Postopek : 2012/2103(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A7-0035/2013

Predložena besedila :

A7-0035/2013

Razprave :

PV 11/03/2013 - 21
CRE 11/03/2013 - 21

Glasovanja :

PV 13/03/2013 - 8.11
PV 14/03/2013 - 8.1
CRE 14/03/2013 - 8.1

Sprejeta besedila :

P7_TA(2013)0088

POROČILO     
PDF 368kWORD 352k
8. februar 2013
PE 491.249v02-00 A7-0035/2013

o energetskem načrtu za leto 2050, prihodnosti z energijo

(2012/2103(INI))

Odbor za industrijo, raziskave in energetiko

Poročevalka: Niki Cavela (Niki Tzavela)

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 MNENJE Odbora za zunanje zadeve
 MNENJE Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane
 MNENJE Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov
 MNENJE Odbora za regionalni razvoj
 IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o energetskem načrtu za leto 2050, prihodnosti z energijo

(2012/2103(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Energetski načrt za leto 2050“ in priloženih delovnih dokumentov (COM(2011)0885),

–   ob upoštevanju Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti(1),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. junija 2012(2) o sodelovanju na področju energetske politike s partnerji izven naših meja: strateški pristop k zanesljivi, trajnostni in konkurenčni oskrbi z energijo,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2012 o načrtu za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050(3),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. novembra 2012 o industrijskih, energetskih in drugih vidikih v zvezi s plinom in nafto iz skrilavca(4)in resolucije o vplivih črpanja plina in nafte iz skrilavca na okolje(5), sprejete 21. novembra 2012,

–   ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za zunanje zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbora za regionalni razvoj (A7-0035/2013),

A. ker je treba opozoriti, da so stebri energetske politike EU varna oskrba (raznolikost virov), konkurenčne cene in energetska učinkovitost, ki jih dopolnjuje cilj politike, da se zmanjšajo emisije toplogrednih plinov;

B.  ker je treba z ustrezno politiko in instrumenti ter prilagajanjem na proces ponovne industrializacije našega gospodarstva upoštevati konkurenčnost evropske industrije;

C. ker je v interesu držav članic, da zmanjšajo svojo odvisnost od uvoza energije z nestabilnimi cenami in da diverzificirajo oskrbo z energijo;

D. ker je izziv zanesljive oskrbe z energijo ublažiti negotovost, zaradi katere prihaja do napetosti med državami, in zmanjšati neučinkovitost trga, ki zmanjšuje koristi trgovanja tako za dobavitelje kot potrošnike;

E.  ker je pomembno pridobiti zgodnjo oceno uresničljivosti visoko zastavljenih ciljev energetskega načrta in pregledati vpliv na gospodarstvo EU, nenazadnje tudi z vidika svetovne konkurenčnosti, zaposlovanja in socialne varnosti;

F.  ker morajo imeti države članice, energetska podjetja in splošna javnost jasen pogled na smer energetske politike EU, ki mora biti podprta z večjo gotovostjo, tudi z mejniki in cilji do leta 2030, da bi ustvarili spodbude in zmanjšali tveganja dolgoročnih naložb;

Cilji energetskega načrta EU za leto 2050

1.  priznava prednosti, ki jih državam članicam prinašajo skupna prizadevanja za preoblikovanje energetskega sistema; zato podpira energetski načrt za leto 2050 kot podlago za vlaganje zakonodajnih in drugih pobud o energetski politiki z namenom izoblikovanja okvira politik do leta 2030, vključno z mejniki in cilji v zvezi z emisijami toplogrednih plinov, obnovljivo energijo in energetsko učinkovitost, da bi vzpostavili ambiciozen in stabilen regulativni in zakonodajni okvir; opozarja, da je za opredelitev energetskih ciljev do leta 2050 in v vmesnem času potrebno vseevropsko upravljanje; predlaga, naj se v duhu solidarnosti sprejme strategija, ki bo državam članicam omogočila sodelovanje v okviru načrta v duhu solidarnosti – ustanovitev evropske energetske skupnosti; spodbuja prizadevanja, da bi okvir politike do leta 2030 določili do datuma, ki bo ustrezen za zagotovitev varnosti za vlagatelje;

2.  opozarja, da predlagani scenariji do leta 2050 niso dokončno določeni, temveč so osnova za tvoren dialog o tem, kako preoblikovati evropski energetski sistem, da bi do leta 2050 dosegli dolgoročni cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 80 do 95 % glede na raven iz leta 1990; opozarja, da vse energetske projekcije za prihodnost, vključno z energetskim načrtom, temeljijo na določenih predpostavkah o tehnološkem in gospodarskem razvoju; zato Komisijo poziva k rednim posodobitvam načrta; opozarja, da Komisija v oceni učinka ni podrobneje preučila možnih projekcij v obdobju do leta 2050 ločeno za vsako državo članico, skupino držav članic ali regionalno skupino;

3.  pozdravlja dejstvo, da energetski načrt za leto 2050 obravnava različne scenarije; poudarja, da so tako scenariji na osnovi sedanjih usmeritev kot tisti na osnovi dekarbonizacije le projekcije; ugotavlja, da kot taki zagotovo ne vključujejo vseh možnosti in zato lahko ponudijo le zamisli za prihodnjo strukturo oskrbe Evrope z energijo;

4.  poudarja, da bi bilo treba projekcije, ki so bile pripravljene za energetski načrt za leto 2050, razvijati naprej tudi na podlagi drugih modelov, ne samo modela PRIMES, in obravnavati dodatne nizkoogljične scenarije (na primer „povečana uporaba jedrske energije“, „povečana uporaba plina z zajemanjem in shranjevanjem ogljikovega dioksida“), da bi bolje razumeli alternativne pristope k razvoju varne in cenovno ugodne oskrbe z energijo z nizkimi emisijami za Evropo v prihodnosti.

5.  se zaveda, da je električna energija iz nizkoogljičnih virov nujno potrebna za dekarbonizacijo – za to je do leta 2050 potreben sektor električne energije EU, ki bo skoraj brezogljičen;

6.  poudarja pomen energetske politike EU sredi gospodarske in finančne krize; poudarja vlogo, ki jo ima energetika pri spodbujanju gospodarske rasti, konkurenčnosti in ustvarjanju delovnih mest v EU; poziva Komisijo, naj predlaga strategije za obdobje po letu 2020 in čim prej predstavi okvir energetske politike EU do leta 2030; je prepričan, da bi moral biti ta okvir usklajen s programom dekarbonizacije do leta 2050 in upoštevati možnosti, „ki jih ne bomo obžalovali“, navedene v načrtu; poziva k ukrepom, ki jih je treba sprejeti za zmanjšanje negativnega vpliva na okolje, pri čemer je treba upoštevati učinek sprejetih ukrepov na konkurenčnost nacionalnih gospodarstev in gospodarstvo EU, pa tudi na zanesljivo oskrbo z energijo za državljane;

7.  ugotavlja, da izvajanje okoljskih in podnebnih politik brez upoštevanja izzivov, kot je zanesljiva oskrba z energijo, ne more nadomestiti energetske politike, ki se izvaja skladno z načelom trajnostnega razvoja in ki sedanjim in prihodnjim generacija zagotavlja pravičen, splošen in konkurenčen dostop do energetskih virov ob spoštovanju naravnega okolja;

8.  spodbuja države članice, naj okrepijo tekoča prizadevanja za doseganje sedanjih ciljev za leto 2020 na področju energetske politike EU, zlasti cilja 20 % glede energetske učinkovitosti, pri uresničevanju katerega smo trenutno neuspešni; poudarja, da je za uresničitev zavezujočega cilja EU najmanj 20 odstotkov do leta 2020 bistveno pravočasno in polno izvajanje Direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov(6);

9.  poziva Komisijo, naj sprejme strategijo za regionalno energetsko specializacijo, da bi lahko regije razvile tiste vire energije, s katerimi bi najučinkoviteje uresničevale evropske cilje za leto 2050, na primer sončno energijo na jugu in vetrno na severu; je prepričan, da bi morala EU na osnovi te specializacije merjenje evropskih energetskih ciljev opravljati na vseevropski ravni in ne na podlagi nacionalnih ciljev;

10. je prepričan, da je prehod na nizkoogljično in energetsko učinkovito gospodarstvo priložnost ne le za trajnostno, ampak tudi zanesljivo oskrbo in za konkurenčnost v Evropi in da je lahko zmanjševanje emisij toplogrednih plinov konkurenčna prednost na rastočem svetovnem trgu blaga in storitev, povezanih z energijo; opozarja, da je to priložnost za mala in srednja podjetja v EU, ki poslujejo na trgu obnovljivih virov energije, saj daje odlično spodbudo razvoju podjetništva in inovacij in bi lahko pomenila tudi enega glavnih virov za ustvarjanje delovnih mest;

11. poudarja, da je jasen in usklajen politični in zakonodajni okvir izredno pomemben, saj bo na gospodarsko učinkovit in trajnosten način pomagal spodbuditi potrebne naložbe v tehnologije, „ki jih ne bomo obžalovali“; izpostavlja temeljne cilje strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast in zahteva nadaljevanje takšnega političnega pristopa tudi po letu 2020; ugotavlja, da bo za ozaveščeno in uravnoteženo odločitev glede strategij po letu 2020 potreben pregled obstoječih strategij do leta 2020; poudarja pomen energetske strategije, ki bi bila usmerjena v bolj zanesljivo oskrbo EU z energijo, povečanje gospodarske in industrijske konkurenčnosti, ustvarjanje delovnih mest, socialne vidike in trajnost okolja prek ukrepov, kot so večja uporaba obnovljivih virov, diverzifikacija dobavnih poti, dobaviteljev in virov, vključno z boljšimi notranjimi povezavami med državami članicami, energetska učinkovitost ter učinkovitejši in racionaliziran elektroenergetski sistem, ki bi spodbudil naložbe v trajnostno proizvodnjo energije in tehnologije za rezervne in izravnalne zmogljivosti;

12. ugotavlja, da delovanje trgov ogljika in cene virov energije igrajo pomembno vlogo pri vedenju igralcev na trgu, tudi industrije in potrošnikov; želi, da bi politični okvir za obdobje po letu 2020 usmerjalo načelo odgovornosti povzročitelja in dolgoročna pravila za zagotovitev varnosti za akterje na trgih;

13. opozarja, da je določanje mešanice energetskih virov v pristojnosti vsake države članice posebej; priznava, da energetski načrt za leto 2050 dopolnjuje nacionalna, regionalna in lokalna prizadevanja za posodobitev oskrbe z energijo; zato priznava tudi, da morajo države članice sodelovati na podlagi skupnih ciljev; dalje poudarja, da ima EU pomembno vlogo pri omogočanju ustrezno usklajenega, povezanega in trajnostnega energetskega preoblikovanja v vsej Uniji, med drugim tudi pri zagotavljanju, da so nacionalne politike usklajene s cilji in pravom EU; poziva države članice in Komisijo, naj se še naprej usmerjajo v možnosti, s katerimi bi lahko kot del globalnih prizadevanj dosegli dolgoročne energetske cilje in podnebne cilje (kot jih je sprejel Svet) na tehnološko raznolik, trajnosten, gospodarsko učinkovit, konkurenčen in varen način ter s čim manjšim izkrivljanjem trga, na nacionalni ravni pa naj nadaljujejo tudi prizadevanja za čim večji izkoristek potenciala stroškovno učinkovitih prihrankov energije, tudi ob podpori razpoložljivih finančnih instrumentov Unije; obenem priznava prednosti usklajenega, in kjer je to ustrezno, skupnega evropskega pristopa, ki pa mora upoštevati posebnosti malih energetskih sistemov in s tem povezane potrebo po fleksibilnosti;

14. poudarja, da je eden od glavnih stebrov zanesljive oskrbe z energijo ta, da države članice EU svoje energetske sisteme gradijo na lastnih energetskih virih ter na svoji sposobnosti, da do njih dostopajo; zato meni, da bi bilo s tega vidika za države članice najbolj racionalno, če bi razvijale tiste energetske tehnologije, za katere imajo potencial in izkušnje in ki jim zagotavljajo neprekinjeno in stabilno dobavo energije, obenem pa ohranjale okoljske in podnebne standarde.

15. poudarja, da načrtovani ukrepi ne bi smeli biti usmerjeni v uresničevanje načrtov glede ciljev zmanjšanja po pristopu od zgoraj navzdol, kot so sedaj, temveč v izvajanje načrtov ukrepanja, ki upoštevajo vprašanja, kot so obstoječi potencial v državah članicah, obeti za razvoj gospodarsko učinkovitih novih tehnologij ter globalni učinki izvajanja predlagane politike, zato da bi nato predlagali cilje zmanjšanja za naslednja leta (pristop od spodaj navzgor);

16. je seznanjen z ugotovitvami iz energetskega načrta za leto 2050, da je prehod v sektor trajnostne energije na ravni EU tehnično in ekonomsko izvedljiv in je po analizi Komisije dolgoročno cenejši od nadaljevanja sedanjih politik; vseeno pa opozarja, da bi bilo treba upoštevati nacionalne razmere, ki se lahko po državah članicah precej razlikujejo;

17. meni, da bodo cilji za leto 2050 uresničeni le, če bo EU prevzela svojo odgovornost in odigrala ključno vlogo pri prehodu; zlasti za velike projekte, kot je gradnja vetrnih elektrarn v Severnem morju, in čezmejno infrastrukturo, skupno več ali vsem državam članicam, bi morala EU izbrati prednostne projekte in delovati kot glavna vlagateljica ter tako spodbuditi zasebne naložbe;

18. priznava, da je treba zaradi čedalje večjega pomena električne energije v prihodnji mešanici energetskih virov izkoristiti vsa sredstva nizkoogljične proizvodnje električne energije (med drugim izkoristek pretvorbe, obnovljivi viri, zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida in jedrska energija), če naj bi se cilji na področju podnebnih sprememb dosegli brez ogrožanja konkurenčnosti in zanesljive oskrbe z energijo;

19. poudarja, da je vzpostavitev čezmejne energetske infrastrukture in mehanizma za izmenjavo informacij v Uniji osnovni pogoj za uspeh energetskega načrta; zato poudarja, da je potrebno odločno usklajevanje med politikami držav članic ter skupno delovanje, solidarnost in preglednost na področju zunanje energetske politike, energetske varnosti in naložb v novo energetsko infrastrukturo;

20. obžaluje, da Komisija ni izvedla priporočil svetovalne skupine, vključene v medsebojne strokovne preglede, za energetski načrt za leto 2050; poziva Komisijo, naj izda posodobljeno različico energetskega načrta, kjer bodo ta priporočila upoštevana;

Glavni elementi dolgoročne strategije

21. pozdravlja ugotovitev iz energetskega načrta za leto 2050, da so ukrepi, ki jih je treba sprejeti po analiziranih scenarijih za preoblikovanje energetskega sistema EU, podobni; v zvezi s tem pozdravlja ugotovitev Komisije, da so povečana uporaba obnovljivih virov, energetska učinkovitost in energetska infrastruktura, vključno s pametnimi omrežji, možnosti, ki jih ne bomo obžalovali, zlasti če jih uravnava trg, ne glede na to, katera pot se izbere za uresničitev dekarboniziranega energetskega sistema leta 2050; poziva Komisijo, naj preuči scenarij, ki bi združeval „visok delež energije iz obnovljivih virov in visoko energetsko učinkovitost“; meni, da bi s sprejetjem odločitve o razvojni poti prispevali k naložbeni varnosti;

22. meni, da bi bilo treba finančno krizo obravnavati kot priložnost za preoblikovanje razvojnega modela družbe EU v energetsko visoko učinkovito gospodarstvo, v celoti temelječe na energiji iz obnovljivih virov in odporno na podnebne spremembe;

23. priznava, da je večji delež obnovljivih energetskih virov v mešanici teh virov po letu 2020 ključen vidik bolj trajnostnega energetskega sistema; nadalje priznava, da vsi scenariji za dekarbonizacijo, ki jih obravnava sporočilo Komisije, predvidevajo večji delež obnovljivih virov energije v mešanici energetskih virov EU, in sicer približno 30 % v končni bruto porabi energije leta 2030 in vsaj 55 % leta 2050; poudarja, da bi s približevanjem politiki večje energetske učinkovitosti lahko pripomogli k večjemu deležu obnovljivih virov energije; poziva Komisijo, naj pri prihodnjih ocenah izrecno upošteva decentralizirano proizvodnjo energije; poziva jo tudi, naj jasno opredeli finančne, tehnične in infrastrukturne ovire, ki preprečujejo rast decentralizirane proizvodnje v državah članicah;

Energetska učinkovitost

24. poudarja, da bodo imeli pri preoblikovanju energetskega sistema glavno vlogo večja energetska učinkovitost in prihranki energije ter da je izpolnjevanje ciljev za leto 2020 osnovni pogoj za nadaljnji napredek do leta 2050; v zvezi s tem priporoča, da države članice povečajo prizadevanja za polno izvajanje nedavno sprejete direktive o energetski učinkovitosti, ter priporoča, da se kampanje osveščanja in energetska učinkovitost vključijo v nacionalne učne načrte za šole v državah članicah; priporoča državam članicam in Komisiji, naj si bolj prizadevajo za vključitev nacionalnih zamisli, pritegnitev nacionalnih razvojnih bank in podporo izmenjavi dobrih praks; opozarja, da je energetska učinkovitost ob pravilnem izvajanju za EU stroškovno učinkovit način za doseganje dolgoročnih ciljev v zvezi s prihranki energije, podnebnimi spremembami ter gospodarsko in energetsko varnostjo; se zaveda, da lahko prehod k energetsko bolj učinkovitemu gospodarstvu pospeši razmah inovativnih tehnoloških rešitev, zmanjša uvoz fosilnih goriv in poveča konkurenčnost in rast industrije v Uniji; je prepričan, da bi se morali pri premiku k večji energetski učinkovitosti osredotočiti na celotno verigo oskrbe z energijo in povpraševanja po njej, vključno s transformacijo, prenosom, distribucijo in oskrbo, ter porabo v industriji, stavbah in gospodinjstvih; poudarja, da bi moralo biti zmanjšanje porabe energije v stavbah osrednji element dolgoročne politike EU za energetsko učinkovitost, saj prenova obstoječih stavb pomeni ogromen potencial za prihranek energije; poudarja, da je treba povečati sedanjo hitrost in kakovost prenove stavb, da bi lahko EU do leta 2050 zmanjšala porabo energije obstoječega obsega stavb za 80 % v primerjavi z letom 2010; v zvezi s tem poziva države članice, naj sprejmejo dolgoročne strategije za prenovo stavb, kot zahteva direktiva o energetski učinkovitosti;

25. poudarja, da sta nujno potrebna nova, posodobljena, pametna in prilagodljiva energetska infrastruktura, zlasti pametna omrežja, da bi omogočili bolj prožno rezervno in izravnalno zmogljivost – ki vključuje sisteme za mikroproizvodnjo in shranjevanje za posameznike, nove rabe električne energije (kot so elektronska vozila) in programe za odziv na povpraševanje (vključno s pametnimi števci) – ter popolnoma integriran evropski omrežni sistem, med drugim za povezavo vseh virov energije v EU, ki se je izkazal za nepogrešljivega poudarja, da se stroškovno optimalne politike razlikujejo glede na vzorce povpraševanja, možnosti dobave, geografske značilnosti in gospodarsko okolje na lokalni ravni; dalje opozarja, da je treba nujno vzpostaviti stabilen in predvidljiv regulativni okvir, pa tudi tržne mehanizme EU za spodbujanje prožnosti, vključno z uporabo zmogljivosti in skladiščenjem, ter zagotoviti sofinanciranje EU, namenjeno projektom skupnega interesa za infrastrukture, ki so v skladu s smernicami za energetsko infrastrukturo in instrumentom za povezovanje Evrope;

26. ugotavlja, da so z ozirom na stroške nove gradnje in razgradnje zastarelih naprav ter stroške programov za okoljsko in socialno obnovo regij EU in nacionalna finančna sredstva, vključno s proračunskimi in investicijskimi politikami, osnovni pogoj za oblikovanje nove energetske infrastrukture v Evropi;

27. poziva Komisijo, naj v celoti razišče potencial in različne možne tehnologije shranjevanja energije v EU, in sicer z integracijo notranjega energetskega trga EU, vključno zmogljivostmi energetskih omrežij, politikami na področju energije in podnebnih sprememb ter varstva interesov potrošnikov, tako da bo mogoče doseči energetske in podnebne cilje Unije, zmanjšati odvisnost od energije, proizvedene zunaj EU, ter vzpostaviti pravi enotni trg in enake konkurenčne pogoje na področju energije, kar bo v prihodnosti v največji meri zagotavljalo zanesljivo oskrbo z energijo;

Obnovljivi viri energije

28. poudarja, da je srednje- do dolgoročno ključen bolj evropski pristop k energetski politiki obnovljivih energetskih virov; spodbuja države članice in njihove regije k boljšemu sodelovanju, med drugim z večjo uporabo mehanizmov sodelovanja iz direktive o obnovljivih virih energije, da bi izboljšali učinkovitost vse večjega deleža obnovljivih virov energije, znižali cene obnovljive energije in zagotovili, da bo z upoštevanjem posebnih značilnosti vsake države članice več naložb v EU uresničenih tam, kjer bodo najbolj produktivne in učinkovite; poudarja, da je pomembno določiti cilje; v zvezi s tem poudarja pomembno posredniško vlogo Komisije pri usklajevanju, finančni podpori in pripravi ustrezne analize obnovljivih virov energije in pozdravlja izraženo namero Komisije, da bo oblikovala smernice za trgovanje z obnovljivimi viri energije; poudarja, da se bodo obnovljivi viri dolgoročno premaknili v ospredje mešanice energetskih virov v Evropi, v skladu s premikom od razvoja tehnologij k serijski proizvodnji in uporabi, z majhnega na velik obseg, z integracijo lokalnih in bolj oddaljenih virov, ter od subvencioniranih do konkurenčnih virov; poudarja, da so zaradi naraščajoče uporabe obnovljivih virov energije potrebne spremembe politike in strukture energetskega trga, namenjene za prilagoditev trgov tej realnosti in tesnejšo integracijo trgov, zlasti z zagotavljanjem fleksibilnosti in storitev za stabilnost omrežnega sistema; poudarja pomen stabilnih regulativnih okvirov za spodbujanje investicij, tako na ravni EU kot na ravni držav članic, poudarja potrebo po poenostavitvi upravnih postopkov ter stabilnih in učinkovitih podpornih shemah, ki jih je mogoče sčasoma prilagoditi ter jih ukiniti, ko se tehnologije in dobavne verige razvijejo in postanejo konkurenčne, nedelovanje trga pa odpravljeno; poudarja pa, da imajo retroaktivne spremembe podpornih shem škodljiv učinek na zaupanje vlagateljev in zato povečujejo tveganja za naložbe in njihove stroške;

29. priznava, da so bili cilji na področju obnovljivih virov energije uspešni in poziva države članice, naj izvajajo stabilne politike, ki so potrebne za uresničitev njihovih ciljev za leto 2020;

30. opozarja na vlogo projektov, kot so Desertec in uporaba obnovljivih virov energije v sosednjih regijah; poudarja potencial projekta „Helios“ za prenos električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, iz jugovzhodne Evrope v srednjo Evropo ter nadaljnjo širitev vetrne energije v Severnem morju in drugih regijah; poudarja, da je treba možnost uvoza električne energije iz obnovljivih virov iz sosednjih regij dopolniti s spodbujanjem in omogočanjem razvoja obnovljivih in nizkoogljičnih virov energije, na primer v južnem Sredozemlju in na območju Severnega morja, ter z večjim številom povezav znotraj evropskih omrežij;

31. poudarja, da je v zdajšnjih tehnoloških pogojih, ki zahtevajo vzdrževanje rezerv konvencionalnih energetskih virov v stanju pripravljenosti, pri številnih obnovljivih virih energije nemogoče zagotavljati stabilno oskrbo z energijo; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem predloži analizo tega, kako je mogoče trajnostno razvijati obnovljive vire energije, predvsem pa, kako podpreti stabilne vire obnovljive energije; meni, da bi bilo treba v primeru manj stabilnih energetskih virov opraviti analize stroškovne učinkovitosti zagotavljanja rezervne električne energije, razvijati pa bi bilo treba tudi tehnologije za shranjevanje energije,

32. poudarja, da je za popolno dolgoročno dekarbonizacijo oskrbe z energijo v EU potrebna tesnejša integracija s sosednjimi državami in regijami, kot so Norveška, Švica in južno Sredozemlje; poudarja, da ima Evropa lahko korist od razvoja obnovljivih virov energije v teh regijah za zadovoljevanje lokalnega povpraševanja in, z izgradnjo povezovalnih omrežij na dolge razdalje, določenega odstotka povpraševanja v EU; ugotavlja, da bo večje število povezav omogočilo državam članicam izvoz in uvoz električne energije iz obnovljivih virov za zagotovitev zanesljive oskrbe z energijo in za izravnavo spremenljive proizvodnje električne energije, kot je vetrna; v zvezi s tem opozarja, da pomeni povezava z Norveško za EU posebno prednost, ker omogoča dostop do pomembnih zmogljivosti za hranjenje električne energije, ki jih imajo norveške hidroelektrarne;

33. poudarja pomen mikroproizvodnje za povečanja deleža obnovljivih virov energije; poleg tega opozarja na pomen mikroproizvodnje za povečanje energetske učinkovitosti, zagotavljanje oskrbe z energijo in vključevanje državljanov v rabo lastne energije in boj proti podnebnim spremembam; v zvezi s tem poudarja potrebo po usklajeni strategiji EU za mikroproizvodnjo, ki bo vključevala ukrepe za posodobitev energetske infrastrukture, zmanjšanje zakonodajnih bremen in izmenjavo dobrih praks na področju davčnih spodbud;

34. poudarja, da je treba za obdobje po letu 2020 zagotoviti dovolj trden politični okvir za tehnologije obnovljive energije, ki še niso dosegle izenačenja stroškov, z namenom združevanja subvencij in njihove kasnejše postopne odprave;

35. ugotavlja, da scenariji iz energetskega načrta za leto 2050 predpostavljajo večji delež biogoriv; meni, da bi morala Komisija zato podpreti prehod na biogoriva tretje generacije, ki temeljijo na rastlinskih odpadkih, in pri uvoženih biogorivih uvesti podobne pogoje;

36. poziva Komisijo, naj predstavi predlog o možnih načinih povečanja učinkovitosti pri uvajanju obnovljivih virov energije znotraj EU in njenih regij, ob hkratnem prizadevanju za sistem vseevropskih skupnih spodbud za obnovljive vire energije, ki bi omogočil uvedbo specifičnih vrst obnovljivih virov energije v regijah EU, kjer bodo stroškovno najbolj učinkoviti, in bodo posledično cene električne energije nižje; meni, da bi se lahko srednjeročno oblikovale regionalne skupine trgov za obnovljive vire energije;

37. poziva države članice in Evropsko komisijo, naj podprejo in spodbujajo globalne politike odprtega trga za proizvode obnovljive energije, zagotovijo odpravo vseh trgovinskih ovir ter tako povečajo evropsko konkurenčnost s spodbujanjem izvoza tehnologije obnovljive energije;

38. priznava, da so bili cilji glede obnovljivih virov energije uspešni in bi jih bilo treba podaljšati do leta 2030; poziva države članice, naj si še naprej prizadevajo za uresničitev svojih ciljev do leta 2020; je zaskrbljen zaradi vse pogostejšega nenadnega spreminjanja podpornih mehanizmov za obnovljivo energijo v državah članicah, zlasti retroaktivnih sprememb in začasni ustavitvi podpore; poziva Komisijo, naj pozorno spremlja izvajanje direktive o obnovljivih virih energije in po potrebi ukrepa; poziva države članice, naj zagotovijo stabilne okvire za naložbe v obnovljivo energijo, vključno s stabilnimi podpornimi shemami, ki se redno pregledujejo, ter poenostavljene upravne postopke;

39. poziva Komisijo in države članice, naj v prihodnjem večletnem finančnem okviru bistveno povečajo zneske, namenjene ukrepom za energetsko učinkovitost;

Infrastruktura in notranji trg z energijo

40. poudarja, da je treba ob tem, ko si EU prizadeva za energetsko varnost in neodvisnost, postaviti v središče model energetske soodvisnosti med državami članicami, tako da se zagotovi čimprejšnje dokončanje notranjega energetskega trga v EU in infrastrukture pametnega omrežja in superomrežja EU, ki bi povezovalo sever in jug ter vzhod in zahod, pa tudi tako da se izkoristi celoten potencial decentralizirane proizvodnje energije in proizvodnje v malem obsegu ter pametne energetske infrastrukture v vseh državah članicah; poudarja, da je pomembno zagotoviti, da bo napredek na področju politike in zakonodaje v državah članicah v celoti skladen s tremi svežnji liberalizacije, da bo odpravil preostala infrastrukturna ozka grla in nedelovanje trga ter ne bo prinesel novih ovir za integracijo trgov z električno energijo in plinom; nadalje poudarja, da je treba pri odločitvah o energetski politiki v vsakem nacionalnem sistemu tudi upoštevati, kako bi lahko te odločitve vplivale na druge države članice; predlaga, naj se preuči možnost in način uporabe znanja ter struktur Agencije za koordinacijo energetskih regulatorjev (ACER) pri izvajanju teh nalog;

41. priznava, da so za projekte na področju energetske infrastrukture značilne potrebe po zelo velikih začetnih naložbah in 20 do 60-letna operativna življenjska doba; opozarja, da je sedanje tržno okolje izredno nepredvidljivo, zaradi česar se vlagatelji pri razvoju energetske infrastrukture obotavljajo; poudarja, da bi bilo treba podpreti nove strategije in inovativne instrumente, da bi spodbujali naložbe v infrastrukturo in s tem hitro prilagajanje naglemu spreminjanju okolja;

42. poudarja potrebo po izvajanju veljavnih politik in predpisov, da se zagotovi boljša izkoriščenost obstoječe energetske infrastrukture v korist porabnika EU; poziva Komisijo in ACER (Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev), naj strožje nadzorujeta nacionalno izvajanje predpisov, kot so predpisi v zvezi z načelom izgube v primeru neuporabe;

43. poudarja potrebo po popolnoma integriranem evropskem energetskem trgu do leta 2014; poudarja, da je nujno celovito izvajanje zakonodaje o energetskem trgu v vseh državah članicah in da je treba zagotoviti, da po letu 2015 nobena država članica ali regija ne bo ostala izključena iz evropskega plinskega ali električnega omrežja; poudarja, da je treba upoštevati socialni učinek in energetske stroške, hkrati pa poskrbeti, da bodo cene energije preglednejše in da bodo bolj odražale stroške, vključno z okoljskimi stroški, kadar se ti ne upoštevajo v celoti;

44. opozarja na vzpostavitev mehanizma za izmenjavo informacij za namene medvladnih sporazumov med državami članicami EU in tretjimi državami na področju energetske politike, saj je ta mehanizem usmerjen v krepitev preglednosti, usklajenosti in učinkovitosti politike v celotni EU; poziva države članice, naj si še naprej prizadevajo zagotoviti, da se ne bodo izvajali sporazumi, ki niso v skladu z zakonodajo na področju notranjega energetskega trga; meni, da bi morala imeti Komisija možnost, da preuči, ali so osnutki sporazumov skladni s to zakonodajo, in da po potrebi sodeluje v pogajanjih; meni, da je mehanizem za izmenjavo informacij korak naprej pri usklajevanju kupovanja energije zunaj EU, kar je bistveno za uresničevanje ciljev energetskega načrta za leto 2050;

45. poudarja, da je treba povečati spodbude za vlagatelje v energetski trg s povečanjem dobičkonosnosti in poenostavitvijo upravnih postopkov, ne da bi bili ti manj strogi;

46. priznava, da je zaradi finančne krize postalo še težje vlagatelje pritegniti k potrebnim naložbam v preoblikovanje energetskega sistema; opozarja na nove izzive, kot je potreba po prilagodljivih rezervnih in izravnalnih virih v elektroenergetskem sistemu (na primer prilagodljiva proizvodnja, robustno omrežje prenosa energije, skladiščenje, obvladovanje povpraševanja, mikroproizvodnja in povezovanje), da bi pomagali pri prilagoditvi pričakovanega povečanja spremenljive proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov; poudarja pomen infrastrukture na ravni distribucije in pomembno vlogo, ki jo imajo industrijski uporabniki in upravljavci distribucijskih omrežij pri vključevanju decentralizirane proizvodnje energije in ukrepov za učinkovitost na strani povpraševanja v sistem; poudarja, da je treba opraviti pravo oceno zmogljivosti v Evropi ter zagotoviti zadostno število povezav in prožno rezervno in izravnalno zmogljivost, da bi ponudbo prilagodili povpraševanju in zagotovili zanesljivo preskrbo z energijo in plinom; poudarja, da bi prednostno obravnavanje upravljanja povpraševanja in proizvodnje energije na strani povpraševanja znatno okrepilo integracijo decentraliziranih virov proizvodnje energije in pospešilo doseganje splošnih ciljev energetske politike;

47. poudarja, da je sedanja infrastruktura zastarela ter da bodo zato za vsak scenarij iz sporočila Komisije o načrtu 2050 potrebne ogromne naložbe; poudarja, da se bo zaradi tega do leta 2030 energija podražila po vsakem od teh scenarijev; poleg tega opozarja na navedbe Komisije, da največji delež teh podražitev že poteka v referenčnem scenariju, saj so povezane z naslednjo zamenjavo starih, že v celoti odpisanih zmogljivosti za proizvodnjo v naslednjih 20 letih;

48. poudarja, da je zanesljiva oskrba Evropske unije z energijo odvisna od večje diverzifikacije njenih uvoznih virov; zato poudarja, da mora aktivno EU dejavno krepiti sodelovanje s svojimi partnerji; je zaskrbljen zaradi zamud pri dokončanju južnega koridorja; poudarja, da je treba zanesljivo oskrbo z energijo doseči z diverzifikacijo, opozarja na znaten prispevek utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) in vozil na LNG k oskrbi z energijo v EU ter poudarja potencial dodatnega koridorja za oskrbo s plinom v vzhodnem Sredozemlju in črnomorskem območju, ki bo prilagodljiv vir energije in bo spodbudil konkurenčnost na notranjem energetskem trgu v EU;

49. ponovno opozarja, da strateška partnerstva Unije z državami proizvajalkami in tranzitnimi državami, zlasti z državami, vključenimi v evropsko sosedsko politiko, zahtevajo ustrezna orodja, predvidljivost, stabilnost in dolgoročne investicije; zato poudarja, da morajo biti podnebni cilji Unije podprti s projekti naložb EU v infrastrukturo, ki so usmerjeni k diverzifikaciji dobavnih poti in večji zanesljivosti oskrbe Unije z energijo, kot je Nabucco;

50. opozarja, da imajo v skladu s svežnjem ukrepov za notranji trg glavno vlogo pri financiranju naložb v energetsko infrastrukturo igralci na trgu; priznava, da bo za nekatere inovativne ali strateško pomembne projekte, ki so upravičeni z vidika zanesljive oskrbe, solidarnosti in trajnosti, a ne bodo pritegnili dovolj sredstev na trgu, morda potrebna omejena javna podpora, ki bo spodbudila zasebno financiranje; poudarja, da bi moral izbor teh projektov temeljiti na jasnih in preglednih merilih, da ne bi smel izkrivljati konkurence, da bi moral upoštevati interese potrošnikov ter da bi moral biti povsem skladen z zakonodajo EU in njenimi dolgoročnimi energetskimi in podnebnimi cilji;

51. poudarja, da bo večina scenarijev iz energetskega načrta za leto 2050 neizvedljiva brez razvoja lokalnih pametnih distribucijskih omrežij za električno energijo in plin; meni, da bi morala Unija poleg čezmejnih projektov sprejeti ukrepe za podporo gradnji ali obnovi lokalnih omrežij, zlasti kar zadeva dostop za zaščitene porabnike;

52. poudarja pomen instrumenta za povezovanje Evrope, v okviru katerega je znaten znesek sredstev zagotovljen za preoblikovanje in nadaljnji razvoj energetske infrastrukture v EU; poudarja, kako pomembno je opredeliti in podpreti glavne trajnostne projekte velikega in malega obsega;

53. poudarja vlogo pristopa po načelu „vse na enem mestu“ pri dopolnjevanju ciljev EU za poenostavitev in skrajšanje upravnih postopkov, s čimer se bodo pospešili postopki pridobivanja odobritev in dovoljenj ter zmanjšalo upravno breme za podjetja, ki zaprosijo za dovoljenje za razvoj energetske infrastrukture, hkrati pa bo zagotovljeno spoštovanje veljavnih predpisov; poziva države članice, naj pregledajo svoje postopke v zvezi s tem;

54. poziva Komisijo, naj se nujno loti problema zakonodajne negotovosti za institucionalne vlagatelje pri razlagi tretjega energetskega svežnja, kadar so v vlogi pasivnega vlagatelja v zmogljivosti prenosa in proizvodnje;

55. poziva Komisijo, naj se nujno posveti vprašanju pomanjkanja spodbud na področju pametnih omrežij za naložbe upravljavcev distribucijskih omrežij in upravljavcev prenosnih omrežij v informacijske in komunikacijske tehnologije in druge inovativne tehnologije, ki prispevajo k boljši in učinkovitejši izrabi obstoječih omrežij;

Socialna razsežnost

56. zato pozdravlja vključitev socialne razsežnosti v energetski načrt za leto 2050; meni, da bi bilo treba v zvezi s tem posebno pozornost nameniti energetski revščini in zaposlovanju; v zvezi z energetsko revščino vztraja, da bi morala biti energija cenovno dostopna za vse, in poziva Komisijo in države članice ter lokalne organe in pristojne socialne ustanove, naj skupaj oblikujejo prilagojene rešitve za ukrepanje proti problemom, kot so energetska in toplotna revščina, pri čemer naj namenijo posebno pozornost ranljivim gospodinjstvom z nizkimi dohodki, ki jih visoke cene elektrike najbolj prizadenejo; zato je mnenja, da bi morala takšna strategija spodbujati energetsko učinkovitost in prihranke energije, saj je to eden najbolj učinkovitih načinov za zmanjšanje energetskih izdatkov, vključevati bi morala analizo nacionalnih ukrepov, kot je obdavčenje, javna naročila, cenovna politika pri ogrevanju itd., zlasti kjer ti ovirajo naložbe v energetsko učinkovitost ali optimizacijo proizvodnje in uporabe energije za ogrevanje ter priporočila o dobrih in slabih praksah; poudarja, da je pomembno razviti več ukrepov za energetsko učinkovitost in o njih obveščati, spodbujati ukrepe na strani povpraševanja in ponudbe in izvajati kampanje ozaveščanja, da bi spodbudili potrebne spremembe obnašanja; poziva države članice, naj redno poročajo o ukrepih, sprejetih za varstvo gospodinjstev pred naraščanjem energetskih izdatkov in energetske revščine; poziva Komisijo, naj v zvezi z zaposlovanjem spodbuja ukrepe za prilagoditev izobraževanja, preusposabljanja in prekvalifikacije, da bi državam članicam pomagali zagotoviti visoko usposobljene delavce, ki bi bili pripravljeni sodelovati v energetskem prehodu; poziva Komisijo, naj Parlamentu do konca 2013 predloži več informacij o tem, kako bo ta prehod učinkoval na zaposlovanje v energetskem, industrijskem in storitvenem sektorju, in oblikuje konkretne mehanizme za pomoč delavcem in omenjenim sektorjem; priporoča, naj države članice upoštevajo zunanje stroške in koristi proizvodnje in porabe energije, kot so koristi za zdravje zaradi večje kakovosti zraka; meni, da je socialni dialog o učinkih energetskega načrta, v katerem bi morale sodelovati vse zainteresirane strani, ključni dejavnik, ki bo to tudi ostal v času prehoda;

57. poudarja, da bi sprejetje strategije za dekarbonizacijo, ki ne upošteva položaja nekaterih držav članic, lahko vodilo v veliko povečanje energetske revščine, ki je opredeljena kot stanje, ko se za energijo porabi več kot 10 % družinskega proračuna.

58. poudarja, da je treba v skladu s pozivi glede okrepljene vloge STO, podanimi na vrhunskem srečanju Rio+20, zaščititi potrošnike pred visokimi cenami energije ter podjetja pred nepošteno konkurenco in umetno nizkimi cenami podjetij zunaj EU;

59. poziva države članice in mednarodno skupnost, naj podprejo izobraževalne ustanove, ki bodo zmožne izšolati kvalificirano delovno silo, pa tudi novo generacijo znanstvenikov in inovatorjev na področjih, kot so varna oskrba z energijo in njena varna uporaba, zanesljiva oskrba z energijo in energetska učinkovitost; v zvezi s tem opozarja na pomembno vlogo programa Obzorje 2020 in Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo pri premoščanju razkoraka med izobraževanjem, raziskavami in uvajanjem v energetskem sektorju;

60. želi poudariti ključno vlogo preglednosti cen in informacij za potrošnike; zato meni, da mora Komisija čim bolj natančno določiti vpliv teh dejavnikov na ceno energije, ki jo bodo po različnih scenarijih plačali posamezniki in podjetja;

Vloga posameznih energetskih virov

61. meni, da bodo potrebne vse vrste nizkoogljične tehnologije, da bi dosegli ambiciozen cilj dekarbonizacije energetskega sistema EU na splošno, zlasti pa sektorja električne energije; se zaveda, da bo še naprej negotovo, katere tehnologije se bodo v potrebnem roku izkazale za tehnično in komercialno uspešne; poudarja, da je treba ohraniti prožnost, da bi omogočili prilagajanje prihodnjim tehnološkim in socialno-ekonomskim spremembam;

62. priznava, da bodo konvencionalna fosilna goriva verjetno še naprej del energetskega sistema, vsaj v času prehoda na nizkoogljični energetski sistem;

63. priznava, da se jedrska energija sedaj uporablja kot pomemben energetski vir z nizkimi emisijami ogljika; poziva Komisijo, naj si prizadeva za boljše sprejemanje jedrske energije v javnosti, pri čemer naj uporabi rezultate nedavnih izrednih varnostnih pregledov na področju jedrske energije;

64. se strinja s Komisijo, da bo tudi v bodoče prispevek jedrske energije pomemben, saj jo nekatere države članice še vedno obravnavajo kot varen, zanesljiv in cenovno dostopen vir za nizkoogljično proizvodnjo električne energije; priznava, da analiza scenarijev kaže, da jedrska energija lahko prispeva k nižjim sistemskim stroškom in nižjim cenam električne energije;

65. se strinja s Komisijo, da bo imel zemeljski plin kratkoročno in srednjeročno pomembno vlogo pri spreminjanju energetskega sistema, saj pomeni relativno hiter in stroškovno učinkovit način zmanjšanja odvisnosti od drugih, bolj onesnažujočih fosilnih goriv; poudarja potrebo po diverzifikaciji dobavnih poti zemeljskega plina v Evropsko unijo; svari pred naložbami, ki bi lahko vodile v utrditev dolgotrajne odvisnosti od fosilnih goriv,

66. se zaveda potenciala zemeljskega plina kot prilagodljivega rezervnega vira za izravnavo spremenljive oskrbe z obnovljivo energijo, skupaj s skladiščenjem energije, energetskimi povezavami in odzivom na povpraševanje; meni, da bi plinu treba nameniti pomembnejšo vlogo, zlasti če bodo tehnologije za zajemanje in shranjevanje ogljika postale razpoložljive v širšem obsegu; meni, da mora zmanjšanje emisij toplogrednih plinov postati osrednji cilj razmišljanj na tem področju ter prevladujoči cilj mešanice energetskih virov;

67. poudarja, da je treba za zanesljivo oskrbo z energijo rešiti vprašanje pričakovanega kratko- in srednjeročno povečanega uvoza plina in električne energije iz tretjih držav v EU; ponovno poudarja, da je v nekaterih regijah in državah članicah ta izziv tesno povezan z odvisnostjo od uvoza plina in nafte iz ene same tretje države; se zaveda, da spopadanje s tem izzivom med drugim zahteva okrepljeno vlogo domačih in obnovljivih virov energije, ki so nujno potrebni, da se zagotovita konkurenčnost in zanesljivost oskrbe, ter ukrepe, usmerjene v diverzifikacijo portfelja ponudnikov energije, dobavnih poti in virov; se zaveda, da je eden od strateških ciljev v zvezi s tem prizadevanje za uresničitev južnega plinskega koridorja ter vzpostavitev oskrbovalne poti, ki bo do leta 2020 pokrila okoli 10–20 % povpraševanja po plinu v EU in omogočila vsem evropskim regijam fizični dostop do vsaj dveh različnih virov plina;

68. opozarja, da ima tudi lignit svoje mesto v okviru diverzifikacije energetske mešanice v prihodnosti; poudarja, da je pridobivanje lignita konkurenčno tudi ob vseh veljavnih ciljih EU za boj proti podnebnim spremembam, saj je njegova prednost v sorazmerno nizkih stroških pridobivanja;

69. ugotavlja, da bi lahko zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida imelo vlogo pri prizadevanju za dekabornizacijo do leta 2050; ugotavlja pa, da se tehnologija zajemanja in shranjevanja še raziskuje in razvija, ugotavlja, da je razvoj zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida še naprej negotovo zaradi nerešenih problemov, kot so nedoločene zamude, visoki stroški in vprašanja učinkovitosti; poudarja, da mora zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida, razvito na ekonomsko učinkovit, varen in trajnosten način, čim prej preiti v uporabo v komercialnem merilu; poudarja, da zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida pomeni tudi pomembno možnost za dekarbonizacijo več energetsko intenzivnih panog, kot so rafiniranje nafte, taljenje aluminija in proizvodnja cementa; poziva Komisijo, naj pripravi vmesno poročilo o oceni rezultatov uporabe predstavitvenih projektov za elektrarne na premog, ki jih financira EU;

70. poudarja pomen političnih posegov, javnega financiranja in primerne cene ogljikovega dioksida za prikaz in zagotovitev zgodnje uporabe tehnologije zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida v Evropi od leta 2020; poudarja, da predstavitveni program EU pomembno prispeva k temu, da javnost sprejme in podpre tehnologijo zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida, ki je pomembna za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov;

71. poziva Komisijo, naj omogoči in pospeši izmenjavo znanja in sodelovanje znotraj EU ter na mednarodni ravni, da se bo v predstavitvenih programih zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida upoštevalo najboljše tehnično znanje poziva Komisijo, naj podpre zgodnje naložbe v infrastrukturo plinovodov in uskladi čezmejno načrtovanje za zagotovitev dostopa do ponorov CO2 od leta 2020 ter opravi raziskave za opredelitev rezervoarjev za shranjevanje v Evropi; poziva Komisijo, naj aktivno sodeluje z državami članicami in industrijo pri obveščanju javnosti o koristih in varnosti zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida, da bi se javno zaupanje v to tehnologijo okrepilo;

72. ugotavlja, da optimalna, varna in trajnostna razvoj in uporaba domačih in regijskih energetskih virov ter konkurenčnost infrastrukture, potrebne za stabilno oskrbo z domačo ali uvoženo energijo lahko prispevajo k večji energetski varnosti in bi se zato morali pri oblikovanju energetske politike EU prednostno obravnavati;

73. ugotavlja, da je – dokler obstaja povpraševanje po proizvodih na osnovi surove nafte – pomembno ohraniti evropsko prisotnost v rafinerijah, da bi pomagali zagotoviti varno oskrbo, podprli konkurenčnost industrijskih panog na koncu proizvodne verige, kot je petrokemična industrija, postavili standarde za kakovost rafiniranja goriv na svetovni ravni, zagotovili usklajenost z okoljskimi zahtevami in ohranili delovna mesta v teh sektorjih; poudarja tudi ugotovitev iz energetskega načrta, da bo nafta najverjetneje ostala v mešanici energetskih virov tudi leta 2050, čeprav bo njen delež veliko manjši kot danes, in se bo kot gorivo uporabljala predvsem v potniškem in tovornem prevozu na dolge razdalje;

74. je prepričan, da je treba posebno pozornosti nameniti tistim regijam v državah članicah, kjer je sedaj premog prevladujoč vir energije in/ali kjer sta proizvodnja premoga in proizvodnja električne energije na podlagi premoga ključna vira zaposlovanja v teh regijah; meni, da bodo potrebni dodatni socialni ukrepi, ki jih bo podprla EU, če naj prebivalstvo teh regij sprejme energetski načrt za leto 2050;

Svetovni izzivi na področju energije

75. priznava, da EU deluje v svetovnem okviru in da ukrepi, ki bi jih sama sprejela, najbrž ne bi prinesli vseh pričakovanih koristi, ter opozarja na sklepe Sveta za promet, telekomunikacije in energijo iz novembra 2011 o krepitvi zunanje razsežnosti energetske politike EU, v katerih je Svet opozoril, da je treba zagotoviti širši in bolj usklajen pristop EU do mednarodnih odnosov na energetskem področju, da bi se lahko odzvali na globalne energetske izzive in izzive na področju podnebnih sprememb, ter obravnavati vprašanja v zvezi s konkurenčnostjo in selitvijo virov CO2, pri tem pa hkrati zagotoviti varno, zanesljivo in diverzificirano oskrbo z energijo;

76. poudarja, da je treba zagotoviti zanesljivo oskrbo EU z energijo in energetsko neodvisnost, kar se lahko doseže predvsem s spodbujanjem energetske učinkovitosti, prihrankov energije in obnovljive energije, kar bo skupaj z drugimi alternativnimi viri energije zmanjšalo odvisnost od uvoza; opaža vse večje zanimanje za raziskovanje naftnih in plinskih polj v Sredozemskem in Črnem morju; meni, da je treba nujno izdelati celostno politiko EU o črpanju nafte in plina na morju; meni, da bi moral biti njen poudarek na možnih nevarnostih ter na določitvi izključnih ekonomskih con držav članic in zadevnih tretjih držav v skladu s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem pravu (UNCLOS), katere podpisnice so vse države članice in tudi EU kot taka;

77. poudarja, da bosta podeljevanje koncesij za črpanje ter določitev izključnih ekonomskih con povod za napetosti s tretjimi državami ter da bi morala EU v zvezi s tem ohraniti trdno politično držo in si prizadevati za izognitev mednarodnim sporom; poudarja, da je treba energijo uporabljati kot gibalo miru, okoljske skladnosti, sodelovanja in stabilnosti;

78. poziva, naj energetski načrt EU–Rusija temelji na načelih medsebojnega spoštovanja in vzajemnosti, ki izhajajo iz pravil Svetovne trgovinske organizacije, Pogodbe o energetski listini in tretjega energetskega svežnja; poziva Komisijo, naj učinkovito izvaja in izvršuje pravila EU o notranjem trgu in konkurenci v zvezi z vsemi podjetji v energetskem sektorju, ki poslujejo na območju Unije; v zvezi s tem pozdravlja nedavno preiskavo nekonkurenčnega vedenja družbe Gazprom in njenih evropskih hčerinskih družb ter obžaluje politično motiviran odlok predsednika Ruske federacije, ki preprečuje sodelovanje njenih energetskih družb z institucijami EU; vztraja, da se od vseh podjetji v energetskem sektorju pričakuje polno sodelovanje s preiskovalnimi organi; poziva Komisijo, naj predlaga ustrezen odziv na ta odlok ter zagotovi začetek preiskave;

79. poziva Komisijo, naj oblikuje celovit sklop kratko-, srednje- in dolgoročnih prednostnih nalog energetske politike EU v odnosu do sosednjih držav, da bi vzpostavila skupno pravno področje, ki bi temeljilo na načelih in standardih notranjega energetskega trga, povezanih s temeljnim pravnim redom; poudarja pomen nadaljnje širitve energetske skupnosti, zlasti vključitev držav kandidatk in držav vzhodnega partnerstva, osrednje Azije in Sredozemlja, ter vzpostavitve mehanizmov pravnega nadzora za ukrepanje v zvezi s pomanjkljivim izvajanjem pravnega reda; poziva Unijo, naj bo solidarna s svojimi partnericami v energetski skupnosti; v zvezi s tem obsoja nedavne grožnje Ruske federacije proti Moldaviji;

80. poudarja, da energetska politika EU nikakor ne sme biti v navzkrižju s temeljnimi načeli, na katerih je bila zgrajena EU, zlasti na področju demokracije in človekovih pravic; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj v svojih odnosih na področju energije daje prednost tistim proizvajalcem in tranzitnim državam, ki so sprejeli in podpirajo enake vrednote;

81. poudarja pomen tesnejšega sodelovanja in dialoga z drugimi strateškimi energetskimi partnerji; meni, da je zaradi vse večjega vpliva rastočih gospodarstev na globalnih energetskih trgih, kot tudi njihove naraščajoče potrebe po energiji, nujno potrebno, da EU sodeluje s temi partnerji na celovit način in na vseh energetskih področjih; ugotavlja, da se mora Evropska unija dolgoročno bolj uskladiti glede odkupa energije iz tretjih držav; poziva k tesnejšemu sodelovanju med Svetom, Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, da bi lahko EU zagovarjala enotna stališča v zadevah energetske politike, v skladu z opredelitvami zakonodaje EU in ugotovitvami Generalnega direktorata Komisije za energetiko; ponavlja, da bi bilo treba Evropski parlament še naprej redno obveščati o dogajanju na tem področju;

82. poudarja, da bi morala biti solidarnost med državami članicami, h kateri poziva Pogodba EU, prisotna tako pri vsakodnevnem delovanju kot tudi pri kriznem upravljanju notranje in zunanje energetske politike; poziva Komisijo, naj jasno opredeli energetsko solidarnost in tako zagotovi, da jo bodo spoštovale vse države članice;

83. poudarja, da pri varnosti in zanesljivosti tradicionalnih (npr. jedrskih) ali novih energetskih virov (npr. nekonvencionalna nafta in plin) ne bo kompromisov, in verjame, da bi morala EU še naprej krepiti okvir za varnost in zanesljivost ter prevzeti vodilno vlogo v mednarodnih prizadevanjih na tem področju;

84. poudarja, da je treba, medtem ko države članice povezujejo in združujejo nacionalne trge z naložbami v infrastrukturo in sprejemanjem skupnih predpisov, okrepiti tudi prizadevanja za sodelovanje z Rusijo, da bi opredelili ustvarjalne in vzajemno sprejemljive ukrepe za zmanjševanje razhajanj med tema dvema energetskima trgoma;

85. poudarja, da se oskrba z energijo usmerja h gospodarstvom v razvoju, zato mora EU vzpostaviti intenziven dialog in sodelovanje z državami BRICS na področju energetske učinkovitosti, obnovljivih virov energije, čistega premoga, zajemanja in shranjevanja ogljika, pametnih omrežij, raziskav fuzije in jedrske varnosti; prav tako bi morala EU razviti jasno politiko sodelovanja s temi državami pri raziskavah in inovacijah v energetskem sektorju;

86. poziva EU, naj še naprej igra dejavno vlogo v mednarodnih pogajanjih o svetovnem podnebnem sporazumu; poudarja, da se mora EU zavedati, kakšne posledice bi imelo nesprejetje svetovnega sporazuma o podnebnih spremembah; zato obžaluje, da energetski načrt ne predvideva scenarija za primer, če tak sporazum ne bo sprejet; poudarja, da se bodo s sprejetjem pravno zavezujočega globalnega sporazuma o zmanjševanju emisij in z vključitvijo največjih svetovnih proizvajalk emisij, kot so Kitajska, Indija, ZDA in Brazilija, v ta proces povečale možnosti za resnično zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; opozarja, da se je treba odzvati na izziv, ki ga pomeni selitev virov CO2, s preprečevanjem selitev energetsko intenzivnih panog iz EU;

Sistem za trgovanje z emisijami

87. se zaveda, da je sistem EU za trgovanje z emisijami trenutno glavno – čeprav ne edino – sredstvo za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v industriji in spodbujanje naložb v varne in trajnostne nizkoogljične tehnologije; ugotavlja, da je potrebno dodatno izboljšanje tega sistema, da bi povečali sposobnost sistema za odziv na upad in dvig gospodarske rasti, vlagateljem povrnili gotovost in okrepili tržne spodbude za naložbe v nizkoogljične tehnologije in njihovo uporabo; opozarja, da bi bila pred vsakršnimi strukturnimi spremembami trgovanja z emisijami potrebna celovita ocena vplivov na okolje, gospodarskega in socialnega učinka ter učinka na naložbe v nizkoogljične dejavnosti, cene električne energije in konkurenčnost energetsko intenzivnih panog, zlasti v zvezi s tveganjem selitve virov CO2; poziva Komisijo in države članice, naj olajšajo in spodbujajo razvoj inovativnih, varnih in trajnostnih tehnoloških storitev v industriji EU;

88. poziva Komisijo, naj sprejme skupno enotno politiko na področju industrije EU, ki jo ogrožajo stroški posrednih emisij CO2, ter naj prepreči nadaljnje poglabljanje razlik med občutljivimi energetskimi sektorji v gospodarsko trdnih državah, in tistimi, ki delujejo v državah članicah, ki se soočajo s posledicami dolžniške krize;

89. poziva Komisijo, naj čim prej predloži dodatno oceno, v kateri naj predlaga priporočljive ukrepe, ki bi lahko preprečili tveganje selitve virov CO2 zaradi preselitve proizvodnih objektov v kraje zunaj EU, zlasti pa naj se osredotoči na dodatne scenarije v primeru omejitve ali neizvajanja nadaljnjih globalnih ukrepov za zmanjšanje emisij ogljika;

90. poudarja, da sektor, ki ni zajet v sistem trgovanja z emisijami, povzroča okoli 55 % emisij toplogrednih plinov ter da je bistvenega pomena poleg izvajanju sistema zagotoviti, da tudi sektorji, ki niso zajeti vanj, prevzamejo odgovornosti za zmanjševanje emisij; poudarja potrebo po političnem vodstvu na ravni EU in sprejetju konkretnih ukrepov za reševaje tega vprašanja;

91. ugotavlja, da ima sistem trgovanja z emisijami nekaj nepredvidenih težav in da bo kopičenje viška pravic za naslednjih nekaj let zmanjšalo spodbudo za uveljavljanje naložb v nizkoogljične dejavnosti; opozarja, da to ogroža učinkovitost tega sistema kot osrednjega mehanizma EU za zmanjševanje emisij, ki konkurenčnim tehnologijam zagotavlja enake konkurenčne pogoje, podjetjem omogoča prožnost pri razvoju lastne strategije blaženja in omogoča posebne ukrepe za boj proti selitvi virov ogljika; poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za odpravljanje pomanjkljivosti sistema za trgovanje z emisijami in omogoči prvotno predvideno delovanje; predlaga, naj bodo med temi ukrepi:

(a)  čimprejšnja predložitev poročila Parlamentu in Svetu, v katerem bodo med drugimi vidiki preučeni vplivi na spodbude za vlaganje v nizkoogljične tehnologije in tveganje selitve virov CO2; Komisija bi morala pred začetkom tretje faze po potrebi dopolni uredbo iz člena 10(4) Direktive 2003/87/ES, da bi začeli izvajati ustrezne ukrepe, kar bi lahko zajemalo tudi zadržanje potrebnega števila pravic;

(b)  predlaganje zakonodaje, ki bi ob prvem primernem datumu prilagodila zahtevo za linearno letno zmanjševanje, ki trenutno znaša 1,74 % letno, da bi dosegli cilj glede zmanjšanja emisij CO2 do leta 2050;

(c)  ocena in objava ocene o koristnosti določitve rezervne cene za dražbo pravic;

(d)  ukrepi za povečanje vnosa ustreznih informacij in večjo preglednost registra sistema za trgovanje z emisijami, kar bi omogočilo učinkovitejši nadzor in ocenjevanje;

Raziskave, človeški viri, nove tehnologije in alternativna goriva

92. meni, da imajo cene ključno vlogo pri energetskih naložbah in proizvodnji energije; opozarja, da bi bilo treba politike držav članic za spodbujanje obnovljivih virov obravnavati kot krivuljo učenja; meni, da bodo najnovejše in relativno visoke cene fosilnih goriv spodbudile razvoj obnovljivih virov energije, pod pogojem, da se odpravijo neuspehi politike in nedelovanje trga; priporoča, naj države članice spodbujajo in podprejo bolj učinkovite podporne sheme za obnovljivo energijo, da bi čim bolj omejili podražitve energije; poziva Komisijo, naj razišče možnosti za bolj usklajen, konvergenten in integriran evropski sistem za podporo obnovljivih virov;

93. meni, da se je zaradi višjih izdatkov za energijo v Evropi v zadnjih letih razvil pameten in razumen pristop k zmanjševanju porabe energije prek energetske učinkovitosti in prihrankov energije; poudarja, da je pomembno to naravno, vendar nezadostno spremembo v obnašanju združiti z ustreznimi politični ukrepi in finančno podporo, da se spodbudijo dodatni prihranki energije; poudarja potrebo po spodbujanju potrošnikov k proizvodnji lastne energije; poudarja, da sta vloga informacijsko-komunikacijskih tehnologij in njihovo izvajanje v vseh inteligentnih omrežjih vse bolj pomembna za razvoj učinkovite porabe energije, zlasti za razvoj programov za odziv na povpraševanje (vključno z inteligentnimi števci), ki bi morali potrošnikom pomagati pri prevzemanju vloge aktivnih udeležencev na področju energetske učinkovitosti, tako da jim bodo v realnem času posredovali lahko razumljive podatke o porabi energije v gospodinjstvih in podjetjih ter višku, poslanem nazaj v omrežje, pa tudi informacije o ukrepih in možnostih za energetsko učinkovitost;94.  meni, da bi morala biti energetska infrastruktura v večji meri usmerjena h končnemu porabniku in se bolj osredotočiti na odnos med zmogljivostmi distribucijskega sistema in porabo, ter poudarja potrebo po dvosmernih tokovih električne energije in informacij v realnem času; poudarja koristi za potrošnike, ki jih imajo nove tehnologije, kot so upravljanje z energijo na strani povpraševanja in sistemi za odziv na povpraševanje, ki izboljšajo energetsko učinkovitost ponudbe in povpraševanja;

95. meni, da je uvedba pametnih omrežij nujna in da brez njih vključevanje porazdeljene proizvodnje iz obnovljivih virov, električni avtomobili in izboljšanje učinkovitosti porabe energije (ki so osnova za doseganje ciljev 20/20/20 iz svežnja podnebnih in energetskih ukrepov) ne bodo mogoči;

96. poudarja vlogo pametnih omrežij pri omogočanju dvosmerne komunikacije med proizvajalci električne energije in potrošniki ter opozarja, da lahko pametna omrežja potrošnikom omogočajo spremljanje in prilagajanje njihove porabe električne energije; poudarja, da so bistveni močno varstvo osebnih podatkov in programi izobraževanja potrošnikov, kot so informacijske kampanje v šolah in na univerzah, zlasti če naj imajo pametni števci resnični učinek; poudarja, da bi države članice morale dati pomembne informacije na voljo na spletnih mestih potrošnikom ter da bi morali vsi zadevni akterji, kot so gradbeniki, arhitekti in dobavitelji naprav za ogrevanje, hlajenje in električno energijo, pridobiti najnovejše informacije in primerjati cene in storitve ter na podlagi tega izbrati dobavitelja energije, ki najbolj ustreza njihovim namenom;

97. poziva Komisijo, naj zagotovi, da se v programu Obzorje 2020 in v evropskih partnerstvih za inovacije v okviru Unije inovacij prednostno obravnavata optimizacija energetskega sistema in potreba po razvoju vseh vrst trajnostnih nizkoogljičnih tehnologij, ki bi spodbudile konkurenčnost EU, spodbujale priložnosti za oblikovanje delovnih mest, zagotovile spremembo vedenja potrošnikov in ustvarile spodbude za odgovorno ravnanje z energijo; s tem v zvezi podpira cilje Evropskega strateškega načrta za energetsko tehnologijo in povezanih evropskih industrijskih pobud; poudarja, da bi morala biti spodbujanje energetske učinkovitosti in zmanjševanje stroškov obnovljive energije prek tehnoloških izboljšav in inovacij prednostno obravnavana, med drugim prek povečanja deleža sredstev za javne raziskave, ki so namenjena raziskavam na področju obnovljive energije in energetske učinkovitosti, zlasti v okviru programa Obzorje 2020 in Evropskega strateškega načrta za energetsko tehnologijo;

98. poudarja, da so raziskave na področju novih alternativnih goriv bistvene za doseganje dolgoročnih okoljskih in podnebnih ciljev, in zato pričakuje, da bodo za njih na voljo spodbude v okviru programa Obzorje 2020;

99. poudarja pomen nadaljnjih raziskav in razvoja v okviru javnih institucij in industrije, da bi izboljšali in povečali energetsko učinkovitost in uporabo obnovljive energije in zemeljskega plina v cestnem, pomorskem in letalskem sektorju;

Ogrevanje in hlajenje

100.                                poziva, naj se več pozornosti nameni sektorju ogrevanja in hlajenja; v zvezi s tem poziva EU, naj preuči celovito vključitev sektorja ogrevanja in hlajenja v preoblikovanje energetskega sistema; ugotavlja, da ta sektor predstavlja 45 % končne potrošnje energije v Evropi, in da je potrebno boljše razumevanje pomembne vloge ogrevanja in hlajenja; zato poziva Komisijo, naj zbere potrebne podatke, ki se nanašajo na energetske vire ter uporabo ogrevanja in hlajenja ter distribucijo toplotne energije različnim skupinam končnih potrošnikov (na primer stanovanjska, industrijska, terciarna); spodbuja razvoj kombiniranih obratov za soproizvodnjo toplotne in električne energije, ki uporabljajo obnovljive in odpadne toplote, in podpira nadaljnje raziskave sistemov hlajenja in ogrevanja z namenom izvajanja ambiciozne politike EU; poziva javne organe, naj osvežijo napoved povpraševanja za leto 2050 in pripravijo oceno vplivov na regionalno podzemlje, da se izboljša razdelitev virov; poziva Komisijo in države članice, naj dodelijo– med drugim prek finančnih instrumentov za raziskave in razvoj ter inovativnih finančnih instrumentov – več sredstev lokalnim energetskim infrastrukturam, kot so daljinsko ogrevanje in hlajenje, ki prinašajo učinkovite, nizkoogljične rešitve ali rešitve brez ogljika, ki bodo nadomestile uvoz in izmenjavo/prenos električne energije po vsej Evropi; ugotavlja, da elektrifikacija in dostopni obnovljivi viri (geotermalna energija, biomasa vključno z biološko razgradljivimi odpadki, solarnotermalna in vodno-/aerotermalna energija) skupaj z ukrepi za energetsko učinkovitost omogočajo dekarbonizacijo celotne potrebe po toplotni energiji do leta 2050 na stroškovno učinkovit način, pri čemer bi se hkrati spopadli s problemom energetske revščine.

Končne opombe

101.    pozdravlja prihodnje sporočilo Komisije o zajemanju in shranjevanju ogljika, notranjem trgu, energetski učinkovitosti in energetskih tehnologijah za nadaljnji napredek pri političnih odločitvah, opredeljenih v energetskem načrtu Komisije za leto 2050;

102.    meni, da je treba za zagotovitev zanesljive oskrbe z energijo nameniti posebno pozornost regijam na zunanjih mejah EU ter podpreti njihovo povezovanje v mrežo in razvoj novih energetskih infrastruktur v sodelovanju s sosednjimi državami;

103.    opozarja, da zaradi različnih geografskih pogojev ni mogoče uporabiti enake energetske politike za vse regije; ne glede na merila za skupne ukrepe in ob zavedanju, da je treba upoštevati politične okvire EU, meni, da bi morala imeti vsaka evropska regija možnost izvajanja lastnega načrta, ki bi bil prilagojen njenemu stanju in gospodarstvu in v skladu s katerim bi razvijala tiste energetske vire, ki bi lahko najbolj učinkovito izpolnili cilje energetskega načrta za leto 2050; opozarja, da ima lahko še zlasti decentralizirana proizvodnja energije iz obnovljivih virov ključno vlogo pri razvoju podeželskih območij in zaposlovanju v njih; zato poziva vse regije, naj razvijejo in izvajajo energetske strategije ter razmislijo o vključitvi področja energije v raziskovalne in inovacijske strategije za pametno specializacijo; meni, da bi EU morala na podlagi takšne specializacije meriti uresničevanje evropskih energetskih ciljev na ravni EU namesto nacionalnih ciljev;

104.    poudarja pomen preglednosti, demokratičnega nadzora in udeležbe civilne družbe v odnosih s tretjimi državami na področju energije;

105.    poudarja, kako pomembno je zmanjšati skupno porabo energije in povečati energetsko učinkovitost v prometnem sektorju, vključno prek načrtovanja prometa in podpore za javni promet na ravni držav članic; poudarja tudi, da bi bilo treba pospešiti projekte obnovljive energije v okviru programa vseevropskega prometnega in energetskega omrežja (TEN-T in TEN-E);

106.    meni, da cilj celovite dekarbonizacije zahteva bistveno zmanjšanje emisij iz prometa in posledično nadaljnji razvoj alternativnih goriv, izboljšave učinkovitosti prevoznih sredstev in bistveno večjo rabo električne energije ter s tem velika vlaganja v električno infrastrukturo, upravljanje omrežja in shranjevanje energije; opozarja, da je treba ukrepati hitro, da ne bi zaradi dolgega življenjskega cikla infrastruktur nadaljevali v smeri višanja emisij;

107.    odločno spodbuja zamisel o vključitvi sklepov delovnega dokumenta Komisije „Regije 2020 – ocena prihodnjih izzivov za regije EU“ o tem, da bi bilo treba upoštevati potencial tudi najbolj oddaljenih in manj razvitih regij na področju oskrbe z energijo v prihodnjih letih;

108.    opozarja na zapleteno razmerje med razvojem dogodkov na področju energije, oskrbe s hrano in varnosti, zlasti v zvezi z netrajnostnimi biogorivi prve generacije, ki utegnejo imeti negativen družbeni in okoljski vpliv na države v razvoju; zato priporoča povečanje vlaganj v trajnostna napredna biogoriva iz kmetijskih odpadkov in alg ter njihov razvoj;

109.    opozarja na pomen okoljske neoporečnosti proizvodnje energije; poziva države članice, naj dosledno uporabljajo zahteve iz ocene vplivov na okolje za proizvodnjo vseh vrst energije, vključno s plinom iz nekonvencionalnih virov;

110.    poziva Komisijo, naj podpre vključitev tako imenovane „klavzule o energetski varnosti“ v vse trgovinske in pridružitvene sporazume ter sporazume o partnerstvu in sodelovanju z državami proizvajalkami in tranzitnimi državami, v kateri bi bil določen kodeks ravnanja in izrecno navedeni ukrepi, ki jih je treba sprejeti, če eden od partnerjev sprejme enostransko odločitev o spremembi pogojev;

111.    poudarja pomen širokega sodelovanja na območju Arktike, zlasti med državami na evroatlantskem območju, vključno z dogovorom o posebnem režimu; zato poziva Komisijo, naj predloži celovito oceno prednosti in tveganj, ki jih prinaša delovanje EU na območju Arktike, vključno z analizo okoljskega tveganja, glede na to, da so ta področja zelo občutljiva in nepogrešljiva, zlasti visoko arktično območje;

112.    naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1)

UL L 315, 14.11.2012.

(2)

Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0238.

(3)

Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0086.

(4)

Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0444.

(5)

Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0443.

(6)

Direktiva 2009/28/ES z dne 23. aprila 2009, UL L 140, 05.06.2009. Predlog o spremembi direktive (COM(2012)0595) je trenutno v razpravi.


MNENJE Odbora za zunanje zadeve (14.11.2012)

za Odbor za industrijo, raziskave in energetiko

o energetskem načrtu za leto 2050, prihodnost z energijo

(2012/2103(INI))

Pripravljavec mnenja: Jacek Saryusz-Wolski

POBUDE

Odbor za zunanje zadeve poziva Odbor za industrijo, raziskave in energetiko kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  opozarja Komisijo, da mora biti energetska politika EU poleg politike na področju podnebnih sprememb in okolja usklajena z drugimi prednostnimi politikami Unije, med drugim z njeno varnostno, zunanjo in sosedsko, trgovinsko ter razvojno politiko, pa tudi s politiko na področju varstva človekovih pravic in demokratičnih načel; poziva k takojšnjemu večjemu usklajevanju, da bi zagotovili učinkovito energetsko politiko EU ter skladnost in verodostojnost njene zunanje politike; poudarja, da prizadevanje za energetsko neodvisnost EU krepi njeno vlogo na svetovnem prizorišču;

2.  opozarja Komisijo, da bi morala biti glavna cilja energetske politike EU zagotovitev oskrbe z energijo in zmanjšanje pretirane energetske odvisnosti EU;

3.  poudarja, da bi morala energetska politika EU težiti k večji neodvisnosti, tako da bi si prizadevala za večjo energetsko učinkovitost, spodbujala obnovljive vire energije in prešla na nizkoogljične vire energije, in s tem spodbujati konkurenčnost Unije, ne pa je ogrožati; zato poziva Komisijo, naj predlaga pobude za zaščito konkurenčnosti EU in za preprečevanje tveganja selitve virov CO2 zaradi selitve proizvodnje zunaj EU, zlasti v primeru, da bi bili nadaljnji globalni ukrepi za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida omejeni ali se ne bi več izvajali; opozarja, da bi morala biti energetska politika EU uravnotežena tako, da bi zagotavljala izvajanje ukrepov, s katerimi bi zagotovili dostop do treh stebrov varne, trajnostne in konkurenčne energije;

4.  želi opozoriti na razvoj dogodkov na svetovnih energetskih trgih, vse večjo vlogo zemeljskega plina iz nekonvencionalnih virov in novih tehnologij, spreminjajoče se vzorce ponudbe in povpraševanja ter prihod novih držav proizvajalk in tranzitnih držav, kar je treba upoštevati pri oblikovanju nove energetske politike EU;

5.  poudarja, da bi morala biti solidarnost med državami članicami, h kateri poziva Pogodba EU, prisotna tako pri vsakodnevnem delu kot tudi pri kriznem upravljanju notranje in zunanje energetske politike; poziva Komisijo, naj jasno opredeli energetsko solidarnost in tako zagotovi, da jo bodo spoštovale vse države članice;

6.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj določita strateške prednostne naloge v zvezi z zunanjo energetsko politiko ob ustreznem upoštevanju visoke stopnje energetske odvisnosti Evrope, ob tem pa naj vodita aktivno podnebno politiko z vključevanjem vseh pogodbenic okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, zlasti ključnih partnerjev, kot so Združene države in pet držav iz skupine BRICS; poudarja zlasti potrebo po poglobitvi dialoga o strateških energetskih vprašanjih v skupnem interesu, spodbujanju sodelovanja na področju energetskih politik in okrepitvi sodelovanja na področju raziskav v okviru namenskih forumov, kakršen je energetski svet ZDA-EU;

7.  poudarja, da energetska politika EU nikakor ne sme biti v navzkrižju s temeljnimi načeli, na katerih je bila zgrajena EU, zlasti na področju demokracije in človekovih pravic; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj v svojih odnosih na področju energije daje prednost tistim proizvajalcem in tranzitnim državam, ki so sprejeli in podpirajo enake vrednote;

8.  poziva Komisijo, naj oblikuje celovit sklop kratko-, srednje- in dolgoročnih prednostnih nalog energetske politike EU v odnosu do sosednjih držav, da bi vzpostavila skupno pravno področje, ki bi temeljilo na načelih in standardih notranjega energetskega trga, povezanih s temeljnim pravnim redom; poudarja pomen nadaljnje širitve energetske skupnosti zlasti na države kandidatke in države vzhodnega partnerstva, osrednje Azije in Sredozemlja ter vzpostavitve mehanizmov pravnega nadzora za odpravo pomanjkljivega izvajanja pravnega reda; poziva Unijo, naj bo solidarna s svojimi partnericami v energetski skupnosti; v zvezi s tem obsoja nedavne grožnje Ruske federacije proti Moldaviji;

9.  nadalje poudarja vse večji pomen raziskovanja naftnih in plinskih polj v Sredozemskem morju in na območju Arktike; meni, da je treba nujno oblikovati politiko EU o črpanju nafte in plina na morju, ki bi vključevala določitev izključnih ekonomskih con držav članic EU in ustreznih tretjih držav skladno s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem pravu (UNCLOS), katere podpisnice so vse države članice EU ter EU kot celota;

10. poudarja, da bi morala EU ohraniti trdno politično držo pri določanju izključnih ekonomskih con in podeljevanju koncesij za črpanje, da bi preprečila napetosti s tretjimi državami; poudarja, da je treba energijo uporabljati kot gibalo miru, sodelovanja in stabilnosti;

11. je prepričan, da bi učinkovitejše upravljanje na svetovni ravni izboljšalo sodelovanje z državami proizvajalkami, tranzitnimi državami in državami potrošnicami; je prepričan, da bi morala zato EU prevzeti vodilno vlogo v mednarodnem upravljanju energetske politike, da bi spodbudila pregledna in nediskriminacijska načela, uresničila cilj trajnosti, znižala cene in transakcijske stroške ter oblikovala spodbude za udeležence na trgu, da bi lahko konkurirali pri ceni in kakovosti;

12. opozarja, da strateška partnerstva Unije z državami, ki proizvajajo energijo, in tranzitnimi državami, zlasti z državami, vključenimi v evropsko sosedsko politiko, zahtevajo ustrezna orodja, predvidljivost, stabilnost in dolgoročne naložbe, ki so v celoti skladne z zakonodajo na področju notranjega energetskega trga; poudarja pomen hitrega dokončanja medsebojnih energetskih povezav s sosednjimi državami kot načina za krepitev odnosov s temi državami; zato poudarja, da morajo biti podnebni cilji Unije usklajeni z dolgoročnimi projekti naložb EU v infrastrukturo, ki so usmerjeni k večji raznolikosti dobavnih poti in energetskih virov ter večji zanesljivosti oskrbe Unije z energijo, kot je južni koridor, vključno s plinovodom Nabucco in njegovo morebitno povezavo z državami Vzhodne in Srednje Evrope;

13. poudarja pomen preglednosti, demokratičnega nadzora in udeležbe civilne družbe v odnosih s tretjimi državami na področju energije;

14. opozarja na zapleteno razmerje med dogajanji na področju energije, oskrbe s hrano in varnosti, zlasti v zvezi z netrajnostnimi biogorivi prve generacije, ki utegnejo imeti negativen družbeni in okoljski vpliv na države v razvoju; zato priporoča povečanje vlaganj v trajnostna napredna biogoriva iz kmetijskih odpadkov in alg ter njihov razvoj;

15. je prepričan, da bi moral Svet podeliti Komisiji mandat za vodenje pogajanj o infrastrukturnih projektih strateškega pomena, ki vplivajo na zanesljivost oskrbe vse EU z energijo, in da bi bilo treba o takem mandatu razmisliti tudi v primeru drugih medvladnih sporazumov, ki bi lahko bistveno vplivali na dolgoročne cilje energetske politike EU, zlasti na njeno energetsko neodvisnost; v zvezi s tem pozdravlja napredek, dosežen v pogajanjih o sporazumu med EU, Azerbajdžanom in Turkmenistanom za gradnjo sistema transkaspijskega plinovoda, ki jih vodi Komisija;

16. opozarja na vzpostavitev mehanizma za izmenjavo informacij za namene medvladnih sporazumov med državami članicami EU in tretjimi državami na področju energetske politike, saj je ta mehanizem usmerjen v krepitev preglednosti, usklajenosti in učinkovitosti politike v celotni EU; poziva države članice, naj si še naprej prizadevajo zagotoviti, da se ne bodo izvajali sporazumi, ki niso v skladu z zakonodajo na področju notranjega energetskega trga; meni, da bi morala imeti Komisija možnost, da preuči, ali so osnutki sporazumov skladni s to zakonodajo, in da po potrebi sodeluje v pogajanjih; meni, da je mehanizem za izmenjavo informacij korak naprej pri usklajevanju kupovanja energije zunaj EU, kar je bistveno za uresničevanje ciljev energetskega načrta za leto 2050;

17. poziva, naj energetski načrt EU-Rusija temelji na načelih medsebojnega spoštovanja in vzajemnosti, ki izhajajo iz pravil Svetovne trgovinske organizacije, pogodbe o energetski listini in tretjega energetskega svežnja; poziva Komisijo, naj učinkovito izvaja in izvršuje pravila EU o notranjem trgu in konkurenci v zvezi z vsemi podjetji v energetskem sektorju, ki poslujejo na območju Unije; v zvezi s tem pozdravlja nedavno preiskavo nekonkurenčnega vedenja družbe Gazprom in njenih evropskih hčerinskih družb ter obžaluje politično motivirano uredbo predsednika Ruske federacije, ki preprečuje sodelovanje njenih energetskih družb z institucijami EU; vztraja, da morajo vsa podjetja v energetskem sektorju v celoti sodelovati s preiskovalnimi organi; poziva Komisijo, naj predlaga ustrezen odgovor na to uredbo ter zagotovi začetek preiskave;

18. poudarja, da je treba za zagotovitev oskrbe z energijo rešiti vprašanje pričakovane kratko- in srednjeročne rasti uvoza plina in električne energije iz tretjih držav v EU; ponavlja, da je v nekaterih regijah in državah članicah ta izziv tesno povezan z odvisnostjo od uvoza plina in nafte iz ene same tretje države; ugotavlja, da reševanje tega izziva med drugim zahteva okrepljeno vlogo domačih in obnovljivih virov energije, ki so nujno potrebni, da se zagotovita konkurenčnost in zanesljivost oskrbe, ter ukrepe, usmerjene v diverzifikacijo portfelja ponudnikov energije, dobavnih poti in virov; ugotavlja, da je eden od strateških ciljev v zvezi s tem prizadevanje za uresničitev južnega plinskega koridorja ter vzpostavitev oskrbovalne poti, ki bo do leta 2020 pokrila okoli 10–20 % povpraševanja po plinu v EU in omogočila vsem evropskim regijam fizični dostop do vsaj dveh različnih virov plina;

19. poudarja pomen širokega sodelovanja na območju Arktike, zlasti med državami na evroatlantskem območju; zato poziva Komisijo, naj predloži celovito oceno prednosti in tveganj, ki jih prinaša delovanje EU na območju Arktike, vključno z analizo okoljskega tveganja, glede na to, da so ta področja zelo občutljiva in nepogrešljiva, zlasti visoko arktično območje;

20. poziva Komisijo, naj podpre vključitev tako imenovane „klavzule o zanesljivosti oskrbe z energijo“ v vse trgovinske in pridružitvene sporazume ter sporazume o partnerstvu in sodelovanju z državami proizvajalkami in tranzitnimi državami, v kateri bi bil določen kodeks ravnanja in izrecno navedeni ukrepi, ki jih je treba sprejeti, če eden od partnerjev sprejme enostransko odločitev o spremembi pogojev;

21. poziva k tesnejšemu sodelovanju med Svetom, Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, da bi prevzeli ista stališča in skupno ravnali v zadevah v zvezi z zunanjo energetsko politiko; poudarja, da je treba znotraj Evropske službe za zunanje delovanje oblikovati sektor za energetsko politiko in vključiti delegacije EU v izvajanje energetske diplomacije na terenu; ponavlja, da bi bilo treba Evropski parlament še naprej redno obveščati o dogajanju na tem področju.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

6.11.2012

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

41

2

6

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Franziska Katharina Brantner, Frieda Brepoels, Elmar Brok, Marietta Gianaku (Marietta Giannakou), Ana Gomes, Anna Ibrisagic, Liisa Jaakonsaari, Tunne Kelam, Evgeni Kirilov, Maria Eleni Kopa (Maria Eleni Koppa), Andrej Kovačev (Andrey Kovatchev), Eduard Kukan, Vytautas Landsbergis, Sabine Lösing, Ulrike Lunacek, Mario Mauro, Francisco José Millán Mon, Alexander Mirsky, María Muñiz De Urquiza, Annemie Neyts-Uyttebroeck, Norica Nicolai, Pier Antonio Panzeri, Ioan Mircea Paşcu, Alojz Peterle, Bernd Posselt, Hans-Gert Pöttering, Cristian Dan Preda, Fiorello Provera, José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, Nikolaos Salavrakos, Jacek Saryusz-Wolski, György Schöpflin, Marek Siwiec, Laurence J.A.J. Stassen, Charles Tannock, Inese Vaidere, Sir Graham Watson, Karim Zéribi

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Véronique De Keyser, Norbert Neuser, Alf Svensson, László Tőkés, Ivo Vajgl, Alejo Vidal-Quadras

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Leonidas Donskis, Jolanta Emilia Hibner, Michèle Striffler, Rui Tavares, Grofica Róża Thun Und Hohenstein


MNENJE Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (15.10.2012)

za Odbor za industrijo, raziskave in energetiko

o energetskem načrtu za leto 2050, prihodnosti z energijo

(2012/2103(INI))

Pripravljavka mnenja: Romana Jordan

POBUDE

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane poziva Odbor za industrijo, raziskave in energetiko kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  pozdravlja, da se je EU zavezala zmanjšanju emisij toplogrednih plinov kot prispevek k prizadevanjem po vsem svetu, da bi dvig povprečne globalne temperature omejili na manj kot 2 °C glede na temperaturo pred industrijsko dobo; pozdravlja tudi namero Komisije, da bo preučila možne načine za doseganje cilja EU glede dekarbonizacije, hkrati pa zagotavljala zanesljivost oskrbe z energijo in konkurenčno Evropo;

2.  obžaluje, da je Komisija vse možne scenarije dekarbonizacije osnovala na predpostavki, da se bodo podnebni ukrepi izvajali globalno, in ni izvedla analize, da bi določila cilje EU v primeru zamujanja ukrepov na globalni ravni; prav tako obžaluje, da Komisija ni preučila scenarija visoke energetske učinkovitosti in visokega deleža obnovljivih virov energije, ki bi najučinkoviteje kljuboval višji ceni nafte oziroma upadanju proizvodnje nafte;

3.  podpira ugotovitev, da je dekarbonizacija EU do leta 2050 izvedljiva in da bo zahtevala obsežna vlaganja, raziskave in razvoj, spremembo ravnanja in upravljanje povpraševanja; poudarja potrebo po takojšnjih vlaganjih, da se izognemo nezmožnosti opustitve netrajnostnih tehnologij; poziva Komisijo, naj zagotovi jasnost in stabilnost za vlagatelje z zmanjšanjem pretirane regulacije in določitvijo jasnih, ambicioznih in zavezujočih ciljev glede zmanjšanja emisij, učinkovitosti in obnovljivih virov energije za leto 2030 na podlagi scenarija visoke energetske učinkovitosti in visokega deleža obnovljivih virov energije, in sicer po ustrezni oceni; poudarja dejstvo, da so lokalne zainteresirane strani ključne za uresničevanje resnično uspešne vizije nizkih emisij ogljika in spodbujanje celostnega pristopa k energetiki, zato bi jih morala Komisija spodbujati z ustrezno podporo pri načrtovanju in financiranju;

4.  podpira ugotovitev Komisije, da sta dve najpomembnejši možnosti za preoblikovanje energetskega sistema brez obžalovanja energetska učinkovitost in visok delež obnovljivih virov energije; meni, da bi zanašanje le na sistem trgovanja z emisijami pri preoblikovanju energetskega sistema zahtevalo visoko ceno ogljika, ki bi utegnilo povečati tveganje selitve virov CO2 ; zato meni, da so potrebni dopolnilni ukrepi za spodbujanje energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije;

5.  meni, da bi bilo treba glede na različne mešanice energetskih virov v državah članicah nujno obravnavati pomanjkanje podrobnih študij o socialnih in gospodarskih posledicah nadaljnjih zmanjšanj emisij toplogrednih plinov v posameznih državah članicah v oceni učinka Komisije; meni, da bodo tovrstne študije podlaga za oblikovanje pravičnih in dolgoročnih možnosti v sektorju podnebja in energije;

6.  poziva Komisijo, naj za leto 2030 predlaga jasen cilj, tako da v zvezi z zmanjševanjem emisij ogljikovega dioksida določi ambiciozen cilj, ki bo upoštevala obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost; ponovno poudarja, da je treba najmanj izpolniti posamezne vmesne cilje za zmanjševanje emisij, ki so določeni v načrtu za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050, in čim prej predlagati primerne ravni za različne cilje za obdobje po letu 2020;

7.  opozarja, da več milijonov državljanov EU že trpi energetsko revščino, ter ponavlja, da lahko to število še dodatno naraste, če Komisija ne bo pospešila prehoda na energetsko učinkovito gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika z mehanizmi tako na strani ponudbe kot povpraševanja, ki bodo spodbudili splošno spremembo navad glede porabe energije;

8.  meni, da bi moral biti pogoj za zaveze za obdobje po letu 2020 v zvezi z novimi cilji na področju zmanjševanja, ki bodo presegali že sprejete, da Komisija analizira in predstavi napredek, dosežen pri izvajanju ciljev za zmanjšanje do leta 2020;

9.  meni, da mora razvoj obnovljivih virov energije do leta 2050 potekati postopoma in da bi bilo zato treba že zdaj določiti okvirne cilje za obdobje do leta 2050; meni, da je zavezujoči cilj za leto 2030 nujno potreben za zagotovitev varnosti naložb za zadevne akterje;

10. poudarja, da se bodo s sprejetjem pravno zavezujočega globalnega sporazuma o zmanjševanju emisij in z vključitvijo največjih svetovnih proizvajalk emisij, kot so Kitajska, Indija, ZDA in Brazilija, v ta proces povečale možnosti za dosego resničnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov;

11. poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo nesporne mehanizme za financiranje energetskega prehoda, vključno z okrepljenim sistemom trgovanja z emisijami, inovativnimi pobudami, kot je Obzorje 2020, večjo udeležbo Evropske investicijske banke pri financiranju projektov obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti ter tržnimi mehanizmi, in naj poleg tega spodbujajo razvoj čezmejnih energetskih omrežij;

12. poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo politike in skupne infrastrukture, namenjene zagotavljanju, da bo EU do leta 2050 zmožna sama pokriti vsaj 50 % vseh svojih potreb po energiji;

13. poudarja, da je treba vsakršno širitev sistema trgovanja z emisijami natančno opredeliti in da ne sme povzročiti umetnega povečanja cene emisijskih kuponov z uporabo mehanizma izločanja iz uporabe ali podobnih mehanizmov;

14. opozarja, da se je treba odzvati na realno nevarnost, ki jo predstavlja selitev virov CO2 ob selitvi energetsko intenzivnih gospodarskih panog iz EU;

15. poziva Komisijo, naj čim prej posreduje dodatno oceno, v kateri bo predlagala priporočljive ukrepe, ki bi lahko preprečili tveganja selitve virov CO2 zaradi selitve proizvodnje iz EU, s posebnim poudarkom na oceni dodatnih scenarijev v primeru omejenega izvajanja ali neizvajanja nadaljnjih ukrepov za zmanjšanje emisij CO2 na globalni ravni;

16. poziva Komisijo, naj pri razvoju načrtov za energetsko infrastrukturo upošteva morebitna tveganja selitve virov CO2, zlasti v državah članicah z obsežnimi mejami in geografsko blizu držav, ki niso članice EU;

17. poziva Komisijo in države članice, naj pospešijo razvoj in uporabo trajnostnih in okolju prijaznih tehnologij, okrepijo vlogo obnovljivih virov energije (med drugim z zagotavljanjem prednostne distribucije in večjo komercializacijo, npr. s trdnimi in predvidljivimi shemami podpor), povečajo učinkovito rabo virov energije in postopno ukinejo subvencije za goriva, ki spodbujajo potratno potrošnjo in neučinkovito rabo virov ter skupaj z drugimi tržnimi nepopolnostmi, kot so tržna koncentracija, regulirane cene energije in premajhna likvidnost na trgih znotraj dneva in izravnalnih trgih, ovirajo konkurenčnost zrelih tehnologij obnovljivih virov energije; v zvezi s tem ponovno poziva k uporabi meril trajnosti pri rabi biomase za energetske namene, s čimer bi zagotovili splošno učinkovito rabo virov in koristi za podnebje v razumnem časovnem okviru ter obenem okrepili delovanje notranjega energetskega trga;

18. meni, da cilj celovite dekarbonizacije zahteva bistveno zmanjšanje emisij iz prometa in posledično nadaljnji razvoj alternativnih goriv, izboljšave učinkovitosti prevoznih sredstev in bistveno večjo rabo električne energije ter s tem velika vlaganja v električno infrastrukturo, upravljanje omrežja in shranjevanje energije; opozarja, da je treba ukrepati hitro, da ne bi zaradi dolgega življenjskega cikla infrastruktur nadaljevali v smeri višanja emisij;

19. pozdravlja pomembno vlogo obnovljivih virov energije pri dekarbonizaciji in zanesljivosti oskrbe z energijo ter poziva k izboljšanju njihovega trženja; je zaskrbljen nad počasnim razvojem in uporabo tehnologij zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida glede na predvideno nadaljnjo rabo premoga kot vira energije na svetovni ravni; priznava, da se jedrska energija trenutno uporablja kot eden od glavnih virov energije z nizkimi emisijami, in poziva Komisijo, naj si prizadeva za boljšo sprejetost tovrstne energije v javnosti z uporabo rezultatov testov izjemnih situacij; spodbuja pobude za celovito obveščanje javnosti, da bi se izboljšalo sprejemanje gradnje jedrskih objektov in naprav v javnosti;

20. poziva Komisijo, naj nujno zaključi vzpostavitev popolnoma usklajenega skupnega energetskega trga v EU, katerega tekoče delovanje bo pomagalo doseči zastavljene cilje na področju energije in podnebja;

21. meni, da trajnostne oskrbe z energijo v vsej Uniji ne bo mogoče zagotoviti, dokler vsega ozemlja ne bodo oskrbovala pametna omrežja, zato poziva Komisijo, naj učinkoviteje prispeva k čim prejšnji vzpostavitvi takih omrežij in zlasti zagotovi, da bodo vse države članice priključene na skupna omrežja v EU;

22. poziva Komisijo in države članice, naj povežejo vse obstoječe tehnologije in infrastrukturo, da bi vzpostavile pravo evropsko nadomrežje za elektriko in plin, ki bi državljanom zagotavljalo učinkovite in pametne možnosti merjenja, da bi lahko uživali zanesljivo oskrbo z energijo po razumni in pošteni ceni;

23. poziva EU, naj razmisli o popolni vključitvi sektorja ogrevanja in hlajenja v prehod na nizkoogljični energetski sistem do leta 2050; ugotavlja, da ta sektor danes predstavlja približno 45 % porabe končne energije v Evropi in da je potrebno boljše razumevanje pomembne vloge ogrevanja in hlajenja, kar zadeva nizkoogljične energetske sisteme;

24. poziva Komisijo, naj celovito razišče možnosti in različne tehnologije shranjevanja energije v EU, in sicer s povezovanjem politik EU na področju notranjega trga, zmogljivosti energetskega omrežja ter politik na področju energije in podnebnih sprememb ob upoštevanju interesov potrošnikov, tako da bo mogoče doseči energetske in podnebne cilje Unije, zmanjšati odvisnost od energije, proizvedene zunaj EU, ter vzpostaviti dejanski enotni trg in enake konkurenčne pogoje na področju energije, kar bo v prihodnosti zagotavljalo najbolj zanesljivo oskrbo;

25. ponavlja, da ima vsaka država članica na podlagi Pogodb pravico, da odloča o lastni mešanici virov energije na podlagi geografskih in tehničnih razmer ter glede na lokalne zaloge surovin;

26. opozarja na pomen okoljske neoporečnosti proizvodnje energije; poziva države članice, naj dosledno uporabljajo zahteve iz presoje vplivov na okolje za proizvodnjo vseh vrst energije, vključno s plinom iz nekonvencionalnih virov;

27. opozarja na krepitev dejavnosti raziskovanja naftnih in plinskih polj v Sredozemlju in na območju Arktike; meni, da bi morala EU spodbujati razvoj mednarodnega pravnega okvira za zaščito visokoarktičnega območja, in sicer v podobni obliki, kot je bil že določen za Antarktiko v Antarktičnem sporazumu in njegovem Protokolu o varstvu okolja; meni, da mora za druge dele Arktike, ki spadajo v izključne ekonomske cone držav članic EU in Evropskega gospodarskega prostora, predlagana uredba o varnosti dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja nafte in zemeljskega plina na morju nujno vključevati zahteve glede vrtanja, ki bodo zagotavljale, da oddaljena območja ne bodo izpostavljena večjemu tveganju kot druga območja in da se bodo v postopku pridobivanja dovoljenja natančno upoštevale skrajne delovne razmere, kot so dolgotrajna tema, poledenelost ali globoka voda;

28. ponovno opozarja, da mora biti proračun Unije usklajen s podnebnimi, okoljskimi in energetskimi cilji Unije;

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

10.10.2012

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

52

9

2

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Martina Anderson, Elena Oana Antonescu, Kriton Arsenis, Sophie Auconie, Pilar Ayuso, Paolo Bartolozzi, Sandrine Bélier, Sergio Berlato, Lajos Bokros, Milan Cabrnoch, Martin Callanan, Nessa Childers, Yves Cochet, Chris Davies, Bas Eickhout, Edite Estrela, Jill Evans, Karl-Heinz Florenz, Elisabetta Gardini, Gerben-Jan Gerbrandy, Matthias Groote, Françoise Grossetête, Cristina Gutiérrez-Cortines, Satu Hassi, Jolanta Emilia Hibner, Karin Kadenbach, Christa Klaß, Eija-Riitta Korhola, Holger Krahmer, Jo Leinen, Corinne Lepage, Peter Liese, Zofija Mazej Kukovič, Linda McAvan, Radvilė Morkūnaitė-Mikulėnienė, Miroslav Ouzký, Vladko Todorov Panajotov (Vladko Todorov Panayotov), Gilles Pargneaux, Andres Perello Rodriguez, Mario Pirillo, Pavel Poc, Anna Rosbach, Oreste Rossi, Kārlis Šadurskis, Daciana Octavia Sârbu, Carl Schlyter, Horst Schnellhardt, Richard Seeber, Teodoros Skilakakis (Theodoros Skylakakis), Bogusław Sonik, Claudiu Ciprian Tănăsescu, Salvatore Tatarella, Thomas Ulmer, Åsa Westlund, Sabine Wils

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Adam Gierek, Julie Girling, Romana Jordan, Csaba Sándor Tabajdi, Marita Ulvskog, Vladimir Uručev (Vladimir Urutchev), Anna Záborská, Andrea Zanoni


MNENJE Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (6.12.2012)

za Odbor za industrijo, raziskave in energetiko

o energetskem načrtu za leto 2050, prihodnost z energijo

(2012/2103(INI))

Pripravljavec mnenja: Olle Schmidt

POBUDE

Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov poziva Odbor za industrijo, raziskave in energetiko kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  pozdravlja sporočilo Komisije in poudarja, da so potrebni konkretni predlogi za ukrepanje; meni, da je sporazum o usmeritvi dolgoročne politike Unije izredno pomemben, ko bodo cilji strategije Evropa 2020 doseženi, v korist predvidljivosti za industrijo in potrošnike;

2.  poudarja, kako bistveno je, da države članice in Komisija zagotovijo pravočasno, pravilno in popolno izvajanje obstoječe zakonodaje, vključno z zakonodajnimi predlogi, predvidenimi v tretjem svežnju o notranjem trgu z energijo, ter pravila poštene konkurence za vsa podjetja v energetskem sektorju, ki poslujejo na ozemlju Unije, da bi do leta 2014 dosegli integriran in konkurenčen evropski notranji energetski trg ; poziva Komisijo in Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER), naj strožje nadzorujeta nacionalno izvajanje ukrepov in razvijeta nove poslovne modele;

3.  poudarja, kako pomemben je notranji energetski trg, pa tudi, da si je treba še vedno precej prizadevati za zmanjšanje odvisnosti od energije iz tretjih držav ter zagotoviti bolj samozadostno EU, ki bo sama proizvedla več svoje energije, v letu 2050; poziva države članice k izvajanju smernic za vseevropsko energetsko infrastrukturo in na ravni EU zagotovijo energetsko medsebojno povezljivost in medobratovalnost;

4.  meni, da je odprt, pregleden, povezan, usklajen in konkurenčen notranji energetski trg potreben, da bi dosegli konkurenčne cene energije, zanesljivo oskrbo, trajnost ter učinkovito in obsežno uporabo obnovljivih virov energije ter energije iz nekonvencionalnih virov, in da je dokončno oblikovanje takšnega trga še vedno pomemben izziv za vse države članice; pozdravlja liberalizacijo notranjega energetskega trga kot nujen korak za znižanje izdatkov za električno energijo in plin za potrošnike ter hkratno zagotovitev, da energetski trg postane preglednejši in ga je mogoče lažje spremljati, kar pripomore h konkurenčnim in, z vidika potrošnika, poštenim cenam; meni, da je v ta namen bistveno zagotoviti, da nacionalni regulativni organi delujejo učinkovito in da se usklajujejo na evropski ravni;

5.  meni, da je prehod na energetsko učinkovito gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika priložnost ne le za trajnostno, ampak tudi zanesljivo oskrbo in konkurenčnost v Evropi in da je lahko zmanjševanje emisij toplogrednih plinov konkurenčna prednost na razvijajočem se svetovnem trgu blaga in storitev, povezanih z energijo; opozarja, da je to priložnost za evropska mala in srednja podjetja, ki poslujejo na trgu obnovljivih virov energije, ki zagotavlja odlično spodbudo za podjetništvo in inovacije, in bi lahko pomenila tudi enega glavnih virov za ustvarjanje delovnih mest;

6.  poudarja, da je energetska učinkovitost za Evropo zelo stroškovno učinkovit način za uresničitev njenih energetskih, podnebnih in gospodarskih ciljev; opozarja na ogromen potencial, ki ga ima energetska učinkovitost za omejevanje naše odvisnosti od uvožene energije in za oživitev gospodarstva; priznava, da bi prehod na energetsko bolj učinkovito gospodarstvo pospešil širjenje inovativnih tehnoloških rešitev in izboljšal konkurenčnost industrije v Uniji, povečal gospodarsko rast in ustvaril kvalitetna delovna mesta v številnih sektorjih, ki so povezani z energetsko učinkovitostjo;

7.  opozarja, da je treba podpirati decentralizirane male proizvajalce energije iz obnovljivih virov, vključno z regionalnimi in lokalnimi organi, da bi se lažje vključili v omrežje, in meni, da bi regionalni in lokalni organi morali še naprej uživati poenostavljen dostop do financiranja Evropske investicijske banke (EIB) za trajnostno energijo;

8.  poudarja, da je sedanji sistem spodbujanja obnovljivih virov energije ekonomsko neučinkovit, kar je posledica številnih različnih programov po državah članicah; poziva k jasnemu političnemu okviru na ravni Unije, da se strateško spodbudijo ekonomsko učinkovite naložbe v nizkoogljično energijo na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ter na ravni Unije;

9.  meni, da bi bilo mešanico energetskih virov, o kateri sicer odločajo posamezne države članice, treba opredeliti ob upoštevanju skupnih ciljev in da bi morala biti, kjer je to primerno, predmet usklajenega evropskega pristopa, saj predlagani cilji v nasprotnem primeru morda ne bodo doseženi, zlasti kar zadeva prizadevanja za kombiniranje obnovljivih virov energije; opozarja, da približnih potreb po naložbah v energetsko infrastrukturo ne bo mogoče predvideti brez ocene verjetne sestave mešanice energetskih virov leta 2030;

10. poudarja vlogo energije pri spodbujanju rasti in konkurenčnosti v EU; poziva Komisijo, naj predlaga strategijo za obdobje po letu 2020 in predstavi okvir evropske energetske politike do leta 2030 z enotnim ciljem glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, ki je skladen s cilji za dekarbonizacijo EU do leta 2050 in podprt s presojo vplivov; spodbuja države članice, naj okrepijo zdajšnja prizadevanja za dosego sedanjih ciljev za leto 2020 na področju energetske politike EU;

11. meni, da je ključno, da se pozornost Unije in držav članic usmeri na naložbe v infrastrukturo, da se spodbudita zanesljivost in posodobitev oskrbe z energijo, pri čemer je treba upoštevati, da je najbolj učinkovit način za dolgoročno spodbujanje takih naložb kombiniranje slednjih s posebnimi regulativnimi in fiskalnimi ukrepi ter potrebnimi nacionalnimi javnimi politikami;

12. poudarja, da učinek zajemanja, prevoza in shranjevanja CO2 še ni pojasnjen; je seznanjen s poročilom o energetski prihodnosti World Energy Outlook 2012, v katerem je izpostavljena vloga zajemanja, prevoza in shranjevanja CO2 v nekaterih predvidenih potekih politike; priznava pomisleke javnosti v zvezi s to tehnologijo in poziva Komisijo, naj pripravi vmesno poročilo o oceni rezultatov demonstracijskih projektov za elektrarne na premog, ki se financirajo iz EU;

13. poudarja vlogo pametnih omrežij pri omogočanju dvosmerne komunikacije med proizvajalci električne energije in potrošniki ter opozarja, da lahko pametna omrežja potrošnikom omogočajo spremljanje in prilagajanje njihove porabe električne energije; poudarja, da so bistveni močno varstvo osebnih podatkov in programi izobraževanja potrošnikov, kot so informacijske kampanje v šolah in na univerzah, zlasti če naj imajo pametni števci resnični učinek; poudarja, da bi države članice morale dati pomembne informacije na voljo na spletnih mestih potrošnikom ter da bi morali vsi zadevni akterji, kot so gradbeniki, arhitekti in dobavitelji naprav za ogrevanje, hlajenje in električno energijo, pridobiti najnovejše informacije in primerjati cene in storitve ter na podlagi tega izbrati dobavitelja energije, ki najbolj ustreza njihovim namenom;

14. meni, da je treba spodbujati vlogo informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT) ter da je potrebna trdna evropska zavezanost inovacijam in raziskavam glede na to, da bo razvoj inovativnih tehnologij pripomogel k izboljšanju varnosti in privabljanju naložb;

15. opozarja na energetsko politiko za Evropo, ki priznava prispevek jedrske energije na področju konkurenčnosti, stroškovne učinkovitosti, zmanjšanja emisij CO2 in zanesljive oskrbe; poudarja, da tehnologije jedrske energije ponujajo možnost, da kratko- in dolgoročno izpolnimo energetske in podnebne cilje, pod pogojem, da so v celoti izpolnjene varnostne zahteve za njihovo delovanje, pri čemer se upošteva celoten življenjski cikel projektov;

16. priznava, da so instrumenti, kakršni so davek na energijo, davek na ogljikov dioksid in sistemi trgovanja z emisijami toplogrednih plinov, osrednji dejavniki pri izpolnjevanju ciljev za stroškovno učinkovito zmanjšanje emisij, vendar meni, da bodo nazadnje zaradi visokih cen energije obremenili potrošnike;

17. poudarja, kako pomembno je zmanjšati skupno porabo energije in povečati energetsko učinkovitost v prometnem sektorju, vključno prek načrtovanja prometa in podpore za javni promet na ravni držav članic; poudarja tudi, da bi bilo treba pospešiti projekte obnovljive energije v okviru programa vseevropskega prometnega in energetskega omrežja (TEN-T in TEN-E);

18. poudarja, da je vloga nacionalnih ciljev za energijo iz biogoriv in drugih obnovljivih goriv v prometu ključna za dosego ciljev, zastavljenih v sporočilu Komisije; opozarja, da ti cilji zagotavljajo gotovost za vlagatelje in spodbujajo razvoj obnovljivih virov; poudarja pa pomen spodbujanja uporabe biogoriv druge generacije, proizvedenih iz odpadkov, ostankov in neživilske celuloze;

19. meni, da bi države članice morale spodbujati lokalne in regionalne organe k pripravi akcijskih načrtov za obnovljive vire energije ter sprejeti ukrepe za večjo osveščenost javnosti o prednostih energije iz obnovljivih virov;

20. meni, da bi bilo treba jasno razmejiti, kaj se lahko stori prek energetske politike, kaj pa prek socialne; poudarja, da je v vseh predvidenih potekih, jih je predlagala Komisija, predvideno, da se bodo stroški za energijo in prevoz povečali in bodo pomenili vedno večji del stroškov potrošnikov ter malih in srednjih podjetij; meni, da bi države članice morale razviti ukrepe za zagotavljanje cenovno ugodne, dostopne in razpoložljive energije za vse državljane, zlasti tiste najbolj ranljive v družbi;

21. meni, da je izobraževanje o energiji ključ do spremembe vedenja in temelj novega modela trajnostnega razvoja; odločno poziva Komisijo, naj v naslednjem večletnem finančnem okviru nameni potrebna sredstva za izobraževanje o energiji;

22. meni, da bi morala Komisija skupaj z državami članicami, regionalnimi in lokalnimi organi ter predstavniki civilne družbe redno izvajati kampanje izobraževanja o energiji v evropskih, nacionalnih, regionalnih in lokalnih medijih, vključno z interaktivnimi kampanjami, da se vsem državljanom, podjetjem in industrijskim združenjem zagotovi dostop do jasnih in razumljivih informacij; priznava tudi potrebo po informacijskih kampanjah za šole in univerze za vključitev mlajših generacij v ta kulturni premik;

23. je seznanjen z zavezo Unije, da bo do leta 2050 zmanjšala raven toplogrednih plinov za 80 do 95 % pod ravnijo iz leta 1990; poudarja, da je treba nujno ukrepati na lokalni, regionalni, nacionalni, mednarodni in svetovni ravni, da bi ustrezno omejili dvig povprečne globalne prizemne temperature na manj kot 2°C, s čimer bi preprečili nadaljnje nevarne podnebne spremembe;

24. meni, da bi bilo treba finančno krizo obravnavati kot možnost za preoblikovanje našega razvojnega modela družbe v visoko energetsko učinkovito gospodarstvo, v celoti temelječe na energiji iz obnovljivih virov in odporno na podnebne spremembe; poudarja, da mora Komisija predložiti predloge za energetski in podnebni sveženj za leto 2030, ki bo temeljil na sedanjih treh stebrih, in sicer zmanjšanje toplogrednih plinov, spodbujanje energij iz obnovljivih virov in povečanje energetske učinkovitosti;

25. poudarja, da je bistveno nameniti večjo pozornost porabi energije, če želimo, da bo postalo preoblikovanje energetskega sistema resničnost; poudarja, da je treba dati večjo prednost upravljanju povpraševanja, da bi pri končnih uporabnikih zagotovili uporabo tehnologij in sistemov, s katerimi se doseže cenovno ugoden in vzdržen prehod energetskega sistema za družbo;

26. poziva Komisijo, naj oblikuje celovit sklop kratko-, srednje- in dolgoročnih prednostnih nalog energetske politike EU v odnosu do sosednjih držav, da bi vzpostavila skupno pravno področje, ki bi temeljilo na načelih in standardih notranjega energetskega trga, povezanih s temeljnim pravnim redom.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

28.11.2012

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

33

4

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Pablo Arias Echeverría, Cristian Silviu Buşoi, Birgit Collin-Langen, Lara Comi, Anna Maria Corazza Bildt, Cornelis de Jong, Vicente Miguel Garcés Ramón, Thomas Händel, Malcolm Harbour, Sandra Kalniete, Edvard Kožušník, Toine Manders, Franz Obermayr, Sirpa Pietikäinen, Phil Prendergast, Mitro Repo, Zuzana Roithová, Heide Rühle, Christel Schaldemose, Andreas Schwab, Catherine Stihler, Grofica Róża Thun Und Hohenstein, Gino Trematerra, Bernadette Vergnaud, Barbara Weiler

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Raffaele Baldassarre, Regina Bastos, Jürgen Creutzmann, Ashley Fox, Marielle Gallo, María Irigoyen Pérez, Morten Løkkegaard, Konstantinos Pupakis (Konstantinos Poupakis), Silvana Rapti (Sylvana Rapti), Marc Tarabella, Patricia van der Kammen, Kerstin Westphal


MNENJE Odbora za regionalni razvoj (29.11.2012)

za Odbor za industrijo, raziskave in energetiko

o energetskem načrtu za leto 2050, prihodnosti z energijo

(2012/2103(INI))

Pripravljavka mnenja: Lena Kolarska-Bobińska

POBUDE

Odbor za regionalni razvoj poziva Odbor za industrijo, raziskave in energetiko kot pristojni odbor, naj v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  pozdravlja energetski načrt za leto 2050, ki ga je pripravila Komisija, in njegov cilj zagotavljanja enakega in splošnega dostopa do trajnostne oskrbe z energijo za vse evropske državljane;

2.  poudarja, da je treba vzpostaviti ravnovesje med izvajanjem podnebnih ciljev ter potrebo po trajnostni in konkurenčni rasti ter zanesljivosti oskrbe z energijo v regijah; v zvezi s tem globoko obžaluje, da načrt temelji le na scenarijih za vso EU, da v njem ni predstavljen učinek izbranih politik na posamezne države članice ter niso upoštevane posebne okoliščine na lokalni in regionalni ravni; meni, da je njihovo vključevanje na vseh stopnjah in pri vseh postopkih izvajanja bistveno za ohranitev teritorialne kohezije;

3.  podpira priporočilo svetovalne skupine za energetski načrt, naj se izrecno obravnavajo morebitni kompromisi in sinergije med zmanjševanjem emisij ogljika, zanesljivostjo oskrbe in konkurenčnostjo v vseh scenarijih ter zagotovi njihova preglednost;

4.  močno spodbuja zamisel o vključitvi sklepov delovnega dokumenta Komisije „Regije 2020 – ocena prihodnjih izzivov za regije EU“ o tem, da bi bilo treba upoštevati potencial tudi najbolj oddaljenih in manj razvitih regij na področju oskrbe z energijo v prihodnjih letih;

5.  poudarja, da je treba pri vseh prihodnjih ukrepih na področju energije upoštevati pravično porazdelitev bremena med evropskimi regijami, ob upoštevanju njihovih posebnih okoliščin;

6.  meni, da je treba pozornost nameniti regijam, v katerih je premog še vedno prevladujoči vir energije in/ali v katerih sta proizvodnja premoga in električne energije iz premoga ključna vira zaposlovanja; meni, da so potrebni dodatni socialni ukrepi držav članic z močno podporo na ravni EU, da bi se regionalni trgi dela lahko prilagodili zelenim delovnim mestom in usposabljanju ter da bi prebivalstvo teh regij sprejelo scenarije energetskega načrta za leto 2050; meni, da se je treba odločiti za spodbujanje obnovljivih virov energije in varčevanje z energijo v skladu s cilji za leto 2020;

7.  meni, da je treba predloge iz energetskega načrta podpreti s primernim financiranjem posebnih programov in da kohezijska politika ne bi smela šteti kot nadomestilo za takšno financiranje; poudarja, da lahko kohezijska politika kot dodatni vir finančne podpore podpre nekatera področja ukrepanja, kot je energetska učinkovitost, vendar le, če zadevni programi spodbujajo cilje kohezijske politike;

8.  poudarja, da večina scenarijev iz energetskega načrta ne bo izvedljiva brez boljše povezljivosti in razvoja lokalnih in regionalnih pametnih distribucijskih omrežij za električno energijo in plin ter decentralizirane proizvodnje obnovljive energije na mikroravni; meni, da bi morala Unija poleg čezmejnih projektov sprejeti tudi ukrepe, ki bi podprli vzpostavitev ali prenovo tovrstne lokalne in regionalne pametne energetske infrastrukture v vseh evropskih regijah;

9.  meni, da je treba za zagotovitev zanesljivosti oskrbe z energijo nameniti posebno pozornost regijam na zunanjih mejah EU ter podpreti njihovo povezovanje v mrežo in razvoj novih energetskih infrastruktur v sodelovanju s sosednjimi državami;

10. opozarja, da vse energetske napovedi za prihodnost, vključno z energetskim načrtom, temeljijo na nezanesljivih predpostavkah o tehnološkem in gospodarskem razvoju; poudarja, da je treba vse izbrane politike in programe, vključno s tistimi, ki so povezani s kohezijsko politiko, stalno pregledovati in prilagajati, pri čemer morajo temeljiti na čim bolj previdnih predpostavkah;

11. poudarja, da trenutno gospodarsko stanje kaže na potrebo po sprejetju celovitega pristopa v energetiki, pri čemer je treba upoštevati gospodarske, okoljske in družbene vidike; je prepričan, da je treba upoštevati tako koristne kot škodljive stranske učinke pri izvajanju dela, ki naj zagotovi, da bodo vsi evropski državljani srednje- in dolgoročno imeli dostop do zanesljive, trajnostne in cenovno dostopne energije;

12. glede na to, da vsi scenariji iz energetskega načrta kažejo, da se bodo cene energije v prihodnjih letih zviševale, meni, da bi se morale države članice dogovoriti o ukrepih, s katerimi bi zagotovile, da bo rast cen sorazmerna z različnimi ravnmi dohodkov gospodinjstev v Evropi in preprečili povečanje energetske revščine v Evropi;

13. opozarja, da zaradi različnih geografskih pogojev ni mogoče uporabiti enake energetske politike za vse regije; ne glede na merila za skupne ukrepe in ob zavedanju, da je treba upoštevati politične okvire EU, meni, da bi morala imeti vsaka evropska regija možnost izvajanja lastnega načrta, ki bi bil prilagojen njenemu stanju in gospodarstvu, v skladu s katerim bi razvijala energetske vire, ki bi lahko najbolj učinkovito izpolnili cilje energetskega načrta za leto 2050; opozarja, da ima lahko še zlasti decentralizirana proizvodnja energije iz obnovljivih virov ključno vlogo pri razvoju podeželskih območij in zaposlovanju v njih; zato poziva vse regije, naj razvijejo in izvajajo energetske strategije ter razmislijo o vključitvi področja energije v raziskovalne in inovacijske strategije za pametno specializacijo; meni, da bi EU morala na podlagi takšne specializacije meriti uresničevanje evropskih energetskih ciljev na ravni EU namesto nacionalnih ciljev;

14. obžaluje, da Komisija ni izvedla priporočil svetovalne skupine za energetski načrt 2050, ki izvaja medsebojne preglede; poziva Komisijo, naj izda posodobljeno različico energetskega načrta, kjer bodo ta priporočila upoštevana;

15. opozarja, da je regionalna razsežnost energetskega izziva močno odvisna od nacionalnih odločitev v zvezi z mešanico energetskih virov in razvojem energetske infrastrukture; zato poudarja, da mora EU vzpostaviti pristno skupno energetsko politiko, ki bo zagotavljala delovanje notranjega trga ter zanesljivo oskrbo z energijo za vse regije;

16. podpira globalni sporazum o podnebnih spremembah, obžaluje pa, da načrt ne predlaga scenarija za primer, če sporazum ne bo sprejet; poudarja tveganje selitve virov CO2 v evropski težki industriji ter njen učinek na regionalni razvoj in socialno kohezijo;

17. poziva Komisijo, naj predstavi predlog o možnih načinih povečanja učinkovitosti pri uvajanju obnovljivih virov energije znotraj EU in njenih regij, ob hkratnem prizadevanju za sistem vseevropskih skupnih spodbud za obnovljive vire energije, ki bi omogočil uvedbo specifičnih vrst obnovljivih virov energije v regijah EU, kjer bodo stroškovno najbolj učinkoviti, in bodo posledično cene električne energije nižje; je prepričan, da bi se lahko srednjeročno oblikovale regionalne skupine trgov z obnovljivimi viri energije;

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

27.11.2012

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

35

1

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

François Alfonsi, Luís Paulo Alves, Victor Boştinaru, John Bufton, Salvatore Caronna, Nikos Hrizogelos (Nikos Chrysogelos), Francesco De Angelis, Tamás Deutsch, Rosa Estaràs Ferragut, Danuta Maria Hübner, María Irigoyen Pérez, Seán Kelly, Mojca Kleva, Constanze Angela Krehl, Petru Constantin Luhan, Ramona Nicole Mănescu, Iosif Matula, Erminia Mazzoni, Jens Nilsson, Jan Olbrycht, Younous Omarjee, Tomasz Piotr Poręba, Ewald Stadler, Georgios Stavrakakis, Nuno Teixeira, Lambert van Nistelrooij, Oldřich Vlasák, Kerstin Westphal, Hermann Winkler

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Jan Březina, Andrea Cozzolino, Ivars Godmanis, Karin Kadenbach, Lena Kolarska-Bobińska, Heide Rühle, Vilja Savisaar-Toomast, Elisabeth Schroedter


IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

24.1.2013

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

35

9

14

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Josefa Andrés Barea, Zigmantas Balčytis, Ivo Belet, Maria Da Graça Carvalho, Giles Chichester, Jürgen Creutzmann, Pilar del Castillo Vera, Dimitrios Drucas (Dimitrios Droutsas), Christian Ehler, Vicky Ford, Gaston Franco, Adam Gierek, Robert Goebbels, Fiona Hall, Jacky Hénin, Romana Jordan, Krišjānis Kariņš, Lena Kolarska-Bobińska, Marisa Matias, Judith A. Merkies, Angelika Niebler, Jaroslav Paška, Vittorio Prodi, Miloslav Ransdorf, Herbert Reul, Teresa Riera Madurell, Michèle Rivasi, Jens Rohde, Paul Rübig, Amalia Sartori, Salvador Sedó i Alabart, Francisco Sosa Wagner, Konrad Szymański, Britta Thomsen, Patrizia Toia, Evžen Tošenovský, Catherine Trautmann, Ioanis A. Cukalas (Ioannis A. Tsoukalas), Claude Turmes, Niki Cavela (Niki Tzavela), Marita Ulvskog, Vladimir Uručev (Vladimir Urutchev), Kathleen Van Brempt, Alejo Vidal-Quadras

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Antonio Cancian, Daniel Caspary, Françoise Grossetête, Jolanta Emilia Hibner, Yannick Jadot, Seán Kelly, Holger Krahmer, Bernd Lange, Werner Langen, Markus Pieper

Namestniki (člen 187(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Catherine Bearder, Jean-Paul Besset, Karima Delli, Nikolaos Salavrakos

Zadnja posodobitev: 28. februar 2013Pravno obvestilo