, preusmerili postopek privatizacije vode v dveh večjih mestih (Cochabamba in El Alto).

Zdaj, ko že vemo, da bo voda v prihodnosti vzrok za konflikte, EU znotraj svoje politike preprečevanja sporov v trgovinskih pogajanjih ne bi smela postavljati zahtev za liberalizacijo distribucije vode in bi lahko prevzela pobudo, da se voda razglasi za univerzalno javno dobrino.

Javne storitve so del identitete Evrope. Pravična možnost za dostop vseh ljudi do osnovnih storitev velja za predpogoj za demokracijo in na tej osnovi so bile izgrajene vse evropske države.

Dostop revnih ljudi do osnovnih storitev na področjih, kot sta zdravstvo in izobraževanje, je nujen za razvoj in demokracijo v državah v razvoju. Zato za takšna področja ne bi smeli zahtevati liberalizacije in bi morali izpostaviti zavzemanje za javne storitve, da bi tako dosegli skladnost s cilji zunanje politike EU, kot sta širjenje demokracije in človekovih pravic.

V pogajalskem krogu iz Dohe je državam v razvoju pomembno dopustiti, da javno zdravstvo prepoznajo za ključno pravico, ki ima prednost pred dobički iz trgovine. Vsak nadaljnji korak pri izvajanju tega načela, glede na slab dostop do zdravil - čeprav je bila obljubljena temeljita reforma Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) - bi takoj vplival na življenja milijonov revnih ljudi, ki nimajo denarja za zdravila proti boleznim, katerih posledice za razvoj njihovih držav so izjemno negativne.

Blago in storitve

Tako v industrializiranih državah kot v državah v razvoju mora biti pravica do industrializacije priznana za eno izmed razvojnih pravic. Politike EU bi morale biti usmerjene k ustvarjanju osnovnih pogojev za vzpodbujanje industrijskih sektorjev blaga in storitev v Evropi in ne služiti evropskim investitorjem kot način nadzora tujih gospodarstev.

Odsotnost socialnih pravic in učinkovitega izvajanja socialnih pravil v državah, ki blago in storitve izvažajo v Evropo, ogroža njihovo industrializacijo in osnovne pravice delavcev.

Za države v razvoju je industrializacija bistvena za spopadanje z revščino in prekinitev začaranega kroga odvisnosti od proizvodov brez dodane vrednosti. Za industrializacijo revnih držav sta potrebna dva osnovna pogoja: možnost zaščite njihovih trgov industrijskih proizvodov pred velikimi podjetji, vsaj v prvi fazi njihovega razvoja - tako kot so to storile industrializirane države - in dostop do tehnologije.

Dostop do tehnologije pomeni dostop do patentov, od katerih jih je 90 % v lasti industrializiranih držav. Vsakršna preusmeritev v trenutnih pogajanjih o dostopu do trga za nekmetijski sektor, ki bi državam v razvoju omogočila zaščito trgov, kot tudi vsakršna sprememba sporazuma TRIPS v takšni smeri, bi prinesli koristi revnim prebivalcem držav v razvoju.

Za zmanjšanje revščine je treba storiti veliko in marsikaj lahko dosežemo s spremembo trgovinskih pravil. Podali smo samo nekaj predlogov, da bi razširili obseg razprave in dejavnosti v mednarodni trgovinski politiki bolj usmerili k dolgoročnim težavam, zmanjševanju revščine in razumski rabi naravnih virov ter izgradnji miru na svetu.

