o zagotavljanju neodvisnih ocen učinka

(2010/2016(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Lizbonske pogodbe in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki sta začeli veljati 1. decembra 2009,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. oktobra 2010 z naslovom „Pametna pravna ureditev v Evropski uniji“ (KOM(2010)0543),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2010 o boljši pripravi zakonodaje – 15. letno poročilo Evropske komisije o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti v skladu s členom 9 Protokola(1),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. oktobra 2008 o boljši pripravi zakonodaje 2006 v skladu s členom 9 Protokola o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti(2),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. septembra 2007 o boljši pripravi zakonodaje 2005: Uporaba načel subsidiarnosti in sorazmernosti – 13. letno poročilo(3),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. julija 2007 o zniževanju z zakonodajo predpisanih upravnih stroškov(4),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. maja 2006 o boljši pripravi zakonodaje 2004: Uporaba načela subsidiarnosti – Dvanajsto letno poročilo(5),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. aprila 2004 o oceni učinka zakonodaje Skupnosti in postopkov posvetovanja(6),

–   ob upoštevanju medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo z dne 16. decembra 2003 o boljši pripravi zakonodaje,

–   ob upoštevanju skupnega medinstitucionalnega pristopa k pripravi ocen učinka, o katerem so se novembra 2005 dogovorili Parlament, Svet in Komisija,

–   ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 2/2010,

–   ob upoštevanju ugotovitev študije o ocenah učinka v državah članicah EU, ki jo je naročil Evropski parlament,

–   ob upoštevanju smernic Komisije z dne 15. januarja 2009 za izvajanje ocen učinka in prilog k tem smernicam (SEC(2009)0092),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. junija 2002 o oceni učinka (KOM(2002)0276),

–   ob upoštevanju okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo z dne 20. oktobra 2010,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. oktobra 2010 z naslovom „Celostna industrijska politika za dobo globalizacije: konkurenčnost in trajnost v središču pozornosti“ (KOM(2010)614),

–   ob upoštevanju poročila odbora za oceno učinka iz leta 2010 (SEC(2011)0126),

–   ob upoštevanju pisma z dne 16. novembra 2010, ki ga je predsednica Odbora za pravice žensk in enakost spolov poslala poročevalki o pridobljeni izkušnji po oceni učinka, ki je bila opravljena glede učinka, ki ga je imelo podaljšanje porodniškega dopusta na 20 tednov,

–   ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7–0159/2011),

A. ker ocene učinka predstavljajo sistematično vrednotenje pričakovanih posledic zakonodajnih ukrepov,

B.  ker mora biti uvedba preglednega, jasnega, učinkovitega in visokokakovostnega regulativnega okolja ena od prednostnih nalog politike Evropske unije,

C. ker ocene učinka pozitivno prispevajo k splošno kakovostnejši zakonodaji Skupnosti v smislu njene boljše priprave,

D. ker težave pri prenosu in izvajanju veljavnega prava Unije med drugim nastajajo zaradi pomanjkljivo pripravljenih zakonodajnih besedil, za kar so odgovorni vsi evropski zakonodajni organi,

E.  ker Lizbonska pogodba vsebuje horizontalne socialne in okoljske klavzule (člena 9 in 11 PDEU), ki jih je treba upoštevati pri opredelitvi in izvajanju politik in dejavnosti Unije, zahtevajo pa poglobljeno analizo socialnega in okoljskega učinka vsake predlagane zakonodaje;

F.  ker so lahko ob sprejemanju novih zakonov, pa tudi pri poenostavitvi ali prenovitvi veljavnih zakonov in ugotavljanju njihove skladnosti s temeljnimi pravicami, ocene učinka koristne za boljše vrednotenje njihovih socialnih, gospodarskih, okoljskih in zdravstvenih posledic, s čimer prispevajo k manjši birokraciji, zagotavljajo pa tudi skladnost politik EU pri doseganju splošnih ciljev, ki jih je določil Evropski svet,

G. ker je po mnenju Komisije odbor za oceno učinka neodvisen, čeprav deluje pod vodstvom predsednika Komisije in ga sestavljajo visoki uradniki iz različnih generalnih direktoratov, predseduje pa mu namestnik generalnega sekretarja; ker to vodi do pristranskih informacij in torej do kršitve potrebne nevtralnosti,

H. ker se je Evropski parlament večkrat zavzel za uvedbo neodvisnih ocen učinka v Evropski uniji,

I.   ker ocene učinka, ki jih izvaja Komisija, niso vedno na enaki kakovostni ravni in pogosto služijo le kot utemeljitev zakonodajnega predloga, ne zagotavljajo pa objektivnega tehtanja dejstev,

J.   ker ocene učinka ne smejo postavljati novih, nepotrebnih birokratskih ovir pri nadaljnjem razvoju ali uveljavljanju evropske zakonodaje in politik,

K. ker so se Parlament, Svet in Komisija v medinstitucionalnem sporazumu z dne 16. decembra 2003, v skupnem medinstitucionalnem pristopu k pripravi ocen učinka iz novembra 2005 in v okvirnem sporazumu med Parlamentom in Komisijo z dne 20. oktobra 2010 dogovorili o pripravi načrta za boljšo pripravo zakonodaje, ta resolucija pa vsebuje konkretne predloge za izboljšanje ocen učinka,

L.  ker si Komisija v industrijski politiki prizadeva za nov pristop, zaradi česar je treba vse politične predloge, ki znatno vplivajo na gospodarstvo, temeljito analizirati v smislu njihovih posledic za konkurenčnost,

Splošne zahteve za ocene učinka na evropski ravni

1.  poudarja, da so ocene učinka pomembno orodje za pametne in boljše predpise v celotnem političnem ciklusu, ki bi ga morali pripravljavci predpisov EU pogosteje uporabljati kot pomoč pri učinkovitejšem ovrednotenju gospodarskih, socialnih, okoljskih in zdravstvenih posledic njihovih političnih izbir in njihovega učinka za temeljne pravice državljanov, pri tem pa bi morali ves čas kot enega izmed meril upoštevati analizo stroškov in koristi;

2.  pozdravlja sporočilo o pametnih predpisih in poudarja, da morajo imeti ocene učinka ključno vlogo v celotnem političnem ciklusu, od snovanja do izvajanja, uveljavljanja, ocenjevanja in revizije zakonodaje; poudarja pomen resnično premišljenega in dobro obveščenega odločanja v fazi snovanja zakonodajnih predlogov, ker lahko to prispeva k boljši kakovosti rezultatov in h krajšemu zakonodajnemu postopku;

3.  poudarja, da so temeljite ocene učinka potrebne za kakovostno zakonodajo in njen pravilen prenos, izvajanje in izvrševanje;

4.  poudarja, da ocena učinka v nobenem primeru ne more nadomestiti politične razprave in demokratičnega postopka odločanja zakonodajalca, ampak služi le kot strokovna priprava za sprejetje politične odločitve;

5.  poudarja, da se morajo ocene učinka izvajati v zgodnji fazi razvoja politike; poudarja, da morajo biti popolnoma neodvisne ter da se morajo vedno opirati na utemeljeno in objektivno analizo možnih učinkov;

6.  poudarja, da so se v skladu z medinstitucionalnim sporazumom o boljši zakonodaji sozakonodajalci zavezali, da bodo oceno učinka izvedli pred sprejetjem vsake bistvene dopolnitve, če bodo mnenja, da je to primerno in potrebno za zakonodajni postopek;

7.  meni, da je v postopek izdelave ocene učinka treba vključiti zunanje strokovnjake z vseh področij politik, pa tudi vse zainteresirane strani, da se zagotovi neodvisnost in objektivnost; v zvezi s tem opozarja na temeljno razliko med javnim posvetovanjem in neodvisno oceno učinka; opozarja, da bi morale biti za končni rezultat in nadzor metodologije in kakovosti ocene učinka še naprej odgovorne institucije Evropske unije, da bi tako zagotovili, da bi bile ocene učinka izdelane po enako visokih merilih;

8.  se zavzema za čim večjo preglednost pri pripravi ocen učinka ter za predčasno objavo celovitih časovnih načrtov za predlagano zakonodajo, tako da bi bil zagotovljen enak dostop do zakonodajnega postopka za vse zainteresirane strani; zato meni, da bi bilo treba čas, ki ga ima Komisija za posvetovanje, podaljšati na 12 tednov;

9.  meni, da ne bi smelo biti možno, da ocene učinkov projektov ali zakonodaje, ki jih podpira javna uprava ali njena odvisna podjetja, odobri ta uprava;

10. meni, da je bistveno, da države članice ocene učinka predhodno preverijo ter tako ocenijo vpliv zakonodajnega predloga na nacionalne zakonodaje in javne politike; poziva k izvajanju obsežnejših naknadnih ocen in dodatnemu premisleku o vključitvi obveznih korelacijskih tabel, na podlagi katerih bi lahko ugotovili, ali so države članice ustrezno uveljavile zakonodajo EU in uresničile njene cilje;

11. meni, da je ocena učinka primeren instrument za preverjanje ustreznosti predlogov Komisije, še zlasti njihove skladnosti z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, in za jasnejšo razlago sozakonodajalcem in javnosti o razlogih za izbiro določenega ukrepa;

12. poudarja, da so ključni elementi dobre ocene učinka prepoznavanje problema, posvetovanje z deležniki, opredelitev ciljev, ki jih je treba doseči, in oblikovanje možnih strateških ukrepov;

13. meni, da je pomembno, da nove zakonodajne predloge spremlja ocena učinka; opozarja, da to lahko velja tako za poenostavitve in preoblikovanja prava Skupnosti kot za delegirane in izvedbene akte v skladu s členom 290 oziroma členom 291 PDEU, kjer je to primerno;

14. meni, da je ocena učinka „živ“ dokument, ki je del postopka priprave zakonodaje; poudarja, da je treba zagotoviti dovolj prožnosti, ki bo v prihodnje omogočala izvajanje ocen učinka med samim postopkom priprave zakonodaje;

15. poziva, naj se ocene učinka ne osredotočajo izključno na analizo stroškov in koristi, ampak naj v skladu z načelom celovitega pristopa upoštevajo več različnih meril in tako zakonodajalcu zagotovijo čim bolj celovito sliko; v zvezi s tem opozarja na gospodarske, socialne in okoljske vidike, omenjene v medinstitucionalnem sporazumu z dne 16. decembra 2003 in v skupnem pristopu iz leta 2005, ki jih je treba združiti v skupno oceno; ob tem poudarja, da je treba zagotoviti doslednost med politikami in dejavnostmi EU, in sicer z upoštevanjem vseh njenih ciljev in v skladu z načelom prenosa pristojnosti iz člena 7 PDEU;

16. predlaga, da se v okviru ocen učinka stalno izvaja analiza stroškov in koristi, tj. preverjanje stroškovne učinkovitosti vseh programov in ukrepov, ki vplivajo na odhodke, ter se preučijo možni učinki za mala in srednja podjetja (MSP); v zvezi s tem poziva k dosledni uporabi testa MSP v skladu z aktom o malih podjetjih iz leta 2008; v zvezi s tem opozarja, da je treba pri vsakem novem zakonu, ki bremeni MSP, skrbno oceniti obstoječe predpise, da bi tako zmanjšali skupno regulativno obremenitev MSP;

17. zahteva, da se v okviru ocen učinka izvede natančna analiza vseh predlogov politik, ki znatno vplivajo na konkurenčnost industrije; nadalje poziva k izvedbi naknadne ocene učinka zakonodaje EU na konkurenčnost evropskega gospodarstva; opozarja, da je v sporočilu o celostni industrijski politiki za dobo globalizacije tudi Komisija napovedala takšno ravnanje;

18. poudarja, da se je treba, preden se predlaga nova zakonodaja, naučiti iz naknadnih ocenjevanj veljavne zakonodaje in analiz ustrezne sodne prakse Sodišča ter da je potrebna ustrezna razprava o strateških izbirah, ki so na voljo znotraj določene politike;

19. predlaga, da se v ocenah učinka na evropski ravni oceni tudi evropska dodana vrednost v smislu znižanja stroškov, ki bi ga zagotovila evropska rešitev, oziroma dodatnih stroškov v državah članicah, če ne bi bilo rešitve na ravni EU;

20. meni, da je treba pri ocenah učinka upoštevati učinek na gospodarska partnerstva EU, pa tudi posledice izbire določenega evropskega standarda namesto mednarodnega;

21. poudarja, da morajo ocene učinka v celoti obravnavati razpoložljive možnosti, ki so na voljo zakonodajalcu, te pa morajo vedno vključevati tudi temeljito analizo možnosti neukrepanja;

22. poudarja, da ocene učinka ne smejo povečati birokracije in povzročiti nepotrebnih zamud v zakonodajnem postopku; vseeno pa je treba ocenam učinka dati dovolj časa, da bi lahko prinesle zanesljiv rezultat; v zvezi s tem poudarja, da se ocene učinka ne smejo zlorabiti za preprečevanje sprejetja neželenih pravnih predpisov; zato predlaga, da se zagotovijo tehnični in upravni pogoji za hitro in pravočasno izvajanje ocen učinka, na primer z instrumenti, kot so okvirni sporazumi, pospešen postopek javnih razpisov in optimalna uporaba lastnih virov;

23. v smislu načela primerov najboljše prakse poziva k upoštevanju izkušenj drugih držav, v katerih se ocene učinka izvajajo že vrsto let, saj se bodo tako ocene učinka na ravni Evropske unije še izboljšale;

24. poziva k posodabljanju ocen učinka skozi celoten zakonodajni postopek, da bodo tako upoštevane spremembe, do katerih bo prišlo v tem postopku;

25. poudarja, da se morajo ocene učinka izvajati ne le pred sprejetjem zakonodajnega besedila (predhodno), temveč tudi po njem (naknadno); opozarja, da je to pomembno za boljšo oceno o tem, ali so bili cilji določenega predpisa dejansko doseženi in v kolikšni meri je treba predpis prilagoditi oziroma zakaj ga je treba ohraniti; kljub temu poudarja, da naknadna ocena ne sme nikoli nadomestiti obveznosti Komisije, ki mora kot „varuhinja Pogodb“ učinkovito in pravočasno spremljati izvajanje prava Unije v državah članicah;

26. poudarja osnovno odgovornost Komisije za izvajanje visoko kakovostnih ocen učinka njenih predlogov, ko uveljavlja pravico do pobude v skladu s Pogodbo;

Možnosti izboljšav na ravni Evropske komisije

27. priznava, da je Komisija v preteklih letih optimizirala ocene učinka, vendar poudarja, da jih mora še dodatno izboljšati;

28. v zvezi s tem opozarja na odbor Komisije za oceno učinka, ki je bil ustanovljen leta 2006 in je v veliki meri odgovoren za nadaljnji razvoj ocen učinka Komisije;

29. poudarja, da so člani odbora za oceno učinka le formalno neodvisni, saj jih imenuje predsednik Komisije, katerega navodila sprejemajo, zato ni mogoče govoriti o popolni neodvisnosti; zato poziva k temu, da člane odbora za oceno učinka pred njihovim imenovanjem preverita Evropski parlament in Svet, da ne bodo več vezani na navodila predsednika Komisije; poziva, naj delo odbora za oceno učinka in strokovnjakov poteka v okviru javnih pristojnosti ob največji možni preglednosti, da se njihova neodvisnost lahko preveri v praksi;

30. poziva tudi, naj se v delo odbora za oceno učinka vključijo strokovnjaki z vseh političnih področij, pa tudi vse zainteresirane strani; poziva, naj ti strokovnjaki ne prihajajo iz služb Komisije in naj ne bodo vezani na njena navodila;

31. spodbuja k zgodnji in celoviti vključitvi Evropskega parlamenta in zlasti pristojnih parlamentarnih odborov, na primer z obveščanjem in vmesnimi poročili, v celoten proces priprave ocene učinka in v delo odbora za oceno učinka; poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu ob predložitvi zakonodajnega predloga pošlje po dve do štiri strani dolge povzetke s celovito oceno učinka, ki bo po potrebi vključevala pojasnilo, zakaj določena ocena učinka ni bila izvedena; s tem bosta ti dve instituciji lahko preverili, ali so obravnavana vsa ustrezna vprašanja, ne da bi z vplivanjem na dejansko ocenjevanje ogrozili neodvisnost ocene;

32. ugotavlja, da bi se morala Komisija pri pripravi ocene učinka posvetovati tudi z državami članicami, saj morajo te direktive pozneje prenesti v nacionalno zakonodajo in nacionalni organi praviloma bolje vedo, kakšen vpliv imajo predpisi v praksi;

33. poudarja, da pametni predpisi, ki temeljijo na popolni in objektivni oceni učinka, ostajajo skupna odgovornost evropskih institucij in držav članic ter da mora Komisija zato upoštevati tudi povratne informacije, ki jih prejme od Evropskega parlamenta, Odbora regij, Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in držav članic;

34. opozarja, da je treba pred dokončnim sprejetjem ocene učinka njene začasne ugotovitve vedno ponuditi v zunanji pregled; zato se zavzema za to, da je ta pregled dostopen javnosti;

35. opozarja na kritiko Evropskega računskega sodišča, da Komisija včasih začne obravnavo zakonodajnih pobud, čeprav proces priprave ocene učinka še ni zaključen; poleg tega je seznanjen s kritikami, da vsem političnim opcijam ni namenjena enaka raven pozornosti; poudarja, da je treba v procesu priprave ocene učinka v celoti upoštevati vse politične opcije;

36. poziva k večji preglednosti s splošno objavo vseh strokovnjakov in drugih udeležencev, ki so sodelovali v procesu priprave ocene učinka, in njihovih izjav o interesih;

37. v zvezi z javnimi posvetovanji spodbuja pravočasno obveščanje zainteresiranih strani o načrtovanem posvetovanju; nadalje predlaga, da zainteresirane strani v okviru javnih posvetovanj dobijo tudi priložnost, da izrazijo mnenje o ocenah učinka, in sicer pravočasno, torej pred objavo kakršnega koli predloga Komisije;

38. zahteva, da so podatki, ki jih uporablja Komisija, zanesljivi in primerljivi;

39. poziva Komisijo, naj v ocenah učinka sistematično preučuje upravno obremenitev, ki jo prinašajo zakonodajni predlogi, in vedno jasno poudari, katera od preučenih možnosti odpravlja največ upravnih obremenitev oziroma povzroči najmanj dodatne birokracije;

40. opozarja, da je istočasna predstavitev rezultatov ocene učinka in zakonodajnega predloga neugodna, saj vzbuja vtis, da ocena učinka služi predvsem kot utemeljitev predloga Komisije; zato poziva k zgodnji objavi dokumentov v vseh fazah zakonodajnega postopka ter k temu, da se končna ocena učinka Komisije, ki jo je odobril odbor za oceno učinka, objavi, preden se začnejo posvetovanja med službami;

41. predlaga, da se vse dokončane ocene učinka Komisije objavijo v posebnih publikacijah Komisije, tako da se je mogoče nanje enostavno sklicevati in da jih lahko javnost enostavno poišče na določeni spletni strani;

42. zahteva naknadno oceno sprejetih aktov, ki jo mora izvesti Komisija; kljub temu poudarja, da naknadna ocena ne bi smela nikoli nadomestiti omenjene naloge Komisije, da spremlja uporabo prava Unije v državah članicah;

43. poziva Komisijo, naj pripravi podrobna mnenja o ocenah učinka, ki jih je izvedel Parlament;

Možnosti izboljšav na ravni Evropskega parlamenta

44. poziva odbore, naj dosledneje uporabljajo že obstoječ instrument ocene učinka Parlamenta; opozarja, da obstaja posebna proračunska postavka za pripravo ocen učinka; meni, da je uporaba ocene učinka Parlamenta še posebej potrebna v primerih, ko je bil prvotni predlog bistveno spremenjen;

45. poleg tega opozarja, da ocene učinka ni treba nujno pripraviti v okviru dolgotrajne študije, temveč se lahko izvede tudi v obliki krajših študij, delavnic in razprav s strokovnjaki;

46. meni, da bi moral biti v zakonodajne resolucije Parlamenta sistematično vključen standarden stavek, ki bi navajal, da se upoštevajo vse ocene učinka, ki jih izvajajo institucije EU na področjih, ki ustrezajo predlagani zakonodaji;

47. opozarja, da imajo Parlament in odbori že na voljo mehanizme za preverjanje ocen učinka Komisije; meni, da bi lahko Komisija ocene učinka predstavila ustreznim odborom, kar bi koristno dopolnjevalo preverjanje, ki ga izvaja Parlament; ugotavlja, da je tako preverjanje mogoče med drugim izvajati tudi z dopolnilnimi ocenami učinka, dodatnimi analizami, revizijo ocen učinka Komisije s strani zunanjih strokovnjakov, pa tudi s pripravo posebnih sej z neodvisnimi strokovnjaki; poudarja, da je treba v povezavi s tem še naprej usklajeno razvijati delo tematskih sektorjev Parlamenta;

48. poudarja, da je mogoče ocene učinka Parlamenta obravnavati kot popravke ocen učinka Komisije;

49. poziva, naj se na ravni Parlamenta, zlasti pa odborov, ocene učinka Komisije obravnavajo sistematično in kar se da zgodaj;

50. poudarja, da mora odločitev o pripravi ocene učinka Parlamenta sprejeti pristojni odbor v sodelovanju s poročevalcem; predlaga, da se poslovnik Parlamenta spremeni tako, da bo lahko oceno učinka naročila že četrtina članov odbora;

51. spodbuja vse svoje odbore, naj pred obravnavo zakonodajnega postopka s Komisijo opravijo poglobljeno razpravo o oceni učinka;

52. poudarja, da so ocene učinka pomembne tudi med parlamentarnim zakonodajnim postopkom; spodbuja Parlament, naj možnost priprave ocen učinka preuči pri bistvenih predlogih sprememb v vsaki fazi zakonodajnega postopka; opozarja, da to ne sme povzročiti daljših zamud;

53. poleg tega poziva, naj se posameznim poslancem dodeli pristojnost, da zahtevajo krajše študije, s pomočjo katerih bodo pridobili pomembna dejstva ali statistične podatke na področjih, povezanih z njihovim parlamentarnim delom; predlaga, naj take študije poleg sedanjih nalog pripravlja knjižnica Evropskega parlamenta;

54. zato poziva Parlament, naj sprejme načrt, po katerem bi njegova knjižnica to storitev nudila poslancem; poudarja, da morajo vsi načrti temeljiti na primerih najboljše prakse parlamentarnih knjižnic, tudi tistih v državah članicah, in da jih je treba izvajati v skladu s strogimi pravili in ob polnem sodelovanju z izvajalci raziskav za odbore;

Oblikovanje neodvisne strukture za pripravo ocen učinka v Evropskem parlamentu in usmeritev za prihodnost

55. poudarja pomen, ki bi ga enoten mehanizem za pripravo ocen učinka imel za kakovost in skladnost oblikovanja politike;

56. zato poziva k vzpostavitvi celovitega procesa priprave ocen učinka v Evropskem parlamentu; v zvezi s tem predlaga, naj se razvije skupen postopek priprave ocen učinka na podlagi skupne sistematike in metodike, ki ju bodo uporabljali vsi odbori;

57. poudarja, da bi to moralo potekati pod okriljem neodvisne strukture, ki bi uporabljala lastne vire Parlamenta, naprimer z vključitvijo knjižnice in tematskih sektorjev, a bi v njej sodelovali tudi zunanji strokovnjaki, kot so napoteni uradniki iz nacionalnih struktur za ocene učinka, ki bi se v posamezne ocene učinka vključevali ad hoc; struktura bi bila odgovorna Evropskemu parlamentu preko nadzornega odbora, ki bi ga sestavljali poslanci;

58. poziva k zagotovitvi potrebne upravne infrastrukture, pri čemer mora biti ta proračunsko nevtralna in uporabljati obstoječe vire;

59. poudarja, da je treba dolgoročno razmisliti o možnosti skupnega pristopa evropskih institucij k pripravi ocen učinka; opozarja, da sta že medinstitucionalni sporazum z dne 16. decembra 2003 in skupni medinstitucionalni pristop k pripravi ocen učinka iz novembra 2005 pozvala k skupnim metodam za pripravo ocen učinka evropskih institucij;

60. obžaluje, da Evropska komisija zavrača zamisel o splošnem pristopu evropskih institucij k pripravi ocen učinka;

61. opozarja, da Svet doslej skorajda ni uporabljal instrumenta ocene učinka; zato ga poziva, naj ocene učinka uporablja intenzivneje, po omenjenem medinstitucionalnem skupnem pristopu k ocenam učinka, da bi se izboljšala kakovost njegovega prispevka k zakonodaji EU; poudarja, da si odgovornost za pametne predpise, ki temeljijo na celoviti in objektivni oceni učinka, še naprej delijo institucije EU in države članice;

o

o o

62. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) P7_TA(2010)0311. (2) UL C 15 E, 21.1.2010, str. 16 (3) UL C 187 E, 24.07.2008, str. 67 (4) UL C 175 E, 10.07.2008, str. 124 (5) UL C 297 E, 07.12.2006, str. 128 (6) UL C 104 E, 30.04.2004, str. 146

Ocene učinka so osrednji instrument zakonodaje, ki ga mora evropski zakonodajalec v prihodnosti intenzivnejše uporabljati. Prednosti ocen učinka so na dlani. Ocene učinka seznanjajo zakonodajalca z možnimi posledicami njegovih ukrepov in mu pomagajo pri odločanju. Tako lahko znatno prispevajo k boljši zakonodaji. Vendar pa ocene učinka v nobenem primeru ne nadomeščajo politične razprave ter demokratično legitimiranega postopka odločanja zakonodajalca. Služijo le kot strokovna pomoč pri vsebinskem oblikovanju politične odločitve.

Osnutek poročila je razdeljen na štiri dele. Najprej so predstavljene splošne zahteve za ocene učinka na evropski ravni. V drugem delu obravnava poročilo ocene učinka Evropske komisije in nakazuje možnosti izboljšav. Tretji del je posvečen ocenam učinka, ki jih izvaja Evropski parlament. Četrti in zadnji del predstavlja zahtevo za neodvisno strukturo za pripravo ocen učinka v Evropskem parlamentu, ki ga morajo uporabljati vsi parlamentarni odbori, da bi tako dodatno izboljšali zakonodajo in ustvarili sinergije.

Splošne zahteve za ocene učinka na evropski ravni

Parlament meni, da morajo ocene učinka, ki jih uporabljajo evropske institucije, upoštevati določena načela. Ocene učinka morajo biti predvsem izdelane popolnoma neodvisno in pregledno. Zajemati morajo vse kategorije zakonodajnih predlogov, izvedene pa morajo biti po jasni metodologiji. Predstavljeni možni ukrepi morajo upoštevati tudi možnost neukrepanja. Pri tem je treba ustrezno upoštevati posebne posledice za mala in srednja podjetja. Prav tako je treba ocene učinka v razvoju tekočega zakonodajnega postopka redno posodabljati.

Možnosti izboljšav na ravni Evropske komisije

Parlament priznava, da je Evropska komisija izboljšala kakovost ocen učinka, zlasti z ustanovitvijo lastnega odbora za oceno učinka. Vendar lastne izkušnje, povratne informacije poslancev Parlamenta in ne nazadnje poročilo Evropskega računskega sodišča kažejo, da bi bilo mogoče ocene učinka Komisije v sedanji obliki dodatno izboljšati. To med drugim pomeni tesnejše vključevanje odborov Evropskega parlamenta in natančno obrazložitev, zakaj Komisija pri posameznih zakonodajnih predlogih deloma ne izvaja ocen učinka. Poleg tega se mora Komisija zavezati, da bo izrazila mnenje o ocenah učinka, ki jih naroči Parlament.

Možnosti izboljšav na ravni Evropskega parlamenta

Parlament že lahko izvaja lastne ocene učinka in natančno revidira ocene učinka Komisije. Vendar praksa kaže, da Parlament le redko izvaja take ukrepe. Parlament zato poziva svoje pristojne odbore, naj intenzivneje uporabljajo ocene učinka za izboljšanje kakovosti lastne zakonodaje. Pri tem je treba razmisliti o tem, ali bi lahko ocene učinka naročala že ena četrtina članov odbora.

Oblikovanje neodvisne strukture za pripravo ocen učinka v Evropskem parlamentu in usmeritev za prihodnost

Glavna zahteva Parlamenta je oblikovanje neodvisne strukture za pripravo ocen učinka v Parlamentu za dodatno izboljšanje njegove zakonodaje in izrabo sinergij. V dolgoročnem smislu je treba razmisliti o možnosti skupnega mehanizma za vse evropske institucije.

POBUDE

Odbor za ekonomske in monetarne zadeve poziva Odbor za pravne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A. ker je Parlament že večkrat poudaril, da so neodvisne ocene učinka garancija za kakovost zakonodaje, in je že večkrat pozval, naj se za njih določi zunanji, neodvisni pregled,

B.  ker je po mnenju Komisije odbor za oceno učinka neodvisen, čeprav deluje pod vodstvom predsednika Komisije in ga sestavljajo visoki uradniki iz različnih generalnih direktoratov, predseduje pa mu namestnik generalnega sekretarja; ker to vodi do pristranskih informacij in torej do kršitve potrebne nevtralnosti,

C. ker ocene učinka ne smejo postavljati novih, nepotrebnih birokratskih ovir pri nadaljnjem razvoju ali uveljavljanju evropske zakonodaje in politik,

D. ker ni jasnega pregleda nad skupnimi stroški ocen učinka niti niso stroški zanje prikazani po posameznih generalnih direktoratih,

1.  meni, da je treba za postopek ocene učinka določiti neodvisni in zunanji nadzor kakovosti;

2.  meni, da sedanja sestava in sedež odbora za oceno učinka ne ustrezata zahtevi po neodvisnih ocenah učinka, ker ni zunanjega pregleda;

3.  meni, da bi moral postopek neodvisnega nadzora kakovosti, skupaj z analizo stroškov in koristi, med drugim opredeliti potrebo po oceni učinka in upoštevati njen strošek in zamude, ki zaradi nje nastajajo pri zakonodaji in politikah,

4.  poziva Komisijo, naj poišče navdih v primerih najboljše prakse v državah članicah in zagotovi neodvisne ocene učinka; poudarja, da mora Parlament uporabiti zgolj ciljno usmerjene ocene učinka v primerih, ko se predpisi drastično spremenijo med postopkom soodločanja.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

POBUDE

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane poziva Odbor za pravne zadeve, kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.        poziva Komisijo, naj izvede obvezne ocene učinka za vse zakonodajne predloge, da se ugotovi, ali je zakonodaja potrebna in ali prinaša „dodano vrednost EU”;

2.        glede na stroške izvajanja ocen učinka predlaga, da se da prednost zakonodajnim predlogom;

3.        poudarja, da imajo ocene učinka vlogo smernic za boljšo pripravo zakonodaje in so lahko zgolj v pomoč pri političnem odločanju, da pa v nobenem primeru ne bi smele nadomestiti političnih odločitev v demokratičnem procesu odločanja ali ovirati vloge politično odgovornih nosilcev odločanja;

4.        poudarja tudi, da ocene učinka ne smejo povzročati zamud v zakonodajnem postopku, niti se ne smejo instrumentalizirati kot postopkovne ovire v poskusih, da se onemogoči sprejetje neželenih pravnih predpisov;

5.        poudarja, da bi se bilo treba z zainteresiranimi stranmi v procesu oblikovanja ocen učinka posvetovati in da bi moral biti osnutek ocene učinka na voljo za pripombe pred objavo končnega dokumenta;

6.        predlaga, da lahko Parlament in Svet za področja posebnega strokovnega znanja zahtevata, naj ocene učinka izvedejo zunanji strokovnjaki;

7.        poziva k obvezni izvedbi analize stroškov in koristi z jasno opredeljenimi koristmi in stroški, ki jo je treba vključiti v vsako oceno učinka, da bi lahko primerjali različne možnosti;

8.        poziva, naj se koncept stroškov in koristi v ocenah učinka zakonodajnih predlogov razširi, tako da bo vključeval posebne kazalce za naravne in kulturne vire, da bi preprečili njihovo morebitno uničenje, saj ti viri zahtevajo ločeno in drugačno ocenjevanje;

9.        poziva k obvezni analizi srednje- in dolgoročnih gospodarskih in družbenih posledic ter posledic za okolje in zdravje, ki jih je treba uravnoteženo vključiti v vsako oceno učinka; meni, da bi moralo biti v oceni učinka izrecno navedeno, če teh posledic ni;

10.      predlaga, da ocene učinka zakonodajnih predlogov vključujejo gospodarsko oceno izvajanja načela substitucije;

11.      poudarja, kako pomembno in potrebno je, da odbori Parlamenta v skladu z medinstitucionalnim skupnim pristopom k oceni učinka že v začetni fazi pregledajo ocene učinka in spremljajoča poročila odbora za ocene učinka ter da izvedejo lastne ocene učinka v primeru pomembnih sprememb predlogov Komisije;

12.      poziva Komisijo, naj oblikuje resnično neodvisen odbor za ocene učinka, ki bo izvajal natančen zunanji nadzor nad ocenami učinka; predlaga, da bi odbor sestavljali neodvisni člani, ki ne bi bili iz institucij EU, in da bi ga potrdila Parlament in Svet ter podpiral sekretariat osebja Komisije; predlaga, da bi odbor Parlamentu priporočil, naj zavrne zakonodajne predloge, katerih ocena učinka ne bi izpolnjevala zahtevanih standardov;

13.      predlaga, da naj bo Računsko sodišče odgovorno za nadzor nad imenovanjem novih članov odbora za ocene učinka in pregled prvih poročil, ki jih pripravi novi odbor, in da naj zagotavlja, da Parlament in Svet upoštevata pravila iz zgoraj omenjenega skupnega medinstitucionalnega pristopa;

14.      poziva predsednika odbora za ocene učinka, naj na prošnjo pristojnih odborov te obišče oziroma se jim predstavi, kar naj stori vsako leto po objavi letnega poročila odbora za ocene učinka;

15.      meni, da mora dejanska neodvisnost ocen učinka postati splošno načelo, ki bi veljalo za vse vrste ocen učinka, zlasti za presoje vplivov na okolje; poleg tega meni, da bi morala direktiva o presoji vplivov na okolje vsebovati jamstvo o veljavnosti tega načela(1);

16.      je prepričan, da bi moral Parlament Komisijo pozvati, naj predlaga spremembe h Konvenciji OZN o presoji čezmejnih vplivov na okolje (konvencija iz Espooja), kar bi zagotovilo neodvisnost presoj vplivov na okolje;

17.      meni, da mora Komisija aktivno braniti interese EU in vseh njenih držav članic v primerih, kjer lahko projekti tretjih držav vplivajo na Evropsko unijo oziroma na eno ali več njenih držav članic.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

(1)              Direktiva Sveta 85/337/EGS z dne 27. junija 1985 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (kakor je bila spremenjena), UL L 175, 5.7.1985, str. 40.

POBUDE

Odbor za industrijo, raziskave in energetiko poziva Odbor za pravne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  poudarja, da bi moral odbor za oceno učinka pri Komisiji zagotoviti strog nadzor kakovosti, pa tudi preglednost, da bi moral vključevati ustrezno število neodvisnih strokovnjakov, ki ne zasedajo izvršnih mest in bi jih predlagala Komisija ter odobril Evropski parlament, in poročati pristojnemu odboru;

2.  meni, da je ocena učinka primeren instrument za preverjanje ustreznosti predlogov Komisije, še zlasti skladnosti z načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, in za jasnejšo razlago sozakonodajalcem in javnosti o razlogih za izbiro določenega ukrepa;

3.  meni, da bi moral odbor za oceno učinka preveriti vse ocene učinka Komisije in dati mnenja o njih; meni, da bi morala Komisija, če se navkljub kritičnem mnenju odbora za oceno učinka, odloči, da svojega predloga ne bo spremenila, skupaj s predlogom objaviti izjavo, v kateri bo pojasnila svojo odločitev, pa tudi mnenje odbora za oceno učinka;

4.  poudarja, da ocene učinka nikakor ne smejo okrniti neodvisnosti Komisije pri izvajanju njenih institucionalni pooblastil, zlasti ne njene izključne pravice, da predlaga zakonodajne akte, kot to določa člen 17 Pogodbe o Evropski uniji;

5.  meni, da bi moralo biti odboru za oceno učinka omogočeno, da v ocenah učinka preverja izračune stroškov in ob pomoči neodvisnih strokovnjakov, če je to potrebno, pripravlja neodvisne izračune stroškov;

6.  meni, da je treba pri ocenah učinka upoštevati učinek na gospodarska partnerstva EU, pa tudi posledice izbire določenega evropskega standarda namesto mednarodnega;

7.  meni, da bi morale biti ocene učinka sistematično opravljene za vsak zakonodajni predlog, in Komisijo poziva, naj v izjemnih primerih, ko ocene učinka ni možno opraviti, vedno utemelji, zakaj ni bila opravljena;

8.  meni, da pri ocenah učinkov pristop ocene stroškov in koristi ne zadošča, zato poudarja, da je potreben celovit pristop k ocenam učinkov, ki obravnavajo medsebojno učinkovanje ekonomskih – ob posebnem poudarku na malih in srednjih podjetjih –, okoljskih, socialnih, ozemeljskih in zdravstvenih dejavnikov;

9.  se zavzema, da bi vsaka ocena učinka vsebovala politične alternative, in Komisijo poziva, naj vzpostavi mehanizem za zagotavljanje tesnejšega medinstitucionalnega sodelovanja;

10. poziva Komisijo, naj se posvetuje z zainteresiranimi stranmi in predstavniki drugih institucij EU, da bodo ti bolj zgodaj in v večji meri vključeni v proces in da se osnutki preučijo pred dokončnim oblikovanjem predloga, s čimer bi Komisija bolje uporabila ocene učinka in njihovo vsebino pri izbiri politike; nadalje meni, da bi morali biti zagotovljeni povzetki ocen učinkov;

11. poudarja, da bi bilo treba ocene učinka posodabljati med ciklom oblikovanja politik, zlasti zaradi upoštevanja vsebinskih sprememb prvotnega zakonodajnega predloga Komisije, in da bi moralo biti posodobljeno besedilo na voljo pred končnim glasovanjem v Parlamentu; spodbuja bolj sistematično in ciljno usmerjeno uporabo ocen učinka v Parlamentu v primerih, ko so k predlogom podane precejšnje spremembe v odborih, v skladu z medinstitucionalnim skupnim pristopom k oceni učinka in navodili Parlamenta o ocenah učinka;

12. opominja, da je upravno breme, ki ga bo nova zakonodaja pomenila za podjetja in javno upravo, zelo pomemben element ocen učinka, po možnosti pa bi morali biti izmerjeni tudi upravni stroški in stroški uskladitve; poziva, da se za dosego uravnoteženega pristopa nameni pozornost tako zmanjševanju upravnega bremena kot doseganjem ciljev zakonodaje, ter zahteva, da se natančno oceni učinke novih predpisov na industrijo glede na cilje strategije Evropa 2020 in sedanje razprave o novi industrijski politiki za Evropo;

13. zahteva, da se zlasti za oceno učinka novih predpisov na mala in srednja podjetja dosledno uporablja in objavlja test MSP;

14. meni, da bi moralo metodologijo odbora za oceno učinka v procesu ocenjevanja učinka redno ovrednotiti neodvisno telo, denimo Računsko sodišče; poudarja, da je treba opravljati naknadno vrednotenje, da se ugotovi, ali je bila politika učinkovita, in se za ocene učinka poišče najboljša metodologija;

15. poudarja, da tisti, ki spodbujajo projekte ali imajo posredno ali neposredno korist od njihovega izvajanja, ne smejo izvajati ali potrjevati osnutkov ocen učinkov na okolje, saj je potrebna obvezna neodvisna zunanja ocena;

16. meni, da ne bi smelo biti možno, da ocene okoljskih učinkov projektov ali zakonodaje, ki jih podpira javna uprava ali njena odvisna podjetja, izvaja ali odobri ta uprava;

17. meni, da bi bilo treba glede na stroške ocen učinka dati prednost ocenam zakonodajnih predlogov za zavezujoča pravila.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

POBUDE

Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov poziva Odbor za pravne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.   poudarja, da se je treba naučiti iz naknadnih ocenjevanj veljavne zakonodaje in analiz ustrezne sodne prakse Sodišča ter da je potrebna ustrezna razprava o strateških izbirah, ki so na voljo znotraj določene politike, preden se predlaga nova zakonodaja;

2.   poudarja, da so za kakovostno zakonodajo in njen pravilen prenos, izvajanje in izvrševanje potrebne temeljite ocene učinka;

3.   poziva Komisijo, naj neodvisno in nepristransko preuči vse možnosti, ne da bi se že pred zaključkom ocene učinka opredelila za eno izmed njih;

4.   podpira strateški pristop za ocene učinka, kot ga priznava sporočilo Komisije o pametni pravni ureditvi v Evropski uniji, ki ga je treba izvajati med celotnim političnim ciklom, od nastanka do izvajanja, izvrševanja, ocenjevanja ter revizije zakonodaje; poudarja, da je treba več pozornosti in sredstev nameniti fazi zasnove zakonodajnih predlogov, saj to lahko prinese boljše rezultate in pospeši zakonodajni postopek;

5.   poudarja, da se mora Komisija za objektivno oceno učinka sistematično posvetovati z vsemi zainteresiranimi stranmi, tudi z malimi in srednjimi podjetji in organizacijami za varstvo potrošnikov, s čimer se bo okrepil glas državljanov EU v posvetovanjih;

6.   ugotavlja, da bi se morala Komisija pri pripravi ocene učinka posvetovati tudi z državami članicami, saj morajo te direktive pozneje prenesti v nacionalno zakonodajo in nacionalni organi praviloma bolje vedo, kakšen vpliv imajo predpisi v praksi;

7.   meni, da je ocena učinka „živ“ dokument, ki je del postopka priprave zakonodaje; poudarja, da je treba zagotoviti dovolj prožnosti, ki bo v prihodnje omogočala izvajanje ocen učinka med samim postopkom priprave zakonodaje;

8.   poudarja, da so se v skladu z Medinstitucionalnim sporazumom o boljši zakonodaji sozakonodajalci zavezali, da bodo pred sprejetjem katere koli bistvene dopolnitve izvedli presojo vplivov, če bodo mnenja, da je to primerno in nujno za zakonodajni postopek;

9.   poziva Komisijo, naj za zagotovitev upoštevanja zahtev o varstvu potrošnikov poskrbi za oceno možnega učinka predloga za notranji trg in potrošnike, pa tudi gospodarskih, družbenih in okoljskih učinkov;

10. poziva Komisijo, naj v ocenah učinka sistematično preučuje upravno obremenitev, ki jo prinašajo zakonodajni predlogi, in vedno jasno poudari, katera od preučenih možnosti odpravi največ upravnih obremenitev oziroma povzroči najmanj dodatne birokracije;

11. poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo ocene učinka vsebovale smiselno oceno socialnih posledic predlogov;

12. pozdravlja dejstvo, da nove smernice za oceno učinka, ki jih je pripravila Komisija, obvezujejo k preučitvi možnih učinkov predlogov za majhna in srednja podjetja, ter izrecno poziva Komisijo, naj to obveznost tudi izpolni;

13. poudarja, da je treba izboljšati delo odbora za oceno učinka s tem, da se zagotovi prisotnost izvedencev Komisije z vseh področij politik, na katere se ocena nanaša, ter tudi z vključitvijo neodvisnih specialistov izven Komisije; ugotavlja, da mora biti delo odbora za oceno učinka še naprej popolnoma pregledno in da morajo biti odbori Evropskega parlamenta v celoti obveščeni;

14. spodbuja vse svoje odbore, naj pred obravnavo zakonodajnega postopka s Komisijo opravijo poglobljeno razpravo o oceni učinka;

15. poudarja, da pametna pravna ureditev, ki temelji na popolni in objektivni oceni učinka, ostaja skupna odgovornost evropskih institucij in držav članic ter da mora Komisija zato upoštevati tudi povratne informacije, ki jih prejme od Evropskega parlamenta, Odbora regij, Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in držav članic.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU