POROČILO o socialnem položaju v Evropski uniji

9.2.2005 - (2004/2190(INI))

Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve
Poročevalka: Ilda Figueiredo


Postopek : 2004/2190(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A6-0035/2005
Predložena besedila :
A6-0035/2005
Sprejeta besedila :

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o socialnem položaju v Evropski uniji

(2004/2190(INI))

Evropski parlament,

 ob upoštevanju Resolucije z dne 4. julija 2002 o sporočilu Komisije „Krepitev lokalne dimenzije evropske strategije zaposlovanja“[1],

 ob upoštevanju Resolucije z dne 25. septembra 2002 o sporočilu Komisije v zvezi s petletnim opazovalnim obdobjem evropske strategije zaposlovanja[2],

 ob upoštevanju Resolucije z dne 3. septembra 2003 o napredku pri izvajanju programa socialne politike[3],

 ob upoštevanju poročila delovne skupine za zaposlovanje „Ustvarjanje več delovnih mest v Evropi“ iz novembra 2003,

–    ob upoštevanju Resolucije Evropskega parlamenta z dne 11. novembra 2003 o invalidnih osebah kot dela evropskega leta invalidnih oseb 2003,

 ob upoštevanju Resolucije z dne 24. septembra 2003 o skupnem o skupnem Poročilu Komisije in Sveta o ustreznih in trajno uravnoteženih pokojninah[4],

–   ob upoštevanju Resolucije z dne 4. decembra 2003 o predlogu Uredbe o spremembi Uredbe (EGS) št. 1408/71 o izvajanju sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družine, ki se gibljejo v Skupnosti[5],

 ob upoštevanju Resolucije z dne 14. januarja 2004 o enakih možnostih žensk in moških v Evropski uniji[6],

 ob upoštevanju Resolucije z dne 20. aprila 2004 o sporočilu Komisije „Enake možnosti za invalidne osebe: Evropski akcijski načrt“[7],

 ob upoštevanju delovnih dokumentov Komisije z dne 18. maja 2004 o socialnem položaju v Evropski uniji,

 ob upoštevanju Poročila skupine strokovnjakov iz maja 2004 o prihodnosti socialne politike v razširjeni Evropski uniji,

–   ob upoštevanju Poročila skupine strokovnjakov „lizbonska strategija za rast in zaposlovanje – soočenje z izzivom“ iz novembra 2004,

 ob upoštevanju Sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Odboru regij o programu socialne politike (COM(2000)0379),

 ob upoštevanju pravila 45 Poslovnika,

 ob upoštevanju Poročila in Mnenja Odbora za pravice žensk in politiko enakih možnosti (A6‑0035/2005),

A. ker je socialni položaj v Evropski uniji s 25 državami članicami, po pridružitvi, maja 2004, 10 novih članic z zelo različnimi ravnmi razvoja, ki je na splošno pa pod povprečjem EU-15, takšen, da je treba posebej pazljivo spremljati socialne in razvojne teme,

B.  ker se je v zadnjih treh letih gospodarska rast prepolovila, kar je prispevalo k višji ravni brezposelnosti in prizadelo 20 milijonov oseb v EU, večino od teh so ženske, prav tako pa je opaziti zaskrbljujočo raven revščine in socialne izključenosti, saj zadnji podatki (iz leta 2001) kažejo, da je približno 70 milijonov oseb na pragu revščine, ker dejstvo, da podatki o revščini in socialni izključenosti niso posodobljeni ali v celoti ustrezni, otežuje korenitejša raziskovanja in pravočasno pripravljenost za takojšnje sprejetje ukrepov za premostitev težave in ker je treba v skladu z lizbonskimi cilji do leta 2010 doseči splošno stopnjo zaposlenosti 70 % in delež zaposlenih žensk 60 %,

C. ker prihaja do vedno večjih razlik med državami članicami, med regijami in med skupinami,

D. ker so se socialni vidiki lizbonske strategije upoštevali manj kot stabilnost cen, zmanjševanje stroškov in zmanjševanje proračunskega primanjkljaja,

E.  ker so splošne spremembe na trgu delovne sile, zlasti v industrijskem sektorju, in ker so te z zadnjimi preselitvami multinacionalk, ki so prizadele več držav članic, vodile k višji brezposelnosti med delavci v starostnem razredu med 40 in 55 let, zlasti žensk, ki imajo malo alternativnih zaposlitvenih možnosti,

F.  ker daje politika Skupnosti izreden pomen ustvarjanju delovnih mest in pravicam delavcev, zlasti skupinam prebivalcev, ki so najbolj ogroženi v zvezi z brezposelnostjo, in zlasti pravicam mladih, pri katerih je stopnja brezposelnosti v nekaterih državah članicah višja od 20 %,

G. ker še vedno obstaja znatna diskriminacija žensk pri dodeljevanju visokokakovostnih delovnih mest, v veliko državah članicah pa je struktura podpore družinam še vedno prenizka, zlasti v zvezi z varstvom malih otrok, s predšolskim izobraževanjem in s starejšimi občani, da bi lahko uskladili družinsko in poklicno življenje,

H. ob upoštevanju pomembnosti javnih storitev in socialne ekonomije pri dinamičnosti delovnih mest ter boja proti revščini in socialni izključenosti,

I.   ker pomanjkanje najnovejših in natančnih podatkov o revščini in socialni izključenosti ovira bolj poglobljeno analizo in hiter odziv na težave, ki jih je nujno treba rešiti,

J.   ker je treba takšno gibanje, ki spreminja sestavo prebivalstva, če bi se morala nova razširjena Evropa boriti z vedno večjim deležem starejših ljudi ob splošnem padcu deleža rojstev, zaradi doseganja lizbonskih ciljev temeljiteje analizirati,

K. ker poziva analiza socialnih pogojev k umestitvi socialnih posledic obstoječih ekonomskih organizacij, ob upoštevanju razširjene in močno povečane stopnje revščine, poslabšanja delovnih pogojev in socialne izključenosti skupin prebivalstva, katerih sodelovanje v družbi je v prihodnosti omejeno na nezanesljive zaposlitve, brezposelnost in otežen dostop do zdravstvene nege, primernega bivališča, pravnega sistema ali aktivnosti v prostem času ter kulture, če naštejemo le nekaj primerov nezagotavljanja človekovih in socialnih pravic

L.  ker se Evropska unija, tudi po zadnjem širjenju, sooča s pomembnimi demografskimi težavami, je potrebno priseljevanje, da bi se lahko spopadli z neposrednimi posledicami na sedanjem trgu delovne sile,

M. ker bi bila v primeru potrebe po raziskovanju učinkovitih sredstev za boj proti revščini ena od možnosti preučevanja uvedbe ukrepov držav članic, kot je na primer „minimum za preživetje“,

1. vztraja pri iskanju rešitve problema brezposelnosti, revščine in socialne izključenosti, kar bo zahtevalo revizijo obstoječih ekonomskih in finančnih politik, zlasti Pakta stabilnosti, lizbonske strategije, politik notranjih trgov in konkurenčnih politik, zato da bi ustanovili Pakt za razvoj in zaposlovanje, ki bo omogočal prednost doseganju visoke stopnje zaposlovanja in ustvarjanju dolgoročnih kvalitetnih delovnih mest, ob upoštevanju pravic delavcev, naložb in javnih storitev, ki upoštevajo visoka merila in zagotavljajo socialno vključenost, zlasti na področju izobraževanja, javnega zdravstva, otroškega varstva, nege vzdrževanih oseb, javnega prevoza in socialnih storitev;

2.  vztraja pri potrebi po preiskavi načrtovane direktive o storitvah (predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o storitvah na notranjem trgu) v zvezi s pričakovanimi posledicami za trg delovne sile in kakovost delovnih mest;

3.  verjame, da je za doseganje visoke stopnje zaposlenosti in ustvarjanje dolgoročnih, bolj kakovostnih delovnih mest zlasti potrebno slediti resnični industrijski politiki, naložbam v kanale za obsežno infrastrukturo, uskladiti raziskovalno in inovacijsko politiko z lizbonskimi cilji in jo podpirati s potrebnimi sredstvi ter izvajati politiko vseživljenjskega učenja;

4.  trdi, da so socialne in integracijske politike v središču državljanskih pravic in rasti Evropske unije ter da je v vključitev usmerjena socialna politika dejavnik, ki prispeva k razvoju;