(1) "Pri gospodarjenju z vsemi živimi bitji in naravnimi viri moramo biti previdni in ravnati v skladu s smernicami trajnostnega razvoja. Le tako lahko neizmerljivo bogastvo, ki nam ga nudi narava, ohranimo in posredujemo dalje našim naslednikom. Trenutne netrajnostne vzorce proizvodnje in potrošnje moramo spremeniti v interesu naše prihodnje dobrobiti in dobrobiti naših naslednikov. " Deklaracija tisočletja Združenih narodov, 2000 (2) Konvencija ZN o boju proti širjenju puščav, Ramsarska konvencija o močvirjih in konvencija o biološki raznovrstnosti, ki priznavajo, da morajo skupnosti polno sodelovati pri upravljanju svojih ekosistemov. (3) "Milijoni proizvajalcev so soočeni z gospodarsko krizo, ki presega tisto iz 1930-ih... Ob koncu 80-ih let 20. stoletja so države, izvoznice kave, za svoj izvoz prejemale skoraj 12 milijard. Leta 2003 so izvozili več kave, a so prejeli manj kot polovico omenjenega zneska: 5,5 milijarde dolarjev, Program ZN za razvoj, Svetovno poročilo o človekovem razvoju, 2005, str.19. (4) "Prvih 30 velikotrgovinskih in živilskih podjetij opravijo 1/3 vse svetovne prodaje na drobno. Wal-Mart, največje podjetje na svetu, proda več kot 1/3 skupne prodaje živilske industrije v ZDA", Isto poročilo, str. 152. (5) Evropski parlament, 4. september 2003: Resolucija o Sporočilu Komisije o gospodarjenju z vodami v državah v razvoju in prednostnih nalogah razvojnega sodelovanja EU.

POBUDE

Odbor za razvoj poziva Odbor za mednarodno trgovino kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.   znova ponavlja, da je lahko pravična trgovina učinkovito sredstvo za zmanjšanje revščine; meni pa, da ukrepanje proti revščini zahteva predvsem korenito spremembo politike v industrijskih državah in v državah v razvoju, da bi se odpravili strukturni vzroki revščine s pravili pravične trgovine, in da mora biti glavna naloga trenutnih pogajanj o svetovnem trgovinskem sistemu in sporazumov o gospodarskih partnerstvih doseganje vseh osmih razvojnih ciljev tisočletja ZN;

2.   ponovno opozarja na obveznost EU v skladu s Partnerskim sporazumom iz Cotonouja, da bo spodbujala trajnostni razvoj in izkoreninjanje revščine v afriških, karibskih in pacifiških državah (AKP); meni, da bi lahko EU kot pomemben akter na trgu v okviru večstranskih institucij prispevala k okrepitvi razmer držav v razvoju z oblikovanjem bolj koherentne in celovite politike v skladu s členom 178 Pogodbe ES; pri tem pa poudarja, da so pomembni tudi prispevki drugih mednarodnih donatorjev;

3.   ugotavlja, da je po podatkih Konference Združenih narodov o trgovini in razvoju (UNCTAD) v letu 2004 prebivalstvo 50 najmanj razvitih držav (LDC) – od katerih je več kot tretjina držav AKP – predstavljalo več kot 11 % svetovnega prebivalstva (742 milijonov), njihov BDP pa je znašal le 0,6 % svetovnega;

4.   poudarja, kako pomembno je ohraniti in okrepiti večstranske trgovinske okvire; ponovno opozarja, da je treba v okviru STO kot foruma za oblikovanje sistema mednarodne trgovine, ki temelji na pravičnih pravilih, posebno pozornost nameniti krepitvi pogajalske moči držav v razvoju, da bodo sposobne bolje zastopati svoje trgovinske interese in jih vključiti v svetovno gospodarstvo;

5.   meni, da je bil na 6. ministrski konferenci STO dosežen napredek v zvezi s posebnimi izdelki in posebnimi varovalnimi mehanizmi ter na področju specifičnega in diferenciranega obravnavanja, ob upoštevanju zaskrbljenosti držav v razvoju zaradi vplivov liberalizacije trgovine in vzajemnosti, vendar poudarja, da je treba na tem področju še veliko storiti; poudarja, da morajo pogajanja o načinih za znižanje tarif v trgovini s kmetijskim in industrijskim blagom v celoti odražati specifično in diferencirano obravnavanje, da bi revnejšim državam v razvoju omogočili dovolj časa, da okrepijo prizadevanja za industrializacijo;

6.   pozdravlja odločitev o odpravi izvoznih subvencij v kmetijstvu do leta 2013 in znova poziva, naj se izvajanje že sprejetih sklepov bistveno pospeši; pri tem pa poziva Komisijo, naj nadaljuje z razpravami o načinih, s katerimi bi lahko znižali domače kmetijske subvencije in tarife v vseh industrijskih državah, saj te subvencije predstavljajo le 3,5 % celotne pomoči EU na področju kmetijstva;

