POROČILO o obvladovanju tveganj in kriz v kmetijstvu

30.1.2006 - (2005/2053(INI))

Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja
Poročevalec: Friedrich-Wilhelm Graefe zu Baringdorf

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o obvladovanju tveganj in kriz v kmetijstvu

(2005/2053(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu o obvladovanju tveganj in kriz v kmetijstvu (KOM(2005)0074),

–   ob upoštevanju memoranduma Komisije z dne 6. septembra 2005 (MEMO/05/302), ki se zavzema za "načrt odziva na porast cen nafte v petih točkah",

–   ob upoštevanju študije "o obvladovanju tveganj in kriz v kmetijstvu", ki jo je naročil Evropski parlament;

–   ob upoštevanju člena 45 Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A6‑0014/2006),

A.  ker se tveganja na področju kmetijske pridelave pojavljajo na različnih ravneh in jih je zato treba diferencirano ocenjevati in obravnavati:

–  na eni strani tveganja na ravni posameznih kmetijskih gospodarstev, se pravi posamezna tveganja pri naložbah in financiranju, pri uporabi posebnih postopkov proizvodnje glede na razvoj proizvodnih cen in trženja,

–  po drugi strani pa tveganje na ravni zunanjih naravnih in gospodarskih danosti, kot so spremembe podnebja in padavin, vse pogostejše naravne nesreče ali učinki liberalizacije na trg kmetijskih proizvodov ter motnje trga, ki so posledica trgovine,

B.  ker je treba v okviru obvladovanja tveganj v kmetijstvu v skladu s cilji skupne kmetijske politike prednostno podpirati splošni interes, to je oskrbo prebivalstva z zdravimi živili in kmetijskimi surovinami kot tudi ohranjanje nedotaknjenega okolja,

C.  ker so se instrumenti za stabilizacijo trga in cen od najnovejše reforme skupne kmetijske politike meseca junija 2003 dalje zmanjševali v vedno večji meri in so jih nadomestila nevezana neposredna plačila kmetom, kar po eni strani zagotavlja močnejšo tržno usmeritev kmetov, po drugi strani pa lahko poveča proizvodna tveganja,

D.  ker je ta reforma istočasno uvedla "navzkrižno usklajenost", ki kmetovalcem postavlja zahteve glede varovanje okolja in živali,

E.   ker okolje postopno prinaša večje tveganje kot v nedavni preteklosti, saj se pričakuje, da se bo mnogovrstnost, jakost in pogostost tveganj, povezanih s kmetijstvom, za kmete spreminjala na slabše - spremembe tveganj v kmetijstvu bodo predvidoma povezane z jakostjo in pogostostjo naravnih pojavov, gospodarskim okoljem in z njim povezanimi tveganji, tehnološkimi tveganji, družbenim dojemanjem okolja, varnostjo hrane in obnašanjem porabnikov,    

F.    se bodo zaradi spremembe podnebja, degradacije tal, pomanjkanja vode, izrabe genetskih virov in drugih dejavnikov povečala tveganja v kmetijski proizvodnji,

G.   ker posebna tveganja nastanejo zaradi novih tehnologij, kot je na primer uporaba genske tehnike v kmetijstvu, katere učinki na žive organizme in okolje v prihodnosti niso znani, zaradi česar jih je potrebno obravnavati na podlagi previdnostnega načela in načela odgovornosti povzročitelja,

H.   ker je zaradi nihanja cen nafte ter zmanjševanja njenih zalog močna odvisnost kmetijstva EU od fosilne energije kar zadeva gnojenje, rastlinska zaščitna sredstva in strojno obdelovanje, vse bolj povezana s tveganji, ki jih bo treba odpraviti z varčevanjem in povečanim izkoriščanjem obnovljivih virov energije,

I.    ker je kmetijsko zavarovanje vključeno v državno pomoč, ki jo dovoljuje STO in ker zlasti trgovinski partnerji, kot so ZDA in Kanada, sistematično uporabljajo notranjo pomoč za podporo mehanizmom zagotavljanja kmetijskih dohodkov kot nadomestila za posledice naravnih nesreč, kakor tudi izredna plačila za nadomestitev izgub dohodka zaradi sprememb tržnih cen (odstavka 7 in 8 Priloge 2 k sporazumu STO o kmetijstvu), s čimer vzpostavljajo dohodkovno politiko "varnostne mreže", ugodno za kmete, česar EU ne sme prezreti,

J.    ob upoštevanju, da tri možnosti obvladovanja tveganj in kriz (zavarovanje proti naravnim nesrečam, vzajemni skladi in zajamčeni prihodek), ki jih je preučila Komisija, pravzaprav niso preventivni ukrepi za zmanjševanje tveganj oziroma škode, ampak le modeli financiranja za zagotavljanje odškodnin v primeru škode,

K.  ob upoštevanju, da naj bi s strani Komisije predlagan način financiranja treh predstavljenih ukrepov potekal iz naslova 1% modulacije oziroma nacionalnih programov za razvoj podeželja, s čimer po mnenju strokovnjakov še zdaleč ne bodo zagotovljena sredstva, ki jih zahtevajo predlagani ukrepi,

L.   ker so mladi kmetje še posebej ranljivi v primeru težav in nesreč, saj so zaradi nakupa kmetije pogosto močno zadolženi,

M.  ker so nove države članice do leta 2013 izvzete iz mehanizma modulacije in se bodo neposredna plačila v teh državah postopno povečevala do končnega zneska (postopno uvajanje), je treba zagotoviti, da imajo dostop do drugih sredstev v okviru skupne kmetijske politike (SKP),

Predlogi

Splošno:

1.   pozdravlja prizadevanja Komisije, da odpre razpravo o različnih možnostih obvladovanja tveganj in kriz, vendar izraža dvom glede enosmernega pristopa, osredotočenega na nadomestila in odškodnine, na katerem temeljijo predlogi; poziva Komisijo, da nameni večjo pozornost preventivnim ukrepom za zmanjševanje tveganj in preprečevanje kriz, kot sta uporaba cepljenja in boljši nadzor nad nezakonitim uvozom;

2.  meni, da bi morala imeti politika upravljanja tveganj in kriz naslednje cilje, če bi jo želeli razviti v bolj kohezivno politiko:

-     javne in zasebne zavarovalniške družbe, ter vzajemne zavarovalnice (zadruge) bi morale izvajati neposredne zavarovalniške posle za zavarovanje tveganj, ki jih je možno zavarovati neodvisno ali po vključitvi v kmetijsko zavarovalno shemo;

-     država bi se morala omejiti na kritje tveganj, povezanih z nesrečami, ki jih ni možno zavarovati; pod določenimi pogoji bi bilo potrebno dovoliti državno financiranje takih dejavnosti;

-     potrebno bi bilo dovoliti državne subvencije zavarovalnih premij in državno financiranje pozavarovanja zavarovalnih družb ter jih uskladiti z okvirom EU;

-     vključevanje zavarovalcev in zavarovanih kmetov bi bilo prostovoljno;

3.  v zvezi s financiranjem Skupnosti meni, da je v primeru sprejetja skupnega političnega okvira o kmetijskih zavarovanjih in nadomestilih možen naslednji razvoj dogodkov:

-     financiranje Skupnosti bi krilo del stroškov vzpostavitve in delovanja shem za zavarovanje kmetijskega dohodka;

-     tako nacionalno financiranje kot financiranje Skupnosti bi bilo v skladu s trenutnimi ali bodočimi določili sporazumov STO;

-      financiranje bi se zagotovilo le za sheme, ki bi izpolnjevale minimalne standarde, določene v okviru skupne politike oziroma za tiste, ki bi spoštovale časovni načrt izvajanja potrebnih uskladitev;

4.   v zvezi s tem opozarja na čedalje večjo škodo, ki nastaja zaradi podnebnih sprememb in naravnih nesreč, kot so poplave, suša, požari, pa tudi na škodo, ki nastaja zaradi živalskih kužnih bolezni in ki se zaradi prevozov živali in nezakonitega uvoza na mednarodni ravni hitro širi;

5.   meni, da predlogi Komisije ne upoštevajo v zadostni meri tveganj in možnih kriz, ki jih prinaša liberalizacija kmetijskih trgov v okviru pogajanj STO; zato poziva Komisijo, da bolj temeljito ovrednoti instrumente in ukrepe, ki bodo preprečili velike padce cen, krize trga, izgube kmetijskega dohodka in vse ovire, ki kmetom preprečujejo nadaljevanje njihove dejavnosti; prav tako poziva Komisijo, da preuči vlogo ukrepov, ki zvišujejo cene na področju dobrega počutja živali in na okoljskem področju;

6.   meni, da mora predlog Komisije upoštevati tržne krize, ki močno prizadevajo proizvajalce v Skupnosti in ki so posledica motenj v kmetijski trgovini, nastalih zaradi omejitev izvoza kmetijskih izdelkov iz Skupnosti, ki so jih uvedle tretje države; poziva zato Komisijo, naj razširi definicijo krize;

7.   je izrecno proti kakršnemu koli odrekanju ugodnostim Skupnosti; meni, da je nujno potrebno temeljiteje pregledati instrumente in ukrepe za preprečevanje tveganj in obvladovanje kriz, ki jih uporabljajo Unija in njene države članice; v zvezi s tem opozarja predvsem na možnosti uravnavanja ponudbe za preprečevanje čezmerne proizvodnje in padca cen kot tudi na nove programe za razvoj podeželja; meni, da so na posebej občutljivih področjih, kot sta proizvodnja sadja in zelenjave, ukrepi na podlagi skupnih tržnih ureditev še upravičeni ter meni, da jih je potrebno ohraniti v bodoči reformi skupnega trga sadja in zelenjave;

8.  poziva Komisijo, da vključi določbe o varnostni mreži ne samo v primeru krize za skupno tržno ureditev za goveje meso, ampak tudi za druge sektorje, kot so sadje in zelenjava, vino, prašičje meso in perutnina;

9.  poziva Komisijo, da preuči učinkovitost nekaterih specifičnih ukrepov, na primer:

-      pomoči za skladiščenje v primeru izrazitega padca cen;

-      pomoči za predelavo z namenom razbremenitve trga v primerih, ko je taka rešitev izvedljiva;

-      ukrepov za zmanjšanje možnih negativnih vplivov na javno mnenje in zmanjšanje njihovih posledic (na primer v zvezi z uživanjem govejega mesa po krizi BSE);

-  pomoči za prostovoljno omejitev proizvodnje, če se obetajo težave glede možnosti razprodaje;

10. glede na obširno opuščanje dajatev na kmetijske izdelke, ki je bilo dogovorjeno v okviru STO, se zavzema za obravnavo dostopa na trg kot preventivnega ukrepa, s katerim se lahko prepreči gospodarski, ekološki in socialni dumping; meni, da so prelevmani pri uvozu kmetijskih izdelkov še naprej upravičeni, kadar se proizvaja pod pogoji, ki so v nasprotju s človekovimi pravicami, mednarodnimi sporazumi in evropsko zakonodajo o varstvu okolja in živali; predlaga, da se iztržki teh prelevmanov usmerijo v izboljšanje varnosti hrane in v preprečevanje kriz v zadevnih državah v razvoju;

11. meni, da mora Komisija predvideti možne vire financiranja za predlagane ukrepe v novih državah članicah; izraža prepričanje, da uporaba financiranja v ta namen ne sme vplivati na zmanjšanje podpore, ki jo prejemajo nove države članice v okviru neposrednih plačil in podpore razvoja podeželja;

12. meni, da je sofinanciranje ukrepov za preprečevanje tveganj in krizno upravljanje s strani Komisije, držav članic, kmetijske industrije in kmetijskih gospodarstev sprejemljivo, če lahko postane obvezno in če ne povzroči neenakosti med državami članicami in skupinami kmetov;

13. glede na nujnost in preventivni učinek ukrepov podeželskega razvoja nasprotuje predlogu Komisije, da se obvladovanje tveganj in kriz financira samo iz 1 % modulacijskih sredstev; meni, da je glede na izzive potrebno povečati sredstva za preprečevanje kriz, vključno z rezervami; v zvezi s tem predlaga izvzetje iz načela enoletnosti proračuna, kar bi omogočilo obvladovanje nihanj povpraševanja v kriznih situacijah;

14. poziva Komisijo, naj glede na to, da obseg sredstev iz modulacije niha na različnih ravneh za vsako državo članico, preuči nadomestne vire financiranja teh ukrepov, ki naj bodo prepuščeni presoji države članice, na primer odstotek, ki se določi na podlagi bruto vrednosti njihove kmetijske proizvodnje;

15. poziva Komisijo, da z izvedbo kvantitativne analize poskrbi za zanesljivo oceno učinkov pojavljajočega se problema zmanjševanja zalog nafte kot tudi možne scenarije za njegovo obravnavo, ki naj predvidijo možnost subvencioniranja cene goriva v obdobjih , ko so cene goriva izjemno visoke; meni tudi, da bi morali narediti proizvodnjo energetskih rastlin bolj privlačno za proizvajalce in sicer z občutnim povišanjem dodeljene pomoči po hektarju proizvodne površine, kot določa Uredba (ES) št. 1782/2003;

16. poziva Komisijo, da preveri, kako lahko v okviru neposrednih plačil in programov za podeželski razvoj spodbudi kmete, da bi izbirali načine upravljanja in druge metode, ki zmanjšujejo tveganja;

17. poziva Komisijo, da posveti posebno pozornost položaju mladih kmetov pri vseh ukrepih glede obvladovanja tveganj in kriz;

18. meni, da mi morala politika zavarovanja proti kriznim razmeram v kmetijstvu temeljiti na prilagodljivosti in pluralističnem pristopu, saj odločitev za en sam model obravnave kriznih razmer ni izvedljiva zaradi kompleksnosti zavarovalnih shem in nacionalnih razlik;

Možnost 1: Naravne nesreče: sofinanciranje zasebnega zavarovanja

19. meni, da je z ozirom na celo vrsto razpoložljivih zavarovalnih instrumentov vloga zavarovanja pomembna, ker:

a) je to najbolj zanesljiv in preizkušen, z institucionalnega vidika najbolj celosten in najbolj poznan ter uporabljan instrument na trgu,

b) je iz navedenih razlogov primernejše kot drugi instrumenti za mednarodni trg kmetijskih proizvodov;

c) je subvencioniranje zavarovalnih premij nedvomno v celoti sprejeta oblika pomoči znotraj STO,

d) ima zavarovalni trg v teh zadevah veliko izkušenj, je že obravnaval težke situacije in lahko uporabi inovativne zavarovalne instrumente;

20. pozdravlja razprave Komisije o sofinanciranju premij, ki jih plačujejo kmetje za zavarovanje proti naravnim nesrečam, ali pozavarovalnih shemah; meni, da ta možnost zahteva precej več sredstev s strani Skupnosti in nacionalnih proračunov, kot je predvidena odstotna točka modulacije; meni, da bi morali pogoje za dostop zelo jasno definirati in da je treba tudi preučiti možnost zagotovitve sredstev za to rešitev iz nacionalnih proračunov;

21. ugotavlja, da je sistem dobro deloval v več državah članicah in poziva Komisijo, da v zvezi z zavarovanjem proti naravnim nesrečam predloži podrobne analize, ki naj temeljijo na izbranih enotnih tveganjih (na primer toča, suša, neurja) in se nanašajo na enake pridelke (na primer pšenica, koruza, oljna repica); da v zvezi z zavarovanjem proti naravnim nesrečam in boleznim živali predloži podrobnejše analize o ugodnostih, stroških in konkurenčnosti zasebnih zavarovalnic ter jih primerja s trenutnimi stroški in zagotovljenimi izplačili nacionalnih in evropskih javnih organov;

22. poziva Komisijo, da vzpostavi javno zavarovalno shemo, ki naj jo financira Evropska unija, za posamezna področja proizvodnje in proizvodne metode z namenom, da se oblikuje boljši politični okvir za obvladovanje tveganj in preprečevanje kriz;

23. poziva Komisijo, da v okviru skupne kmetijske politike vzpostavi konsistentno in stroškovno ugodno pozavarovalno shemo za vse države članice;

Možnost 2: Vzajemni skladi

24. pozdravlja pobudo Komisije o zagotovitvi podpore vzajemnim skladom za delitev tveganja med proizvajalci; v zvezi s tem opozarja na velik pomen organizacij proizvajalcev, ki glede na razpršenost tveganja in povezovanje interesov napram trgom kapitala in zasebnemu zavarovalnemu sektorju lahko dosežejo bolj učinkovito zavarovalno kritje;

25. poudarja prednosti kolektivne odgovornosti pri sektorskih in medsektorskih skladih, saj je tako glede na souporabo infrastrukture in koriščenje javnih subvencij, kot tudi glede na rezerve proizvajalcev mogoče pričakovati večje sodelovanje tudi v smislu previdnostnih ukrepov;

26. poziva Komisijo, da preveri možnosti zavarovanja kmetov pred tveganjem zaradi padca cen s terminskimi blagovnimi posli in zajamčenimi cenami, pred izgubo količine pridelka pa z zasebnimi zavarovanji;

27. meni, da so spremljajoči nacionalni ukrepi in ukrepi EU na področju davčnih in kreditnih olajšav, namenjeni sproščanju zasebnih depozitov in prispevkov, potrebni, saj proizvajalcem olajšajo udeležbo v predlaganih vzajemnih skladih; še posebej opozarja na posnemanja vredne zahteve in predloge v zvezi s skupno organizacijo trga za prašičje meso, ki jih je Evropski parlament predstavil v svojem stališču z dne 15. novembra 2000[1];

28. poziva Komisijo, da preuči možnosti 1 in 2 v zvezi z možnim razlikovanjem med družbenim in zasebnim upravljanjem tveganja in po potrebi oblikuje različne zneske pomoči glede na velikost kmetijskega gospodarstva in izvedene ukrepe preprečevanja kriz;

Možnost 3: Splošna podpora v primeru dohodkovne krize

29. se seznani s predlogi Komisije o splošni podpori v primeru dohodkovne krize in meni, da je treba o tem razpravljati v okviru prihodnje reforme SKP;

30. opozarja na težave pri ugotavljanju in prepoznavanju odškodninskih primerov in izgub dohodka, ki na nacionalni ravni že obstajajo; meni, da bo upravna obremenitev za tovrstni sistem ogromna in bo povzročila ogromne stroške;

31. poziva Komisijo, naj ne vzpostavi državnega subvencioniranja prihodkov v primeru kriz, ki bi bilo konkurenčno modelom zasebnega zavarovanja, ampak naj z uvajanjem odgovornosti in nadzora raje poskrbi, da bodo zasebna zavarovanja zanesljivejša in učinkovitejša;

32. poudarja, da bi morala Komisija predvsem poskrbeti za vzpostavitev hitrega in prilagodljivega sistema posredovanja v kriznih razmerah, s katerim bi čimbolj skrajšali dolgotrajne birokratske postopke, ki zmanjšujejo učinkovitost ukrepov;

*

* *

33. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

• [1]  UL C 223, 8.8.2001, str. 176.

EXPOSÉ DES MOTIFS

La production agricole, qui dépend des conditions naturelles et climatiques, est exposée à des risques particuliers, c'est pourquoi les prix et l'offre des produits agricoles sont également sujets à de fortes fluctuations. Associées à des problèmes économiques, à des catastrophes naturelles et à une pénurie d'énergie, ces fluctuations peuvent susciter des problèmes d'approvisionnement en denrées alimentaires et en matières premières agricoles, même dans l'UE.

Jusqu'à présent, la politique agricole commune de l'UE tenait compte de ces spécificités par la voie d'une réglementation et d'une stabilisation des prix et des marchés, principalement sous la forme d'interventions sur les marchés et de soutien des prix.

Dans certains cas, la politique agricole commune a également contribué à l'essor de modes de production qui ne sont pas viables à long terme et sont fortement tributaires des ressources en eau et en énergie et, dans certaines régions, a favorisé un type d'agriculture auquel elles ne se prêtent pas. Qui plus est, l'élevage industriel et l'expansion prise par les transports d'animaux ont accru les risques de propagation des épizooties.

Lors des dernières réformes de la politique agricole commune, ces instruments de gestion des risques et des crises ont été progressivement démantelés et remplacés par des aides directes au revenu allouées aux agriculteurs; du fait du découplage des paiements pour certains produits et certaines quantités et de la conditionnalité, les pouvoirs publics interviennent moins directement pour les prix et les marchés et fixent en revanche les conditions générales qui régissent l'octroi d'aides publiques, en ce qui concerne notamment les modes de production, l'environnement et la protection des animaux.

Il en résulte que la responsabilité de la prévention et de la gestion des crises et des risques des points de vue de l'orientation de la production, des méthodes utilisées, de la commercialisation et de la garantie des revenus incombe de plus en plus aux exploitations agricoles. Elles doivent de plus en plus s'orienter en fonction des marchés. Le deuxième pilier de la politique agricole, à savoir le développement rural, doit favoriser cette évolution et aider les agriculteurs à s'engager dans de nouvelles voies.

De nouveaux instruments de réduction des risques et de prévention des crises doivent établir un juste équilibre entre les régions productrices. Ils doivent créer des conditions telles qu'il soit avantageux pour les agriculteurs d'avoir une production qui réponde aux besoins du marché, qui soit adaptée aux spécificités locales et qui soit viable. Les efforts consentis par ceux-ci pour réduire les risques, comme la diversification de la production, la réduction de leur cheptel, une moindre consommation d'énergie, d'engrais et de produits phytosanitaires, une production adaptée à la région et le recours à la diversité génétique doivent être récompensés dans le cadre des instruments, existants ou à créer, de la politique agricole commune.

Les agriculteurs, pris isolément, ne sont pas en mesure d'éviter certains risques ou crises auxquels ils sont exposés ni de compenser les préjudices qu'ils peuvent subir. Les effets des changements climatiques, la propagation des épizooties[1] de même que les conséquences des fluctuations des prix résultant de la libéralisation croissante du commerce des produits agricoles figurent au nombre de ces difficultés.

Afin que la survie des exploitations agricoles ne soit pas menacée par de tels événements imprévus, il est nécessaire de mettre au point des systèmes qui permettent de compenser les pertes de revenus en cas de dommages.

À l'heure actuelle, les aléas de la production auxquels les agriculteurs de l'UE sont exposés sont couverts par divers régimes d'assurance au niveau national. L'Union européenne ne leur accorde une indemnisation que dans le cas d'épizooties.

L'apparition à plus long terme de nouveaux risques pour les producteurs agricoles est prévisible. Ainsi, du fait de l'érosion des ressources génétiques, les maladies pourraient se propager plus rapidement et avoir des conséquences plus graves, étant donné que des espèces et des races ayant des propriétés de résistance très différentes et encore inconnues aujourd'hui disparaissent. La pénurie croissante d'eau douce salubre peut renchérir considérablement la production animale et végétale dans les régions les plus chaudes d'Europe; ainsi, le gouvernement espagnol prévoit l'installation, coûteuse, d'usines de dessalement de l'eau de mer dans les régions méridionales du pays.

Il existe d'ores et déjà des signes d'une évolution du climat, qui pourrait toucher à l'avenir des zones climatiques entières, ce qui rendrait indispensable une restructuration de l'agriculture. L'épuisement des réserves de pétrole est également un danger prévisible. Avec l'utilisation d'engrais, de produits phytosanitaires et de machines, l'agriculture européenne est, au cours de ces dernières années, devenue fortement dépendante de sources d'énergie fossiles bon marché dont l'offre semblait illimitée. L'ampleur des risques que comportent la poursuite du renchérissement du pétrole et le déclin de la production dépendra des mesures que l'agriculture européenne adoptera pour ne plus être dépendante des énergies fossiles et du délai dans lequel elle agira. D'après certains experts, la production de pétrole culminera dans un proche avenir, aussi la reconversion économique doit-elle être entamée dans les plus brefs délais.

Par suite d'une concentration croissante et de la formation d'oligopoles, les agriculteurs tombent de plus en plus sous la coupe de grands groupes, tant en amont qu'en aval. L'utilisation de nouvelles techniques dans l'agriculture, telles que le génie génétique, en particulier la technologie Terminator, accroît la dépendance économique des sous-traitants, notamment lorsque le cahier des charges exige que l'achat de semences s'accompagne de l'achat des produits phytosanitaires correspondants. Si cette tendance se poursuit, l'agriculture deviendra de plus en plus spécialisée et intensive et, dès lors, encore plus exposée aux crises.

Par voie de conséquence, il faut établir dans l'Union européenne des instruments de gestion des risques et des crises pour l'agriculture, qui permettent de compenser de fortes pertes de revenus afin d'assurer la survie des exploitations agricoles, même en période de crise. Surtout, il y a lieu de créer, dans un cadre tout à fait nouveau et dans celui des instruments actuels de la politique agricole commune, des incitations à l'adoption de mesures préventives pour limiter ces risques et éviter les crises ainsi que pour réduire au minimum leurs conséquences.

Selon l'accord de l'OMC sur l'agriculture, les systèmes d'assurance ne sont admissibles que lorsqu'ils n'ont pas pour effet de soutenir les prix, qu'ils n'ont pas d'incidence sur la production et qu'ils ne créent pas de distorsions de concurrence, ou, du moins, les réduisent au minimum; le montant de l'indemnisation se rapporte aux revenus obtenus au cours d'une période de référence et ne compense pas plus de 70 % de la perte de revenus. Pour que l'assurance entre en jeu, les pertes doivent dépasser 30 % des revenus obtenus au cours de la période de référence.

• [1]  Selon les estimations de la Commission, la crise de l'ESB aurait coûté 5 milliards d'euros pour la période comprise entre 1986 et 2000; pour l'épidémie de peste porcine, l'Union européenne et ses États membres ont dépensé au total 349 213 846 euros entre 1997 et 2004; en ce qui concerne la sécheresse en Espagne, le gouvernement de ce pays a chiffré à 1,7 milliard d'euros le montant du préjudice subi par l'agriculture.

POSTOPEK

Naslov	Obvladovanje tveganj in kriz v kmetijstvu
Številka postopka	2005/2053(INI)
Podlaga v Poslovniku	člen 45
Pristojni odbor   Datum razglasitve na zasedanju	AGRI 12.5.2005
Poročevalec (-ka)   Datum imenovanja	Friedrich-Wilhelm Graefe zu Baringdorf 16.3.2005
Obravnava v odboru	30.6.2005	22.11.2005			26.1.2006
Datum sprejetja	26.1.2006
Izid končnega glasovanja	za: proti: vzdržani:		29 - -
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Peter Baco, Giuseppe Castiglione, Albert Deß, Gintaras Didžiokas, Duarte Freitas, Jean-Claude Fruteau, Ioannis Gklavakis, Bogdan Golik, Friedrich-Wilhelm Graefe zu Baringdorf, María Esther Herranz García, Elisabeth Jeggle, Heinz Kindermann, Albert Jan Maat, Jean-Claude Martinez, Mairead McGuinness, Neil Parish, Agnes Schierhuber, Willem Schuth, Czesław Adam Siekierski, Marc Tarabella, Witold Tomczak, Kyösti Tapio Virrankoski, Janusz Wojciechowski, Andrzej Tomasz Zapałowski
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Hynek Fajmon, Wiesław Stefan Kuc, Markus Pieper, Zdzisław Zbigniew Podkański, Karin Resetarits,
Datum predložitve - A6	30.1.2006			A6‑0114/2006