5.  poudarja pomembnost novega programa socialne politike za obdobje od 2006 do 2010, katerega cilji so:

 socialna politika, ki temelji na spoštovanju in zagotavljanju vseh osnovnih človekovih pravic pri izvajanju vseh politik Skupnosti;

 razvoj skupne in kohezivne družbe, ki pogojuje ukrepe v prid stabilne zaposlitve in spoštovanja pravic delavcev;

 spodbujanje družbe, ki temelji na enakosti spolov in boju proti vsem oblikam diskriminacije;

 spodbujanje družbe, ki se zavzema za enake možnosti prizadetih oseb;

 porazdelitev ustvarjenega premoženja za spodbujanje dobrega počutja vseh, ki predvideva javno zagotovljen, univerzalni sistem ter zagotovljen dostop za vse do kvalitetnih javnih storitev, vključno z zdravstvom, izobraževanjem in nastanitvijo;

 socialna politika, ki upošteva vse skupine in ki je orientirana proti tisti skupnosti, ki je najbolj ranljiva in izpostavljena revščini in socialni izključenosti, vključno z otroki, starostniki, prizadetimi osebami in njihovimi družinami;

 participatorna demokracija kot del različnih socialnih in zaposlitvenih politik;

 politika izobraževanja in poklicnega usposabljanja za spodbujanje zbliževanja in priznanja kvalifikacij, ki je vezana na potrebe evropskega gospodarstva in temelji na posvetovanju z akterji na trgu delovne sile;

 uskladitev delovnih predpisov, skupaj s pravicami in zaščitnimi ukrepi, zlasti na področju socialnega skrbstva in vseživljenjskega učenja;

6.  vztraja pri zahtevi po spomladanskem srečanju, na katerem bi na podlagi zaskrbljujoče visoke ravni brezposelnosti, zlasti med mladimi in ženskami, določili glavne ekonomske smernice in hkrati spodbujali ukrepe za večjo socialno vključenost ter kvalitetno in količinsko izboljšanje zaposlenosti in okolja, ter pri zahtevi po krepitvi odprte metode usklajevanja, opozarja, da je treba za doseganje lizbonskih ciljev v zvezi s stopnjo zaposlenosti do leta 2010 ustvariti 22 milijonov novih delovnih mest;

7.  poziva Komisijo k vložitvi vseh naporov za spodbujanje boljšega okolja za ustvarjanje podjetij in podjetniškega duha, zlasti takšnih, ki so v korist malih in srednje velikih podjetij, odgovornih za veliko večino delovnih mest v EU;

8.  poziva vsa podjetja k priznanju, da so družbeno odgovorni za ohranjanje delovnih mest in razvoj zadevnih regij pri odločanju o selitvah in združevanju; ponovno poziva k usklajenosti z Resolucijo Evropskega parlamenta št. 160/2003 o zapiranju podjetij po prejemu finančne pomoči s strani EU;

9.  trdi, da morajo podjetja za izpolnitev družbene odgovornosti zagotavljati najboljše mogoče pogoje za usposabljanje zaposlenih

- v zvezi z obdobji osnovnega praktičnega usposabljanja;

- v zvezi z nenehnim usposabljanjem delovne sile;

- v zvezi s priznanjem in upoštevanjem znanja, pridobljenega s poklicnimi izkušnjami;

     verjame, da mora vsako veliko podjetje za doseganje teh ciljev oblikovati načrte in ocenjevanja znanj, katerih namen je oblikovati in razvijati kvalifikacije, o katerih bi razpravljali akterji na trgu delovne sile na eni strani in ustanove, ki nagrajujejo poklicne kvalifikacije, na drugi strani;

10. opozarja na potrebo po oblikovanju in izboljšanju kazalcev revščine v razširjeni Evropi;

11. poudarja potrebo po pomoci regijam z omejenimi možnostmi, zlasti najbolj oddaljenim regijam ter tistim obmocjem, ki so trajno strukturno zapostavljena, obmocjem, ki so bila pred kratkim deindustrializirana in obmocjem, kjer so bili pred kratkim zaprti rudniki, kar je v interesu ekonomske in socialne kohezije;

12. poudarja potrebo po pomoci za proizvodne sektorje, mikropodjetja ter mala in srednje velika podjetja, male in družinske kmetije s tradicijo in socialne ekonomije, ob upoštevanju njihove vloge pri ustvarjanju delovnih mest in blaginje;

13. vztraja pri potrebi po ukrepih, ki bi spodbujali enakost in boj proti diskriminaciji, zlasti prek nove zakonodajne iniciative, namenjene izvajanju clena 13 Pogodbe, in sicer na podrocjih pravic žensk, imigrantov in prizadetih oseb, opozarja tudi na potrebo po okrepitvi povezave med Evropskim socialnim skladom in nacionalnimi akcijskimi načrti za zaposlovanje in socialno vključenost, pa tudi po zagotovitvi potrebnih sredstev za slednjo, in zagotovitvi, da lahko nacionalni parlamenti, nevladne organizacije, ki delujejo v zgoraj navedenih območjih, in akterji na trgu delovne sile pri tem resnično sodelujejo;

14. opozarja, da pomaga vseživljenjsko učenje zadovoljiti družbeno potrebo in potrebe evropskega trga delovne sile, in trdi, da sestavlja tudi socialne pravice, ne glede na starost, spol in družbeno okolje; verjame, da bi morale biti socialno depriviligirane skupine (ženske, priseljenci, ljudje pod pragom revščine) upravičene do prednostnega nadomestila zaradi težav, s katerimi se zaradi nizke stopnje usposobljenosti in dejstva, da so marginalizirani z vidika sistemov izobraževanja in usposabljanja, navadno soočajo; zahteva ukrepe, ki bi zagotavljali posebne možnosti, oblikovane za takšne skupine, da bi zagotovili enake možnosti za vse; končno upa, da bodo postavljeni posebni cilji, zlasti za osebe, ki niso uspele dokončati srednješolsko izobrazbo: nepismeni, nesposobni, brezposelni, prizadete osebe, osebe, starejše od 50 let, migranti in ženske ob zaključku porodniškega dopusta itd.;

15. razvija zakonodajne pobude, ki bodo prispevale k ustvarjanju večjega števila delovnih mest, usklajevale delo in družinsko življenje, zagotavljale vseživljenjsko izobraževanje in usposabljanja ter lajšale civilno in socialno sodelovanje v življenju Skupnosti,

16. pozdravlja poudarek poročila Komisije v zvezi z izrednim pomenom izboljšanja stopnje zaposlovanja in priznanje Komisije, da je brezposelnost glavni vzrok za socialno izključenost;

17. vztraja pri potrebi po ucinkovitejšem obravnavanju izvora in posledic nesrec delavcev na delovnem mestu s povecanjem in okrepitvijo ukrepov nadzora;

18. vztraja, da se zmanjšajo neskladja med državami članicami in poudarja potrebo po krepitvi proračuna za naslednji finančni načrt (2007–2013) in strukturnih skladov, da bi zagotovili ustrezne ravni ekonomske in socialne kohezije ob usklajenosti dveh temeljnih zahtev: solidarnosti z novimi državami članicami in podpiranju strukturnega razvoja regij s trenutno omejenimi možnostmi ter tako okrepili dejansko skladnost;

19. poziva Komisijo k sestavi in objavi širšega in bolj natančnega seznama kazalcev in študij, zlasti o prevladujočih socialnih ciljih v okviru politik z drugih področij ter o posledicah politik Skupnosti v zvezi s povečano brezposelnostjo, socialno izključenostjo in diskriminacijo, vključno z analizami spolov ter na podlagi reprezentativnega vzorca prebivalstva.

20. zahteva, da se Komisija podrobneje ukvarja z demografskimi gibanji in njihovim vplivom na družbo, da bi preprečila nasprotni razvoj;

21. pričakuje praktične predloge v zvezi s tem, kako se lahko zahteve po boljšem izobraževanju in vseživljenjskem učenju izvajajo v državah članicah, tako da se potencial človeških virov učinkovito razvija;

22. pričakuje nov socialni program, ki bo vseboval praktične predloge o tem, kako se lahko evropski socialni model ohranja in utrjuje v globaliziranem svetu in se izboljša družbeni položaj bolj ranljivih socialnih sektorjev;

23. naroči svojemu predsedniku, da to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

  • [1]  UL C 271 E,
  • [2]  UL C 273 E, 14.11.2003, str. 192.
  • [3]  UL C 76 E, 25.3.2004, str. 226.
  • [4]  UL C 77 E, 26.3.2004, str. 251.
  • [5]  UL C 89 E, 14.4.2004, str. 124.
  • [6]  UL C 92 E, 16.4.2004, str. 329.
  • [7]  Besedila, sprejeta na ta datum, P5_TA (2004)0292.

OBRAZLOŽITEV

Socialni položaj v Evropski uniji s 25 državami članicami, po pridružitvi, maja 2004, za 10 novih članic z zelo različnimi ravnmi razvoja, ki je na splošno pod povprečjem EU-15, je takšen, da je treba posebej pazljivo spremljati socialne in razvojne teme. Omejitev strani za to poročilo ne dovoljuje poglobljene analize, zato se le-to sklicuje le na določene vidike, za katere menimo, da so nujni v povezavi z informacijami, ki so na voljo.

1. Zaposlenost, brezposelnost in delovni pogoji

Čeprav so statistični podatki nezadostni, kažejo zadnji Eurostatovi podatki[1], da je bilo konec leta 2003 od populacije 443 milijonov:

 zaposlenih 192,8 milijonov oseb, od tega 43,6 % žensk in 10,7 % oseb med 15 in 24 letom starosti. Od skupne populacije je 161 milijonov oseb zaposlenih nekje drugje, veliko pa jih ima negotova delovna mesta ali pa so zaposleni za nepolni delovni čas;

 ustvarjanje delovnih mest v EU je od leta 2002 praktično stagniralo, med leti 2003 in 2004 pa se je prvič v desetletju pokazal padec zaposlenosti;

 62,9 % oseb med 15 in 64 letom starosti je zaposlenih, vendar obstajajo med državami članicami velike razlike: v osmih državah članicah je stopnja 67 % ali več (Danska, Ciper, Nizozemska, Avstrija, Portugalska, Finska, Švedska in VB). V Italiji, Malti in Poljski je stopnja pod 57 %;

 Vendar je 10,3 % oseb med 15 in 64 letom starosti zaposleno le za nepolni delovni čas. Na splošno je v državah članicah z višjo stopnjo zaposlitve več zaposlitev za nepolni delovni čas. Tak je položaj v Nizozemski (32,8 %), Sloveniji (23,2 %) in VB (17,4 %);

 pogosto se pojavljajo negotove zaposlitve. V povprečju je 12, 9 % zaposlitev sklenjenih za določen čas, ta pojav je pogost zlasti na Poljskem(19,4 %), Portugalskem (20,6 %) in v Španiji (30,6 %);

 negotova zaposlitev na posebej krut način vpliva na ženske. Od zaposlenih za polni delovni čas je le 36,7 % žensk, medtem ko je ustrezna raven za stalno zaposlenost le 38 %;

 19,1 milijona prebivalcev EU je brezposelnih, od tega je 51,3 % žensk in 24,3 % mladih.

Zadnji podatki o brezposelnosti kažejo, da je ta pojav vse pogostejši[2]: Avgusta 2004 je bilo brezposelnih 19,3 milijona oseb, kar ustreza stopnji 9 %. Vendar je v nekaterih državah članica ta stopnja veliko višja. Tak položaj je na Poljskem (18,7 %), Slovaškem (15,7 %), v Litvi in Španiji (11 %).

Povprečna raven brezposelnosti v EU-25 je 10 %. Ustrezna raven za EU za manj kot 25 članic je 18,1 %.

Izredni Evropski svet iz Luxembourga je, kot je znano, novembra 1997 določil ambiciozno strategijo za zmanjševanje brezposelnosti ter doseganje trajne rasti zaposlitve in hkrati zmanjševanje razlik med spoloma.

Marca 2000 so bili na vrhu v Lizboni določeni cilji polne zaposlenosti z več in boljšimi zaposlitvami. Za leto 2010 so določeni naslednji cilji:

– 70 % za skupno stopnjo zaposlenosti,

– 60 % za stopnjo zaposlenosti žensk.

Spomladi 2001 je Evropski svet v Stockholmu določil cilje stopnje zaposlenosti na 55 % za osebe med 55 in 64 letom starosti.

Dejstvo je, da v letu 2003 skupna stopnja zaposlenosti, vključno z negotovimi zaposlitvami in zaposlitvami za skrajšani delovni čas ni presegla 62,9 % v EU-25.

Delitev po spolih kaže, da je stopnja zaposlenosti žensk le 55 % in da velik del tega predstavljajo negotove zaposlitve in zaposlitve za skrajšani delovni čas. Stopnja zaposlenosti moških je 71 %. Jasno je, da obstajajo na trgu delovne sile resne neenakosti.

–  Nesprejemljivi delovni pogoji za nekatere poklice v več državah članicah povzročajo bolezni in vodijo k večjemu številu delovnih nesreč (čeprav številke že od leta 1994 padajo). Leta 2000 je bilo zaradi delovnih nesreč (150 milijonov dni) ali zdravstvenih težav, povezanih z delom (350 milijonov dni) izgubljenih skoraj 500 milijonov delovnih dni.