7.   poudarja, kako pomembna je tudi za države v razvoju krepitev dostopa ponudnikov storitev na trg ob hkratnem varstvu možnosti članic STO, da urejajo svoje sektorje storitev v skladu s sporazumom GATS, vključno z možnostjo izvzemanja osnovnih sektorjev, kot so na primer zdravstvo, izobraževanje in avdiovizualne storitve; obžaluje, da v pogajanjih STO doslej ni bil oblikovan specifičen okvir za storitve, zlasti v sektorjih, ki so pomembni za izvozne možnosti držav v razvoju; poziva k znatnemu napredku na tem področju;

8.   poudarja, kako pomembne so za države v razvoju surovine, kot so sladkor, banane in bombaž; poziva Evropsko unijo, naj državam v razvoju ponudi potrebno pomoč za reformo njihovih sektorjev za sladkor; graja pomanjkanje učinkovite rešitve za problem bombaža v Hongkongu;

9.   pozdravlja razširitev področja uporabe programa "pomoči za trgovino", ki ni omejen le na najmanj razvite države, ampak zajema tudi druge države v razvoju; vendar obžaluje, da je pomoč, ki je bila že dogovorjena, zdaj odvisna od nadaljnjih trgovinskih koncesij prejemnikov pomoči; poudarja, da mora biti pomoč financirana iz novih virov in ne sme vključevati preusmeritev sredstev, že namenjenih za druge razvojne pobude, kot so na primer razvojni cilji tisočletja;

10. je seznanjen s paketom razvojnih ukrepov, sprejetih v Hongkongu; obžaluje, da omogočanje dostopa na trge razvitih držav brez carin in omejevalnih kvot za izdelke najmanj razvitih držav dopušča izključitev do 3 % tarifnih oznak, kar bistveno zmanjša koristi za najmanj razvite države; poziva razvite države in napredne države v razvoju, naj sledijo modelu, ki ga ponuja Evropska unija s svojo pobudo "vse razen orožja";

11. poudarja pomembnost odpisa dolgov s postopno odpravo dolgov najmanj razvitih držav, katerih vlade spoštujejo človekove pravice ter načelo dobrega vodenja države in ki dajejo prednost boju proti revščini in gospodarskemu razvoju;

12. je seznanjen z nedavnimi študijami UNCTAD ter drugih ustanov, ki so pokazale, da je obsežna liberalizacije trgovine v najmanj razvitih državah premalo prispevala k trajnostnemu in znatnemu zmanjševanju revščine ter da je povzročila nazadovanje trgovinskih pogojev držav v razvoju, zlasti afriških držav; svari pred katastrofalnimi posledicami, ki bi jih imela popolna ukinitev carinskih prihodkov za te države ob prenagljenem in izsiljenem odpiranju trga, ter poudarja, da imajo te države pravico, da same določijo, kako hitro bodo odpirale svoje trge v vseh sektorjih;

13. ponovno opominja, da je treba nujno ustaliti cene blaga in pregledati mehanizem upravljanja dobave na mednarodnih blagovnih borzah; poziva Komisijo, naj podpre obstoječe predloge afriških članic STO, da se ukrep v zvezi s cenami blaga vključi v sedanji krog pogajanj STO;

14. poudarja pomen krepitve zmogljivosti za trgovino, da bodo lahko države AKP okrepile zmožnost določiti svoje potrebe in strategije, ter pomen pogajanj o regionalni integraciji in podpori njej ter pomoči pri tem procesu, še zlasti za doseganje večje raznolikosti, podpiranje regionalne integracije in priprave na liberalizacijo s krepitvijo zmogljivosti proizvodnje, preskrbe in trgovanja ter s kritjem stroškov prilagajanja in povečanjem njihove privlačnosti za vlagatelje ob hkratnem varstvu mladih lokalnih industrij;

15. poudarja, da je nujno potrebna reforma STO, ki bo privedla k večji demokratični odgovornosti, preglednosti in verodostojnosti;

16. meni, da je nujno razvijati trgovinske odnose med državami v razvoju in medregionalno razsežnost "jug-jug", odpirati lokalne trge in povečati dostop prebivalstva do blaga in storitev, zlasti pa s programi javnih vlaganj zagotoviti dostop do osnovnih storitev kot so pitna voda, zdravstvo, energija, prevoz in izobraževanje v skladu z razvojnimi cilji tisočletja;

17. meni, da lahko na povečanje blaginje v prihodnosti poleg trgovine vpliva zlasti gospodarski razvoj ter vlaganje v mala in srednje velika podjetja, ki proizvajajo izdelke in zagotavljajo storitve; še posebej poziva Evropsko investicijsko banko, naj razvije več programov za te ciljne skupine;

18. poudarja, kako pomembno je pomagati najmanj razvitim državam pri odstranjevanju birokratskih ovir, da se spodbudi podjetništvo znotraj teh držav in poišče trge v tujini, zlasti s vključevanjem lokalnih skupnosti, parlamentov in civilne družbe držav v razvoju v demokratični proces.

