Reforma skupne ureditve trga za vino

((2006/2109(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 22. junija 2006 z naslovom "Za trajnostni evropski vinski sektor" (KOM (2006)0319),

–   ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1493/1999 z dne 17. maja 1999 o skupni ureditvi trga za vino(1),

–   ob upoštevanju svojega stališča z dne 14. aprila 1999(2) o cenah v tržnem letu 1999-2000, svojih stališč z dne 11. februarja 1999(3) in 6. maja 1999(4) o reformi skupne organizacije trga za vino v okviru Agende 2000, kot tudi tistih z dne 11. decembra 2001(5) in 15. novembra 2005(6) o spremembi Uredbe (ES) št. 1493/1999,

–   ob upoštevanju delovnih dokumentov Komisije iz februarja 2005, imenovanih "Vino – skupna ureditev trga" in "Vino – gospodarstvo sektorja",

–   ob upoštevanju zaključkov seminarja "Izzivi in prihodnost za evropska vina", ki ga je Komisija organizirala 16. februarja 2006(7),

–   ob upoštevanju za Komisijo(8) in za Evropski parlament(9) opravljenih zunanjih študij,

–   ob upoštevanju posvetovanj in razprav v času obravnave trajnostnega evropskega vinskega sektorja, ki jo je organiziral Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja 12. julija 2006,

–   ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter mnenja Odbora za mednarodno trgovino (A6–0016/2007),

A. ker je vinogradništvo ključni element večnamenskega evropskega kmetijskega modela, ker zajema več kot 1,6 milijona vinogradov, ki se raztezajo na površini 3,4 milijona hektarjev, in ker prispeva 5,4 % vrednosti kmetijske proizvodnje Unije, predstavlja pa samo 2,5 % odhodkov Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS); ker vinogradništvo samo po sebi pozitivno deluje na okolje, predvsem zato, ker ščiti tla pred erozijo, pa tudi zato, ker praviloma vključuje široko uporabo naravnih virov,

B. ker evropsko vinogradništvo ostaja pomemben izvozni sektor, ki pokriva 60 % svetovne proizvodnje,

C. ker velik pomen, ki ga ta sektor predstavlja za izvoz, temelji na svetovno priznani tradiciji kakovosti,

D. ker je Evropska unija vodilni svetovni pridelovalec, porabnik in izvoznik vina,

E. ker velike spremembe v skupni kmetijski politiki (SKP) in v mednarodnih sporazumih ter pogajanjih Evropske unije, še zlasti v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO), ki so nastopile po zadnji temeljiti reformi skupne ureditve trga v vinskem sektorju, uvedeni z Uredbo (ES) št. 1493/1999, ter tržne razmere v tem sektorju in izkušnje z izvajanjem omenjene uredbe, narekujejo prilagajanje novim danostim, zaradi česar od Evropske unije ne bo mogoče zahtevati drugih predplačil,

F. ker mora reforma vinskega sektorja zagotoviti zanesljivo prihodnost skupni ureditvi trga in stabilnost vinogradnikom, in ker se je treba izogniti ponovnim razpravam o reformi v času kroga pogajanj v Dohi, še posebej v zvezi z notranjo podporo,

G.  ker vinski sektor Evropske unije potrebuje trdno politično stališče Unije, ki bi pripomoglo k izboljšanju položaja vina in vinskega sektorja v naši družbi na način, da bi se preko skupne ureditve trga oblikovala prava evropska vinska politika,

H. ker si mora Komisija prizadevati, da bi reforma sektorja služila oblikovanju prave vinske politike Skupnosti, ki bi pripomogla k izboljšanju proizvodnih, predelovalnih in zlasti tržnih struktur Evropske unije in tudi k porajanju novih razvijajočih se trgov, ob hkratni krepitvi tradicionalnih trgov,

I.  ker prej omenjeno sporočilo Komisije priznava potrebo po specifični skupni ureditvi trga in predlaga temeljito reformo sedanje skupne ureditve trga,

J. ker je na osnovi prej omenjenega sporočila Komisije ter spremljevalnih študij in dokumentov možno oblikovati celovit predlog reforme skupne ureditve trga v vinskem sektorju z uporabo elementov, vsebovanih v posameznih različicah, ki jih je preučevala Komisija, ne da bi ga poistovetili z eno ali drugo različico, in ker naj bi zato s temeljito reformo skupne ureditve trga za vino, ki bi vsebovala pomembne spremembe predlaganih ukrepov, morali biti sposobni doseči iskane cilje,

K. ker bi moral biti glavni cilj reforme vinskega sektorja upoštevanje interesov evropskih proizvajalcev in porabnikov vina, evropske vinogradniške tradicije in kakovosti ter avtentičnosti evropskih vin ter skrb za to, da bo evropski vinski sektor bolj dinamičen in konkurenčen, ne da bi pri tem izgubil svoj tržni delež na mednarodnih trgih,

L. ker ravnovesja na trgu ni mogoče doseči z uravnavanjem količin in političnim poseganjem v proizvodnjo,

M.       ker razmere v vinskem sektorju kličejo po pravični in ambiciozni reformi, ki bo s temeljito prilagoditvijo skupne ureditve trga omogočila zagotovitev resnične prihodnosti evropskega vinogradništva, ne da bi se zmanjšal njegov proizvodni potencial,

N. ker mora omenjena ambiciozna reforma predvideti zadostna sredstva, s katerimi bo mogoče zagotoviti financiranje dodatnih prilagoditev, potrebnih za posodobitev skupne ureditve trga vinskega sektorja, pa tudi socialne posledice, ki lahko iz tega izhajajo,

O. ker smo do različice "temeljite reforme" skupne ureditve trga, ki jo je sprejela Komisija, lahko kritični, še posebej iz naslednjih razlogov:

i)   analiza, na katero se sklicuje Komisija, je napačna, zmanjšanje interne porabe je precenjeno, (glej podatke Mednarodne organizacije za vinsko trto in vino), bila naj bi pomemben vzrok za težave, s katerimi se sooča sektor; predlagane rešitve, še posebej obsežno krčenje, ne ustrezajo potrebam in sektorju ne omogočajo, da bi se soočil z glavnim izzivom: konkurenčnostjo; eden od pristopov k razrešitvi težav, ki pestijo evropsko vinogradništvo, je povečanje povpraševanja z osvojitvijo evropskih in svetovnih trgov,

ii)               načrt obsežnega neselektivnega krčenja, ki ga predlaga, predstavlja neutemeljen poseg v evropsko vinogradniško dediščino, še posebej na občutljivejših območjih, in neustrezen način za preprečitev prekomerne evropske proizvodnje in okrepitev konkurenčnosti sektorja na svetovnem trgu, ki je v razmahu,

iii)   popolna sprostitev potenciala je nevarna, ker bi lahko ogrozila napore za ponovno uravnoteženje ponudbe in povpraševanja ter povzročila selitev vinogradov; resničnega problema, ki je boljši pretok pravic sajenja znotraj države članice, se ne loteva,

iv) predlogi Komisije pravzaprav stremijo k postopni ublažitvi ureditvenih ukrepov za področje trga in pomoči vinogradnikom s prenosom kreditov iz prvega v drugi steber skupne kmetijske politike, to je v razvoj podeželja,

v)  evropski državljani so zelo kritični do dogajanj v sektorju, do načina upravljanja s sistemom in komercialnih možnosti za evropska vina, ob tem ko je položaj vin, uvoženih iz "novega sveta", močno okrepljen,

vi) kot odgovor na potrebo po boljšem informiranju porabnika o kakovosti vina in njegovih dobrodejnih učinkih na zdravje, če se uživa razumno, niso predlagani zadostni ukrepi,

vii)  prednostnim nalogam Komisije je treba dodati potrebo po okrepljenem spodbujanju vinskih proizvodov in večjih naporih pri iskanju novih porabnikov in osvajanju novih trgov, še posebej ko gre za izvoz in za nove nastajajoče trge, z izvajanjem dinamične in ambiciozne zunanjetrgovinske strategije z ustreznimi sredstvi,

viii) Komisija namerava prestrukturirati evropsko vinogradništvo, s čimer bo proizvodnja pristala v rokah nekaj velikih vinogradniških posestev, pridelana vina pa se bodo poenotila/izenačila, kar bo posledično ogrozilo raznolikost evropskih vin ter gospodarsko, družbeno in kulturno bogastvo številnih evropskih regij,

P. ker se mora skupna ureditev trga zaradi nasilne trgovinske politike "novega sveta" oblikovati na način, da bo lahko podprla večjo konkurenčnost vinskega sektorja Skupnosti in prilagajanje spremembam na svetovnem trgu, ne da bi s tem sektor postal spremenljivka, ki se nenehno prilagaja svetovnemu trgu,

Q. ker je reforma skupne ureditve trga edinstvena priložnost za izboljšanje konkurenčnosti evropskega vinskega sektorja v vse bolj konkurenčnem mednarodnem okolju,

R. ker mora biti cilj revizije skupne ureditve trga stabilizirati vinogradniške regije in sektor v celoti, kolikor je mogoče učinkovito in po možnosti na vseh ravneh urediti ponudbo in povpraševanje ob spoštovanju evropske vinogradniške tradicije in kakovosti ter avtentičnosti evropskih vin, prepričati porabnike v Evropi in v svetu o kakovostni razliki med evropskimi in drugimi vini ter dokazati, da kakovost zagotavlja celovita in pregledna zakonodaja Skupnosti, ki upošteva kulturni vidik,

S. ker vinski sektor Skupnosti zajema cel skupek posebnosti, povezanih z načinom gojenja ter proizvodnimi in tržnimi strukturami, ki ga ločijo od drugih kmetijskih sektorjev, in ker zato za ta sektor ni primerna uporaba nevezanega enotnega plačilnega sistema,

T. ker je konkurenčnost vinskega sektorja možno izboljšati le z rednim obveščanjem in promocijo z namenom, da se ponovno pridobi dele trga tako v Skupnosti kot v državah v razvoju; ker bi dejavnosti promocije moral financirati ad hoc sklad za promocije, s katerim bi upravljale strokovne in medstrokovne organizacije, skupine za zaščito proizvodov in javne agencije za območni razvoj,

Splošna načela reforme

1. meni, da je nujno spodbujati reformo skupne ureditve trga, ki bo temeljila na naslednjih najpomembnejših načelih:

a)       poenostavitvi in uskladitvi zakonodajnih ukrepov ob priznavanju posebnih značilnosti sektorja,

b)      krepitvi in izboljšanju konkurenčnosti evropskega vinskega sektorja v vse bolj konkurenčnem mednarodnem okolju,

c)       ohranjanju skupne ureditve trga za vino in temu namenjenih proračunskih sredstev Skupnosti iz prvega stebra skupne kmetijske politike,

d)      usklajenosti vinskega sektorja s skupno kmetijsko politiko za izvedbo učinkovite reforme skupne ureditve trga,

e)       teritorialnem pristopu, ki upošteva naravne vire, s tem ko zagotavlja, da vinogradniški sektor izpolnjuje pravila navzkrižne skladnosti ter zdravih postopkov kmetijske pridelave, zlasti s spodbujanjem vinogradnikov k uporabi pridelovalnih postopkov, ki prispevajo k večjemu in boljšemu nadzoru nad proizvodnjo in varstvu okolja s končnim ciljem vzdrževanja dostojne ravni prihodkov vinogradnikov in izboljšanja kakovosti proizvodov,

f)       ohranitvi skupnih pravil v okviru skupne ureditve trga ter njihovi dopolnitvi z obširnim programom strukturne podpore, katerega namen bi bil izboljšati konkurenčnost in trajnostni značaj evropskega vinskega sektorja,

g)       subsidiarnosti pri izvajanju novega režima, temelječega na izvajanju nacionalnih programov podpore in razvoja vinskega sektorja, ki morajo vključevati utemeljeno politiko Skupnosti in ukrepe, ki bodo financirani iz proračunskih sredstev, namenjenih skupni tržni ureditvi vinskega sektorja, torej iz prvega stebra skupne kmetijske politike,

h)       postopno uresničevanje nove skupne ureditve trga v dveh fazah, kar bo omogočilo izvedbo pregleda po prvi fazi, ter morebitno prilagoditev politik Skupnosti, ki so jih države članice izbrale in vključile v nacionalne programe podpore in razvoja vinskega sektorja, ne da bi se pri tem spremenila razdelitev proračunskih sredstev skupne tržne ureditve med države članice,

i)       okrepljeni vlogi in povečani soodgovornosti organizacij proizvajalcev ter drugih strokovnih organizacij v tem sektorju ter prilagoditvi registra vinogradov,

j)       posebnih promocijskih kampanjah za ponovno pridobivanje trgov ter prodor na nove trge znotraj in zunaj EU, ter informacijskih kampanjah, usmerjenih v spodbujanje odgovorne in zmerne potrošnje vina pri evropskih porabnikih,

2. poudarja, da mora reforma upoštevati tudi:

a)       širitev EU na Bolgarijo in Romunijo, dve državi z močnimi sektorji proizvodnje vina, ki se bosta morali prilagoditi novim tržnim in intervencijskim ukrepom, pa tudi nadzoru in spremljanju novega režima,

b)     mednarodno okolje, ki je na ravni proizvodnje in potrošnje vse bolj konkurenčno,

c)       stabilen razvoj kitajskega tržišča, ki z veliko dinamiko uvaja proizvodnjo vina, in povečano proizvodnjo v drugih novih državah, kot so Avstralija, Nova Zelandija, ZDA, Kanada in Južna Afrika,

d)     vpliv trgovinskih sporazumov, ki jih je sklenila EU,

e)       mednarodna pogajanja v okviru kroga pogajanj STO v Dohi, ki ne smejo postaviti pod vprašaj načel reforme, ki jih je treba, zlasti ko gre za notranjo podporo, vključiti med obveznosti tega kroga pogajanj,

f)       prihodnost skupne kmetijske politike, še posebej njenega prihodnjega financiranja, o čemer se bodo razprave začele v letu 2009;

Deregulacija skupne tržne ureditve – enotna politika Skupnosti

3. je prepričan, da mora reforma skupne ureditve trga določiti cilje in okrepiti usklajenost politik, ukrepov za ponovno vzpostavitev ravnovesja na trgu, strukturnih posegov ter pravil označevanja in razvrščanja vin z določitvijo ciljev skupne ureditve trga in politik, s katerimi jih bo možno doseči; meni, da mora ta splošna skladnost vendarle temeljiti na načelu subsidiarnosti, da bi se spoštovale nacionalne in regionalne posebnosti, in pokazati, da si bo Evropska unija z usklajenimi politikami prizadevala osvojiti trge in pridobiti zaupanje porabnikov;

4. meni, da je prenos sredstev s prvega na drugi steber skupne kmetijske politike, vključno s sofinanciranjem preko programov razvoja podeželja, v nasprotju z vsakršno logiko in ga je treba zavrniti, da bi lahko dodelili finančna sredstva za nacionalne finančne okvire in zagotovili trajnostni razvoj sektorja z uporabo ukrepov, ki jih za nacionalni finančni okvir navaja Komisija;

5. opozarja, da je bila razdelitev sredstev Skupnosti v drugih kmetijskih sektorjih, ki so bili reformirani v okviru nove skupne kmetijske politike z vzpostavitvijo "nacionalnih virov", opravljena na podlagi popolne ali delne nevezanosti pomoči Skupnosti; poudarja, da mora nova skupna kmetijska politika vinskega sektorja temeljiti na izvajanju enotnih ukrepov, skupnih vsem državam članicam, in na ukrepih s področja subsidiarnosti, kar bo omogočilo upoštevanje posebnih potreb sektorja v vsaki državi članici ali proizvodni regiji; dodaja, da bi moral sektor (proizvodnja, trgovina, medstrokovne organizacije, proizvodne regije...) v povezavi z območno in nacionalno upravo ter s pomočjo cele vrste programov določiti način, kako doseči cilj prilagajanja proizvodnje trgu z uporabo enega ali več ukrepov iz te skupine; meni, da je treba ukrepe s področja subsidiarnosti določiti in nadzorovati na evropski ravni, da bi se izognili izkrivljanju konkurence, v celoti pa morajo biti financirani iz proračuna Skupnosti;

Reforma v dveh fazah (2008–2011 in 2012–2015)

6. meni, da je treba za doseganje teh ciljev reformo izvajati postopno, v dveh fazah: cilj prve faze (2008-2011) mora biti ponovno uravnoteženje, reorganizacija in preglednost trga ter podpora proizvajalcem in vinogradniškim regijam s postopnim sprejetjem uveljavljenih enotnih ukrepov skupnosti ter priprava evropskega vinskega sektorja na bolj prodorno odprtje trgov s postopnim prenosom sredstev, povrnjenih z destilacijo, za namene podpore konkurenčnosti in razvoju;

7.  poudarja, da je, upoštevajoč morebitni obseg posledic reforme, njeno kompleksnost in potrebo po tem, da se izvaja postopno, nujno pripraviti vmesno oceno in hkrati vzpostaviti enoletno vmesno fazo po koncu prve faze, da bi ocenili njene prve učinke in morebiti korigirali vsa že vložena sredstva in tista še ne porabljena za njene prvotne cilje;

8. poudarja, da sedanje razmere zahtevajo takojšnje sprejetje ukrepov za razrešitev problemov evropskega vinskega sektorja, takojšnje izvajanje politik, ki bodo – s sedanjim proračunom Skupnosti ali, če bo potrebno, s povečanim – podprle reformo, z vse večjo intenziteto na nekaterih področjih, na primer pri spodbujanju trženja in izboljšanju kakovosti, ali z vse manjšo na primer na področju intervencijskih mehanizmov na trgu;

Temeljita reforma skupne ureditve trga v vinskem sektorju – usklajenost z novo skupno kmetijsko politiko (SKP)

9. poudarja, da vinogradništvo samo po sebi pozitivno deluje na okolje, predvsem zato, ker ščiti tla pred erozijo, pa tudi zato, ker praviloma vključuje široko uporabo naravnih virov, poudarja, da je treba zato, pa tudi da bi režim uskladili z duhom nove skupne kmetijske politike, na ravni Skupnosti spodbujati takšne osnovne prakse gojenja, ki bodo okolju prijazne in bodo lahko financirane iz proračuna skupne ureditve trga;

Nadzor proizvodnje glede kakovosti, spoštovanja okolja in tržnega ravnotežja

10. poudarja, da bo oblikovanje okvira, ki bo določal način proizvodnje namiznih vin, pomagalo tudi razjasniti pogoje njihovega trženja in razlikovanje med njimi in vini z geografskimi označbami, ki se proizvajajo pod veliko strožjimi pogoji in so zaščitena na lokalni in regionalni ravni;

11.      meni, da morajo vinogradniki obvezno upoštevati postopke pridelave ter okoljske standarde uporabe sredstev za zaščito rastlin in druge standarde, da bi prispevali k zaščiti okolja, nadzoru nad primarno proizvodnjo, omejevanju proizvodnega potenciala, boju proti presežkom in izboljšanju kakovosti vin, s čimer se bo zmanjšala količina destiliranih vin;

12.  meni tudi, da bi bilo treba uvesti spodbujevalne ukrepe za alternativno uporabo alkohola in stranskih proizvodov vinifikacije preko politik s področja bioenergije, ki lahko dragoceno prispevajo k omejevanju presežkov proizvodnje;

Destilacija – mehanizem za krizno upravljanje in uravnoteženje trga, varstvo okolja in izboljšanje kakovosti

13. poudarja, da so predlogi Komisije za ohranitev destilacije ali umik stranskih proizvodov brez financiranja nesmiselni, kajti destilacija zadeva proizvajalce vina, izvajajo pa jo destilarne, zato je tak ukrep ničen; poudarja tudi, da bo predlog Komisije za nadzorovan umik stranskih proizvodov vinifikacije ustvaril resne okoljske probleme v velikih vinogradniških območjih; ugotavlja, da bo predlog za odpravo destilacije presežkov vina iz grozdja za dvojni namen preusmeril velike količine v vinifikacijo in s tem močno pretresel regionalni in evropski trg ter ustvaril probleme znotraj območij; poudarja, da bo nenadno zmanjšanje presežkov – kar je moč razbrati iz predloga Komisije – povzročilo hud pretres na tržišču, močno pa bo vplivalo tudi na dohodke vinogradnikov;

14. poudarja, je bila destilacija vina prvotno uvedena samo kot ukrep za nujne primere, postala pa je najbolj drag in sporen del skupne ureditve trga za vino; zato navaja, da bi bilo treba sheme destilacije izločati postopno skozi ustrezno prehodno obdobje, kar bi pogajalcem omogočilo, da utrdijo svoj položaj ali se usmerijo v uspešnejše postopke pridelave in v proizvodnjo kakovostnih vin; poudarja, da bi morali imeti v času prehodnega obdobja trgovci, ki so imeli korist od destilacije, možnost prodora na kakovostne trge, in sicer preko shem krčenja, prostovoljnih ukrepov za upravljanje s ponudbo in razvoj podeželja, cilj tega pa bi bilo boljše trženje kakovostnih vin in diverzifikacija;

15. zavrača takojšnjo odpravo mehanizma destilacije in drugih ukrepov za podporo trga, kajti tudi če bi bilo načrtovanje in uporabo teh ukrepov sicer zagotovo mogoče izboljšati, jih ni smiselno odpraviti brez prehodnega obdobja, v katerem bi se ovrednotile prednosti nekaterih od teh ukrepov; poudarja, da je treba v prehodnem obdobju postopoma zmanjšati sredstva, namenjena tržnim intervencijskim ukrepom, hkrati pa ojačati ukrepe, namenjene izboljšanju kakovosti in spodbujanju ter trženju evropskih vin;

16. meni, da je v času prve faze reforme potrebno sedanje štiri tipe destilacije pretvoriti v samo dva tipa:

    a)   obvezno destilacijo, ki bo služila kot varnostna mreža in bo omogočala postopno reorganizacijo trga ob hkratnem upoštevanju okoljskih ciljev in ciljev kakovosti;

    b)   prostovoljna destilacija vinskega alkohola, ki omogoča prilagoditev sektorja vinskega alkohola, ki se dodaja nekaterim proizvodom na osnovi vina (likerjem, brendijem) ali se uporablja za uravnoteženje vin;

17. meni, da je treba pomoč za destilacijo stranskih proizvodov vina ohraniti, da bi bila še naprej zagotovljena kakovost evropskih vin in da bi se izognili škodi za okolje, ki bi jo povzročil umik takšne proizvodnje; meni, da je treba ohraniti tudi podporo destilaciji pitnega alkohola, saj gre za edino obliko destilacije, ki odpira dejanske prodajne možnosti;

18.  meni, da je treba izvajanje destilacije stranskih proizvodov pregledati in na ravni Skupnosti najti cenejše načine, še zlasti da bi bilo možno del alkohola prodati na druga tržišča kot pitni alkohol;

19. meni, da je treba ustvariti nov mehanizem za krizno upravljanje, ki bi prišel v poštev v posebnih, težkih in izrednih situacijah, ki bi jih opredelili kot take po strogih, na ravni Skupnosti vnaprej določenih merilih;

20. meni, da je treba odpraviti javno skladiščenje alkohola in prodajo alkohola, proizvedenega s krizno destilacijo, nadomestit s takojšnjim organiziranjem neposredne prodaje preko javnih razpisov za zbiranje ponudb;

21. poudarja, da je potrebno ohraniti pomoč za mošte, ki se predelujejo v grozdni sok, kajti gre za nadaljnjo uporabo določenega proizvoda za nekaj, kar ni proizvodnja vina, to pa je pomembno za sektor in prispeva k tržnemu ravnovesju;

Neomejeno krčenje – krčenje po določenih kriterijih

22. izpostavlja, da je glede na poudarke v omenjenemu sporočilu Komisije krčenje bolj ukrep za zmanjšanje proizvodnje in števila delavcev v sektorju, namesto da bi spodbujal nadzor proizvodnje z ukrepi uravnavanja ponudbe in povpraševanja; meni, da bo ta politika onemogočila želeno povečanje konkurenčnosti vinogradniškega sektorja; zatrjuje, da okrepljena subsidiarnost ne more opravičiti nebrzdane deregulacije, ki bo vodila v nelojalno konkurenco celo znotraj Evropske unije;

23. meni, da vprašanje trajne opustitve vinogradništva ne more biti osrednje vprašanje reforme skupne tržne ureditve, ampak namesto tega eden od parametrov za strukturne posege, financirane iz proračuna skupne tržne ureditve preko nacionalnih finančnih okvirov, usmerjene v oživitev vinogradniškega potenciala in postopno prilagajanje vinskega sektorja tržnim zahtevam;

24. meni, da mora pobuda za trajno opustitev priti od proizvajalca, pod pogojem da lahko države članice trajno opustitev na podlagi nacionalnih in/ali regionalnih okoljskih in socialnih meril, skladnih z objektivnimi pogoji, ki so bili v naprej določeni na ravni Skupnosti, odobrijo ali zavrnejo; meni, da je treba zagotoviti, da bo lahko vsaka država članica in regija določila dopustno zgornjo mejo krčenja za vsako regijo in bo imela možnost izbrati kategorije vina, ki bodo imele pri programu krčenja prednost;

25. meni, da lahko objektivna merila Skupnosti, ki omejujejo možnost trajne opustitve, vključujejo naslednje: (a) vinograde v hribovitih, obalnih in otoških regijah, kjer se v glavnem pridelujejo vina z geografskimi označbami; (b) vinograde na pobočjih, kjer je treba preprečevati erozijo tal in izgubo biološke raznovrstnosti, ali v zgodovinsko pomembnih tradicionalnih regijah; (c) vinograde, kjer se pridelujejo vina za tržišče; (d) vinograde, katerih pretirano zmanjšanje bi ogrozilo obstoj celotnega območja ali registrirane označbe porekla; (e) vinograde, ki jim je bila dodeljena strukturna pomoč v okviru programov Skupnosti; (f) primere, v katerih opustitev vinogradništva povzroča tveganje za okolje;

26. meni, da objektivna merila Skupnosti, ki so usklajena z bolj splošnim prestrukturiranjem proizvodnega in človeškega potenciala na podeželju in ki lahko olajšajo izbiro trajne opustitve, vključujejo zlasti naslednje primere: (a) vinograde, ki imajo že zelo slab izkoristek in nobene možnosti za obnovo svojega potenciala; (b) primere, ko so vinogradniki vključeni v shemo predčasne upokojitve; (c) vinograde, neprimerne za proizvodnjo kakovostnih vin ali vin za tržišče;

27. priporoča, da bi se poleg sistema trajne opustitve uvedlo začasno krčenje, presoja o primernosti njegove uporabe pa bi bila prepuščena državam članicam; meni, da bi začasno krčenje omogočilo, da se vinogradnikom dodeli finančna pomoč, saj bi bile pravice do nasadov zamrznjene za obdobje nekaj let, po njegovem preteku pa bi lahko vinogradniki površine ponovno zasadili, odstopili od svojih pravic do nasadov ali pa zaprosili za spremembo v dokončno krčenje, če bi to možnost predvidela država članica;

28. vztraja, da je treba po krčenju vinogradov, za kar mora biti izplačan pavšalen prispevek, omogočiti, da se te površine priključijo regijam, upravičenim do enotne nevezane pomoči; meni, da je treba pri določanju premij za krčenje in enotnega plačila upoštevati minimalne okoljske zahteve, da se prepreči zmanjšanje vrednosti podeželskih območij; meni, da morajo imeti vse države članice možnost dodeliti vinogradnikom, vključenim v program krčenja, dodatno pomoč iz programa podpore in razvoja vinskega sektorja ali z uporabo mehanizma nihanja in/ali s prerazporeditvijo nacionalnih rezerv za shemo enotnih plačil, da bo pomoč proizvajalcem dosegla stopnjo, ki ustreza nacionalnemu ali regionalnemu povprečju nevezanega neposrednega plačila; ugotavlja, da za krčenje nezakonitih nasadov ne more biti izplačano nobeno nadomestilo;

Prepoved novih nasadov – postopna liberalizacija novih nasadov

29. meni, da mora slediti natančen in pregleden postopek postopne dodelitve pravic do novih nasadov, da se prepreči negativni vpliv, ki bi ga lahko imelo nenadzorovano povečanje vinogradniških zmogljivosti EU na trg; države članice morajo predložiti programe, ki bodo obsegali načrtovani obseg nasadov, napredek pri prerazporeditvi novih pravic, različice za vsako regijo in časovni razpored izvajanja; poudarja, da je treba nove pravice do nasadov nameniti predvsem mladim kmetovalcem, proizvajalcem kakovostnega vina in za vinograde, ki so vključeni v programe za izboljšanje kakovosti in trženja vina in ki jih bo treba vnesti v prilagojen register vinogradov; meni, da mora vsaka država članica pred začetkom dodeljevanja novih pravic do nasadov oceniti program in potek krčenja v sodelovanju z regijami ter medstrokovnimi organizacijami in organizacijami proizvajalcev; meni, da je treba pred dodelitvijo pravic do novih nasadov oceniti razmere v zvezi z neuzakonjenimi in nezakonitimi nasadi;

30. poudarja, da je za področja, kjer se pridelujejo vina z geografsko označbo, priporočljivo, da odločitve o liberalizaciji trga sprejemajo regionalni organi, saj morajo zaščitit vrednost naložb vinogradnikov na področjih, kjer se pridelujejo vina z geografsko označbo, s čimer bi se preprečilo izgubo vrednosti zadevne geografske označbe in zagotovilo stalni nadzor kakovosti izdelkov;

31. meni, da novih nasadov ni mogoče vključiti v dejavnosti, upravičene do financiranja, kot so prestrukturiranje, postopki kmetijske pridelave, navzkrižna skladnost ter upravljanje trga v kriznih razmerah, ki bodo vključene v programe podpore in razvoja vinskega sektorja, lahko pa se vključijo v skupne dejavnosti organizacij proizvajalcev in/ali medstrokovnih organizacij, ki si prizadevajo za ukrepe spodbujanja, informiranja potrošnikov, tržnih raziskav in odškodnin v primeru naravnih nesreč, ki so del nacionalnih programov podpore in razvoja vinskega sektorja;

Register vinogradov – orodje za učinkovit nadzor in upravljanje skupne ureditve trga

32. meni, da bi morale države članice voditi register vinogradov, v katerem bi bile navedene zasajene sorte in število vinskih trt v posamezni enoti (v skladu z Uredbo (EGS) št. 2392/86(10));

33. poudarja, da je register vinogradov poglavitno sredstvo, s katerim se nadzoruje spoštovanje omejitev pridelave ;

Obogatitev

34. se zaveda, da obogatitev neposredno vpliva na količino proizvodnje, saj lahko povzroči zvišanje količine hektarskega pridelka; vendar poudarja, da je vprašanje ohranitve ali ukinitve pomoči za zgoščen grozdni mošt in rektificiran zgoščen grozdni mošt neločljivo povezano z vprašanjem ukinitve ali ohranitve postopka obogatitve z dodajanjem saharoze v grozdni mošt, pri čemer je treba upoštevati tudi znižanje cene sladkorja zaradi reforme sladkorja v okviru skupne ureditve trga, z različnimi tradicionalnimi enološkimi postopki in obdelavami v državah članicah, možnostjo in tehnično izvedljivostjo zmanjšanja teh enoloških postopkov pod določeno količinsko mejo ter z morebitno uporabo grozdnega mošta v druge namene, kar bi pozitivno vplivalo na zmanjševanje presežka vina;

35. meni, da lahko države članice odobritev obogatitve vina s slajenjem povežejo s pogoji, kot je nadzorovanje ukrepov za izboljšanje kakovosti (na primer spoštovanje zgornjih meja proizvodnje), in z vremenskimi pogoji;

36  meni, da mora biti postopek obogatitve dovoljen v vseh vinskih regijah, v katerih se uporablja po tradiciji in v katerih ni strukturnih presežkov; meni, da predlog Komisije o zmanjšanju najvišje stopnje obogatitve ni utemeljen in da morajo obveljati obstoječi predpisi;

37. meni, da se obogatitve s slajenjem ne sme prepovedati, saj bi bile s tem diskriminirane države članice v regijah Evropske unije, v katerih je vinogradništvo oteženo zaradi manj ugodnih vremenskih razmer; meni tudi, da je treba odločanje o tem prepustiti proizvajalcem in ne sme biti predpisano v zakonodaji Skupnosti;

38. meni, da mora zgoščen grozdni mošt, ki se ga uporablja pri obogatitvi, izhajati iz istega območja pridelave;

39 poudarja, da je bila študija, ki vzpostavlja povezavo med obogatitvijo s slajenjem in prekomerno proizvodnjo vina v Evropski uniji, izvedena leta 1991 ter ne ustreza sedanjim tržnim pogojem in tako ali tako ni vsebovala pomembnih podatkov;

Javno poseganje na področje alkohola – zasebno skladiščenje vina in mošta

40. meni, da je treba preučiti možnost ohranitve zasebnega skladiščenja vina in mošta vsaj v prvi fazi reforme (2008–2011), pri čemer je treba upoštevati tudi predlagane omejitve v zvezi z destilacijo in ukinitev javnega skladiščenja;

Poklicna združenja in medstrokovne organizacije

41. poudarja, da lahko medstrokovne organizacije podajo pobude, če je za to določen pravni okvir Skupnosti, na primer na naslednjih področjih: bolj polni izkoristek proizvodne zmogljivosti, obveščanje potrošnikov o zmernem pitju vina, opravljanje potrebnih anket za usmeritev proizvodnje na proizvode, ki so bolj prilagojeni potrebam notranjega trga in izvoz, nujne gospodarske naložbe, iskanje novih metod za zmanjšanje porabe fitofarmacevtskih sestavin, preusmeritev na ekološko kmetijstvo itd.;

42. poziva Komisijo, naj v svojem predlogu izrazi pripravljenost za reformo vinskega sektorja, zlasti z izvajanjem odločne in dejavne politike Skupnosti na področju promocije evropskega vina, za kar je treba zagotoviti zadostna finančna sredstva;

43. meni, da je treba ustanoviti posebni sklad za promocijo evropskih vin prek poklicnih združenj in medstrokovnih organizacij v tem sektorju, zvez za zaščito ali javnih zavodov za prostorsko načrtovanje;

44. meni, da bi morala Komisija oblikovati splošne smernice za promocijsko evropskih vin, ki bodo temeljile na zmernem in odgovornem pitju vina in za katere je treba zagotoviti potrebna proračunska sredstva;

Označevanje in promocija evropskega vina

45. meni, da si mora Evropska unija prizadevati za stabilizacijo, prepoznavanje in zaščito vin s posebnim geografskim izvorom; poudarja, da bodo ta vina tudi bolj prepoznavna, če bo poenostavljeno označevanje;

46. meni, da za ohranitev oziroma po možnosti povečanje povpraševanja po kakovostnem vinu ne zadostuje le tradicionalen način proizvodnje in posebno označevanje, temveč je poleg tega potrebna tudi ustrezna promocija vina na svetovnem trgu; ocenjuje, da je treba v ta namen nujno izvesti ustrezno financirane posebne ukrepe, da bo kakovost evropskega vina bolj prepoznavna na svetovnem trgu;

47. meni, da je treba ob upoštevanju nedavne spremembe določb o označevanju v uredbah Komisije (ES) št. 1991/2004(11) in (ES) št. 1427/2004(12) pred dokončnim sprejemom sprememb oceniti učinek dosedanjih sprememb;

48. poudarja, da morajo biti na označbah, ki so priložene uvoženim vinom in zadevajo podobo vina, navedeni v Evropski uniji prepovedani enološki postopki;

49. meni, da je označevanje vin, pridelanih v Evropski uniji, nujno, vendar ne sme biti bolj zapleteno kot označevanje vin iz tretjih držav ;

50. priporoča, naj se v predpisih posameznih držav članic na označbah uskladi jezik označevanja, da gospodarskim subjektom ne bo treba prevesti v druge jezike informacij, za katere se v namembni državi uporablja zelo podoben izraz in zato ni nevarnosti, da bi bili potrošniki zmedeni;

Dinamična in ambiciozna zunanja politika Evropske unije na področju trženja vin kot steber skupne ureditve trga

51.  poudarja, da težave, s katerimi se sooča vinski sektor in ki izhajajo v glavnem iz vse večjega uvoza iz tretjih držav in vse večjih količin vinskih zalog, ki presegajo enoletno proizvodnjo in za katere ni videti, da se bodo porabile, pomenijo pritisk na zmanjšanje cen in dohodkov proizvajalcev; obravnavati jih je treba tako, da se vzpostavi seznam temeljnih prednostnih nalog, ki niso bile upoštevane v prej omenjenem poročilu Komisije, vključno na primer s spodbujanjem zmerne in odgovorne porabe, prerazporeditvijo proračunskih virov, da bi dosegli nove porabnike in pridobili nove trge ali celo pridobili nazaj prejšnje, s spodbujanjem kakovosti in povečanjem raziskav;

53.  meni, da je treba v pogajanjih v okviru STO in dvostranskih sporazumih zagotoviti boljšo zaščito zaščitenih geografskih označb (ZGO) in zaščitenega geografskega porekla (ZGP), kar bo občutno prispevalo k ohranjanju kakovostne proizvodnje vina v povezavi z lokalnimi območji in praksami;

54.  poudarja, da je za večjo konkurenčnost sektorja na mednarodnih trgih za evropska vina treba oblikovati proaktivno in ambiciozno zunanjetrgovinsko politiko v tesnem sodelovanju z organizacijami, ki predstavljajo evropske proizvajalce, in s hkratnim prerazporejanjem proračunskih sredstev ter uporabo ustreznih načinov;

55. poudarja, da mora zunanjetrgovinska politika za evropska vina vključevati sklepanje dvostranskih sporazumov o trgovini z vinom s tretjimi državami na osnovi vzajemnega priznavanja in zaščite geografskih označb;

56. opozarja, da se je Evropska unija zavezala, da bo do leta 2013 postopoma odpravila svoje izvozne subvencije; poziva Komisijo, naj ublaži posledice zmanjšanih subvencij z večjo dostopnostjo sredstev za diverzifikacijo dohodka za proizvajalce vin in z uvedbo kvalificiranega dostopa na trg proizvodov iz vina, v kolikor je to potrebno za ohranjanje ravnovesja na evropskem trgu;

57. želi, da se vino uvrsti na seznam občutljivih izdelkov STO;

58. verjame, da bi zaradi sedanjih posebnosti režima geografskih označb vin lahko v prvi fazi reforme (2008-2011) preučili možnost vključitve določb Uredbe Sveta (ES) št. 510/2006 z dne 20. marca 2006 o zaščiti geografskih označb in označb izvora za kmetijske proizvode in živila(13), ob upoštevanju potrebnih prilagoditev, v novo skupno ureditev trga v vinskem sektorju; opozarja, da bi bilo treba v drugi fazi reforme (2012-2015), potem ko bi bili med prvo fazo doseženi postopna klasifikacija in enotna registracija vin na nacionalni ravni in na ravni Skupnosti, preučiti primernost vključitve določb prihodnje uredbe o novi skupni ureditvi trga v vinskem sektorju, ki se nanašajo na geografske označbe, v Uredbo (ES) št. 510/2006;

59. poudarja pomen netrgovinskih vprašanj v okviru STO; poziva Komisijo, naj izdela sistem označevanja uvoženih alkoholnih pijač iz vina, ki niso v skladu z evropskimi enološkimi praksami ter zato ne bi smele biti označene kot vino;

60. opozarja, da predstavlja ukinitev prepovedi vinifikacije uvoženega mošta eno od največjih tveganj, ki lahko privede do denaturacije vina, izkrivljanja trga in zmanjšanja proizvodnje Skupnosti, in da mora Komisija kakršen koli sporazum, ki bi bil sklenjen v ta namen, preprečiti v okviru STO;

61. meni, da zakonodaja Skupnosti ne bi smela dovoliti vinifikacije uvoženega mošta in njegovega mešanja z moštom, pridelanim v Skupnosti, ker takšni postopki niso v skladu z drugimi ukrepi, ki jih predlaga Komisija, kot sta krčenje ali ukinitev pomoči pri uporabi zgoščenega mošta za povečanje alkoholne stopnje;

62. poudarja, da se v okviru STO ni obvezno pogajati o možnosti medsebojnega mešanja vin, uvoženih iz tretjih držav, in mešanja teh vin z vini iz Skupnosti, zato je jasno, da se je treba takšnemu poteku dogajanj izogniti, saj bi povzročil zelo velike probleme v zvezi z izvorom, poreklom in identifikacijo proizvodov ter bi imel za posledico, da bi se zmanjšala kakovost vina, proizvedenega v evropskih državah;

63. meni, da je za ohranitev kakovosti in slovesa evropskih vin bistveno, da se za njihovo proizvodnjo lahko uporabljata samo vino in mošt, ki sta pridelana v Evropski uniji;

Mednarodna organizacija za vinsko trto in vino – dvostranski trgovinski sporazumi

64. verjame, da bi moral biti Svet v času, ko Evropska unija vodi težavna pogajanja v okviru STO in sklepa dvostranske sporazume s ciljem zaščititi evropske živilske proizvode, proizvode z geografskimi označbami, ekološke proizvode itd., po posvetovanju z Evropskim parlamentom edini pristojni organ za odobritev novih enoloških postopkov, kajti če se ta pristojnost prenese na Komisijo, bosta s tem ogrožena označevanje in klasifikacija kakovostnih vin v Evropski uniji; meni, da bi bilo treba takšne enološke postopke uvrstiti na pozitivni seznam Skupnosti, ki bi se spreminjal glede na trend porabe;

65. poziva Komisijo, naj naredi vse za preprečitev goljufij in zavajajočega označevanja geografskega porekla v tretjih državah;

66. meni, da skupna ureditev trga Skupnosti v vinskem sektorju ne sme biti prikrajšana za vsa finančna sredstva na evropski ravni zaradi prenosov na drugi steber SKP in vrnitve ukrepov v nacionalno pristojnost, kar vodi k izkrivljanju konkurence in diskriminaciji med proizvodnimi in tržnimi strukturami ter med državami članicami;

67. poudarja, da enološke prakse ne smejo zavajati potrošnikov, poslabšati kakovosti ali ustvariti nelojalne konkurence; meni, da uporaba dosedanjih dovoljenih enoloških praks ne sme biti sistematično odobrena v Evropski uniji, četudi gre za primere, ko je izvoz vina omejen na regije, kjer so takšne prakse dovoljene;

68. meni, da je zaupanje vseh enoloških praks mednarodni organizaciji za vinsko trto in vino pravilna pot pod pogojem, da so ocenjene in vzpostavljene na podlagi znanstvenih in tehničnih študij ter da je zagotovljena varnost živil in zdravje ljudi;

Obveščanje in spodbujanje zmerne in odgovorne porabe vina

69. ugotavlja, da v Evropi, zlasti v državah, ki so tradicionalne porabnice vina, poraba vina nenehno upada, kar je glavni vzrok za strukturni presežek vina; ugotavlja, da izvoz vina v zadnjih letih zastaja, uvoz pa dinamično narašča, zaradi česar je nujno, da postane evropski vinogradniški sektor bolj konkurenčen; poziva Komisijo, naj nemudoma predloži poročilo o vzrokih za upad izvoza evropskih vin v zadnjih letih in nenehno rast uvoza iz tretjih držav, ter da še posebej natančno prikaže, v kakšnem obsegu se izvajajo dvostranski trgovinski sporazumi s tretjimi državami in upoštevajo legitimni trgovinski interesi Evropske unije in evropskih proizvajalcev ter ali se v odgovor na te probleme ustrezno uporabljajo mehanizmi skupne trgovinske politike;

70. poudarja,da je za trajnostni razvoj evropskega vinskega sektorja treba v okviru skupne ureditve trga prerazporediti znatna proračunska sredstva za spodbujanje zmerne in odgovorne potrošnje vina; meni, da spodbujanje čedalje zmernejše in odgovornejše potrošnje vina najbolj prispeva k varstvu evropskih potrošnikov in zdravju ljudi; dodaja, da je treba te ukrepe izvajati preko resničnega partnerstva med Evropsko unijo, državami članicami, regijami in samim vinskim sektorjem, ki ima pri tem najpomembnejšo vlogo;

71. poziva Komisijo, naj za spodbujanje kakovosti evropskih vin in za zaščito evropskih postopkov njihove proizvodnje uvede proaktivno trgovinsko politiko;

72. meni, da je nujno spodbujati in financirati obveščanje potrošnikov o kakovostnih lastnostih vina, proizvedenega v Evropi v skladu z nadzorovanimi tradicionalnimi enološkimi praksami, ter jih tako zavarovati pred izdelki iz uvoza vprašljive kakovosti in spodbujati evropske izdelke na notranjem in mednarodnem trgu;

Nacionalni viri – enotna politika Skupnosti, ki temelji na programih podpore in razvoja vinskega sektorja

73.  poudarja, da je treba proračun Skupnosti ohraniti v zdajšnjih okvirih in ne prenašati sredstev iz prvega v drugi steber skupne kmetijske politike, ki zadeva razvoj podeželja, kar bi lahko privedlo do razpršitve sredstev v škodo vinskega sektorja; zahteva, da so financirani ukrepi jasno določeni, zato da bodo sredstva dejansko uporabljena v vinskemu sektorju;

74. priporoča, naj se na osnovi ciljev trajnostno in konkurenčno naravnane reforme skupne ureditve trga oblikuje okvir Skupnosti, ki se bo lahko izvajal na nacionalni/regionalni ravni, vključno s financiranjem, ki mora izhajati iz prvega stebra SKP, t.j. iz sredstev skupne tržne ureditve; meni, da lahko ta politika zajema prestrukturiranje vinogradov, ukrepe za izboljšanje evidentiranja in trženja, kmetijske prakse in okoljske standarde za namene upravljanja kakovosti, mehanizem upravljanja v kriznih razmerah, raziskave na področju proizvodnje in boljšega trženja proizvodov, odzivanje na naravne nesreče, spodbujanje in informiranje potrošnikov ter krčenje in, v prehodni fazi, zasebno skladiščenje, ukrepe v zvezi z destilacijo in druge veljavne tržne mehanizme;

75. poudarja, da mora imeti pri reviziji skupne ureditve trga v vinskem sektorju prednost oblikovanje politike, ki spodbuja konkurenčnost in prispeva k boljši kakovosti evropskih vin; poudarja, da je treba dodeliti sredstva Skupnosti posameznim nacionalnim programom podpore in razvoja vinskega sektorja na podlagi skupnih meril, zato da ne bo prihajalo do neenake obravnave držav članic in regij;

76. poudarja, da je treba pri izbiri postopka dodelitve sredstev Skupnosti posameznim nacionalnim programom podpore in razvoja vinskega sektorja upoštevati, da se za ukrepe tržnih intervencij, ki so jih v državah članicah uporabljali na povsem različne načine, črpa znaten delež sedanjih sredstev skupne ureditve trga;

77. meni, da se lahko na podlagi primerjave statističnih podatkov o proizvodnji in velikosti vinorodnega območja v posameznih državah članicah v določenem obdobju, na primer od leta 2001 do leta 2005, dodelijo sredstva proračuna iz nacionalnih presežkov, ki bi posameznim državam članicam omogočila, da bi v okviru proračunskih sredstev, ki bi jim bila dodeljena, in v skladu z objektivnimi merili uporabile instrumente, ki se jim zdijo primerni v normativnem okviru, predhodno določenem na ravni Skupnosti, znotraj katerega bi načrtovani ukrepi predvideli enako pomoč za vse države članice;

78. vseeno meni, da bi lahko predvideli še drugo veljavno rešitev, ki temelji na sredstvih, ki jih uporabljajo posamezne države članice v zdajšnji skupni ureditvi trga v vinskem sektorju, ali na oblikovanju formule in/ali mešanega merila, ki upošteva pretekle podatke, velikost vinograda, pridelane in tržene količine za vsako posamezno državo članico, s čimer bi zagotovili sistem upravičenosti do premij, ki bi bil v skladu s cilji reforme;

79. meni, da mora imeti država članica za izboljšanje svojih strukturnih posegov v vinskem sektorju možnost pridobiti dodatno pomoč (če misli, da je to potrebno), ki se lahko sofinancira iz drugega stebra SKP, če gre za upravičene ukrepe; ti ukrepi se nanašajo predvsem na kombinacijo strukturnih ukrepov in shem predčasne upokojitve ter politiko podpore mladim kmetovalkam in kmetovalcem;

80. meni, da novih nasadov ni mogoče vključiti v dejavnosti, ki so upravičene do financiranja;

81. meni, da mora vsaka reforma skupne ureditve trga v vinskem sektorju varovati in okrepiti konkurenčnost proizvajalcev evropskih vin; poudarja, da sta pri tem bistvenega pomena inovativna sposobnost in dinamičnost;

o

o o

82.      naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

OBRAZLOŽITEV

Struktura obrazložitve in resolucije je naslednja:

I.   Sedanje stanje na trgu za vino v EU: predstavitev gospodarskega in trgovinskega položaja sektorja ter njegovega položaja v Skupnosti.

II.  Temeljna vprašanja, ki jih je treba upoštevati za zagotovitev trajnostnega razvoja in konkurenčnosti vinskega sektorja: predstavitev temeljnih načel reforme skupne ureditve trga za vino, ki so v skladu s predlogi Komisije; kritike, razprave in končni predlogi za novo reformo skupne tržne ureditve. Predlog nove reforme skupne ureditve trga za vino v primerjavi s sporočilom Komisije temelji na politikah, ki so predstavljene v naslednjih točkah:

     A. Deregulacija skupne tržne ureditve – enotna politika Skupnosti

     B.  Reforma v dveh fazah (2008–2011 in 2012–2015)

C. Temeljita reforma tržne ureditve v vinskem sektorju – usklajenost z novo skupno kmetijsko politiko (SKP)

D. Nadzor proizvodnje glede kakovosti, spoštovanja okolja in tržnega ravnotežja

E.  Destilacija – mehanizem za krizno upravljanje in stabiliziranje trga, varstvo okolja in izboljšanje kakovosti

     F.  Neomejeno krčenje – krčenje po določenih kriterijih

G. Prepoved novih nasadov – postopna liberalizacija novih nasadov

     H. Register vinogradov – orodje za učinkovit nadzor in upravljanje skupne tržne ureditve

     I.   Obogatitev

     J.   Javno poseganje na področje alkohola – zasebno skladiščenje vina in mošta

     K. Organizacije proizvajalcev – medstrokovne organizacije

     L.  Označevanje

     M. Trgovanje in pogajanje v Svetovni trgovinski organizaciji (STO) – oblikovanje pravil

     N. Mednarodni urad za vinsko trto in vino – dvostranski trgovinski sporazumi

III. Nacionalni viri – enotne politike Skupnosti, ki temeljijo na programu podpore in razvoja vinskega sektorja: predstavitev načinov izvajanja in financiranja temeljnih politik na ravni Skupnosti in nacionalni ravni.

I.   SEDANJE STANJE NA TRGU ZA VINO V EU

Dejavniki, ki so značilni za sedanje stanje v vinskem sektorju, so naslednji:

a)  obstoječa skupna tržna ureditev je izredno kompleksna v primerjavi z drugimi tržnimi ureditvami, stanje pa je še bolj zapleteno zaradi razlik na nacionalni ravni v zakonski ureditvi ponudbe in povpraševanja, prestrukturiranju, krčenju, spodbujevalni politiki, destilaciji, obstoju ali neobstoju legalnih nasadov, vlogi organizacij proizvajalcev in medstrokovnih organizacij, označevanju ter razvrstitvi in nadzoru vin. Rezultat tega je različno izvajanje, ki je za potrošnike nerazumljivo, proizvajalcem in posredniškim organom povzroča težave pri spoštovanju predpisov, predvsem pa predstavlja breme za pristojne javne organe zaradi visokih upravnih in finančnih stroškov, ki iz tega izhajajo;

b)  kompleksnost pravil označevanja, potrjevanja kakovosti in trženja v EU, ki se mora soočati z nasilnimi tržnimi strategijami držav proizvajalk iz "novega sveta", v katerih veljajo prožnejša pravila;

c)  postopno zmanjševanje potrošnje, zlasti namiznega vina, za približno 0,65 % letno na svetovni ravni;

d)  konkurenčnost uvoženega vina na notranjem trgu kot posledica globalizacije in dvostranskih trgovinskih sporazumov, ki jih je sklenila EU. Od leta 1996 se je uvoz vina povečal za 10 % letno, kar je znatno hitreje od njegovega izvoza, in je leta 2005 dosegel 11,8 milijonov hektolitrov. Kljub temu uvoženo vino predstavlja samo 5 do 6 % celotne proizvodnje v Skupnosti;

e)  večja konkurenca na mednarodnem trgu, saj je izvoz evropskih kakovostnih vin tržno prodoren predvsem v razvitih državah z visoko kupno močjo, medtem ko so namizna vina, kljub izvoznim subvencijam za nekatera tržišča, podvržena konkurenci vin iz "novega sveta" ali pa so usmerjena na trge z zelo majhno kupno močjo;

f)   pojavljanje konjunkturnih presežkov, ki se nagibajo k temu, da postanejo strukturni, in že znašajo 15 milijonov hektolitrov oz. 8,4 % ponudbe brez upoštevanja količin, namenjenih proizvodnji pitnega alkohola;

g)  neprilagojenost velikega dela evropske proizvodnje širšemu povpraševanju potrošnikov z različnimi kulturnimi in potrošniškimi standardi, ki imajo večjo izbiro pri nakupih, zlasti z dostopom do trgovskih verig;

h)  kriza na trgih se odraža v znižanju cen in prihodkov v vinogradništvu; ne glede na velike razlike med območji in proizvedenimi vini so se prihodki od leta 1999, za katerega so bile značilne zelo visoke cene za proizvajalce, do leta 2003, ko je bil proizvodni donos zelo visok, v povprečju zmanjšali za 12%. Pri tem ne gre za strukturno zmanjšanje. Kljub temu pa bo prišlo do resnih družbenih in gospodarskih problemov v vinogradniških območjih, če se nihanje proizvodnje in povpraševanja ne bo obravnavalo na način, ki bo zagotovil stabilne napovedi.

II. TEMELJNA VPRAŠANJA, KI JIH JE TREBA UPOŠTEVATI ZA ZAGOTOVITEV TRAJNOSTNEGA RAZVOJA IN KONKURENČNOSTI VINSKEGA SEKTORJA

A. Deregulacija skupne tržne ureditve – enotna politika Skupnosti

Predlogi Komisije v glavnem spreminjajo finančne posege skupne ureditve trga za vino v sklop strukturnih posegov in tržnih mehanizmov "à la carte" v okviru nacionalnih sredstev in drugega stebra skupne kmetijske politike (SKP), to je razvoja kmetijstva.

Poleg tega sta prenos sredstev s prvega na drugi steber SKP in sofinanciranje z nacionalnimi sredstvi preko programov razvoja podeželja, ukrepov za stabiliziranje trga in zmanjšanje proizvodne zmogljivosti vinskega sektorja nezdružljiva s katerim koli pristopom, katerega cilj je sektorju zagotoviti zanesljivo prihodnost in vzpostaviti pravila o konkurenci, ki bodo spoštovala temeljna načela zakonodaje Skupnosti. Predlog Komisije je pravzaprav usmerjen k postopni slabitvi prvega stebra in odpravi enotnih politik, kar pomeni slabljenje in deregulacijo celotnega vinskega sektorja. Poleg tega obstaja nevarnost, da bo to povzročilo težave na nacionalni ravni, ko se bodo sredstva iz programov razvoja podeželja porazdelila med posamezne sektorje, ker bodo drugi kmetijski sektorji prikrajšani za sredstva, s katerimi se bo pokril del strukturnih posegov v vinskem sektorju. Jasno je, da bo destabilizacija sektorja v enem vinogradniškem območju posredno povzročila težave pri uravnoteženju ponudbe in povpraševanja ter promociji vina v ostalih vinogradniških območjih.

B. Reforma v dveh fazah (2008–2011 in 2012–2015)

     Za vinski sektor so značilne občutne razlike v izvajanju politik Skupnosti, zlasti v zakonski ureditvi ponudbe in povpraševanja, prestrukturiranju, krčenju, razvrstitvi in označevanju vin, spodbujevalni politiki, destilaciji, obstoju ali neobstoju legalnih nasadov ter vlogi organizacij proizvajalcev in medstrokovnih organizacij. Če v prvi fazi ne bo doseženo ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem na ravni Skupnosti, se bo trg še vedno srečeval s težavami, povezanimi s proizvodnjo vina v vseh območjih. Ne da bi spregledali nacionalne in regionalne posebnosti, ki evropskemu vinu med drugim dajejo tudi kulturni značaj, je treba že od vsega začetka določiti cilje zgoraj omenjenih horizontalnih politik ter tako preprečiti destabilizacijo vinogradniških območij in doseči ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem, ne da bi to povzročilo ponovno nacionalizacijo skupne tržne ureditve s sprejetjem načina upravljanja "zaprtega tipa".

     Novo skupno tržno ureditev je nujno izvajati v dveh fazah: v prvi fazi (2008/2011) mora biti cilj reorganizacija trga in postopna prilagoditev skupne tržne ureditve preprostejšemu in konkurenčnejšemu okviru z osredotočenjem na enotne politike in ukrepe; v drugi fazi (2012/2015) se bodo v celoti izvajali programi podpore in razvoja vinskega sektorja na nacionalni in regionalni ravni, pri čemer bo vodilno načelo ohranitev stabilnih trgov in večja konkurenčnost evropskih vin.

     Prav tako je nujno doseči postopno liberalizacijo novih nasadov, kar seveda ne bo možno izvajati neodvisno od postopka pregledovanja nezakonitih nasadov vinskih trt, ker bi drugače obstajalo tveganje, da ne bi bilo več nadzora nad temi območji, kar bi prizadelo celotni trg za vino. Postopna liberalizacija novih nasadov mora biti povezana s prav tako postopnim slabljenjem mehanizma kriznega upravljanja, vsaj v prvi fazi reforme (2008–2012).

C. Temeljita reforma tržne ureditve v vinskem sektorju – usklajenost z novo skupno kmetijsko politiko (SKP)

     Ker niti obstoječa skupna ureditev trga za vino niti metoda njenega izvajanja na nacionalni in regionalni ravni ne predvidevata nobene neposredne podpore za vinogradnike, je treba oblikovati politiko za njihovo podporo, ki bo združljiva z novo skupno kmetijsko politiko (SKP), tako da bo skupna ureditev trga za vino v skladu z njenimi temeljnimi načeli. Komisija meni, da se bo kmetijski dohodek na račun popolne nevezanosti pomoči zvišal šele srednjeročno, ker se bodo obseg proizvodnje in poslovni interesi zmanjševali postopoma, česar si ne želi, kot je to razvidno iz njenih pripomb o tretjem scenariju. Nasprotno pa je Komisija še posebej naklonjena spodbujanju programa krčenja za zmanjšanje proizvodnje, kar ni bilo predlagano za noben drug kmetijski sektor v okviru skupne kmetijske politike (SKP). Tudi v primeru sladkorja je predlog za zmanjšanje proizvodnje sladkorne pese spremljalo postopno zniževanje intervencijskih cen in pobud za prestrukturiranje z ustanovitvijo sklada za prestrukturiranje sladkorja.

     Za zagotovitev trajnostnega razvoja sektorja je pomembno, da se del sredstev Skupnosti, ki so se doslej v glavnem uporabila za destilacijo, nameni financiranju neposrednih ukrepov, kot so proizvodne metode, navzkrižno usklajevanje, nadzor ponudbe vin in izboljšanje kakovosti vin. Financiranje krčenja z namenom dokončnega zmanjšanja ponudbe ne more biti prednostna naloga Skupnosti.

D. Nadzor proizvodnje glede kakovosti, spoštovanja okolja in tržnega ravnotežja

     Obveznega spoštovanja zgornje meje donosa za kakovostna vina, proizvedena v določenih območjih, ni bilo možno učinkovito nadzorovati, ker Skupnost nima ustrezne omejitve za namizna vina; to pomeni, da se lahko grozdje z iste parcele uporabi za proizvodnjo več vrst vina. Zato je pomembno, da kmetijske prakse in omejitve za vina z geografsko označbo veljajo tudi za namizna vina, ki se bodo drugače označevala in bodo imela večjo tržno vrednost, kar bo vplivalo na zvišanje dohodkov vinogradnikov. Nadzorovanje proizvodnih pogojev predstavlja rešitev za prekomerno proizvodnjo v številnih vinogradih in slabo kakovost njihovih proizvodov. Znanstvene analize so pokazale, da so visoki donosi v nekaterih primerih obratno sorazmerni s kakovostjo vin, ker težijo k zmanjšanju vsebnosti sladkorja, aromatičnih značilnosti in razmerja polifenolov. V tej zvezi morajo biti nadomestne rešitve za krčenje programi za začasno opuščanje (prezgodnja trgatev ali rezanje grozdja, preden dozori) in zmanjšanje hektarskega donosa. Program za zmanjšanje hektarskega donosa bi lahko temeljil na mejnih vrednostih donosa, določenih za posamezne parcele na podlagi nove razvrstitve vin.

     Zmanjšanje ali nadzor donosa – seveda ne pod mejno vrednost, kar bi škodovalo konkurenčnosti sektorja – bi lahko dosegli s spodbujanjem novih kmetijskih praks, kot so zaraščanje (proizvajalci vina pustijo, da se med vrstami vinskih trt razraste vegetacija, ki vinske trte izčrpa), delno odstranjevanje poganjkov (odstranjevanje poganjkov s sadeži) ali trgatev, preden grozdje dozori (odstranjevanje nekaterih grozdov, preden dozorijo). Tovrstne prakse bi poleg tega omogočile zmanjšanje uporabe sredstev za zaščito rastlin, gnojenja in namakanja ter bi lahko celo izboljšale izbiro vrst. Financiranje tega ukrepa bi lahko olajšali z uvedbo kodeksov dobre prakse v vsaki posamezni regiji v sodelovanju z medstrokovnimi organizacijami in organizacijami proizvajalcev.

E.  Destilacija – mehanizem za krizno upravljanje in stabiliziranje trga, varstvo okolja in izboljšanje kakovosti

     Mehanizem destilacije je imel doslej predvsem vlogo javnega poseganja na vinskem trgu, podobno kot drugi mehanizmi, ki so bili v veljavi za druge kmetijske proizvode do nedavne reforme skupne kmetijske politike. Destilacija ima še posebej pomembno vlogo v sedanji skupni tržni ureditvi, saj letno zajame približno 10 % proizvodnje vina in celo 30 % proizvodnje namiznega vina na posameznega proizvajalca, medtem ko je destilacija kakovostnih vin izredno redka. Letni proračun za destilacijo je približno 500 milijonov EUR, celotni stroški za skladiščenje alkohola pa znašajo 237 milijonov EUR; za upravljanje destilacije se tako porabi 45 % vseh sredstev Skupnosti za skupno tržno ureditev.

     Poudariti je treba, da je predlog Komisije za ohranitev destilacije ali umik stranskih proizvodov brez financiranja nesmiseln, kajti destilacija zadeva proizvajalce vina, izvajajo pa jo destilarne, ki zaradi pomanjkanja finančnih spodbud destilacije ali umika ne bodo izvajale. Predlog Komisije za nadzorovan umik ali destilacijo bo ustvaril resne okoljske probleme v večjih vinogradniških območjih. Vendar pa bo tudi predlog za odpravo destilacije vina iz grozdja za dvojni namen sprožil proizvodnjo velikih količin vina in s tem močno pretresel regionalni in evropski trg ter ustvaril probleme znotraj območij. Če ne bo zagotovljeno postopno zmanjšanje presežkov – kar predlog Komisije očitno ne zagotavlja – bo to povzročilo hud pretres na tržišču in močno vplivalo na dohodke vinogradnikov.

     Posredovanje Skupnosti v obliki mehanizma upravljanja trga je v prehodni prvi fazi reforme (2008-2011) še vedno nujno zaradi reorganizacije trgov in zaščite kakovosti vin; pri teh prehodnih ukrepih v zvezi z destilacijo je treba vedno razlikovati med konjunkturno presežno proizvodnjo in strukturnimi presežki, zavedati se je treba pomena "tehničnih" zalog in večjo pozornost nameniti trgu z alkoholom.

F.  Neomejeno krčenje – krčenje po določenih kriterijih

     Predlog Komisije, da se za ponovno vzpostavitev tržnega ravnotežja "čudežno" in brez kakršnih koli meril izvaja režim krčenja, ki bi zajel 12 % evropskih vinogradov, hkrati z ohranitvijo prepovedi novih nasadov do leta 2013, ne more spodbujati trajnostnega razvoja in konkurenčnosti celotnega evropskega vinskega sektorja, ki se mora soočati z izzivi odprtih in globaliziranih trgov. Ta model bo povzročil nepopravljivo škodo evropski konkurenčnosti, uničil družbeno in gospodarsko strukturo podeželja in ustvaril vrsto resnih okoljskih problemov, ki bodo imeli v nekaterih območjih trajne posledice; po drugi strani pa bo spodbujal večjo proizvodnjo vin v "novem svetu", kar bo evropskim vinom srednjeročno preprečilo ponovno osvojitev trgov.

     Poleg tega bo izvajanje predloga Komisije povzročilo velike težave pri izvajanju krčenja, zlasti glede višine nadomestila na osnovi donosa, ki so ga do sedaj določale države članice, vsaj kar se tiče kakovostnih vin, proizvedenih v določenih območjih, in glede obsega ukrepov, t.j., če se bodo izvajali za glavni vrsti vin, se pravi za kakovostna vina, proizvedena v določenih območjih, in namizna vina, ter glede tega, kdo bo odgovoren za načrtovanje in če bo možno zagotoviti, da bodo sredstva skupne tržne ureditve zadostovala za kritje nadomestil v primeru množičnih zahtevkov proizvajalcev vina za krčenje.

G. Prepoved novih nasadov – postopna liberalizacija novih nasadov

     Omejitev in nadzor proizvodnje vina, kot to predlaga Komisija v svojem sporočilu, ne moreta biti podvržena dejavnikoma "stabilizacije" proizvodnje, kot sta trajna opustitev in prepoved novih nasadov do leta 2013. Evropski vinski sektor se bo zaradi stalnega zmanjševanja proizvodnje znašel v neugodnem položaju v primerjavi z vini, uvoženimi iz "novega sveta", še posebej vpričo dejstva, da so potrebna vsaj štiri leta, da novi nasadi obrodijo, kar pomeni, da bo prva generacija novih nasadov obrodila šele v letih 2014–2017.

     Zato je treba nove nasade, ko bo začel veljati novi režim leta 2008, liberalizirati, in sicer tako, da ne bo prišlo do splošnega zmanjšanja proizvodnje vina na evropski ravni zaradi programov krčenja in prestrukturiranja.

H.      Register vinogradov – orodje za učinkovit nadzor in upravljanje skupne tržne ureditve

     Register vinogradov držav članic je treba dopolniti ali prilagoditi tako, da se vzpostavi povezava med parcelami ter proizvedenimi vini in da se nadzoruje označevanje, ki izhaja iz nove razvrstitve vin. Ta horizontalni ukrep Skupnosti bo prispeval: a) k spremljanju napredka in proizvodnje grozdja/vina vseh kakovostnih razredov, b) k večji preglednosti označevanja kraja geografskega porekla vina in njegovega lokalnega značaja, c) k možnosti izvajanja nadzora nad spremljanjem prehranjevalne verige, t.j. sledljivosti itd., d) k učinkovitemu in preglednemu poenotenju kategorij vin ter dobremu upravljanju destilacije v kriznem obdobju, e) k vsestranskemu obveščanju potrošnikov.

     Nove prilagoditve registra vinogradov bodo pripravile države članice, financiral jih bo Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad (EKUJS), spremljala pa jih bo Komisija.

I.   Obogatitev

     Subvencija za mošt, ki se uporablja za obogatitev, je privedla do umetne razširitve ukrepa in povzročila intenzivnejše gojenje v nekaterih vinogradih. Padec cen sladkorja neizogibno vodi do povečanja subvencij za mošt, zato da se ohrani ravnotežje med različnimi tehnikami za povečanje vsebnosti alkohola. Predlog Komisije za istočasno ukinitev uporabe saharoze in subvencij za mošt, ki predstavljajo 13 % proračuna za vino, je korak v pravo smer. Prepoved uporabe saharoze bo poleg tega prispevala k uravnoteženju trga in poenostavila nadzor.

J.  Javno poseganje na področje alkohola – zasebno skladiščenje vina in mošta

Zasebno skladiščenje vina in mošta predstavlja začasni ukrep umika, ki ima stabilizacijski učinek na cene, ki jih ohranja na sprejemljivi ravni v mesecih, ko se izvajajo sklenjene pogodbe. Analize kažejo, da je ta ukrep kljub temu, da ni zelo drag (predstavlja približno 5 % celotne porabe skupne tržne ureditve), v preteklosti olajšal absorpcijo in trženje proizvodnje, ne pa skladiščenja vina slabe kakovosti, namenjenega destilaciji.

K. Organizacije proizvajalcev – medstrokovne organizacije

     Pri skupni ureditvi trga za vino so poleg nadzora proizvodnje od primarne ravni dalje potrebni tudi učinkoviti sistemi koncentracije proizvodnje in usklajevanja za trženje vina, kar bo omogočilo oblikovanje tržnih mehanizmov, ki bodo po obsegu primerljivi s tržnimi omrežji "novega sveta". Zato je treba predvideti pomoč in tako zagotoviti dejavno sodelovanje organizacij proizvajalcev in njihovih podjetij ter medstrokovnih organizacij v vinskem sektorju. Treba je poudariti, da je uspešnost spodbujevalne politike odvisna predvsem od načina nadzora in usklajevanja proizvodnje na primarni ravni.

L.  Trgovanje in pogajanje v Svetovni trgovinski organizaciji (STO) – oblikovanje pravil

Pogajanja v Svetovni trgovinski organizaciji (STO) postavljajo določene ukrepe skupne kmetijske politike v težek položaj, zlasti tiste, ki se nanašajo na trge iz "oranžne škatle". Pomoč za vinski sektor je vključena predvsem v oranžno škatlo Svetovne trgovinske organizacije, ki vključuje destilacijo in javno skladiščenje, za kar se porabi letno okoli 45 % sredstev Skupnosti, dodeljenih skupni ureditvi trga za vino, oziroma približno 735 milijonov EUR.

Zato je posebej zaželeno, da se vsaj velik delež teh sredstev Skupnosti preusmeri na politike in ukrepe, ki jih mednarodni partnerji EU ne bodo kritizirali kot intervencijske ukrepe na trgu in ki bodo lahko prispevali k smotrnemu upravljanju vinskega sektorja. Še posebej bi bilo zanimivo preučevati posredne ukrepe podpore trga in dohodkov v kriznih obdobjih na trgu na modelu varnostne mreže, ki ga že uporabljajo države "novega sveta".

Naši mednarodni trgovski partnerji kritizirajo obstoječe ureditvene okvire za politiko označevanja kakovosti in geografskega označevanja ter določbe o označevanju, češ da postavljajo tehnične ovire prostemu pretoku. Njihova kritika pa je vpričo "poplave uvoza" vin iz novega sveta manj upravičena. Po drugi strani je treba za okrepitev položaja vinskega sektorja v celotni politiki Skupnosti in za zaščito izdelkov z geografskimi označbami v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO) oblikovati integrirano politiko, ki bo ohranila nacionalne in regionalne posebnosti ter hkrati na mednarodni ravni utrdila in uveljavila politiko in strategijo Skupnosti za spodbujanje proizvodnje varnih izdelkov visoke kakovosti, vključno z vinom.

Treba se je zavedati, da ukinitev prepovedi vinifikacije uvoženega mošta predstavlja enega od največjih tveganj, ki lahko privede do denaturacije proizvodnje vina, izkrivljanja trga in zmanjšanja proizvodnje Skupnosti, zato mora Komisija ta sporazum zavrniti. Prav tako bi bilo zanimivo vedeti, zakaj je Komisija načela to vprašanje v svojih predlogih, ne da bi jo k temu pozvale tretje države.

Poleg tega je treba poudariti, da se v Svetovni trgovinski organizaciji (STO) ni obvezno pogajati o uvozu vin iz tretjih držav in možnosti njihovega mešanja z vini iz Skupnosti, zato je jasno, da se je treba takšnemu poteku dogajanj izogniti, saj bi to povzročilo zelo velike probleme v zvezi z izvorom in identifikacijo vin, ki pridejo do potrošnikov.

M. Označevanje

     Eno od vprašanj, ki jih je treba načeti in temeljito proučiti, je razvrstitev vin. Do nedavnega so potrošniki ločevali in izbirali med kakovostnimi vini, proizvedenimi v določenih območjih, in namiznimi vini, danes pa s spremembo okusa potrošnikov, širitvijo trgovskih verig in povečanjem uvoza vin iz držav "novega sveta" razlikovanje temelji na kakovostnih vinih, proizvedenih v določenih območjih, in sortah grozdja, iz katerega so vina narejena. Zato bi bilo treba na ravni Skupnosti predvideti možnost, da se na nalepkah za namizna vina navedejo sorte grozdja in trgatev, kar bi namizno vino naredilo bolj tržno prepoznavno in bi preprečilo nelojalno konkurenco med različnimi kategorijami vin na trgu Skupnosti.

III. NACIONALNI VIRI – ENOTNE POLITIKE SKUPNOSTI, KI TEMELJIJO NA PROGRAMU PODPORE IN RAZVOJA VINSKEGA SEKTORJA

           Da bi zagotovili učinkovito, ciljno in nadzorovano izvajanje tržnih ukrepov ter strukturne posege na nacionalni in regionalni ravni, je treba oblikovati programe podpore in razvoja vinskega sektorja, ki bodo določali nacionalne prednostne naloge, temelječe na enotnih politikah Skupnosti. Če se bodo države članice zaradi neobstoja ureditvenega okvira odločile za nacionalne posege, bo to pomenilo nacionalizacijo sektorja in, posredno, skupne kmetijske politike (SKP), kar je treba preprečiti.

(1) UL L 179, 14. 7. 1999, str. 1. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1791/2006 (UL L 363, 20. 12. 2006, str. 1). (2) UL C 219, 30.7.1999, str. 199. (3) UL C 150, 28.5.1999, str. 289. (4) UL C 279, 1. 10. 1999, str. 385. (5) UL C 177 E z dne 25.7.2002, str. 50. (6) UL C 280 E z dne 18. 11. 2006, str. 48. (7) http://europa.eu.int/comm/agriculture/capreform/wine/index_en.htm. (8) "Naknadna ocena skupne ureditve trga za vino", http://europa.eu.int/comm/agriculture/eval/reports/wine/index_en.htm. (9) "Reforma skupne ureditve trga za vino" (IPOL/B/AGRI/ST/2006-22). (10) Uredba Sveta (EGS) št. 2392/86 z dne 24. julija 1986 o vzpostavitvi registra vinogradov Skupnosti (UL L 208, 31.7.1986, str. 1).Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 3597/90 (UL L 353, 17. 12. 1990, str. 23). (11) Uredba Komisije (ES) št. 1991/2004 z dne 19. novembra 2004 o spremembi Uredbe (ES) št. 753/2002 o določitvi podrobnih izvedbenih pravil za Uredbo Sveta (ES) št. 1493/1999 glede označevanja, poimenovanja, predstavitve in zaščite določenih vinskih proizvodov (UL L 344, 20.11.2004, str. 9). (12) Uredba Komisije (ES) št. 1427/2004 z dne 9. avgusta 2004 o spremembi Uredbe Komisije (ES) št. 1622/2000 o določitvi nekaterih podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 1493/1999 o skupni ureditvi trga za vino in vzpostavitvi kodeksa Skupnosti na področju enoloških postopkov in obdelav (UL L 263, 10.8.2004, str. 3). (13) UL L 93, 31. 3. 2006, str. 12.

POBUDE

Odbor za mednarodno trgovino poziva Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  meni, da je treba priznati, da vino ni le proizvod, temveč tudi del evropske kulture, še posebej sredozemske kulture, in da je zato prednostna naloga evropskih institucij, da evropsko proizvodnjo vina zaščitijo in podprejo, ne pa da jo uničujejo;

2.  poudarja, da je vinogradništvo pomemben izvozni sektor, ki zajema 60 % svetovne proizvodnje;

3.  poudarja, da vitalnost tega sektorja na izvoznem področju temelji na svetovno priznani tradiciji kakovosti;

4.  meni, da bi moral biti glavni cilj reforme vinskega sektorja upoštevanje interesov evropskih proizvajalcev in porabnikov vina, evropske vinogradniške tradicije in kakovosti ter avtentičnosti evropskih vin ter skrb za to, da bo evropski vinski sektor bolj dinamičen in konkurenčen, ne da bi pri tem izgubil svoj tržni delež na mednarodnih trgih;

5.  meni, da se reforma ne bi smela osredotočiti le na krčenje vinogradov, kajti z izgubo proizvodnega potenciala EU, ki omogoča uravnavanje ponudbe in povpraševanja, bi EU izgubila svoj tržni delež v odnosu do zunanje konkurence, medtem ko se konkurenčnost evropskih vin na mednarodnih trgih s tem ne bi izboljšala;

6.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo reforma sektorja osredotočila na razvijanje izvirne vinogradniške politike Skupnosti, kar bo pomagalo izboljšati proizvodnjo, predelavo in še posebej vse tržne strukture v EU, pa tudi razvijati nove trge in trge, ki se širijo, ter utrjevati tradicionalne trge;

7.  ugotavlja, da v Evropi, zlasti v državah, ki so tradicionalne porabnice vina, poraba vina nenehno upada, kar je glavni vzrok za strukturni presežek vina; ugotavlja, da izvoz vina v zadnjih letih zastaja, uvoz pa dinamično narašča, zaradi česar je nujno, da postane evropski vinogradniški sektor bolj konkurenčen; poziva Komisijo, naj nemudoma predloži poročilo o vzrokih za upad izvoza evropskih vin v zadnjih letih in nenehno rast uvoza iz tretjih držav, ter da še posebej natančno prikaže, v kakšnem obsegu se izvajajo dvostranski trgovinski sporazumi s tretjimi državami, upoštevajo legitimni trgovinski interesi EU in evropskih proizvajalcev ter ali se v odgovor na te probleme ustrezno uporabljajo mehanizmi skupne trgovinske politike;

8.  poziva Komisijo, naj za spodbujanje kakovosti evropskih vin in za zaščito evropskih postopkov njihove proizvodnje uvede proaktivno trgovinsko politiko;

9.  poziva Komisijo, naj si nadvse prizadeva za okrepitev zaščite geografskih označb, in sicer s povečevanjem zahtev in oblikovanjem skupnega okvira zanje na evropski, kakor tudi na dvoregionalni in večstranski ravni, še posebej v okviru STO in sporazuma o trgovinskih vidikih intelektualne lastnine (TRIP), da bi s tem vzpostavili večstranski register vin in žganih pijač ter se borili proti ponarejanju in vsem oblikam zlorabe evropskih geografskih označb in tradicionalnih poimenovanj v tretjih državah;

10.  meni, da je potrebno v pogajanjih v okviru STO in dvostranskih sporazumih zagotoviti boljšo zaščito zaščitenih geografskih označb (ZGO) in zaščitenega geografskega porekla (ZGP), kar bo občutno prispevalo k ohranjanju kakovostne proizvodnje vina v povezavi z lokalnimi območji in praksami;

11.  poudarja, da je za večanje konkurenčnosti sektorja na mednarodnih trgih za evropska vina potrebno oblikovati proaktivno in ambiciozno zunanjetrgovinsko politiko v tesnem sodelovanju z organizacijami, ki predstavljajo evropske proizvajalce, in hkratnim prerazporejanjem proračunskih sredstev ter uporabo ustreznih načinov;

12.  poudarja, da mora zunanjetrgovinska politika za evropska vina vključevati sklepanje dvostranskih sporazumov o trgovini z vinom s tretjimi državami na osnovi vzajemnega priznavanja in zaščite geografskih označb;

13.  opozarja, da se je EU zavezala, da bo do leta 2013 postopoma odpravila svoje izvozne subvencije; poziva Komisijo, naj ublaži posledice zmanjšanih subvencij z večjo dostopnostjo sredstev za diverzifikacijo dohodka za proizvajalce vin in z uvedbo kvalificiranega dostopa na trg proizvodov iz vina, v kolikor je to potrebno za ohranjanje ravnovesja na evropskem trgu,

14.  poziva Komisijo, naj pripravi pravila o postopkih proizvodnje vina in njegovem označevanju, s pomočjo katerih bo postala evropska proizvodnja vina bolj konkurenčna; ti ukrepi bi morali vključevati poenostavitev pravil označevanja in promocijo vina; poudarja, da morajo za domačo proizvodnjo in za proizvodnjo iz uvoza veljati enaka pravila;

15.  opozarja Komisijo, da se o uvozu vin iz neevropskih držav in mešanju teh vin z evropskimi vini ni obvezno pogajati s STO; poudarja, da Komisija ne sme ustvarjati obvez, ki jih STO ne nalaga;

16.  poziva Komisijo, naj ne odobri vinifikacije uvoženega mošta in mešanja vin Evropske unije z vini od drugod; meni, da zakonodaja Skupnosti ne bi smela dovoljevati vinifikacije uvoženega mošta in tudi ne mešanja tega mošta z moštom Skupnosti, saj to ne bi bilo v skladu z drugimi ukrepi, ki jih predlaga Komisija za kontrolo proizvodnje, kot na primer krčenje vinogradov in odpravljanje pomoči za uporabo koncentriranega mošta za povečanje vsebnosti alkohola;

17.  poziva k ustanovitvi evropskega vinogradniškega observatorija, ki bo dolžan usklajevati znanja o vinogradih (proizvodni potencial, spremembe v sestavi) in zagotavljati, da bodo o trendih porabe ter vinogradniških in enoloških praksah potekale visoko kakovostne evropske raziskave.

POSTOPEK

POBUDE

Odbor za regionalni razvoj poziva Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.   ugotavlja, da imajo vinogradi in pridelava vina na številnih območjih poleg neposredne gospodarske vrednosti tudi kulturni, turistični in okoljski pomen ter igrajo zelo pomembno vlogo pri spodbujanju razvoja podeželja in preprečevanju dezertifikacije širnih območij, poleg tega pa tudi spadajo v kulturno dediščino in krajino EU ter so prežeti z lokalno tradicijo; meni, da mora EU pri prilagajanju predpisov, ki urejajo vinski sektor, med drugim resno upoštevati vedno večje upadanje prebivalstva, kar bi lahko imelo družbeno-gospodarske in okoljske posledice v številnih evropskih regijah, zlasti v takih z naravnimi ovirami in na majhnih otokih;

2.   opozarja, da so težave, s katerimi se sooča vinski sektor, zlasti posledica naraščajočega uvoza iz tretjih držav ter povečanja zalog vina, ki že presegajo letno pridelavo in za katere obstajajo le majhne možnosti, da bodo prodane; zaradi teh težav se znižujejo cene ter prihodki pridelovalcev in treba bi jih bilo urediti z določitvijo osnovnih prednostnih nalog, ki jih sporočilo Komisije Za trajnostni evropski vinski sektor z dne 22. junija 2006 ne obravnava; te prednostne naloge so na primer spodbujanje zmernega in odgovornega uživanja, prerazporeditev proračunskih sredstev, ki bi omogočila pridobitev novih porabnikov in novih trgov ali ponovno osvojitev trgov, ter spodbujanje kakovosti in raziskav;

3.   opozarja, da čedalje večji izzivi in negativne posledice, ki prizadevajo vinski sektor v EU, zahtevajo spremembe predpisov, da bi se izboljšali trajnost in konkurenčnost, obenem pa ohranili posebni mehanizmi skupne ureditve trga; meni, da razmere v evropskem vinskem sektorju zahtevajo od EU zavzetje odločnega političnega stališča, ki naj poudari pomen vina in vinskega sektorja v naši družbi z vzpostavitvijo dejanske politike za promocijo, obveščanje in trženje tega sektorja, osnovano na skupni ureditvi trga;

4.   meni, da mora vsaka reforma upoštevati dejstvo, da je vinski sektor glavni vir delovnih mest in blaginje v številnih regijah EU ter da je kakovost pridelave vina v EU vodilna v svetu; verjame, da se mora vsaka reforma osredotočiti na ohranjanje prevladujočega položaja pridelovalcev vina iz EU; nadalje meni, da se je treba za vsako ceno izogniti kakršnemu koli koraku k ponovni nacionalizaciji SKP s pomočjo nacionalnih virov, kot je predlagano v sporočilu Komisije z dne 22. junija 2006;

5    poudarja, da je treba proračun Skupnosti ohraniti v zdajšnjih okvirih in ne prenašati sredstev iz prvega stebra SKP v drugi, ki zadeva razvoj podeželja, kar bi lahko privedlo do razpršitve sredstev v škodo vinskega sektorja; zahteva, da so financirani ukrepi jasno določeni, zato da bodo sredstva dejansko uporabljena v vinskemu sektorju;

6.   meni, da bi program krčenja nasadov, ki ga obravnava Komisija v svojem sporočilu z dne 22. junija 2006, močno poslabšal gospodarsko in socialno stanje v regijah Unije, kar bi spodbudilo prenos proizvodnje v tretje države, ter da program ni v skladu s cilji gospodarske in socialne kohezije iz pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti; predlaga uvedbo meril kakovosti, ki naj spremljajo programe krčenja nasadov, ki jih pripravijo pristojne regionalne ali nacionalne oblasti v sodelovanju z medpanožnim združenjem; poudarja, da si je Skupnost zadala nalogo, da bo izvajala ukrepe za dejavnosti, ki vodijo h krepitvi socialne in gospodarske kohezije (člen 158(1) pogodbe o ES) s posebnim poudarkom na zmanjševanju neskladja med stopnjami razvitosti različnih regij in zaostalost regij ali otokov z najbolj omejenimi možnostmi, tudi podeželja (člen 158(2) pogodbe o ES);

7.   poziva Komisijo, naj predlaga ukrepe za posodobitev tehnik evropske pridelave vina, metod trženja in označevanja ter za povečanje povpraševanja potrošnikov; meni, da bi v okviru liberalizacije enoloških praks, ki jo priporoča Komisija zaradi spoštovanja mednarodnih obveznosti EU, bila prepoved obogatitve s sladkorjem za proizvajalce Skupnosti v nasprotju s težnjo po konkurenčnosti vinskega sektorja EU ter bi povzročila neke vrste diskriminacijo v nasprotni smeri, težko razumljivo za vinogradnike EU;

8    meni, da je konkurenčnost vinskega sektorja EU možno izboljšati z rednimi informacijskimi in promocijskimi kampanjami za ponovno osvojitev tržnih deležev v Skupnosti, ki ne bodo le poudarjale kakovost evropskih vin, njihovo raznolikost ter njihovo tradicionalno in kulturno vrednost, temveč bodo izpostavljale tudi koristi zmernega uživanja vina za zdravje; meni, da bi tako skupna ureditev trga lahko podprla kulturno in tržno uporabo vinogradov z razvijanjem vinskega turizma;

9.   meni, da je, kljub potrebnimi spremembami, treba ohraniti režim krizne destilacije vin, kakor tudi poseben režim za destilacije, namenjene trgu, ki zagotavljajo stalno preskrbo industrije žganih pijač z vinskih alkoholom; poudarja koristno vlogo, ki jo ima destilacija pitnega alkohola pri ohranjanju proizvodne mreže v nekaterih regijah Evropske unije;

10  predlaga, da mora biti vsaka reforma uvedena postopoma, z določbami za prehodna obdobja ter stalnim ocenjevanjem učinkov reforme na gospodarsko in socialno stanje regij EU;

11. meni, da bi bilo treba, preden se sprejme kakršna koli odločitev v zvezi z liberalizacijo pravic do sajenja, po prvem prehodnem obdobju preučiti posledice reforme, posebno ukrepov prostovoljnega krčenja nasadov in torej tveganj za zasičenost trga, ki ga lahko povzroči takšna liberalizacija; poudarja, da mora pri območjih z zaščitenimi geografskimi označbami končna odločitev vedno ostati v pristojnosti regionalnih oblasti ali pristojnih upravnih organov;

12. poudarja, da bi pri dodeljevanju pravic do sajenja države članice in njihove regije morale dajati prednost novim vinogradnikom, kakovostnim vinom in podjetjem, ki so si zadala nalogo, da bodo izboljšala kakovost in trženje svojih vin;

13. zahteva, da pri svojem predlogu za reformo skupne ureditve trga Komisija upošteva dejstvo, da vinski sektor sodi na področje strategije za razvoj podeželja, saj prispeva k trajnostnemu razvoju regij, poleg tega pa je večina delovnih mest, ki jih ustvari vinski sektor, na podeželju; zato zahteva, da so jasno navedene vse dejavnosti za razvoj podeželja, ki jih financira skupna ureditev trga za vinski sektor, da bi se tako preprečila poraba sredstev za druge namene, če ni dvojnega financiranja.

POSTOPEK