Nastopni govor predsednika Evropskega parlamenta Martin Schulz

Spoštovane gospe in gospodje, cenjene kolegice in kolegi!

Zahvaljujem se vam za ta veličastni izid.

Za večino od vas sem bil do tega glasovanja predsednik ene od političnih skupin v tej hiši. Z zaupanjem, ki ste mi ga danes izkazali, ste me toliko bolj počastili. Po vseh močeh si bom prizadeval, da vas ne bom razočaral in da bom našemu parlamentu omogočil močan glas! Svoj mandat predsednika Parlamenta bi želel izvajati tako, da boste tisti, ki ste me danes izbrali, lahko samozavestno zagovarjali svojo izbiro, za tiste, ki niste glasovali zame, pa bi želel, da bi bili pozitivno presenečeni.

Kot predsednik bom zastopal vse in bom branil vaše pravice!

Zahvala gre predsedniku Buzku. Ste prvi predsednik institucije EU, ki prihaja iz gibanj za svobodo v Vzhodni Evropi, tako da ste nekak simbol zmagoslavja demokracije!

To funkcijo nastopam s ponižnostjo. Evropa preživlja viharne čase. Za mnoge v Evropi so težki časi. Moji starši so še pripadali generaciji, ki jo je vodila misel: „Našim otrokom mora biti bolje kot nam.“ In res nam je bolje! Ne moremo pa več biti prepričani, da bo našim otrokom kdaj tako dobro, kot je nam. Zaradi gospodarske krize je v številnih državah vse več revščine in brezposelnost dramatično narašča prav med mladimi. Na ulicah Evrope protestirajo proti gospodarskemu sistemu, ki peščici omogoča dobičke, izgube pa nalaga na pleča vseh; proti sistemu, ki daje vtis, da so brezimne bonitetne agencije v New Yorku mogočnejše od demokratično izvoljenih vlad in parlamentov. Ta kriza zaupanja v politiko in njene institucije zmanjšuje tudi zaupanje v evropski projekt. Naše delo številni spremljajo z nejevoljo. Niso prepričani, ali je vse, kar tu počnemo, res prav. Jasno nam mora biti, da ljudi v Evropi ne zanimajo naše institucionalne razprave – bolj jih skrbi za prihodnost otrok, delovno mesto, pokojnino, socialno pravičnost. Želijo si zdrave hrane in čistega okolja – bolj jim prisluhnimo!

Kajti prav tu njihove interese zastopamo. Tu sedimo predstavniki evropskega ljudstva. Zato vam polagam na srce: državljanke in državljani, ki so nam na neposrednih volitvah izrekli zaupanje, pričakujejo, da se bomo za njihovo stvar borili. Vem, da se vsi kolegi v tej hiši čutite zagovornike ljudi, in ponosen sem na to. Za to vsem iskrena hvala.

Evropski uniji prvič od ustanovitve grozi neuspeh. Že mesece drvi od enega kriznega vrha do drugega. Odločitve, ki zadevajo nas vse, voditelji vlad sprejemajo za zaprtimi vrati. Po mojem mnenju se s tem vračamo na davno preseženo stanje evropske politike: spominja na čas dunajskega kongresa v 19. stoletju. Vodilo tistega časa je bilo trdovratno izsiliti nacionalne interese, in to brez demokratičnega nadzora.

V nasprotju s tem je povojna Evropa trčila ob iztreznjenje, da svojih lastnih interesov ne moremo več ločiti od sosedovih; ob spoznanje, da EU ni igra z ničelno vsoto, v kateri mora nekdo izgubiti, da drugi pridobi. Ravno narobe: izgubili ali pridobili bomo vsi. Osnovno pravilo za to je metoda Skupnosti. Ne gre zgolj za strokovni izraz, to je duša Evropske unije!

Kaj konkretno to pomeni? Nasprotja je treba reševati z dialogom in dogovorom. Namesto zakona močnejšega je treba vzpostaviti solidarnost in demokracijo. Preseči je treba usklajevanje interesov med manjšimi in večjimi državami, Severom in Jugom, Vzhodom in Zahodom; blaginjo vseh je treba postaviti pred interese posameznikov.

Ta naš desetletja trajajoči projekt Skupnosti je bil tako samoumeven kot uspešen, zdaj pa je utrpel nekaj škode.

V preteklih dveh letih se ni spremenilo samo dojemanje problemov, pač pa tudi metode, kako se z njimi spoprijeti. Kajti reševanje krize zgolj na najvišji ravni, poplava in usmerjenost v vrhunska srečanja v veliki meri izključuje Evropski parlament kot edini neposredno izvoljeni organ Skupnosti iz procesov odločanja. Pravzaprav so tudi nacionalni zastopniki ljudstva degradirani na pomočnike, ki samo izpolnjujejo naročeno. Lahko samo še soglašajo z vladnimi dogovori, sprejetimi v bruseljskih sobanah.

Izide politike, ki se ni ustrezno politično legitimirala v parlamentu, državljani dojemajo kot ukaze iz Bruslja. Ceno za to pa plačuje EU kot celota: to je gojišče protievropskega razpoloženja.

In tega Evropski parlament ne bo gledal križem rok!

Kdor meni, da bo dosegel več Evrope z manj parlamentarizma, temu tu in zdaj napovedujem boj!

Meddržavni sporazum o novi fiskalni uniji je prvi preskusni kamen. V razpravah so zastopniki tega parlamenta zagovarjali združitev proračunske discipline z rastjo in zaposlovanjem, a so izgubili potezo. Državljanke in državljani pa od nas pričakujejo prav smiselno izravnavo! Tudi zato moramo sodelovati pri evropskih vrhunskih srečanjih!

Evropa je skupnost vrednot. Od kandidatk za pristop zahtevamo dosledno izpolnjevanje köbenhavnskih meril. Naše predstavniško telo si mora prizadevati, da bodo tudi države članice samodejno spoštovale in izvajale demokracijo ter temeljne pravice in svoboščine. Kdor krši vrednote naše listine temeljnih pravic, mora računati na naš odpor. To je skupna obveznost našega parlamenta.

Menim, da je moja naloga kot predsednika Parlamenta, ene od treh osrednjih institucij EU, da se postavim po robu tem težnjam usmerjenosti samo v vrhunska srečanja in ponovne nacionalizacije. Pripomoči želim, da bo Parlament kot mesto demokracije in živahnih razprav o usmerjenosti politike v EU bolj viden in slišan. Naša beseda mora dobiti več teže.

Še posebej pomembno je, da s Svetom razpravljamo iz oči v oči: najsi bo o finančni perspektivi ali o reformi kmetijske, ribiške ali regionalne politike, boju proti podnebnim spremembam, zakonodaji o finančnih trgih, pravosodju in notranjih zadevah ali trgovinski politiki.

Lizbonska pogodba velja že dve leti, njenih možnosti pa kot predstavniki ljudstva še zdaleč nismo izčrpali. Naš skupni cilj mora biti uporaba naših dejanskih pooblastil – po potrebi tudi v sporu. Za večjo opaznost Parlamenta je brezpogojno potrebna tudi kritična obravnava dogovorov iz prve obravnave.

Vse to lahko deluje samo, če bo naša ustanova urejena. Ob pomoči naše uprave si bom prizadeval poskrbeti, da bodo parlamentarni organi in vsi poslanci poiskali okvir, potreben za optimalno izpolnjevanje naših nalog kot zakonodajnega telesa.

Med mojim predsednikovanjem ne bo zelo udobno. Kot predsednik želim doseči spoštovanje izvršnih organov do Parlamenta, po potrebi si ga bom tudi izboril, zavzel se bom, kadar bodo ogroženi interesi državljanov. Želim biti predsednik, ki bo zastopal močne poslance, ki se bodo borili za svoje državljane! Bom predsednik, ki bo dal vse od sebe, da bo povrnil izgubljeno zaupanje ljudi v evropski proces združevanja in ponovno prebudil navdušenje za Evropo!

Cenjeni poslanci,

številni so tvegali življenje, premnogi so ga žrtvovali, da bi si priborili parlamentarne pravice in parlamentarizem.

Prvi svobodno izvoljeni predsednik zakonodajne skupščine v Tuniziji, Mustafa Ben Džafar, se s kolegi, ki ravno nabirajo prve parlamentarne izkušnje, ozirajo k parlamentom v Evropi in Evropskemu parlamentu. V Libiji, kjer je despot vodil vojno proti lastnemu ljudstvu, je EU med prvimi odprla predstavništvo in s tem ljudem v tistih težkih razmerah dala upanje. Pri podeljevanju nagrade Saharova sta nas pogumna mlada blogerka in junaški Gadafijev nasprotnik ganila s svojo očaranostjo nad evropskimi vrednotami. Na Bližnjem vzhodu nas vedno znova sprašujejo, kako je Evropi uspelo iz sovražnikov napraviti prijatelje, in kako nam je uspelo prek vseh nacionalnih, verskih in svetovnonazorskih razlik dorasti v enotno Evropo. Dlje od Evrope ko gremo, lepše o njej govorijo.

Skupaj poprimimo za nalogo, da bomo to navdušenje nad evropskim združevanjem pritegnili nazaj v Evropo!

Evropa je čarna zamisel. Zamisel, ki se je porodila kot odgovor druge polovice 20. stoletja na njegovo prvo polovico. Kakšna je bila prva polovica 20. stoletja? Sovraštvo, megalomanska politika, gonja proti drugačnim, poniževanje ljudi, strelski jarki prve svetovne vojne in Stalinovi gulagi. Plinske celice Auschwitza kot najnižje dno v zgodovini civilizacije. V drugi polovici 20. stoletja nam je združitev Evrope s skupnimi evropskimi institucijami naklonila najdaljše obdobje blaginje in miru v svoji zgodovini. Leta 1989 je padla železna zavesa. Nemčija se je združila. Leta 2004 in 2007 so k EU pristopile nekdanje članice Varšavskega pakta in s tem kulturno in politično zedinile našo celino, ki je bila 40 let umetno ločena. Kakšen uspeh! Zakaj ne znamo biti ponosni na to? Zakaj dovolimo, da se ta edinstveni zgodovinski dosežek obrekuje?

Dame in gospodje,

moj stari oče se je bojeval v prvi svetovni vojni. Dvajset let kasneje je moj oče odšel v vojno, s katero je zločinski Hitlerjev režim pognal svet v plamene. Sam sem odrasel v mestu na tromeji treh dežel, kjer so morali ljudje na meji čakati v dolgih kolonah, kadar so želeli obiskati sosede v Belgiji in na Nizozemskem.

Vojno in lakoto smo premagali. Meje smo odprli. Rasizem in ksenofobijo odpravili. Danes živimo v svobodni, odprti Evropi. Evropi, ki je ponosna na svojo kulturno raznolikost.

Pripravimo torej to našo Evropo na 21. stoletje. Da bo imela tudi mlajša generacija dobre obete za gospodarsko močno, socialno pravično, svobodno in demokratično evropsko domovino.

Hvala za pozornost.