POSTOPEK

POBUDE

Odbor za pravice žensk in enakost spolov poziva Odbor za mednarodno trgovino kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

–      ob upoštevanju resolucij Združenih narodov A/RES/46/121, A/RES/47/134, A/RES/49/179, A/RES/47/196, A/RES/50/107;

–    ob upoštevanju konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki jo je leta 1979 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov, in njenega izbirnega protokola,

A.  ker je boj proti revščini absolutna prednostna naloga,

B.   ker so za izkoreninjenje revščine potrebni demokratična udeležba in spremembe gospodarske strukture, da bi zagotovili pravičnejšo porazdelitev bogastva,

C.  ker v večini držav ženske nimajo enakopravnega dostopa v primerjavi z moškimi do izobraževanja, usposabljanja, posojil, tehnologije in informacij, potrebnih, da bi lahko izkoristile nove gospodarske priložnosti, ki jih ustvarja širjenje mednarodne trgovine,

D.  ob upoštevanju, da je vpliv politik širjenja trgovine na ženske odvisen od položaja žensk v lokalnem, regionalnem in nacionalnem gospodarstvu ter tudi od njihove vloge v socialni reprodukciji blaginje družine in socialnih storitev; ob upoštevanju, da zaposlovanje žensk ostaja ključ do ekonomske neodvisnosti in ima globok vpliv na položaj žensk v celotni družbi,

E.   ob upoštevanju, da je eden od izzivov EU opredeliti ter spodbuditi pogoje in model trgovine, ki najbolj koristijo ženskam, ter opredeliti, kar je potrebno, da bi ženske imele koristi od širjenja trgovine,

F.   ker je revščina opredeljena kot razmere, v katerih je človek trajnostno ali kronično prikrajšan za sredstva, zmogljivosti, izbiro, varnost in moč, ki so potrebni, da bi užival zadovoljivo življenjsko raven ter druge državljanske, kulturne, ekonomske, politične in socialne pravice,

G.  ob poudarjanju potrebe po partnerstvu z najrevnejšimi, ki morajo biti prvi partnerji pri zasnovi, izvajanju in ovrednotenju mednarodnih ekonomskih politik za boj proti revščini,

H.  ker je od 1,3 milijarde oseb, ki živijo v revščini, 70 % žensk; ker so ženske po vsem svetu prikrajšane za možnosti, ki so potrebne za izboljšanje njihovega ekonomskega in socialnega položaja, na primer pravico do lastnine ali dedovanja, dostop do izobraževanja ali zaposlovanja, obenem pa nosijo dodatno odgovornost za oskrbo otrok in gospodinjstvo,

I.    ker ima razvoj mednarodne trgovine na splošno pozitiven vpliv, saj prispeva k zmanjšanju revščine, kot kažejo mednarodne statistike,

J.    ker si ženske iz nižjih družbenih slojev v številnih državah v razvoju v glavnem služijo dohodke z drobnim kmetijstvom ali delom v tekstilni in oblačilni izvozno usmerjeni industriji,

K.  ker so ženske v državah v razvoju sorazmerno pogosteje aktivne v neformalnem sektorju, ker imajo manjši nadzor nad zemljo, ki jo obdelujejo, zlasti ker so prikrajšane za pravico do lastništva zemlje in pravico dedovanja in ker imajo manjši dostop do kapitala in posojil za vlaganja v svoje podjetje,

L.   ker del žensk, zaposlenih na nizko kvalificiranih delovnih mestih v izvozni industriji, stalno narašča, kar jim daje možnost za povečanje dohodkov in vpliva na porabo družinskih prihodkov, vendar prejemajo sorazmerno nižje plače za isto delo, njihovi delovni pogoji in varnost zaposlitve pa so slabših od tistih, ki veljajo za moške,

