Zakonodajna pristojnost 

Evropski parlament ima ključno vlogo v sprejemanju odločitev na ravni Evropske unije. Je eden od dveh sozakonodajalcev; drugi je Svet.

Veliko večino evropske zakonodaje sprejemata skupaj Evropski parlament in Svet na podlagi predloga Evropske komisije. Ta postopek se imenuje redni zakonodajni postopek ali soodločanje.

V nekaterih primerih evropske pogodbe predvidevajo posebne zakonodajne postopke, kot sta posvetovanje in soglasje, pri katerih Parlament ni enakopraven s Svetom kot v rednem zakonodajnem postopku.

Delo Parlamenta v zvezi z zakonodajnim besedilom se začne, ko prejme predlog Evropske komisije, ki je institucija, ki sproži zakonodajni postopek. Predlog se posreduje enemu ali več odborom ter določi evropskega poslanca, ki bo zadolžen za pripravo poročila o njem. Ta poslanec se imenuje poročevalec. Ko zakonodaja obsega več področij, so lahko določeni soporočevalci iz več odborov.

Sledijo razprave med predstavniki političnih skupin in posvetovanja v iskanju kompromisa, nato pa parlamentarni odbor glasuje o osnutku poročila in ga lahko tudi spremeni. Če je besedilo sprejeto na plenarnem zasedanju, je Parlament sprejel svoje stališče.

V rednem zakonodajnem postopku imata Evropski parlament in Svet Evropske unije enaka pooblastila za sprejemanje zakonodaje na številnih področjih (na primer ekonomsko upravljanje, priseljevanje, energetika, promet, okolje in varstvo potrošnikov).

Postopek je bil pod oznako soodločanje uveden z Maastrichtsko pogodbo (1992), nato pa je bil z Amsterdamsko pogodbo (1999) razširjen in postal učinkovitejši.

Z Lizbonsko pogodbo (2009) je preimenovani redni zakonodajni postopek postal glavni zakonodajni postopek v sistemu odločanja EU.

V okviru rednega zakonodajnega postopka gre lahko zakonodajno besedilo v največ tri obravnave v Parlamentu, veljati pa lahko začne le, če se Parlament in Svet sporazumeta o končnem besedilu.

Ta postopek dejansko zagotavlja, da imajo poslanci Evropskega parlamenta kot neposredno izvoljeni predstavniki Evropejcev moč oblikovati predpise EU in usmerjati politike EU v skladu s pričakovanji svojih volivcev.

Rimska pogodba iz leta 1957 je Evropskemu parlamentu na začetku podelila svetovalno vlogo v zakonodajnem postopku; Komisija je zakonodajo predlagala, Svet pa sprejel.

Uvedba soodločanja in postopno širjenje pristojnosti Parlamenta s poznejšimi spremembami pogodb sta pomenila, da se nekateri zakonodajni postopki, ki so se v preteklosti pogosto uporabljali, zdaj uporabljajo v omejenem številu primerov.

V okviru posvetovanja lahko Evropski parlament odobri ali zavrne zakonodajni predlog ali predlaga njegove spremembe.

Svet ni pravno obvezan upoštevati mnenja Parlamenta, vendar v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije ne sme sprejeti odločitve, ne da bi ga prejel.

Ta postopek zdaj velja za zakonodajna področja, kot so izvzetja na področju notranjega trga in konkurenčnega prava.

V nekaterih primerih Pogodba o Evropski uniji ali Pogodba o delovanju Evropske unije določata, da mora Evropski parlament podati soglasje za dokončanje postopka.

To pomeni, da lahko Parlament odobri ali zavrne predlagani akt, ne more pa ga spremeniti. Če Parlament ne da soglasja, Svet akta ne more sprejeti.

Soglasje Parlamenta je potrebno pri sprejemanju nove zakonodaje o boju proti diskriminaciji.

Enako velja, kadar Svet sprejema ukrepe na področjih, na katerih pristojnosti EU niso bile izrecno dodeljene, vendar so potrebne za doseganje ciljev, določenih v evropskih pogodbah - to ureja klavzula o prožnosti v skladu s členom 352 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Postopek soglasja, ki je bil prej znan kot postopek privolitve, se poleg sprejemanja zakonodaje uporablja tudi za nekatere druge namene. Evropski parlament se zaprosi za soglasje k mednarodnim sporazumom, o katerih se pogaja Evropska unija, ali k sporazumom o pristopu ali izstopu države iz EU.

Poleg tega mora Parlament dati soglasje za odločitve Sveta v skladu s členom 7 Pogodbe o Evropski uniji, ki lahko opredelijo, da je država EU v nevarnosti resne kršitve vrednot EU ali da že resno in vztrajno krši vrednote EU.

Ko Evropski parlament in Svet sprejmeta zakonodajni akt, lahko Komisijo pooblastita za sprejemanje nezakonodajnih aktov, povezanih s tem zakonodajnim aktom.

Obstajata dve vrsti nezakonodajnih aktov:

• izvedbeni akti - z njimi želi Komisija ustvariti pogoje za enotno izvajanje zakonodajnega akta v vseh državah EU
• delegirani akti - v teh primerih je Komisija pooblaščena za dopolnitev ali spremembo nekaterih nebistvenih elementov zakonodajnega akta.

Izvedbeni akti se predložijo odborom strokovnjakov iz držav EU, Parlament pa je med postopkom obveščen in ohrani pravico do nadzora.

Na podlagi predloga pristojnega parlamentarnega odbora lahko Parlament ugovarja in navede, da osnutek izvedbenega ukrepa presega pooblastila, določena v zadevnem zakonodajnem aktu, ali da v drugih pogledih ni skladen s pravom EU.

Parlament lahko od Komisije zahteva, da ukrepe umakne ali spremeni ali da predloži nov predlog po ustreznem zakonodajnem postopku.

Delegirani akti se običajno uporabljajo, kadar je treba nekatere elemente zakonodajnega akta redno prilagajati, da se upošteva tehnični ali znanstveni napredek. V praksi Parlament in Svet kot sozakonodajalca preneseta nekatera svoja pooblastila, da bi se odločitve sprejemale hitro in učinkovito.

V skladu z določbami zakonodajnega akta lahko Parlament ali Svet v določenem roku (običajno v dveh mesecih) po prejemu uradnega obvestila nasprotuje delegiranemu aktu. V tem primeru delegirani akt ne more začeti veljati.

Evropski parlament ali Svet se lahko tudi odločita, da prekličeta prenos pooblastila na Komisijo.

Evropska komisija je pristojna za pripravo večine zakonodajnih predlogov na ravni EU.

Vendar ima Parlament na podlagi člena 255 Pogodbe o delovanju Evropske unije pravico, da Komisijo pozove, naj predloži zakonodajni predlog o določeni zadevi.

V skladu s sklenjenim sporazumom med Parlamentom in Komisijo se je Komisija zavezala, da bo na takšno zahtevo odgovorila v treh mesecih. Če se Komisija na zahtevo Parlamenta odloči, da ne bo predlagala zakonodaje, mora svoje stališče utemeljiti Parlamentu.

V Parlamentu lahko poziv k predložitvi nove zakonodaje vloži odbor, pristojen za zadevno področje, ali eden ali več poslancev Evropskega parlamenta. Odbor za proračun lahko poda mnenje o finančnih posledicah predloga.

V skladu s členom 17 Pogodbe o Evropski uniji Komisija predlaga letno in večletno načrtovanje EU. Za dosego tega cilja Komisija pripravi svoj delovni program.

Evropski parlament sodeluje s Komisijo pri pripravi njenega delovnega programa, Komisija pa mora upoštevati prednostne naloge, ki jih v tej fazi opredeli Parlament.

Ko Komisija sprejme program, se Parlament, Svet in Komisija pogovorijo in dogovorijo o skupni izjavi, v kateri so določeni cilji in prednostne naloge EU.

Podrobna ureditev sodelovanja med Parlamentom in Komisijo v zvezi z delovnim programom Komisije je določena v okvirnem sporazumu o odnosih med institucijama.