POROČILO o trenutnih razmerah v boju proti nasilju nad ženskami in možnih prihodnjih ukrepih
9.12.2005 - (2004/2220(INI))
Odbor za pravice žensk in politiko enakih možnosti
Poročevalka: Maria Carlshamre
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o trenutnih razmerah v boju proti nasilju nad ženskami in možnih prihodnjih ukrepih
Evropski parlament,
– ob upoštevanju pravnih instrumentov Združenih narodov na področju človekovih pravic in predvsem pravic žensk, kot so listina Združenih narodov, Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter o ekonomskih, kulturnih in socialnih pravicah, Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in njen Protokol, Konvencija proti mučenju in drugim oblikam krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja,
– ob upoštevanju drugih instrumentov ZN o nasilju nad ženskami, kot so Dunajska deklaracija in delovni program Svetovne konference o človekovih pravicah, deklaracija Generalne skupščine Združenih narodov o odpravi nasilja nad ženskami z dne 20. decembra 1993[1], resolucija o odpravi nasilja nad ženskami v družini[2], resolucija o odpravi kaznivih dejanj zoper žensk, zagrešenih v imenu časti[3], resolucija o preprečevanju kriminala in ukrepih kazenskega pravosodja za odpravo nasilja nad ženskami[4], poročila posebnih poročevalcev o nasilju nad ženskami, splošno priporočilo odbora Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) št. 19,
– ob upoštevanju izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah v Pekingu, 15. septembra 1995 in njene resolucije z dne 18. maja 2000 o nadaljevanju pekinških izhodišč za ukrepanje[5],
– ob upoštevanju listine Evropske unije o temeljnih pravicah z dne 7. decembra 2000,[6]
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. julija 1997 o potrebi, da se na celotnem območju Evropske unije sproži kampanjo za nično stopnjo strpnosti do nasilja nad ženskami, ki jo je predstavil Odbor za pravice žensk, [7]
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2005 o nadaljnjem ukrepanju po četrti svetovni konferenci o ženskah - izhodišča za ukrepanje (Peking + 10),[8]
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. septembra 2001 o pohabljanju ženskih spolnih organov[9],
– ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in politiko enakih možnosti ter mnenja Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A6‑0404/2005),
A. ker člen 6 Deklaracije ZN o odpravi nasilja nad ženskami pravi, da "deklaracija v ničemer ne vpliva na določbe državnih zakonodaj, mednarodnih konvencij, pogodb ali drugih instrumentov neke države, če te že dovolj prispevajo k odpravljanju nasilja nad ženskami";
B. ker nasilje moških nad ženskami ni le kaznivo dejanje, temveč tudi hud socialni problem; ker pomeni nasilje moških nad ženskami splošno kršitev človekovih pravic – pravice do življenja, varnosti, dostojanstva ter telesne in duševne celovitosti – in zato ovira razvoj demokratične družbe;
C. ker nasilje moških nad ženskami lahko prizadene ženske vseh starosti, ne glede na izobrazbo, gmotno stanje ali družbeni položaj; ker obsežne raziskave razširjenosti nasilja, izvedene na Švedskem, v Nemčiji in na Finskem kažejo, da je bilo vsaj 30 - 35 % žensk med 16 in 67 let kdaj žrtev fizičnega ali spolnega nasilja[10]; in če k temu dodamo še pšihološko nasilje, se ta številka povzpne na 45-50%;
D. ker je nasilje moških nad ženskami splošen pojav, povezan z nepravično porazdelitvijo moči med spoloma, ki še vedno zaznamuje našo družbo; ker je nezadostna enakopravnost eden od razlogov, da se o tovrstnem zločinu ni dovolj govorilo in se ga preganjalo;
E. ker je za nasilje, s katerim se srečujejo ženske, značilno, da ga zagrešijo bližnji sorodniki ali partnerji;
F. ker je treba poleg sprejetja ukrepov pomoči žrtvam nasilja oblikovati tudi proaktivne in preventivne strategije, ki bi bile namenjene storilcem nasilja tistim, za katere obstaja nevarnost, da to postanejo, in bi vključevale učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazenske ukrepe;
G. ker je nepravična porazdelitev moči med spoloma osnova za vse oblike nasilja nad ženskami; ker se lahko oblike nasilja nad ženskami razlikujejo glede na kulturne tradicije ter etnično in socialno poreklo; ker so pohabljanje ženskih spolnih organov in tako imenovani zločini iz časti ter prisilne poroke prav tako nova stvarnost Evropske unije;
H. ker ostaja nasilje moških nad ženskami dostikrat prikrito in znotraj doma, kar je posledica tega, da družba nasilja ne kaznuje ustrezno; ker se nasilje moških nad ženskami pogosto opravičuje s pravili, ki so globoko zakoreninjena v določeni tradiciji in kulturi;
I. ker je samo nekaj držav članic zbralo podatke in pripravilo statistike o razširjenosti različnih oblik nasilja moških nad ženskami, zaradi česar je težko določiti resničen obseg takega nasilja in posledično pripraviti učinkovit odziv na institucionalni ravni;
J. ker na ravni EU ni bila izvedena natančna raziskava stroškov ter družbenih in človeških posledic nasilja moških nad ženskami, kar je ključnega pomena za opozarjanje na ta pojav in boj proti tej hudi kršitvi človekovih pravic;
K. ker je nasilje moških nad ženskami pomemben dejavnik, ki odloča o tem, ali bodo ženske in dekleta postale žrtve trgovanja z ljudmi za spolno izkoriščanje ter za druge namene in prostitucijo; ker raziskave kažejo, da je bilo spolnemu izkoriščanju v otroštvu ali kasneje izpostavljeno med 65 % in 90 % prostitutk;
L. ker je nasilje moških nad ženskami ovira za sodelovanje žensk v družbi in na trgu delovne sile ter lahko vodi do marginalizacije in revščine;
M. ker veliko število poročil kaže, da so ženske najbolj izpostavljene hudemu nasilju s strani njihovega (bivšega) zakonskega partnerja med postopkom ločevanja ali kmalu po njem;
N. ker nasilje nad ženskami kot materami posredno ali neposredno vpliva in ima dolgotrajne negativne učinke na čustveno in duševno zdravje njihovih otrok in lahko povzroči, da se začarani krog nasilja in zlorabe ponavlja iz generacije v generacijo;
O. ker je poleg ekonomske odvisnosti, s katero se sooča veliko število žensk, eden pomembnih razlogov zaradi katerega ženske ne prijavijo, da so bile žrtve nasilja, zlasti nasilja v družini in spolnega nasilja, staro prepričanje družbe, da so same krive za nasilje ali da je to osebna zadeva, pa tudi njihova želja, da bi ostale v razmerju in obdržale družino skupaj, in ker ženske nasilja ne prijavijo tudi zaradi nezaupanja do policije, sodstva in socialnih služb;
P. ker je nevarnost nasilja moških nad ženskami večja v družbi, ki nasilja ne obsoja dovolj jasno in odločno; ker sta zakonodaja in njeno dejansko izvajanje pomembni orodji pri preprečevanju nasilja;
Q. ker ima v sporočilu Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o vzpostavitvi okvirnega programa Temeljne pravice in pravosodje za obdobje 2007–2013 (KOM(2005)0122) boj proti nasilju nad ženskami, otroki in mladimi zelo pomembno vlogo kot del oblikovanja resničnega območja svobode, varnosti in pravice;
R. ker želi spomniti na ocene, ki jih je 21. junija 2005 v svojem govoru v Evropskem parlamentu podal podpredsednik Evropske komisije Franco Frattini, po katerih vsako leto zaradi nasilja s strani intimnih partnerjev v Evropi umre med 700 in 900 žensk, ta ocena pa naj bi bila celo prenizka;
A) Nasilje nad ženskami
1. kar zadeva nasilje moških nad ženskami, Komisiji in državam članicam priporoča:
(a) naj ga obravnavajo kot kršitev človekovih pravic, ki odraža nepravične odnose moči med spoloma v naši družbi, in sprejmejo pristop pri oblikovanju politik, ki bo lahko zajel vse vidike tega pojava in med drugim vključeval učinkovite preprečevalne in kazenske ukrepe,
(b) naj obravnavajo nasilje moških nad ženskami kot strukturni fenomen in temeljno oviro pri prizadevanjih za premagovanje neenakosti med ženskami in moškimi,
(c) naj imajo nično stopnjo strpnosti do vseh oblik nasilja nad ženskami,
(d) naj uvedejo okvirni način sodelovanja med vladnimi in nevladnimi organizacijami, preko katerega bi oblikovali politike in dejavnosti za boj proti pojavu nasilja v družini,
(e) naj, v sodelovanju z Eurostatom, Agencijo za temeljne pravice in bodočim Inštitutom za preučevanje vprašanj enakosti spolov, določijo usklajene metodologije, definicije in merila, za zbiranje primerljivih in združljivih podatkov na celotnem območju Evropske unije v zvezi z nasiljem moških nad ženskami, zlasti obsežnih raziskav razširjenosti nasilja,
(f) naj določijo nacionalne poročevalce, ki bodo zbirali, si izmenjevali in obdelovali podatke in statistike o nasilju moških nad ženskami, vključno s podatki o otrocih, ki morajo odraščati v nasilnem okolju, in spodbujajo izmenjavo najboljših praks med državami članicami ter državami pristopnicami in državami kandidatkami,
(g) naj pri vseh dejavnostih v zvezi z nasiljem moških nad ženskami, izpostavijo posledice, ki jih ima nasilje za otroke,
(h) naj uvedejo enoten sistem beleženja primerov nasilja za vse pristojne organe, kot na primer sodne organe, policijo, bolnišnice in socialne službe, da bi tako zagotovili enotno beleženje podatkov in obsežnejšo uporabo le teh,
(i) naj zagotovijo ustrezno izobraževanje in usposabljanje za strokovnjake, zadolžene za beleženje primerov nasilja in zbiranje podatkov o nasilju v družini, da bi ti lahko svoje delo dosledno opravljali,
(j) naj nameni sredstva za preučitev stroškov nasilja moških nad ženskami v EU,
(k) naj namenijo potrebna sredstva za nadzorovanje možnih držav članic pri njihovih dejavnostih in napredku glede odnosa do žensk na vseh področij ter naj varnost žensk in ustrezen odnos do njih predpišejo kot merilo za pridružitev uniji,
(l) naj razvijejo programe in raziskave, katerih predmet bi bile članice specifičnih kulturnih skupin ali narodnostnih manjšin, da bi preučili oblike nasilja, s katerimi se te ženske srečujejo, in predvideli ustrezno ukrepanje;
B) Nasilje v družini
2. poziva države članice, naj uvedejo partnerske programe med organi kazenskega pregona, NVO, zavetišči za žrtve in ostalimi pristojnimi organi in naj okrepijo sodelovanje, da zagotovijo učinkovito izvajanje zakonov za boj proti nasilju moških nad ženskami ter da spodbujajo ozaveščenost uradnikov na vseh ravneh o težavah, povezanih z nasiljem moških nad ženskami;
3. poziva države članice, naj v svoji nacionalni zakonodaji sprejmejo ustrezne ukrepe, ki zadevajo nasilje moških nad ženskami, zlasti:
(a) priznajo spolno nasilje v zakonski zvezi kot zločin; in posilstvo v zakonu kot kaznivo dejanje,
(b) v nobenem primeru ne upoštevajo sklicevanja na kulturne tradicije kot olajševalno okoliščino v primeru nasilja nad ženskami, zločinov iz časti in pohabljanja ženskih organov,
(c) sodelujejo in izmenjujejo podatke o najboljših praksah z organi držav, ki imajo več izkušenj s problemom zločina iz časti,
(d) zagotovijo žrtvam pravico do varnega dostopa do sodnega varstva in njegovega učinkovitega izvajanja, vključno z zagotovitvijo odškodnine,
(e) spodbujajo preganjanje oseb, ki so sodelovale pri zločinih iz časti, kot na primer družinskih članov storilca, ki so izvršitev zločina spodbujali ali ukazali, ter na ta način pokažejo, da so tovrstni zločini nesprejemljivi,
(f) upoštevajo dejstvo, da bi morali otroke, ki so priča nasilju nad materami, obravnavati kot žrtve, in preučijo, ali so upravičeni do odškodnine v skladu z nacionalno zakonodajo,
(g) upoštevajo tveganja skupnega skrbništva s storilcem nasilja ter sprejmejo učinkovite ukrepe, ki bi zagotovili varno okolje za prevzem in predajo otroka v primerih ločitve ali razveze;
(h) ne upoštevajo dejanja pod vplivom alkohola kot olajševalno okoliščino, na katero bi se lahko sklicevalo v primeru nasilja moških nad ženskami;
4. poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev večjega varstva in boljše podpore žrtvam in tistim, ki lahko postanejo žrtve nasilja nad ženskami:
(a) z zagotavljanjem ustreznega varstva in pravnih, zdravstvenih, socialnih in psiholoških storitev ter pomoči, vključno s policijsko zaščito,
(b) z zagotavljanjem ustreznega usposabljanja osebja pristojnih organov, ki se ukvarjajo z nasiljem moških nad ženskami, kot so policisti, pravno osebje, zdravstveno osebje, strokovni delavci/delavke v izobraževanju in vzgoji, mladinski in socialni delavci/delavke ter osebje v zaporih; pri usposabljanju je potrebno upoštevati tudi vidik otrok; v primeru pomoči v obliki govorne terapije je še posebej pomembno, da je otroški psiholog ali terapevt seznanjen z vprašanjem nasilja moških nad ženskami, zato da ne bi problema nasilja očeta nad materjo zmanjševal ali podcenjeval,
(c) s priznavanjem pomembnosti dejstva, da se žrtvam nasilja, tako ženskam kot otrokom, zagotovi podporo in se jim na ta način pomaga, da finančno in psihološko niso več odvisni od storilca nasilja,
(d) z zagotavljanjem vse potrebne pomoči ženskam in njihovim otrokom v primerih ločitve ali razveze, pri čemer jim je potrebno nuditi tudi začasno prebivališče,
(e) z ustanavljanjem varnih hiš in zagotavljanjem ustreznih finančnih sredstev,
(f) z zagotavljanjem minimalnih finančnih sredstev za ženske, ki nimajo dohodkov, da bi jim, ob hkratni podpori svetovalnih centrov, omogočili ponovno vključitev v družbo na varen način,
(g) s preučitvijo možnosti za ustanovitev agencije, ki združuje različne službe, kjer se lahko žrtve obrnejo na ustrezne organe: predstavnike policije, javnega tožilca ter socialnih in zdravstvenih služb,
(h) z načrtovanjem služb in centrov za pomoč in podporo otrokom, katerih matere so žrtve nasilja,
(i) z zagotavljanjem socialne in psihološke pomoči otrokom, ki so bili priča nasilju v družini,
(j) z omogočanjem brezplačnega testiranja bolezni v primeru posilstva,
(k) z zagotavljanjem strokovne pomoči in terapije za vse storilce nasilja,
(l) z zagotavljanjem ustrezne zaščite za priseljence v državah članicah, še posebej matere samohranilke in njihove otroke, ki pogosto nimajo ustrezne obrambe ali znanja o tem, kje poiskati pomoč v primeru nasilja v družini;
5. poziva države članice, naj si v boju proti zločinom iz časti pomagajo s programom Daphne II, naj ustanovijo in podprejo več zatočišč za ženske, ki so žrtve nasilja nasploh ali pa žrtve zločinov iz časti, in naj zagotovijo usposabljanje strokovnjakov, ki pomagajo žrtvam zločinov iz časti;
6. poziva Evropsko unijo, naj se loti vprašanja zločina iz časti, ki je postal evropski problem čezmejnih razsežnosti, in zahteva od komisarja Frattinija, naj izpolni obljubo o organiziranju evropske konference na to temo;
7. poziva države članice, naj poskrbijo, da se odpravi prikrivanje, ki v družbi še vedno spremlja nasilje moških nad ženskami, zlasti nasilje v družini, in sprejme ukrepe za dvig skupinske zavesti in zavesti posameznikov glede nasilja moških nad ženskami;
8. poziva države članice, naj osveščajo javnost in pripravijo programe informiranja o nasilju v družini, ter preko izobraževalnega sistema in medijev odpravljajo stereotipe o vlogi ženk v družbi;
9. poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za boj proti pohabljanju ženskih spolnih organov; poudarja, da morajo preprečevanje in prepoved pohabljanja ženskih spolnih organov ter pregon storilcev postati prednostne naloge vseh zadevnih politik in programov Evropske unije; poudarja, da bi se priseljenci, ki prebivajo v Skupnosti, morali zavedati, da pohabljanje ženskih spolnih organov močno prizadene zdravje žensk in predstavlja kršitev človekovih pravic; poziva Komisijo, naj v tem pogledu oblikuje celovit strateški pristop na evropski ravni in pohabljanju ženskih spolnih organov v Evropski uniji končno naredi konec;
10. poziva države članice, da pohabljanje ženskih spolnih organov opredelijo za nezakonito dejanje nasilja proti ženskam, ki je kršenje njihovih temeljnih pravic in hud napad na njihovo telesno integriteto; takšno dejanje, uperjeno proti državljanom EU ali osebam s prebivališčem v EU, je nezakonito, ne glede na to, kje ali v kateri državi je storjeno;
11. poziva države članice, naj izvajajo posebne zakonske določbe proti pohabljanju ženskih spolnih organov oziroma sprejmejo takšne zakone in preganjajo vse, ki pohabljajo ženske spolne organe;
12. poziva h kazenskemu pregonu zdravnikov, ki pohabljajo spolne organe mladih žensk in deklet, in k odvzemu njihove zdravniške licence;
13. poziva države članice, naj zagotovijo, da so v primerih, ko so spolno pohabljeni mladoletni posamezniki, pravno odgovorni starši;
14. poziva države članice, naj zagotovijo, da je pohabljanje spolnih organov utemeljen razlog za pridobitev azila, s čimer bi prosilce za azil zaščitili pred nečloveškim ravnanjem;
15. prosi Komisijo, da razglasi Evropsko leto proti nasilju moških nad ženskami, kot je Parlament že večkrat zaprosil in oblikuje delovni načrt, ki bo omogočil boljše opozarjanje na ta pojav in obsodbo trenutnih razmer;
16. poziva Komisijo, naj za obdobje 2007-2013 sprejme program "Boj proti nasilju" kot poseben del splošnega programa "Temeljne pravice in pravosodje";
17. meni, da je izredno pomembno zbrati zanesljive statistične podatke o naznanitvah nasilnega ali nečloveškega ravnanja organom kazenskega pregona s strani žensk;
18. obžaluje, da statistični podatki še naprej ostajajo neverodostojni in nezanesljivi, ker organi pregona v primeru neukrepanja običajno ne zabeležijo omenjenih naznanitev;
19. zato poziva države članice, da zagotovijo zabeleženje vseh naznanitev žensk zaradi nasilnega ali nečloveškega ravnanja, tako kot tudi odstotka primerov, v katerih so organi kazenskega pregona ukrepali, ter vrsto sprejetih ukrepov;
20. opozarja, da je breme dokazovanja pogosto naloženo ženskam, ki so že sicer v manj ugodnem položaju;
21. poziva Komisijo, da vzpostavi mehanizem, na podlagi katerega bo mogoče ugotoviti, v katerih državah članicah so razmere na področju nasilja nad ženskami primerjalno slabše;
22. naroči svojemu predsedniku, da to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, strokovnim zdravstvenim organom ter potrošniškim organizacijam.
- [1] Resolucija Generalne skupščine ZN 48/104 z dne 20. decembra 1993
- [2] Resolucija Generalne skupščine ZN 58/147 z dne 19. februarja 2004
- [3] Resolucija Generalne skupščine ZN 57/179 z dne 30. januarja 2003
- [4] Resolucija Generalne skupščine ZN 52/86 z dne 2. februarja 1998
- [5] UL C 59, 23. 2. 2001, str. 258.
- [6] UL C 364/01, 18.12.2000, str. 1.
- [7] UL C 286, 22. 9. 1997, str. 247.
- [8] P6_TA(2005)0073.
- [9] UL C 77 E, 28. 3. 2002, str. 126.
