Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2011/2038(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A7-0335/2011

Predložena besedila :

A7-0335/2011

Razprave :

PV 02/02/2012 - 5
CRE 02/02/2012 - 5

Glasovanja :

PV 02/02/2012 - 12.10
CRE 02/02/2012 - 12.10

Sprejeta besedila :

P7_TA(2012)0026

Sprejeta besedila
PDF 137kDOC 105k
Četrtek, 2. februar 2012 - Bruselj Končna izdaja
Izvajanje direktive o ravnanju z odpadki
P7_TA(2012)0026A7-0335/2011

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 2. februarja 2012 o vprašanjih vlagateljev peticij glede izvajanja direktive o ravnanju z odpadki in z njo povezanih direktiv v državah članicah Evropske unije (2011/2038(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju pravice do peticije v skladu s členom 227 PDEU;

–  ob upoštevanju prejetih peticij, vsebovanih v prilogi k poročilu Odbora za peticije (A7-0335/2011);

–  ob upoštevanju Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv(1) ;

–  ob upoštevanju Direktive 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja(2) ;

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih(3) ;

–  ob upoštevanju Direktive 2000/76/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. decembra 2000 o sežiganju odpadkov(4) ;

–  ob upoštevanju Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje(5) ;

–  ob upoštevanju Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS(6) ;

–  ob upoštevanju Direktive 2003/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. maja 2003 o sodelovanju javnosti pri sestavi nekaterih načrtov in programov v zvezi z okoljem in o spremembi direktiv Sveta 85/337/EGS in 96/61/ES glede sodelovanja javnosti in dostopa do sodišč(7) ;

–  ob upoštevanju Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhus, Danska, 25. junij 1998);

–  ob upoštevanju strokovne študije z naslovom „Ravnanje z odpadki v Evropi: glavne težave in najboljše prakse“ iz julija 2011;

–  ob upoštevanju člena 202(2) Poslovnika;

–  ob upoštevanju poročila Odbora za peticije (A7-0335/2011);

A.  ker je Odbor za peticije v obdobju 2004–2010 prejel 114 peticij, ki jih je označil za dopustne, o domnevnih kršitvah tega zakonodajnega okvira iz naslednjih držav članic: Italije, Grčije, Francije, Španije, Irske (več kot 10 peticij vsaka), Bolgarije, Združenega kraljestva, Poljske, Romunije, Nemčije (3–10 peticij vsaka), Avstrije, Madžarske, Litve, Malte, Portugalske in Slovaške (1 peticija iz vsake države);

B.  ker je Odbor za peticije pripravil pet poročil o obiskih za ugotavljanje dejstev, povezanih s peticijami o odpadkih, na Irskem(8) , v kraju Fos-sur-Mer (Francija)(9) , na odlagališču Path Head (Združeno kraljestvo)(10) , v Kampaniji (Italija)(11) in v kraju Huelva (Španija)(12) ;

C.  ker peticije o okoljskih vprašanjih vseskozi predstavljajo glavno skupino prejetih peticij, v okviru teh pa pomembno podskupino sestavljajo peticije o odpadkih, in ker pomisleki glede odpadkov, predvsem v zvezi s postopki izdaje dovoljenj za nove zmogljivosti za ravnanje z odpadki ali za obratovanje obstoječih zmogljivosti, čemur sledijo skrbi glede splošnega ravnanja z odpadki, zelo neposredno vplivajo na državljane po celotni EU;

D.  ker se velika večina peticij o odpadkih nanaša na zmogljivosti za ravnanje z odpadki, pri čemer jih je okrog 40 % povezanih s postopkom izdaje dovoljenj za načrtovane nove obrate in 40 % z obratovanjem obstoječih obratov, od katerih se 75 % peticij nanaša na odlagališča, 25 % pa na sežigalnice, medtem ko preostale peticije izpostavljajo težave, povezane s splošnim ravnanjem z odpadki;

E.  ker najnovejši podatki Eurostata (2009) kažejo, da državljani EU proizvedejo povprečno 513 kg odpadkov letno, pri čemer se številne nove države članice uvrščajo krepko pod povprečje, industrijsko najbolj razvite države pa na sam vrh lestvice;

F.  ker imajo države, ki proizvedejo največ odpadkov, najvišji delež recikliranja, kompostiranja in sežiganja odpadkov za pridobivanje energije, obenem pa se približujejo ali so že dosegle nično stopnjo odlaganja odpadkov na odlagališčih, po drugi strani pa se države, ki povprečno proizvedejo najmanj odpadkov, v največji meri poslužujejo odlagališč in imajo precej nižje stopnje recikliranja ter celo sežiganja odpadkov;

G.  ker nekatere sežigalnice nimajo ustrezne infrastrukture za ločevanje in obdelavo odpadkov; ker se zdi, da ni jasnih omejitev glede vrste odpadkov, ki se sežigajo, in ker še vedno obstajajo pomisleki glede usode strupenega pepela, ki nastane pri sežiganju;

H.  ker Direktiva 2008/98/ES o odpadkih (okvirna direktiva o odpadkih) določa pravila za varovanje okolja in zdravja ljudi, in sicer s preprečevanjem ali zmanjševanjem škodljivih učinkov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi ter z zmanjševanjem celokupnih učinkov rabe virov in izboljševanjem učinkovitosti takšne rabe, kar vsem državljanom EU zagotavlja koristi v smislu zdravja in dobrega počutja ob sočasnem uresničevanju okoljsko trajnostne metode odlaganja odpadkov;

I.  ker Direktiva 2008/99/ES o kazenskopravnem varstvu okolja določa minimalno število hudih kaznivih dejanj zoper okolje in od držav članic zahteva, da sprejmejo bolj odvračilne kazni za te vrste kaznivih dejanj, ko so ta storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti;

J.  ker mora strategija za ravnanje z odpadki v skladu z okvirno direktivo o odpadkih zagotoviti, da se odpadki zbirajo in usmerjajo v mrežo ustreznih obratov za obdelavo odpadkov, kjer se predelajo in dokončno odstranijo, vsebovati pa mora tudi ukrepe za zmanjšanje nastajanja odpadkov pri viru;

K.  ker je bil v nekaterih območjih, kot so Fos-sur-Mer (Francija – 2008), Path Head (Združeno kraljestvo – 2009), Huelva (Španija – 2009) in Kampanija (Italija – 2011), napredek pri zmanjševanju količine odpadkov in recikliranju gospodinjskih odpadkov zanemarljiv, gospodinjski in drugi odpadki pa se še vedno odlagajo na odlagališčih, namesto da bi se ločevali, pri čemer so v nekaterih primerih očitno pomešani z različnimi vrstami industrijskih odpadkov;

L.  ker je bil rok za prenos okvirne direktive o odpadkih december 2010, kljub temu pa jo je preneslo le šest držav članic, zaradi česar Komisija sprejema aktivne ukrepe, s katerimi bi zagotovila, da jo bodo tudi preostale države prenesle in začele nemudoma izvajati;

M.  ker je treba z gospodinjskimi odpadki ravnati skladno s hierarhijo odpadkov, ki temelji na preprečevanju, zmanjševanju, ponovni uporabi, recikliranju, predelavi (npr. v energijo) ter odstranjevanju odpadkov, v skladu s členom 4 okvirne direktive o odpadkih;

N.  ker je Evropa, gospodarna z viri, eden od vodilnih ciljev strategije Evropa 2020 in ker je okvirna direktiva o odpadkih uvedla cilj glede recikliranja komunalnih odpadkov – in sicer 50 % –, ki ga morajo do leta 2020 izpolniti vse države članice, s čimer priznava, da je razvoj EU v krožno in okolju prijazno gospodarstvo, ki odpadke uporablja kot vir, pomemben element cilja učinkovite rabe virov;

O.  ker obstaja več vzrokov za neuspešno oblikovanje načrtov ravnanja z odpadki, skladnih z okvirno direktivo o odpadkih: ti vključujejo neizvajanje in neizvrševanje, pomanjkanje ustrezno usposobljenega osebja na lokalni in regionalni ravni, pomanjkanje usklajevanje na nacionalni ravni; nezadostni nadzor na ravni EU, nedodeljevanje ustreznih finančnih virov in neobstoj sistema glob, zaradi česar se zanemarjajo priložnosti za učinkovito ravnanje z odpadki, s katerimi bi zmanjšali emisije toplogrednih plinov in druge vplive na okolje ter odvisnost Evrope od uvoženih surovin;

P.  ker je pomemben dejavnik, ki se pogosto zanemarja, dejstvo, da bi panoga recikliranja lahko zagotovila do pol milijona delovnih mest, saj so določene vrste odpadkov proizvodni vir, ki lahko prispeva k povečanju okoljske trajnostnosti in k prehodu na okolju prijazno gospodarstvo;

Q.  ker je ravnanje z biološkimi odpadki v EU še vedno v povojih, zaradi česar je treba dodelati veljavne zakonodajne instrumente ter povečati učinkovitost obstoječih metod;

R.  ker mora skladnost s cilji EU glede zbiranja, recikliranja in preusmeritve z odlagališč še naprej ostati prednostna naloga;

S.  ker države članice – na nacionalni, regionalni in lokalni ravni – nosijo glavno odgovornost za izvajanje zakonodaje EU in ker državljani menijo, da je EU odgovorna za zagotavljanje izvajanja politike o odpadkih, pri čemer pa nima ustreznih sredstev za izvrševanje zakonodaje;

T.  ker imajo državljani skladno z Aarhuškokonvencijo pravico, da so obveščeni o razmerah na lastnem ozemlju, in ker so oblasti odgovorne za zagotavljanje informacij in spodbujanje državljanov k oblikovanju odgovornega odnosa in vedenja; ker morajo v skladu z Direktivo 2003/35/ES države članice javnosti zagotoviti zgodnje in učinkovite možnosti sodelovanja pri pripravi in spremembi ali pregledu načrtov ali programov, ki jih je treba oblikovati;

U.  ker državljani v okviru postopka vlaganja peticij izražajo občutek, da javni organi položaja nimajo pod nadzorom, hkrati pa se sami včasih niso pripravljeni potruditi, da bi prispevali k rešitvi; ker je razmerje zaupanja okrnjeno ter prihaja do javnih obračunov in ohromljenosti, ki preprečuje ukrepanje;

V.  ker je nedavna študija(13) , ki jo je naročila Komisija, da bi preučila izvedljivost ustanovitve agencije EU za ravnanje z odpadki, pokazala, da številne države članice pesti pomanjkanje zadostnih zmogljivosti za pripravo načrtov ravnanja z odpadki, pa tudi za izvajanje inšpekcij, nadzora in drugih ukrepov za pravilno izvrševanje zakonodaje o odpadkih;

W.  ker je študija razkrila tudi visoko stopnjo neizpolnjevanja zahtev, nezakonito odlaganje in pošiljke odpadkov, veliko število pritožb državljanov, primere kršitev pred Sodiščem Evropske unije ter posledično neuspešno varovanje javnega zdravja in okolja, kar je osnovni cilj zakonodaje EU na področju odpadkov;

X.  ker je nezakonito odlaganje odpadkov postalo tudi del dejavnosti organiziranega kriminala, kar poraja vprašanja glede vloge odgovornih organov in, glede industrijskih odpadkov, tajnih dogovorov v industriji;

Y.  ker so postopki spremljanja in nadzora, ki se uporabljajo za preprečevanje kontaminacije gospodinjskih odpadkov s strupenimi odpadki, včasih slabi ali pa sploh ne obstajajo, zaradi česar prihaja do kontaminacije odlagališč in sežigalnic; ker je treba poudariti, da je odstranjevanje strupenih odpadkov s sežiganjem v napravah, zasnovanih za sežiganje gospodinjskih odpadkov, brezpogojno prepovedano;

Z.  ker poglobljena analiza peticij potrjuje, da zakonodaja za dobro delujoč in okoljsko sprejemljiv sistem za ravnanje z odpadki obstaja in da so glavna vprašanja povezana z njenim izvajanjem in izvrševanjem, saj se kar 95 % vseh peticij nanaša na neuspešno delovanje oblasti na lokalni ali regionalni ravni;

AA.  ker pomanjkanje informacij, ozaveščenosti, upravne zmogljivosti in finančnih ter drugih virov na lokalni ravni predstavljajo bistvene dejavnike za nastalo stanje,

AB.  ker je Komisija okrepila podporo – vključno s 4,1 milijardo EUR v letih 2005/2006 – za boljše izvajanje in izvrševanje pravnega reda EU na področju odpadkov na nacionalni ravni; ker so kljub temu ob koncu leta 2009 primeri kršitev, povezani z odpadki, predstavljali 20 % vseh okoljskih kršitev;

AC.  ker so stroški slabega ravnanja z odpadki visoki in ker bi regionalni sistem, ki bi lahko zaokrožil celotni cikel, ustvaril znatne prihranke;

AD.  ker je za izvajanje zakonodaje o odpadkih v EU sicer odgovoren javni sektor, vendar pa s 60 % vseh gospodinjskih odpadkov in 75 % odpadkov, ki jih proizvedejo podjetja, ravnajo zasebna podjetja in multinacionalke, ki letno ustvarijo 75 milijard EUR(14) prometa;

AE.  ker vzpostavitev novih odlagališč in sežigalnic ureja Priloga I.9 direktive o presoji vplivov na okolje(15) , ki skladno s členom 4(1) zahteva presojo vplivov na okolje ali vsaj pregled, kot izhaja iz člena 4(2), če je odlagališče vključeno v Prilogo II.11(b);

AF.  ker so dovoljenja za odlagališča vključena v Prilogo II direktive o presoji vplivov na okolje, če bodo ta „verjetno pomembno vplivala na okolje“, in se zanje uporabljajo pragovi, ki jih določijo države članice;

AG.  ker člen 6(4) direktive o presoji vplivov na okolje določa, da „prizadeta javnost dobi zgodnje in učinkovite možnosti sodelovanja v postopkih okoljskega odločanja v skladu s členom 2(2) in je tako upravičena izraziti predloge in mnenja, ko so pristojnemu organu ali organom pred odločitvijo o zahtevanem soglasju k posegu odprte vse možnosti“;

AH.  ker se direktive EU in Aarhuška konvencija izrecno sklicujejo na dostop do informacij in sodelovanje javnosti pri odločanju v okoljskih zadevah;

AI.  ker številne peticije navajajo, da postopki izdaje dovoljenj za zmogljivosti za ravnanje z odpadki niso bili povsem skladni z zakonodajo EU, predvsem kar zadeva direktivo o presoji vplivov na okolje in javno posvetovanje;

AJ.  ker v primerih, ko so dovoljenja skladna s parametri, določenimi v direktivi, in je bila izvedena presoja vplivov na okolje, Komisija nima pristojnosti, da bi se vmešavala v odločitve nacionalnih organov; ker pa nekatere države članice pred izdajo dovoljenj za odprtje ali razširitev odlagališč ali izgradnjo sežigalnic niso izvedle temeljitih presoj vplivov na okolje;

AK.  ker se pravni postopki lahko začnejo šele potem, ko države članice projekt potrdijo; ker državljani težko razumejo, da EU ne more dejansko posredovati, dokler ni celoten postopek zaključen in ni država članica projekta odobrila;

AL.  ker se vprašanja, ki jih postavljajo državljani v postopku javnega posvetovanja in pri presoji vplivov na okolje, povezani z načrtovanimi lokacijami za nova odlagališča, pogosto porajajo zaradi domnevnih kršitev predpisov glede zaščitenih območij, kot v primeru odlagališča v narodnem parku Vezuv, ali zaradi pomislekov v zvezi z negativnimi vplivi na zdravje in dobro počutje;

AM.  ker načrtovane lokacije za nova odlagališča naletijo na neodobravanje, saj predlagatelji peticije menijo, da posegajo v okoljsko in kulturno zaščitena območja, kot izhaja iz peticij, povezanih z načrti za odprtje novega odlagališča na območju narodnega parka Vezuv; ker meni, da bi moralo za umestitev odlagališč v območja, ki spadajo v omrežje Natura 2000, veljati, da to ni v skladu z okoljsko zakonodajo EU;

AN.  ker direktiva o odlagališčih določa parametre za odobritev obratovalnih dovoljenj in za skupne postopke spremljanja v fazah obratovanja in po prenehanju obratovanja ter ker se za odlagališča, ki so bila zaprta pred prenosom te direktive, njene določbe ne uporabljajo; ker se merila, našteta v direktivi, nanašajo na lokacijo, nadzorovanje vode in ravnanje z izcedno vodo, varstvo tal in vode, nadziranje plinov, škodljive vplive in nevarnosti, stabilnost in ovire;

AO.  ker je Odbor za peticije prejel več peticij – zlasti tisto, ki je privedla do misije za ugotavljanje dejstev v kraju Path Head (Združeno kraljestvo) – glede odlagališč, ki se nahajajo v neposredni bližini hiš in kjer prebivalstvo trpi zaradi škodljivega smradu, povečane onesnaženosti zraka in razmnoževanja škodljivcev v bližini njihovih hiš; ker pa zakonodaja EU ne predpisuje natančnejših meril glede oddaljenosti odlagališč od domov, šol in bolnišnic, je treba za opredelitev natančnih zahtev, ki bi zagotovile varovanje zdravja ljudi in okolja, upoštevati načelo subsidiarnosti, navedeno v pogodbah;

AP.  ker so v peticijah o odlagališčih pogosto izražene skrbi, ki se nanašajo na možnost onesnaženja podtalnice, saj starejša odlagališča morda nimajo tesnilne plasti, ki bi preprečevala pronicanje v vodonosnike, ali pa se tesnilne plasti zdijo poškodovane in vzbujajo sum na pronicanje ali pa so odlagališča na geološko nestabilnem terenu in preblizu podtalnici/zalogam pitne vode;

AQ.  ker Komisija poroča, da je od leta 2001 sprožila 177 postopkov za ugotavljanje kršitev direktive o odlagališčih in da je v nedavnem pregledu ugotovila, da v celotni EU obstaja najmanj 619 nezakonitih odlagališč;

AR.  ker peticije in pritožbe, predložene pri Komisiji, dokazujejo obstoj velikega števila nezakonitih odlagališč, ki obratujejo brez dovoljenj, čeprav natančnega števila ni mogoče določiti zaradi pomanjkanja ustreznega spremljanja;

AS.  ker je treba opozoriti, da bi moralo biti odlaganje odpadkov na odlagališčih zadnja možnost; ker se javni organi v nekaterih državah članicah, ki zaostajajo pri preprečevanju nastajanja odpadkov, njihovega recikliranja in ponovne uporabe, lahko znajdejo pod pritiskom, naj za potrebe odstranjevanja odpadkov kratkoročno razširijo obstoječa – tudi neustrezna – ali odprejo nova odlagališča;

AT.  ker je uporaba sežigalnic, ki se uvršča nizko v hierarhiji ravnanja z odpadki, uveljavljena in dobro sprejeta s strani državljanov v nekaterih državah, za katere se zdi, da so dosegle visoko raven skladnosti z okvirno direktivo o odpadkih, in ki v okviru tega postopka pridobivajo energijo; ker bi se v državah, ki še ne uporabljajo sežiganja odpadkov, lahko odločili zanj, da bi odpravili zaostanek glede nakopičenih odpadkov;

AU.  ker se to lahko zgodi le pod pogojem, da se zagotovi strog nadzor in spoštovanje ustrezne zakonodaje EU, in ob upoštevanju dejstva, da lahko takšni ukrepi sprožijo razumljiv odpor najbolj neposredno prizadetih državljanov v bližini, ki jih skrbijo vplivi na njihovo zdravje;

AV.  ker je treba priznati, da so se z novejšimi tehnologijami izpusti iz sežigalnic občutno zmanjšali; ker se v nekaterih državah članicah – zlasti v tistih z visokimi stopnjami sežiganja odpadkov – zdi, da lokalno prebivalstvo to tehnologijo sprejema v večji meri, morda zaradi zavesti o proizvedeni toploti ali električni energiji v sežigalnicah, pa tudi zaradi preglednosti in dostopnosti informacij o njihovem delovanju;

AW.  ker so dovoljenja za odprtje sežigalnic sprejeta s podobnim odporom kot za odlagališča – in sicer iz istih razlogov –, pri čemer je poudarjen strah pred onesnaženjem zraka in negativni vplivi na javno zdravje in/ali okoljsko zaščitena območja;

AX.  ker javni organi za odprtje sežigalnic pogosto izberejo območja, ki že trpijo zaradi močne onesnaženosti zraka, ker ne bi smeli prezreti kumulativnih učinkov za zdravje prebivalcev območja in ker se iskanje drugih načinov odstranjevanja odpadkov in proizvodnje energije z metanizacijo pogosto zanemari;

AY.  ker osredotočanje na sežiganje odpadkov za proizvodnjo energije kot prva izbira kljub temu predstavlja način ravnanja z odpadki, ki je bolj potraten od preprečevanja, recikliranja in ponovne uporabe odpadkov, in je zato slednjim treba dati prednost, skladno s hierarhijo ravnanja z odpadki iz okvirne direktive o odpadkih;

AZ.  ker so za izpolnitev zakonsko določenih ciljev recikliranja in preprečevanja potrebni aktivno sodelovanje civilne družbe, izboljšano sodelovanje zainteresiranih strani in večja ozaveščenost javnosti, ki jih je treba doseči z medijskimi kampanjami za povečanje ozaveščenosti javnosti;

BA.  ker vsa poročila misij za ugotavljanje dejstev Odbora za peticije o vprašanjih odpadkov omenjajo slabo ali neobstoječo komunikacijo med državljani in organi, kar lahko v nekaterih primerih privede do napetih situacij in tudi do demonstracij državljanov, kot pogosto poročajo v medijih;

BB.  ker svetovno prebivalstvo narašča, zaradi česar je moč pričakovati, da se bo skupna poraba bistveno povečala, kar še povečuje pritisk na ravnanje z odpadki; ker bi reševanje teh težav med drugim zahtevalo tudi večjo ozaveščenost in izvajanje načela hierarhije ravnanja z odpadki;

BC.  ker Odbor za peticije nima nikakršne preventivne ali sodne pristojnosti, vendar pa lahko zaščiti interese državljanov, zlasti kadar se težave pojavljajo pri uporabi zakonodaje EU, in sicer tako, da sodeluje s pristojnimi organi pri iskanju rešitev ali pojasnil, povezanih z zadevami, obravnavanimi v peticijah;

1.  poziva države članice, naj nemudoma prenesejo okvirno direktivo o odpadkih in zagotovijo popolno skladnost z vsemi njenimi zahtevami, zlasti z oblikovanjem in izvajanjem celovitih načrtov ravnanja z odpadki, vključno s pravočasno uresničitvijo vseh zastavljenih ciljev v okviru evropske zakonodaje;

2.  poziva Evropsko komisijo, naj pozorno spremlja prenos direktive EU o kazenskopravnem varstvu okolja v zakonodaje držav članic, da bo pravočasen in učinkovit; poziva jo, naj bo pri kaznivih dejanjih zoper okolje pozorna na vlogo vseh oblik organiziranega kriminala;

3.  ob upoštevanju dejstva, da odpadki in onesnaženje predstavljajo hudo nevarnost za zdravje ljudi in celovitost okolja, poziva države članice, naj skladno z okvirno direktivo o odpadkih pospešijo uvajanje napredne strategije za ravnanje z odpadki;

4.  poziva javne organe, naj priznajo, da so za vzpostavitev ustreznih strategij za ravnanje z odpadki, infrastrukture in zmogljivosti v večini držav članic potrebna velika vlaganja, in meni, da bi morali javni organi preučiti možnost namenitve ustreznega deleža sredstev iz Kohezijskega sklada za ta namen oziroma možnost pridobitve neposrednega financiranja iz Evropske investicijske banke;

5.  meni, da je treba na ravni držav članic in EU okrepiti zmogljivosti za preverjanje in izvrševanje na kraju samem, da bi zagotovili večjo skladnost z zakonodajo o odpadkih, zato poziva države članice, naj okrepijo svoje zmogljivosti za inšpekcije, spremljanje in druge ukrepe na vseh ravneh verige ravnanja z odpadki, da bi bolje izvrševale zakonodajo o odpadkih, ter poziva Komisijo, naj predvidi posebne postopke, s katerimi bo omogočila celovito in učinkovito izvajanje načela subsidiarnosti v primeru velikih pomanjkljivosti v državah članicah;

6.  poziva Komisijo k oblikovanju posebnih smernic, ki bi pristojnim organom pomagale pri pravilnem izvajanju pravnega reda na področju odpadkov, vendar opozarja, da so viri, ki so na voljo na evropski ravni, aktualno neustrezni; zato meni, da je treba sprejeti dopolnilne finančne in upravne ukrepe za zagotavljanje večjih zmogljivosti za usmerjanje in usposabljanje uradnikov, zaposlenih v sektorju odpadkov;

7.  poziva Komisijo, naj prepozna in se bolj osredotoči na sistemske pomanjkljivosti pri izvajanju direktiv, povezanih z odpadki, v državah članicah, kot so neustrezne mreže zmogljivosti za ravnanje z odpadki, prekomerno zanašanje na odlaganje odpadkov, rast količine odpadkov na prebivalca in nizke stopnje recikliranja;

8.  meni, da vzpostavitev nove agencije EU za ravnanje z odpadki ni zaželena in da je obstoječa institucionalna struktura na ravni EU – ki temelji na Generalnemu direktoratu Komisije za okolje in Evropski agenciji za okolje kot središču strokovnega znanja in odličnosti – stroškovno učinkovitejša, čeprav jo je treba dodatno okrepiti, da bo dejavneje nadzorovala in skrbela za izvrševanje zakonodaje;

9.  meni, da bi obstoječa Evropska agencija za okolje lahko pomagala v tem postopku in odigrala bolj konstruktivno vlogo pri poročanju o strategijah držav članic za ravnanje z odpadki ter pri prepoznavanju pomanjkljivosti s pomočjo ocenjevanja skladnosti med načrti ravnanja z odpadki, ki jih oblikujejo države članice, in zakonodajo EU;

10.  meni, da tesnejše sodelovanje med organi na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ponuja možnosti za doseganje pozitivnih rezultatov pri določanju modelov najboljših praks; ugotavlja, da bi Odbor regij, Europol, Evropsko omrežje za izvajanje in uveljavljanje okoljskega prava, združenje Municipal Waste Europe za ravnanje s občinskimi komunalnimi odpadki in Evropska zveza za ravnanje z odpadki in okoljske storitve (FEAD) lahko imeli koristnejšo vlogo pri organizaciji takšnih izmenjav in tako pripomogli tudi h krepitvi zaupanja med državljani, ki so prizadeti zaradi izvajanja nujno potrebne politike ravnanja z odpadki;

11.  poziva države članice, ki se soočajo z očitnimi krizami na področju odpadkov, naj razmislijo o tem, da zagotavljajo učinkovitejše strategije za ravnanje z odpadki priložnosti tako za ustvarjanje novih delovnih mest in višjih prihodkov kot tudi za doseganje okoljske trajnostnosti s pomočjo ponovne uporabe, recikliranja in pridobivanja energije iz odpadkov;

12.  opozarja, da je hierarhija v ciklu odpadkov ključni del Direktive 2008/98/ES in da mora v skladu s to direktivo predstavljati podlago za vsakršno ravnanje z odpadki; ugotavlja, da tudi ekonomski argumenti govorijo v prid izvajanju hierarhije ravnanja z odpadki in da se je treba najprej osredotočiti na preprečevanje, nato na ponovno uporabo in recikliranje ter šele potem na sežiganje odpadkov za pridobivanje energije, potratnim in netrajnostnim odlagališčemin pa se je treba v čim večji meri izogibati;

13.  poziva Komisijo in države članice, naj v tem okviru spodbujajo večjo okoljsko ozaveščenost prebivalstva o prednostih učinkovitega ravnanja z odpadki, zlasti z informiranjem o predhostih predhodnega ločevanja odpadkov in dejanskih stroških zbiranja gospodinjskih odpadkov, pa tudi o finančnih koristih, ki jih prinaša predelava gospodinjskih odpadkov;

14.  meni, da bi tesnejše sodelovanje med organi držav članic in Odborom za peticije, ko ta obravnava neposredne pomisleke lokalnega prebivalstva, lahko predstavljalo odlično priložnost za spodbujanje dialoga med pristojnimi organi in lokalnimi skupnostmi o prednostnih nalogah, povezanih z izvajanjem strategij za ravnanje z odpadki, kar se lahko v nekaterih primerih izkaže za učinkovit način reševanja sporov na lokalni ravni;

15.  predlaga sprejetje skupnega standarda EU za barvno označevanje kategorij odpadkov, ki se ločujejo ali reciklirajo, s čimer bi olajšali in izboljšali sodelovanje državljanov pri ravnanju z odpadki ter njihovo razumevanje tega procesa, in meni, da bi ta ukrep v državah članicah lahko prispeval k pomembnemu in hitremu povečanju stopenj recikliranja;

16.  spodbuja zgodnji in učinkovit dialog med pristojnimi lokalnimi in regionalnimi organi ter lokalnim prebivalstvom v fazah načrtovanja, ki potekajo pred sprejetjem odločitve o izgradnji obratov za obdelavo odpadkov, pri čemer razume, da predstavlja odnos „ne na mojem dvorišču“ v zvezi s tem velik izziv;

17.  poudarja temeljni pomen pravilnega in popolnega izvajanja direktive o presoji vplivov na okolje ter ustreznega usklajevanja postopkov izdaje dovoljenj, ki izhajajo iz okoljske zakonodaje;

18.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bo celovita presoja vplivov na okolje opravljena pred sprejetjem kakršne koli odločitve o vzpostavitvi ali izgradnji novih zmogljivosti za ravnanje z odpadki, zlasti ko gre za sežigalnico ali obrat za metanizacijo oziroma za novo odlagališče, ki naj vedno predstavlja zadnjo možnost; meni, da bi morala biti takšna presoja obvezna;

19.  se zaveda, da je treba odločitve včasih sprejeti po nujnem postopku zaradi upravljanja perečih kriz z odpadki ali zaradi preprečevanja njihovega nastanka, vendar poudarja, da je treba tudi v teh primerih zagotoviti polno spoštovanje veljavne zakonodaje EU, zlasti ko sta v nevarnosti dolgoročno zdravje in dobro počutje lokalnih skupnosti;

20.  je prepričan, da je treba izboljšati dialog med javnimi organi, zasebnimi izvajalci in prizadetim prebivalstvom ter da morajo imeti državljani boljši dostop do objektivnih informacij, po potrebi pa morajo biti na voljo tudi bolj učinkovite mehanizme za upravno in sodno presojo;

21.  poziva Komisijo, naj podpre in okrepi mrežo javno-zasebnih partnerstev za projekte v okviru kampanj ozaveščanja; poziva k podpori kampanji „Očistimo svet“, ki se ji je s podpisom pisne izjave v podporo temu dogodku pridružilo več kot 400 poslancev Evropskega parlamenta in ki jo bo naslednje leto predvidoma podprlo več milijonov prostovoljcev;

22.  meni, da bi bilo mogoče predlagatelje peticije spodbujati, naj v celoti izkoristijo te mehanizme, če obstajajo, saj so morda učinkovitejši in primernejši od ukrepov na ravni EU, zlasti kadar gre za posamezne objekte za ravnanje z odpadki;

23.  poziva Komisijo, naj predlaga jasnejša in bolj natančna merila za izbiro lokacije odlagališč v povezavi z bližino lokalnih hiš, šol in zdravstvenih ustanov, da bi zagotovila trdnejša jamstva zoper morebitne nevarnosti za zdravje ljudi in okolja, pri čemer ne gre pozabiti, da je treba upoštevati številne spremenljivke in lokalne značilnosti ter v celoti spoštovati načelo subsidiarnosti;

24.  priporoča organom držav članic, naj sodelujejo, predvsem pri načrtovanju obratov za ravnanje z odpadki na obmejnih področjih, in zagotovijo, da bodo izvedene čezmejne presoje vplivov na okolje, pri katerih se bodoupoštevale informacije, ki so pomembne za vse državljane in zainteresirane strani;

25.  spodbuja Komisijo, naj v celoti prizna povezavo med učinkovito okoljsko zakonodajo, ki ureja območja zgodovinske dediščine ter ohranjanje in spodbujanje biotske raznovrstnosti – kot izhaja iz okvirne direktive o vodah in iz direktiv o habitatih in prosto živečih pticah – , in direktivami o presoji vplivov na okolje in o strateški presoji vplivov na okolje ter zakonodajo na področju ravnanja z odpadki;

26.  spodbuja Komisijo, naj, kadar je za to pristojna, zagotovi skladnost s postopkovnimi zahtevami, ki izhajajo iz prava EU (presoja vplivov na okolje, javna posvetovanja), vključno z zahtevami, ki jih določajo direktive za varovanje narave in območij zgodovinske dediščine;

27.  meni, da bi se morala uporabljati le uradno akreditirana odlagališča, ki so skladna z direktivo EU o odlagališčih in imajo ustrezna dovoljenja, njihova lokacija pa bi morala biti jasno označena in evidentirana, medtem ko je treba vsa ostala odlagališča razglasiti za nezakonita, jih dokončno zapreti, zavarovati in sanirati, njihovo neposredno okolico pa učinkovito nadzorovati zaradi morebitnih negativnih posledic;

28.  meni, da je treba sprejeti javno in jasno opredelitev meril za sprejem odpadkov ter vzpostaviti učinkovit sistem za sledenje – predvsem nevarnim – odpadkom, s čimer bi zagotovili, da se na odlagališča ali v sežigalnice dovažajo in v njih odstranjujejo le ustrezni odpadki; meni, da se morajo v vseh državah članicah dosledno izvajati redni in nenapovedano postopki vzorčenja in preskušanja odpadkov;

29.  meni, da je treba večji poudarek nameniti predelavi organskih odpadkov, zlasti v pretežno kmetijskih regijah, saj se temu področju do sedaj ni namenjalo ustrezne pozornosti;

30.  poziva k vzpostavitvi skupnih meril za merjenje vrednosti najpomembnejših izpustov iz sežigalnic, rezultati teh meritev pa morajo biti v realnem času dostopni na spletu za vpogled javnosti, s čimer bi vzpostavili zaupanje znotraj lokalnih skupnosti in hkrati zagotovili učinkovit sistem opozarjanja v primeru nepravilnosti;

31.  opozarja države članice, da so tudi v primeru težav na lokalni ali regionalni ravni uprave same odgovorne za učinkovito spremljanje in preverjanje skladnosti z vsemi standardi in dovoljenji EU, ter jih spodbuja, naj zagotovijo ustrezno število usposobljenega osebja za izvajanje tovrstnih nalog, vključno s pogostimi inšpekcijami na kraju samem;

32.  ugotavlja, da je treba pozornost nujno nameniti očitnemu in nezakonitemu odlaganju mešanih in nedoločljivih odpadkov, ter poziva k okrepitvi strogega nadzora nad ravnanjem z odpadki; opozarja pristojne organe, da morajo v skladu z direktivo o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (2008/1/ES, revidirana z Direktivo 2010/75/EU) vzpostaviti strog nadzor nad ravnanjem s posebnimi vrstami industrijskih odpadkov, ne glede na njihov izvor in poziva Komisijo, naj stori vse, kar je v njeni pristojnosti in preverja, ali pristojni organi dejansko zagotavljajo ustrezno zbiranje, ločevanje in obdelavo odpadkov, na primer s pomočjo sistematičnih inšpekcij, in ali regionalni organi pripravljajo verodostojne načrte;

33.  poziva vse države članice, naj sprejmejo ukrepe, da prebivalstvo v bližini obstoječih ali načrtovanih zmogljivosti za ravnanje z odpadki spodbudijo k večjem sprejemanju objektov za ravnanje z odpadki, in sicer tako, da jim dokažejo, da organi, ki izdajajo dovoljenja, dosledno in popolnoma pregledno spoštujejo pravila na tem področju;

34.  priporoča uvedbo sorazmernih in odvračilnih glob in kazni za nezakonito odlaganje odpadkov, zlasti strupenih in nevarnih odpadkov, s katerimi bi, skladno z načelom onesnaževalec plača, deloma nadomestili okoljsko škodo; meni, da bi bilo treba nezakonito odlaganje močno onesnaženih kemičnih ali radioaktivnih odpadkov na podeželju kaznovati z izredno strogimi kaznimi, sorazmernimi z nevarnostmi, ki jih ima takšno ravnanje za ljudi in okolje;

35.  poziva k učinkovitim ukrepom za boj proti kakršnemu koli prodiranju organiziranega kriminala na področje ravnanja z odpadki in proti vsakršnim povezavam med organiziranim kriminalom in industrijo ali javnimi organi;

36.  priporoča, naj lokalni in /ali nacionalni organi vzpostavijo učinkovit finančni nadzor zasebnih podjetij, ki so prejela javni denar za upravljanje obdelave odpadkov, glede uporabe teh sredstev, da bi zagotovili pravno skladnost s predpisi EU;

37.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 312, 22.11.2008, str. 3.
(2) UL L 328, 6.12.2008, str. 28.
(3) UL L 182, 16.7.1999, str. 1.
(4) UL L 332, 28.12.2000, str. 91.
(5) UL L 197, 21.7.2001, str. 30.
(6) UL L 41, 14.2.2003, str. 26.
(7) UL L 156, 25.6.2003, str. 17.
(8) DT 682330.
(9) DT 745784.
(10) DT 778722.
(11) DT 833560 + B7-0073/2011.
(12) DT 820406.
(13) Študija o izvedljivosti ustanovitve Agencije za izvajanje zakonodaje o odpadkih, spremenjeno končno poročilo, 7. december 2009.
(14) „Bruseljska deklaracija“ Evropske zveze služb za ravnanje z odpadki in okolje (FEAD), 15. februar 2011.
(15) 85/337/EGS.

Zadnja posodobitev: 3. maj 2013Pravno obvestilo