–  Leta 2001 je bilo 3,8 % delavcev udeleženih v delovnih nesrečah, katerih posledica so bili vsaj trije delovni dnevi odsotnosti z dela (stopnja odsotnosti za tri dni ali manj je bilo 6,1 %). Delovne nesreče so povzročile smrt povprečno 80 delavcev od 100.000 delavcev,

v glavnem v ribiškem in gradbenem sektorju. V nekaterih država članicah je povprečje bistveno višje (Latvija, Belgija, Litva, Estonija, Portugalska, Švedska in VB).

Iz zgoraj naštetega je jasno, da strategije za višjo zaposlenost ne zadostujejo. Z nominalnim konvergenčnim merilom je bila omogočena prednost stabilnosti cen. Zato je nujno potrebno uvesti drugo strategijo, in sicer v obliki Pakta za razvoj in zaposlovanje, ki bi dal prednost ustvarjanju bolj kakovostnih delovnih mest, ob upoštevanju pravic delavcev.

Prav tako je treba potrebno uvesti ukrepe, ki bi določali omejitve pri združevanjih in selitvah multinacionalk, podporo proizvodnem sektorju in mikropodjetjem ter malim in srednje velikim podjetjem, podporo boju proti diskriminaciji ter zmanjševanju delovnega časa brez zmanjševanja plače, zato da bi olajševali ustvarjanje delovnih mest, usklajevanje družinskega življenja in službe ter podporo zagotavljanju vseživljenjskega izobraževanja in usposabljanja ter spodbujanju civilnega in socialnega partnerstva v življenju Skupnosti.

2. Višina plače in najnižja plača

18 od 25 držav članic izplačuje najnižjo plačo (Belgija, Češka, Estonija, Grčija, Španija, Francija, Irska, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Slovenija, Slovaška in VB).

–  1. januarja se je raven najnižje plače spreminjala od 121 EUR na mesec v Latviji, prek 498 EUR v Portugalski do 1403 EUR v Luxembourgu.

–  Primerjava kazalcev cen na podlagi paritete kupne moči (PPP) je pokazala manjše neenakosti, kar spreminja razvrstitev držav: v smislu paritete kupne moči imata Malta in Slovenija višjo najnižjo plačo kot Poljska in Španija.

–  Odstotek oseb, zaposlenih za polni delovni čas, ki prejemajo najnižjo plačo je zelo različen: od 0,8 % v Španiji in prek 1,9 % v VB in do 14 % Franciji, 15,1 % v Luksemburgu in 15,4 % v Litvi. Na splošno je v tem položaju več žensk kot pa moških.

–  Razlika med najnižjo plačo in povprečno mesečno plačo v industriji in storitvah je bila v letu 2002 od 32 % v Slovaški, prek 43 % v Portugalski in 49 % na Nizozemskem do 54 % v Malti.

–  Razlike v plačah na podlagi spola so EU-25 še vedno zelo razširjene. Primerjava je zato otežena, vendar je bila v letu 2001 v EU-15 povprečna bruto urna postavka za ženske za 16 % nižja kot pa za moške, čeprav je bila v nekaterih državah članicah, zlasti v Nemčiji in VB višja. Za nove države članice kažejo podatki, ki so na voljo, na velike razlike med državami, med njima pa najbolj izstopata Češka in Estonija.

Če želimo te razlike med plačami odpraviti, je treba ustaviti tako neposredno diskriminacijo na podlagi osnovne plače kot tudi neposredno diskriminacijo povezano z ekonomskim sodelovanjem, izbiro poklica in s kariernim napredovanjem.

3. Dohodek – BDP na prebivalca

Zneski BDP na prebivalca, na osnovi standarda kupne moči (SKM), glede na podatke Eurostata [3], v letu 2003, in ukrepi za standardizacijo kupne moči z različnimi valutami, ki bi omogočili primerjavo med državami, so prikazali velike razlike med državami članicami, in sicer:

–  50 % ali manj od povprečja EU-25: v Latviji, Estoniji, Litvi in Poljski

–  51–75 % ali manj od povprečja EU-25: na Češkem, Madžarskem, Malti, Portugalskem in Slovaškem.

–  76–100 % ali manj od povprečja EU-25: na Cipru, v Grčiji, Španiji in Sloveniji.

–  101–125 % ali manj od povprečja EU-25: v Avstriji, Belgiji, Nemčiji, na Danskem, Finskem, v Franciji, Italiji, na Nizozemskem, Švedskem in v VB.

–  126 % ali manj od povprečja EU-25: na Irski in v Luksemburgu.

Te številke kažejo na velike razlike v razvojnih ravneh med državami članicami in tako jasno dokazujejo, da še zdaleč nismo dosegli položaja ekonomske in socialne kohezije, ki je naveden tudi v Pogodbi. Tej težavi problemu je nujno posvetiti več pozornosti, in sicer z makroekonomskimi politikami ter s povečanjem skladov Skupnosti, zlasti Kohezijskega sklada in strukturnega sklada; to je pomembno še zlasti sedaj, ko so se začela pogajanja o finančni perspektivi.

4. Revščina in socialna izključenost

Eurostatove zadnje objave[4] o prebivalstvu in socialnih pogojih, ki temeljijo na merilih in 18 splošnih kazalcih, ki jih je določil Evropski svet v Laeknu decembra 2001, in ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta v Nici decembra 2000 o boju proti revščini in socialni izključenosti, kot jih je določil Evropski svet v Lizboni marca 2000, kažejo, da je treba z uporabo izvajati odprte metode koordiniranja in dati prednost državnim zaposlitvenim načrtom ter tako omogočiti sklepanje določenih zaključkov, četudi na podlagi informacij, ki niso posodobljene.

Publikacija Komisije z naslovom „Socialni položaj v Evropski uniji – 2004“ vključuje v analizi tudi deset novih članic, in sicer na podlagi informacij Eurostata[5].

–  Leta 2001 je bilo na pragu revščine približno 15 % prebivalstva EU[6] – ta odstotek pomeni v resnici 70 milijonov oseb. Številke za Grčijo in Portugalsko so bile celo 20 %, za Irsko pa 21 %. Vendar se opredelitev ravni dohodka za izračun 60 % nacionalnega povprečja med državami članicami zelo razlikuje, kar je bilo jasno izraženo že v debati o najnižji plači in porazdelitvi dohodka.

–  Socialno skrbstvo in socialna varnost sta nujna za zmanjševanje praga revščine. Brez različnih socialnih transferjev, vključno s pokojninami in drugimi vrstami podpore, bi bilo na pragu revščine 30 % prebivalstva na Finskem, 37 % na Portugalskem, 40 %v Franciji in VB ter 42 % v Italiji. To poudarja pomembnost socialnega skrbstva in politike sociale varnosti.

–  Porazdelitev socialnega skrbstva je med državami članicami zelo različna. V EU-15 je leta 2001 na Portugalskem znašala 3644 enote PPP (najnižja vrednost), v Luksemburgu pa 10.559 (najvišja vrednost).

–  Za porazdelitev dohodka so značilne tudi znatne neenakosti, tako med skupinami prebivalstva kot tudi med državami članicami. Leta 2001 je 20 % prebivalstva z najvišjim dohodkom živelo vsaj petkrat bolje kot pa 20 % prebivalstva z najnižjim dohodkom. Ta kazalec se spreminja od 3 % na Danskem do 6,5 % na Portugalskem.

–  Visok odstotek prebivalstva živi v brezposelnem gospodinjstvu[7]. Leta 2003 je v EU-15 približno 10 % oseb med 18 in 59 letom starosti živelo v gospodinjstvu, v katerem so bili vsi člani brezposelni.

Z dvigovanjem stopnje brezposelnosti v zadnjih letih in z odpravo ugodnosti v nekaterih državah članicah sta postali revščina in socialna izključenost resna težava z večjimi razsežnostmi, kot pa je navedeno v zgoraj omenjenih podatkih. To poudarja potrebo po integraciji socialne vključenosti v politike Skupnosti, zlasti monetarne politike in politike notranjega trga, zato da bi določili koncept kvalitetnih javnih storitev in hkrati določili prednosti javnih naložb na področjih, kot so zdravstvo, izobraževanje in usposabljanje, nastanitev, socialno skrbstvo, dostop do pravnega sistema, kulturnih dejavnosti in dejavnosti v prostem času ipd.

5. Izobraževanje

Obstaja splošen sporazum o pomembni vlogi izobraževanja, usposabljanja, vseživljenjskega učenja in raziskovalne dejavnosti. Vendar znatne neenakosti in neskončne nepravilnosti kažejo, da imela osvetlitev problema na vrhu v Lizboni leta 2000 le majhen učinek. Iz zadnjih podatkov je razvidno, da ostaja v nekaterih državah članicah položaj še vedno ostaja zelo resen, čeprav Komisija poudarja potrebo po prednostnih dejavnostih za zmanjševanje ravni osipa in neuspeha:

   Leta 2003 je bila raven osipa med mladimi med 17 in 19 letom starosti (ki so opustili šolanje pred zaključkom srednje šole) na Malti 48,2 %, na Portugalskem 41,1 % in v Španiji 29,8 %. Nasprotno je bila raven osipa na Slovaškem, Češkem in Poljskem le od 4,9 do 6,3 %.

–  Na področju vseživljenjskega učenja in usposabljanja prav tako obstajajo velike razlike. Na Švedskem je v letu 2003 34,2 % oseb med 25 in 64 letom starosti sodelovalo pri izobraževanju ali usposabljanju: Na Portugalskem je tako sodelovalo le 3,6 % oseb, to pa je tudi država članica z najvišjo stopnjo osipa.

Za spremembo tega položaja je treba uvesti ukrepe, prednost pa dodeliti usposabljanju in vseživljenjskemu izobraževanju.

  • [1]  Eurostat – Statistics in focus, 14/2004
  • [2]  Eurostat – Euro-indicators 122/2004 – 5. oktober 2004
  • [3]  Eurostat 37/2004, Economy and Finance
  • [4]  Eurostat št.10 in 16/2004, Prebivalstvo in socialni pogoji
  • [5]  Letno poročilo Eurostata za leto 2004.
  • [6]  O Prag relativne revščine ustreza odstotku oseb, ki živijo z manj kot 60 % povprečnega nacionalnega dohodka: z drugimi besedami, dejanski osnovni dohodek je zelo različen.
  • [7]  Opredelitev gospodinjstva, v katerem so brezposelni vsi člani, otroci in študenti do 24. leta starosti so izvzeti.

POSTOPEK

Naslov

Socialni položaj v Evropski uniji

Št. postopka

2004/2190(INI)

Podlaga v Poslovniku

čl. 45

Pristojni odbor    Datum razglasitve dovoljenja na zasedanju

EMPL

18.11.2004

Odbori, zaprošeni za mnenje
  Datum razglasitve na zasedanju

FEMM

18.11.2004

 

 

 

 

Odbori, ki niso podali mnenja
  Datum sklepa

FEMM

25.1.2005

 

 

 

 

Poročevalec
  Datum imenovanja

Ilda Figueiredo
20.9.2004

 

Obravnava v odboru

23.11.2004

17.1.2005

 

 

 

Datum sprejetja

1.2.2005

Izid končnega glasovanja

za:

proti:

vzdržani:

22

17

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Jan Andersson, Roselyne Bachelot-Narquin, Jean-Luc Bennahmias, Mihael Brejc, Udo Bullmann, Philip Bushill-Matthews, Milan Cabrnoch, Alejandro Cercas, Ole Christensen, Derek Roland Clark, Luigi Cocilovo, Ottaviano Del Turco, Harald Ettl, Richard Falbr, Ilda Figueiredo, Richard Howitt, Stephen Hughes, Jan Jerzy Kułakowski, Sepp Kusstatscher, Jean Lambert, Raymond Langendries, Bernard Lehideux, Lasse Lehtinen, Elizabeth Lynne, Mary Lou McDonald, Jamila Madeira, Thomas Mann, Mario Mantovani, Jiří Maštálka, Ana Mato Adrover, Maria Matsouka, Roberto Musacchio, Ria Oomen-Ruijten, Csaba Őry, Dimitrios Papadimoulis, Jacek Protasiewicz, Luca Romagnoli, Leopold Józef Rutowicz, José Albino Silva Peneda, Jean Spautz, Eva-Britt Svensson, Georgios Toussas, Evangelia Tzampazi, Anne Van Lancker, Anja Weisgerber, Gabriele Zimmer

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Mihael Brejc, Udo Bullmann, Richard Howitt, Lasse Lehtinen, Jamila Madeira, Roberto Musacchio, Dimitrios Papadimoulis, Luca Romagnoli, Leopold Józef Rutowicz, Eva-Britt Svensson, Georgios Toussas, Evangelia Tzampazi, Anja Weisgerber

Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Rodi Kratsa-Tsagaropoulou

Datum predložitve - A6

9.2.2005

A6–0035/2005