M.  ker, če imajo ženske večji nadzor nad uporabo družinskih prihodkov, več vlagajo v izobraževanje otrok, zdravstveno oskrbo in prehrano, kar pospešuje boj proti revščini,

1.   priznava, da je načelo prostega pretoka blaga in storitev učinkovito sredstvo za pomoč revnim državam pri razvoju, pod pogojem, da se njihove težave in interesi še posebej upoštevajo;

2.   zahteva sistematično analiziranje vprašanja enakosti spolov pri širjenju trgovine, da bi preučili različne trende ter upoštevali kompleksnost zadevnih vprašanj in dejavnikov, na primer dostop žensk do ekonomskih in tehničnih virov, njihovo udeležbo na trgu dela, stopnjo ter vzorec diskriminacije in segregacije na trgu dela, dostop žensk do izobraževanja, stopnjo izobrazbe, pa tudi dostop do zdravstvene oskrbe in socialno-kulturnih virov;

3.   je seznanjen z novimi podatki Unifema, ki navajajo, da so revne delovno aktivne ženske v današnjem svetovnem gospodarstvu zaposlene zlasti v neformalnem gospodarstvu, kjer se soočajo z začasno zaposlitvijo, pomanjkanjem socialnih storitev ali varstva pri delu in prenizkimi dohodki, da bi jim omogočili izhod iz revščine;

4.   ugotavlja, da imajo ženske sorazmerno manjše koristi od priložnosti, ki jih nudi liberalizacija trgovine in globalizacija, trpijo pa predvsem negativne posledice; zato poziva EU, da v svojih programih trgovinske pomoči nameni posebno pozornost povečanju možnosti udeležbe v (mednarodni) trgovini za ženske;

5.   zahteva, da se v statistikah mednarodnih gospodarskih institucij sistematično analizira neplačano delo, ki ga v glavnem opravljajo ženske;

6.   ugotavlja, da Komisija v dvostranskih in večstranskih trgovinskih pogajanjih, ki jih vodi v imenu držav članic, zelo malo ali sploh ne vlaga prizadevanj v analiziranje vpliva prihodnjih trgovinskih sporazumov zvezi z enakostjo spolov; poziva Komisijo, da sistematično analizira to vprašanje glede vpliva evropskih predlogov v trgovinskih pogajanjih na makroekonomski in mikroekonomski ravni;

7.   poziva mednarodne gospodarske institucije in Komisijo, da prispevajo k izmenjavi najboljše prakse na področju izboljšanja življenjskih in delovnih pogojev, zlasti v državah v razvoju, med drugim z boljšim usklajevanjem poklicnega in družinskega življenja;

8.   poziva mednarodne gospodarske institucije in Komisijo, da izoblikujejo ukrepe in programe, namenjene okrepitvi vloge žensk v gospodarskem življenju držav v razvoju, zlasti prek spodbujanja podjetniškega duha z izobraževanjem in dodeljevanjem finančne pomoči, tudi z mikrokrediti;

9.   meni, da je socialni razvoj temelj trgovinske politike in poziva zadevne mednarodne organizacije in vlade, da odpravijo vse oblike diskriminacije, vključno s spolno neenakostjo, ovirami za enakopravnost spolov in plačno diskriminacijo, da priznajo pravico do porodniškega dopusta ter uvedejo minimalno plačo; poziva, da se predstavniške delavske organizacije vključijo v postopek posvetovanja;

10. poziva k socialni odgovornosti akterjev v mednarodni trgovini in zahteva, da pristojne institucije sprejmejo posebne ukrepe, ki bodo osebam v prikrajšanem okolju zagotovili pravičen dostop do zdravstvenih sistemov, dostojnih stanovanj, vode, pravic, izobraževanja, usposabljanja, vseživljenjskega učenja, športa in kulture, s čimer bi preprečili njihovo prezgodnjo opustitev šolanja in jim omogočili nemoten prehod iz šole na trg dela;

11. meni, da morajo trgovinski sporazumi spoštovati obstoječe mednarodne sporazume o človekovih pravicah in pravicah žensk, ekološki trajnosti, pravici do razvoja in izkoreninjenju revščine.

POSTOPEK