o letnem poročilu ECB za leto 2008

(2009/2090(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju letnega poročila Evropske centralne banke (ECB) za leto 2008,

–   ob upoštevanju člena 113 Pogodbe o ES,

–   ob upoštevanju člena 15 Protokola o statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke, ki je priložen Pogodbi,

–   ob upoštevanju Lizbonske pogodbe, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. aprila 1998 o demokratičnem nadzoru tretje faze EMU(1),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. oktobra 2009 o letni izjavi o euroobmočju za leto 2009 (KOM(2009)0527) in delovnega dokumenta služb Komisije, ki je priložen temu sporočilu (SEC(2009)1313/2),

–   ob upoštevanju vmesnih gospodarskih napovedi Komisije iz septembra 2009,

–   ob upoštevanju predloga Komisije s 23. septembra 2009 o uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o makrobonitetnem nadzoru finančnega sistema v Skupnosti in o ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja (KOM(2009)0499),

–   ob upoštevanju predloga Komisije s 23. septembra 2009 o odločbi Sveta o prenosu posebnih nalog v zvezi z delovanjem Evropskega odbora za sistemska tveganja na Evropsko centralno banko (KOM(2009)0500),

–   ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0010/2010),

A. ker je posledica finančne in gospodarske krize najhujša svetovna gospodarska recesija od 1930-ih let, ki bo tudi v naslednjih letih močno vplivala na gospodarski in socialni sistem držav;

B.  ker se je od leta 2008 realni BDP euroobmočja povečal le za 0,7 % zaradi finančne in gospodarske krize in ker se pričakuje, da se bo BDP v letu 2009 občutno zmanjšal,

C. ker je bila leta 2008 povprečna letna stopnja inflacije 3,3 %, z vrhom 4,0 % poleti leta 2008, kar je najvišja stopnja od uvedbe eura, in ker se je od tedaj inflacija zniževala do negativnih stopenj poleti leta 2009,

D. ker se je povprečni javnofinančni primanjkljaj v euroobmočju povečal z 0,6% BDP v letu 2007 na 1,9% v letu 2008 in ker je bilo do sredine oktobra 2009 dvajset držav članic v postopku zaradi čezmernega primanjkljaja,

E.  ker se je povprečni delež javnega dolga v euroobmočju povečal s 66,2% BDP konec leta 2007 na 69,6% konec leta 2008 in ker se pričakuje, da se bo ta delež še povečeval v prihodnjih letih,

F.  ker je leta 2008 menjalni tečaj eura proti ameriškemu dolarju močno nihal, dosegel vrh julija pri 1,60 USD in oktobra padec na 1,25 USD, a je nato oktobra 2009 narasel na 1,50 USD,

G. ker je ECB ohranila obrestne mere nespremenjene v prvi polovici leta 2008, preden jih je julija 2008 zvišala za 25 baznih točk na 4,25 %; v zadnjem četrtletju leta 2008 jih je postopoma zniževala do 2,5 %, v letu 2009 pa na 1 %,

H. ker je ECB v odzivu na finančno krizo občutno povečala obseg likvidnosti bankam v euroobmočju in sprejela številne nestandardne ukrepe za izboljšanje delovanja denarnih trgov, ker so bili podobni instrumenti za povečevanje likvidnosti zagotovljeni le določenemu številu držav članic, ki niso članice euroobmočja,

Uvod

1.   ugotavlja in pozdravlja, da se je Slovaška uspešno pridružila euroobmočju;

2.  opozarja, da je članstvo v Evropski uniji pogoj za pridružitev euroobmočju;

3.  pozdravlja dejstvo, da Lizbonska pogodba ECB daje status institucije EU; meni, da to povečuje odgovornost Parlamenta kot temeljne institucije, prek katere je ECB odgovorna evropskim državljanom;

Odziv ECB na finančno krizo

4.  ugotavlja, da je bilo leto 2008 leto, v katerem je ECB zaradi dramatične gospodarske in finančne krize ter njenih daljnosežnih posledic morala sprejeti nekatere od svojih najtežjih odločitev, s katerimi se sooča od svojega nastanka;

5.  ugotavlja, da gospodarske napovedi ECB, tako kot napovedi MDS in drugih mednarodnih institucij, niso uspele predvideti resnosti recesije v letu 2008;

6.  ugotavlja, da je ECB nadaljevala z odzivanjem na finančno krizo in pomagala državam članicam z ohranjanjem in večjim zagotavljanjem likvidnosti kreditnim institucijam; priporoča, da ECB razširi tovrstno likvidnost izven euroobmočja, da bi pomagala tistim državam članicam, ki jih je finančna kriza najbolj prizadela;

7.  izraža razočaranje zaradi dejstva, da nekatere poslovne banke, potem ko so obrestne mere ECB dosegle svojo najnižjo raven, niso v skladu s tem znižale obrestnih mer svojim strankam, in da je ta pristop še posebej prevladal, ko je obrestna mera ECB dosegla najnižjo raven;

8.  pozdravlja, da je ECB sprejela več posebnih ukrepov izven običajnega denarno-političnega okvira, kot na primer zagotavljanje likvidnosti glede na povpraševanje ali dolgoročno zagotavljanje likvidnosti;

9.  ugotavlja, da so bila znižanja obrestnih mer ECB manj radikalna kot znižanja drugih centralnih bank, vključno z ameriško centralno banko in Bank of England v Združenem kraljestvu, glede na to, kar so številni ekonomski opazovalci takrat pričakovali;

10. izraža razočaranje, ker dodatne injekcije likvidnosti ECB niso zadostno omilile kreditne krize, s katero se sooča industrija, zlasti mala in srednja podjetja, namesto tega so bile uporabljene za izboljšanje bančnih marž in kritje izgub nekaterih bank;

11. obžaluje, da države članice niso sledile nasvetu ECB, da v načrte za podporo bankam vključijo pogoje, ki so skupno določeni na evropski ravni ter zadevajo izplačevanje dividend in bonusov, podporo gospodarski dejavnosti, zlasti malim in srednjim podjetjem, in dejavnosti v davčnih oazah;

12. se strinja z ECB, da je vedno večja zapletenost finančnih instrumentov, ob sočasnem pomanjkanju preglednosti finančnih institucij, neuspešnem nadzoru regulativnih organov in pomanjkljivosti v zakonodaji, ki ureja finančne trge, prispevala h stopnjevanju sistemskega tveganja; dodaja, da je to prispevalo k naraščanju pomanjkanja zaupanja javnosti v finančne institucije;

13. sprašuje ECB za mnenje o ustanovitvi klirinške hiše, zlasti za izmenjavo neplačil, v euroobmočju;

14. opozarja ECB na tveganje ponovnega nastanka špekulativnih mehurčkov, zlasti na trgu surovin, in jo poziva, naj na to nemudoma opozori vlade;

15. se strinja z ECB, da se je treba iz krize nekaj naučiti, zlasti je treba izboljšati upravljanje tveganj in likvidnosti v finančnem sistemu ter preglednosti finančnih trgov in institucij, če bi želeli preprečiti, da se podobna kriza ponovi; ponovno poudarja, da je treba za preprečitev prihodnjih finančnih kriz rešiti vprašanje svetovnih neravnovesij, povezanih z nihanjem deviznih tečajev med eurom in valutami tretjih držav, kot sta ameriški dolar in kitajski juan;

16. pozdravlja ukrepe, ki jih je sprejela ECB za predlog natančne "izhodne strategije", temelječe na povečanju količine denarja v obtoku, in ki se bodo izvajali, ko bo potrebno; poudarja, da je časovno in politično usklajevanje med državami članicami bistvenega pomena; v zvezi s tem pozdravlja, da se bo v primeru stalnega izboljševanja gospodarskega položaja večina teh ukrepov samodejno prenehala uporabljati;

17. priporoča, da se vsak ukrep za zvišanje obrestnih mer sprejme z največjo previdnostjo, da ne bi ogrozili gospodarske rasti v prihodnosti;

18. meni, da morajo države članice ohraniti svoje trenutne ukrepe fiskalnih spodbud za zaščito delovnih mest, spodbujanje naložb in rasti in te ukrepe opustiti, ko bo gospodarska rast spet trajna, takrat pa morajo pričeti z zmanjševanjem obsežnih javnih dolgov;

Gospodarska in denarna stabilnost

19. deli zaskrbljenost ECB glede razlik med gospodarstvi v euroobmočju in načina, kako je kriza prizadela različne države, zlasti tiste, kjer so bili že prej prisotni strukturna neučinkovitost, visoki stroški dela na enoto, proračunski primanjkljaj in dolg;

20. poziva države članice euroobmočja, naj upoštevajo, da članstvo v euroobmočju ne more biti samo sebi cilj, če želimo vzpostaviti resnično ekonomsko in monetarno unijo, ter poudarja potrebo po strukturnih reformah; dodaja, da bi neuspeh takšnih reform ogrozil verodostojnost in trajnost pakta za stabilnost in rast;

Upravljanje in sprejemanje odločitev

21. poudarja, da se je vrednost eura v obdobju močnega nihanja deviznih tečajev povečala, še zlasti v razmerju do ameriškega dolarja in kitajskega juana, ter izraža zaskrbljenost, da bi to lahko imelo negativne posledice za konkurenčnost euroobmočja;

22. priporoča, da ECB poveča transparentnost svojega dela in tako okrepi svojo legitimnost in predvidljivost, zlasti z objavo zapisnikov sej Sveta ECB, v skladu s praksami centralnih bank ZDA, Združenega kraljestva in Japonske; meni, da je takšna transparentnost prav tako potrebna pri notranjih modelih vrednotenja nelikvidnih zavarovanj in pri vrednotenjih specifičnih vrednostnih papirjev, ponujenih kot zavarovanje;

23. ponovno izraža svojo podporo dialogu o monetarni politiki, ki poteka med Parlamentom in ECB vsako četrtletje; dodaja, da je dialog pomemben mehanizem za pregledovanje dela ECB in prispevanje k javni odgovornosti in transparentnosti ECB;

24. poudarja neodvisnost ECB, h kateri prispeva postopek za imenovanje njenega izvršilnega odbora; meni, da bi to lahko okrepila uporaba novega pravnega statusa, ki ga ECB določata Lizbonska pogodba in obstoječi statut ECB, da bi kandidate, ki jih je predlagal Svet, moral z glasovanjem potrditi Evropski parlament;

25. se obvezuje, da bo oblikoval izbirno komisijo zunanjih strokovnjakov, ki naj bi omogočila, da bi leta 2010 izbrali več kandidatov za člane izvršilnega odbora; poudarja, da bi se nato izbrane osebe predstavile Odboru za ekonomske in monetarne zadeve Evropskega parlamenta, s čimer bi se formalizirala posvetovalna vloga Evropskega parlamenta pri ocenjevanju kandidatov; Evropski parlament pa bi na plenarnem zasedanju o tem sprejel resolucijo in jo predložil Svetu, preden bi slednji izdal priporočilo vladam držav članic;

26. meni, da je kriza dokazala, da so trgi izpostavljeni sistemskim tveganjem; pozdravlja predlog o ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB), ki bo zagotavljal zgodnje opozarjanje o prihodnjih tveganjih in neravnovesjih na finančnih trgih; ugotavlja, da se mora Evropski odbor za sistemska tveganja odzvati hitro in učinkovito na pojavljajoča se sistemska tveganja; ugotavlja, da je treba oblikovati kvalitativno opredelitev "sistemskega tveganja", da bi omogočili dejansko delovanje ESRB; zato poziva ECB, da oblikuje jasne modele in opredelitve ter na splošno zagotovi celovito podporo učinkovitemu delovanju ESRB; dodaja, da kakršne koli nove naloge, dodeljene ECB v zvezi z Evropskim odborom za sistemska tveganja, ne smejo na noben način ogroziti neodvisnosti ECB;

27. se seznanja z vlogo, ki jo ima Euroskupina pri razvijanju boljšega usklajevanja ekonomskih politik v euroobmočju; zato pozdravlja, da je bila z Lizbonsko pogodbo dodeljena Euroskupini pravna osebnost; poleg tega priporoča, da ECB še naprej v celoti sodeluje pri neformalnih srečanjih članov Euroskupine;

Zunanja vloga eura

28. pozdravlja dejstvo, da je euro prispeval k povečanju obsega čezmejnih finančnih storitev v euroobmočju in tako prispeval k močno povezanemu denarnemu trgu;

29. ugotavlja, da je status eura kot mednarodne valute vedno močnejši, konec leta 2008 je bilo 26,5 % svetovnih valutnih rezerv v eurih;

30. meni, da bo vedno močnejši mednarodni status eura prinesel prednosti in odgovornosti na svetovni ravni; meni, da bo to še naprej spodbujalo države članice zunaj euroobmočja in druge države, da si bodo prizadevale za članstvo v euroobmočju;

31. zaveda se, da bi Parlament moral sodelovati z ECB in drugimi institucijami EU, da bi še bolj okrepil vlogo euroobmočja na svetovnem monetarnem in finančnem področju;

32. meni, da bi moral biti proces, ki je omogočil sprejetje eura, Evropski uniji zgled pri oblikovanju prihodnjega mednarodnega monetarnega sistema;

33. meni, da morajo ECB, nacionalne centralne banke in Svet ECB priznati in izpolniti svojo družbeno odgovornost do svojih uslužbencev in splošne javnosti ter bolj upoštevati memorandum o socialnih vidikih, ki ga je oblikoval stalni odbor sindikatov evropskih centralnih bank;

0 0

0

34. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Euroskupini in Evropski centralni banki.

(1)      UL C 138, 4.5.1998, str. 177.

To poročilo ocenjuje letno poročilo Evropske centralne banke (ECB) za leto 2008 in uspešnost ECB pri nadaljevanju njenega odziva na finančno krizo. Ker je ECB objavila svoje poročilo aprila 2009 in ker je bila priprava poročila Parlamenta odložena zaradi junijskih evropskih volitev, je neizogibno prišlo do delnega prekrivanja pri obravnavi politik ECB v letu 2009. Poročilo se osredotoča predvsem na ukrepanje ECB v zvezi s finančno in gospodarsko krizo, razlike med gospodarstvi euroobmočja, ki jih je kriza zaostrila, strategijo ECB za izhod iz krize in upravljanje ECB.

Dve leti finančnih pretresov

Posledica finančne in gospodarske krize je najhujša svetovna gospodarska recesija od 1930-ih let dalje. Za ECB v vlogi varuha monetarne stabilnosti in stabilnosti cen sta bili zadnji dve leti vse od njenega nastanka najtežji. Po sorazmerno blagem obdobju gospodarske rasti v večjem delu Evrope v 1990-ih letih in prvih letih tega desetletja je bila ECB prisiljena v odziv na krizo, ki je pretresla globine finančnega in političnega sveta. Gospodarstva večine držav članic so doživela "preizkus v izrednih razmerah", ne s simuliranim modelom (kar je bilo že prej pogosto izvedeno), ampak v realnem času in s posledicami, ki so še preveč resnične.

Leta 2008 je bila rast BDP v euroobmočju le 0,7 % in v času, ko se bo o tem poročilu glasovalo na plenarnem zasedanju, bomo priča zastrašujočim statističnim podatkom o občutnem krčenju gospodarstva in izjemnih proračunskih primanjkljajih, kar bo spremljala zelo počasna ponovna rast v letih 2010 in 2011.

Večina držav članic ima vedno večji proračunski primanjkljaj in njihov javni dolg narašča. V gospodarskih napovedih Komisije iz maja 2009 sta bila predvidena 5,3-odstotni povprečni proračunski primanjkljaj v euroobmočju in povprečni javni dolg v višini 77,7 %. Pričakuje se, da bosta številki za oba podatka v letu 2010 narasli. Kljub spodbujevalnim ukrepom, ki so jih sprejele države članice v Evropi, se je nezaposlenost, zlasti med mlajšimi od 25 let ostro povečala in se bo verjetno tudi v letu 2010. Vendar je glavni del višjega javnega dolga in večjih primanjkljajev posledica upadanja davčnih prihodkov in večje porabe za socialno varstvo poleg spodbujevalnih proračunskih ukrepov, ovrednotenih na 1,5 % BDP EU. Mogoče bo potrebnih veliko let, da se ti primanjkljaji, ki so posledica finančne krize, vrnejo na raven iz let 2006 in 2007.

Odziv ECB na krizo

Glavna funkcija ECB v skladu s pogodbami EU je ohranjanje "stabilnosti cen". Čeprav je inflacija, ko je junija in julija 2008 dosegla vrh 4 %, zelo presegala zgornjo mejo 2 %, ki si jo je ECB sama zastavila, je nato naglo padla in je trenutno na negativni ravni.

Sočasno s temi gospodarskimi rezultati je ECB po sprejetju odločitve junija 2008 o zvišanju obrestnih mer za 25 baznih točk na 4,25 % med oktobrom 2008 in januarjem 2009 vedno bolj zmanjševala obrestne mere s 4,25 % na 2 % in maja 2009 na 1 %, da bi poskusila oživiti posojilno dejavnost.

Treba je opozoriti, da se je včasih zdelo, da so bila znižanja obrestnih mer ECB manj radikalna kot znižanja drugih centralnih bank, na primer ameriške centralne banke in Bank of England. To je bilo stališče, s katerim se je strinjalo veliko političnih in ekonomskih opazovalcev.

Vendar je bila glavna vloga ECB med krizo občutno povečanje likvidnosti, kar je začela leta 2007 z nestandardnimi ukrepi, da bi pomagala državam članicam. ECB je prilagodila svoj način upravljanja likvidnosti, predvsem z uporabo postopkov avkcij s fiksno obrestno mero in celotno dodelitvijo pri svojih operacijah odprtega trga, zožila koridor, ki ga tvorita obrestni meri odprtih ponudb, razširila seznam finančnega premoženja, primernega za zavarovanje terjatev v kreditnih operacijah, in zagotovila likvidnost v tujih valutah v sodelovanju z drugimi centralnimi bankami.

Lahko se dokaže, da je zniževanje ključnih obrestnih mer ECB skupaj s spremembami v operativnem okviru pripomoglo k znižanju stroškov financiranja gospodarstva na splošno. Vendar je res, da medtem ko je večja likvidnost, ki jo je zagotovila ECB, preprečila propad številnih institucij, ni vedno prišla do strank, zlasti v škodo malih in srednjih podjetij, na katerih bo temeljila oživitev gospodarstva. Namesto tega so številne banke uporabile dodatna sredstva predvsem za podkrepitev svojega položaja.

Naraščajoča razhajanja v euroobmočju

Čeprav so številni gospodarstveniki upali, da bo monetarna unija okrepila zavezanost držav članic nadaljnjim strukturnim reformam, da bi povečali gospodarsko konvergenco držav članic, se je v resnici pokazalo, da se to ni zgodilo v številnih državah članicah.

Države v euroobmočju, ki so imele na začetku recesije višji javnofinančni primanjkljaj in večji dolg od določenih v paktu za stabilnost in rast, so bile zato manj sposobne, da sprejmejo nujno potrebne spodbujevalne ukrepe za zaščito delovnih mest, naložb in gospodarske dejavnosti.

Vendar je kriza prizadela vsako državo članico in v času priprave tega poročila je dvajset držav članic prekoračilo zgornje meje iz pakta za stabilnost in rast. V izjemnih razmerah mora Komisija sprejeti izjemne politike v zvezi z izvajanjem pakta za stabilnost in rast, da bi preprečili slabotno gospodarsko okrevanje, ki bi potem imelo poguben vpliv na nezaposlenost in gospodarsko rast.

Izhodna strategija

V nekem trenutku bomo morali izvesti načrtovano "izhodno strategijo", ko bodo države članice postopoma opustile svoje spodbujevalne ukrepe in ECB umaknila likvidnostna sredstva, ki znašajo približno 700 milijard eurov in so bila bankam zagotovljena kot del nestandardnih ukrepov. Poročevalec meni, da se takšna "izhodna strategija" tako na monetarnem kot na fiskalnem področju lahko uresniči le, ko bomo priča prepričljivi in trajnostni gospodarski oživitvi, in poziva k časovnemu usklajevanju izhodnih strategij med državami članicami.

Komisija bi morala omogočiti državam članicam, da nadaljujejo svoje spodbujevalne ukrepe, ne da bi jih prisilila, da spremenijo smer tega procesa s preveč navdušenim predčasnim uveljavljanjem pakta za stabilnost in rast.

Vendar mora eden od izzivov euroobmočja v drugem desetletju njegovega obstoja biti ponovna oživitev strukturnih reform, da bi ekonomska unija doživela primerljiv uspeh z monetarno unijo. Le s strukturnimi reformami in močno gospodarsko rastjo lahko omejimo ogromne primanjkljaje in dolgove.

Vloga eura

Ena največjih prednosti eura je bil način, kako je prispeval k povečanemu čezmejnemu zagotavljanju finančnih storitev, zmanjševanju stroškov, povečani konkurenčnosti in oblikovanju močno povezanega evropskega denarnega trga.

Obdržal je tudi svoj status mednarodne valute. Več kot 25 % svetovnih valutnih rezerv je v eurih. Mednarodni status eura bo še naprej spodbujal države članice, ki trenutno niso članice euroobmočja in države, ki niso članice EU, da si bodo prizadevale za članstvo v ekonomski in monetarni uniji.

Upravljanje in sprejemanje odločitev

Kot predhodna poročevalca menim, da je dialog o monetarni politiki, ki poteka med Parlamentom in ECB vsako četrtletje in ga je začel predsednik Duisenberg ter nadaljeval predsednik Trichet, pomemben mejnik v našem parlamentarnem koledarju in prispeva k odgovornosti ECB do Parlamenta.

Ukrepe za dopolnitev te odgovornosti priznava sam statut ECB, v katerem člen 11(2) določa, da:

"vlade držav članic na ravni voditeljev držav ali vlad na priporočilo Sveta, ki se je predhodno posvetoval z Evropskim parlamentom in Svetom ECB, v medsebojnem soglasju imenujejo predsednika, podpredsednika in druge člane izvršilnega odbora."

Želel bi, da se ta postopek okrepi, zlasti z zahtevo, da mora Parlament glasovati o kandidatih, ki jih je predlagal Svet.

Reforma finančne strukture EU

Kriza je dokazala, da se trgi ne uravnavajo vedno sami in da so izpostavljeni sistemskemu tveganju. S tem v zvezi pozdravljam predloge, ki jih trenutno ocenjuje Parlament, vključno s pregledom finančne strukture v EU in zlasti ustanovitvijo Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB), organa, ki naj bi imel vlogo varuha, ki bo pravočasno opozarjal o vseh sistemskih tveganjih in neravnovesjih na finančnih trgih. Najnujnejša prednostna naloga v zvezi s tem je zagotovitev kvalitativne opredelitve "sistemskega tveganja", da bi omogočili učinkovito delovanje ESRB.

Predvsem se je treba iz krize nekaj naučiti. Ponovno moramo vzpostaviti zaupanje javnosti v finančne institucije. To se lahko doseže z ukrepi za večjo preglednost in boljše upravljanje tveganja. Zagotoviti moramo, da se kriza takšnega obsega ne ponovi.