POROČILO o poročilu o zavajajočih podjetjih za imeniške storitve (peticije št. 0045/2006, 1476/2006, 0079/2003, 0819/2003, 1010/2005, 0052/2007, 0306/2007, 0444/2007, 0562/2007 in druge)
13. 11. 2008 - (2008/2126(INI))
Odbor za peticije
Poročevalec: Simon Busuttil
PR_INI_art192
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o poročilu o zavajajočih podjetjih za imeniške storitve (peticije št. 0045/2006, 1476/2006, 0079/2003, 0819/2003, 1010/2005, 0052/2007, 0306/2007, 0444/2007, 0562/2007 in druge)
(2008/2126 (INI))
Evropski parlament,
– ob upoštevanju peticij št. 0045/2006, 1476/2006, 0079/2003, 0819/2003, 1010/2005, 0052/2007, 0306/2007, 0444/2007, 0562/2007 in drugih,
– ob upoštevanju prejšnjih razprav odbora za peticije o peticiji št. 45/2006 in drugih peticijah,
– ob upoštevanju Direktive 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju (kodificirano besedilo)[1], ki je nadomestila Direktivo 84/450/EGS[2], kakor je bila spremenjena z Direktivo 97/55/ES[3],
– ob upoštevanju Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (direktiva o nepoštenih poslovnih praksah)[4],
– ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov)[5],
– ob upoštevanju Direktive 98/27/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov[6],
– ob upoštevanju študije z naslovom Zavajajoče prakse podjetij za imeniške storitve v okviru sedanje in prihodnje tržne zakonodaje za zaščito potrošnikov ter malih in srednjih podjetij (IP/A/IMCO/FWC/2006-058/LOT4/C1/SC6), ki jo je naročil odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov,
– ob upoštevanju člena 192(1) svojega poslovnika,
– ob upoštevanju poročila odbora za pravne zadeve in mnenja odbora za notranji trg in zaščito potrošnikov (A6-0446/2008),
A. ker je Parlament prejel več kot 400 peticij, kar je le del malih podjetij, ki trdijo, da so žrtve zavajajočega oglaševanja podjetij za imeniške storitve in so zato doživela psihološko obremenitev, občutek krivde, zadrego, razočaranje ter so imela finančno izgubo,
B. ker te pritožbe kažejo na razširjenost in usklajen vzorec zavajajočih poslovnih praks, ki jih uporabljajo nekatera podjetja za imeniške storitve in imajo posledice za tisoče podjetij, ki so organizirana prek meja in vključujejo dejavnosti v dveh ali več državah članicah v Evropski uniji in zunaj nje, ter imajo zanje velike finančne posledice, ter ker ni upravnega mehanizma ali pravnega instrumenta, ki bi nacionalnim organom pregona omogočil smotrno in učinkovito čezmejno sodelovanje,
C. ker zavajajoča narava teh praks postane očitnejša, ko so v elektronski obliki in se razširjajo z uporabo spleta (glej peticijo št. 0079/2003),
D. ker poslovne prakse, na katere se nanašajo pritožbe, navadno vključujejo ponudbo podjetij za imeniške storitve, navadno po pošti, drugim podjetjem, naj izpolnijo ali posodobijo podrobnosti o svoji firmi in kontaktnih podatkih, pod lažnim vtisom, da bodo v poslovnem imeniku navedena brezplačno, podpisniki pa pozneje odkrijejo, da so pravzaprav nenamerno podpisali pogodbo o vpisu v poslovni imenik z letno članarino približno 1000 EUR, ki jih navadno zavezuje za najmanj tri leta,
E. ker so obrazci, ki se uporabljajo pri takem početju, navadno dvoumni in težko razumljivi ter napeljujejo na zmotno prepričanje o brezplačnem vpisu v poslovni imenik, v resnici pa podjetja zavežejo k neželenim pogodbam za oglaševanje v tovrstnih imenikih,
F. ker v državah članicah ne obstaja posebna zakonodaja EU niti nacionalna zakonodaja v zvezi s podjetji za imeniške storitve in odnosi med podjetji, ter ker so države članice pristojne, da uvedejo celovitejšo in daljnosežnejšo zakonodajo,
G. ker se Direktiva 2006/114/ES uporablja tudi za poslovanje med podjetji in „zavajajoče oglaševanje“ opredeljuje kot „vsako oglaševanje, ki na kateri koli način, vključno s predstavitvijo, zavaja ali bi utegnilo zavajati osebe, ki jim je namenjeno, ali osebe, ki jih doseže, in ki bi zaradi svoje zavajajoče narave verjetno vplivalo na ekonomsko obnašanje oseb ali ki iz enakih razlogov škodi ali bi utegnilo škoditi konkurentom“; ker pa so različne razlage tega, kaj je zavajajoče, očitno največja praktična ovira v boju proti takemu ravnanju podjetij za imeniške storitve v odnosih med podjetji,
H. ker Direktiva 2005/29/ES prepoveduje „v tržno gradivo vključiti račun ali podoben zahtevek za plačilo, ki daje potrošniku vtis, da je že naročil izdelek, ki se oglašuje, čeprav tega ni storil“; ker pa se ta direktiva ne uporablja za zavajajoče prakse med podjetji in se zato nanjo v sedanji obliki ni mogoče sklicevati za pomoč vlagateljem peticije, ker pa ta direktiva ne izključuje sistema nacionalnih pravil o nepoštenih trgovskih praksah, ki bi v vseh okoliščinah veljala za potrošnike in podjetja,
I. ker Direktiva 2005/29/ES državam članicam ne preprečuje, da njene uporabe ne bi z nacionalno zakonodajo razširile tudi na podjetja; vendar bi to privedlo do različne ravni zaščite podjetij, ki so žrtve zavajajočega ravnanja podjetij za poslovne imenike v različnih državah članicah,
J. ker po uredbi (ES) št. 2006/2004 „kršitev znotraj Skupnosti“ pomeni „vsakršno dejanje ali opustitev v nasprotju z zakonodajo o varstvu interesov potrošnikov iz (a), ki škoduje ali bi utegnila škodovati kolektivnim interesom potrošnikov, ki prebivajo v drugi državi članici ali drugih državah članicah, kot je tista, iz katere izvira ali v kateri je prišlo do storitve dejanja ali opustitve, ali v kateri ima odgovorni prodajalec ali dobavitelj svoj sedež; ali v kateri so na voljo dokazi ali sredstva, ki se nanašajo na dejanje ali opustitev“; ker pa se ta direktiva ne uporablja za zavajajoče prakse med podjetji in se zato nanjo v tej obliki ni mogoče sklicevati niti z njo pomagati vlagateljem peticije,‑
K. ker večina podpisnikov peticij navaja poslovni imenik European City Guide (proti katerega dejavnostim so bili že sproženi pravni in upravni ukrepi), omenjena pa so še nekatera podjetja za imeniške storitve, na primer Construct Data Verlag, Deutscher Adressdienst GmbH in NovaChannel; druga podjetja za imeniške storitve pa uporabljajo zakonite poslovne prakse,
L. ker so te zavajajoče poslovne prakse v glavnem usmerjene na mala podjetja, vendar so med njimi tudi posamezniki in celo nepridobitni subjekti, kot so nevladne in dobrodelne organizacije, šole, knjižnice in krajevna društva, denimo klubi v društvenih prostorih,
M. ker imajo podjetja za imeniške storitve pogosto sedež v drugi državi članici kot žrtve, zaradi česar te težje poiščejo zaščito nacionalnih organov zaradi različnih razlag tega, kaj je zavajajoče; ker žrtvam pogosto ne pomagajo niti nacionalni zakonodajni okviri in organi za varstvo potrošnikov, češ da je zakon namenjen varstvu potrošnikov, ne podjetij; ker so žrtve večinoma mala podjetja, ki nimajo zadostnih sredstev za uporabo učinkovitih pravnih sredstev s sodnimi postopki, mehanizmi samoregulacije za imenike pa niso pomembni, ker jih tisti, ki so udeleženi v zavajajočem oglaševanju, ne upoštevajo,
N. ker podjetja za imeniške storitve ali njihovi izterjevalci dosledno terjajo plačilo od žrtev takšnega ravnanja; ker se žrtve pritožujejo nad stisko in ogroženostjo zaradi takega pristopa in mnogi pa nazadnje proti svoji volji plačajo, da bi se izognili nadaljnjemu nadlegovanju,
O. ker so se žrtve, ki zavrnejo plačilo, – z nekaj izjemami – redko znašle pred sodiščem,
P. ker je več držav članic sprejelo pobude za obravnavo tega problema, predvsem v povezavi z ozaveščanjem v podjetjih, ki bi lahko bila prizadeta, in ker to vsebuje izmenjavo informacij, svetovanje, obveščanje organov kazenskega pregona in v nekaterih primerih vodenje registra pritožb,
Q. ker je Avstrija po letu 2000 spremenila nacionalni zakon o nepoštenih trgovskih praksah, ki zdaj v oddelku 28a navaja, da je: „v okviru poslovanja in z namenom konkurence prepovedano oglaševati vpis v imenike, kot so rumene strani, telefonski imenik ali podobni seznami, s plačilnim nalogom, nakazilom, fakturo, ponudbo za popravek ali na drug podoben način ali neposredno ponujati tak vpis, ne da bi nedvoumno in tudi z jasnimi grafičnimi sredstvi poudarili, da je tak oglas le ponudba za sklenitev pogodbe“,
R. ker se take prakse uporabljajo že vrsto let in so zato povzročile veliko število žrtev ter bistveno oškodovale in izkrivile notranji trg,
1. izraža zaskrbljenost nad tem problemom, na katerega so opozorili vlagatelji peticij, saj je očitno široko razširjen, čezmejne narave in ima velik finančni vpliv, še zlasti na mala podjetja;
2. meni, da so institucije Skupnosti zaradi čezmejne narave tega problema dolžne žrtvam zagotoviti ustrezno pravno varstvo, tako da bi bilo mogoče veljavnost pogodb, sklenjenih na podlagi zavajajočega oglaševanja, učinkovito izpodbijati in jih razveljaviti ter bi lahko žrtve plačani denar dobile povrnjen;
3. poziva žrtve, naj primere poslovnih goljufij prijavijo nacionalnim organom, ter poziva države članice, naj malim in srednjim podjetjem zagotovijo znanje, ki jim bo omogočilo vlaganje pritožb pri vladnih in nevladnih organizacijah, pri tem pa zagotovijo, da bodo komunikacijske poti odprte in da se bodo žrtve zavedale, da je na razpolago svetovanje, tako da se lahko ustrezno posvetujejo, preden poravnajo plačila, ki jih od njih zahtevajo zavajajoča podjetja za imeniške storitve; poziva države članice, naj oblikujejo in vzdržujejo centralizirano zbirko podatkov teh pritožb;
4. obžaluje, da kljub razširjenosti teh praks zakonodaja EU in nacionalna zakonodaja očitno ne zagotavljata ustrezne zaščite in učinkovitega pravnega varstva ali pa se na nacionalni ravni ne izvajata ustrezno; obžaluje, da očitno tudi nacionalni organi ne morejo zagotoviti pravnega varstva;
5. z odobravanjem spremlja prizadevanja evropskih in nacionalnih poslovnih združenj za ozaveščanje njihovih članov in jih poziva, naj ta prizadevanja v sodelovanju z lokalnimi organizacijami okrepijo, da bo čim manj ljudi sploh postalo žrtev zavajajočih poslovnih imenikov; je zaskrbljen, da so zavajajoča podjetja za imeniške storitve nekatere od teh organizacij posledično preganjala na sodišču zaradi domnevnega obrekovanja ali podobnih obtožb, ker so bila navedena v njihovih dejavnostih za ozaveščanje;
6. odobrava ukrepe nekaterih držav članic, kot so Italija, Španija, Nizozemska, Belgija in Združeno kraljestvo, zlasti pa Avstrija, pri poskusih odvračanja podjetij za imeniške storitve od zavajajočih praks, vendar meni, da so ta prizadevanja nezadostna in da je še vedno treba usklajevati nadzor na mednarodni ravni;
7. poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z nacionalnimi in evropskimi predstavniškimi združenji podjetij okrepijo prizadevanja za ozaveščanje o tem problemu, tako da bo s tem seznanjenih več ljudi in se bodo lahko izognili zavajajočemu oglaševanju, ki bi jih utegnilo premamiti v neželene oglaševalske pogodbe;
8. poziva Komisijo, naj problem poslovnih goljufij obravnava v okviru svoje pobude „Akt za mala podjetja v Evropi“, kot je predlagala v svojem sporočilu z naslovom Enotni trg za Evropo 21. stoletja, ter naj sodeluje z evropsko podjetniško mrežo, mrežo Solvit in ustreznimi generalnimi direktorati, ki so lahko dodatno sredstvo za obveščanje in pomoč v zvezi s temi vprašanji,
9. obžaluje, da Direktiva 2006/114/ES o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju, ki se nanaša na poslovanje med podjetji, tako kot navedenem primeru, očitno ni dovolj, da bi zagotovila učinkovito pravno varstvo, ali pa je države članice ustrezno ne uveljavljajo; poziva Komisijo, naj do decembra 2009 pripravi poročilo o izvedljivosti in mogočih posledicah spremembe Direktive 2006/114/ES, v katero bi vključili „črni“ in „sivi“ seznam praks, ki veljajo za zavajajoče;
10. opozarja, da čeprav Komisija nima pristojnosti za neposredno izvajanje Direktive 2006/114/ES proti posameznikom ali podjetjem, pa je njena dolžnost kot varuha ustanovne pogodbe, da zagotovi primerno in učinkovito izvajanje te direktive v državah članicah; zato jo poziva, naj zagotovi, da bodo države članice v celoti in učinkovito prenesle Direktivo 2005/29/ES, da bo zaščita zagotovljena v vseh državah članicah, ter naj vpliva na obliko razpoložljivih pravnih in postopkovnih orodij kot v primeru Direktive 84/450/ES, ki je omogočila ustrezna sredstva Avstriji, Španiji in Nizozemski, ter tako izpolni svojo dolžnost varuha ustanovne pogodbe v smislu zaščite podjetij, pri tem pa zagotovi, da ne bosta oškodovani pravica do ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev;
11. poziva Komisijo, naj okrepi spremljanje izvajanja Direktive 2006/114/ES, še zlasti v tistih državah članicah, ki so znane kot sedež zavajajočih podjetij za imeniške storitve, predvsem pa v Španiji, kjer ima sedež v peticijah najpogosteje omenjeno podjetje za imeniške storitve, ter na Češkem in Slovaškem, kjer je bila proti žrtvam izrečena sodba, ki zbuja dvom o izvajanju te direktive v teh državah; poziva Komisijo, naj Parlamentu poroča o svojih ugotovitvah;
12. obžaluje, da Direktiva 2005/29/ES ne zajema poslovanja med podjetji in da se države članice obotavljajo razširiti njeno področje delovanja; vendar pripominja, da lahko države članice enostransko razširijo področje delovanja svoje nacionalne potrošniške zakonodaje na poslovanje med podjetji, ter jih spodbuja, naj to storijo, poleg tega pa naj zagotovijo sodelovanje med organi držav članic, kot je predvideno v Uredbi (ES) št. 2006/2004, da bi omogočili sledenje tovrstnim čezmejnim dejavnostim podjetij za imeniške storitve s sedežem v EU ali v tretjih državah; poleg tega poziva Komisijo, naj do decembra 2009 pripravi poročilo o izvedljivosti in morebitnih posledicah razširitve področja uporabe Direktive 2005/29/ES na pogodbe o poslovanju med podjetji, zlasti, kar zadeva točko 21 njene priloge I;
13. pozdravlja zgled Avstrije, ki je v nacionalno zakonodajo uvedla posebno prepoved o zavajajočih poslovnih imenikih, in Komisijo poziva, naj zaradi čezmejne narave te težave predloži zakonodajo za razširitev področja uporabe Direktive 2005/29/ES po avstrijskem zgledu, tako da bo izrecno prepovedovala oglaševanje v poslovnih imenikih, če morebitne stranke niso nedvoumno in z jasnimi grafičnimi sredstvi seznanjene, da je tak oglas le ponudba za sklenitev pogodbe o plačljivi storitvi;
14. opaža, da je nacionalna zakonodaja pogosto nezadostna za uporabo pravnih sredstev proti podjetjem za imeniške storitve s sedežem v drugi državi članici, zato Komisijo poziva, naj olajša tesnejše čezmejno sodelovanje med nacionalnimi organi ter jim omogoči, da bodo žrtvam lahko zagotovili učinkovitejše pravno varstvo;
15. obžaluje, da se Uredba (ES) 2006/2004 ne uporablja za poslovanje med podjetji in se zato nanjo ni mogoče sklicevati kot na sredstvo za boj proti zavajajočim poslovnim imenikom; poziva Komisijo, naj predlaga zakonodajo, da se njena uporaba ustrezno razširi;
16. odobrava zgled Belgije, kjer lahko vsi prizadeti zaradi zavajajočih praks sprožijo sodni postopek v svoji državi bivanja;
17. opozarja, da avstrijska izkušnja kaže, da je pravica žrtev do skupnega sodnega pregona podjetij za imeniške storitve v sklopu sindikata ali drugih podobnih organov očitno učinkovita rešitev, ki bi jo lahko posnemali v pobudah, ki jih pripravljata generalni direktorat Komisije za konkurenco glede ukrepov za povrnitev škode zaradi kršitve določb ES o konkurenci ter GD za zdravje in varstvo potrošnikov glede skupinskih tožb za potrošnike na evropski ravni;
18. poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo imele žrtve zavajajočega oglaševanja na voljo jasno prepoznaven nacionalni organ, ki se mu bodo lahko pritožile in pri njem poiskale pravno varstvo tudi v primerih, ko je žrtev zavajajočega oglaševanja podjetje;
19. poziva Komisijo, naj oblikuje smernice najboljšega ravnanja za nacionalne izvršilne organe, ki bi jih lahko uporabili ob prijavi primerov zavajajočega oglaševanja;
20. poziva Komisijo k mednarodnemu sodelovanju s tretjimi državami in pristojnimi mednarodnimi organizacijami, da zavajajoči poslovni imeniki iz tretjih držav ne bodo oškodovali podjetij s sedežem v Evropski uniji;
21. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.
- [1] UL L 376, 27.12.2006, str. 21.
- [2] Direktiva Sveta 84/450/EGS z dne 10. septembra 1984 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o zavajajočem oglaševanju (UL L 250, 19.9.1984, str. 17).
- [3] Direktiva 97/55/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. oktobra 1997 o spremembi Direktive 84/450/EGS o zavajajočem oglaševanju, tako da vključuje primerjalno oglaševanje (UL L 290, 23.10.1997, str. 18).
- [4] UL L 149, 11.6.2005, str. 22.
- [5] UL L 364, 9.12.2004, str. 1.
- [6] UL L 166, 11.6.1998, str. 51.
OBRAZLOŽITEV
Uvod
Številna podjetja, pogosto mala, so žrtve goljufij zaradi zavajajočega oglaševanja. Pogosta goljufija je, da se žrtve nehote prijavijo za oglas v poslovnem imeniku v prepričanju, da bo brezplačen.
Žrtve navadno od zavajajočih podjetij za imeniške storitve prejmejo obrazce, s katerimi naj bi dopolnili, popravili ali posodobili podatke o svojem podjetju. Pogosto jim zatrjujejo, da je posodobitev podatkov brezplačna. To jih napelje k temu, da podatke posodobijo in odpošljejo obrazec. Ne zavedajo pa se, da s podpisom obrazca podpisujejo tudi pogodbo, ki jih zavezuje k objavi oglasa v poslovnem imeniku za najmanj tri leta, z letnim stroškom približno 1000 EUR. Žrtve se zavedo goljufije šele, ko prejmejo dopis podjetja za imeniške storitve, da so pravzaprav objavili oglas v imeniku, skupaj z računom. Podjetja za imeniške storitve ali njihovi izterjevalci neplačnike pogosto nadlegujejo in jim celo grozijo s sodnim pregonom. Mnogi preprosto obupajo in plačajo, da bi se izognili nadaljnjemu nadlegovanju.
Prizadetih je bilo na tisoče podjetij po vsej Evropski uniji. Ker tovrstne pogodbe stanejo približno 1000 EUR na leto in trajajo najmanj tri leta, je njihov finančni vpliv v EU precejšen.
Medtem ko je jasno, da obstaja element zavajajoče poslovne prakse, ki je navadno nezakonita, pa ni povsem jasno, ali zakonodaja EU zagotavlja pravno varstvo, in če ga, ali se to ustrezno izvaja na nacionalni ravni v različnih državah članicah. Tako zavajajoča podjetja za imeniške storitve pri goljufanju pogosto izkoriščajo zakonske vrzeli ali pomanjkljivo izvajanje na nacionalni ravni. Skupna točka je, da imajo zavajajoči poslovni imeniki navadno sedež v drugi državi kot žrtve. Zato se te le stežka sklicujejo na nacionalno zakonodajo ali se po pomoč obrnejo na nacionalne organe v drugi državi članici. Pogosto se dogaja tudi, da nacionalni organi s področja varstva potrošnikov njihove pritožbe zavrnejo, češ da se potrošniška zakonodaja nanaša na potrošnike, ne na podjetja. Tako nimajo nobenega učinkovitega pravnega sredstva, tovrstne poslovne goljufije pa se lahko nemoteno širijo.
Vsi poslovni imeniki pa ne temeljijo na zavajajočem oglaševanju in številna podjetja za imeniške storitve so popolnoma zakonita. Poslujejo celo na podlagi kodeksa ravnanja, ki jasno določa, da morajo biti naročila jasno razvidna kot taka in da brezplačnega oglaševanja ni mogoče mešati s plačljivim oglaševanjem. Vseeno pa se nekateri poslovni imeniki zanašajo na zavajajočo poslovno prakso. V največ prejetih pritožbah se pojavlja en poslovni imenik, European City Guide s sedežem v Valencii v Španiji, omenjajo pa se tudi drugi, denimo Construct Data Verlag, Deutscher Adressdienst GmbH in NovaChannel. Nekateri od zavajajočih poslovnih imenikov so tudi spletni. Po zatrjevanju predstavnikov podjetja European City Guide samo to podjetje na leto izda približno 6,5 milijona obrazcev.
Namen poročila
Odbor za peticije Evropskega parlamenta je prejel več kot 400 peticij malih podjetij iz vse Evropske unije in celo nekaterih tretjih držav, ki trdijo, da so žrtve. Poleg tega je več poslancev Evropskega parlamenta o teh pritožbah pisalo Evropski komisiji in vložilo vprašanja za pisni in ustni odgovor. Evropski parlament pa je odobril to poročilo, da bi podrobneje raziskali ta problem in predlagali nadaljnje ravnanje. Poročevalec želi zato s poročilom:
o povečati ozaveščenost o tem vprašanju, tako da bo med žrtvami poslovnih goljufij manj podjetij;
o države EU pozvati k strožji nacionalni zakonodaji in zagotoviti ustrezno izvrševanje veljavne zakonodaje EU o zavajajočem oglaševanju in nepoštenih trgovskih praksah;
o pozvati Komisijo, naj okrepljeno spremlja izvajanje zakonodaje EU in izboljša veljavno zakonodajo EU, če se ugotovi, da teh goljufij ni primerno nepreklicno preprečiti, in
o ponuditi podporo in smernice tistim, ki so že postali žrtve.
Zakonodaja EU
Na ravni Skupnosti so za ta primer najpomembnejši trije predpisi EU, in sicer:
o Direktiva 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju, ki je nadomestila Direktivo 84/450/EGS[1], kakor je bila spremenjena z Direktivo 97/55/ES[2];
o Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES[3] o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (direktiva o nepoštenih poslovnih praksah);
o Uredba (ES) št. 2006/2004[4] Evropskega parlamenta in Sveta o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov).
Posvetovanja pred pripravo poročila
Pred dokončanjem tega poročila je poročevalec sodeloval na več posvetovalnih sestankih, tudi z evropsko komisarko za potrošnike Megleno Kunevo in z več poslanci Evropskega parlamenta, ki se zanimajo za to vprašanje zaradi pritožb, ki so jih prejeli od svojih volivcev. Poročevalec se je na sestankih posvetoval tudi s poslovnimi združenji, ki predstavljajo podjetja, zlasti evropska mala podjetja, kot sta Eurochambres in UEAPME, ter Evropskim združenjem poslovnih imenikov in seveda žrtvami.
Odbor za peticije je v četrtek, 11. septembra 2008, v Evropskem parlamentu priredil delavnico „Ustavimo goljufije: boj proti zavajajočim poslovnim imenikom“. Na njej so imeli poslanci Evropskega parlamenta priložnost prisluhniti vlagateljem peticij in predstavniškim združenjem, predstavnikom Komisije ter tudi predstavnikom podjetja za imeniške storitve European City Guide, na katero opozarja največje število peticij.
Ugotovitve poročila
Poročevalec meni, da so vlagatelji peticije opozorili na resen problem, ki je očitno široko razširjen, čezmejne narave in ima velik finančni vpliv, še zlasti na mala podjetja. Poleg tega meni, da so institucije Skupnosti zaradi čezmejne narave tega problema dolžne žrtvam zagotoviti ustrezno pravno varstvo. To bi jim moralo omogočiti izpodbijanje veljavnosti pogodb, sklenjenih na podlagi zavajajočega oglaševanja, da bi dobile povrnjen denar, ki so ga plačale zaradi zavajajočih praks.
Poročilo obžaluje, da nacionalni organi žrtvam očitno ne morejo zagotoviti ustreznega pravnega varstva in da kljub razširjenosti teh zavajajočih poslovnih praks zakonodaja EU in nacionalna zakonodaja očitno nista ustrezni, da bi zagotavljali učinkovito pravno varstvo, ali pa se ne izvajata ustrezno.
Svetovanje žrtvam
Poročilo žrtve poziva, naj primere poslovnih goljufij prijavijo nacionalnim organom in se ustrezno posvetujejo, preden poravnajo pristojbine, ki jih od njih zahtevajo zavajajoča podjetja za imeniške storitve. Poleg tega bi morale žrtve s svojim primerom seznaniti poslovna in potrošniška združenja ter svojega predstavnika v Evropskem parlamentu, tako da bi bilo mogoče okrepiti ukrepe za boj proti zavajajočim poslovnim imenikom na evropski ravni.
Ozaveščanje
Poročilo z odobravanjem spremlja prizadevanja evropskih in nacionalnih poslovnih združenj za ozaveščanje njihovih članov in jih poziva, naj ta prizadevanja okrepijo, da bo čim manj ljudi sploh postalo žrtve zavajajočih poslovnih imenikov. Odobrava tudi ukrepe nekaterih držav članic, na primer Italije, Španije, Nizozemske, Belgije in Združenega kraljestva, zlasti pa Avstrije, pri poskusih odvračanja podjetij za imeniške storitve od zavajajočih praks. Vendar meni, da so ta prizadevanja nezadostna.
V zvezi z ozaveščanjem poročilo poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju z nacionalnimi in evropskimi predstavniškimi združenji podjetij okrepijo prizadevanja za ozaveščanje o tem problemu, tako da bo s tem seznanjenih več ljudi in se bodo lahko izognili zavajajočemu oglaševanju, ki bi jih lahko premamilo v neželene oglaševalske pogodbe;
Poleg tega Komisijo poziva, naj ta problem obravnava v okviru svoje pobude „Akt za mala podjetja“.
Direktiva 2006/114/ES[5] o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju
Poročilo ugotavlja, da velja za poslovanje med podjetji Direktiva 2006/114/ES[6] o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju, in zato velja tudi za problem, s katerim se srečujejo žrtve zavajajočih poslovnih imenikov. To direktivo, ki določa uporabo odredb za prenehanje kršitev in drugih pravnih postopkov, ki prepovedujejo nadaljnje zavajajoče oglaševanje, so v svojo zakonodajo prenesle vse države članice. Očitno direktiva ne zadostuje, da bi zagotovili ustrezno pravno varstvo, ali pa je države članice ustrezno ne uveljavljajo.
Zato je Evropska komisija pozvana k okrepljenemu spremljanju izvajanja Direktive 2006/114/ES[7]. To bi bilo treba storiti še zlasti v tistih državah članicah, ki so znane kot sedež zavajajočih podjetij za imeniške storitve, predvsem pa v Španiji, kjer ima sedež podjetje za imeniške storitve, ki je v peticijah najpogosteje omenjeno. Posebno pozornost je treba nameniti tudi Češki, kjer je bila proti žrtvam nedavno izrečena sodba, ki zbuja dvom o učinkovitosti izvajanja te direktive v tej državi.
V poročilu je Komisija pozvana, naj Parlamentu poroča o svojih ugotovitvah.
Direktiva 2005/29/ES[8] o nepoštenih praksah
V poročilu je z obžalovanjem ugotovljeno, da Direktiva 2005/29/ES[9] o nepoštenih poslovnih praksah ne zajema poslovanja med podjetji in da se države članice obotavljajo razširiti njeno področje delovanja. Po drugi strani lahko države članice enostransko razširijo področje delovanja svoje nacionalne potrošniške zakonodaje na poslovanje med podjetji, zato lahko tiste, ki želijo zagotoviti zaščito v svoji nacionalni zakonodaji, to lahko storijo brez čakanja na zakonodajno pobudo Komisije za spremembo zakonodaje EU.
Najboljši zgled za boj proti zavajajočim poslovnim imenikom je Avstrija, ki je po letu 2000 spremenila svoj nacionalni zakon o nepoštenih trgovskih praksah. Ta v oddelku 28a zdaj navaja, da „je v okviru poslovanja in z namenom konkurence prepovedano oglaševati vpis v imenike, kot so rumene strani, telefonski imenik ali podobni seznami, s plačilnim nalogom, nakazilom, fakturo, ponudbo za popravek ali na drug podoben način ali neposredno ponujati tak vpis, ne da bi nedvoumno in tudi z jasnimi grafičnimi sredstvi poudarili, da je tak oglas le ponudba za sklenitev pogodbe“.
Poročevalec meni, da je avstrijski zgled dober in bi mu bilo treba slediti. Zato v poročilu poziva Evropsko komisijo, naj zaradi čezmejne narave problema predloži novo zakonodajno pobudo po avstrijskem zgledu, ki bi izrecno prepovedovala oglaševanje v poslovnih imenikih, če morebitne stranke niso nedvoumno in z jasnimi grafičnimi sredstvi seznanjene, da je tak oglas le ponudba za sklenitev pogodbe o plačilu.
Uredba (ES) 2006/2004[10] o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov
V poročilu je zapisano opažanje, da je nacionalna zakonodaja pogosto nezadostna za uporabo pravnih sredstev proti podjetjem za imeniške storitve s sedežem v drugi državi članici, in zato Komisijo poziva, naj olajša tesnejše čezmejno sodelovanje med nacionalnimi organi ter jim omogoči, da bodo žrtvam lahko zagotovili učinkovitejše pravno varstvo.
V Belgiji lahko na primer vsi prizadeti zaradi zavajajoče prakse sprožijo sodni postopek v državi bivanja; žrtve enega od zavajajočih poslovnih imenikov so tudi zmagale v sodnem postopku (poslovni imenik bo moral plačati kazen), čeprav ob nastajanju tega besedila pritožbeni postopek v tej zadevi še ni končan.
V Avstriji prav tako obstajajo primeri, ko so bile žrtve uspešne v sodnem postopku proti podjetjem za imeniške storitve.
Po drugi strani so na Češkem žrtve izgubile v zadevi, ki jo je proti njim vložilo podjetje za imeniške storitve, in prav to sproža vprašanje, ali Češka ustrezno izvaja določbe Direktive 2006/114/ES[11].
Ko je imelo eno najpogosteje omenjenih podjetij za imeniške storitve European City Guide sedež v Španiji v Barceloni, je regionalna institucija Generalitat de Cataluna proti njemu trikrat izrekla denarno kazen in izdal odredbo o začasnem enoletnem zaprtju. Pozneje se je preselilo v Valencio, kjer zdaj naprej posluje pod nekoliko strožjimi pogoji. Žrtve so zdaj denimo seznanjene s pravico, da lahko naročilo v sedmih dneh prekličejo, vendar se navadno dejansko zavedo, kaj so podpisale, šele po preteku tega obdobja. Podjetje je vzpostavilo tudi funkcijo varuha pravic (Defensor del cliente), ki sprejema pritožbe strank, a ni neodvisen od podjetja za imeniške storitve, zato ne zbuja zadostnega zaupanja. Zato poročevalec meni, da to podjetje za imeniške storitve ni storilo dovolj za zagotovitev, da morebitnih strank ne bi zavajalo v podpis oglaševalskih pogodb, ki jih sploh ne želijo.
Poleg tega ni dokazov o tem, da bi nacionalni organi drugih držav članic sprožili postopek neposredno na sodiščih v Valencii na podlagi Uredbe (ES) 2006/2004[12] o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov.
V Združenem kraljestvu naj bi namreč določbe te uredbe[13] uporabil urad za pošteno trgovanje (Office of Fair Trading). Ta urad, ki je odgovoren tudi za varstvo potrošnikov, naj bi to uredbo uspešno uporabil za vložitev opustitvene tožbe proti podjetjem iz Belgije in Nizozemske, ki so pošiljala britanskim potrošnikom nenaročene in zavajajoče ponudbe. Čeprav je to korak v pravo smer, pa ne nanaša na zavajajoče poslovne imenike.
Razen v tem primeru je le malo dokazov o tem, da bi nacionalni organi Uredbo 2006/2004[14] v zadostni meri uporabljali za ukrepanje pred sodiščem v zvezi s pritožbami, ki izvirajo iz drugih držav članic, na primer za opustitvene tožbe. Očitno je tako zaradi stroškov sodnega postopka, zapletenih in dolgih postopkov ter omejene veljavnosti opustitvene tožbe.
Potreba po okrepitvi nacionalnih organov
Poročilo države članice poziva, naj zagotovijo, da bodo imela podjetja, ki so žrtve zavajajočega oglaševanja, na voljo jasno prepoznaven nacionalni organ, pri katerem se bodo lahko pritožila in poiskala pravno varstvo. Zdaj velikokrat ni tako, saj nacionalni organi za varstvo potrošnikov pogosto ne obravnavajo pritožb podjetij in se omejujejo na pritožbe potrošnikov. Komisijo poziva, naj oblikuje smernice najboljšega ravnanja za nacionalne izvršilne organe, ki bi jih lahko uporabila ob prijavah zavajajočega oglaševanja.
Zavajajoči poslovni imeniki s sedežem v tretji državi
Poročilo Komisijo poziva tudi k mednarodnemu sodelovanju s tretjimi državami in pristojnimi mednarodnimi organizacijami, da zavajajoči poslovni imeniki iz tretjih držav ne bodo oškodovali podjetij s sedežem v Evropski uniji.
- [1] UL L 250, 19.9.1984, str. 17–20.
- [2] UL L 290, 23.10.1997, str. 18–23.
- [3] UL L 149, 11.6.2005, str. 22–39.
- [4] UL L 364, 9.12.2004, str. 1–11.
- [5] UL L 376, 27.12.2006, str. 21–27.
- [6] UL L 376, 27.12.2006, str. 21–27.
- [7] UL L 376, 27.12.2006, str. 21–27.
- [8] UL L 149, 11.6.2005, str. 22–39.
- [9] UL L 149, 11.6.2005, str. 22–39.
- [10] UL L 364, 9.12.2004, str. 1–11.
- [11] UL L 376, 27.12.2006, str. 21–27.
- [12] UL L 364, 9.12.2004, str. 1–11.
- [13] UL L 364, 9.12.2004, str. 1–11.
- [14] UL L 364, 9.12.2004, str. 1–11.
MNENJE Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (7. 10. 2008)
za odbor za peticije
o poročilu o zavajajočih podjetjih za imeniške storitve (peticija 45/2006)
(2008/2126(INI))
Pripravljavka mnenja: Diana Wallis
POBUDE
Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov poziva odbor za peticije kot pristojni odbor, naj v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
- ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti določb o ustanovitvi notranjega trga ter zagotavljanju svobode podjetjem, da lahko opravljajo storitve v ostalih državah članicah,
- ob upoštevanju sklepov predsedstva na zasedanju Evropskega sveta v Tampereju z dne 15. in 16. oktobra 1999 o ustvarjanju območja svobode, varnosti in pravice v Evropski uniji, ki določajo, da posamezniki in podjetja ne smejo biti ovirani ali odvrnjeni od izvajanja pravic z nezdružljivostjo ali zapletenostjo pravnih ali upravnih sistemov v državah članicah,
- ob upoštevanju 393 peticij o zavajajočih podjetjih, ki ponujajo imeniške storitve v štiriindvajsetih državah članicah in devetnajstih tretjih državah, ki jih je prejel njegov odbor za peticije,
A. ker se dvomljive dejavnosti podjetja European City Guide in drugih podobnih podjetij izvajajo že več desetletij (pri čemer so se ta podjetja v tem času po potrebi preselila, da so lahko nadaljevala svoje dejavnosti in se izognila kaznim) in ker so bila prizadeta številna podjetja,
B. ker so bile dejavnosti podjetja European City Guide obravnavane v sodnih in upravnih postopkih, med drugim pri vrhovnem sodišču in regionalnih vladah v Kataloniji (Španija), katerih rezultat je bila začasna prekinitev dejavnosti podjetja in naložitev globe,
C. ker v primeru, ko so tovrstne goljufije organizirane prek meja in vključujejo dejavnosti v dveh ali več državah članicah, ni mehanizma za čezmejno sodelovanje med organi pregona – ni ne proračuna ne imenika telefonskih številk policije prek meje v drugih oddaljenih državah članicah, zato nacionalni organi izgubijo zanimanje za zasledovanje goljufov, ker so ti izjemno dobro organizirani prek meja, ki jih nacionalni organi sami ne morejo prekoračiti,
1. obžaluje, da čeprav notranji trg prinaša nove možnosti nespornim trgovinskim poslom, lahko omogoča sporne priložnosti tistim, ki prežijo na mala in srednje velika podjetja; poziva k ukrepom na ravni EU, skupaj z državami članicami, da se to prepreči in omeji;
2. predlaga, da Komisija in Svet zagotovita polno izvedbo in uveljavitev direktive Sveta 84/450/EGS z dne 10. septembra 1984 o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju[1] (direktiva o zavajajočem oglaševanju) skupaj z direktivo 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu[2] (direktiva o nepoštenem poslovnem ravnanju) z namenom končati prakse zavajajočih podjetij za imeniške storitve, pri čemer mora biti posebna pozornost namenjena namerni uporabi dvoumnega izražanja;
3. poudarja, da je odstavek 28a avstrijskega zakona o nepoštenih poslovnih praksah iz leta 1984 (Gesetz gegen unlauteren Wettbewerb – UWG) primer dobre prakse, ki prepoveduje zavajajoče prakse podjetij za imeniške storitve; poziva države članice, naj uvedejo podobne določbe pri izvajanju direktive o nepoštenih poslovnih praksah, da se prepreči oškodovanje potrošnikov in malih podjetij ter zagotovi ustrezno izvajanje konkurence brez kršenja ekonomskih interesov legitimnih konkurentov;
4. ob upoštevanju študije o zavajajočih praksah podjetij za imeniške storitve, ki jo je zahteval odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov, v kateri sta kot zakonodajni možnosti za rešitev vprašanja zavajajočih podjetjih za imeniške storitve predlagani sprememba Direktive 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju[3], v katero bi vključili „črni“ in „sivi“ seznam praks, ki veljajo kot zavajajoče, ter razširitev področja uporabe direktive o nepoštenih poslovnih praksah na pogodbe o poslovanju med podjetji, zlasti, kar zadeva točko 21 njene priloge I, zahteva, da Komisija do decembra 2009 pripravi poročilo o izvedljivosti in mogočih posledicah takšne spremembe ali razširitve;
5. poziva Komisijo, naj razmisli o posebnem položaju malih in srednje velikih podjetij pri opredelitvi „potrošnika“ v njenem pregledu potrošniškega pravnega reda; poziva, naj to prav tako postane sestavni del skupnega referenčnega okvira za pogodbeno pravo, tako da bi lahko mala in srednje velika podjetja imela koristi od sistema varstva v zakonodaji Skupnosti v zvezi s pogodbenimi vprašanji;
6. pozdravlja zakon o malih podjetjih, na podlagi katerega bodo morale države članice okrepiti omrežje SOLVIT ter malim in srednje velikim podjetjem zagotoviti svetovalne storitve in podporo, da se bodo lahko branila pred nepoštenimi poslovnimi praksami; poziva Komisijo, naj aktivno sodeluje pri zagotavljanju sodelovanja in pomoči žrtvam upravljavcev zavajajočih podjetij za imeniške storitve; poleg tega poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo pri izvajanju kampanj ozaveščanja o tovrstnih zavajajočih praksah in pri tem kar najbolj uporabljajo orodja, ki jih ponuja internet, ter sodelujejo z organizacijami malih in srednje velikih podjetij in potrošniškimi organizacijami, vključno s centri evropske podjetniške mreže in centri za varstvo potrošnikov; pričakuje vzpostavitev portala e-pravosodja, ki ga je predlagala Komisija, kot novega sredstva obveščanja in pomoči v zvezi s temi vprašanji;
7. obžaluje, da čeprav evropski postopek za plačilni nalog upravičeno izboljšuje dostop do pravnega varstva v čezmejnih območjih, brezobzirni organi za izterjavo dolgov to lahko izkoristijo za nadlegovanje malih in srednje velikih podjetij ter posameznikov; svetuje, da je treba razmisliti o kodeksu ravnanja v celotni EU za organe za izterjavo dolgov;
8. poziva države članice, naj aktivno sodelujejo pri odpravi praks zavajajočih podjetij za imeniške storitve in vseh podobnih dejavnosti;
9. opominja, da je treba, če države članice ne želijo ali ne morejo delovati, oblikovati mehanizme, ki bodo posameznim žrtvam omogočali vložitev skupnih tožb pri sodiščih na podlagi čezmejnega delovanja; zato poziva države članice in Komisijo, naj razmislijo o vzpostavitvi skladnega sistema skupinskih tožb za reševanje čezmejnih sporov, ki bo temeljil na obsežni preiskavi, črpajoči iz izkušenj po svetu, ter temeljiti preučitvi obstoječih vprašanj in predvidenih koristi za potrošnike, pri čemer je treba tudi jasno obravnavati vprašanje ustrezne pravne podlage za tak instrument na ravni EU;
10. obžaluje, da težave pri sledenju tovrstnim dejavnostim izkrivljajo notranji trg in vplivajo na delovanje konkurence;
11. poziva države članice, naj ukrepajo proti vsem zavajajočim dejavnostim podjetja European City Guide in drugih podobnih podjetij ter da v skrajnem primeru začasno prekinejo izvajanje njihovih dejavnosti, da bi preprečile oškodovanje potrošnikov in podjetij;
12. poziva nadzorne organe držav članic – v skladu z njihovimi nalogami in pristojnostmi, ki so jim podeljene z nacionalno zakonodajo in zakonodajo EU, zlasti z Uredbo (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. oktobra 2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (uredba o sodelovanju na področju varstva potrošnikov)[4] – k skupnemu ukrepanju, da se prepreči nadaljnje širjenje zavajajočih praks podjetij za imeniške storitve, in k uvedbi učinkovitih ukrepov, ki bodo omogočili prekinitev poslovanja teh podjetij in kaznovanje njihovih upraviteljev;
13. meni, da so navedene prakse podjetij za imeniške storitve ne le neskladne s primernim obnašanjem in standardi pravičnega trgovanja, ampak so tudi večinoma povezane z goljufijami ter drugimi kaznivimi dejanji in prekrški, zato poziva ustrezne nadzorne organe, policijo in tožilstva v državah članicah – vključno z Europolom in Eurojustom – k izvedbi podrobne preiskave praks podjetij, na podlagi katere bo mogoče vložiti obtožnico proti krivcem iz EU; če ti prihajajo iz tretjih držav, poziva Komisijo, naj stori vse za sklenitev mednarodnih sporazumov z zadevnimi državami v skladu s členom 18 Uredbe (ES) št. 2006/2004;
14. poziva Komisijo, naj za prepoved zavajajočih praks podjetij za imeniške storitve skrbno preuči naslednje ukrepe:
- obvezen oddelek naročila se standardizira tako, da vsebuje sporazume, ki so v skladu z ustreznim ravnanjem in ki pregledno navajajo osnovna pravna razmerja (vključno z jasno navedbo cene); vsebino tega oddelka lahko preverijo ustrezni organi držav članic (kot so inšpektorat o trgovskih standardih ali organi za varstvo osebnih podatkov);
- za standardizirane pogodbe ali naročila, pri katerih šibkejša stranka nima možnosti, da bi jih spremenila in jih lahko samo sprejme ali zavrne, bi morala veljati podobna pravila, kot veljajo za nepoštene poslovne prakse, tudi če šibkejša stranka pogodbe ali naročila ni potrošnik;
- standardizirane pogodbe ali naročila bi bilo treba preveriti s podobnim preskusom „povprečnega potrošnika“, kot se izvaja pri nepoštenih poslovnih praksah, tudi če šibkejša stranka pogodbe ali naročila ni potrošnik;
- uvesti je treba načelo, po katerem je v primeru, da je besedilo standardizirane pogodbe ali naročila „zavajajoče“ za pomembno število posameznikov, breme dokazovanja na strani podjetja za imeniške storitve, ki mora dokazati, da besedilo standardizirane pogodbe ali naročila ne bi zavedlo „dobrega finančnega poslovodje“;
15. opozarja Komisijo, da tovrstne zavajajoče prakse podjetij za imeniške storitve niso usmerjene zgolj na podjetnike, ampak tudi na fizične osebe (vključno s političnimi predstavniki), ki niso poslovno dejavne, vendar prejemajo ponudbe o fiktivnih vnosih v biografske publikacije (na primer „Kdo je kdo“, osebnost leta na navedenem področju in tako dalje), ki temeljijo na istem nepoštenem načelu, zato je treba v prihodnjih ukrepih prepovedati tudi tovrstne zavajajoče prakse.
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
Datum sprejetja |
7.10.2008 |
|
|
|
||
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
35 0 0 |
||||
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Cristian Silviu Buşoi, Charlotte Cederschiöld, Gabriela Creţu, Mia De Vits, Janelly Fourtou, Evelyne Gebhardt, Małgorzata Handzlik, Christopher Heaton-Harris, Anna Hedh, Iliana Malinova Iotova, Pierre Jonckheer, Kurt Lechner, Toine Manders, Catiuscia Marini, Arlene McCarthy, Nickolay Mladenov, Catherine Neris, Zita Pleštinská, Karin Riis-Jørgensen, Zuzana Roithová, Heide Rühle, Leopold Józef Rutowicz, Christel Schaldemose, Andreas Schwab, Marianne Thyssen, Jacques Toubon, Barbara Weiler, Marian Zlotea |
|||||
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Emmanouil Angelakas, Wolfgang Bulfon, Colm Burke, Giovanna Corda, José Ribeiro e Castro, Olle Schmidt, Diana Wallis |
|||||
2.
IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU
Datum sprejetja |
6.11.2008 |
|
|
|
||
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
19 0 0 |
||||
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Sir Robert Atkins, Inés Ayala Sender, Simon Busuttil, Michael Cashman, Alexandra Dobolyi, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, David Hammerstein, Marian Harkin, Marcin Libicki, Manolis Mavrommatis, Kathy Sinnott |
|||||
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Marie-Hélène Descamps, Roger Helmer, Yiannakis Matsis, Juan Andrés Naranjo Escobar, Tatjana Ždanoka |
|||||
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Richard Corbett, Luis de Grandes Pascual, Salvador Garriga Polledo |
|||||