Poročilo - A6-0013/2006Poročilo
A6-0013/2006
Evropski parlament

POROČILO o selitvi proizvodnje v okviru regionalnega razvoja

30.1.2006 - (2004/2254(INI))

Odbor za regionalni razvoj
Poročevalec: Alain Hutchinson


Postopek : 2004/2254(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A6-0013/2006
Predložena besedila :
A6-0013/2006
Razprave :
Glasovanja :
Sprejeta besedila :

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o selitvi proizvodnje v okviru regionalnega razvoja

(2004/2254(INI))

Evropski parlament,

– ob upoštevanju Listine o temeljnih socialnih pravicah delavcev iz leta 1989 in pripadajočega akcijskega programa,

– ob upoštevanju Direktive Sveta 94/45/ES z dne 22. septembra 1994 o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev ali uvedbi postopka obveščanja in posvetovanja z delavci v družbah ali povezanih družbah na območju Skupnosti[1],

– ob upoštevanju Direktive Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti[2],

– ob upoštevanju Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov[3],

– ob upoštevanju Direktive 2002/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2002 o določitvi splošnega okvira za obveščanje in posvetovanje z delavci v Evropski skupnosti[4],

– ob upoštevanju sporočila Komisije - Smernice o državni regionalni pomoči[5],

– ob upoštevanju sporočila Komisije - Ponovna ocena smernic o državni regionalni pomoči za obdobje po 1. januarju 2007[6],

– ob upoštevanju Uredbe Komisije (ES) št. 2204/2002 z dne 12. decembra 2002 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe o ES za državne pomoči na področju zaposlovanja[7],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. aprila 2004 o sporočilu Komisije - Tretje poročilo o gospodarski in socialni koheziji[8],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2005 o predlogu uredbe Sveta o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu[9],

– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2003 o zapiranju podjetij, ki so prejemala finančno pomoč Evropske unije[10],

– ob upoštevanju členov 87(3), 136 in 158 Pogodbe ES,

– ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

– ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj in mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A6‑0013/2006),

A. ker je cilj regionalne razvojne politike podpirati razvoj regij v Evropski uniji; ker je zato potrebno zagotoviti usklajenost med regionalno razvojno politiko in konkurenčno politiko, kar pomeni, da javne pomoči ne smejo spodbujati selitev gospodarskih dejavnosti,

B. ker je kohezijska politika sredstvo, ki Evropski uniji omogoča zmanjšanje razlik v najrevnejših regijah, in je bistvena za podporo podjetjem in naložbe v infrastrukturne projekte v navedenih regijah; ker je javna pomoč pravno sredstvo za doseganje tega cilja,

C. ker se podjetja odločijo za selitev svojih dejavnosti zaradi številnih razlogov, od katerih nekateri niso v ničemer povezani z vprašanji produktivnosti, učinkovitosti ali rentabilnosti; ker pa so lahko posledice takih selitev ukinitve številnih delovnih mest in gospodarske težave, ki imajo posebno velik vpliv na regionalni razvoj, ker obstaja v zapuščeni regiji le malo možnosti za zaposlitev,

D. ker je glede na to situacijo na ravni Skupnosti nujno treba sprejeti pravni regulativni okvir za vzpostavitev sistemov nadzora, namenjenih ovrednotenju gospodarskih in socialnih stroškov vsake selitve proizvodnje; ker je Evropski parlament v svoji Resoluciji z dne 6. julija 2005 o predlogu Uredbe Sveta o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu[11] pozval k sprejetju vseh potrebnih pravnih ukrepov, s katerimi bi zagotovili, da podjetja, ki prejemajo finančno pomoč Skupnosti, ne bi svojih obratov za daljše ali vnaprej določeno obdobje premestila na drugo območje, in k sprejetju določbe, s katero bi se prepovedalo sofinanciranje projektov, ki imajo za posledico bistveno izgubo delovnih mest ali zapiranje obratov na njihovih obstoječih lokacijah; ker je Parlament v svoji Resoluciji z dne 15. decembra 2005 o vlogi neposredne državne pomoči kot orodju regionalnega razvoja[12] tudi menil, da pomoč EU za preselitev podjetij ne prispeva k evropski dodani vrednosti, zato jo je ocenil kot nepotrebno,

E. ker globalizacija, tehnološki napredek in odstranjevanje ovir za vstop v nekatere države olajšujejo mednarodne izmenjave ter Evropski uniji ponujajo možnosti v globaliziranem svetu, ker pa lahko tudi povečajo nevarnost selitve proizvodnje,

F. ker bi javna pomoč morala prispevati k ustvarjanju trajnih delovnih mest,

G. ker niti statistični mehanizem Skupnosti niti statistični mehanizmi držav Unije v tem trenutku ne zmorejo podati skupnih in natančnih podatkov o obsegu selitev dejavnosti v Uniji in izven nje, zlasti če gre za ovrednotenje selitev podjetij in vplivov, ki jih imajo selitve na zaposlitev v izvornih in namembnih državah; ker bi bilo torej treba okrepiti evropska statistična sredstva,

H. ker je lahko javna pomoč potrebna kot nujen ukrep v okoliščinah, v katerih bo prestrukturiranje ali selitev proizvodnje povzročila množično izgubo delovnih mest v določenem kraju,

1. poudarja, da je selitev proizvodnje podjetij v več državah Evropske unije resna zadeva;

2. zahteva spoštovanje in izvajanje cilja gospodarske, socialne in teritorialne povezanosti ter strateških ciljev polne zaposlenosti z zagotovljenimi pravicami in socialnim napredkom, kot je navedeno v členu I-3(3) osnutka ustavne pogodbe; zahteva tudi, da EU ne nudi finančne podpore praksam, ki ne pomagajo pri uresničevanju navedenih ciljev, kot so na primer selitve proizvodnje, ki niso utemeljene z rentabilnostjo ali ki bi za posledico lahko imele ukinitev številnih delovnih mest;

3. poudarja, da mora biti namen strukturnih in kohezijskih skladov kohezija, ki zajema spodbujanje povezanosti in solidarnosti med državami članicami, in da se mora ves trud prednostno usmerjati na regije v gospodarskem zaostanku;

4. meni, da selitev proizvodnje ne zadeva samo tako imenovanih tradicionalnih delovno intenzivnih industrijskih panog, kot so tekstilna industrija in industrija oblačil, obutvena industrija, izdelava žic in kablov ter lesna industrija, ampak tudi kapitalsko intenzivne panoge, kot so jeklarska industrija, strojna industrija, ladjedelništvo, letalska industrija in industrija elektronskih komponent, poleg tega pa tudi velik del storitvenega sektorja, na primer razvoj programske opreme ter finančne, informacijske in logistične storitve;

5. priporoča, naj Komisija primerno in pozorno spremlja trenutno zapiranje podjetij in selitve proizvodnje ter zahteva vračilo dodeljenih pomoči, če so bile te zlorabljene;

6. poudarja, da se morajo Komisija in države članice zavzeti za sprejetje ukrepov na ravni Skupnosti in na nacionalnih ravneh, s katerimi bodo preprečile možne negativne posledice selitev proizvodnje na gospodarski razvoj in socialne tragedije, ki jih povzroči neposredna ali posredna izguba delovnega mesta zaradi selitve proizvodnje v regijah Evropske unije z majhnimi ali neobstoječimi možnostmi prekvalifikacije, od koder se podjetja selijo;

7. poziva Komisijo, naj sprejme potrebne ukrepe, da evropska regionalna politika ne bi spodbujala selitve podjetij, ki povzroča izgube delovnih mest;

8. odobrava odločitev, ki jo je Komisija sprejela v okviru reforme strukturnih skladov in na podlagi katere bo lahko kaznovala tista podjetja, ki jim je bila dodeljena finančna pomoč Evropske unije, vendar so preselila dejavnost v roku sedmih let od dodelitve teh sredstev; to odločitev Komisije pozdravlja kot prvi nujni ukrep za dosego gospodarske, socialne in teritorialne povezanosti v Evropski uniji;

9. zahteva tudi, da se podjetjem, ki so prejela javno pomoč, zlasti kadar niso spoštovala vseh obveznosti, vezanih na to pomoč, ali podjetjem, ki so odpustila zaposlene na obstoječih lokacijah, ne da bi spoštovala nacionalne ali mednarodne predpise, in ki so preselila svojo proizvodnjo znotraj Evropske unije, onemogoči koriščenje javne pomoči na novi lokaciji in da tudi v prihodnje, sedem let od selitve proizvodnje, ne bi mogla koristiti sredstev iz strukturnih skladov ali iz državne pomoči;

10. prav tako ocenjuje, da je treba predvideti ukrepe za grožnje s selitvijo proizvodnje („reverse relocations“ - pojav, ko delodajalec sili zaposlene, da sprejmejo slabše delovne pogoje, z grožnjo, da se bo sicer podjetje moralo preseliti), zaradi katerih se poslabšajo pogoji zaposlitve, ne da bi se selila dejavnost podjetja;

11. meni, da je zaradi neusklajenosti naših nacionalnih socialnih sistemov treba nujno sprejeti vrsto usklajenih ukrepov znotraj različnih politik Unije; poziva, naj se takoj izdela splošna evropska strategija preprečevanja, umeščanja v okvir in spremljanja selitev podjetij v Evropski uniji in izven nje, ki jo bo vodila Unija v sodelovanju z vsemi državami članicami;

12. v okviru navedenega poziva Komisijo, naj dublinskemu centru za spremljanje poveri pripravo študije in ocene (z določitvijo števila ustvarjenih in izgubljenih delovnih mest ob upoštevanju kakovostnih vidikov) ter spremljanje pojava selitve proizvodnje, da bi objektivizirali vplive, ki jih imajo selitve na gospodarstvo in socialo ter na kohezijsko politiko, na prostorsko načrtovanje in na regionalni razvoj, naj predstavi izsledke in Parlamentu poda konkretne predloge v obliki rednih poročil;

13. opozarja na pomembnost Resolucije Evropskega parlamenta z dne 13. marca 2003 o zapiranju podjetij, ki so prejemala finančno pomoč Evropske unije; poziva Komisijo, naj Evropski center za spremljanje sprememb zaprosi, da s posebno pozornostjo preuči selitve proizvodnje;

14. poziva Komisijo, da v novih smernicah o državni pomoči regijam sprejme ukrepe, ki bodo podjetjem, ki ne spoštujejo pogojev za pridobitev pomoči ali ki selijo svoje dejavnosti znotraj ali zunaj meja Evropske unije, naložili vračilo te pomoči;

15. poziva Komisijo, da v nove smernice o državni pomoči regijam vključi tudi sistem, ki dovoljuje dodelitev javne pomoči kot ukrep v sili v primeru množične izgube delovnih mest, čeprav zadevna regija ali kraj običajno ne bi bil upravičen do take pomoči;

16. ponovno poziva k skladnosti politike dodeljevanja javne pomoči in preprečitvi pretiranih razlik v pomoči med sosednjimi regijami;

17. poziva Komisijo, naj pogojuje dodelitev in ohranjanje javne pomoči iz proračuna Unije ali držav članic s prevzemom natančno določenih obveznosti na področju zaposlovanja in lokalnega razvoja, ki bodo zavezovale odgovorne v podjetjih in pri zadevnih lokalnih, regionalnih ali nacionalnih oblasteh;

18. opozarja Komisijo, da je pomembno te pomoči vezati na trdna zagotovila o dolgoročnem zaposlovanju in regionalni rasti;

19. poziva Komisijo, naj učinkovito izvaja veljavne ukrepe za vračilo subvencij pri tistih podjetjih, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti pri naložbah, za katere so dobila javno pomoč, in naj predstavi poročilo o izvajanju veljavnih ukrepov;

20. prav tako poziva Komisijo in države članice, naj sestavijo seznam podjetij, ki s pripravami na selitev dejavnosti znotraj ali izven Evropske unije kršijo pravila glede javne pomoči ali sredstev Skupnosti in se ne držijo predpisov, ki določajo, da morajo biti v njih zajete operacije trajne;

21. poziva Komisijo, da izdela evropski kodeks ravnanja in tako prepreči selitev podjetij ali njihovih proizvodnih obratov v drugo regijo ali državo Evropske unije samo zato, da bi pridobila evropska sredstva;

22. poziva Komisijo k prizadevanju za vključitev socialnih klavzul v mednarodne pogodbe na podlagi petih konvencij ILO (International Labour Organization – Mednarodna organizacija dela), ki predstavljajo prednostne naloge, in sicer pravice do organiziranja, svobode zbiranja ter prepoved dela otrok, prepoved prisilnega dela in diskriminacije; poziva, da se izvajanje teh socialnih klavzul podpre s pozitivnimi ukrepi in spodbudami za države in podjetja, da bodo pri njih vztrajali; poziva Komisijo in Svet k prizadevanjem za zagotovitev, da se ta zadeva ponovno uvrsti na dnevni red ministrske konference STO ter da se ustanovi odbor za trgovino in človekove pravice, ki bo obravnaval zlasti vprašanja človekovih pravic v svetu dela;

23. meni, da bi z zagotavljanjem večje preglednosti glede vseh lokacij, kjer poteka proizvodnja izdelkov v celoti, delno ali po licenci, ter veljavnih delovnih standardov z na primer „kodeksom delovnih standardov“ in „kodeksom poštene trgovine“ lahko vplivali na odločitev kupcev in potrošnikov pri nakupovanju; vztraja, da je treba v podobnem kodeksu zajeti vse oblike licenčne proizvodnje, in poziva Komisijo, naj prevzame pobudo pri oblikovanju takšnega kodeksa, ki bi vseboval standarde ILO, vključno z minimalnimi pogoji za zastopanost delavcev v primerih, ko so proizvodi v celoti, deloma ali licenčno proizvedeni v državi nečlanici EU;

24. zahteva, da se podjetja, ki jim je bila dodeljena javna pomoč, spodbujajo, naj v dogovoru s predstavniškimi organizacijami delavcev in z regionalnimi ter lokalnimi oblastmi razvijajo odgovorno obnašanje, tako da se pridružijo uresničevanju kohezijske politike za doseganje uravnoteženega regionalnega razvoja;

25. poziva Komisijo in države članice, da se v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi organi oblasti zavzemajo za učinkovito in namensko porabo sredstev evropskih skladov, in sicer za poklicno izobraževanje in prekvalifikacijo delavcev na področjih, ki jih je prizadelo prestrukturiranje ali selitev podjetij, zlasti tistih delavcev, ki jih je neposredno prizadela izguba delovnega mesta zaradi selitve proizvodnje njihovega prejšnjega delodajalca;

26. poudarja potrebo, da se z intervencijami iz Strukturnega sklada sredstva okrepljeno osredotočijo na ustvarjanje novih delovnih mest in trajni gospodarski razvoj, v ustanavljanje novih podjetij, ki bodo odpirala nova delovna mesta, v vseživljenjsko poklicno izobraževanje in v povečanje produktivnosti; pri tem podpira predlog Komisije za ustanovitev sklada za globalizacijo, ki bi preprečeval in saniral gospodarske in socialne pretrese po prestrukturiranjih ali selitvah proizvodnje, in zahteva, naj ta sklad dobiva dovolj sredstev za pokrivanje nalog, ki mu bodo dodeljene;

27. meni, da je treba pri uporabi sredstev Skupnosti, še posebej sredstev, namenjenih industriji, in sredstev Evropskega socialnega sklada, upoštevati določena pravila o inovacijah, lokalnem razvoju, zaposlovanju in tudi o zavezi podjetij, ki koristijo sredstva tega sklada, da bodo dolgoročno opravljala proizvodnjo na ozemlju Evropske unije; še posebej poziva k spoštovanju in krepitvi pravil o uporabi strukturnih skladov;

28. poziva k varstvu pravic prizadetih delavcev in k popolni zagotovitvi obveščanja delavcev in posvetovanja z njimi;

29. meni, da nas morajo posledice številnih selitev proizvodnje spodbuditi k odprtemu in tvornemu razmišljanju o oblikovanju pravega evropskega socialnega prostora in ocenjuje, da ima socialni dialog pomembno vlogo pri preprečevanju selitev in saniranju njihovih posledic;

30. zahteva, naj Komisija v skladu z njenim predlogom v reformi strukturnih skladov pripravi mehanizem, s katerim bo ostreje kaznovala podjetja, ki so prejela javno pomoč in svoje dejavnosti delno ali v celoti selijo izven Evropske unije;

31. zahteva, da imajo vse zainteresirane stranke pravico vedeti, ali je bila določenemu podjetju dodeljena subvencija;

32. zahteva, naj se prav posebej upoštevajo težave v obmejnih regijah, kjer so velike razlike na področju pomoči;

33. priporoča svojim pristojnim odborom, da natančno ocenijo nadaljnje ukrepanje Komisije na osnovi te resolucije;

34. naroči svojemu predsedniku, da to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom držav članic.

OBRAZLOŽITEV

Danes se s pojavom selitve proizvodnje najpogosteje ukvarjamo, kadar posamezen primer v javnosti sproži burne reakcije. Razširjenost tega pojava ter vpliv, ki ga ima na zaposlovanje in gospodarski razvoj, pa zahtevata bolj splošen razmislek na osnovi preverjenih številčnih podatkov, ki nam bo pomagal oblikovati premišljen odziv.

Oblikovanje EMU, širitev Evropske unije in krepitev mednarodne trgovine upravičeno zbujajo strah, da bodo povzročile selitev dejavnosti tako znotraj kot izven Unije in evroobmočja. Na evroobmočju in v manjši meri v okviru Unije odstopanj pri konkurenčnosti in produktivnosti ni več mogoče začasno popravljati s prilagoditvami deviznih tečajev, zaradi česar imajo razlike v proizvodnih stroških še pomembnejšo vlogo pri izboru lokacije za proizvodnjo ali odločitvi za njeno selitev. Nedavni primeri selitev proizvodnje oziroma pritiskov na plače in dolžino delovnega časa, s katerimi naj bi preprečili selitev proizvodnje, so zaznamovali javno mnenje in še toliko bolj prizadete delavce. Za slednje selitev proizvodnje običajno pomeni izgubo delovnega mesta ali slabše pogoje dela in slabši dohodek. Za države članice predstavljajo zapiranja podjetij zaradi selitve proizvodnje socialne stroške v obliki nadomestil za brezposelnost in stroškov prekvalifikacije, zato se upravičeno sprašujemo, kako bi lahko evropski strukturni skladi vplivali na odločitve o selitvi proizvodnje.

Z makroekonomskega vidika ni lahko prepoznati selitev podjetij. Da lahko dejansko govorimo o selitvi proizvodnje, kot jo navadno razumemo, se mora istočasno ali vsaj v relativno kratkem razdobju zgoditi:

· Zaprtje obrata ali oddelka podjetja

· Prenos proizvodnje v drugi obrat istega podjetja, v drugo gospodarsko enoto (regija, država na istem ali na drugem gospodarskem področju). Prenos se lahko izvede v že obstoječe prostore ali pa z novimi investicijami, s katerimi ustvarjajo novi obrati.

Težko je statistično ugotavljati, kateri postopki zapiranja so povezani s postopki prenosa proizvodnje v drugi obrat istega podjetja. Dejansko danes v Skupnosti ali v državah Unije nimamo statističnega mehanizma, ki bi lahko podal zanesljive podatke o razširjenosti in posledicah selitve dejavnosti znotraj ali izven Unije.

Vseeno pa lahko v tem trenutku navedemo več študij, ki jih je profesor Robert PLASMAN predstavil članom Komisije in ki prve osvetljujejo posebnosti po regijah in sektorjih, razsežnosti selitev proizvodnje in njihove posledice na gospodarski razvoj in socialno kohezijo v prizadetih regijah.

V nedavni študiji, posvečeni selitvam industrijskih dejavnosti, sta Patrick AUBERT in Patrick SILLARD ocenila število delovnih mest, ki jih to zadeva[1]. V obdobju 1995-2001 naj bi v Franciji ukinili približno 95 000 delovnih mest v industriji in jih preselili v tujino, torej povprečno 13 500 letno, od tega skoraj polovico v države v vzponu. Države, kjer so plače nizke, naj bi predstavljale nekaj manj kot polovico ciljev selitev proizvodnje. Med temi državami je glavni cilj Kitajska, ki je daleč pred vzhodno Evropo, severno Afriko, Južno Ameriko in ostalimi azijskimi državami.

Navedena dela kažejo, da so selitve delovnih mest med regijami odvisne predvsem od usposobljenosti delovne sile, intenzivnosti na področju raziskav in razvoja ter proizvodnih stroškov.

Problematika selitve proizvodnje znotraj Evropske unije je nekoliko drugačna od tiste izven nje.

Znotraj Unije lahko ugotovimo, da je prosti pretok oseb, dobrin in kapitala določen s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti in da je torej težko podpirati absolutno prepoved, s katero bi podjetjem preprečili prosto izbiro sedeža za njihovo dejavnost, toliko bolj, ker bi taka prepoved prinesla tudi negativno konservativnost v evropsko gospodarstvo.

Vendar pa se moramo vprašati, ali naj ponovno razmislimo o novi gospodarski politiki, ki bi služila zlasti okrepitvi gospodarske, socialne in teritorialne povezanosti. Prav tako je treba poudariti, da sta v členu I-3 osnutka ustavne pogodbe polna zaposlitev in socialni napredek opredeljena kot pomembna cilja Unije .

Treba bi bilo začeti uresničevati okvir za načela prostega pretoka, ki se uvrščajo v kohezijsko politiko, ki je prednostna os politike Unije.

Cilj kohezijske politike temelji na usklajenem in solidarnem razvoju vseh evropskih regij. Zato je odpravljanje zaostanka v gospodarskem in socialnem razvoju nekaterih regij z dajanjem prednosti takim metodam, ki povzročajo primanjkljaj v razvoju drugih evropskih regij, kot v primeru selitev proizvodnje, v nasprotju s tem ciljem.

Reforma strukturnih skladov je tako enkratna priložnost za pripravo ad hoc pravnih orodij, s katerimi bi v Uniji preprečili primere, ko programi, sofinancirani iz strukturnih skladov in Kohezijskega sklada, podprejo ukrepe, ki pripomorejo k neposrednim selitvam proizvodnje ali grožnjam s selitvijo proizvodnje.

Države članice in Komisija morajo podjetju, ki je ali je bilo v postopku izterjave zaradi selitve proizvodne dejavnosti v okviru države članice ali v drugo državo članico ali nečlanico, kot tudi podjetjem, ki grozijo s selitvijo svoje dejavnosti, da bi njihovi delavci sprejeli daljši delovni čas pri nespremenjeni plači, da bi na ta način podjetja znatno prihranila pri sredstvih, predvidenih za plače, zavrniti vsako možnost vključevanja v sklade.

Poleg tega ne bi smela imeti dostopa do skladov podjetja s sedežem v državi članici, ki selijo svojo dejavnost v drugo državo članico. V nove smernice o državni pomoči za regije bi morala biti vključena podobna določba, s katero bi takim podjetjem prepovedali dodeljevanje nacionalnih pomoči.

Nekatere študije jasno kažejo, da se številna podjetja odločajo za selitve, da bi znižala stroške dela in proizvodnje (plače, prispevki za socialno varstvo, posredno ali neposredno obdavčevanje). Ena od možnih poti je boljša harmonizacija sistemov držav članic na davčnem in socialnem področju. Ker nacionalni sistemi na davčnem in socialnem področju niso usklajeni, mora Evropska unija izdelati Evropsko strategijo boja proti selitvi proizvodnje, ki jo bo usklajevala z vsemi državami članicami.

V tem trenutku nimamo na razpolago dovolj natančnih statističnih orodij, ki bi omogočala postavljanje natančne diagnoze in pripravo ustreznega odgovora. To pomanjkljivost je nujno odpraviti. Evropskemu centru za spremljanje selitev proizvodnje, ki bi lahko bil ustanovljen v okviru služb Komisije ali pri EUROSTATU ali pri dublinskem centru za spremljanje, je treba poveriti nalogo za izdelavo študije, ocene in za spremljanje ter pripravo konkretnih predlogov. Ena od prvih nalog tega Centra bi bila oceniti dejanski vpliv, podkrepljen s številkami, ki ga ima delitev evropskih pomoči na selitve proizvodnje, proučiti učinke in pomen gibanja zaposlitev zaradi selitev proizvodnje ter po potrebi določiti, kateri sektorji so najbolj prizadeti in katere politike bodo ublažile negativne vplive selitev proizvodnje. Prav tako je potrebno organizirati redno in strogo spremljanje stanja v različnih industrijskih panogah, da bi lahko predvideli prestrukturiranja in pravočasno pripravili programe preoblikovanja, tako da bi združili vse zadevne akterje.

Poleg tega mora ob odobritvi pomoči iz strukturnih skladov Komisija poskrbeti, da dodelitev teh pomoči spremljajo zagotovila o dolgoročnem zaposlovanju, na primer s sklenitvijo dolgoročnih sporazumov na področju zaposlovanja in lokalnega razvoja, ki bi jih podpisale odgovorne osebe zadevnega podjetja. Da bi lahko ocenili tveganja morebitnih selitev proizvodnje v prihodnosti, bi bilo od podjetij prejemnikov smiselno tudi zahtevati, da izpolnijo vprašalnik za oceno tega tveganja.

V istem duhu je potrebno okrepiti določbe o obveščanju delavcev in posvetovanju z njimi in o evropskih svetih podjetij, s čimer bi zagotovili, da podjetja ne bodo odhajala, kot se jim bo zdelo, za seboj pa puščala razdejanje med prebivalstvom in delovno silo.

Podjetja bi morala izpolnjevati naslednje obveznosti: pripraviti socialni načrt ob posvetovanju s sindikati in organi, ki skrbijo za trg dela, vrniti vse morebiti prejete subvencije za obstoječi obrat in sprejeti kodeks ravnanja, ki ga morajo spoštovati po celem svetu. V ta kodeks ravnanja bi morali vključiti dobre evropske prakse, pogajanja s sindikati pa naj bodo vedno njihovo temeljno načelo. Podjetja se ne bodo več zgolj prilagodila lokalnim zakonom.

Evropa mora združiti podjetja, ki jim je bila dodeljena javna pomoč, predstavniške organizacije delavcev in lokalne oblasti z vzpostavitvijo dejanskega socialno odgovornega upravljanja podjetij, zavezanega k uresničevanju evropske politike socialne, gospodarske in teritorialne povezanosti.

Vloga socialnih partnerjev in lokalnih oblasti je bistvena, da bi lahko, kolikor se da, predvideli morebitne spremembe v strukturi podjetja. Kakovostno sodelovanje med temi osrednjimi akterji v evropskem gospodarskem življenju je nujno za uresničenje pravega evropskega partnerstva za zaposlovanje, v okviru katerega se bodo podjetja in delavci skupaj trudili, da bi zaščitili obstoječe pogoje dela in zaposlitve ter istočasno izboljšali produktivnost.

Nekatera podjetja znižujejo stroške dela tako, da delavcem znižajo plače ob grožnjah, da bodo preselila svojo dejavnost. Taki pritiski k zniževanju plač pa niso učinkovita in dolgoročna strategija proti potencialnim selitvam proizvodnje. Če trdimo obratno, bomo prisiljeni uvoziti kitajski ali indijski „socialni model“.

Če želimo ohraniti naš, evropski socialni model, moramo za poskus ponovnega zagona evropskega gospodarstva poiskati druga sredstva, ne pa znižanje plač. Da bi kakovostno in količinsko okrepili konkurenčnost podjetij in izboljšali zaposlovanje, je treba bolje usmeriti porabo iz strukturnih skladov v ustvarjanje novih delovnih mest, v ustanavljanje novih podjetij, ki bodo odpirala trajna delovna mesta, v vseživljenjsko poklicno usposabljanje in v povečanje produktivnosti. Sredstva iz Evropskega socialnega sklada se morajo usmeriti v poklicno usposabljanje in prekvalifikacijo delavcev v regijah, prizadetih zaradi prestrukturiranja ali selitev proizvodnje.

Če Unija želi razvijati konkurenčno evropsko gospodarstvo in vsem državljanom v aktivni dobi nuditi možnost, da zasedajo kakovostno delovno mesto, je treba nemudoma povečati evropska vlaganja v raziskave, razvoj, izobraževanje in usposabljanje ter razvijati nove tehnologije.

S tega stališča bi se morale pisati prihodnje politične odločitve, za katere mora Evropa zbrati pogum in jih sprejeti.

  • [1]  Patrick AUBERT in Patrick SILLARD, „Selitve proizvodnje in zmanjšanje števila zaposlenih v francoski industriji“, (april 2005), INSEE.

MNENJE Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (20.6.2005)

za Odbor za regionalni razvoj

o selitvi proizvodnje v okviru regionalnega razvoja
(2004/2254(INI))

Pripravljavka mnenja: Ilda Figueiredo

POBUDE

Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve poziva Odbor za regionalni razvoj kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.   poudarja, da je selitev proizvodnje podjetij v več državah Evropske unije resna zadeva;

2.  meni, da selitev proizvodnje ne zadeva samo tako imenovanih tradicionalnih delovno intenzivnih industrijskih panog, kot so tekstilna industrija in industrija oblačil, obutvena industrija, izdelava žic in kablov ter lesna industrija, ampak tudi kapitalsko intenzivne panoge, kot so jeklarska industrija, strojna industrija, ladjedelništvo, letalska industrija in industrija elektronskih komponent, poleg tega pa tudi velik del storitvenega sektorja, na primer razvoj programske opreme ter finančne, informacijske in logistične storitve;

3.   poziva Komisijo k prizadevanju za vključitev socialnih klavzul v mednarodne pogodbe na podlagi petih konvencij ILO (International Labour Organization – Mednarodna organizacija dela), ki predstavljajo prednostne naloge, in sicer pravice do organiziranja, svobode zbiranja ter prepoved dela otrok, prepoved prisilnega dela in diskriminacije; poziva, da se izvajanje teh socialnih klavzul podpre s pozitivnimi ukrepi in spodbudami za države in podjetja, da bodo pri njih vztrajali; poziva Komisijo in Svet k prizadevanjem za zagotovitev, da se ta zadeva ponovno uvrsti na dnevni red ministrske konference STO ter da se ustanovi odbor za trgovino in človekove pravice, ki bo obravnaval zlasti vprašanja človekovih pravic v svetu dela;

4.   meni, da bi z zagotavljanjem večje preglednosti glede vseh lokacij, kjer poteka proizvodnja izdelkov v celoti, delno ali po licenci, ter veljavnih delovnih standardov z na primer „kodeksom delovnih standardov“ in „kodeksom poštene trgovine“ lahko vplivali na odločitev kupcev in potrošnikov pri nakupovanju; vztraja, da je treba v podobnem kodeksu zajeti vse oblike licenčne proizvodnje, in poziva Komisijo, naj prevzame pobudo pri oblikovanju takšnega kodeksa, ki bi vseboval standarde ILO, vključno z minimalnimi pogoji za zastopanost delavcev v primerih, ko so proizvodi v celoti, deloma ali licenčno proizvedeni v državi nečlanici EU;

5.   meni, da je treba pri uporabi sredstev Skupnosti, še posebej sredstev, namenjenih industriji, in sredstev Evropskega socialnega sklada, upoštevati določena pravila o inovacijah, lokalnem razvoju, zaposlovanju in tudi o zavezi podjetij, ki koristijo sredstva tega sklada, da bodo dolgoročno opravljala proizvodnjo na ozemlju Evropske unije; še posebej poziva k spoštovanju in krepitvi pravil o uporabi strukturnih skladov;

6.  poziva k varstvu pravic prizadetih delavcev in k popolni zagotovitvi obveščanja delavcev in posvetovanja z njimi;

7.  opozarja na pomembnost Resolucije Evropskega parlamenta z dne 13. marca 2003 o zapiranju podjetij, ki so prejemala finančno pomoč Evropske unije; poziva Komisijo, naj Evropski center za spremljanje sprememb zaprosi, da s posebno pozornostjo preuči selitve proizvodnje;

8.   priporoča, naj Komisija primerno in pozorno spremlja trenutno zapiranje podjetij in selitve proizvodnje ter zahteva vračilo dodeljenih pomoči, če so bile te zlorabljene.

POSTOPEK

Naslov

Selitev proizvodnje v okviru regionalnega razvoja

Številka postopka

2004/2254(INI)

Pristojni odbor

REGI

Odbori, zaprošeni za mnenje
  Datum razglasitve na zasedanju

EMPL
28.4.2005

Pripravljavka mnenja
  Datum imenovanja

Ilda Figueiredo
31.3.2005

Obravnava v odboru

24.5.2005

14.6.2005

 

 

 

Datum sprejetja pobud

15.6.2005

Izid končnega glasovanja

za:

proti:

vzdržani:

30

1

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Jan Andersson, Philip Bushill-Matthews, Alejandro Cercas, Ole Christensen, Derek Roland Clark, Luigi Cocilovo, Richard Falbr, Carlo Fatuzzo, Ilda Figueiredo, Stephen Hughes, Karin Jöns, Jan Jerzy Kułakowski, Sepp Kusstatscher, Jean Lambert, Raymond Langendries, Bernard Lehideux, Elizabeth Lynne, Mary Lou McDonald, Thomas Mann, Mario Mantovani, Ana Mato Adrover, Ria Oomen-Ruijten, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Jacek Protasiewicz, José Albino Silva Peneda, Anne Van Lancker, Gabriele Zimmer

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Edit Bauer, Mihael Brejc, Dieter-Lebrecht Koch, Elisabeth Schroedter, Marc Tarabella, Patrizia Toia, Anja Weisgerber, Tadeusz Zwiefka

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju v skladu s členom 178(2)

 

POSTOPEK

Naslov

Selitev proizvodnje v okviru regionalnega razvoja

Št. postopka

2005/2254(INI)

Podlaga v Poslovniku

člen 45

Pristojni odbor
  Datum razglasitve dovoljenja na zasedanju

REGI

13.1.2005

Odbori, zaprošeni za mnenje
  Datum razglasitve na zasedanju

EMPL
28.4.2005

 

 

 

 

Odbori, ki niso dali mnenja
  Datum sklepa

 

 

 

 

 

Okrepljeno sodelovanje
  Datum razglasitve na zasedanju

 

 

 

 

 

Predlog(-i) resolucije, vključen(-i) v poročilo

 

 

 

Poročevalec(-ka)
  Datum imenovanja

Alain Hutchinson
19.1.2005

 

Nadomeščeni(-a) poročevalec(-ka)

 

 

Obravnava v odboru

30.3.2005

20.4.2005

12.9.2005

 

 

Datum sprejetja

24.1.2006

Izid končnega glasovanja

za:

proti:

vzdržani:

41

5

2

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Alfonso Andria, Stavros Arnaoutakis, Elspeth Attwooll, Jean Marie Beaupuy, Rolf Berend, Jana Bobošíková, Graham Booth, Bernadette Bourzai, Giovanni Claudio Fava, Hanna Foltyn-Kubicka, Iratxe García Pérez, Eugenijus Gentvilas, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Ambroise Guellec, Zita Gurmai, Gábor Harangozó, Marian Harkin, Konstantinos Hatzidakis, Jim Higgins, Alain Hutchinson, Carlos José Iturgaiz Angulo, Mieczysław Edmund Janowski, Gisela Kallenbach, Tunne Kelam, Miloš Koterec, Constanze Angela Krehl, Jamila Madeira, Yiannakis Matsis, Miroslav Mikolášik, Francesco Musotto, Jan Olbrycht, Markus Pieper, Francisca Pleguezuelos Aguilar, Alyn Smith, Grażyna Staniszewska, Margie Sudre, Kyriacos Triantaphyllides, Oldřich Vlasák, Vladimír Železný

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Simon Busuttil, Ole Christensen, Den Dover, Jillian Evans, Emanuel Jardim Fernandes, Mirosław Mariusz Piotrowski, László Surján, Manfred Weber

Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Adamos Adamou

Datum predložitve – A6

30.1.2006

A6-0013/2006

Pripombe

...

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov