Evropski parlament ,

–  ob upoštevanju letnega poročila Evropske centralne banke (ECB) za leto 2009,

–  ob upoštevanju člena 284 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju člena 15 protokola o statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke, ki je priložen Pogodbi,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. aprila 1998 o demokratičnem nadzoru v tretji fazi EMU(1) ,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. oktobra 2009 o letni izjavi o euroobmočju za leto 2009 (KOM(2009)0527) in delovnega dokumenta služb Komisije, ki je priložen temu sporočilu (SEC(2009)1313/2),

–  ob upoštevanju poročila skupine na visoki ravni, ki ji predseduje Jacques de Larosière, z dne 25. februarja 2009,

–  ob upoštevanju predloga Komisije s 23. septembra 2009 o uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o makrobonitetnem nadzoru finančnega sistema v Skupnosti in o ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja (KOM(2009)0499),

–  ob upoštevanju predloga Komisije s 23. septembra 2009 o odločbi Sveta o prenosu posebnih nalog v zvezi z delovanjem Evropskega odbora za sistemska tveganja na Evropsko centralno banko (KOM(2009)0500),

–  ob upoštevanju resolucije z dne 25. marca 2010 o letnem poročilu ECB za leto 2008(2) ,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. novembra 2008 o Euro@10: Prvih deset let ekonomske in monetarne unije ter prihodnji izzivi(3) ,

–  ob upoštevanju člena 48 poslovnika,

–  ob upoštevanju mnenja Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A7-0314/2010),

A.  ker se je splošni BDP v euroobmočju v letu 2009 skrčil za 4,1 %, po tem ko so se finančni pretresi po propadu družbe Lehman Brothers še poglobili; ker se za to skupno številko skrivajo velike neenakosti med državami članicami euroobmočja,

B.  ker je splošna letna inflacija znašala 0,3 % in so bila srednjeročna do dolgoročna inflacijska pričakovanja v skladu s ciljem ECB, ohraniti inflacijsko stopnjo pod dvema odstotkoma, a blizu te meje,

C.  ker se je povprečni delež splošnega javnofinančnega primanjkljaja v euroobmočju povečal na približno 6,3 %, delež javnega dolga glede na BDP v euroobmočju pa z 69,4 % BDP v letu 2008 na 78,7 % v letu 2009,

D.  ker se je menjalni tečaj eura proti ameriškemu dolarju zmanjšal z 1,39 USD 2. januarja 2009 na 1,26 USD sredi marca 2009, nato znova povečal do najvišje vrednosti 1,51 USD v začetku decembra 2009 in znova izgubljal vrednost leta 2010 ter dosegel najnižjo vrednost 1,19 USD 2. junija 2010,

E.  ker kitajske oblasti v letu 2009 niso uskladile menjalnega tečaja renminbija glede na euro in je bil euro umetno močan nasproti kitajski valuti,

F.  ker je ECB znižala obrestne mere na 1 % in nadaljevala obsežne nestandardne ukrepe za podporo posojilni dejavnosti brez primere; ker se je bilančni rezultat ECB znatno povečeval vse leto 2009,

G.  ker so se v drugi polovici leta 2009 pojavili znaki gospodarske stabilizacije v euroobmočju in so četrtletne stopnje rasti sicer še vedno šibke, vendar so dosegle pozitivno vrednost, čeprav se ta trend ni pokazal v vseh državah članicah, saj so nekatere v tem istem obdobju ostale v recesiji,

H.  ker je ECB, preden je prišlo do krize javnega dolga v številnih državah euroobmočja, za leto 2010 pričakovala v euroobmočju rast realnega BDP med 0,1 % in 1,5 %,

Uvod

1.  pozdravlja dejstvo, da je Lizbonska pogodba začela veljati 1. decembra 2009 in daje ECB status institucije EU, kar povečuje odgovornost Parlamenta kot temeljne institucije, preko katere je ECB odgovorna evropskim državljanom;

2.  pozdravlja ponovno vzpostavitev monetarnega dialoga z novim Evropskim parlamentom po volitvah junija 2009;

3.  podpira uvedbo eura v Estoniji 1. januarja 2011;

4.  poudarja, da so ukrepi monetarne politike le eden od številnih dejavnikov v zvezi z dejanskim gibanjem cen in da so imele v zadnjih letih pri dvigovanju cen pomembno vlogo špekulativne težnje na posamičnih trgih ter naraščajoče in pričakovano pomanjkanje naravnih virov;

5.  poudarja, da ta neravnovesja močno otežujejo primerno monetarno politiko v euroobmočju; zato poziva vlade, naj uskladijo svoje ekonomske politike;

Gospodarska in finančna stabilnost

6.  je globoko zaskrbljen, ker med gospodarstvi euroobmočja še vedno obstajajo občutne razlike;

7.  meni, da je finančna kriza v nekaterih državah euroobmočja resna zadeva za euroobmočje kot celoto in odraža motnje v njegovem delovanju; to kaže na potrebo po reformi in močnejšem usklajevanju gospodarskih politik v euroobmočju;

8.  poziva Komisijo in centralno banko, naj v skladu s predlogom baselskega odbora pripravita predloge o Baslu III, v katerih bodo določena zavezujoča pravila za uvedbo proticikličnega blažilca; poziva Svet, Komisijo in centralno banko, naj si po prihodnji ratifikaciji predlogov baselskega odbora na ravni G20 prizadevajo za njihovo dosledno in hitro izvedbo;

9.  opozarja, da se načela pakta o stabilnosti in rasti v preteklosti niso vedno v celoti spoštovala; opozarja, da je cilj ponovnega uravnoteženja javnih financ in zmanjšanja zadolženosti za prezadolžene države sicer nujen, vendar ne bo sam po sebi rešil problematike gospodarskega neravnovesja med državami euroobmočja in širše EU; zato poziva k neomejenemu in skladnejšemu uveljavljanju pakta o stabilnosti in rasti; meni, da bi bilo treba pakt dopolniti z razvojem sistema zgodnjega opozarjanja za ugotavljanje morebitnih neskladnosti, na primer v obliki „evropskega polletja“, da bi ne le povečali nadzora in okrepili usklajenosti ekonomske politike ter tako zagotovili fiskalno konsolidacijo, ampak poleg proračunske razsežnosti obravnavali tudi druga makroekonomska neravnovesja in okrepili postopke uveljavitve;

10.  je prepričan, da je treba ukrepati takoj, če se želi postopoma zmanjšati proračunske primanjkljaje in obnoviti zaupanje v evropske javne finance;

11.  ugotavlja, da monetarna unija za svojo trdnost potrebuje dobro in okrepljeno usklajenost gospodarskih politik; obžaluje, da je bil v ekonomski in monetarni uniji poudarek predvsem na „monetarni“ strani;

12.  meni, da je treba za države članice, ki ne upoštevajo pravil glede javnih financ in dostopa do verodostojnih statističnih podatkov na euroobmočju, uvesti razširjen in zaostren sveženj ukrepov, ki bi zagotovil natančnejše spoštovanje pravil;

13.  meni, da sta pomanjkanje vnaprej določenega mehanizma za obvladovanje kriz ter ravnanje nekaterih vlad otežila hitro reševanje krize javnega dolga v nekaterih državah članicah euroobmočja in bosta oslabila sposobnost EMU, da bi se hitro odzvala v morebitnih podobnih razmerah v prihodnosti; zato poziva k stalnemu okviru za obvladovanje kriz;

14.  poziva k taki zasnovi finančne podpore državam EU v dolžniški krizi, ki bi spodbujala odplačevanje posojil, proračunsko ravnovesje in gospodarske reforme, ter poudarja, da je nevarno spreminjati posojila v finančne prispevke, saj to spodbuja k izposojanju in zadolževanju;

15.  zato poziva Komisijo, naj predstavi predloge za okrepitev pakta o stabilnosti in rasti, v katere bo vključila specifične cilje za odpravo vrzeli v konkurenčnosti med evropskimi gospodarstvi, da se spodbudi rast, ki ustvarja delovna mesta;

16.  izraža zaskrbljenost zaradi morebitnih špekulacij v škodo eura;

17.  meni, da sta rast posojil in razvoj cen sredstev v EU in državah članicah osrednja kazalnika za učinkovito spremljanje finančne stabilnosti v EMU in širše v EU;

18.  je zaskrbljen zaradi nenehnih pritiskov na trge državnih obveznic euroobmočja, ki se kažejo v povečevanju razlik; ugotavlja, da je imel beg na varno, ki so ga povzročili valovi panike med sedanjo finančno krizo, obsežne učinke izkrivljanja in je ustvaril drage negativne zunanje učinke;

19.  zahteva, da se uredba o bonitetnih agencijah (Uredba (ES) št. 1060/2009) pravočasno izvede, in pozdravlja predlog Komisije z dne 2. junija 2010 o spremembi omenjene uredbe, vendar hkrati poziva Komisijo, naj nadaljuje v tej smeri in pripravi predloge za strožji nadzor nad delom teh agencij, za izboljšanje njihove odgovornosti in za oceno možnosti ustanovitve evropske bonitetne agencije; poudarja, da se je ocenjevanje državnega dolga euroobmočja med krizo izkazalo za težavno;

Upravljanje in sprejemanje odločitev

20.  poudarja neodvisnost ECB;

21.   priporoča, naj ECB okrepi preglednost nad svojim delom, da bi povečala svojo legitimnost in predvidljivost; preglednost je prav tako nujna pri notranjih modelih vrednotenja nelikvidnih zavarovanj in pri vrednotenjih specifičnih vrednostnih papirjev, ponujenih kot zavarovanje;

22.  meni, da se morajo, ob upoštevanju novega pravnega statusa ECB v skladu z Lizbonsko pogodbo, kandidati za izvršilni odbor, ki jih predlaga Svet, posebej predstaviti zadevnemu parlamentarnemu odboru, nato pa jih z glasovanjem potrdi Evropski parlament; poleg tega je seznanjen, da je imela ECB od začetka krize bistveno vlogo; meni, da bi ta vloga morala vključevati večjo preglednost in odgovornost;

23.  pozdravlja, da je z Lizbonsko pogodbo Euroskupina pridobila status pravne osebe, in sodelovanje ECB na njenih sejah;

24.  poudarja, da je Evropski parlament odločen nadaljevati monetarni dialog, ki je pomemben element pri demokratičnem nadzoru nad ECB;

25.  pozdravlja predlog o ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB), ki bo zapolnil sedanjo vrzel v makrobonitetnem nadzoru; poziva ECB, naj oblikuje jasne modele in opredelitve za zagotovitev učinkovitega delovanja in odgovornosti ESRB; dodaja, da kakršne koli nove naloge, dodeljene ECB v zvezi z Evropskim odborom za sistemska tveganja, ne bodo na noben način ogrozile neodvisnosti ECB;

26.  ugotavlja, da zasnova, v skladu s katero ESRB oblikuje le opozorila in priporočila brez dejanskega uveljavljanja, ni zadovoljiva za učinkovito izvajanje in odgovornost; obžaluje, da ESRB ne more sama razglasiti izrednih razmer;

27.  pozdravlja predlog, da bi imel predsednik ESRB v Evropskem parlamentu predstavitve izven okvira monetarnih dialogov;

Izhod iz krize

28.  meni, da je bila oživitev gospodarske dejavnosti v drugi polovici leta 2009 rezultat izrednih ukrepov, ki so jih sprejele vlade in centralne banke po vsem svetu od konca leta 2008 v obliki garancij za bančne obveznosti, injekcij kapitala in shem za podporo sredstev;

29.  ugotavlja, da je finančna kriza v euroombočju kriza solventnosti, ki se je v začetku kazala kot likvidnostna kriza; presoja, da tovrstnih razmer na dolgi rok ni mogoče razrešiti samo z dodajanjem novega dolga in likvidnosti v močno zadolžena gospodarstva v povezavi s pospešenimi načrti za fiskalno konsolidacijo;

30.  meni, da je kriza pokazala, da so se gospodarske politike zadnja leta razvijale tako, da so prispevale k sedanji visoki stopnji javnega in zasebnega dolga, za popravilo te stopnje pa bo potrebnih mnogo let; meni, da se bodo nekateri deli Evrope težje soočali s posledicami krize in dosegli trajnostno gospodarsko rast, nove inovacije in ustvarjanje novih delovnih mest; poudarja, da so reforme potrebne po vsej Evropi;

31.  opozarja, da se je pred izbruhom finančne krize razmerje med javnim dolgom in BDP v euroobmočju in EU kot celoti, pa tudi razmerje za večino držav članic, zmanjšalo med letoma 1999 in 2007 ter da so se, nasprotno, ravni zadolženosti gospodinjstev in podjetij ter vzvod za finančni sektor v istem obdobju znatno povečali;

32.  opozarja, da je veliko povečanje javnega dolga od leta 2008 v več državah članicah sprožilo dejstvo, da so se te države spoprijemale s prekoračenji, ki so jih prej povzročili netrajnostna rast zasebnega dolga in ogromni finančni baloni; zato meni, da je sedanja kriza osvetlila nevzdržnost fiskalnega položaja, če je nevzdržno financiranje zasebnega sektorja;

33.  ugotavlja, da je kriza s posledično finančno pomočjo in gospodarskimi spodbujevalnimi svežnji privedla do daljnosežnih varčevalnih ukrepov, ki so pogosto zakasneli, a obenem močno omejujejo sposobnost ukrepanja vlad;

34.  opozarja, da ti varčevalni ukrepi ne smejo voditi do ukrepov, ki bi lahko resno ovirali gospodarsko okrevanje, za katero je potreben nov model gospodarskega upravljanja z instrumenti in časovnim razporedom, ki bodo zagotavljali ravnovesje med procesom fiskalne konsolidacije in ohranjali potrebe po naložbah v delovna mesta in trajnostni razvoj;

35.  poudarja, da je pomanjkanje posojil za realno gospodarstvo, zlasti za mala in srednje velika podjetja, izviralo iz manjšega povpraševanja zaradi zmanjšane dejavnosti v realnem gospodarstvu ter iz nepripravljenosti bank za dodeljevanje posojil;

36.  poudarja, da so se številne banke držav članic preveč zanašale na likvidnost, ki jo zagotavlja ECB;

37.  ugotavlja, da so bili nestandardni ukrepi, ki jih je ECB uvedla od oktobra 2008 za podporo posojilom, uspešni pri preprečevanju globlje recesije in dodatnih finančnih pretresov; ponavlja, da mora biti zaključek teh ukrepov dobro časovno načrtovan in skrbno usklajen z nacionalnimi vladami in njihovimi dejavnostmi, zlasti glede na kolektivno in istočasno zatekanje k varčevalnim ukrepom v mnogih državah članicah;

38.  je vseeno zaskrbljen zaradi morebitnega nesomernega vpliva izhodne strategije ECB zaradi občutnih razlik med državami članicami euroobmočja, kar zadeva poslovni cikel;

39.  bi izrazil zadovoljstvo, če bi Evropska centralna banka v okviru sporazumov o ponovnem nakupu na splošno kot jamstvo sprejela državne obveznice držav euroobmočja, s čimer bi sledila preverjeni praksi britanske Bank of England ter ameriške Federal Reserve Bank;

40.  poudarja, da sta postopen izhod iz javnih primanjkljajev in dolgotrajnost javnih financ bistvenega pomena za celotno euroobmočje;

41.  je seznanjen s številnimi predlogi v EU za dokončanje bonitetnega mehanizma, obvladovanje kriz in regulacijo bančnega sektorja „v senci“;

42.  je zaskrbljen zaradi procikličnih vidikov veljavnih regulativnih, bonitetnih, računovodskih in davčnih predpisov, ki povečujejo nihanja, neločljivo povezana z delovanjem tržnega gospodarstva;

43.  poudarja, da je treba odločno povečati varnostni kapital bank in izboljšati kakovost kapitala, ter pozdravlja predloge baselskega odbora za ožjo opredelitev temeljnega kapitala in uvedbo višjih kapitalskih deležev; vendar opozarja na povezavo med finančnim in realnim gospodarstvom ter na morebitne posledice regulacije enega na drugega;

44.  meni, da mora biti globalni finančni sistem manj krhek in da je treba spoznanja iz krize zasnovati na globalni ravni, da bi zmanjšali sistemska tveganja, se soočili s finančnimi baloni in izboljšali kakovost obvladovanja tveganj in preglednost finančnih trgov, s čimer bi ponovno potrdili, da je njihova osnovna vloga financiranje realnega gospodarstva;

Zunanja razsežnost

45.  ugotavlja, da je euro med letom 2009 pridobival status mednarodne valute, v letu 2010 pa je bil pod hudim pritiskom;

46.  poudarja, da se je vrednost eura v obdobju močnega nihanja deviznih tečajev povečala, še zlasti v razmerju do ameriškega dolarja in renminbija, ter je zaskrbljen, da bi to lahko negativno vplivalo na konkurenčnost euroobmočja;

47.  priznava, da se je euro okrepil deloma zaradi šibke gospodarske dejavnosti v ZDA, kjer se je primanjkljaj tekočega računa močno zmanjšal na manj kot 3 % BDP leta 2009 in primanjkljaj zveznega proračuna povečal na približno 10 % BDP v proračunskem letu 2009, medtem ko je bil padec eura povezan tudi s pomanjkanjem zaupanja na globalnih trgih v nekaterih zelo zadolženih državah članicah EU; je zaskrbljen zaradi povečanja denarja v obtoku v ZDA in v manjši meri v EU;

48.  je zaskrbljen zaradi vpliva nihanja menjalnih tečajev in operacij špekulativnega najemanja posojil carry trade na globalno finančno stabilnost in realno gospodarstvo;

49.  poudarja, da se mora euroobmočje ne glede na sedanjo globalno finančno in gospodarsko krizo, širiti naprej, a opozarja, da je izpolnjevanje maastrichtskih meril pogoj za članstvo v tem območju; odobrava hitro sprejetje eura v vseh državah članicah, ki ta merila izpolnjujejo;

50.  meni, da sprejetje eura v Estoniji odraža njegov status kljub krizi javnega dolga; je prepričan, da bo navedeni status spodbudil države članice, da bodo zaprosile za članstvo v euroobmočju;

o
o   o

51.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Euroskupini in Evropski centralni banki.

(1) UL C 138, 4.5.1998, str. 177. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0090. (3) UL C 16E, 22.1.2010, str. 8.