- [10] Markku Heiskanen, Minna Piispa,: "Faith, Hope, Battering". A Survey of Men’s Violence against Women in Finland. Statistikcentralen Finland, Justice 1998:20, Helsinki 1998.
Eva Lundgren in drugi:"Captured Queen". Men's violence against women in 'equal' Sweden – a prevalence study, Univerza v Uppsali 2001;
Monika Schröttle in drugi: "Health, well-being and personal safety of women in Germany", Zvezno ministrstvo za družino, starejše, ženske in mladino, 2004.
EXPLANATORY STATEMENT
Men's violence against women is an extensive and complex problem. This report confines itself, primarily, to men's violence against women in close relationships within the EU. Initially, there is a need to answer a fundamental question. To what extent should political decisions concerning men's violence against women be taken at European level?
The point of departure for this report is that there are significant arguments in favour of a serious attempt also to find common guidelines and minimum requirements at European level as well. The most crucial argument is that men's violence against women is a violation of human rights. Above all, the violence typically perpetrated against women is not prosecuted as vigorously as the violence typically perpetrated against men.
A common requirement of all Member States of the EU is that they must fulfil the fundamental criteria applying under the rule of law. Obviously, violence has no place in a civilised society. Naturally there are national and regional differences in laws and case-law within the EU but, for example, a country which does not consider murder to be a criminal offence could not become a member. One of the most important tasks under the rule of law is precisely to protect citizens' lives and health against violence.
This fundamental idea was introduced in 1690 by the British philosopher John Locke in his classic work 'Two Treatises on Government'. A government should be regarded as a tool for the defence of fundamental rights, the most fundamental civil right being the right to life and physical safety. This is the moral, normative basis for the State and, hence, its raison d'être. Citizens confer their right to legislate and rule on the State but this presupposes in turn that the State fulfils its basic commitment, i.e. to protect the lives, freedom and property of its citizens. Any State which fails in this task has broken the contract. On the basis of that principle, it can be shown that men's violence against women is a challenge to the contract of which all common policy is an expression. All violence is a challenge to our civilisation, to the rule of law, regardless of victim or perpetrator.
The fundamental point in this context, however, is that, in the EU, there is a systematic discrepancy between how crimes of violence are treated and punished depending on the gender of the victim.
The violence to which men are typically subjected occurs in a public environment and is perpetrated by a male acquaintance or stranger, whereas women are subjected to violence in a private environment where the perpetrator is a man known to the victim, very often a man with whom the women has, or has had, a sexual relationship. It does occur that women batter men in close relationships but the overwhelming proportion of violence in these contexts has a male perpetrator and a female victim. The most crucial difference politically is that private violence against women is not prosecuted as vigorously or seriously as public violence against men.
While violence in the street or other public environments - which primarily affects men - has been a criminal offence for centuries, it is relatively recent that violence occurring in the home and in private life - which primarily affects women - has also been made a criminal offence.
Well into the 20th century, Europe had laws which in various ways excused domestic violence by men against women and children. In many Member States, for example, men's violence against women in the home was not a crime subject to public prosecution until the later decades of the 20th century, in some countries as late as the 1990s. The remnants of this historical legacy live on in the EU; we can see it in case- law, attitudes and perceptions about the less serious nature of private violence.
However, towards the end of the 1990s, views of the violence to which women are subjected began to change. The seminal document was The Declaration on the elimination of violence against women adopted by the UN General Assembly in 1993. This was the first time that a UN document had put men's violence against women in a gender power perspective; it explicitly links violence to the superior position of men and the subordinate position of women. From this point of view, the violence is a result of, and a way of maintaining men's position of power:
Violence against women is a manifestation of historically unequal power relations between men and women, which have led to domination over and discrimination against women by men and to the prevention of the full advancement of women, and that violence against women is one of the crucial social mechanisms by which women are forced into a subordinate position compared with men (United Nations 1993).
Violence against women is not simply confined to physical violence, and the separation between private and public has disappeared. Unfortunately, this division is still far too typical of how we deal with the issue of men's violence against women in practice, particularly the perception that the State should not interfere in the private lives of its citizens. This notion has also been instrumental in the law enforcement agencies' systematic failings in prosecuting men's violence against women. This discrimination is a violation of fundamental democratic and human rights, which is a serious matter in its own right.
The extent of men's violence against women is also a major social problem. There are as yet no reliable studies showing exactly how great the problem is at EU level but the three national prevalence studies carried out in Finland in 1999, Sweden in 2001 and Germany in 2004 indicate that previous assessments have vastly underestimated the extent of the problem. Using the UN's definition of violence against women as their point of reference, these studies show that 40 - 50% of women in these three countries have at some point in their lives been subjected to violence by a man. The corresponding figure for the EU as a whole would be very high: 80 ‑ 100 million women. Obviously, effective measures must be based on correct facts and figures. The need for similar studies in other Member States is therefore acute. Neither is it known how much this violence costs the EU in purely economic terms. There is also a need for a fundamental analysis in this area.
Since March 2004, Amnesty International has been waging a global campaign against violence against women, which it describes as one of the most serious violations of human rights of our age. Amnesty points out that a large number of states with operational legislation in this area systematically fail to investigate and prosecute these crimes. Your rapporteur shares Amnesty's views in this respect.
A majority of the men who batter have themselves seen their father batter their mother. According to Save the Children, there are between 100 000 and 200 000 children in Sweden alone who see and hear such physical abuse. The corresponding figure for the Union as a whole would be 5 - 10 million children. It is an old axiom that children do not do as we say but as we do. It is therefore crucial to take a serious view of men's violence against women in close relationships as a decisive issue for the future of Europe. Only then can we put an end to this barbaric tradition.
In the light of this situation, it is therefore one of the most important tasks of a common European policy based on respect for fundamental human rights to combat all forms of discrimination in the legal treatment of such violence. Violence against women is an equally serious crime as violence against men. This must be a natural point of departure, a minimum requirement of all States which are, or wish to become, members of the EU.
MNENJE Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (30.11.2005)
za Odbor za pravice žensk in politiko enakih možnosti
o trenutnih razmerah v boju proti nasilju nad ženskami in možnih prihodnjih ukrepih
(2004/2220(INI))
Pripravljavka mnenja: Edith Mastenbroek
POBUDE
Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve poziva Odbor za pravice žensk in politiko enakih možnosti, kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
A. ker ima v sporočilu Komisije Svetu in Evropskem parlamentu o vzpostavitvi okvirnega programa Temeljne pravice in pravosodje za obdobje 2007–2013 (KOM(2005)0122) boj proti nasilju nad ženskami, otroki in mladimi zelo pomembno vlogo kot del oblikovanja resničnega območja svobode, varnosti in pravice,
B. ker želi spomniti na ocene, ki jih je 21. junija 2005 v svojem govoru v Evropskem parlamentu podal podpredsednik Evropske komisije Franco Frattini, po katerih vsako leto zaradi nasilja s strani intimnih partnerjev v Evropi umre med 700 in 900 žensk, ta ocena pa naj bi bila celo prenizka,
1. poziva države članice, da pohabljanje ženskih spolnih organov opredelijo za nezakonito dejanje nasilja proti ženskam, ki je kršenje njihovih temeljnih pravic in hud napad na njihovo telesno integriteto; takšno dejanje, uperjeno proti državljanom EU ali osebam s prebivališčem v EU, je nezakonito, ne glede na to, kje ali v kateri državi je storjeno;
2. poziva države članice, naj zagotovijo, da so v primerih, ko so spolno pohabljeni mladoletni posamezniki, pravno odgovorni starši;
3. poziva države članice, naj zagotovijo, da je pohabljanje spolnih organov utemeljen razlog za pridobitev azila, s čimer bi prosilce za azil zaščitili pred nečloveškim ravnanjem;
4. meni, da je izredno pomembno zbrati zanesljive statistične podatke o naznanitvah nasilnega ali nečloveškega ravnanja organom kazenskega pregona s strani žensk;
5. obžaluje, da statistični podatki niso vredni zaupanja in niso zanesljivi, ker organi kazenskega pregona običajno ne zabeležijo omenjenih naznanitev;
6. zato poziva države članice, da zagotovijo zabeleženje vseh naznanitev žensk zaradi nasilnega ali nečloveškega ravnanja, tako kot tudi odstotka primerov, v katerih so organi kazenskega pregona ukrepali, ter vrsto sprejetih ukrepov;
7. opozarja, da je breme dokazovanja krivde pogosto naloženo ženskam, ki so že sicer v manj ugodnem položaju;
8. poziva Komisijo, da vzpostavi mehanizem, na podlagi katerega bo mogoče ugotoviti, v katerih državah članicah so razmere na področju nasilja nad ženskami primerjalno slabše.
POSTOPEK
|
Naslov |
Trenutne razmere v boju proti nasilju nad ženskami in možni prihodnji ukrepi | |||||
|
Št. postopka |
||||||
|
Pristojni odbor |
FEMM | |||||
|
Mnenje pripravil |
LIBE | |||||
|
Okrepljeno sodelovanje Datum razglasitve na zasedanju |
| |||||
|
Pripravljavec/-ka mnenja |
Edith Mastenbroek | |||||
|
Nadomeščeni/-a pripravljavec/-ka mnenja |
| |||||
|
Obravnava v odboru |
14.11.2005 |
|
|
|
| |
|
Datum sprejetja |
24.11.2005 | |||||
|
Izid končnega glasovanja |
za: proti: vzdržani: |
32 0 0 | ||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Edit Bauer, Mihael Brejc, Kathalijne Maria Buitenweg, Michael Cashman, Charlotte Cederschiöld, Carlos Coelho, Agustín Díaz de Mera García Consuegra, Rosa Díez González, Kinga Gál, Patrick Gaubert, Adeline Hazan, Lívia Járóka, Ewa Klamt, Wolfgang Kreissl-Dörfler, Barbara Kudrycka, Stavros Lambrinidis, Sarah Ludford, Edith Mastenbroek, Martine Roure, Inger Segelström, Manfred Weber, Stefano Zappalà, Tatjana Ždanoka, Johannes Blokland, Giusto Catania | |||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Gérard Deprez, Genowefa Grabowska, Jeanine Hennis-Plasschaert, Sylvia-Yvonne Kaufmann, Bill Newton Dunn, Herbert Reul, Marie-Line Reynaud | |||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Margaret Bowles, Othmar Karas | |||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
... | |||||
POSTOPEK
|
Naslov |
Trenutne razmere v boju proti nasilju nad ženskami in možni prihodnji ukrepi | |||||||||||
|
Št. postopka |
||||||||||||
|
Podlaga v Poslovniku |
Člen 45 | |||||||||||
|
|
| |||||||||||
|
Pristojni odbor |
FEMM | |||||||||||
|
Odbori, zaprošeni za mnenje |
LIBE 18.11.2004 |
|
|
|
| |||||||
|
Odbori, ki niso dali mnenja |
|
|
|
|
| |||||||
|
Okrepljeno sodelovanje |
0.0.0000 |
|
|
|
| |||||||
|
Poročevalec(-ka) |
Maria Carlshamre 25.11.2004 |
| ||||||||||
|
Nadomeščeni(-a) poročevalec(-ka) |
|
| ||||||||||
|
Obravnava v odboru |
21.06.2005 |
24.11.2005 |
29.11.2005 |
|
| |||||||
|
Datum sprejetja |
29.11.2005 | |||||||||||
|
Izid končnega glasovanja |
za: proti: vzdržani: |
29 0 0 | ||||||||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Edit Bauer, Hiltrud Breyer, Maria Carlshamre, Edite Estrela, Ilda Figueiredo, Věra Flasarová, Lissy Gröner, Zita Gurmai, María Esther Herranz García, Anneli Jäätteenmäki, Lívia Járóka, Rodi Kratsa-Tsagaropoulou, Pia Elda Locatelli, Astrid Lulling, Angelika Niebler, Siiri Oviir, Teresa Riera Madurell, Raül Romeva i Rueda, Amalia Sartori, Eva-Britt Svensson, Anne Van Lancker, Corien Wortmann-Kool, Anna Záborská | |||||||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Mary Honeyball, Zita Pleštinská | |||||||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Thijs Berman, Marianne Mikko, Karin Scheele, Kathy Sinnott | |||||||||||
|
Datum predložitve – A6 |
9.12.2005 |
A6-0404/2005 | ||||||||||