o zunanji politiki EU do držav BRICS in drugih sil v vzponu: cilji in strategije

(2011/2111(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 21 Pogodbe o Evropski uniji, zlasti točke (h), ki določa, da Unija določi in izvaja skupne politike in ukrepe ter si prizadeva za visoko stopnjo sodelovanja na vseh področjih mednarodnih odnosov, da bi tako podprla mednarodno ureditev, ki temelji na okrepljenem večstranskem sodelovanju in odgovorni svetovni politiki,

–   ob upoštevanju Sklepa Sveta 2010/427/EU z dne 26. julija 2010 o organizaciji in delovanju Evropske službe za zunanje delovanje(1),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2010 o letnem poročilu Sveta Evropskemu parlamentu o glavnih vidikih in osnovnih odločitvah skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) v letu 2008, predloženem Evropskemu parlamentu ob uporabi dela II, točke G, odstavka 43 medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006(2),

–   ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 16. septembra 2010 o odnosih EU s strateškimi partnerji,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. aprila 2011 o migracijskih tokovih, ki nastajajo zaradi nestabilnosti: obseg in vloga zunanje politike EU(3),

–   ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 8. junija 2011 o 66. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov(4),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2011 o učinkoviti strategiji o surovinah za Evropo(5),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2011 o zunanjih politikah EU v prid demokratizaciji(6),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije o finančnem okviru 2014–2020 (COM(2011)0500),

–   ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za razvoj (A7-0010/2012),

A. ker imajo zaradi svoje gospodarske rasti Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika (države BRICS) vse večji zunanjepolitični pomen;

B.  ker bi lahko države BRICS in druga gospodarstva v vzponu pridobili veliko zunanjepolitično težo na svetovnem prizorišču, če se bo njihova gospodarska rast še naprej krepila;

C. ker naj bi imelo sedem držav v vzponu (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Indonezija, Mehika in Turčija) po napovedih leta 2050 večji obseg gospodarstev od skupnega obsega gospodarstev držav skupine G7 (ZDA, Japonska, Kanada, Združeno kraljestvo, Nemčija, Francija in Italija); ker naj bi Kitajska še pred letom 2020 postala gospodarstvo z največjim BDP; ker bi Indija lahko še pred letom 2050 postala najhitreje rastoče gospodarstvo na svetu; ker bi leta 2050 Kitajska, ZDA in Indija skupaj lahko predstavljale 50 % svetovnega gospodarstva; ker bi bila vloga EU lahko v splošnem primerljiva s katero koli od teh držav, če bo delovala kot enotna in trdna politična entiteta; ker je ta primerljiva vloga ključnega pomena za ohranjanje političnega vzvoda in za zmožnost nadaljnjega spodbujanja splošnih vrednot v neizogibnem novem večpolarnem sistemu upravljanja na svetovni ravni; ker je to treba doseči v okviru zunanjepolitičnega pristopa, ki bo usmerjen v spodbujanje partnerstva, sodelovanja in skupnega upravljanja na podlagi skupnih vrednot;

D. ker se je z uveljavitvijo močnih gospodarskih in zunanjepolitičnih sil, kot so Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika, razvil večpolarni sistem, v katerem si vodilno vlogo v svetu vse bolj deli več držav in regionalnih skupin držav; ker v takem večpolarnem sistemu vse večjo gospodarsko moč v svetu dobivajo Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika ter druge države v vzponu, poleg tega pa utegnemo biti priča prenosu vodstva in pozitivnega vzvoda na področju zunanje politike od obstoječih sil na države v vzponu; ker je sedanja gospodarska kriza pospešila prehod na večpolarni sistem; ker je pojav novih svetovnih igralcev morda dragocena priložnost za partnerstvo med starimi in razvijajočimi se silami ter za usklajeno ukrepanje v zvezi s svetovnimi vprašanji in izzivi;

E.  ker bodo nadnacionalni izzivi – kot so podnebne spremembe, regulativna vprašanja na svetovni ravni, dostop do surovin in redkih zemeljskih elementov, terorizem in boj proti nedržavnim skrajnim gibanjem, trajnostni razvoj ter svetovna politična stabilnost in varnost – zahtevali na pravilih osnovan in vključujoč pristop na podlagi partnerstva, skupnih vrednot, konsenza, tesnega posvetovanja in sodelovanja z novimi silami v vzponu, če želimo najti učinkovite rešitve za nadnacionalne izzive, ki bodo zares skupne vsem; ker EU lahko in mora sprejeti pobude v zvezi s tem;

F.  ker bomo v odsotnosti vključujočega novega sistema upravljanja na svetovni ravni, ki bi temeljil na posvetovanju in sodelovanju z Brazilijo, Rusijo, Indijo, Kitajsko in Južno Afriko ter drugimi gospodarstvi v vzponu, deležni le malo spodbude za mednarodno sodelovanje in usklajeno ukrepanje v zvezi z velikimi svetovnimi izzivi, ki lahko povzročijo (i) politično in gospodarsko razdrobljenost in razvoj konkurenčnih svetovnih programov in ločenih regij, (ii) razcepitev svetovnih gospodarskih struktur in naložbenih tokov ter (iii) nastanek regionalnih vplivnih sfer, ki se bodo le malo usklajevale na mednarodni ravni, kar bo onemogočilo iskanje skupnih rešitev za nadnacionalne izzive;

G. ker bo demografska razsežnost držav BRICS in drugih držav v vzponu, v primerjavi z upadanjem števila prebivalstva na Zahodu, dala tem državam večjo avtoriteto na mednarodnem prizorišču, saj bodo države BRICS in druge države v vzponu lahko zahtevale večje zastopanje velike večine svetovnega prebivalstva; ker to pomeni, da je potrebna reforma svetovnega sistema upravljanja in upravljavske strukture mednarodnih organizacij, tako da bodo bolje odražale novo gospodarsko in politično podobo ter da bodo ohranile osrednjo vlogo pri oblikovanju svetovnega konsenza in v procesih odločanja;

H. ker je zaradi sedanje gospodarske krize in proračunskih omejitev v EU in ZDA nujno potrebno združevanje sredstev z drugimi silami v vzponu, da se zagotovi usklajena in učinkovita svetovna struktura varnosti in stabilnosti ter učinkovito posredovanje na občutljivih področjih na podlagi skupnih ciljev ter usklajenih strategij in prizadevanj;

I.   ker lahko uspešen prehod v gospodarstvo s srednjimi prihodki v določenih okoliščinah spodbudi zmerno in v stabilnost usmerjeno zunanjo politiko; ker utrditev gospodarske in politične moči v nekaterih od držav BRICS ter drugih držav v vzponu ni nujno privedla k takšnemu prehodu;

J.   ker kljub nedavni izjemni gospodarski rasti v večini držav BRICS te ostajajo države z največjo koncentracijo revščine na svetu; ker to kaže, da utegne hitra gospodarska rast brez politik rasti, prilagojenih revnim, in vzpostavljanja varnostnih mrež v veliki večini primerov povečati neenakost;

K. ker države BRICS in ostala gospodarstva v vzponu ne sestavljajo ali vključujejo formalnega združenja držav, ki bi imelo specifično vlogo v mednarodnih zadevah in bi Evropska unija zato morala razviti odnose z vsako izmed teh držav, pri čemer mora upoštevati njihovo edinstvenost ter posebne zunanjepolitične cilje; ker bi morala Evropska unija vlagati v strateška partnerstva z državami BRICS in drugimi gospodarstvi v vzponu, saj imajo vse opaznejšo vlogo na mednarodnem prizorišču, tj. v mednarodnih organizacijah, kot so Združeni narodi, pri doseganju skupnih ciljev, kot so mir in svetovna varnost, notranja ali mednarodna vladavina prava, spodbujanje človekovih pravic, demokracija, trajnostni razvoj in svetovna finančna regulacija;

L.  ker države BRICS in druga gospodarstva v vzponu potrebujejo stabilen zunanjepolitični okvir ter stabilno zakonodajno okolje in javno politiko, ki bodo ohranili interes za njihova gospodarstva in družbe ter naložbe vanje; ker morajo države BRICS in druga gospodarstva v vzponu vlagati v utrjevanje demokratične, politične, gospodarske in socialne stabilnosti, pri tem pa potrebujejo podporo;

M. ker mora EU pri svetovnem prenosu moči odigrati pomembno vlogo spodbujevalca partnerstva in vključujočega upravljanja, ukrepati pa mora hitro, če želi ohraniti svoj vzvod (ali pa bi bila lahko strateško odrinjena na stranski tir); ker bo to zahtevalo strateške spremembe, tako znotraj EU kot tudi glede na njeno zunanjo politiko, med drugim uvedbo večje usklajenosti politik;

N. ker so voditelji Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike ob zaključku tretjega srečanja voditeljev držav BRICS 14. aprila 2011 izdali skupno deklaracijo, v kateri so zahtevali več mednarodnega sodelovanja in krepitev upravljanja na svetovni ravni ter izrazili podporo večstranski diplomaciji z Združenimi narodi in skupino G-20; ker je leta 2011 vseh pet držav BRICS hkrati prisotnih v Varnostnem svetu ZN; ker države BRICS pozivajo k spremembi upravnih struktur mednarodnih finančnih institucij in Združenih narodov, tako da bodo odražale spremembe v svetovnem gospodarstvu in bodo bolje obvladovale aktualne svetovne izzive;

O. ker so med državami BRICS znatne razlike v političnih in gospodarskih sistemih, demografskih in družbenih trendih ter v zunanjih politikah;

P.  ker je v sklepih Evropskega sveta z dne 16. septembra 2010 poudarjeno, da bi v skladu z Lizbonsko pogodbo in evropsko varnostno strategijo morale EU in njene države članice ukrepati bolj strateško, da bi resnični vpliv Evrope imel mednarodno veljavo, ter da strateška partnerstva s ključnimi svetovnimi igralci predstavljajo koristen instrument za uveljavljanje evropskih ciljev in interesov;

Q. ker obstoječi trgovinski sporazumi med EU in državami BRICS niso obojestransko koristni le v gospodarskem smislu, temveč obema stranema prinašajo tudi politične koristi;

R.  ker bi morala EU igrati proaktivno vlogo pri gradnji vključujočega, reprezentativnega in na partnerstvu temelječega sistema Združenih narodov, ki bi lahko učinkovito prispeval k svetovnemu redu in rešitvam, miru in varnosti, demokraciji ter mednarodnemu redu, ki bi temeljil na vladavini prava; ker je EU po členu 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) uradno zavezana uspešni večstranskosti, katere jedro so močni Združeni narodi;

S.  ker je z leti Evropska unija z državami BRICS razvila dvostranska partnerstva na podlagi skupnih vrednot in interesov, katerih namen je izboljšati odnose in okrepiti sodelovanje na vseh ravneh; ker se je pogosto izkazalo, da ta strateška partnerstva ne zadostujejo, zlasti kar zadeva spodbujanje demokracije, krepitev pravne države in oblikovanje skupnega pristopa k reševanju sporov;

T.  ker je treba nujno poiskati načine za okrepitev sodelovanja v okviru Združenih narodov in v okviru skupin vodilnih držav (G-7, G-20) ter izboljšati usklajevanje njihovega dela;

U. ker je skupina G-20, katere države članice predstavljajo 88 % svetovnega BDP in 65 % svetovnega prebivalstva, postala pomemben forum za sodelovanje na svetovni ravni, vendar pa je treba rešiti vprašanje njene reprezentativnosti in določiti njeno natančno vlogo v arhitekturi večstranskih odnosov;

1.  poudarja, da je sedanja gospodarska kriza razkrila, da so razvite države ter države BRICS in druge države v vzponu medsebojno odvisne; opozarja na tesno vzajemno povezavo med gospodarsko rastjo v razvitih gospodarstvih in gospodarstvih v vzponu; poudarja pozitivno naravo takšne soodvisnosti ter vzajemno koristnost političnih in gospodarskih vezi med razvitimi gospodarstvi in gospodarstvi v vzponu; meni, da bi si morale EU in njene države članice zato v duhu partnerstva in s ciljem doseganja novega, vključujočega sistema vodenja prizadevati za nadaljnji politični dialog in razumevanje z državami BRICS in drugimi državami v vzponu; prav tako verjame, da bi bila redna srečanja na visoki ravni med EU in posameznimi državami BRICS dobra priložnost za gradnjo odnosov zaupanja, zbliževanje stališč in spodbujanje držav BRICS, naj prevzamejo večjo odgovornost v novem sistemu svetovnega reda na podlagi skupnih nalog in pristopov ter bolje usklajenih ukrepov; meni, da bi lahko instrument strateškega partnerstva prispeval dagocene sinergije pri doseganju teh ciljev;

2.  meni, da imajo odnosi med EU in drugimi glavnimi silami na eni strani ter državami BRICS in drugimi državami v vzponu na drugi strani sicer še vedno pomembno gospodarsko razsežnost, vendar so v bistvu politični in bi morali imeti tudi politični okvir, saj imajo vse države skupen interes, da zagotovijo učinkovit sistem upravljanja na svetovni ravni ter se skupaj, v duhu sodelovanja in posvetovanja ter zbliževanja političnih stališč, soočijo s tveganji, ki ogrožajo svetovno stabilnost in varnost ter lahko zmanjšajo možnosti za svetovno rast; zato poziva k tesnejšemu sodelovanju med EU in državami BRICS, tudi v smislu partnerstva s posameznimi državami BRICS, pri vprašanjih mednarodnega pomena;

3.  poudarja, da imajo države BRICS morda res podobna zunanjepolitična stališča, vendar med njimi obstajajo ogromne razlike v političnem, gospodarskem in socialnem smislu; zlasti poudarja, da se njihovi politični sistemi razlikujejo, in sicer segajo od strogih avtoritarnih režimov do verodostojnih in stabilnih demokracij; v zvezi s tem poziva EU, naj okrepi odnose in razvije sinergije zlasti s tistimi državami BRICS, ki resnično delijo in spoštujejo demokratične vrednote ter si prizadevajo za socialno tržno gospodarstvo;

4.  meni, da vpliv EU zaradi vzpona novih sil na gospodarskem in zunanjepolitičnem področju ne bo zmanjšan, pač pa bo morala odigrati pomembno vlogo pri spodbujanju enotnega stališča do političnih odločitev in prevzeti vodstvo pri spopadanju s svetovnim izzivi; meni, da se morajo EU in njene čezatlantske partnerice osredotočiti na doseganje potrebnih ekonomij obsega in oblikovati usklajeno delovanje, kar jim bo omogočilo konstruktivno in učinkovito interakcijo z državami v vzponu, tako na dvostranski kot večstranski ravni, v duhu resničnega partnerstva in dobrega sodelovanja; poudarja, da je treba razviti vključujoč sistem upravljanja na svetovni ravni, ki bi temeljil na ustreznem sodelovanju in usklajevanju z državami BRICS in drugimi državami v vzponu v korist vseh strani; poleg tega poudarja, da imajo EU in njene čezatlantske partnerice ključno vlogo pri spodbujanju takega vključujočega sistema upravljanja na svetovni ravni; poudarja, da mora EU ravnati bolj strateško, da bi Evropi zagotovila mednarodni vpliv, med drugim z upravljanjem posledic soodvisnosti, spodbujanjem reform svetovnega reda ter z zagotavljanjem skupnega ukrepanja na področjih, kot so pravna država, trajnostno okolje, regionalna varnost in drugo, s konstruktivno interakcijo z državami BRICS in drugimi silami v vzponu;

5.  pozdravlja koncept dvostranskih strateških partnerstev ter poziva Svet in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj poskrbita za njegovo operativnost; meni, da so strateška partnerstva obetavno in po potrebi prilagodljivo orodje za vzpostavitev in razvoj odnosov EU s ključnimi akterji na svetovnem prizorišču, vključno z državami BRICS in drugimi silami v vzponu; priporoča, da EU ta instrument uporablja na področju večstranskih in dvostranskih odnosov ter za razvoj povezav med obojimi; poudarja, da je notranja usklajenost bistvena, da bi EU lahko delovala kot resnična strateška sogovornica držav BRICS in drugih sil v vzponu in da bi jo te v tej vlogi tudi sprejemale;

6.  ugotavlja, da se zdi, da so države BRICS v preteklosti v nekaterih primerih usklajevale svoja zunanjepolitična stališča v Varnostnem svetu ZN, predvsem ob izbruhu krize v Libiji in Siriji, pa tudi ko so zavlačevale z glasovanjem o vlogi EU v Generalni skupščini ZN ter zavzele podobna stališča glede Slonokoščene obale in Sudana; poudarja, da se zato morda zdi, da države BRICS izpodbijajo obstoječi sistem upravljanja na mednarodni ravni, vendar lahko demokratični dialog, med drugim tudi na individualni ravni, in partnerstvo v ospredje postavita sinergije in pospešita nov, vključujoč sistem upravljanja na svetovni ravni; meni, da bi morala EU ustrezno upoštevati novo politično in gospodarsko vlogo držav BRICS in drugih držav v vzponu, saj lahko s tem prispeva k mirni reformi svetovnega reda, ne da bi ga destabilizirali;

7.  ugotavlja, da so države BRICS pokazale sposobnost regionalnega vključevanja in s tem sposobnost sodelovanja v večpolarnih sistemih upravljanja; meni, da to še dodatno dokazuje potencialni interes držav BRICS, da prispevajo k upravljanju na svetovni ravni; zato ugotavlja, da so države BRICS in druge države v vzponu v procesu opredeljevanja svojih strateških usmeritev v zunanji politiki ter da tako postajajo partnerice razvitih držav in podpornice sistema svetovnega reda, ki temelji na splošnih vrednotah, partnerstvu in vključenosti;

8.  meni, da bodo v luči političnih in gospodarskih interesov ter obsega, regionalne vloge in prizadevanj države BRICS morda poskušale v zunanjepolitičnem smislu delovati kot skupina, vendar se zaveda tudi pomena razsežnosti posameznih držav; v zvezi s tem meni, da bi se morala EU poleg držav BRICS kot morebitno enotne skupine v smislu zunanje politike osredotočiti tudi na posamezne države tega bloka, pri tem pa ohraniti sistemski in usklajen pristop; v zvezi s tem meni, da bo tak pristop EU omogočil, da bo prek partnerstev s posameznimi državami BRICS gradila ekonomije obsega, v največji možni meri uveljavljala svoje interese in vlogo v različnih regijah ter prispevala k utrjevanju večpolarne ureditve s političnim in gospodarskim ravnovesjem med razvitimi gospodarstvi in gospodarstvi v vzponu na podlagi vključujočega sistema, temelječega na dialogu, partnerstvu ter dvostranskih in večstranskih partnerstvih;

9.  poleg tega meni, da bi morale znatne razlike v političnih in gospodarskih sistemih, demografskih in družbenih trendih ter v zunanjih politikah držav BRICS vplivati na različno politiko EU do teh držav in se v njej tudi odražati, z namenom ustvarjanja sinergij s posameznimi državami BRICS in drugimi državami v vzponu ter preprečevanja nastanka ali utrditve morebitnih enotnih alternativnih skupin držav v smislu zunanje politike; v tem okviru poziva EU in njene države članice, naj preprečujejo utrjevanje blokov razvitih držav in držav v razvoju ter strateško konkurenco med njimi; ugotavlja, da mora Evropa zato, da bi lahko spodbujala mednarodno kolektivno ukrepanje in reformo svetovnega reda, izkoristiti raznoliki nabor dvostranskih in večstranskih odnosov ter odnosov na nedržavni ravni in se zatekati h koalicijam na podlagi posameznih vprašanj, ki presegajo ločnice med razvitimi državami in državami v vzponu;

10. meni, da mora EU zavzeti stališče v zvezi z vzpostavitvijo tesnejših odnosov z državami BRICS, četudi vizija EU glede zavezujočih obveznosti in institucionaliziranih režimov ni nujno vedno enaka viziji držav BRICS; meni tudi, da bi lahko v zameno za močnejšo zastopanost v zadevnih mednarodnih institucijah pridobili podporo držav BRICS za učinkovito večstranskost; vztraja pri tem, da bi bilo treba izzive, ki jih prinaša pomembnejša vloga držav BRICS, obravnavati kot priložnost, ne kot težavo;

11. meni, da morajo odnosi z državami BRICS temeljiti na dvostranskih dialogih, ki zajemajo in spodbujajo nadaljnjo demokratizacijo in utrjevanje pravne države, dobro upravljanje, zbliževanje pravnih ureditev, usklajevanje skupnih stališč na mednarodnih forumih in krepitev odnosov z EU;

12. opozarja na pomen, ki ga ima Brazilija kot vodilna sila procesa regionalnega povezovanja Mercosur; pozdravlja obnovljen skupni akcijski načrt o strateškem partnerstvu 2012–2014 med EU in Brazilijo ter skupne zaveze na področju spodbujanja demokracije in reform večstranskega sistema upravljanja; poziva obe strani, naj spoštujeta svoje obveznosti in prispevata k reformi svetovne finančne strukture; opozarja, da je predsednik Rousseff ponudil podporo EU pri premagovanju krize državnega dolga, in priznava povezavo med njima; izraža podporo uravnoteženemu in pravičnemu zaključku razvojne agende iz Dohe in sklenitvi pridružitvenega sporazuma med EU in Mercosurjem, ki bo najpomembnejši pridružitveni sporazum, kar jih je EU kdaj podpisala, saj zajema 750 milijonov ljudi in trgovino v vrednosti 125 milijard dolarjev letno; je seznanjen z zahtevo Brazilije za popolno odpravo vizumov in poziva Evropsko komisijo, naj pripravi predlog v zvezi s tem;

13. opozarja na nepogrešljivo vlogo strateškega partnerstva med EU in Rusijo pri ohranjanju miru in varnosti v Evropi, krepitvi trgovinskega in gospodarskega razvoja, ohranjanju zanesljive oskrbe z energijo in soočanju z nadnacionalnimi izzivi; meni, da bo dolgoročno vzpon azijskih sil najverjetneje olajšal nadaljnje zbliževanje interesov in tesnejše strateško sodelovanje med EU in Rusijo; meni, da je takšno sodelovanje ključno za napredek pri vprašanjih svetovnega pomena, kot so širjenje jedrskega orožja, terorizem, podnebne spremembe ali nezakonito preseljevanje;

14. poudarja pomen in potencial strateškega partnerstva med EU in Indijo; meni, da je treba v času svetovne gospodarske krize vprašanja, kot so družbena kriza, podnebne spremembe, migracijski tokovi in svetovna varnost, reševati v okviru bolj celovitega partnerstva med Indijo in EU; ugotavlja tudi, da potekajoča pogajanja o sporazumu o prosti trgovini krepijo odnose med EU in Indijo; kljub vsemu meni, da ti odnosi ne bi smeli biti omejeni zgolj na trgovinska vprašanja; si želi ponovne vzpostavitve podobnega združenja, kot je delegacija za odnose z Indijo v Evropskem parlamentu, na drugi strani, saj so bile izkušnje s skupino za prijateljstvo med Indijo in Evropo, ki je v indijskem parlamentu delovala do volitev leta 2009, dobre;

15. poudarja pomen Kitajske kot velike gospodarske sile in opozarja na njeno ključno vlogo pri okrevanju svetovnega gospodarstva; v zvezi s tem opominja, da mora Kitajska deset let po vstopu v Svetovno trgovinsko organizacijo izpolniti svoje obveznosti, ki izhajajo iz tega članstva; poziva EU in njene države članice ter Kitajsko, naj obravnavajo skupne izzive in grožnje mednarodnemu miru in varnosti, zlasti z boljšim sodelovanjem pri iskanju diplomatske rešitve jedrske krize v Iranu; poziva obe strani, naj se zavzemata za večje ravnovesje v medsebojni trgovini, zlasti s tem, da okrepita prizadevanja za zaključek pogajanj o novem sporazumu o partnerstvu in sodelovanju, da bo ta okvir izpolnil potencial strateškega partnerstva med EU in Kitajsko;

16. poudarja strateško naravo odnosov med EU in Južno Afriko; pozdravlja pozitivne rezultate četrtega vrha med EU in Afriko septembra 2011, zlasti zbližanje stališč o položaju v Libiji; poziva EU in Južno Afriko, naj čim prej skleneta pogajanja o novem sporazumu o gospodarskem partnerstvu; meni, da lahko Južna Afrika, glede na njen uspešen in miren prehod v demokracijo ter njeno vlogo regionalne sile, postane pomembna sila pri spodbujanju demokracije in dobrega upravljanja, pospeševanju regionalnega gospodarskega povezovanja in podpiranju narodne sprave po vsej Afriki ter ključna partnerica EU pri teh prizadevanjih; poudarja pomen tesnega sodelovanja med EU in Južno Afriko na področju podnebnih sprememb, trajnostnega razvoja in reform mednarodnih institucij;

17. meni, da je glede na vse večjo vlogo držav BRICS in drugih sil v vzponu ter glede na nastajajoči večpolarni sistem upravljanja skupina G20 koristen in ustrezen forum za doseganje konsenza in sprejemanje odločitev v vključujočem procesu, ki temelji na partnerstvu in lahko omogoči zbliževanje, tudi usklajevanje predpisov; meni, da lahko kljub vse večji pomembnosti skupine G-20 skupina G-7 ostane ključni forum za posvetovanje, usklajevanje in doseganje konsenza med uveljavljenimi državami, kadar želijo vzpostaviti dialog z državami BRICS in drugimi silami v vzponu ter pred sestanki skupine G-20; meni, da bi bilo treba obstoj skupine G-8 prav tako izkoristiti za zbliževanje stališč z Rusijo, tako da bi se lahko usklajeno in učinkovito soočali s skupnimi izzivi; podpira parlamentarno razsežnost skupine G-20 in meni, da jo je treba še bolj okrepiti in vključiti v procese odločanja, da bi poglobili demokratični dialog in poostrili nadzor; podpira tudi ustanovitev vzporednega posvetovalnega foruma G-20, ki bo združeval nevladne organizacije in vodilne predstavnike civilne družbe in gospodarstva iz držav članic G-20;

18. je prepričan, da bo trenutna kriza zaradi državnih dolgov pomemben preizkus za skupino G-20 kot učinkovit forum za strateški politični dialog, s katerim bo mogoče spodbuditi dejanski svetovni sistem gospodarskega in finančnega upravljanja, ki bo upošteval soodvisnost razvitih gospodarstev in gospodarstev v vzponu, ustvaril temelje za odpravo sistemskih neravnovesij, ki lahko še posebej škodujejo razvitim gospodarstvom in dolgoročno tudi gospodarstvom v vzponu, ter okrepil solidarnost v mednarodnih finančnih forumih, kot je Mednarodni denarni sklad;

19. poziva EU, naj za hitrejši napredek pri reformiranju svetovnih institucij za finančno in gospodarsko upravljanje, tj. institucij sistema Bretton Woods, okrepi politični dialog in sodelovanje z državami BRICS, da bi glede na njihov spreminjajoči se gospodarski vpliv zagotovili široko zastopanost vseh članic;

20. meni, da bi morale razvite države podpirati regionalne organizacije, ki vključujejo države BRICS in druge države v vzponu, kot sta na primer ASEAN in Mercosur, vključno z njihovimi procesi gradnje institucij in krepitve zmogljivosti, ter zagotoviti navzočnost diplomatskih predstavnikov na visoki ravni na srečanjih teh organizacij;

21. ugotavlja, da bi lahko tako Združene države Amerike kot EU ob upoštevanju vse večje svetovne in regionalne vloge Kitajske, Indije in drugih azijskih držav v vzponu postopoma preusmerile glavno pozornost na tihomorsko regijo in vanjo vlagale več političnega napora in sredstev, severnoatlantsko povezave in medsebojno sodelovanje pa začele dojemati kot strateško manj pomembne; poleg tega ugotavlja, da bi morale EU in države članice na zunanjepolitičnem področju več pozornosti posvečati Aziji; poziva k večjemu usklajevanju politik Združenih držav in EU do Kitajske, Indije in drugih držav v vzponu v Aziji, da se prepreči razhajanje v teh politikah; je trdno prepričan, da bodo Združene države in EU le z usklajenimi prizadevanji dosegle potrebne politične sinergije za pozitiven, učinkovit in konstruktiven dialog z državami BRICS in drugimi državami v vzponu; meni, da bi bila redna vrhovna srečanja med EU in ZDA poleg srečanj skupine G-7 priložnost za opredelitev skupnih ciljev in usklajevanje strategij glede vprašanj svetovnega pomena, vključno z gospodarskim upravljanjem, da se doseže skupen pristop do držav v vzponu; opominja, da imajo čezatlantski odnosi izjemen gospodarski in politični pomen, in opozarja na vzajemno trdne gospodarske odnose med ZDA in EU; meni, da lahko čezatlantski ekonomski svet in čezatlantski dialog zakonodajalcev predstavljata priložnost za dialog in ugotavljanje rezultatov in bi morala zato vključevati premislek o strateškem sodelovanju EU in ZDA z državami BRICS in drugimi pomembnimi državami v vzponu ter o tem, kako doseči zbliževanje pravnih ureditev s temi državami; opominja, da bi bilo treba ustanoviti čezatlantski politični svet, priložnostni organ za sistematično posvetovanje in usklajevanje na visoki ravni na področju zunanje in varnostne politike med EU in ZDA;

22. poudarja, da bi morala biti pri vprašanjih svetovnega pomena ali tistih, ki so povezana s svetovnim redom, glavna sogovornica razvitih držav, držav BRICS in drugih držav v vzponu EU, ne njene države članice; meni, da je za doseganje usklajene politične drže do držav BRICS in drugih držav v vzponu nujno, da države članice svoje dvostranske odnose gradijo skrajno pregledno in pri tem upoštevajo morebiten vpliv teh odnosov na politike in položaj EU; meni, da bi si morala EU prizadevati za večjo politično in gospodarsko kohezijo in rast, če želi ohraniti politični vpliv in ključno vlogo v nastajajočem večpolarnem sistemu in če želi, da bodo države BRICS in druge države v vzponu v njej videle nujnega in dragocenega sogovornika;

23. poudarja, da bi morala splošno usklajevanje zunanje politike EU v odnosih z državami BRICS in drugimi silami v vzponu zagotavljati visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politik/podpredsednica Komisije v skladu s členoma 18(4) in 21(3) PEU; meni, da bi si morala EU pod vodstvom visoke predstavnice prizadevati za boljšo povezanost zunanje in varnostne politike s področnimi politikami EU, npr. za razvoj, zanesljivo oskrbo z energijo, trgovino, dostop do surovin in redkih zemeljskih elementov, podnebne spremembe in preseljevanje, da bi izkoristili sinergije ter zagotovili usklajen in sistematičen zunanjepolitični pristop, ki bo zasledoval splošno spoštovanje pravne države, človekovih pravic in demokratičnega upravljanja; meni, da bi bilo treba v ta namen nadgraditi in bolje opremiti koncept „strateških partnerjev“ EU; opozarja na sklepe 17. konference pogodbenic (COP 17) okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (UNFCCC) in poudarja potrebo po doslednem in usklajenem prizadevanju z državami BRICS za sklenitev progresivnega sporazuma;

24. meni, da usklajen zunanjepolitični pristop na ravni EU vključuje tudi okrepljeno sodelovanje med predsednikom Evropskega sveta, visoko predstavnico, Svetom, Parlamentom in Komisijo, ko gre za vprašanja, povezana s skupinami G-7, G-8 in G-20;

25. ugotavlja, da bi morala biti EU sposobna prilagoditi in reformirati notranje strukture upravljanja, da bi proces odločanja odražal pluralnost znotraj EU in omogočal doseganje konsenza; poudarja, da se mora usklajen zunanjepolitični pristop na ravni EU v odnosih z državami BRICS in drugimi državami v vzponu kazati tudi v organizaciji Evropske službe za zunanje delovanje; je prepričan, da bi morala Evropska služba za zunanje delovanje v tesnem sodelovanju s Parlamentom pregledati in okrepiti strateška partnerstva s posameznimi državami BRICS ter izkoristiti njihove posebnosti in možnosti za sinergije v sodelovanju z EU; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj razvije mehanizme za horizontalno in vertikalno usklajevanje, ki bodo zunanji politiki EU omogočili izrabo institucionalnih sinergij EU ter gostote in globine dvostranskih vezi držav članic s strateškimi partnerji, vključno z državami BRICS in drugimi državami v vzponu; meni, da mora Evropska služba za zunanje delovanje poleg tega, da delo organizira za posamezne geografske in tematske sklope, v primeru držav BRICS oblikovati priložnostni mehanizem za usklajevanje, da bi zagotovila, da so vse posamezne politike v zvezi z z državami BRICS s sistemskega vidika združljive in da se sprejete politične usmeritve kažejo tudi v dialogu EU z razvitimi državami, kot so Združene države Amerike, Kanada in Japonska; meni, da bi morale delegacije EU v državah BRICS in drugih pomembnih državah v vzponu tesneje sodelovati, da bi zagotovile nenehno spremljanje in analizo medsebojnih odnosov med Brazilijo, Rusijo, Indijo, Kitajsko in Južno Afriko ter pomembne teme v skupnem interesu, da bi lahko razvili bolj sistematičen pristop; meni, da bi se morale delegacije EU osredotočiti na analize stališč držav BRICS v zvezi z upravljanjem in svetovnimi izzivi ter na njihove odnose z drugimi državami te skupine; meni, da bi morala EU svoje vire in prizadevanja znova usmeriti v vodenje reforme svetovnega reda in mednarodnih organizacij, zlasti reforme Varnostnega sveta ZN in svetovnega finančnega multilateralizma, da bi oblikovali bolj vključujoč proces odločanja in doseganja konsenza na svetovni ravni;

26. meni, da bi morali biti učinkovita večstranskost in večja usklajenost v večstranskih forumih za reševanje vprašanj svetovnega upravljanja še naprej v središču okrepljenega partnerstva z državami BRICS; predvsem priporoča EU, naj si še naprej prizadeva za to, da bodo države pri tem sodelovale;

27. meni, da bi moral Parlament sodelovati na dvostranskih vrhovnih srečanjih med EU in njenimi strateškimi partnerji;

28. meni, da bi morale delegacije EU v državah držav BRICS imeti v svojih vrstah uradnike za zvezo iz Parlamenta, da bi omogočili boljše razumevanje nacionalne parlamentarne razsežnosti v vsaki od teh držav in spodbujali tesnejše dvostransko sodelovanje in dialog med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti ter tako krepili demokratično odgovornost za procese odločanja v mednarodnih forumih, kot sta G-8 in G-20; meni, da je treba poleg obstoječih delegacij za odnose z Rusijo, Indijo, Kitajsko in Južno Afriko razmisliti še o oblikovanju delegacije v Braziliji;

29. meni, da bi morali ustrezni uslužbenci Parlamenta razviti posebne kompetence ter imeti na voljo ustrezna orodja za analiziranje in spremljanje in biti sposobni pomagati poslancem pri spodbujanju učinkovitega dialoga, s čimer bi zagotovili učinkovit demokratični nadzor nad oblikovanjem politik EU v zvezi z državami držav BRICS in drugimi državami v vzponu ter olajšali okrepljen medparlamentarni dialog s takimi državami; nadalje meni, da bi bilo treba vzpostaviti sistem izmenjave uslužbencev med Parlamentom in Evropsko službo za zunanje delovanje, kar bi povečalo sinergije, medinstitucionalni dialog in sodelovanje ter spodbujalo izmenjavo strokovnega znanja;

30. poudarja, da bi morala biti poglabljanje odnosov in krepitev političnega sodelovanja z državami BRICS na vladni ravni vedno povezana s trajnim dialogom med organizacijami civilne družbe; v zvezi s tem poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in delegacije EU, naj ustvarijo okvir, ki bo olajšal in okrepil stike med ljudmi ter kulturno in akademsko izmenjavo na podlagi obstoječih in priložnostnih programov, z namenom izboljšati medsebojno razumevanje ter razvijati skupne ukrepe in pobude;

31. vztraja pri tem, da je treba nadgraditi politični dialog z državami BRICS o spoštovanju človekovih pravic ter socialnih in okoljskih standardov; v zvezi s tem opozarja, da je za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja bistveno spoštovanje osnovnih delovnih standardov in agende za dostojno delo Mednarodne organizacije dela, saj z zagotavljanjem socialno-politične stabilnosti in povečevanjem ravni usposobljenosti delovne sile v posamezni državi pozitivno vplivajo na gospodarstvo v državi;

32. pozdravlja omenjeno sporočilo Komisije o proračunu za Evropo 2020, ki vključuje predlog za oblikovanje finančnih instrumentov in programov v prihodnjem večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020; meni, da bi moral biti novi partnerski instrument, namenjen podpiranju političnih in gospodarskih interesov EU po svetu, ki vključuje dejavnosti, ki niso upravičene do sredstev v okviru uradne razvojne pomoči, instrument zunanje politike; meni, da bi lahko tak partnerski instrument omogočil utrditev političnih vezi in s tem krepitev gospodarskih vezi z izbranimi državami, in pozdravlja dejstvo, da je eden od ciljev tega instrumenta spodbujati zbliževanje predpisov; nadalje meni, da bi moral partnerski instrument vključevati proračunske vrstice za financiranje javne diplomacije z namenom, da se utrdijo odnosi posameznih držav z EU ter da se pospešijo spodbude, partnerstva in pripadnost; vendar meni, da je treba predvideti tudi dodatna sredstva v podporo demokratizaciji, utrjevanju pravne države, boljši izobrazbi in zmanjševanju družbenih razlik; meni, da bi morali pri oblikovanju novih finančnih instrumentov in programov nameniti posebno pozornost priložnostnemu financiranju za podporo silam v vzponu in silam, ki to lahko postanejo, da bi lahko utrdile demokratične strukture, razvile dobro upravljanje, pravno državo, organizacije civilne družbe in dobre izobraževalne sisteme ter omogočile postopno socialno vključevanje; pozdravlja predlog Komisije o vključevanju načela pogojenosti v vse programe in instrumente EU in meni, da je mogoče na ta način bolj spodbujati človekove pravice, demokracijo in dobro upravljanje kot univerzalna pravila;

33. poziva države BRICS, naj v mednarodni razvojni politiki zavzamejo vlogo, ki bo bolje odražala njihov delež v svetovnem BDP;

34. poziva EU in države članice, naj podprejo pobude za sodelovanje med državami juga ter naj se pridružijo projektom tristranskega sodelovanja, v katerih sodelujejo države BRICS;

35. meni, da je treba spodbujati tesnejše sodelovanje EU z državami BRICS in drugimi gospodarstvi v vzponu, tako v okviru sistema svetovnega reda kot v mednarodnih organizacijah; meni, da bi morale EU in ZDA z državami BRICS začeti strateški dialog o možnostih reformiranja mednarodnih organizacij; meni, da je treba na ravni EU premisliti, kako okrepiti vlogo, vpliv in glasovalno moč EU v mednarodnih forumih ter doseči boljšo usklajenost med državami članicami EU v teh forumih in s tem tudi bolj usklajeno držo za pozitiven dialog, partnerstvo in sodelovanje z državami BRICS;

36. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku Evropskega sveta, predsedniku Komisije, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednici Komisije, Svetu, poljskemu predsedstvu Sveta Evropske unije, Komisiji in zunanjemu ministrstvu ZDA.

(1) UL L 201, 3.8.2010, str. 30. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0060. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0121. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0255. (5) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0364. (6) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0334.

Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika (države BRICS) ter druge države v vzponu bi lahko ob nadaljnji gospodarski rasti dobile zelo pomembno zunanjepolitično vlogo na svetovni ravni. Obseg gospodarstva sedmih držav v vzponu (Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske, Indonezije, Mehike in Turčije) naj bi bil leta 2050 večji od skupnega obsega gospodarstva držav skupine G7 (ZDA, Japonske, Kanade, Združenega kraljestva, Nemčije, Francije in Italije). Kitajska naj bi še pred letom 2020 postala država z največjim BDP, Indija pa bi lahko še pred letom 2050 postala najhitreje rastoče gospodarstvo na svetu.

Sedanja gospodarska kriza razkriva, da so razvite države in države v vzponu močno medsebojno odvisne in da je utrditev vodilne gospodarske vloge slednjih jasno odvisna od gospodarske uspešnosti in rasti prvih. Na podlagi tega je mogoče preseči povezovanje in sodelovanje zgolj na gospodarskem področju ter si namesto tega prizadevati za razvoj skupne zunanjepolitične platforme, če bo razvit nov sistem upravljanja na svetovni ravni na podlagi skupnih vrednot, v katerega bodo v zadostni meri vključene Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika in druge države v vzponu.

V zvezi s tem je treba poudariti, da so Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika že jasno razkrile svoje zunanjepolitične ambicije: od leta 2009 se redno sestajajo in želijo sodelovati na mednarodni ravni. Voditelji Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike so na primer ob zaključku tretjega srečanja 14. aprila 2011 izdali skupno deklaracijo, v kateri so zahtevali več mednarodnega sodelovanja in krepitev upravljanja na svetovni ravni ter izrazili podporo večstranski diplomaciji z Združenimi narodi in skupino G-20. Poleg tega so poskušale Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika svojo vlogo že večkrat okrepiti tudi z usklajevanjem svojih stališč: vse so se vzdržale glasovanja o resoluciji Varnostnega sveta ZN 1973 (2011) o Libiji (Južna Afrika takrat še ni bila del te skupine držav), zavlačevale so z glasovanjem o vlogi EU v Generalni skupščini ZN ter zavzele ista stališča glede Slonokoščene obale, Sudana in pošiljanja orožja v vesolje. Tako se zdi, da Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika izpodbijajo obstoječi sistem mednarodnega upravljanja. Vendar bi lahko, če bi vzpostavili nov, vključujoč sistem upravljanja, te države postale dragocene partnerice Zahoda, kot kažejo nedavna reforma Mednarodnega denarnega sklada, imenovanje novega generalnega direktorja sklada in sedanje razprave o soočanju z gospodarsko krizo v Evropi.

EU bo morala ustrezno upoštevati novo politično in gospodarsko vlogo držav BRICS in drugih držav v vzponu ter s političnimi vzvodi še naprej promovirati univerzalne vrednote v neizogibnem novem večpolarnem sistemu upravljanja na svetovni ravni in imeti vodilno vlogo v procesu reforme sistema upravljanja na mednarodni ravni. Vendar mora EU zato delovati kot enotna in odločna politična in gospodarska entiteta. To je še toliko bolj nujno ob upoštevanju čezmejnih izzivov – kot so podnebne spremembe, vprašanja predpisov na svetovni ravni, dostop do surovin in redkih zemeljskih elementov, terorizem, trajnostni razvoj, svetovna politična stabilnost in varnost – zaradi katerih bo treba oblikovati vključujoč pristop na podlagi pravil, skupnih vrednot, konsenza, tesnih posvetovanj in sodelovanja z novimi državami v vzponu, če želimo najti učinkovite rešitve za čezmejne izzive, ki bodo zares skupne vsem. EU bi lahko prevzela pobudo in ključno vlogo – in bi jo vsekakor tudi morala – na tem področju.

Namen tega poročila je raziskati temelje za nov, vključujoč sistem svetovnega reda, oblikovati priporočila in opredeliti ključna področja reform, na katerih bi lahko EU racionalizirala svoje delovanje in institucionalni ustroj ter tako okrepila svoj potencial za učinkovito delovanje na svetovni ravni.

POBUDE

Odbor za razvoj poziva Odbor za zunanje zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A. ker so po razvrstitvi OECD/DAC razen Rusije vse države BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika) države v razvoju;

B.  ker gre kljub nedavni izjemni gospodarski rasti v večini držav BRICS po podatkih Svetovne banke za države z največjo koncentracijo revščine na svetu (na Kitajskem na primer 207 milijonov ljudi živi z manj kot 1,25 USD na dan, v Indiji pa s takim zneskom shaja 41,6 % prebivalstva); ker to kaže, da utegne hitra gospodarska rast brez politik rasti, prilagojenih revnim, in vzpostavljanja varnostnih mrež v veliki večini primerov povečati neenakost;

1.  poudarja, da so države BRICS preveč raznolike, da bi lahko EU do njih vodila enotno politiko, ter poziva k vzpostavitvi nove, diferencirane oblike razvojnega sodelovanja; predlaga pa, naj si EU, poleg tega, da poskuša poiskati koherentne vzorce in področja v interesu držav BRICS (tehnično sodelovanje in pomoč, uskladitev zakonodajnih zahtev ipd.), s katerimi bi lahko EU postala osrednja partnerica držav BRICS ter kar najbolje izkoristila svoje primerjalne prednosti, na primer napredno okoljsko zakonodajo, izkušnje v regionalnem sodelovanju in strokovno znanje na področju vzpostavljanja sistemov za zmanjševanje družbene neenakosti (npr. učinkoviti davčni sistemi in sistemi socialnega varstva), prizadeva privabiti še več držav BRICS k sodelovanju v multilateralnem okviru za obravnavanje svetovnih vprašanj, kot so na primer podnebne spremembe, trajnostni razvoj (v okviru Rio+20), boj proti revščini itd., ter prevzeti odgovorno vlogo v mednarodnih razpravah o podnebju;

2.  se zaveda, da so države BRICS močna gospodarska skupina, ki je primernejša za obravnavanje svetovnih političnih in gospodarskih vprašanj, medtem ko je skupina IBSA (Indija, Brazilija in Južna Afrika) že uvedla mehanizme za reševanje socialno-gospodarskih in razvojnih vprašanj;

3.  prav tako poziva EU, naj za hitrejši napredek pri reformiranju svetovnih institucij za finančno in gospodarsko upravljanje, tj. institucije sistema Bretton Woods, okrepi politični dialog in sodelovanje z državami BRICS, da bi glede na njihovo spreminjajočo se gospodarsko težo zagotovili široko zastopanost vseh članic;

4.  meni, da mora EU zavzeti stališče v zvezi z vzpostavitvijo tesnejših odnosov z državami BRICS, četudi vizija EU glede zavezujočih obveznosti in institucionaliziranih režimov ni nujno vedno enaka viziji držav BRICS; meni tudi, da bi lahko v zameno za močnejšo zastopanost v zadevnih mednarodnih institucijah pridobili podporo držav BRICS učinkoviti večstranskosti; vztraja pri tem, da bi bilo treba izzive, ki jih prinaša pomembnejša vloga držav BRICS, obravnavati kot priložnost, ne pa kot težavo;

5.  poziva EU, naj kljub vse hujši tekmi za vire ohrani standarde za družbeno odgovornost gospodarskih družb, da se zagotovijo pravna varnost in trajnostna dolgoročna partnerstva;

6.  meni, da bi morali biti učinkovita večstranskost in večja usklajenost v večstranskih forumih za reševanje vprašanj svetovnega upravljanja še naprej v središču okrepljenega partnerstva z državami BRICS; predvsem priporoča EU, naj si še naprej prizadeva za to, da bodo države pri tem sodelovale;

7.  pozdravlja pobude v okviru drugega akcijskega načrta skupne strategije EU-Afrika za obdobje 2011–2013, ki zagotavljajo usposabljanje o najboljši praksi pri pogajanjih za dogovore o rudninah in pri spodbujanju znanstvenega sodelovanja v rudarskem sektorju, saj bodo pobude, kot je pobuda EITI, pokazale rezultate šele na dolgi rok, nekatere države BRICS pa se še niso odločile za sodelovanje pri teh pobudah;

8.  poudarja, da so prednosti uporabe načela učinkovitosti pomoči pomembne tudi za nove donatorje, in poudarja, da je bil pri pogovorih glede proračunske podpore in gradnje zmogljivosti v afriških državah dosežen napredek v obliki okrepljenih razprav z državami BRICS;

9.  poziva Komisijo, naj opredeli posebna področja sodelovanja z državami BRICS v sklopu razvojne politike, na primer sodelovanje v zdravstvenem sektorju (vključno z dostopom do osnovnih storitev in infrastrukture zdravstvenega varstva) ter sodelovanje pri boju proti revščini, aidsu, neenakosti med mestom in podeželjem, torej področja, ki niso pomembna le na Kitajskem in v drugih državah BRICS, pač pa so tudi osrednja točka njihovega razvojnega sodelovanja, sodelovanje pri blaženju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje ter sodelovanje z državami BRICS na področju razvoja kmetijstva;

10. vztraja pri tem, da je treba nadgraditi politični dialog z državami BRICS o spoštovanju človekovih pravic ter socialnih in okoljskih standardov; v zvezi s tem opozarja, da je za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja bistveno spoštovanje osnovnih delovnih standardov in agende za dostojno delo Mednarodne organizacije dela, saj z zagotavljanjem socialno-politične stabilnosti in povečevanjem ravni usposobljenosti delovne sile v posamezni državi pozitivno vplivajo na gospodarstvo v državi;

11. ugotavlja, da so države BRICS v obdobju, ko je vprašanje trajnosti financiranih projektov vse bolj pereče, postale pomembne akterke na področju zunanje pomoči; poziva EU, naj države BRICS prepriča k sprejetju načel Equator, tj. vrste neobveznih standardov za ugotavljanje, ocenjevanje in obvladovanje socialnih in okoljskih tveganj pri financiranju projektov;

12. poudarja možnosti, ki jih ponuja raziskovalna politika za izboljšanje odnosov med državami BRICS in EU v splošnem, predvsem pa na področju razvojne politike; zato poziva Komisijo, naj z večjimi naložbami v raziskovalno infrastrukturo podpre izgradnjo znanstvenih zmogljivosti v državah v razvoju, bodisi v sklopu okvirnih programov ali s pomočjo instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, na primer ko gre za projekte radioastronomije v Afriki, pri katerih sodelujejo tako države BRICS kot EU;

13. poudarja, da so povečanje preglednosti finančnih tokov, zagotovitev konkurenčnih razpisov za projekte in celovita ocena makroekonomskega vpliva financiranja na področju razvojnih politik v interesu držav z nizkim dohodkom, držav BRICS in EU;

14. predlaga, da se osredotočenost EU na „učinkovitost pomoči“ dopolni z osredotočenostjo na koncept „učinkovitosti razvoja“ (tj. na učinkovitost in rezultate razvojne politike in podpore), ki mu dajejo prednost novi donatorji; meni, da bi utegnil koncept „učinkovitosti razvoja“ ponuditi ne le priložnost za poglobitev dialoga med državami BRICS in EU, temveč tudi za okrepitev koncepta usklajenosti politike za razvoj, zapisane v členu 208 PDEU, znotraj EU.

15. poziva države BRICS, naj v mednarodni razvojni politiki zavzamejo vlogo, ki bo bolje odražala njihov delež v svetovnem BDP;

16. poziva EU in države članice, naj podprejo pobude za sodelovanje med državami juga ter naj se pridružijo projektom tristranskega sodelovanja, v katerih sodelujejo države BRICS;

17. poudarja, da države BRICS niso članice OECD, zato niso vezane ne na merila OECD za uradno razvojno pomoč ne na smernice OECD o financiranju izvoznih kreditov, na podlagi katerih se omejuje vezana pomoč, urejajo kreditne prakse, zahteva izmenjava informacij ter določajo socialni in okoljski standardi ter standardi upravljanja finančnih dejavnosti;

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU