o netipičnih pogodbah, zanesljivih poklicnih poteh, prožni varnosti in novih oblikah socialnega dialoga

(2009/2220(INI))

Evropski parlament,

–    ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Skupna zaveza za zaposlovanje (KOM(2009)0257),

–    ob upoštevanju Listine o temeljnih pravicah, zlasti člena 30 o varstvu v primeru neupravičene odpustitve, člena 31 o poštenih in pravičnih delovnih pogojih in člena 33 o družinskem in poklicnem življenju,

–    ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Evropski načrt za oživitev gospodarstva (KOM(2008)0800) in resolucije Parlamenta na to temo z dne 11. marca 2009(1),

–    ob upoštevanju svojega poročila o krepitvi boja proti neprijavljenemu delu(2),

–    ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Spodbujanje okrevanja evropskega gospodarstva (KOM(2009)0114),

–    ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Partnerstvo za spremembo v razširjeni Evropi – okrepiti prispevek evropskega socialnega dialoga (KOM(2004)0557),

–    ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Oblikovanje skupnih načel prožne varnosti: nova in boljša delovna mesta v povezavi s prožnostjo in varnostjo (KOM(2007)0359) in resolucije Parlamenta na to temo z dne 29. novembra 2007(3),

–    ob upoštevanju zelene knjige Komisije z naslovom Posodabljanje delovnega prava za soočanje z izzivi 21. stoletja (KOM(2006)0708) in resolucije Parlamenta na to temo z dne 11. julija 2007(4),

–    ob upoštevanju Odločbe Sveta 2008/618/ES z dne 15. julija 2008 o smernicah za politike zaposlovanja držav članic za obdobje 2008–2010,

–    ob upoštevanju priporočila Komisije o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela (KOM(2008)0639), in resolucije Parlamenta na to temo z dne 8. aprila 2009(5),

–    ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 8. junija 2009 (prožna varnost v času krize),

–    ob upoštevanju poročila misije za prožno varnost z naslovom Izvajanje skupnih načel prožne varnosti v okviru kroga lizbonske strategije v obdobju 2008–2010 z dne 12. decembra 2008,

–    ob upoštevanju sklepov Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov z dne 5. in 6. decembra 2007,

–    ob upoštevanju priporočil evropskih socialnih partnerjev iz poročila z naslovom Ključni izzivi za evropske trge dela: skupna analiza evropskih socialnih partnerjev z dne 18. oktobra 2007,

–    ob upoštevanju sklepov neformalnega srečanja ministrov za zaposlovanje in socialne zadeve na temo kakovostnega dela v Berlinu od 18. do 20. januarja 2007,

–    ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–    ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0193/2010),

A.  ker so se nestandardne oblike zaposlitve od leta 1990 bistveno povečale, delovna mesta, izgubljena zaradi sedanje gospodarske krize, pa so bila v prvi vrsti prav iz sektorja netipičnih zaposlitev; ker nove oblike pogodb z eno ali več od naslednjih značilnosti štejejo za „netipično“ zaposlitev: delo s skrajšanim delovnim časom, občasno delo, začasno delo, delo za določen čas, delo na domu in delo na daljavo in delo, ki traja največ 20 ur na teden,

B.   ker je bila večkrat poudarjena potreba po prožnem zaposlovanju,

C.  ker globalizacija in hiter tehnološki razvoj povzročata daljnosežno gospodarsko prestrukturiranje, zaradi česar se spreminjajo zaposlitvena razmerja in vsebina nalog delavcev, skupaj z zaporednimi valovi novih neodvisnih podjetij enega posameznika v vseh sektorjih in starostnih skupinah, kar ustvarja potrebo po ponovni opredelitvi zaposlitvenih razmerij, da se preprečijo izkrivljanja (kot je pojav „lažno“ samozaposlenih oseb),

D.  ker je treba upoštevati finančno in ekonomsko krizo, ki se je razvila v resno krizo na področju zaposlovanja z veliko izgubo delovnih mest in je privedla do nestabilnih trgov dela ter naraščajoče revščine in socialne izključenosti, zlasti za že tako ranljive posameznike in prikrajšane skupine,

E.   ker se število zaposlenih, ki jih pesti revščina, povečuje in je doseglo 8 % evropske delovne sile, delež delavcev z nizkimi plačami pa je zdaj 17 %,

F.   ker je treba razviti obsežen in dopolnjujoč pristop EU z izrazitim poudarkom na učinkovitem upravljanju in sklopu med seboj podpirajočih se ukrepov na področju gospodarske, okoljske, zaposlovalne in socialne politike ter podjetništva, kar bo v skladu z načeli evropske strategije zaposlovanja, katere namen je spodbuditi države članice, da si prizadevajo za skupne cilje, ki temeljijo na štirih načelih: zaposljivost, podjetništvo, prilagodljivost in enake možnosti,

E.   ker se je stopnja brezposelnosti v EU-27 zvišala na 10 % (v letu 2009) in ker brezposelnost najverjetneje ne bo dosegla najvišje ravni pred prvo polovico leta 2011,

G.  ker razdelitev zaposlitvenih sprememb po ravni izobrazbe kaže, da se je v zadnjih letih zmanjšalo število nizkokvalificiranih delavcev,

H.  ker povprečno petina do četrtina evropskih delavcev vsako leto zamenja zaposlitev,

I.    ker je stopnja prehoda iz brezposelnosti v zaposlenost velika, saj tretjina brezposelnih in 10 % neaktivnega prebivalstva v letu dni najde zaposlitev, vendar veliko delavcev, zlasti tistih z netipično zaposlitvijo, izgubi delo in ne najde nove zaposlitve,

J.    ker v EU-27 45 % vseh obdobij brezposelnosti traja dlje kot leto dni v primerjavi z 10 % v ZDA,

K.  ker je fluktuacija zaposlenih večja pri ženskah kot pri moških (pet odstotnih točk razlike) in med mladimi (pod 24 let) ter se z višjo stopnjo izobrazbe niža, kar kaže, da je sprememba pogosteje vsiljena kot izbrana in je povezana s kratkoročnimi in negotovimi pogodbami ter da mladi pogosto ne najdejo zaposlitve, ki bi ustrezala njihovim akademskim kvalifikacijam,

L.   ker mora na podlagi ocen eden od šestih delavcev skrbeti za starejšega ali odvisnega sorodnika ali prijatelja,

M.  ker se je v nekaterih državah članicah povečalo število primerov neprijavljenega dela, kar bi lahko povzročilo resne ekonomske (zlasti fiskalne), socialne in politične težave,

N.  ker je ocena prožne varnosti zapletena in je bistven celovit pristop, zlasti glede na spremembe, ki jih lahko sedanja kriza povzroči tudi pri vedenju podjetij, če jih sili k sklepanju vedno manj zaščitenih in zelo negotovih delovnih razmerij,

O.  ker je treba pri zaposlitvenih politikah dejavno spodbujati enake možnosti za ženske in moške, usklajevanje poklicnega, izobraževalnega in družinskega življenja ter načela nediskriminacije,

P.   ker so na splošno naraščajoče ekonomske in finančne težave povzročile okrepljen tripartitni dialog, medtem ko se je po vsej Evropi na različne načine razvil socialni dialog,

Q.  ker je kolektivno pogajanje najpogostejši način določanja plačila v Evropi – pri dveh od treh delavcev je izplačevanje plač urejeno v kolektivnih pogodbah na ravni podjetja ali višji ravni,

R.   ker je bilo na neformalnem srečanju ministrov in ministric EU za zaposlovanje in socialne zadeve 19. januarja 2007 v Berlinu sklenjeno, da „Evropa potrebuje več skupnih ukrepov za spodbujanje kakovostnega dela. Kakovostno delo pomeni pravice zaposlenih in njihovo udeležbo, pošteno plačilo, zaščito varnosti in zdravja pri delu ter organizacijo dela, ki je prijazna do družin. Dobri in pravični delovni pogoji in ustrezna socialna zaščita so nujno potrebni za to, da bodo državljani sprejeli Evropsko unijo“,

S.   ker mora biti koncept kakovostnega dela temeljna usmeritev za naslednjo fazo evropske strategije zaposlovanja,

A.  Netipične pogodbe

1.   poziva Evropski svet, naj na spomladanskem zasedanju leta 2010 pripravi jasna navodila in konkretne ukrepe za zaščito dostojnega dela in kakovostne zaposlitve ter ustvarjanje zaposlitvenih možnosti v okviru ambiciozno zastavljene strategije EU2020, ki upošteva vpliv krize na gospodarstvo, družbo in trg dela;

2.   poziva Komisijo, naj oceni prizadevanja misije za prožno varnost; poziva države članice, naj uvedejo bolj uravnoteženo in pravičnejše izvajanje načel prožne varnosti, ter poudarja, da so vzajemno učenje in izmenjava najboljše prakse, pa tudi odprta metoda usklajevanja bistvena orodja za usklajevanje različnih pristopov politik držav članic; vendar ugotavlja, da bi lahko odprto metodo usklajevanja izboljšali ter da je treba za povečanje učinkovitosti okrepiti njeno upravljanje;

3.   opaža veliko raznolikost delovnih tradicij, pogodbenih oblik in obstoječih poslovnih modelov na trgih dela; v zvezi s to raznolikostjo poudarja, da je treba dati prednost varstvu evropskih modelov in uveljavljenih pravic delavcev; priporoča sprejetje pristopa od spodaj navzgor pri razvijanju novih strategij zaposlovanja, da bi olajšali dialog ter udeležbo političnih in socialnih organov na vseh ravneh;

4.   poziva Komisijo in države članice, naj priznajo in podprejo poseben položaj neodvisnih samostojnih delavcev kot ključne sile za oživitev gospodarstva, in sicer kot način vključevanja ali kot drugo možnost na trgu dela; ugotavlja, da narašča priljubljenost neodvisnega dela, zlasti med mladimi in ženskami ter kot prehod iz zaposlitve v upokojitev; meni, da bi bilo treba neodvisne samostojne delavce obravnavati kot edinstveno podmnožico mikropodjetij, ter poziva k sprejetju ukrepov, s katerimi bi zmanjšali regulativno obremenitev in spodbujali ter podprli neodvisne samostojne delavce pri začetku/širjenju neodvisne samostojne dejavnosti ter spodbujali vseživljenjsko učenje te skupine;

5.   poudarja pomen samozaposlitve, zlasti za mikro in mala podjetja, ter struktur svobodnih poklicev z njihovimi posebnimi značilnostmi; poudarja, da izraz „svobodni poklic“ nakazuje le pripadnost posebnemu strokovnemu poklicu, ki ga je mogoče opravljati tudi samostojno;

6.   meni, da je treba vsem delavcem, ne glede na zaposlitveni status, zagotoviti sklop temeljnih pravic; priporoča, da bi se morali pri prednostnih nalogah za reformo delovnega prava, če bo potrebno, osredotočiti na: nujno razširitev zaščite na delavce z netipičnimi oblikami zaposlitve, združevanje netipičnih pogodb zaradi poenostavitve; trajnostno ustvarjanje normalnih zaposlitvenih razmerij; pojasnitev položaja odvisne zaposlitve, vključno s preventivnim ukrepanjem glede zdravja in varnosti delavcev z netipičnimi pogodbami; ukrepanje proti neprijavljenemu delu; podporo ustvarjanju novih delovnih mest, tudi tistih na podlagi netipičnih pogodb, in lažje prehajanje med raznimi oblikami zaposlenosti in brezposelnostjo s spodbujanjem politik, kot so posebna nadomestila za zaposlenost, vseživljenjsko učenje, preusposabljanje in usposabljanje na delovnem mestu; spodbuja ukrepe za pojasnitev položaja odvisne zaposlitve in poziva Komisijo, naj razvije jasne smernice o obsegu delovnega razmerja po priporočilih Mednarodne organizacije dela iz leta 2006;

7.   pozdravlja dejstvo, da so nekatere države članice uvedle določbe, s katerimi so zaposlenim, ki morajo skrbeti za drugo osebo, omogočile, da s pomočjo prožnejših delovnih dogovorov svoje odgovornosti uskladijo s poklicnimi obveznostmi; poziva Komisijo in države članice, naj na delovnem mestu dejavno podpirajo osebe, ki morajo skrbeti za drugo osebo, in sicer z zagotovitvijo prožnih delovnih pogojev, vključno s pravico do dopusta, prožnim delovnim časom, skrajšanim delovnim časom in delom od doma, kar bi večjemu številu takih oseb v vseh državah članicah omogočilo, da obdržijo plačano zaposlitev ali se vrnejo k njej;

8.   ugotavlja, da Evropska fundacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer razlikuje med netipičnimi in zelo netipičnimi delovnimi razmerji; meni, da je veliko oblik netipičnih delovnih razmerij pomembnih za tiste, ki skrbijo za drugo osebo, študente in druge, ki se zanašajo na pogodbe o kratkotrajnem delu in delo s skrajšanim delovnim časom, na primer za dodatni zaslužek; poudarja, da je bistveno, da imajo delavci v netipičnih delovnih razmerjih zagotovljene minimalne pravice in so zaščiteni pred izkoriščanjem;

9.   spodbuja države članice, naj se zavzemajo za prehod na produktivna in nagrajujoča visokokakovostna delovna mesta ter razvijejo določbe delovnega prava, ki učinkovito varujejo pravice ljudi z netipično obliko zaposlitve, pri čemer jim zagotovijo enako obravnavanje v primerjavi z delavci s standardno zaposlitvijo s polnim delovnim časom na podlagi najvišje ravni zaščite delavcev;

10. priporoča, da se delavci z netipičnimi pogodbami vključijo v veljavne direktive EU, ki zajemajo kategorije delavcev v EU, vključno z direktivo o delovnem času (1993/104/ES), direktivo o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela (2008/104/ES), direktivo o delu s krajšim delovnim časom (1997/81/ES) in direktivo Sveta o okvirnem sporazumu o delu za določen čas (1999/70/ES);

11. ugotavlja, da sta za trend v smeri povečanja deleža nestandardnih ali netipičnih pogodb značilni močna razsežnost glede na spol in medgeneracijska razsežnost, saj so ženske, starejši in tudi mlajši delavci v nestandardnih oblikah zaposlitve nesorazmerno zastopani; ugotavlja, da nekateri sektorji doživljajo hitrejše strukturne spremembe; poziva države članice in Komisijo, naj za odpravo tega neravnovesja ugotovijo vzroke za ta trend ter sprejmejo primerne ciljne ukrepe na ustreznih področjih, tako da omogočijo prehod v zaposlitev za nedoločen čas in še posebej spodbujajo ukrepe, ki tako moškim kot ženskam omogočajo usklajevanje dela, družine in zasebnega življenja, in sicer z dajanjem večjega poudarka socialnemu dialogu s predstavniki delavcev v podjetjih, ter naj spremljajo in objavijo uspeh teh ukrepov; poleg tega poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da uporaba nestandardnih ali netipičnih pogodb ne bo namenjena prikrivanju nezakonitega zaposlovanja, ampak spodbujanju prehoda mladih in brezposelnih k učinkovitemu vključevanju na trg dela prek izmenjave znanj in spretnosti, kar delavcem in podjetjem zagotavlja okvir varnosti in prožnosti, ki krepi tako zaposljivost kot konkurenčnost;

12. poziva države članice, naj zagotovijo učinkovitejše izvajanje Direktive 97/81/ES o delu s krajšim delovnim časom in Direktive 99/70/ES o delu za določen čas, zlasti ob upoštevanju temeljnega načela nediskriminacije; poudarja pomen usposabljanja in vseživljenjskega učenja, da se olajša prehajanje med zaposlitvami, kar je zlasti pomembno za delavce z zaposlitvijo za določen čas;

13. poudarja, da mora biti zatekanje k netipičnim oblikam zaposlitve osebna odločitev in ne odločitev, ki jo narekuje vedno bolj oviran dostop do trga dela za nekatere skupine ali pomanjkanje visokokakovostnih delovnih mest; ugotavlja, da so zlasti za večstransko prikrajšane delavce posebej prikrojene netipične pogodbe socialnih podjetij za vključevanje na trg dela lahko primerna izbira, saj so lahko odskočna deska k zaposlitvi;

14. pozdravlja sprejetje direktive 2008/104/ES o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela in poziva k njenemu hitremu izvajanju;

15. ugotavlja, da je treba za netipične oblike zaposlitve pogodbeno določiti pravico do usposabljanja za delavce, in poudarja, da lahko nestandardne oblike dela predstavljajo priložnost, če so ustrezno zaščitene in vključujejo podporo na področju socialne varnosti, delavskih pravic in prehoda v stalno in zaščiteno zaposlitev, vendar morajo biti tesno povezane s podporo delavcem, ki prehajajo z enega delovnega mesta na drugo ali iz enega v drug zaposlitveni status, na podlagi ciljno usmerjenih aktivnih politik zaposlovanja; obžaluje, da je to pogosto prezrto;

16. spodbuja države članice, naj zgodaj razvijejo dejavne politike posredovanja, s katerimi bodo delavcem, zlasti ženskam, ki ponovno vstopajo na trg dela, omogočile individualno podporo v obdobju, ki ga potrebujejo za to, da opravijo usposabljanje in/ali se (pre)kvalificirajo; brezposelne je treba podpirati v okviru trdnega sistema socialne varnosti in učinkovitega sistema aktivnih politik, da se lahko hitro ponovno vključijo na trg dela, četudi so bile njihova prejšnje pogodbe netipične, saj je pomembno obdržati ljudi na trgu dela in olajšati njihov prehod v dostojne, stalne, zaščitene in visokokakovostne oblike zaposlitve; če se brezposelni ponovno vključijo na trg dela prek netipičnih pogodb, morajo te pogodbe zagotoviti dobro regulirane in varne delovne pogoje;

17. poziva Komisijo, naj s pomočjo socialnih partnerjev analizira in spremlja različne vrste instrumentov, razvitih v okviru nacionalnih aktivacijskih politik;

18. poziva Unijo in države članice, naj se s pomočjo socialnih partnerjev učinkovito borijo proti nezakonitemu zaposlovanju, zlasti s preprečevanjem in odvračilnimi kaznimi, ter meni, da lahko opredelitev strategij (tudi na evropski ravni), ki nasprotujejo nezakonitemu zaposlovanju, pripomore k boju proti nezakonitemu zaposlovanju ter k zmanjševanju negotovih, zlasti netipičnih delovnih razmerij; meni, da morajo boj proti nezakonitemu zaposlovanju spremljati ukrepi za ustvarjanje izvedljivih in trajnostnih zaposlitvenih možnosti ter podpiranje ljudi pri dostopanju do odprtih trgov dela;

19. poudarja, da je treba – po potrebi po obdobju usposabljanja, ki je usmerjeno v trajnostno zaposlitev za polni delovni čas – ustvariti visokokakovostna, trajnostna in varna delovna mesta, vključno z zelenimi in „belimi“ (zdravstvo) delovnimi mesti, ter zagotoviti socialno kohezijo;

20. poudarja, da ni nujno, da vse netipične oblike zaposlitve zagotavljajo nezanesljivo, negotovo in občasno delo z nižjimi ravnmi socialne varnosti, nižjimi plačami in omejenim dostopom do dodatnega usposabljanja in vseživljenjskega učenja; kljub temu poudarja, da so take negotove oblike zaposlitve pogosto povezane z netipičnimi pogodbenimi ureditvami;

21. poudarja, da je treba odpraviti visoko raven brezposelnosti in segmentacijo trga dela, in sicer tako, da se vsem delavcem zagotovijo enake pravice, in z vlaganjem v ustvarjanje delovnih mest, v znanja in spretnosti ter v vseživljenjsko učenje; zato poziva države članice, naj odpravijo vse oblike negotove zaposlitve;

22. poudarja, da se morajo države članice za odpravo negotovih oblik zaposlitve trdno zavezati, da bodo s politikami trga dela zagotovile ustrezne „odskočne deske“ za prehod iz negotove zaposlitve v redno stalno zaposlitev z okrepljenimi pravicami delavcev in socialnim varstvom;

23. poudarja, da si je Evropska unija zadala cilj, da bo omogočila usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja; vendar obsoja dejstvo, da Komisija in države članice niso uvedle pomembnih in učinkovitih ukrepov za dejansko uresničitev te zaveze;

24. poudarja, da je boljše usklajevanje delovnega in zasebnega življenja najlaže doseči s posodobitvijo modela standardne zaposlitve: stalne pogodbe s krajšimi zaposlitvami s polnim delovnim časom kot splošnim standardom in uvedba standardov za zaposlitve s skrajšanim delovnim časom, tako da bo tistim, ki želijo delati s skrajšanim delovnim časom, zagotovljeno le utemeljeno in socialno zaščiteno delo s skrajšanim delovnim časom (15–25 ur na teden); poudarja, da je treba doseči enakopraven položaj zaposlitve za polni in za krajši delovni čas, kar zadeva plačilo po urni postavki, pravico do izobraževanja in vseživljenjskega učenja, poklicne možnosti in socialno varstvo;

B.  Prožna varnost in zanesljive poklicne poti

25. meni, da je bistveno, da se glede na sedanjo krizo na evropski ravni posodobi sedanje razumevanje prožne varnosti, tako da bi prispevali k povečanju produktivnosti in kakovosti delovnih mest z zagotavljanjem varnosti ter zaščite zaposlitve in pravic delavcev, s posebno podporo tistim, ki so prikrajšani na trgu dela, ob tem pa podjetjem omogočili organizacijsko prožnost, potrebno za ustvarjanje ali ukinjanje delovnih mest kot odgovor na spreminjajoče se potrebe trga; meni, da lahko pravično in uravnoteženo izvajanje načel prožne varnosti prispeva k večji trdnosti trgov dela v primeru strukturnih sprememb; meni tudi, da zahteve po prožnosti in varnosti ter dejavnih politikah trga dela niso protislovne in se lahko medsebojno podpirajo, če so opredeljene na podlagi poštene primerjave stališč socialnih partnerjev, vlad in evropskih institucij, skupaj z vzajemnim učenjem in izmenjavo najboljše prakse; meni, da se te zahteve niso ustrezno odražale v rezultatih v zvezi z rastjo zaposlenosti v Evropi v zadnjih letih;

26. poudarja, da se vztrajno povečuje težava v zvezi z „lažnimi“ samozaposlenimi osebami, ki jih delodajalec pogosto prisili v delo v pomilovanja vrednih razmerah; prav tako je treba kaznovati delodajalce, ki izkoriščajo delovno zmogljivost lažno samozaposlenih oseb;

27. meni, da prožna varnost ne more ustrezno delovati brez močnega socialnega varstva in podpore tistim, ki ponovno vstopajo na trg dela, ki sta bistvena elementa med prehodi iz izobraževanja v zaposlitev, med delovnimi mesti in iz zaposlitve v upokojitev;

28. poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva za dosego uravnoteženega izvajanja politik prožne varnosti, in sicer s predložitvijo analize dosedanjih razmer v zvezi z izvajanjem v državah članicah in preverjanjem, ali so ukrepe za prožnost ustrezno dopolnjevali ukrepi za varnost za delavce, ter naj državam članicam in socialnim partnerjem pomaga pri izvajanju načel prožne varnosti, da se bodo ta uporabljala ob upoštevanju pridobljenih socialnih pravic na evropski ravni in v skladu s posebnim značajem različnih trgov dela in različnih tradicij na področju politik zaposlovanja in kolektivnih pogajanj ter strukture sistemov socialne varnosti, ter poudarja, da so vzajemno učenje, izmenjava dobrih praks in odprta metoda usklajevanja bistvena orodja za usklajevanje različnih strateških pristopov držav članic;

29. meni, da bo zlasti glede na sedanje ekonomske razmere ugotavljanje stanja glede izvajanja prožne varnosti na evropski ravni še toliko pomembnejše in da bodo socialni partnerji reforme delovnega prava in trga dela podprli le, če bo njihov cilj tudi učinkovito zmanjševanje različnega obravnavanja med različnimi vrstami pogodb; poudarja, da izvajanje načel prožnosti zahteva ustrezno socialno zaščito, ki ljudem zagotavlja, da lahko živijo in se razvijajo, skupaj s posebno podporo iskalcem zaposlitve in trdnimi delovnimi zakoni za vse vrste zaposlitev na podlagi jasnega institucionalnega okvira, spremljati pa jih morajo okrepljeni mehanizmi varstva, da se preprečijo težke socialne razmere;

30. poudarja, da zahteve po visoki ravni prožnosti na delovnem mestu ne smejo doseči točke, ko bi pretirano omejevale življenje in razvoj ljudi ter jim zelo oteževale ustvarjanje in podpiranje družine, oskrbo sorodnikov ter njihovo udeležbo v družbenem življenju;

31. poudarja pomen varnostnega vidika prožne varnosti, ki mora delavcem v prehodnem položaju zagotoviti podporo pri iskanju dela in dostojne življenjske pogoje; ta podpora mora vključevati ustrezne ukrepe usposabljanja, ki ljudem omogočajo prilagoditev potrebam na trgu dela;

32. meni, da se podjetja bojijo stalnega neskladja med njihovimi potrebami in sposobnostmi, ki jih nudijo iskalci zaposlitve, nimajo dostopa do kreditov, ki bi jim omogočili zaposlovanje in naložbe, in ne vlagajo dovolj v trg dela, ter glede na sedanjo gospodarsko krizo poudarja pomen razvoja dolgoročne vizije v evropskem proizvodnem sistemu, ustvarjanja ugodnega poslovnega okolja, ustreznih finančnih sredstev in zagotavljanja dobrih delovnih pogojev ter okrepitve pravne varnosti in preglednosti tako za delodajalce kot delavce v zvezi s področjem uporabe, obsegom in izvajanjem delovnega prava;

33. poudarja pomen preprečevanja, odkrivanja in kaznovanja nezakonitega zaposlovanja; poziva Komisijo, naj oblikuje sklop konkretnih pobud, vključno s posebnimi pravili za obravnavanje podjetij poštnih nabiralnikov, določbami o skupni in solidarni odgovornosti v podizvajalskih verigah in ustanovitvijo agencije EU za preprečevanje in odkrivanje nezakonitega zaposlovanja;

34. meni, da podjetjem v nekaterih državah članicah zaradi gospodarske in finančne krize na trgu dela ne uspe najti oblik pogodb, ki bi jim omogočile čim učinkovitejše izpolnjevanje zahtev po prožnosti, ki jo potrebujejo, da se lahko odzivajo na nepredvidljiva nihanja povpraševanja na trgu, zahtev po zmanjšanju stroškov in po zagotovitvi varstva delavcev;

35. glede na sodobno organizacijo dela poziva k oblikovanju prožnih in varnih pogodb, ki zagotavljajo enako obravnavanje; je trdno prepričan, da bi morale ostati zaposlitvene pogodbe za nedoločen čas glavna oblika zaposlitve, in meni, da je treba v okviru sodobne organizacije dela zagotoviti pogodbe, ki so prožne v smislu ureditve dela in varne v smislu varstva delovnih mest in pravic; priznava, da sta opredelitev zakonodajnega okvira za pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in njihova naravnanost glede na pojem prožne varnosti v nacionalnem delovnem pravu bistvena za njihovo sprejemljivost pri podjetjih in zaposlenih;

36. ostro obsoja nadomeščanje redne zaposlitve z oblikami netipičnih pogodb, ki prispevajo k slabšim in bolj negotovim delovnim pogojem od običajnih pogojev zaposlitve in ki škodujejo splošni javnosti, zaposlenim in tekmecem; poudarja, da taka neustrezna praksa krši in slabi evropski socialni model, ter poziva države članice in Komisijo, naj uporabijo vsa potrebna sredstva za boj proti tej neustrezni praksi v dolgoročnem smislu, na primer z nalaganjem strožjih kazni;

37. je trdno prepričan, da bi morale ob upoštevanju različnih tradicij v državah članicah vse oblike zaposlitve spremljati temeljne pravice, ki vključujejo: dostojne plače in odpravo razlik v plačilu na podlagi spola in etnične pripadnosti; ustrezno socialno varstvo; nediskriminacijo in enako obravnavanje pri iskanju zaposlitve in pri stanju zaposlenosti, usposabljanje in napredovanje, zdravstveno varstvo in varnost delavcev ter določbe o delovnem času in času počitka, pokojninske pravice, svobodo združevanja in zastopanosti, kolektivna pogajanja, kolektivne ukrepe in dostop do usposabljanja in napredovanja v poklicu ter varstvo v primeru izgube zaposlitve;

38. poziva EU in države članice, naj okrepijo prizadevanja za vlaganje v spretnosti in usposabljanje, da bi podprle stabilno in trajnostno zaposlitev; zato poziva države članice, naj vlagajo v ljudi, in sicer z aktivnim izvajanjem in financiranjem strategij učenja, ki so prilagojene zahtevam trga, ter priznavanjem neformalnih znanj, spretnosti in kompetenc, ob upoštevanju pristopa po življenjskih obdobjih; poleg tega poziva države članice, naj uvedejo ukrepe na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, ki bodo vsakemu mlademu, ki zaključi šolanje, zagotovili dostop do delovnega mesta, visokošolskega izobraževanja ali poklicnega usposabljanja;

39. poziva države članice, naj izvajajo politike, ki vsem, tudi najšibkejšim in najbolj prikrajšanim, omogočajo učinkovit dostop do trga dela in boljše vzdrževanje ravnovesja med prožnim delom in oskrbo ter zasebnim in družinskim življenjem, pri čemer naj zagotovijo obsežno podporo za enake možnosti in vse storitve, potrebne v ta namen, na primer s podpiranjem ukrepov, kot so porodniški, očetovski in starševski dopust, prilagodljiv delovni čas ter cenovno sprejemljive, dostopne in razpoložljive storitve za varstvo otrok;

40. poziva države članice, naj oblikujejo politike za ustvarjanje novih zaposlitvenih priložnosti; se zaveda odgovornosti in tveganj, s katerimi se soočajo tisti, ki ustvarjajo taka delovna mesta, vključno s tistimi na podlagi netipičnih pogodb;

41. poziva države članice, naj izvedejo ukrepe, ki delavcem omogočajo vrnitev na delo po starševskem dopustu, in po potrebi zanje organizirajo obnovitveno usposabljanje;

42. močno priporoča, naj zaposlovalna pobuda EU vključuje hitro posredovanje v podporo brezposelnim v trenutku, ko se delovna mesta dejansko izgubljajo, predvsem za zmanjšanje tveganja, da bi bili ljudje izključeni s trga dela in da bi bil izgubljen človeški kapital, ki ga predstavljajo;

43. poziva države članice, naj z načrtovanjem življenjske poti, osebnim svetovanjem, intenzivnim usposabljanjem in preusposabljanjem, subvencioniranim zaposlovanjem ter finančno pomočjo za samozaposlitev in ustanovitev podjetja okrepijo podporne programe, zlasti za nizkokvalificirane delavce in invalide; vendar posebej poudarja, da mora biti ta pomoč strukturirana tako, da je izključeno izrivanje rednih zaposlitev;

44. poziva Komisijo in države članice, naj odpravijo upravne obremenitve, kadar te ne pripomorejo k zaščiti interesov delavcev, zato da bi izboljšale poslovno okolje, zlasti za mala in srednja podjetja, vendar poudarja, da spremembe ne smejo vplivati na varnost ali zdravje delavcev; poudarja, da so mala in srednja podjetja zaradi svojega velikega števila glavni dejavnik v boju proti brezposelnosti v EU; poudarja, da je treba pri oblikovanju politik zaposlovanja, ki se nanašajo nanja, upoštevati njihove posebne zahteve in zahteve ozemlja, na katerem so;

45. poziva države članice, naj poročajo, kakšno je stanje v zvezi z razmišljanjem o možnih pristopih k prožni varnosti in njihovim izvajanjem;

46. obžaluje ozek pristop Sveta in Komisije k prožni varnosti; poziva Komisijo in Svet, naj se zavežeta k izvajanju agende kakovostnega dela in jo vključita v naslednjo generacijo integriranih smernic in evropske strategije zaposlovanja: s spodbujanjem varnosti delovnega mesta in zaposlitve za delavce, na pravicah temelječega pristopa k aktivnim politikam trga dela in vseživljenjskega učenja, celovitega zagotavljanja zdravja in varnosti pri delu, univerzalnih in enakih socialnih pravic in pravic delavcev za vse, ravnovesja med delovnim in zasebnim življenjem, usklajevanja delovnega in nedelovnega življenja ter izboljšanja kakovosti zaposlitve in dobrega počutja na delovnem mestu;

47. poziva države članice, naj ne dovolijo odpuščanj iz izključno gospodarskih razlogov, dokler niso izvedeni vsi ukrepi za (pre)usposabljanje delavcev;

C.  Nove oblike socialnega dialoga

48. meni, da je uradno priznanje vloge socialnih partnerjev v novi pogodbi napredek, saj je priznana njihova samostojnost in ponovno potrjen pomen njihove vloge pri spodbujanju socialnega dialoga, in poudarja poseben pomen sektorskega socialnega dialoga, v katerega je zdaj vključenih 40 sektorjev;

49. vseeno je zaskrbljen zaradi učinka nedavnih sodb Sodišča Evropskih skupnosti v zadevah Laval, Rüffert, Viking in Luxembourg o svobodi združevanja in svobodi ukrepanja za izboljšanje delovnih pogojev;

50. meni, da priznanje tripartitnega zasedanja za rast in zaposlovanje kot institucionalnega telesa prispeva k udeležbi socialnih partnerjev v ekonomski politiki EU;

51. meni, da je prispevek evropskih in nacionalnih socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe k doseganju strategije EU2020 posebej pomemben v zvezi z doseganjem ciljev zaposlovanja ter posodabljanjem in izvajanjem agende prožne varnosti;

52. poziva Komisijo in nacionalne vlade, naj prevzamejo odgovornost za položaj, v katerem so „izključeni“ delavci (delavci z netipičnimi ali zelo netipičnimi pogodbami), ter naj njihove pravice in zahteve glede socialne varnosti uravnajo s tistimi, ki jih imajo „vključeni“ delavci;

53. poziva socialne partnerje na evropski in nacionalni ravni, naj podprejo naložbe v strategije učenja, ki so prilagojene zahtevam trga, in pozdravlja „okvir ukrepov za vseživljenjski razvoj kompetenc in kvalifikacij“, ki so ga že sprejeli socialni partnerji;

54. meni, da morajo tisti, ki so udeleženi pri ukrepih za vključitev na trg dela ali ukrepih za njihovo pripravo na (ponovni) vstop na trg dela, ter organizacije civilne družbe, ki jim zagotavljajo te storitve ali jih zastopajo, sodelovati pri oblikovanju, izvajanju in uresničevanju politik, ki jih zadevajo;

55. ugotavlja, da se udeleženost socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe pri oblikovanju in izvajanju politik po državah članicah močno razlikuje, da pa na splošno prevladujejo težnje k uporabi širše palete instrumentov za dosego ciljev politik; meni, da je treba kakovost socialnega in institucionalnega priznanja, ki ga imajo socialni partnerji, še nadalje krepiti na nacionalni ravni in mu dati bolj materialni značaj, saj je pomemben za kakovost njihovega prispevka; vendar zlasti poudarja, da se kakovost socialnega dialoga zelo razlikuje od države do države in od sektorja do sektorja, ter odločno poziva socialne partnerje, naj razvijejo pristno socialno partnerstvo na vseh ravneh;

56. meni, da so se kolektivna pogajanja izkazala za učinkovit instrument za ohranjanje zaposlenosti in da delodajalcem in delavcem omogočajo, da poiščejo učinkovite rešitve za spoprijemanje z upadom gospodarske rasti; v zvezi s tem poudarja pomen trdnega dogovora med socialnimi partnerji v nacionalnih sistemih, v katerih je raven varstva z delovnim pravom najnižja;

57. je prepričan, da je uspešen socialni dialog na delovnem mestu večinoma odvisen od zmogljivosti, ki jih imajo na voljo zastopstva delavcev za zagotavljanje kakovostnih informacij, od rednega usposabljanja in od zadostnega časa;

58. je prepričan, da je vloga vlad odločilna pri zagotavljanju osnovnih pogojev za vključujoča in učinkovita kolektivna pogajanja ter za vključitev tripartitnih struktur, da bi k javnemu oblikovanju politik pritegnili socialne partnerje na institucionalno opredeljen, vsebinski in enakopraven način ter v skladu z nacionalnimi praksami in tradicijami;

59. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Odboru za socialno zaščito, Evropskemu odboru za zaposlovanje ter vladam in parlamentom držav članic in držav kandidatk.

(1) Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0123. (2) Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0466. (3) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0574. (4) Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0339. (5) Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0371.

Evropska unija in njene države članice se soočajo z globoko finančno, ekonomsko in socialno krizo. V zaščito čim več delovnih mest ter čim več zaposlitev v Evropi morajo vložiti velika prizadevanja.

Poročevalka je prepričana, da lahko evropski socialni modeli, katerih cilji so trajnostna rast, polna zaposlenost, socialni napredek, blaginja in socialna varnost, Evropsko unijo in njene države članice vodijo skozi krizo.

Za prebroditev krize in zaščito zaposlovanja, preprečitev množične brezposelnosti in pomoč brezposelnim, da najdejo novo delovno mesto, moramo okrepiti prizadevanja za naložbe v spretnosti, usposabljanje in ustvarjanje trajnostnih delovnih mest.

V zvezi s tem poročevalka pričakuje, da bo Evropski svet na spomladanskem zasedanju leta 2010 dosegel sporazum o jasnih navodilih in konkretnih ukrepih za zaščito delovnih mest in ustvarjanje zaposlitvenih možnosti v okviru strategije EU2020.

V okviru strategije EU2020 bi moral biti cilj učinkovit začetek obsežne evropske zaposlovalne pobude z izpolnitvijo formalnosti za zaposlitev prvih delavcev na enotni dostopni točki na eni strani, na drugi strani pa z okrepitvijo aktivacijskih programov, zlasti za nizkokvalificirane delavce, z osebnim svetovanjem, intenzivnim usposabljanjem ali preusposabljanjem in izpopolnjevanjem delavcev, s pripravništvom, subvencioniranim zaposlovanjem in finančno pomočjo za samozaposlitev in ustanovitev podjetja. poleg tega podpira izplačila Komisije iz Evropskega socialnega sklada, da se spodbudi razvoj in izpopolnjevanja strokovnega znanja.

Ta zaposlovalna pobuda bi morala vključevati hitro posredovanje v času, ko se delovna mesta dejansko izgubljajo, predvsem za zmanjšanje tveganja, da bi bili ljudje izključeni s trga dela. Za takšno posredovanje bodo potrebne precejšne naložbe v usposabljanje, vključno s povečanjem števila izvajalcev usposabljanja in bolj usklajenimi programi za ponovno povezavo usposabljanja in dela. Samo kratkoročni ukrepi ne bodo zadostovali, pač pa si bo treba prizadevati za možnost usposabljanja na visoki ravni, s čimer se bo povečala splošna usposobljenost v Evropski uniji in bo mogoče zadostiti spreminjajočim se potrebam sedanjega gospodarstva.

Poročevalka meni, da bodo prebivalci napore, ki se zahtevajo od njih, laže sprejeli, če jih bodo dojeli po eni strani kot pravične, po drugi pa kot jamstvo za zaposlovanje in socialno vključenost. Zaradi tega morajo države članice vlagati v ljudi z aktivnim izvajanjem strategij vseživljenjskega učenja in dodatno finančno podporo. Tako morajo socialni partnerji na evropski in nacionalni ravni podpreti naložbe v strategije vseživljenjskega učenja. Nacionalni cilj vlad in socialnih partnerjev za finančne naložbe v vseživljenjsko učenje pomaga pri doseganju zanesljivih zaposlitvenih poti.

Poročevalka je prepričana, da je treba v zaposlitveni in socialni politiki dejavno spodbujati enake možnosti za ženske in moške.

Podatki

Skupna stopnja brezposelnosti v EU-27 se je leta 2009 z 8 % povečala na 9,6 % (za moške s 7,8 na 9,8 % in za ženske z 8,1 na 9,3 %).

V zadnjih letih je skupno število zaposlenih s skrajšanim delovnim časom ostalo visoko in stabilno, pri čemer je delež v EU-15 višji kot v državah članicah, ki so k EU pristopile kasneje. Delež teh delavcev se je v EU-27 leta 2009 povečal za 0,5 odstotne točke primerjavi z letom 2008. Gre za precej veliko povečanje, saj se je med letoma 2006 in 2008 na splošno ta delež povečal le za 0,1 odstotne točke. Leta 2008 je več kot 18 % vseh zaposlenih v EU-27 delalo s skrajšanim delovnim časom (31 % vseh zaposlenih žensk in skoraj 8 % zaposlenih moških), od vseh zaposlenih za skrajšani delovni čas pa je 24 % to počelo neprostovoljno (skoraj 30 % moških in več kot 22 % žensk). Glavni razlog za neprostovoljno delo s skrajšanim delovnim časom (24 % neprostovoljno zaposlenih s skrajšanim delovnim časom) je, da niso mogli najti dela s polnim delovnim časom.

Na zaposlene s pogodbami za določen čas bolj vplivajo gospodarske razmere. Skupno število zaposlenih v EU-27 s pogodbo za določen čas je med letoma 2007 in 2009 padlo za 1,7 milijona. To pomeni zmanjšanje v višini 6,3 %, kar je veliko več od 1,3-odstotnega zmanjšanja števila zaposlenih s stalno pogodbo v istem obdobju.

Število samozaposlenih je od leta 2000 upadalo, vendar se je v zadnjih letih ustalilo. Leta 2007 je bilo več kot 15 % vseh zaposlenih v EU-27 samozaposlenih (razlika med moškimi in ženskami je bila približno šest odstotnih točk) v primerjavi s 7 % v ZDA.

Od vseh zaposlenih jih ima 14 % pogodbo za določen čas (leto 2008). Glavna razloga sta izobraževanje in usposabljanje, ali pa niso mogli najti stalne službe.

Približno 5 % vseh zaposlenih dela od doma (leto 2008).

Prožna varnost

Netipična zaposlitev pomeni delovno razmerje, ki ne ustreza standardnemu modelu zaposlitve s polnim delovnim časom oz. redni zaposlitvi za nedoločen čas pri enem samem delodajalcu za dolgo časovno obdobje. Prožne pogodbe so instrument, ki se v državah članicah uporablja kot del politike zaposlovanja in brezposelnim pomaga priti do dela. Pojavljati so se začele tudi zelo netipične oblike zaposlitve (pogodbe o zaposlitvi, ki trajajo manj kot šest mesecev, delovnik, krajši od 10 ur, nezapisane pogodbe o zaposlitvi). Te oblike zaposlitve prevladujejo predvsem med mladimi (starimi od 19 do 29 let) in starejšimi (več kot 50 let), ženskami in nizkokvalificiranimi delavci. Delavci z zelo netipičnimi oblikami zaposlitve imajo manj usposabljanja, bolj omejene poklicne možnosti in nižji dohodek v primerjavi z drugimi kategorijami delavcev, s tem pa tudi bolj negotov zaposlitveni profil.

Poročevalka je prepričana, da bi morale države članice nadzirati in analizirati razvoj na področju vseh vrst pogodb.

Prepričana je tudi, da bi s strogim izvajanjem strategij prožne varnosti pripomogli k preprečevanju nezakonitega zaposlovanja in omilili negotov značaj zelo netipičnih oblik zaposlitve. V okviru strategije prožne varnosti se je bolje osredotočiti na prehod v kakovostno zaposlovanje kot na ohranjanje delovnih mest. Glede na to bi morale države članice vlagati v dejavne politike glede trga dela in institucionalne reforme. Poleg tega je poročevalka prepričana, da bi morale države članice kritično analizirati zakonodajo o varstvu zaposlitve, saj bi to razjasnilo glavne razlike med državami članicami v primeru dolgotrajne brezposelnosti in trajanju zaposlitve.

Poročevalka je prepričana, da ima razprava o netipični zaposlitvi pomembno razsežnost z vidika spola, saj so v standardnih zaposlitvenih razmerjih moški nesorazmerno zastopani, v delovni sili pa je vedno več žensk, ki delajo po nestandardnih pogojih.

Socialni dialog

Poročevalka meni, da je uradno priznanje vloge socialnih partnerjev v novi pogodbi napredek, saj priznava njihovo samostojnost in ponovno potrjuje podporo, ki jo mora Evropska unija dati spodbujanju socialnega dialoga. Priznanje tripartitnega zasedanja o rasti in zaposlovanju kot institucionalnega telesa prispeva k udeležbi socialnih partnerjev v gospodarski politiki Evropske unije.

Prispevek evropskih in nacionalnih socialnih partnerjev k uresničevanju strategije EU2020 je posebej pomemben za doseganje zaposlitvenih ciljev in izvajanje načrta o prožni varnosti. Zaradi tega bi morali socialni partnerji na nacionalni ravni preseči zadržke pred „izključenimi“ delavci (zaposlenimi z netipičnimi ali zelo netipičnimi pogodbami) ter uravnotežiti njihove pravice in socialno varnost z „vključenimi“ delavci.

Sektorska raven je glavna raven za pogajanja v večini zahodnoevropskih držav ter v številnih srednje- in vzhodnoevropskih državah.

Udeležba socialnih partnerjev pri oblikovanju nacionalnih ukrepov za odzivanje na krize se močno razlikuje, odvisno od tradicij in struktur, povezanih z odnosi med delavci in delodajalci v državah, ter od narave sprejetih ukrepov. V številnih državah so se socialni partnerji pritožili, da jih vlada ne povabi k udeležbi in se s z njimi ne posvetuje pri pripravi svojih ukrepov.

Čeprav so razlike v udeleženosti socialnih partnerjev pri oblikovanju in izvajanju politik, na splošno prevladujejo težnje k uporabi širše palete instrumentov za dosego ciljev politik. Kakovost socialne in institucionalne podpore, ki jo imajo socialni partnerji, je verjetno odločilna za kakovost njihovega prispevka k strategiji EU2020.