POROČILO o usklajenemu evropskemu pristopu h kolektivnim tožbam naproti

12. 1. 2012 - (2011/2089(INI))

Odbor za pravne zadeve
Poročevalec: Klaus-Heiner Lehne

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o usklajenemu evropskemu pristopu h kolektivnim tožbam naproti

(2011/2089(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 14. februarja 2011 z naslovom Javno posvetovanje: Usklajenemu pristopu h kolektivnim pravnim sredstvom naproti (SEC(2011)0173),

–   ob upoštevanju osnutka dokumenta o smernicah z naslovom Izračun škode v odškodninskih tožbah zaradi kršitev člena 101 ali 102, ki ga je Komisija objavila junija 2011,

–   ob upoštevanju Direktive 2009/22/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov[1],

–   ob upoštevanju dokumenta Komisije o posvetovanju glede nadaljnjih ukrepov v zvezi z zeleno knjigo o kolektivnih odškodninah za potrošnike (Bruselj, 2009),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. marca 2009 o Beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES[2],

–   ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 27. novembra 2008 o kolektivnih odškodninah za potrošnike (COM(2008)0794),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. januarja 2011 o poročilu o politiki konkurence za leto 2009[3],

–   ob upoštevanju bele knjige Komisije z dne 2. aprila 2008 o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil ES (COM(2008)0165),

–   ob upoštevanju poročila Maria Montija z dne 9. maja 2010 o novi strategiji za enotni trg,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 30. marca 2007 z naslovom Strategija potrošniške politike EU 2007–2013: Usposabljanje potrošnikov, izboljševanje blaginje potrošnikov, učinkovito varstvo potrošnikov (COM(2007)0099),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o alternativnem reševanju sporov v civilnih, gospodarskih in družinskih zadevah[4],

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2011 o izvajanju direktive o mediaciji v državah članicah, njenem vplivu na mediacijo in sprejetju s strani sodišč[5],

–   ob upoštevanju člena 48 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A7-0012/2012),

A. ker državljani in podjetja v evropskem območju pravice ne smejo le uživati pravic, temveč morajo imeti tudi možnost, da jih nemoteno in uspešno uveljavljajo;

B.  ker je nedavno sprejeta zakonodaja EU napisana tako, da strankam v čezmejnih zadevah omogoča, da uspešno uveljavljajo svoje pravice[6] ali da s pomočjo mediacije dosežejo izvensodno rešitev[7];

C. ker koristim metode alternativnega reševanja sporov ni mogoče oporekati in ker bi moral biti vsem državljanom EU še naprej na voljo enakopraven dostop do sodnega varstva;

D. ker po raziskavi Flash Eurobarometer o odnosu potrošnikov do čezmejnega trgovanja in varstva potrošnikov iz marca 2011 79 % evropskih potrošnikov navaja, da bi bili bolj pripravljeni braniti svoje pravice na sodišču, če bi se lahko pridružili drugim potrošnikom, ki se pritožujejo o isti zadevi;

E.  ker oškodovani potrošniki, ki odškodnino zahtevajo individualno po sodni poti, pogosto naletijo na precejšnje ovire glede dostopnosti, učinkovitosti in cenovne dostopnosti, to pa zaradi včasih visokih sodnih stroškov, možnega psihološkega bremena, zapletenih in dolgotrajnih postopkov ter pomanjkljive obveščenosti o razpoložljivih pravnih sredstvih;

F.  ker v primeru, ko je zaradi iste kršitve oškodovana skupina državljanov, individualna tožba ni najučinkovitejše sredstvo za preprečitev nezakonitega ravnanja ali uveljavitev nadomestila, še zlasti, če je individualna škoda v primerjavi s sodnimi stroški majhna;

G. ker v nekaterih državah članicah splošna učinkovitost obstoječih pravnih sredstev za potrošniške in izvrševanje ustreznih predpisov na ravni EU velja za nezadovoljivo, ali pa ti mehanizmi niso dovolj dobro poznani, zaradi česar je njihova uporaba omejena;

H. ker je zaradi povezovanja evropskih trgov in posledično večje čezmejne dejavnosti očitneje, da je potreben skladen vseevropski pristop za obravnavo primerov, kjer potrošniki ostanejo praznih rok, saj postopki skupinske odškodninske tožbe, ki so jih uvedle številne države članice, ne prinašajo čezmejnih rešitev;

I.   ker igrajo nacionalne in evropske oblasti ključno vlogo pri izvrševanju zakonodaje EU, izvrševanje zakonodaje na zasebni ravni pa bi moralo javno izvrševanje dopolnjevati, ne more pa ga nadomestiti;

J.   ker javno izvrševanje predpisov, da se prepreči kršitve in naloži denarna kazen, samo po sebi potrošnikom ne zagotavlja odškodnine za škodo, ki so jo utrpeli;

K. ker bi združitev tožb v skupinsko tožbo ali možnost, da to tožbo vloži skupni zastopnik ali organ, ki deluje v javnem interesu, lahko poenostavila postopek in znižala stroške strank v postopku;

L.  ker lahko sistem, ki temelji na skupinskih tožbah, koristno dopolni individualno pravno varstvo, vendar ga ne more nadomestiti;

M. ker mora Komisija pri vseh predlogih, ki ne sodijo v izključno pristojnost Unije, spoštovati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

1.  pozdravlja omenjeno horizontalno posvetovanje in poudarja, da morajo imeti žrtve nezakonitega ravnanja, in sicer tako državljani kot podjetja, možnost zahtevati odškodnino za izgubo ali škodo, ki so jo utrpeli, zlasti ko gre za razpršeno škodo, kjer tveganje glede višine stroškov ni sorazmerno s povzročeno škodo;

2.  je seznanjen s prizadevanji vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike, da omeji neresne pravdne postopke in zlorabo ameriškega sistema skupinskih tožb[8] ter poudarja, da se v Evropi ne sme uvesti sistema skupinskih tožb po ameriškem modelu oziroma drugih sistemov, ki ne upoštevajo evropske pravne tradicije;

3.  pozdravlja prizadevanja držav članic, da bi okrepili pravice žrtev nezakonitega ravnanja z uvedbo ali načrtovanjem uvedbe zakonodaje, ki bi poenostavila odškodninske postopke, hkrati pa preprečevala zlorabo pravdnih postopkov, vendar se tudi zadeva, da se nacionalni mehanizmi kolektivnih pravnih sredstev med seboj močno razlikujejo, zlasti glede področja uporabe in postopkovnih značilnost, kar bo lahko imelo za posledico, da državljani ne bi mogli uživati svojih pravic;

4.  pozdravlja delo Komisije za usklajen evropski pristop h kolektivnim tožbam in jo poziva, naj v svoji oceni učinka pokaže, da je treba v skladu z načelom subsidiarnosti ukrepati na ravni EU, da bi se izboljšalo veljavni regulativni okvir EU zato, da bi se žrtvam kršitev prava EU omogočilo, da dobijo odškodnino za utrpljeno škodo, s tem pa bi se prispevalo k zaupanju potrošnikov in boljšemu delovanju notranjega trga;

5.  poudarja možne prednosti kolektivnih tožb v obliki nižjih stroškov in večje pravne varnosti tožnikov, obtožencev in sodnega sistema, ki jih prinaša izogibanje vzporednim pravdnim postopkom za podobne tožbe;

6.  meni, da je v sektorju konkurence javno izvrševanje bistveno za izvajanje določb Pogodb, za polno doseganje ciljev EU in zagotavljanje, da Komisija in nacionalni organi s področja konkurence izvršujejo konkurenčno pravo EU;

7.  želi spomniti, da trenutno samo države članice sprejemajo nacionalne predpise o določanju višine odškodnine; nadalje ugotavlja, da izvrševanje nacionalnega prava ne sme preprečiti enotnega izvrševanja evropskega prava;

8.  poziva Komisijo, naj dosledno preuči ustrezno pravno podlago za vse ukrepe s področja kolektivnih tožb;

9.  ugotavlja, da po do sedaj dostopnih podatkih, zlasti glede na študijo z naslovom Ocena uspešnosti in učinkovitosti mehanizmov kolektivnih pravnih sredstev v Evropski uniji, opravljeno leta 2008 za GD SANCO, nobeden od obstoječih mehanizmov kolektivnih pravnih sredstev v EU ni povzročil nesorazmernih gospodarskih posledic za vpletena podjetja;

Obstoječa zakonodaja EU in sodna prepoved

10. ugotavlja, da na ravni EU že obstajajo nekateri mehanizmi izvrševanja za posamezne primere, kot sta Direktiva 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah in Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov in meni, da nudi zlasti Uredba št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti s poenostavitvijo čezmejnih pravdnih postopkov pri zahtevkih za zneske, nižjih od 2000 evrov dostop do sodnega varstva, vendar ugotavlja, da ta zakonodaja ni zasnovana tako, da bi zagotavljala učinkovit dostop do sodnega varstva v primerih, ko veliko žrtev utrpi enako škodo;

11. ocenjuje, da bi sodna prepoved lahko igrala pomembno vlogo pri zaščiti pravic, ki jih državljani in podjetja uživajo v skladu s pravom EU, in meni, da je mogoče mehanizme, ki so bili uvedeni z Uredbo (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju na področju varstva potrošnikov[9] in Direktivo št. 2009/22/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov, znatno izboljšati , da bi tako okrepili sodelovanje in sodne prepovedi v čezmejnih primerih;

12. meni, da je potreba po izboljšanju pravnega sredstva sodne prepovedi še posebej velika v okoljskem sektorju; poziva Komisijo, naj preuči načine, da bi to pravno sredstvo zagotovili tudi v tem sektorju;

13. meni, da se je treba pri sodni prepovedi osredotočiti na zaščito interesa posameznika in javnega interesa, in poziva k previdnosti, ko gre za razširitev dostopa do sodnega varstva za organizacije, saj slednjim ne bi smel biti omogočen lažji dostop do sodnega varstva kot pa posameznikom;

14. zaradi tega poziva Komisijo, naj dodatno okrepi in poveča učinkovitost obstoječih instrumentov, kakršna sta Direktiva 98/27/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov in Uredba (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov, da bi zagotovila ustrezno javno izvrševanje pravic potrošnikov v EU; kljub temu poudarja, da niti Direktiva 98/27/ES niti Uredba (ES) št. 2006/2004 ne predvidevata nadomestila za povzročeno škodo potrošnikom;

Pravno zavezujoči horizontalni okvir in zaščitni ukrepi

15. meni, da dostop do sodnega varstva s pomočjo skupinskih tožb spada na področje postopkovnega prava in ga skrbi, da bi neusklajene pobude EU na področju kolektivnih tožb privedle do razdrobljenosti nacionalnih predpisov o postopkih in odškodnini, kar bi oslabilo, ne pa krepilo dostop do sodnega varstva v EU; če bi bila po temeljitem premisleku sprejeta odločitev, da je sistem EU za kolektivne tožbe zaželen in potreben, poziva, naj bodo vsi predlogi s področja kolektivnih tožb v obliki horizontalnega okvira, ki bo vključeval skupna načela in nudil enoten dostop do sodnega varstva preko kolektivnih tožb po Evropski uniji ter še posebej, vendar ne tudi izrecno, obravnaval kršitve pravic potrošnikov;

16. poudarja, da je treba ustrezno upoštevati pravno tradicijo in pravno ureditev posameznih držav članic in okrepiti usklajevanje primerov dobre prakse med državami članicami ter meni, da je delo na shemi EU za spodbujanje učinkovitih pravnih sredstev, namenjenih posameznikom in malim in srednjim podjetjem, ne bi smelo povzročiti zamude pri sprejetju horizontalnega okvira;

17. poudarja, da mora vsak pravno zavezujoči horizontalni okvir zajemati temeljne vidike kolektivnega uveljavljanja odškodnin; nadalje vztraja, da morajo za kolektivne tožbe veljati zlasti postopkovni predpisi in predpisi mednarodnega zasebnega prava na splošno, ne glede na vrsto sektorja, medtem ko bi lahko bila omejena sektorska pravila v zvezi z varstvom potrošnikov ali konkurenčnim pravom, ki zadevajo vprašanja, kot so morebitne zavezujoče posledice odločitev, ki jih sprejmejo nacionalni organi za konkurenco na področju konkurenčnega prava EU, določena v ločenih členih ali poglavjih samega horizontalnega okvira ali z ločenimi pravnimi instrumenti vzporedno ali po sprejetju horizontalnega instrumenta;

18. meni, da igra škoda ali izguba, ki jo utrpi posameznik, ključno vlogo pri odločitvi o vložitvi tožbe, saj jo vsak neizogibno primerja z morebitnimi stroški postopkov pri tožbi; opozarja Komisijo, da mora biti horizontalni okvir za kolektivne tožbe zmogljivo in stroškovno učinkovito orodje za vse stranke in meni, da bi se lahko pravila nacionalnih postopkov držav članic zgledovala po Uredbi (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti kot referenci v zadevah kolektivnih tožb, kadar vrednost zahtevka ni zunaj njenega področja uporabe;

19. meni, da bi bile kolektivne tožbe v okviru horizontalnega instrumenta najbolj učinkovite, kadar obtoženec in zastopane žrtve nimajo sedeža oziroma prebivališča v isti državi članici (čezmejni značaj) in kadar so pravice, ki so bile domnevno kršene, predpisane z zakonodajo EU (kršitev prava EU); poziva k nadaljnji preučitvi načinov za izboljšanje pravnih sredstev v primerih pri kršitev nacionalnega prava, ki imajo lahko daljnosežne, čezmejne posledice;

20. ponavlja, da je treba znotraj horizontalnega instrumenta uvesti zaščitne ukrepe, da bi se izognili neupravičenim zahtevkom in zlorabi kolektivnih tožb ter zagotovili pravične sodne postopke, ter poudarja, da morajo zaščitni ukrepi med drugim zajemati sledeče:

Pravna podlaga:

–   zastopniška tožba je dopustna, če obstaja natančno identificirana skupina, identifikacija članov skupine pa je opravljena pred vložitvijo tožbe;

–   evropski pristop h kolektivnim pravnim sredstvom je treba oblikovati na podlagi načela sodelovanja, pri čemer morajo biti oškodovanci jasno opredeljeni in sodelovati v postopku le, če si to izrecno želijo, da bi se preprečile morebitne zlorabe; poudarja, da je treba v skladu z načelom subsidiarnosti spoštovati obstoječe nacionalne sisteme; poziva Komisijo, naj pretehta vzpostavitev sistema, ki bi zagotavljal ustrezno obveščenost vseh potencialnih oškodovancev, povečal reprezentativnost skupinskih tožb in omogočil čim večjemu številu oškodovancev, da zahtevajo odškodnino, ter zagotovil enostaven, cenovno ustrezen in učinkovit dostop do sodnega varstva za državljane EU, s čimer bi preprečili pretirano število sodnih sporov, kasneje pa tudi nepotrebne posamične ali skupinske tožbe zaradi iste kršitve; poziva države članice, naj vzpostavijo učinkovite mehanizme za obveščanje čim večjega števila oškodovancev, da bodo poznali svoje pravice in obveznosti, kar zlasti velja za oškodovance, ki imajo bivališče ali sedež v različnih državah članicah, pri čemer pa zaradi upoštevanja domneve nedolžnosti ne smejo neupravičeno škodovati ugledu strank;

–   sistem skupinskih tožb je treba zavrniti, kadar oškodovanci niso identificirani pred razglasitvijo sodbe, na podlagi, da je to v nasprotju s pravnim redom številnih držav članic in krši pravico žrtev, ki bi v sodnem postopku sodelovale nevede, vendar bi bila sodba sodišča za njih vseeno zavezujoča;

–   države članice morajo zagotoviti, da ima sodnik ali podoben organ pravico, da s predhodnim preverjanjem dopustnosti potencialne kolektivne tožbe odloči, da so pogoji izpolnjeni in da je tožba primerna za nadaljevanje postopka;

–   države članice morajo imenovati organizacije, ki so usposobljene za vložitev zastopniške tožbe, pri čemer so potrebna evropska merila, ki bodo jasno določala, katere so za to usposobljene; ta merila lahko temeljijo na členu 3 Direktive št. 2009/22/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov, vendar morajo biti natančneje določena, da bi se izognili zlorabam pravdnih postopkov in da bi zagotovili dostop do sodnega varstva; ta merila bi morala med drugim zadevati finančne in kadrovske vire organizacij;

–   žrtve morajo biti v vsakem primeru svobodne, da alternativno uveljavljajo individualen odškodninski zahtevek pred pristojnim sodiščem;

Polna odškodnina za dejansko škodo

–   horizontalni okvir bi moral obravnavati odškodnine le za dejansko povzročeno škodo. kaznovalne odškodnine pa morajo biti prepovedane; v skladu z načelom o odškodnini mora biti dodeljena odškodnina porazdeljena med posamezne žrtve v višini škode, ki so jo utrpele; odvetniške nagrade, vezane na uspeh, v Evropi niso praksa in ne bi smele biti del obveznega horizontalnega okvira;

Dostop do dokazov

–   tožniki v kolektivni tožbi ne smejo biti v boljšem položaju kot individualni tožniki glede dostopa do dokazov obtoženca, vsak tožnik pa mora predložiti dokaze za svoj zahtevek; obveznost razkritja dokumentov tožnikom (razkritje) v Evropi v glavnem ni v praksi in ne sme biti del obveznega horizontalnega okvira;

Načelo kdor izgubi, plača

–   vsaka tožba vključuje finančno tveganje, države članice pa morajo določiti lastna pravila o razdelitvi stroškov, v skladu s katerimi mora stranka, ki izgubi, kriti stroške nasprotne stranke, da bi na ta način preprečili pretirano širjenje neutemeljenih tožbenih zahtevkov v vseevropskem mehanizmu kolektivnih pravnih sredstev;

Prepoved financiranja s strani tretjih oseb:

–   Komisija ne sme določiti pogojev ali smernic o financiranju odškodninskih zahtevkov, saj večina pravnih sistemov držav članic ne pozna financiranja s strani tretje stranke, ki se ji na primer ponudi delež dodeljene odškodnine; to državam članicam ne preprečuje, da bi določile pogoje ali smernice za financiranje odškodninskih zahtevkov;

21. v primeru, da Komisija predstavi predlog horizontalnega okvira, ki ureja tožbe, potem bi bilo treba sprejeti načelo nadaljnjega ukrepanja, kjer je to primerno, po katerem bi se zasebno izvrševanje s skupinsko tožbo lahko izvajalo samo, če bi bila že pred tem izdana odločba Komisije ali nacionalnega konkurenčnega organa o kršitvi; ugotavlja, da vzpostavitev načela nadaljnjega ukrepanja na splošno ne izključuje možnosti sprejemanja tako samostojnih kot nadaljnjih ukrepov;

22. poziva Komisijo, naj preuči načine za ozaveščanje potrošnikov o obstoju mehanizma kolektivih tožb in omogočanje sodelovanja med organizacijami, usposobljenimi za vložitev zastopniške tožbe; poudarja ključno vlogo, ki jo lahko imajo pri posredovanju informacij čim večjemu številu žrtev kršitev prava EU potrošniške organizacije in evropska mreža centrov za varstvo potrošnikov;

23. poudarja, da je zaradi številnih kršitev prava Unije, ki jih je Komisija ugotovila na področju ukrepov EU za zaščito potrošnikov, potrebno okrepiti sodno prepoved[10], ob priznavanju, da sodna prepoved ni zadostna, če so žrtve utrpele škodo in so upravičene do odškodnine; poziva Komisijo, naj identificira zakonodajo EU, na področju katere je težko dobiti odškodninske zahtevke;

24. meni, da je treba to storiti, da bi lahko opredelili področja, kjer bi lahko horizontalni okvir zagotavljal skupne odškodninske zahtevke v primeru kršitev te zakonodaje ali kršitev konkurenčnega prava EU; poziva, da se zadevno zakonodajo EU uvrsti na seznam v prilogi k temu horizontalnemu instrumentu;

Alternativno reševanje sporov (ARS)

25. ugotavlja, da so mehanizmi alternativnega reševanja sporov pogosto odvisni od trgovčeve pripravljenosti do sodelovanja in meni, da bi bil učinkovit sistem pravnih sredstev za uveljavljanje odškodnine velika spodbuda za stranke, da bi se dogovorile za izvensodno poravnavo, s katero se je mogoče izogniti številnim primerom in posledično pravdnim postopkom; spodbuja oblikovanje mehanizmov alternativnega reševanja sporov na evropski ravni, ki bi omogočili hitro in poceni rešitev sporov, ki bi bila privlačnejša možnost kot pa sodni postopek, in predlaga, da bi morali imeti sodniki, ki uvodoma preverjajo dopustnost kolektivne tožbe, tudi pravico do odrejanja strankam, da pred vložitvijo kolektivne tožbe poskušajo najti kolektivno sporazumno rešitev; meni, da bi morala biti izhodišče za uvedbo te pristojnosti merila, ki jih je oblikovalo Sodišče[11]; vendar poudarja, da bi morali ti mehanizmi ostati alternativa sodnemu varstvu (kot pove samo ime) in ne predpogoj zanj;

Pristojnost in pravo, ki se uporablja

26. poudarja, da bi moral horizontalni okvir sam določati predpise za preprečevanje prakse izbiranja najugodnejšega sodišča, pri čemer pa ne bi smel ogrožati dostopa do sodnega varstva, ter da bi morala biti uredba Bruselj I izhodišče pri določanju pristojnih sodišč;

27. poziva k nadaljnji preučitvi tega, kako je mogoče izpopolniti kolizijska pravila; meni, da bi bila ena izmed rešitev uporaba prava države, kjer ima večina oškodovancev prebivališče oziroma sedež, pri čemer je treba upoštevati, da morajo imeti individualni oškodovanci svobodo pri odločitvi, da se skupinske tožbe po načelu privolitve v sodelovanje ne udeležijo, temveč da vložijo individualni odškodninski zahtevek v skladu s splošnimi pravili mednarodnega zasebnega prava, zapisanimi v uredbah Bruselj I, Rim I in Rim II;

28. poudarja, da mora Komisija po sodbi v zadevi C-360/09, Pfleiderer, zagotoviti, da kolektivna tožba ne ogroža učinkovitosti sistema prizanesljivosti in postopka poravnavanja po konkurenčnem pravu;

Redni zakonodajni postopek

29. vztraja, da mora biti Evropski parlament v okviru rednega zakonodajnega postopka udeležen pri vseh zakonodajnih pobudah s področja kolektivnih tožb in da morajo vsi predlogi temeljiti na natančni oceni učinka;

30. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic in socialnim partnerjem na ravni Unije.

• [1]  UL L 110, 1.5.2009, str. 30.
• [2]  UL C 117 E, 6.5.2010, str. 161.
• [3]  Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0023.
• [4]  Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0449.
• [5]  Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0361.
• [6]  Uredba (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, UL L 199, 31.7.2007, str. 1; Uredba (ES) št. 1896/2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog, UL L 399, 30.12.2006, str. 1; Uredba (ES) št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov, UL L 143, 30.4.2004, str. 15.
• [7]  Direktiva 2008/52/ES o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah, UL L 136, 24.5.2008, str. 3.
• [8]  Wal-Mart Stores Inc. proti Dukes in drugi, 564 U. S. xxx (2011).
• [9]  UL L 364, 9.12.2004, str. 1.
• [10]  Študija o težavah, s katerimi se srečujejo potrošniki, ki želijo odškodnino zaradi kršitve zakonov o zaščiti potrošnikov, in o ekonomskih posledicah teh težav, 1. del, glavno poročilo, 26 avgust 2008, str. 21 ff.
• [11]  Sodba z dne 18. marca 2010 v združenih zadevah C-317/08, C-318/08, C-319/08 in C-320/08, Alassini, ki še ni objavljena v Zbirki odločb.

OBRAZLOŽITEV

Poročevalec pozdravlja posvetovanja Komisije na horizontalni ravni, njeno odprtost za evropski pristop h kolektivnim tožbam in zavezanost k trdnim zaščitnim ukrepov proti zlorabi pravdnih postopkov. Nedavna sodba vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike v primeru skupinske tožbe zaradi pristranskosti[1] znova dokazuje, da se ameriški pravni sistem sooča z zlorabami in neutemeljeni skupinskimi tožbami, ki so posledica ekscesov v ameriškem sistemu, kar zagotovo ni bilo predvideno ob uvedbi skupinskih tožb pred nekaj desetletij. Evropa se mora odločno upreti poskusom spreminjanja pravnih tradicij Evropske unije z uvedbo tujih postopkovnih elementov, ki bi dopuščali zlorabe kolektivnih tožb.

Poročevalec razume, da je pravna tradicija EU usmerjena k reševanju sporov med posamezniki in ne prek skupin. Vendar pa je lahko v nekaterih primerih v interesu žrtev nezakonitega ravnanja, da svoje zahtevke, ki jih sicer vsak posebej ne bi vlagali, združijo, po drugi strani pa je lahko tudi v interesu podjetij, da so predmet ene same poravnave ali sodbe sodišča, kar zagotavlja sodno varnost v zvezi z zadevo. Zaradi tega so številne države članice v zadnjih letih uvedle instrumente skupnega delovanja, ki omogočajo neke vrste kolektivni dostop do sodnega varstva. Ti instrumenti se zelo razlikujejo, saj so lahko med drugimi v obliki zastopniške tožbe, skupinske tožbe ali vzorčnega postopka. Izčrpne informacije o zadevni nacionalni zakonodaji, zlasti glede njenega izvajanja in funkcionalnosti, je bilo nemogoče najti, saj so nekatere države članice te mehanizme uvedle šele nedavno in ni vedno na voljo zanesljivih informacij. Poročevalec zato ni presenečen, da Komisija doslej ni izrazila potrebe po ukrepanju na ravni EU. Še vedno je potrebno natančno preučiti, kateri člen Pogodbe o delovanju Evropske unije naj predstavlja pravno podlago za horizontalni instrument. Zagotovo je treba zavračanje ukrepov EU s strani nacionalnih vlad jemati resno[2].

Poročevalec meni, da mora biti državljanom in podjetjem v evropskem območju pravice omogočeno uspešno in nemoteno uveljavljanje njihovih pravic v skladu z zakonodajo EU. V primeru množične ali razpršene škode se žrtve nezakonitega ravnanja ne odločijo za vložitev odškodninskega zahtevka, saj bi lahko bili stroški odškodninskega postopka nesorazmerni s povzročeno škodo. Vendar pa morajo evropski in nacionalni organi pri izvrševanju zakonodaje EU ostati v ospredju, saj imajo na voljo preiskovalne instrumente javnega prava, ki ne morejo biti dostopni zasebnim strankam. Zaradi tega izvrševanje zakonodaje na zasebni ravni ostaja le dopolnilno.

Veljavna zakonodaja EU in sodna prepoved

Evropska unija si je v zadnjih letih dejavno prizadevala za olajšanje dostopa do sodnega varstva. Uspešen in nemoten dostop do sodnega varstva na primer zagotavlja Uredba št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, saj poenostavlja čezmejne pravdne postopke za zahtevke, nižje od 2000 evrov. Vendar je potrebna nadaljnja ocena uredbe, da bi ugotovili, ali so bile namere zakonodajalca EU uresničene.

Poročevalec priznava pomen sodne prepovedi. V številnih primerih, kot so zavajajoče oglaševanje, nepregledne pogodbe itd., škoda morda ni bila storjena in je treba prednost nameniti ustavitvi nezakonitega ravnanja. Komisija je sama predlagala, kako bi bilo mogoče izpopolniti Uredbo (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju na področju varstva potrošnikov[3] in Direktivo št. 2009/22/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov (direktiva o opustitvenih tožbah)[4], da bi okrepili sodelovanje in sodno prepoved[5].

Vendar je poročevalec zaskrbljen nad široko razlago nacionalnih predpisov iz procesnega prava, ki v skladu s sodno prakso Sodišča „ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo pravičnosti), in ne smejo praktično onemogočiti ali čezmerno otežiti uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti)”.[6] Poročevalec meni, da organizacije ob spoštovanju teh načel ne smejo imeti privilegiranega dostopa do sodnega varstva in da bi se morala zakonodaja EU osredotočiti na zaščito in uveljavljanje interesov posameznika pred interesi splošne javnosti.

Horizontalni instrument in zaščitni ukrepi

Upoštevajoč razlike v nacionalnem procesnem pravu poročevalec meni, da bi pobude EU glede kolektivnih tožb privedle do razdrobljenosti predpisov držav članic o odškodnini in postopkih. Evropski pristop se ne sme omejiti na usklajevanje različnih pobud Komisije, saj to ne more preprečiti različnih rezultatov zakonodajnih postopkov.

Vse pobude za kolektivne tožbe bi se soočile z enakimi vprašanji glede postopkov in zasebnega mednarodnega prava. Ne glede na vrsto sektorja so potrebni enako strogi zaščitni ukrepi za vprašanja, kot so položaj organa zastopanja in merila za njegovo odobritev, dostop do dokazov in izvajanje načela „plača tisti, ki izgubi”. Ta vprašanja niso obravnavana le v sedanjih horizontalnih posvetovanjih, temveč tudi v predhodni beli in zeleni knjigi.

Poročevalec predvideva, da Komisija že preučuje horizontalni pristop. Obravnava različnih sektorjev v zeleni knjigi Komisije o kolektivnih odškodninah za potrošnike kaže na to, da naj bi se ta instrument uporabljal za različne sektorje, na primer finančni sektor, telekomunikacije itd[7]. Skupni imenovalec torej ni več sektor, temveč tožnik, in sicer potrošnik. To jasno dokazuje, da je horizontalni instrument najboljši način, da se izognemo uvedbi različnih zakonov za posamezne sektorje, kar bi vodilo v razdrobljeno nacionalno procesno pravo.

Razdrobljenost nacionalne zakonodaje ne bi le ovirala delovanja pravosodnega sistema, temveč bi povečala tudi pravno negotovost, kar je v nasprotju s ciljem boljšega dostopa do sodnega varstva. Procesno pravo predpisuje pravila, ki veljajo za postopke pred sodiščem, in si prizadeva za omogočanje dostopa do sodnega varstva. Predpisi na splošno ne ločujejo med različnimi industrijskimi sektorji in področji zakonodaje. Zaradi tega tudi evropski pristop h kolektivnim tožbam ne sme uvesti ločevanja, temveč mora biti horizontalnega značaja. Kar zadeva potrebo po predpisih, omejenih na posamezne sektorje, je te mogoče vključiti v horizontalni instrument, na primer v ločeno poglavje.

Poročevalec meni, da bi morale biti kolektivne tožbe dovoljene, kadar se posameznik, ki je žrtev, ne odloči za vložitev odškodninskega zahtevka, ker meni, da povzročena škoda ni v sorazmerju s stroški sodnega postopka. Študije kažejo na to, da ta finančni prag znaša med 100 in 2500 evri[8]. Z omejitvijo kolektivnih tožb na primere, ko je posamezniku povzročena škoda do 2000 evrov, bi horizontalni instrument uskladili z Uredbo št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti in zagotovili skladnost z zakonodajo EU. Poročevalec bi rad začel razpravo o vprašanju, ali bi bil primernejši nižji prag.

Poročevalec meni, da bi moral biti horizontalni instrument na voljo v vseh čezmejnih zadevah, kjer je prišlo do kršitve zakonodaje EU. Za čezmejni primer gre, kadar žrtev in obtoženec nimata prebivališča oziroma sedeža v isti državi članici. Prav tako se lahko horizontalni instrument uporabi, kadar žrtve nimajo prebivališča oziroma sedeža v isti državi članici.

Vsak horizontalni instrument mora temeljiti na načelu, da ima vsakdo, ki je bil oškodovan, pravico do odškodnine, vendar pa tisti, ki so vložili kolektivno tožbo, ne smejo biti v boljšem položaju kot posamezni tožniki. To bi pomenilo, da je treba v vsak horizontalni instrument vključiti številne zaščitne ukrepe.

Poročevalec zahteva, da se za zastopanje pooblastijo usposobljene organizacije. Oblikovati je treba evropska merila, v skladu s katerimi lahko države članice usposobljene organizacije pooblastijo za vložitev tožbe. Kot izhodišče za oblikovanje teh meril, ki morajo biti prvi ukrep za preprečevanje zlorab horizontalnega instrumenta, lahko služi člen 3 Direktive 2009/22/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesa potrošnikov. V skladu z merili, bi se dovoljenje lahko izdalo organizaciji potrošnikov, varuhu človekovih pravic itd. Zaradi pravne zapletenosti kolektivnih tožb, pa je potrebno zastopstvo odvetnika. Posledično ne bi bile potrebne skupinske tožbe, v katerih bi žrtve svoje zahtevke združile v en sam zahtevek. Odobritev usposobljenih organizacij bi državam članicam nudila priročni mehanizem, ki bi dopuščal določeno mero nadzora nad organizacijami zastopanja, horizontalni instrument pa bi varoval pred zlorabami, medtem ko takšen nadzor ne bi obstajal v primeru skupinske tožbe.

Poročevalec poudarja, da sme biti pri tožbi zastopancev udeležen le natančno identificiran krog posameznikov, njihova identifikacija pa mora biti opravljena do trenutka vložitve tožbe. Ustave več držav članic prepovedujejo načelo zavrnitve sodelovanja v tožbi, ko je zahtevek vložen v imenu neznanih žrtev, saj žrtve tako nimajo svobode pri odločitvi, ali gredo v tožbo. Načelo zavrnitve sodelovanja v tožbi je vprašljivo tudi v luči člena 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Odškodnino se lahko prejme le za škodo, ki je bila dejansko povzročena, do nje pa so upravičene le žrtve kršitve prava EU. To tudi pomeni, da organizacija zastopanja ne sme prejeti nobenega deleža od odškodnine, saj to ne bi bilo le v nasprotju z načelom o odškodnini, temveč bi tudi zelo okrepilo finančne vzgibe za vložitev neupravičenih zahtevkov.

Poročevalec poziva k prepovedi kaznovalnih odškodnin, zlasti za to, da bi se izognili praksi izbiranja najugodnejšega sodišča. Res je, da je sodišče v zadevi Manfredi priznalo dopustnost nacionalnih določb o kaznovalnih odškodninah, vendar ta sodba velja le, če to področje ni urejeno na ravni Skupnosti[9]. Zakonodajalec Unije lahko tako prepove plačilo kaznovalnih odškodnin.

Poročevalec želi ohraniti načelo, da mora stranka, ki trdi, da je šlo kršitev, to tudi dokazati, zato se od obtoženca ne more zahtevati, naj predloži dokaze za tožnika. Bistvenega pomena je, da tožniki v kolektivni tožbi niso v boljšem položaju kot individualni tožniki, kar zadeva dokaze. Namesto tega, da se na evropski ravni uvedejo tuji predpisi o razkritju dokazov, bi morale države članice dostop do dokazov še naprej urejati v skladu s svojim procesnim pravom. Zahteve po razkritju bi nepotrebno zvišale stroške pravdnih postopkov in spodbujale vlaganje neupravičenih zahtevkov, zato jih je treba na evropski ravni zavrniti.

Poročevalec želi ohraniti nacionalne predpise o razdelitvi stroškov, saj je v državah članicah trdno uveljavljeno načelo, po katerem plača tisti, ki izgubi, varovalo pred neupravičenimi zahtevki. Prav tako Komisija ne bi smela uporabljati instrumentov, ki niso pravno zavezujoči, za spodbujanje držav članic k prilagoditvi svojih predpisov o razdelitvi stroškov.

Poročevalec zavrača financiranje kolektivnih tožb. Poleg tega da večina držav članic tega mehanizma financiranja ne pozna, je to tudi orodje, ki zahtevek spremeni v tržno blago. Unija ne bi smela dopustiti, da bi tržni mehanizmi odločali o tem, katere zahtevke bo mogoče vložiti. Zavedati se je treba tudi tega, da številne organizacije potrošnikov prejemajo javna sredstva, in dodatno premisliti o tem, do katere mere je mogoče javno financiranje za okrepitev tožb zastopancev.

Poročevalec zaradi omejitev pri oblikovanju poročila ni mogel obravnavati številnih drugih pomembnih vprašanj v zvezi z zaščitnimi ukrepi, na primer kako naj javni organi obravnavajo dokumente. Glede na to, da so na nekaterih področjih, kot je konkurenčno pravo, zasebne odškodninske tožbe najverjetneje vložene zatem, ko je pristojni organ ugotovil kršitev prava EU, je treba dodatno pozornost nameniti vprašanju vpogleda v dokumente. Poročevalec meni, da je treba omogočiti vpogled v dokumente, ki so bili pridobljeni v javni preiskavi, vendar pa je treba oblikovati posebne kriterije, ki bi predpisovali, kdaj se vpogled v dokumente lahko zavrne, da bi tako zaščitili zakonite interese obtoženca ali tretje stranke in morebitne druge splošne interese. Treba je upoštevati, da je sodišče v zvezi z zasebnimi odškodninami na področju konkurenčnosti in vzajemnim delovanjem s programom prizanesljivosti nedavno razsodilo, da „morajo sodišča držav članic na podlagi svoje nacionalne zakonodaje in s tehtanjem interesov, ki jih varuje pravo Unije, določiti pogoje, pod katerimi mora biti tak vpogled odobren ali zavrnjen”[10].

Poleg tega bi lahko razmislili tudi o tem, da bi vložitev tožbe zastopancev dovolili le zatem, ko bi pristojni nacionalni ali evropski organi ali sodišča dokončno ugotovili, da je šlo za kršitev prava EU in se po nacionalnem pravu proti takšni sodbi ne bi bilo več mogoče pritožiti.

V tem kontekstu, vendar ne v okviru horizontalnega instrumenta, je treba oblikovati posebna merila, ki bodo omogočala odbitek glob ali drugih javnih sankcij od določenega odškodninskega zneska, zato da obtoženec ne bi bil nesorazmerno finančno obremenjen. Na področju konkurenčnega prava bi bilo treba ustrezno spremeniti Uredbo Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe[11].

Ob koncu poročevalec meni, da kolektivna tožba ne sme biti dovoljena za splošne kršitve prava EU, zlasti prava EU o zaščiti potrošnikov, saj bi takšna nejasna klavzula povečala pravno negotovost. Za vsak primer posebej bi bilo treba ugotoviti, ali pravice, ki so bile kršene, izhajajo iz prava EU ali nacionalne zakonodaje. Prav tako ne bi bilo zadostno, če bi imenovali posamezne sektorje, kot so finančne storitve ali telekomunikacije[12], saj ne bi bilo jasno, katere pravice, ki izhajajo iz prava EU, so ogrožene. Namesto tega bi pravno varnost povečali s tem, da bi natančno določili dele zakonodaje EU, kjer obstajajo težave pri uveljavljanju pravic žrtev. Ko bi to določili, bi se moral horizontalni instrument nanašati na odškodninske tožbe v primeru kršitve te zakonodaje in predpisov EU o konkurenčnosti. Kot je to primer v direktivi o opustitvenih tožbah, bi bilo treba primerno zakonodajo EU našteti v prilogi k horizontalnemu instrumentu, da bi ustrezno določili kršitve, proti katerim je mogoča kolektivna tožba v okviru horizontalnega instrumenta.

Alternativno reševanje sporov (ARS)

Alternativno reševanje sporov ponavadi omogoča hitro in pošteno poravnavo, zato bi moralo biti bolj primerno za reševanje sporov kot pa sodni postopki. Postati bi moralo obvezno, da se pred vložitvijo kolektivne tožbe poskuša doseči izvensodno poravnavo. Pri uvedbi zakonske obveznosti postopka poravnave je treba upoštevati nekatera merila Sodišča, da bo skladna s pravico do učinkovitega sodnega varstva[13]. Predlog Komisije v zvezi z alternativnim reševanjem sporov naj bi bil predstavljen jeseni 2011 in naj bi bil izhodišče za razvoj omenjenega mehanizma.

Sodna pristojnost in pravo, ki se uporablja

Poročevalec meni, da sta vprašanji sodne pristojnosti in prava, ki se uporablja, izrednega pomena za preprečevanje prakse izbiranja najugodnejšega sodišča. Zato so potrebni jasni in strogi predpisi. Predpisi o sodni pristojnosti in pravu, ki se uporablja, v čezmejnih primerih ščitijo šibkejšo stranko, torej potrošnika. Vendar pa v primeru kolektivne tožbe, žrtve ne vložijo ene same tožbe, temveč kolektivno tožbo. Potreba po zaščiti šibkejše stranke torej ni več absolutna, kar omogoča uvedbo posebnih pravil o sodni pristojnosti in pravu, ki se uporablja, v samem horizontalnem instrumentu, namesto da bi spreminjali zadevne predpise EU.

Kar zadeva sodno pristojnost, bi morala posebna klavzula v horizontalnem instrumentu določati, da je pristojno tisto sodišče, kjer ima obtoženec prebivališče ali sedež. Po mnenju poročevalca bi bila vsaka druga rešitev nepraktična. Pravilo, da bi bila pristojna tista sodišča, kjer je bilo povzročeno največ škode, je problematično, saj je v številnih primerih težko oziroma nemogoče določiti, kje je bilo povzročeno največ škode. Da bi bilo za primer pristojno sodišče države, kjer ima prebivališče ali sedež največ žrtev, se na prvi pogled zdi enostavna rešitev v postopkih po načelu privolitve v sodelovanje, saj je treba žrtve natančno identificirati. Vendar pa bi takšna klavzula dopuščala izbiro najugodnejšega sodišča, saj se ne bi bilo mogoče izogniti primerom, ko bi se k vložitvi tožbe spodbudilo kritično maso žrtev, ki bi sodile pod sodno pristojnost, katere procesno pravo je bolj prijazno tožniku.

Poročevalec je prepričan, da so potrebna jasna in stroga pravila o pravu, ki se uporablja, vendar razume, da je to težko doseči. Potrebne so nadaljnje študije, da bi ocenili, ali ne bi bilo mogoče uporabljati prava države, kjer ima prebivališče oziroma sedež večina žrtev. Kot drugo možnost pa poročevalec navaja, da bi pravo, ki se uporablja, uskladili s predpisi o sodni pristojnosti. Torej pravo, ki se uporablja, bi lahko bilo pravo države, kjer ima prebivališče oziroma sedež obtoženec. Prednost tega bi bila, da bi sodišče razsodilo na podlagi enega zakona, katerega pozna.

Zaradi pomanjkanja popolne skladnosti na večini področij nacionalnega prava takšno pravilo ne bi izključevalo primerov, v katerih pravo, ki se uporablja, predpisuje manj pravic, kot pa materialno pravo drugih držav članic, v katerih bi imele prebivališče ali sedež nekatere druge žrtve, ki sodelujejo v tožbi. Žrtev pa bi se lahko odločila, da v kolektivni tožbi ne sodeluje in da odškodninski zahtevek vloži sama v svoji državi članici.

Če vprašanje prava, ki se uporablja, ne bi bilo obravnavano, bi moralo sodišče podati sodbo na osnovi različnih nacionalnih zakonodaj. Ena od rešitev bi lahko bila oblikovanje podskupin, ki bi zajemale skupine žrtev, oblikovane v skladu s posameznim stvarnim pravom, ki ga je treba uporabiti. To bi lahko olajšalo zapletenost tožb, vendar bi bilo vseeno potrebno pristojno sodišče, ki bi moralo upoštevati tudi do 28 različnih zakonov.

Redni zakonodajni postopek

Poročevalec vztraja, da mora biti Parlament v okviru rednega zakonodajnega postopka udeležen pri vseh zakonodajnih pobudah. Izkušnje kažejo, da Parlament ne bo sprejel predlogov, pri katerih ta pravica ni bila upoštevana.

• [1]  Wal-Mart Stores Inc. proti Dukes in drugi, 564 U. S. xxx (2011).
• [2]  Glej na primer negativni odziv francoske in nemške vlade v zvezi posvetovanji: http://ec.europa.eu/competition/consultations/2011_collective_redress/french_authorities_fr.pdf and http://ec.europa.eu/competition/consultations/2011_collective_redress/germany_ministry_of_justice_de.pdf.
• [3]  Navedena zgoraj.
• [4]  Navedena zgoraj.
• [5]  Glej dveletno poročilo 2009, COM (2009)336, in poročilo Komisije o uporabi Direktive 98/27/ES, COM (2008)756.
• [6]  Glej sodbo z dne 12. maja 2011 v zadevi C-115/09, Trianel Kohlekraftwerk Lünen, ki še ni bila objavljena v zbirki odločb.
• [7]  Zelena knjiga z dne 27. novembra 2008 o kolektivnih odškodninah za potrošnike (COM(2008) 794 konč.), str. 4.
• [8]  Glej posebno raziskavo Eurobarometer 342, april 2011, str. 45; glej tudi delovni dokument Komisije, Večja moč potrošnikov v EU, SEC(2011)469, Bruselj, 7. 4. 2011, str. 5: 1000 EUR.
• [9]  Združene zadeve C-295/04 – C-298/04 Manfredi [2006], Zbirka odločb I-6619, odstavek 92.
• [10]  Sodba z dne 14. junija 2011 v zadevi C-360/09 Pleiderer, ki še ni objavljena v Zbirki odločb.
• [11]  UL L 1, 4.1.2003, str. 1.
• [12]  Zelena knjiga o kolektivnih odškodninah za potrošnike (COM(2008) 794), str. 4.
• [13]  Združene zadeve C‑317/08, C‑318/08, C‑319/08 in C‑320/08, Alassini, odstavek 48 ff.

MNENJE Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (20.10.2011)

za Odbor za pravne zadeve

Usklajenemu evropskemu pristopu h kolektivnim tožbam naproti
(2011/2089(INI))

Pripravljavec mnenja: Andreas Schwab

POBUDE

Odbor za ekonomske in monetarne zadeve poziva Odbor za pravne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  pozdravlja delo Komisije za usklajen evropski pristop h kolektivnim tožbam; opozarja na svojo resolucijo z dne 26. marca 2009 o beli knjigi o odškodninskih tožbah zaradi kršitve protimonopolnih pravil in meni, da mora biti vsaka pobuda s področja kolektivnih tožb v konkurenčni politiki skladna z vsebino te resolucije in resolucije iz leta 2009;

2.  meni, da je v sektorju konkurence javno izvrševanje bistveno za izvajanje določb Pogodb, za polno doseganje ciljev EU in zagotavljanje, da Komisija in nacionalni organi s področja konkurence izvršujejo konkurenčno pravo EU;

3.  vendar ugotavlja, da na vedno bolj povezanem enotnem trgu, na katerem spletno trgovanje hitro raste, obstaja potreba po vseevropskem pristopu do kolektivnih tožb;

4.  ugotavlja, da lahko izvrševanje na zasebni ravni s kolektivnimi tožbami pripomore k zagotavljanju odškodnine na ravni EU za škodo, povzročeno potrošnikom in podjetjem, ter prispeva k učinkovitosti evropskega konkurenčnega prava;

5.  ugotavlja, da v mnogih državah članicah že obstajajo oblike izvrševanje na zasebni ravni, vendar se nacionalni sistemi zelo razlikujejo in številne države članice še nimajo jasnih posebnih pravil o kolektivnih tožbah, tudi ne o sodnem varstvu;

6.  poudarja, da bi morale biti za dokončno oblikovanje notranjega trga pravice potrošnikov po vsej Uniji bolj skladne; poudarja, da lahko dobro načrtovan sistem kolektivnih tožb prispeva k zaupanju potrošnikov in torej neoviranemu delovanju notranjega trga in elektronskega trgovanja, s tem pa spodbudi konkurenčnost evropskega gospodarstva;

7.  ugotavlja, da nacionalna sodišča obravnavajo razmeroma malo zasebnih odškodninskih tožb;

8.  zato poudarja, da je treba ukrepati, da bosta pravica do dostopa do sodnega varstva in evropsko konkurenčno pravo učinkovitejša, saj posamezne tožbe niso vedno zadostne in učinkovite;

9.  želi spomniti, da trenutno samo države članice sprejemajo nacionalne predpise o določanju višine odškodnine; nadalje ugotavlja, da izvrševanje nacionalnega prava ne sme preprečiti enotnega izvrševanja evropskega prava;

10. dodaja, da lahko evropski sistem kolektivnih tožb upošteva najboljše nacionalne prakse na področju kolektivnih tožb;

11. nadalje poudarja, da bi moral horizontalni instrument EU o kolektivnih tožbah določiti skupne minimalne standarde o izplačilu kolektivne odškodnine v skladu z načeli subsidiarnosti, specialnosti in sorazmernosti, po možnosti pa bi moral obsegati tudi splošna postopkovna vprašanja in vprašanja mednarodnega zasebnega prava;

12. meni, da bi bilo treba ustrezno upoštevati specifična vprašanja s področja konkurence in da mora vsak instrument, ki bi veljal za kolektivne tožbe, v celoti in ustrezno upoštevati posebnosti protimonopolnega sektorja;

13. opominja, da ta specifična vprašanja zajemajo politiko prizanesljivosti, ki je bistveno sredstvo za odkrivanje kartelov ; poudarja, da skupinske tožbe ne bi smele ogrožati učinkovitosti sistema prizanesljivosti in postopka poravnavanja;

14. poleg tega poudarja, da imajo odškodninske tožbe zaradi kršitev konkurenčnega prava EU posebne značilnosti, po katerih se ločijo od drugih odškodninskih tožb, saj lahko vplivajo na pooblastila, ki jih Pogodbe neposredno podeljujejo javnim organom, kar tem omogoča odkrivanje in sankcioniranje kršitev, po drugi strani pa izvirajo iz obnašanja, ki izkrivlja neovirano delovanje notranjega trga, in bi lahko na različnih ravneh vplival na odnose med podjetji in potrošniki;

15. poudarja, da za oceno posebnih in pomembnih vprašanj, ki ne obstajajo na drugih področjih, obstajajo primerjalne izkušnje ter veliko dokumentacije za njihovo obravnavanje;

16. poudarja, da dosedanje izkušnje iz držav članic EU, kjer se taki mehanizmi že uporabljajo, kažejo, da ne prihaja do zlorab ali likvidacij podjetij;

17. ponavlja, da je treba v zvezi s kolektivnimi tožbami na področju konkurenčne politike oblikovati zaščitne ukrepe, da bi se izognili sistemu skupinskih tožb z neupravičenimi zahtevki in tožarjenju ter da bi zaščitili načelo enakosti v sodnih postopkih, ter poudarja, da morajo zaščitni ukrepi med drugim zajemati naslednje:

     –   skupina tožnikov mora biti natančno opredeljena pred vložitvijo tožbe (postopek opt-in);

     –   javni organi, kot so varuh človekovih pravic ali tožilci, pa tudi predstavniški organi, lahko vložijo tožbo v imenu jasno opredeljene skupine,

     –   merila za opredelitev predstavniških organov, ki lahko vložijo tožbo, morajo biti opredeljena na ravni EU;

     –   sistem skupinskih tožb je treba zavrniti, saj bi pretirano spodbujal k pravdanju, je lahko v nasprotju z ustavo nekaterih držav članic in lahko vpliva na pravice žrtev, ki bi v sodnem postopku sodelovale nevede, vendar bi bila sodba sodišča za njih vseeno zavezujoča;

(a) dovoljene posamezne tožbe:

     –   tožniki morajo v vsakem primeru imeti možnost, da izkoristijo možnost alternativnega individualnega odškodninskega zahtevka pred pristojnim sodiščem;

     –   kolektivni tožniki ne smejo biti v boljšem položaju kot individualni tožniki;

(b) povrnitev manjše in razpršene škode:

     –   tožniki v zadevah manjših in razpršenih škod lahko ustrezno dostopajo do sodnega varstva prek kolektivnih tožb in si tako zagotovijo pošteno odškodnino;

(c) odškodnina le za dejansko škodo:

     –   prizna se lahko le odškodnina za dejansko utrpljeno škodo: kaznovalne odškodnine in nepoštena obogatitev morajo biti prepovedane;

     –   vsak tožnik mora z dokazi podpreti svoj zahtevek;

     –   dodeljena odškodnina mora biti porazdeljena med posamezne žrtve sorazmerno s škodo, ki so jo utrpele;

     –   odvetniške nagrade, vezane na uspeh, v Evropi niso praksa in jih je treba zavrniti;

(d) načelo kdor izgubi, plača:

     –   ne morejo se voditi postopki, če je tožnik zaradi pomanjkanja finančnih sredstev brez pooblaščenca; poleg tega pravdne stroške in s tem procesno tveganje nosi stranka, ki izgubi; določitev predpisov za kritje stroškov je v pristojnosti držav članic;

(e) prepoved financiranja s strani tretjih oseb:

     –   postopkov ne bi smele vnaprej financirati tretje osebe, recimo prek odstopitve morebitnih kasnejših pravic tožnikov do odškodnine tretji osebi;

18. poziva Komisijo, naj temeljito in objektivno preuči, ali je mogoče ta varovala dejansko zagotoviti v sistemu kolektivnih tožb;

19. poziva Komisijo, naj jasno določi pogoje, pod katerimi je tožba dopustna, in poskrbi, da bodo države članice zagotovile, da se dopustnost vsake morebitne kolektivne tožbe predhodno preveri in se tako potrdi, da so izpolnjeni pogoji in da je tožba primerna za nadaljevanje postopka;

20. poudarja, da mora vsak horizontalen okvir zagotavljati dve osnovni trditvi:

     –   države članice ne bodo uporabljale strožjih pogojev za kolektivne tožbe zaradi kršitev prava EU kot so tiste, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnega prava držav članic;

     –   nobeno od načel iz horizontalnega okvira ne bo preprečevalo sprejetja dodatnih ukrepov za zagotovitev, da je pravo EU popolnoma učinkovito;

21. v primeru, da Komisija predstavi predlog za zakonodajni instrument, ki bi urejal kolektivne tožbe na področju konkurenčne politike, predlaga, naj bo dovoljeno tako nadaljnjo ukrepanje, po katerem bi se zasebno izvrševanje s skupinsko tožbo lahko izvajalo samo, če bi bila že pred tem izdana odločba Komisije ali nacionalnega konkurenčnega organa o kršitvi, s čimer bi se zaščitil sistem prizanesljivosti ter bi se zagotovilo, da Komisija in nacionalni konkurenčni organi sprejmejo učinkovite ukrepe za zagotavljanje izvrševanja konkurenčnega prava EU;

22. ugotavlja, da vzpostavitev načela nadaljnjega ukrepanja ne izključuje možnosti sprejemanja tako samostojnih kot nadaljnjih ukrepov za področje konkurence in za vsako drugo področje v okviru drugih pravnih instrumentov; poudarja, da je treba v primeru samostojnega ukrepanja zagotoviti, da se kakršni koli zasebni pravdni postopek lahko ustavi, dokler pristojni organ ne sprejeme odločitve o javnem izvrševanju v zvezi s kršitvijo po pravu EU;

23. podpira razvoj močnih vseevropskih alternativnih mehanizmov reševanja sporov kot prostovoljnih in hitrih zunajsodnih postopkov za reševanje sporov z nizkimi stroški, pa tudi samoregulativnih instrumentov, kakršni so kodeksi ravnanja; vendar poudarja, da bi morali ti instrumenti ostati alternativa sodnemu varstvu (kot pove samo ime) in ne predpogoj zanj;

24. meni, da lahko učinkovit sistem kolektivnih tožb dejansko spodbudi razvoj alternativnih mehanizmov reševanja sporov, in sicer s spodbujanjem strank, da hitro in zunaj sodišča rešijo nasprotja;

25. meni, da igra škoda ali izguba, ki jo utrpi posameznik, ključno vlogo pri odločitvi o vložitvi tožbe, in meni, da bi se lahko pravila nacionalnih postopkov držav članic zgledovala po Uredbi (ES) št. 861/2007[1] o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti kot referenci v zadevah kolektivnih tožb, kadar vrednost zahtevka ni zunaj njenega področja uporabe;

26. poudarja, da bi bilo treba vsak zakonodajni instrument, ki ga v zvezi s kolektivnimi tožbami na področju konkurence predlaga Komisija, nemudoma sprejeti, in sicer izključno z rednim zakonodajnim postopkom;

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	17.10.2011
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	33 1 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Burkhard Balz, Udo Bullmann, Pascal Canfin, Nikolaos Huntis (Nikolaos Chountis), George Sabin Cutaş, Leonardo Domenici, Derk Jan Eppink, Diogo Feio, Ildikó Gáll-Pelcz, Jean-Paul Gauzès, Sven Giegold, Sylvie Goulard, Liem Hoang Ngoc, Gunnar Hökmark, Wolf Klinz, Jürgen Klute, Philippe Lamberts, Werner Langen, Astrid Lulling, Arlene McCarthy, Alfredo Pallone, Ani Podimata (Anni Podimata), Antolín Sánchez Presedo, Peter Simon, Peter Skinner, Ivo Strejček, Kay Swinburne, Marianne Thyssen
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Sophie Auconie, Philippe De Backer, Saïd El Khadraoui, Olle Ludvigsson, Thomas Mann, Andreas Schwab, Teodoros Skilakakis (Theodoros Skylakakis)
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Diana Wallis

• [1]  UL L 199, 31.7.2007, str. 1.

MNENJE Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (12.10.2011)

za Odbor za pravne zadeve

Usklajenemu pristopu h kolektivnim pravnim sredstvom naproti
(2011/2089(INI))

Pripravljavka mnenja: Silvana Rapti (Sylvana Rapti)

POBUDE

Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov poziva Odbor za pravne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A. ker oškodovani potrošniki, ki odškodnino zahtevajo individualno po sodni poti, pogosto naletijo na precejšnje ovire glede dostopnosti, učinkovitosti in cenovne dostopnosti, to pa zaradi včasih visokih sodnih stroškov, možnega psihološkega bremena, zapletenih in dolgotrajnih postopkov ter pomanjkljive obveščenosti o razpoložljivih pravnih sredstvih,

B.  ker v primeru, ko je zaradi iste kršitve oškodovana skupina državljanov, individualna tožba ni najučinkovitejše sredstvo za preprečitev nezakonitega ravnanja ali uveljavitev nadomestila, še zlasti, če je individualna škoda v primerjavi s sodnimi stroški majhna,

C. ker posebna raziskava Eurobarometra „Državljani Evropske unije in dostop do pravnega varstva“, opravljena oktobra 2004 v državah EU-15, kaže, da spora ne bo sodno reševal vsak peti potrošnik, če bo spor vreden manj kot 1000 evrov, vsak drugi potrošnik pa, če bo spor vreden manj kot 200 evrov,

D. ker po raziskavi Flash Eurobarometer o odnosu potrošnikov do čezmejnega trgovanja in varstva potrošnikov iz marca 2011 79 % evropskih potrošnikov navaja, da bi bili bolj pripravljeni svoje pravice braniti na sodišču, če bi se lahko pridružili skupinski tožbi,

E.  ker v nekaterih državah članicah splošna učinkovitost obstoječih pravnih sredstev za potrošniške in izvrševanje ustreznih predpisov na ravni EU velja za nezadovoljivo, ali pa ti mehanizmi niso dovolj dobro poznani, zaradi česar je njihova uporaba omejena;

F.  ker javno izvrševanje predpisov tako, da se kršitve preprečijo in se naloži denarna kazen, samo po sebi potrošnikom ne zagotavlja odškodnine za škodo, ki so jo utrpeli,

G. ker je doslej šestnajst držav članic v svoj pravni sistem vključilo mehanizme kolektivnih pravnih sredstev, ki pa se med seboj zelo razlikujejo glede področja uporabe, značilnosti postopka (pravni interes, vrsta oškodovancev, vrsta postopka (postopek opt-in/opt-out), financiranje ali vloga mehanizmov alternativnega reševanja sporov vzporedno z uveljavljanjem odškodnin s pravnimi sredstvi) in učinkovitosti, s čimer so dejansko povzročile pravno razdrobljenost na ravni EU,

H. ker bi združitev tožb v skupinsko tožbo ali možnost, da to tožbo vloži skupni zastopnik ali organ, ki deluje v javnem interesu, lahko poenostavila postopek in znižala stroške vpletenih strani;

I.   ker lahko sistem, ki temelji na skupinskih tožbah, koristno dopolni individualno pravno varstvo, vendar ga ne more nadomestiti;

J.   ker je zaradi povezovanja evropskih trgov in posledično večje čezmejne dejavnosti očitneje, da je potreben skladen vseevropski pristop za obravnavo primerov, kjer potrošniki ostanejo praznih rok, saj postopki skupinske odškodninske tožbe, ki so jih uvedle številne države članice, ne prinašajo čezmejnih rešitev;

Potreba po okviru EU

1.  poudarja, da naj bi zaradi pomanjkljivosti sedanjega okvira za pravno varstvo in izvrševanje predpisov v EU, pa zaradi pomanjkljive obveščenosti, precejšen del potrošnikov, ki utrpijo škodo, ne uveljavljal pravice do odškodnine, nezakonito ravnanje, ki se nadaljuje, pa povzroča veliko skupno škodo družbi;

2.  zaradi tega poziva Komisijo, naj dodatno okrepi in poveča učinkovitost obstoječih mehanizmov, kakršna sta Direktiva 98/27/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov in Uredba (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov, da bi zagotovila ustrezno javno izvrševanje pravic potrošnikov v EU; kljub temu poudarja, da niti Direktiva 98/27/ES niti Uredba (ES) št. 2006/2004 ne predvidevata nadomestila za povzročeno škodo potrošnikom;

3.  opozarja, da so bile Uredba (ES) št. 861/2007 o uvedbi evropskega postopka v sporih majhne vrednosti, Direktiva 2008/52/ES o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih zadevah in Uredba (ES) št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov sprejete z namenom, da se zagotovi boljši dostop do sodnega varstva, poenostavijo čezmejni spori majhne vrednosti in se zmanjšajo stroški, vendar se zaradi pomanjkljive osveščenosti še ne uporabljajo dovolj; vseeno ugotavlja, da ti instrumenti zajemajo le posamezne primere;

4.  poudarja, da sedanje stanje ni škodljivo le za potrošnike, ki so v tržnih poslih šibkejša stranka, ampak zaradi nelojalne konkurence tudi za podjetja, ki se ravnajo po pravilih, saj jih takšno stanje izpostavlja neenakopravnim tržnim pogojem; še več, v večini držav članic EU ni v veljavi učinkovitega pravnega sistema, ki bi urejal plačilo nadomestila posameznikom, ki so bili oškodovani zaradi kršitev predpisov o konkurenci; ugotavlja, da organi za konkurenco kaznujejo kršitve konkurenčnega prava, kazni pa se plačajo državi, kar pomeni, da potrošniki, ki so bili zaradi takšnih kršitev neposredno oškodovani, ne prejmejo odškodnine;

5.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je sedanje pomanjkljivo uveljavljanje odškodnin velika vrzel v pravnem sistemu, saj dopušča, da trgovci obdržijo nezakoniti dobiček;

6.  opozarja, da bi glede na raznolikost obstoječih nacionalnih sistemov to, da na ravni EU ni zagotovljene pravne varnosti in skladnega pristopa h kolektivnim pravnim sredstvom, lahko imelo za posledico, da državljani in podjetja ne bi mogli uživati svojih pravic in jih povsod uveljavljati na enak način;

7.  poudarja, da to stanje vodi k precejšnji diskriminaciji pri dostopu do sodnega varstva, kar škodi notranjemu trgu, saj se potrošniki obravnavajo različno glede na kraj njihovega bivališča;

8.  ugotavlja, da glede na študijo, opravljeno leta 2008 za GD SANCO („Ocena uspešnosti in učinkovitosti mehanizmov kolektivnih pravnih sredstev v Evropski uniji“), nobeden od obstoječih mehanizmov kolektivnih pravnih sredstev v EU ni povzročil nesorazmernih gospodarskih posledic za vpletena podjetja;

9.  ugotavlja, da so posvetovanja opozorila na vrzeli v obstoječem regulatornem okviru; zato poudarja, da bi skladno ukrepanje EU pri vzpostavljanju skupnega okvira na področju kolektivnih pravnih sredstev prineslo dodano vrednost glede na pomanjkljivosti in neučinkovitost obstoječih pravnih instrumentov EU, glede na različne razmere na nacionalni ravni, morebitni razvoj in reforme obstoječih nacionalnih sistemov kolektivnih pravnih sredstev ali glede uvedbe sistemov kolektivnih pravnih sredstev v državah članicah, v katerih teh instrumentov še ni;

10. zato poziva Komisijo, naj pripravi ukrepe, ki bodo po možnosti vključevali zakonodajni predlog za vzpostavitev skladnega vseevropskega mehanizma kolektivnih pravnih sredstev na področju varstva potrošnikov v čezmejnih zadevah, predlog pa bo temeljil na skupnih načelih in zaščitnih ukrepih, osnovanih na pravni tradiciji EU in pravnih redih vseh 27 držav članic in bo v skladu z načeli solidarnosti in sorazmernosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji;

11. predlaga, naj se v predlogu opredelijo ukrepi za okrepitev usklajevanja in izmenjavo primerov dobre prakse med državami članicami; v zvezi s tem poudarja, da so nacionalne izkušnje, pridobljene na področju kolektivnih pravnih sredstev, izpostavile napake, ki se jim je treba izogniti pri vzpostavitvi učinkovitega mehanizma kolektivnih pravnih sredstev na evropski ravni;

12. poudarja, da je napočil čas za usklajen nastop EU pri vzpostavljanju skupnega okvira na področju kolektivnih pravnih sredstev, saj nekatere države članice prav zdaj razmišljajo o možnih bistvenih reformah mehanizmov kolektivnih pravnih sredstev, nekatere druge pa o njihovi uvedbi;

Splošna načela – močna varovala za preprečevanje zlorab sodnih sporov

13. poudarja, da evropski pristop h kolektivnim pravnim sredstvom ne sme postati nekakšna gospodarska spodbuda za zlorabljanje skupinskih tožb, ampak bi moral zagotoviti močna in učinkovita varovala za preprečitev neutemeljenih zahtevkov in nesorazmernih stroškov za podjetja, še zlasti v obdobju sedanje finančne krize;

14. poudarja, da je treba, kjer je to le mogoče, odločno spodbujati reševanje sporov z dialogom med vpletenimi strankami, na sodni spor pa je treba gledati kot na skrajno rešitev; poziva poslovni sektor, naj prizna, da so prostovoljne pobude za dejansko izplačilo odškodnine potrošnikom v njegovem najboljšem interesu, saj se s tem prepreči začetek sodnega spora; poudarja, da so lahko mehanizmi alternativnega reševanja sporov za stranke hitrejša in cenejša rešitev ter so kot dopolnilo sodnemu reševanju sporov, s katerim se ne izključujejo; vendar ugotavlja, da so v obstoječih sistemih alternativnega reševanja sporov v EU velike sektorske in geografske vrzeli;

15. priznava, da se je treba izogniti nekaterim zlorabam ali goljufivi uporabi mehanizmov kolektivnih pravnih sredstev, ki so se pojavile v neevropskih državah, zlasti v ameriškem sistemu skupinskih tožb;

16. poudarja, da bi moral učinkovit sistem kolektivnih pravnih sredstev v razumnem roku priti do poštenih in primernih rešitev, ki bi zagotavljale pravno varnost in spoštovale pravice vseh strank v postopku; meni, da mora pristop EU h kolektivnim pravnim sredstvom vključevati možnost pritožbe na odločbo sodišča v določenem roku;

17. poudarja, da elementi, ki spodbujajo kulturo sodnih sporov, kot so eksemplarične odškodnine, honorarji, vezani na višino odškodnine, financiranje s strani tretje osebe, pomanjkljiv nadzor nad zastopniki na sodiščih, možnost, dana odvetnikom, da si pridobijo potencialne stranke, in postopek pridobivanja dokazov za sodišče – ne glede na pooblastila sodišč in nacionalnih organov v skladu z nacionalnim pravom –, niso združljivi z evropsko pravno tradicijo in jih je treba prepovedati; poudarja, da bi bilo treba sprejeti vse potrebne ukrepe za prepoved možnosti izbire najugodnejšega sodišča;

18. vztraja, da je treba evropski pristop h kolektivnim pravnim sredstvom oblikovati na podlagi načela sodelovanja, pri čemer morajo biti oškodovanci jasno opredeljeni in sodelovati v postopku le, če si to izrecno želijo, da bi se preprečile morebitne zlorabe; poudarja, da je treba v skladu z načelom subsidiarnosti spoštovati obstoječe nacionalne sisteme ; poziva Komisijo, naj pretehta vzpostavitev sistema, ki bi zagotavljal ustrezno obveščenost vseh potencialno zainteresiranih potrošnikov, povečal reprezentativnost skupinskih tožb in omogočil enostaven, cenovno ustrezen in učinkovit dostop do sodnega varstva za državljane EU, s čimer bi preprečili pretirano število sodnih sporov, kasneje pa tudi nepotrebne posamične ali skupinske tožbe iste kršitve;

19. poziva države članice, naj vzpostavijo učinkovite mehanizme za obveščanje čim večjega števila oškodovancev, da bodo poznali svoje pravice in obveznosti, kar zlasti velja za oškodovance, ki imajo bivališče ali sedež v različnih državah članicah, pri čemer pa zaradi doslednega upoštevanja domneve nedolžnosti ne smejo neupravičeno škodovati ugledu strank;

20. poudarja, da bi moral pristop EU h kolektivnim pravnim sredstvom, če naj bodo ta dejansko učinkovita in naj se preprečijo možne zlorabe, vključevati le zastopniške tožbe subjektov, ki so ustrezno priznani na nacionalni ravni (javni organi, kot so varuhi človekovih pravic ali potrošniške organizacije); poziva Komisijo, naj v posvetovanju z državami članicami opredeli skupna merila, ki jih morajo potrošniške organizacije izpolniti, če želijo zastopati potrošnike; poudarja, da bi morali to, ali potrošniške organizacije resnično izpolnjujejo ta merila, preverjati pristojni nacionalni organi;

21. poudarja, da mora biti v primeru čezmejnih sporov zastopniku (javnemu organu ali pooblaščeni potrošniški organizaciji) omogočeno, da zastopa oškodovance iz drugih držav članic, ki so se k skupinski tožbi priključili v kateri koli drugi državi članici;

Vloga sodišča in pomen obveščanja

22. meni, da ima sodišče ključno vlogo pri odločanju o sprejemljivosti tožbenega zahtevka in reprezentativnosti tožnika, da bi se obravnavale le utemeljene tožbe ter bi se zagotovilo ustrezno ravnovesje med preprečevanjem zlorab in varstvom pravice do učinkovitega dostopa do sodnega varstva za državljane, pa tudi za podjetja iz EU;

23. meni, da bi sodišče poleg tega moralo zagotoviti pravično razdelitev odškodnine ter preveriti pravičnost ureditve financiranja; poudarja, da bi nadzorni sistemi sodišča in zahteve glede sorazmernosti obtožence varovale pred zlorabo sistema;

24. vztraja, da je treba spoštovati načelo „kdor izgubi, plača“, po katerem stroške postopka plača stranka, ki izgubi, da bi na ta način preprečili pretirano širjenje neutemeljenih tožbenih zahtevkov v vseevropskem mehanizmu kolektivnih pravnih sredstev, pri čemer pa bi lahko sodniki po lastni presoji znižali sodne takse, ki jih mora plačati stranka, ki izgubi, oziroma bi lahko država v skladu z nacionalnim pravom ob upoštevanju načela subsidiarnosti zagotovila pravno pomoč;

25. poudarja, da je za dostopnost in učinkovitost postopka zelo pomembno obveščanje o skupinskih tožbah, saj morajo potrošniki vedeti, da so utrpeli škodo zaradi istega nezakonitega ravnanja in da je vložena skupinska tožba, četudi v drugi državi članici; poudarja ključno vlogo, ki jo pri posredovanju informacij čim večjemu številu ljudi, zlasti najranljivejšim potrošnikom, lahko imajo potrošniške organizacije in evropska mreža centrov za varstvo potrošnikov;

26. predlaga, naj se za lažje sodelovanje med subjekti, kvalificiranimi za vlaganje skupinskih tožb, zlasti v čezmejnih zadevah, vzpostavi vseevropski spletni register vloženih in obravnavanih zadev; poudarja, da bi tak enoten evropski okvir služil kot koristen instrument za kvalificirane subjekte, ki nameravajo uveljavljati kolektivno odškodnino s pravnimi sredstvi, na podlagi katerega bi lahko ugotovili, ali je bil podoben tožbeni zahtevek vložen v drugi državi članici; poudarja pomen izmenjave primerov najboljše prakse in uporabe najboljših razpoložljivih tehnologij za lažjo izmenjavo informacij ter vlaganje in združevanje zadev;

Financiranje kolektivnih pravnih sredstev

27. meni, da morajo države članice za praktično izvedljivost skupinskih tožb zagotoviti ustrezne mehanizme financiranja v skladu z nacionalnimi predpisi, ti mehanizmi pa morajo biti oblikovani tako, da na eni strani ne bodo spodbujali vlaganja neutemeljenih tožb, na drugi pa bodo državljani in podjetja, zlasti mala in srednja, vseeno lahko uveljavljali pravico do dostopa do sodnega varstva, tudi če nimajo dovolj finančnih sredstev;

28. se zaveda, da nekateri zastopniški organi morda ne bodo mogli vložiti skupinskih tožb, in da je možno, da bo zaradi pomanjkanja sredstev sprejeto le omejeno število zadev; zaradi tega poziva Komisijo, naj temeljito preuči možnost ustanovitve posebnega evropskega sklada, ki bi se delno financiral z denarnimi kaznimi, ki bi jih plačala podjetja, ki kršijo konkurenčno pravo EU; predlaga, naj se takšen sklad uporablja za pokritje stroškov čezmejnih skupinskih tožb z evropsko razsežnostjo, če bo zastopnik dokazal, da se bodo sredstva uporabljala v ta namen; poudarja, da bi se na ta način zagotovila dodatna sredstva za preprečevanje goljufivega ravnanja, prav tako pa bi pomenila pošten način financiranja kolektivnih pravnih sredstev za potrošnike, saj bi se del denarnih kazni posredno vrnil oškodovancem; meni, da se odškodnine v nobenem ne morajo uporabljati za financiranje kolektivnih pravnih sredstev, saj mora biti nadomeščena le škoda, ki so jo tožniki dejansko utrpeli; na koncu vztraja, da se je treba izogibati financiranju s strani tretjih oseb, saj bi to lahko vodilo v zlorabe in nastanek „trga sodnih sporov“;

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	6.10.2011
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	30 2 1
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Adam Bielan, Lara Comi, António Fernando Correia De Campos, Jürgen Creutzmann, Christian Engström, Evelyne Gebhardt, Louis Grech, Małgorzata Handzlik, Iliana Ivanova, Edvard Kožušník, Kurt Lechner, Toine Manders, Hans-Peter Mayer, Phil Prendergast, Mitro Repo, Robert Rochefort, Zuzana Roithová, Christel Schaldemose, Andreas Schwab, Emilie Turunen, Bernadette Vergnaud, Barbara Weiler
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Marielle Gallo, Anna Hedh, Constance Le Grip, Emma McClarkin, Silvana Rapti (Sylvana Rapti), Oreste Rossi, Wim van de Camp
Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Alexander Alvaro, Monika Hohlmeier, Axel Voss, Pablo Zalba Bidegain

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja	20.12.2011
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	21 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Raffaele Baldassarre, Luigi Berlinguer, Sebastian Valentin Bodu, Françoise Castex, Christian Engström, Marielle Gallo, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Klaus-Heiner Lehne, Antonio López-Istúriz White, Antonio Masip Hidalgo, Alajos Mészáros, Bernhard Rapkay, Evelyn Regner, Francesco Enrico Speroni, Alexandra Thein, Diana Wallis, Cecilia Wikström, Tadeusz Zwiefka
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Jan Philipp Albrecht, Jean-Marie Cavada, Luis de Grandes Pascual, Kurt Lechner, Eva Lichtenberger