o razširitvi euroobmočja

(2006/2103(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 121 Pogodbe,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 1. junija 2006 o javnih financah v EMU – 2005 (KOM(2005)0231),

–   ob upoštevanju poročila Komisije o konvergenci za leto 2004 z dne 20. oktobra 2004 (KOM(2005)0690),

–   ob upoštevanju poročila Evropske centralne banke o konvergenci za leto 2004,

–   ob upoštevanju drugega poročila Komisije o praktičnih pripravah na prihodnjo širitev euroobmočja z dne 4. novembra 2005 (KOM(2005)0545),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija o izvajanju informacijske in komunikacijske strategije na področju eura in ekonomske in monetarne unije(1),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. decembra 2005 o predlogu Uredbe Sveta, ki spreminja Uredbo (ES) št. 974/98 o uvedbi eura(2),

–   ob upoštevanju člena 45 Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A6-0191/2006),

A. ker je treba ekonomsko in monetarno unijo (EMU) okrepiti, da bo dosegla svoje cilje na področju rasti in zaposlovanja,

B.  ker je stopnja gospodarske rasti na euroobmočju trenutno 1,8 %, gospodarstvo celotne EU pa raste z 2-odstotno letno stopnjo,

C. ker pridružitev EMU ni enakovredna povezovanju v enostavno monetarno območje,

D. ker morajo države članice, ki so se pridružile EU v letu 2004 (nove države članice), sprejeti euro, ko izpolnijo pogoje, določene v Pogodbi; ker Združeno kraljestvo in Danska uporabljata opt-out klavzulo,

E.  ker je večina novih držav članic beležila hitre stopnje rasti, ki so omogočile delno zmanjšanje gospodarskega zaostanka; in ker je treba raven njihove realne konvergence povečati,

F.  ker se nove države članice med seboj močno razlikujejo, tako kar zadeva njihov odnos do eura kot tudi njihova politična prizadevanja in sposobnost za pridružitev euroobmočju v zgodnji fazi,

G. ker je Združeno kraljestvo in šest novih držav članic: Ciper, Češka, Madžarska, Malta, Poljska in Slovaška, v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem in ker v dveh od teh držav, na Cipru in Malti, delež javnega dolga v BDP presega 60 %,

Splošni predpogoji za prihodnjo širitev euroobmočja

1.  ponovno poudarja, da pridružitev euroobmočju zahteva popolno spoštovanje maastrichtskih meril, kot je določeno v Pogodbi in protokolu o členu 121 Pogodbe: visoko stopnjo stabilnosti cen, proračunsko stanje brez čezmernega primanjkljaja, vsaj dveletno članstvo v mehanizmu deviznega tečaja II EMS in upoštevanje normalnih meja nihanja, konvergenco dolgoročnih obrestnih mer, združljivost pravnih sistemov z Maastrichtsko pogodbo, neodvisno centralno banko in gospodarsko konvergenco;

2.  ponovno poudarja, da morajo vse države članice z odstopanjem izpolnjevati maastrichtska merila pred pridružitvijo euroobmočju ter da zahteve pakta stabilnosti in rasti veljajo za vse države članice; meni, da se mora preverjanje pripravljenosti držav za uvedbo eura naslanjati na enake opredelitve in načela, kot so zapisana v predhodnih konvergenčnih poročilih, da se zagotovi stalnost in enaka obravnava vseh držav članic;

3.  poziva Komisijo, da pri presoji gospodarskih in proračunskih podatkov uporablja skupna merila; opozarja, da je Komisija odgovorna za zanesljivost statističnih podatkov, in vztraja, da se ne sme nobena odločitev sprejeti tako dolgo, dokler obstaja dvom o njeni verodostojnosti; poudarja, da analiza stabilnosti cen zaradi različnih pristopov Komisije h kovergenčnim poročilom od leta 1993 zahteva obširno oceno različnih referenčnih metod;

4.  odločno nasprotuje posebnim določbam glede izpolnjevanja maastrichtskih meril in članstva v ERM II; poziva Komisijo, naj strogo oceni konvergenčna merila in zahteva, da ima dolgoročna stabilnost euroobmočja vedno prednost pred širitvijo;

5.  meni, da je treba dolgoročno stabilnost euroobmočja oceniti glede na njegovo sposobnost sprejetja novih članic; poudarja, da to pomeni, da širitev euroobmočja ne sme zmanjšati zahtevane okrepitve gospodarskega upravljanja znotraj euroobmočja;

6.  poziva organe oblasti držav prosilk, naj zagotovijo popolno preglednost političnih odločitev – kot na primer določanje menjalnih razmerij in ciljnih datumov vstopa – ki so bile sprejete pred in med članstvom v ERM II; poziva organe oblasti, da javnosti predstavijo vse presoje vplivov, študije in poročila , ki so povezana s temi vprašanji;

7.  poziva države članice znotraj euroobmočja, naj povečajo svoja prizadevanja za učinkovito usklajevanje ekonomske in monetarne politike, predvsem z okrepitvijo svojih skupnih strategij znotraj euroskupine; ugotavlja, da bi se taka prizadevanja lahko pričela z uskladitvijo proračunskega koledarja in pripravljanja proračuna na osnovi usklajene domneve o razvoju menjalnega tečaja euro-dolar in napovedanih cenah nafte;

8.  poudarja, da prehod na euro ne sme biti obravnavan in predstavljen kot tehnična sprememba v valuti, vendar kot velika pretvorba s pomembnimi gospodarskimi, monetarnimi in socialnimi posledicami;

Tehnični predpogoji za širitev euroobmočja

9.  poudarja, da so za nemoteno uvedbo eura potrebni podrobni nacionalni načrti za prehod; je prepričan, da morajo ti načrti vključevati seznam lokalnih in nacionalnih organov, odgovornih za izvajanje uvedbe eura, ter podroben časovni okvir za spremembo nacionalnih zakonov in administrativnih predpisov ter za prilagoditev javnih organov; meni, da je treba v celoti upoštevati izkušnje, pridobljene pri uvedbi eura v prvem valu pridruževanja euroobmočju, kot tudi značilnosti prehoda na euro, saj je danes ta valuta že v obtoku in se pogosto uporablja v državah prosilkah;

10. poziva države članice, ki pristopajo k euroobmočju, naj zagotovijo, da bodo banke čim prej razpolagale z euro bankovci, da bo obdobje dvojne valute čim krajše in da natančno organizirajo opuščanje enot nacionalnih valut ter tako zagotovijo nemoten prehod;

11. poziva države članice pristopnice, da v obdobju prehoda posebno pozornost namenijo varstvu potrošnikov, ter da izvajajo predpise, ki zahtevajo obvezno dvojno označevanje cen v dovolj dolgem obdobju in da uvedejo učinkovite postopke za varstvo potrošnikov pred neupravičenim povišanjem cen v obdobju prehoda ali dlje; poziva k jasnim javnim kampanjam, ki poudarjajo, da je edino orodje proti neupravičenemu dvigovanju cen moč potrošnikov, da prosto izberejo svojega ponudnika; poudarja, da je treba posebno pozornost nameniti določanju cen v primeru javnih ali zasebnih monopolov ter javnih oblasti; poziva jih, da za obdobje vsaj dveh let vzpostavijo opazovalne službe, ki bodo odgovorne za objavo podatkov o razvoju cen približno desetih precej pomembnih življenjskih potrebščin;

12. ponovno poudarja potrebo po zgodnjih in obsežnih obveščevalnih kampanjah, namenjenih državljanom v državah prosilkah, ki bodo ustvarile zaupanje v proces prehoda, in po zagotovitvi prehoda, ki ga vsi vpleteni vodijo na pošten način in z namenom, da euro uspe; meni, daje treba izboljšati obveščanje državljanov in v zgodnji fazi organizirati uporabo sredstev javnega obveščanja za obveščevalne kampanje;

Posebne zahteve za prosilke za pristop

13. poudarja, da lahko prezgodnja pridružitev euroobmočju vodi do nepričakovanega razvoja v procesu gospodarske konvergence;

14. poudarja, da širitev euroobmočja pospešuje proces gospodarske konvergence in prispeva h krepitvi euroobmočja kot celote;

15. ugotavlja, da gospodarska konvergenca ni dovolj napredovala, da bi v večini držav prosilk omogočilo hitro pridružitev, kar se kaže v visokih stopnjah inflacije in čezmernih proračunskih primanjkljajih, ki so opazni v nekaterih državah prosilkah; priznava, da je več držav članic zgradilo trdno podlago za hitro uvedbo eura z zagotavljanjem dolgoročne javnofinančne vzdržnosti;

16. zahteva, da so pred sprejetjem eura v celoti izpolnjena vsa merila ter poudarja, da ni vseh sedem držav, ki so članice ERM II in brez "opt-out" klavzule, izpolnilo pogojev za pridružitev;

17. ponovno poudarja, da je v Pogodbi – ob odsotnosti opt-out klavzule – ocena maastrichtskih meril za države z odstopanjem avtomatsko predvidena vsaki dve leti; ugotavlja, da je državam z odstopanjem omogočeno, da izvedbo ocene zahtevajo pred iztekom tega roka; poziva države, da se tega vzdržijo, dokler niso sigurne, da izpolnjujejo vsa merila;

18. ugotavlja, da je realna konvergenca navkljub visokim stopnjam rasti v zadnjih desetih letih še vedno šibka;

19. meni, da mora odločitev o vstopu posamezne države članice temeljiti na visoko kakovostnih podatkih in ocenah v skladu z določbami iz Pogodbe in ustreznih protokolov; zato poziva Komisijo in Evropsko centralno banko (ECB), da pripravita obsežno oceno, ki bo več kot le formalna primerjava številk in zneskov, ter naj upoštevata rezultate konvergence in dosežkov pri zagotavljanju makroekonomske stabilnosti, ki jo priznavajo mednarodne finančne institucije in trgi;

20. meni, da je podrobna analiza stroškov in koristi o uvedbi eura v zgodnji fazi v interesu novih držav članic in celotnega euroobmočja, pri čemer je treba zlasti upoštevati, da ima članstvo v euroobmočju pomembne posledice na področju instrumentov monetarne politike in zahteva ustrezen manevrski prostor za fiskalno politiko, ki ostaja razpoložljiv makroekonomski instrument; poziva, da je treba te analize predstaviti javnosti;

21. meni, da sama priprava na članstvo v euroobmočju lahko prinese bistvene koristi po pristopu v ERM, da datum vstopa ne bi smel biti osrednji cilj in da je verodostojno in trajnostno ravnanje zelo pomembno, da bi zagotovili, da bo uvedba eura v novi državi članici uspešna;

22. poudarja, da merilo inflacije zahteva stopnjo inflacije, ki ne presega stopnje inflacije treh držav članic z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen za več kakor 1,5 odstotne točke, pri čemer osnovo za določitev povprečja predstavljajo podatki ECB o cenah življenjskih potrebščin v zadnjih 12 mesecih;

23. poudarja, da morajo prosilke eno leto pred vloženo prošnjo za pridružitev imeti povprečno nominalno dolgoročno obrestno mero, ki ne presega dolgoročne obrestne mere v treh državah članicah z najboljšimi doseženimi rezultati glede stabilnosti cen za več kakor 2 odstotni točki, pri čemer so osnova podatki, ki jih zagotovi ECB;

24. poudarja, da morata biti razjasnjeni tako opredelitev treh najuspešnejših držav članic glede stabilnosti cen, kot tudi metodologija izračunavanja referenčne vrednosti, da bosta odsevali dejstvo, da dvanajst članic EU sedaj oblikuje monetarno unijo in uporablja skupno valuto, ki jo upravlja skupna monetarna politika, in da razlike v njihovem individualnem obvladovanju inflacije, bolj kot razlike v makroekonomski politiki, odražajo strukturne dejavnike; vendar meni, da je treba v zvezi z merilom inflacije za prihodnje države članice upoštevati tako imenovani Balassa-Samuelsonov učinek;

25. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in ECB.

(1) Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0270. (2) Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0457.

Nesporno je, da je za uspešen pristop države članice Evropske unije euroobmočju potrebna izpolnitev maastrichtskih konvergenčnih meril, določenih v Pogodbi ES. Komisija je v svojem poročilu o konvergenci oktobra 2004 navedla, da nobena od enajstih držav članic z odstopanjem v tem času ni dosegla vseh potrebnih meril, zato se je Komisija odločila, da za nobeno državo članico ne bo predlagala odpravo odstopanja.

Države članice, za katere velja odstopanje, predstavlja vseh deset držav članic, ki so pristopile k Evropski uniji 1. maja 2004, in Švedska. V svojem poročilu je Komisija obravnavala in predstavila vse priprave na ravni držav in Skupnosti ter izrazila svoje stališče glede javnega mnenja v na novo pridruženih državah članicah. Pri tem je Komisija opozorila, da so izkušnje pri uvedbi eura v obdobju 1998–2002 pokazale, da imajo lahko države kandidatke oziroma države članice z odstopanjem številne prednosti pri svojih praktičnih pripravah.

1. februarja 2006 je Komisija tudi ocenila konvergenčne programe Estonije, Latvije in Slovenije. V skladu z Uredbo Sveta (ES) 1466/97 o okrepitvi nadzora nad proračunskim stanjem ter o nadzoru in usklajevanju gospodarskih politik (spremenjena z Uredbo (ES) 1055/2005) morajo države članice vsako leto predložiti posodobljene makroekonomske in proračunske napovedi. Napovedi so v primeru držav, ki so uvedle euro, imenovani programi stabilnosti in v primeru držav, ki eura še niso uvedle, konvergenčni programi.

Poročevalec v osnutku poročila poziva k pravičnemu in enako strogemu upoštevanju maastrichtskih konvergenčnih meril, kot sta to vedno znova poudarjali Evropska centralna banka in Evropska komisija. Pri tem so merila za pripravljenost na euro nesporna. V skladu z Maastrichtsko pogodbo morajo države EU pred prevzemom eura izpolniti več pogojev.

Bistvena merila so:

1.  Visoka stopnja stabilnosti cen. Pri tem stopnja inflacije v preteklih 12 mesecih ne sme presegati za več kakor 1,5 odstotne točke povprečne stopnje inflacije v treh državah članicah z najnižjimi stopnjami inflacije.

2.  Stanje javnih financ, ki je dolgoročno vzdržno, zahteva uravnotežen državni proračun ali presežek. Če primanjkljaj doseže 3 % BDP, ga je treba znižati. Javni dolg lahko znaša največ 60 % BDP ali pa se mora trajno in dovolj hitro približevati tej vrednosti.

3.  Država mora dve leti ohraniti gibanje svojega deviznega tečaja znotraj meja nihanja ERM II brez devalvacije, ki jo je sama povzročila, in brez večjih nihanj.

4.  Konvergenca obrestnih mer zahteva, da dolgoročna obrestna mera v enem letu ne presega za več kakor 2 odstotni točki povprečja dolgoročnih obrestnih mer v treh državah članicah z najnižjimi obrestnimi merami.

5.  Združljivost zakonodaje z Maastrichtsko pogodbo mora biti dokazana in uresničena. Pri tem gre zlasti za neodvisnost centralne banke in vključitev v Evrosistem.

6.  Realna konvergenca mora biti dokazana. V skladu z uredbami Sveta iz leta 1997 in 2005 v tem primeru niso opredeljene natančne specifikacije, predpisano pa je preverjanje gospodarske konvergence na podlagi integracije trga, uravnoteženosti plačilne bilance, stroškov dela na enoto in drugih razpoložljivih kazalnikov. Pri preverjanju realne konvergence gre za jasen predpis v skladu z Maastrichtsko pogodbo, ki je nesporen in katerega izpolnitev je osrednjega pomena za stabilnost Evrosistema in za države prosilke.

Prezgodnja uvedba eura v državah prosilkah lahko upočasni proces gospodarske konvergence, povzroči večje napake pri ocenjevanju tečaja, po katerem se bo valuta zamenjevala na dan prehoda in časovno odloži zmanjšanje plačilnobilančnih primanjkljajev ter tako oteži hitro gospodarsko prilagajanje, ki je politično nujno in za katerega si prizadevajo vsi udeleženi.

Po do sedaj predloženih podatkih, ki jih bo sicer Komisija v maju 2006 preverila v novem poročilu, v celoti izpolnjuje vse pogoje samo Slovenija. Mejni primer je in ostaja Litva, ki izpolnjuje vsa konvergenčna merila, razen merila v zvezi s stopnjo inflacije. Stopnja inflacije v Litvi se je v zadnjih 12 mesecih gibala malenkost nad mejno vrednostjo. V končni fazi bo politična odločitev, ali bo Litva, katere gospodarstvo igra v evropskem prostoru zaradi svoje velikosti majhno vlogo, sprejeta v euroobmočje ali ne.

Parlament se je v preteklosti vedno zavzemal za strogo upoštevanje konvergenčnih meril iz Maastrichtske pogodbe in zahteval, da se izjeme ne dovolijo, kot je bil to primer pri dveh državah članicah na začetku Evrosistema. Potem ko je bil pakt stabilnosti in rasti "reformiran" in je s tem postal manj zavezujoč, je bistvenega pomena, da so pogoji v celoti izpolnjeni že na samem začetku.

V primeru Litve bo zato treba obravnavati vprašanje, ali je bila neizpolnitev merila v zvezi s stopnjo inflacije samo kratkoročne narave ali so temu botrovali dolgoročni dejavniki, na podlagi katerih se lahko tudi v naslednjih letih pričakuje trajno neizpolnjevanje tega merila. Litva si je močno prizadevala za izpolnitev konvergenčnih programov in pogojev iz Maastrichtske pogodbe. To je treba ustrezno upoštevati. Če se zaradi strukturnih zamikov prekoračitev inflacijske stopnje pričakuje tudi v naslednjih letih (zaustavitev obeh jedrskih elektrarn v Ignalini in s tem povezano trajno naraščanje stroškov energije), potem po prepričanju poročevalca odstopanje za Litvo ne pride v poštev.

S tem v zvezi gre pozdraviti odločitev Estonije, ki je kljub gospodarski dinamiki umaknila prošnjo za pridružitev v tem trenutku, ker trenutno ne more izpolniti meril iz Maastrichtske pogodbe v zvezi s stopnjo inflacije in proračunskim primanjkljajem.