Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2009/2619(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :

Predložena besedila :

RC-B7-0064/2010

Razprave :

Glasovanja :

PV 10/02/2010 - 9.9
CRE 10/02/2010 - 9.9
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P7_TA(2010)0019

Sprejeta besedila
DOC 62k
Sreda, 10. februar 2010 - Strasbourg Končna izdaja
Rezultati köbenhavnskega vrha o podnebnih spremembah
P7_TA(2010)0019B7-0064, 0066, 0070, 0077, 0083 in 0085/2010

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. februarja 2010 o izidu konference o podnebnih spremembah v Københavnu (COP 15)

Evropski parlament ,

–   ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja ter kjotskega protokola k tej konvenciji,

–   ob upoštevanju akcijskega načrta z Balija (Sklep 1/COP 13),

–   ob upoštevanju petnajste konference pogodbenic okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (COP 15) in pete konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic kjotskega protokola (COP/MOP 5), ki je potekala od 7. do 18. decembra 2009 v Københavnu na Danskem, ter københavnskega dogovora,

–   ob upoštevanju svežnja ukrepov EU za podnebne spremembe, ki je bil sprejet 17. decembra 2008,

–   ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o podnebnih spremembah, zlasti tiste z dne 25. novembra 2009 o strategiji EU za konferenco o podnebnih spremembah v Københavnu (COP 15),

–   ob upoštevanju naslednje konference pogodbenic COP 16, ki bo v Mehiki;

–   ob upoštevanju člena 110(4) svojega Poslovnika,

A.   ker so se pogajanja o celovitem mednarodnem sporazumu o podnebnih spremembah za obdobje po letu 2012, ki naj bi jih sklenili decembra 2009 v Københavnu, zaključila s skromnim dogovorom, s katerim je bila seznanjena zgolj konferenca pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja,

B.   ker dogovor ni pravno zavezujoč in ne vsebuje ciljev za zmanjšanje izpustov ali kakršne koli posebne obveznosti za sklenitev pravno zavezujočega sporazuma v letu 2010;

C.   ker se v dogovoru priznava, da je treba zvišanje temperatur na svetu omejiti na največ 2 °C, in ker je tudi omenjeno, da je treba preučiti, kako bi bilo mogoče doseči, da se temperature na svetu ne bi zvišale za več kot 1,5 °C,

D.   ker Evropska unija ni bila zmožna prevzeti vodilne vloge v boju proti podnebnim spremembam, kakor tudi ni sodelovala na končnih pogajanjih z ZDA, Kitajsko, Indijo, Brazilijo in Južno Afriko o končnem osnutku dogovora,

E.   ker četrto ocenjevalno poročilo medvladnega foruma o podnebnih spremembah in vse številčnejša znanstvena dognanja kažejo, da je treba svetovne izpuste bistveno zmanjšati, da se svetovna temperature ne bi zvišala za več kot 2 °C;

F.   ker številne razvite države in države v razvoju niso podprle oblikovanja in izvajanja novega mednarodnega okvira za varstvo podnebja,

G.   ker EU ne bi smela dopustiti, da bi upadla njena zavzetost za boj proti podnebnim spremembam, četudi se zdi, da nekateri njenih glavnih pogajalskih partnerjev še vedno niso pripravljeni ali zmožni zmanjšati svojih izpustov,

H.   ugotavlja, da je samo 28 držav, ki niso članice EU, Organizaciji združenih narodov do roka 31. januarja 2010 sporočilo svoje cilje glede izpustov toplogrednih plinov do leta 2020 in da so nekatere države sporočile le cilje glede energetske učinkovitosti, ki pa ne bo pripomogla k zmanjšanju izpustov,

1.   obžaluje, da je bil na konferenci pogodbenic COP 15 sklenjen tako nepopoln dogovor, ki nas ni približal celovitemu svetovnemu sporazumu za obdobje po letu 2012, ne določa srednje- ali dolgoročnih svetovnih ciljev za zmanjšanje izpustov in ne navaja, kdaj naj bi svetovni izpusti dosegli vrh; poleg tega ugotavlja, da je javnost razočarana, ker v Københavnu ni bil sprejet pomenljiv sporazum;

2.   meni, da zamuda pri doseganju mednarodnega sporazuma ne opravičuje nadaljnjega odlaganja ukrepov Evropske unije za izpolnitev že pravno zavezujoče obveznosti, da izpuste do leta 2020 zmanjšamo za 20 %; ponovno poudarja našo željo, da bi dosegli 30-odstotno zmanjšanje; tudi ugotavlja, da bo s pobudami, sprejetimi v EU, da se podprejo in spodbujajo zeleno gospodarstvo, energetska varnost in zmanjšana energetska odvisnost vse lažje izpolniti zavezo o 30-odstotnem zmanjšanju izpustov;

3.  je seznanjen z dejstvom, da so ocenjeni stroški za to, da EU do leta 2020 zmanjša emisije za 30 % v primerjavi z letom 1990, zdaj nižji od ocenjenih stroškov za 20-odstotno zmanjšanje, ko je bilo to dogovorjeno, in zato poziva Komisijo, naj predloži predlog o večjih prizadevanjih EU in cilj zmanjšanja emisij do leta 2020 enostransko določi na več kot 20 %;

4.  poziva EU, naj notranje cilje doseže s prihrankom energije in z obnovljivimi viri energije ter naj čim prej doseže dogovor o ambicioznem in zavezujočem cilju za prihranek energije;

5.   ne skriva razočaranja nad pomanjkanjem enotnosti EU; zato poziva Evropsko unijo, naj zastopa enotno stališče na mednarodnih pogajanjih o podnebju, da bo na 16. konferenci pogodbenic ohranila vodilno vlogo v pogajanjih za zavezujoč celovit sporazum za obdobje po letu 2012 v skladu z najnovejšim znanstvenim razvojem in ciljem 2 ºC;

6.   tudi obžaluje, da Evropska unija s prejšnjimi posebnimi zavezami za mednarodno javno financiranje s podnebjem povezanih prizadevanj v državah v razvoju ni mogla vzbuditi zaupanja v pogajanja, da bi ad hoc delovne skupine bolj napredovale; poleg tega poziva Evropsko unijo, naj jasno izrazi svoje stališče do tega, da je drugo ciljno obdobje po Kjotskem protokolu pogojeno s podobnimi obveznostmi za Združene države po drugem pravnem instrumentu, ter da dodatne enote dodeljenih količin in pravila o rabi zemljišč, spreminjanju namembnosti zemljišč in gozdarstvu ne ogrožajo okoljske integritete Evropske unije;

7.   poudarja, da je treba oblikovati novo "podnebno diplomacijo"; zato poziva visoko predstavnico EU in komisarja, odgovornega za podnebne ukrepe, naj to strategijo vodita zlasti z bolj naprednimi državami v razvoju in državami v vzponu; poziva EU, naj doseže soglasje o "časovnem načrtu za Mehiko", ki bo vključeval razpravo o podnebnih politikah v vsakem strateškem partnerstvu ter sporazumu o dvostranskem in večstranskem sodelovanju, da se oblikuje skladnejša zunanja strategija za varstvo podnebja; poziva EU in njene države članice, naj vzpostavijo "zavezništvo odgovornosti", odprto za vse države, za katere podnebne spremembe pomenijo veliko grožnjo za človeštvo in so pripravljene ukrepati, da se ustavi globalno segrevanje;

8.  poziva EU in njene države članice, naj uveljavijo načelo "pravičnosti glede podnebja" v dolgoročni perspektivi do leta 2050 in naprej; zato zagovarja klavzulo pravičnosti v prihodnjih mednarodnih pogajanjih o podnebju;

9.   poziva forume, kot sta G20 ali forum gospodarskih velesil, kjer so zastopani največji proizvajalci ogljika, naj prevzamejo večjo odgovornost ter pomagajo pri doseganju soglasja pri uradnih pogajanjih;

10.   opozarja na zavezo, da bodo razvite države do leta 2020 namenile 100 milijard ameriških dolarjev letno, v naslednjih treh letih (2010–2012) pa 30 milijard ameriških dolarjev za države v razvoju kot pomoč v boju proti podnebnim spremembam ter za ustanovitev zelenega podnebnega sklada za podporo projektom v državah v razvoju, ki se ukvarjajo s krčenjem in propadanjem gozdov; vendar obžaluje, da zaveza ne dosega ocene Komisije, da bi bilo do leta 2020 zbranih 100 milijard EUR;

11.  poudarja zgodovinsko odgovornost razvitih držav za nepopravljive podnebne spremembe ter njihovo odgovornost, da zagotovijo zadostno, stalno in predvidljivo finančno in tehnično podporo državam v razvoju, da bi se lahko te obvezale k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, prilagodile posledicam podnebnih sprememb ter zmanjšale emisije zaradi krčenja in propadanja gozdov ter tudi okrepile vzpostavljanje zmogljivosti, da bodo izpolnile obveznosti po prihodnjem mednarodnem sporazumu o podnebnih spremembah;

12.  vztraja, da morajo biti takšne zaveze o zagotavljanju potrebne predvidljive finančne podpore za ublažitev podnebnih sprememb in prilagoditev nanje v povezavi z Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja nove in dodatne poleg uradne razvojne pomoči ter ne smejo biti odvisne od letnih proračunskih postopkov držav članic; opozarja na obstoječe zaveze s ciljem, da uradna razvojna pomoč doseže 0,7 % BDP do leta 2015;

13.  meni, da bi morala EU nemudoma začeti pogajanja z našimi sogovorniki iz ZDA, da bo trg ogljika, ki nastaja v ZDA, skladen s tistim v EU in bo tako nastal čezatlantski trg ogljika, ki bi bil predhodnik svetovnega trga;

14.   poudarja, da mora biti finančna podpora 7,2 milijarde EUR za hiter začetek v državah v razvoju, ki so jo obljubile države članice Evropske unije, nova in dodatna glede na proračun uradne razvojne pomoči, usklajena na ravni EU ter čim prej na voljo, vsekakor pa pred srečanjem v Bonnu junija 2010; meni, da je to osrednji dejavnik pri vzpostavitvi zaupanja v uspešno srečanje v Mehiki; tudi poziva Komisijo, naj pred omenjenim srečanjem v Bonnu poroča o uporabi obljubljenih sredstev za hiter začetek in o tem, ali je dodatek k uradni razvojni pomoči;

15.  opozarja, da skupni prispevek EU k prizadevanjem držav v razvoju za blažitev posledic in njihovim potrebam po prilagoditvi ne bi smel biti nižji od 30 000 milijonov EUR letno do 2020; ta vsota se lahko poviša z novimi spoznanji o resnosti podnebnih sprememb in obsegu s tem povezanih stroškov;

16.   poudarja, da se je treba pri prihodnjem pregledu proračuna Evropske unije osredotočiti na zagotovitev zadostnih sredstev za ukrepe za zaščito pred podnebnimi spremembami in prilagajanje nanje v Evropski uniji in v državah v razvoju; tudi ugotavlja, da bi bilo treba pri pregledu pretehtati uvedbo novih in inovativnih finančnih mehanizmov, da se podprejo mednarodni podnebni ukrepi;

17.   pozdravlja ambiciozno zavezo, ki so jo nekatere države v razvoju sprejele pred pogajanji v Københavnu, med njimi in po njih; ugotavlja, da je z dogovorom prišlo do soglasja o meritvah, poročanju in preverjanju blažilnih ukrepov držav v razvoju prek nacionalnih sporočil, ki bodo obravnavana na mednarodnih posvetovanjih in razčlenjena po jasno opredeljenih smernicah, ki jih je treba še oblikovati in bodo morale zagotavljati spoštovanje suverenosti in primerne porabe sredstev;

18.   s strinja z vzpostavitvijo mehanizma za zmanjšanje izpustov zaradi krčenja in propadanja gozdov ter za okrepitev odstranjevanja izpustov toplogrednih plinov s pomočjo gozdov in za vzpostavitev tehnološkega mehanizma za hitrejši tehnološki razvoj in prenos ter pozdravlja sklic na vlogo trgov pri izboljšanju stroškovne učinkovitosti blažilnih ukrepov; tudi ugotavlja, da za učinkovito izvajanje takih mehanizmov potreben dogovor v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja,

19.   poudarja, da je treba pri vseh prihodnjih načrtih za zmanjševanje izpustov zaradi krčenja in propadanja gozdov spoštovati pravice avtohtonih ljudstev in lokalnih skupnosti, vključno z njihovo pravico do skupne lastnine in avtonomnih domorodnih ozemelj, ter jim zagotoviti polno in učinkovito sodelovanje, vključno s pripravo in izvajanjem nacionalnih načrtov za zmanjševanje izpustov zaradi krčenja in propadanja gozdov ter dodeljevanjem ali razporejanjem finančnih sredstev;

20.   poziva, naj bo okoljska učinkovitost ciljev za zmanjšanje izpustov iz priloge I vodilno načelo pri pristopu Evropske unije k mednarodnim računovodskim pravilom za upravljanje gozdov in rabo zemljišč, spreminjanje njihove namembnosti in gozdarstvo, prožnim mehanizmom in upoštevanju vseh presežkov iz prvega ciljnega obdobja kjotskega protokola v obdobju po letu 2012;

21.   obžaluje, da ni napredka pri obravnavi svetovnih izpustov iz letalstva in pomorstva; poziva Evropsko unijo, naj zagotovi, da bo upoštevan celotni učinek letalstva na podnebje ter da bodo v prihodnjem sporazumu cilji za zmanjšanje izpustov v letalskem in pomorskem sektorju enaki kot v drugih industrijskih sektorjih;

22.   obžaluje, da ZDA in Kitajska zaradi notranjepolitičnih razlogov niso bile pripravljene sprejeti ambicioznejšega sporazuma; je prepričan, da so EU, ZDA in Kitajska bistvene za zagotovitev zavezujočega mednarodnega sporazuma; zato izrecno poziva Združene države in Kitajsko ter druge mednarodne partnerice, naj prevzamejo nadaljnje obveznosti glede mednarodnega sistema varstva okolja, da se bodo nadaljevali pogovori in dosegel ambiciozen ter pravno zavezujoč mednarodni sporazum v skladu z zadnjimi dosežki v znanosti in s ciljem 2 ºC;

23.  obžaluje, da so nekatere države, zlasti Sudan in države ALBA, v mednarodnih pogajanjih zavzele ovirajočo držo, da bi se izognile strogim in zavezujočim obveznostim, ne glede na visoko raven političnega zagona v Københavnu;

24.   poudarja, da je javnost v državah v razvoju, a tudi tistih v vzponu, vse bolj ozaveščena o vplivih podnebnih sprememb; poziva k okrepljenemu dialogu, zlasti z najmanj razvitimi državami, zvezo majhnih otoških držav (AOSIS) in Afriko, ki bi utrl pot zavezujočemu mednarodnemu sporazumu podnebnih spremembah, da bi se zmanjšali vpliv in predvidljive posledice podnebnih sprememb na demografijo, javno zdravje, migracije in gospodarstvo v teh regijah;

25.  poudarja, da mora medvladni forum o podnebnih spremembah nujno pregledati vse svoje zaključke in potrditi, da so jih medsebojno pregledali v skladu z najboljšimi znanstvenimi načeli; predlaga, da se je treba zavzeti za pripravo vmesnega poročila za posodobitev zaključkov, in meni, da bi naslednja poročila morala vsebovati posebna sklicevanja na trditve tistih, ki nasprotujejo večinskemu mnenju, in da je tudi te treba medsebojno pregledati;

26.   meni, da so za konkurenčnost industrije EU bistvena primerljiva prizadevanja drugih industrializiranih narodov izven EU ter razumne obveznosti, ki bi jih glede zmanjšanja izpustov sprejela gospodarstva v razvoju in v vzponu; ponovno opozarja, da morajo biti cilji za zmanjšanje izpustov merljivi in preverljivi ter je o njih treba poročati, ter glede tega pozdravlja zavezo nekaterih držav v razvoju, da bodo predložile nacionalna poročila o svojih prizadevanjih za zmanjšanje izpustov;

27.  meni, da lahko dvostranska srečanja med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti znatno prispevajo k razpravi in olajšajo razumevanje med udeleženimi stranmi; zato namerava organizirati ta srečanja pred začetkom uradnih pogajanj, da bi bolj smiselno prispeval h kolikor mogoče ugodnemu izidu pogajanj;

28.   poudarja, da izziv podnebne politike v prihodnje ni le zmanjšanje CO2, ampak tudi bolj učinkovita in trajnostna raba naravnih virov;

29.   ponovno izraža podporo reformnemu procesu v Združenih narodih in ugotavlja, da je izid konference o podnebnih spremembah iz Københavna še en primer, ki potrjuje, da je nujno treba ponovno premisliti o načinih dela znotraj Združenih narodov; poleg tega ostaja zavezan pogajanjem o podnebnih spremembah v okviru Združenih narodov kot edinem legitimnem organu za obravnavanje vprašanja, ki je tako zelo pomembno za vso svetovno skupnost; vendar pa meni, da je nujno treba resno razmisliti o tem, kako bi bil postopek učinkovitejši;

30.   poziva k večji preglednosti, da bo mogoča boljša vključitev civilne družbe in interesnih skupin v konferenco pogodbenic COP 16 v Mehiki;

31.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter sekretariatu okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja s prošnjo, naj jo posreduje tudi vsem pogodbenicam, ki niso članice EU.

Zadnja posodobitev: 12. oktober 2010Pravno obvestilo