POROČILO o strateški reviziji Mednarodnega denarnega sklada
1.2.2006 - (2005/2121(INI))
Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
Poročevalec: Benoît Hamon
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o strateški reviziji Mednarodnega denarnega sklada
Evropski parlament,
– ob upoštevanju člena 111(4) Pogodbe ES o zastopanosti in stališču Skupnosti na mednarodni ravni v okviru ekonomske in monetarne unije,
– ob upoštevanju predloga Komisije z dne 9. novembra 1998 o Sklepu Sveta o zastopanosti in stališču Skupnosti na mednarodni ravni v okviru ekonomske in monetarne unije (KOM(1998)0637),
– ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta 11. in 12. decembra 1998 na Dunaju,
– ob upoštevanju resolucije z dne 23. oktobra 2001 o mednarodnem monetarnem sistemu – kako zagotoviti boljše delovanje sistema in preprečiti možne krizne razmere[1],
– ob upoštevanju resolucije z dne 3. julija 2003[2] o območju evra v svetovnem gospodarstvu in predvidenem razvoju v prihodnjih letih,
– ob upoštevanju poročila generalnega direktorja Mednarodnega denarnega sklada (v nadaljevanju MDS) z dne 15. septembra 2005 o srednjeročni strategiji sklada[3],
– ob upoštevanju sklepov seje finančnih ministrov G8 z dne 11. junija 2005 o odpisu dolgov revnim državam,
– ob upoštevanju člena 178 Pogodbe o skladnosti politik Evropske unije, ki lahko vplivajo na države v razvoju in na cilje razvojnega sodelovanja,
– ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta 16. in 17. junija 2005 v Bruslju,
– ob upoštevanju poročila Svetovne banke o razvoju po svetu za leto 2006,
– ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Ekonomskemu in socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Predlog skupne izjave Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije - Razvojna politika Evropske unije - 'Evropsko soglasje'”(KOM(2005)0311),
– ob upoštevanju deklaracije za tisočletje Organizacije združenih narodov z dne 8. septembra 2000, v kateri so bili razvojni cilji novega tisočletja določeni kot kriteriji celotne mednarodne skupnosti za odpravo revščine,
– ob upoštevanju resolucije z dne 12. aprila 2005 o vlogi Evropske unije pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja[4],
– ob upoštevanju resolucije z dne 6 julija 2005 o svetovnem pozivu k ukrepom proti revščini: Izkoreninimo revščino[5],
– ob upoštevanju resolucije z dne 17 novembra 2005 o predlogu skupne deklaracije Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije „Evropsko soglasje”[6],
– ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in mnenj Odbora za razvoj ter Odbora za mednarodno trgovino (A6‑0022/2006),
A. ker se je spremenila vloga, ki so jo imele ustanove Bretton Woodsa od ustanovitve do danes, in zaradi njihove strateške naloge za rast, razvoj in finančno stabilnost; ker si je treba prizadevati za stabilen in solidaren mednarodni monetarni in finančni sistem,
B. ker teža posameznih držav članic, kot se kaže v njihovi glasovalni pravici ali deležih, ne izraža več njihovega sorazmernega pomena, in ker vloga, ki jo ima Evropska unija, ne odseva njene dejanske teže v svetovnem gospodarstvu in mednarodnih izmenjavah, čeprav unija pomembno prispeva h kapitalu ustanov Bretton Woodsa,
C. ker zgoraj omenjeni sklepi predsedstva Evropskega sveta 11. in 12. decembra 1998 na Dunaju, ki potrjujejo vlogo MDS kot „temelja mednarodnega monetarnega in finančnega sistema“, v zaključnem dokumentu pod naslovom „Evropa kot globalni akter– delovati enotno“ poudarjajo, da „mora Skupnost imeti polno vlogo pri mednarodnem monetarnem in gospodarskem sodelovanju v institucijah, kot sta G7 in Mednarodni denarni sklad“, in zahtevajo, prvič, da Evropska centralna banka, kot pristojni organ Skupnosti za monetarno politiko, dobi status opazovalca v upravnem odboru MDS, in drugič, da pristojni član urada izvršnega direktorja države članice – predsedujoče evru, skupaj s predstavnikom Komisije, ker člen 1 zgoraj omenjenega predloga Komisije z dne 9. novembra 1998 predlaga, da „je v okviru ekonomske in monetarne unije Skupnost predstavljena na mednarodni ravni s Komisijo s strani Sveta in Evropske centralne banke“,
D. ker zlasti pomanjkanje usklajenega delovanja Evropske unije in območja evra, ob hkratnem razdrobljenem zastopstvu po volilnih enotah, državam članicam ne omogoča, da bi na odločitve v MDS vplivale v sorazmerju z njihovo gospodarsko težo,
E. ker je MDS odgovoren svojim delničarjem (in sicer nacionalnim vladam), ti delničarji pa so odgovorni svojim volivcem,
F. ker ukrepi stabilizacijske politike MDS niso vedno izpolnili zastavljenih ciljev in prehitra stabilizacija gospodarstva vodi v družbeno škodljiva prilagajanja; ker sedanji programi prilagajanja zahtevajo sodelovanje vseh nacionalnih dejavnikov in ker morajo biti podvrženi jasnemu demokratičnemu nadzoru,
G. ker je težko uskladiti zahteve po povečani odgovornosti držav in vse številnejše pogoje za pridobitev pomoči in zmanjšanje dolga; ker se je število pogojev v zadnjih letih pomnožilo in ker za večstranska posojila državam podsaharske Afrike v povprečju velja kar 114 pogojev, med katerimi se jih skoraj tretjina nanaša na odgovorno upravljanje,
H. ker je začel MDS v državah v razvoju igrati pomembno vlogo in se je moral temu ustrezno prilagoditi; ker je treba za spodbujanje razvoja v najrevnejših državah uporabiti nova orodja, s katerimi bi korenito zmanjšali dolg, in poiskati inovativne instrumente za financiranje razvoja in boja proti revščini v okviru razvojih ciljev tisočletja; ker je treba za takšno ukrepanje zagotoviti bolj jasno in učinkovito delitev vlog ter visoko mero usklajevanja in sodelovanja med MDS, Svetovno banko in ustanovami Združenih narodov,
1. meni, da ima MDS kot ustanova še vedno pomembno vlogo pri spodbujanju uravnotežene globalne gospodarske rasti in stabilnosti menjalnih tečajev, pri lajšanju mednarodnega trgovanja in sposobnosti držav članic, da se prilagodijo globalnemu trgu, in pri pomoči državam članicam, ki imajo težave s plačilno bilanco;
2. pozdravlja strateško revizijo, ki poteka v MDS; podpira preusmeritev politik MDS k poudarjanju njegove bistvene naloge, in sicer stabilizacije globalnega nihanja deviznih tečajev ter zadnjega možnega posojilodajalca za države, ki imajo resne težave s plačilnimi bilancami;
3. opaža, da je prišlo pri nalogah MDS v času od njegove ustanovitve do korenitih sprememb, medtem ko je bilo precej manj sprememb v zvezi z njegovim upravljanjem; poudarja, da dodeljevanje kapitala in glasovalnih pravic ni šlo v koraku s preostalim razvojem, in to navkljub zaporednim revizijam kvot in sistema za enotno dodeljevanje paketa osnovnih glasovalnih pravic; zato poziva MDS, naj za zagotovitev lastne legitimnosti preuči možne načine razdelitve kvot in glasovalnih pravic znotraj svojih ustanov upravljanja, in to na tak način, da bi te bolje odražale mednarodne gospodarske razmere in da bi zagotovili ustreznejše ponderiranje glasov razvijajočih se in novo nastajajočih gospodarstev;
4. poudarja, da sta glavna razloga, ki državam v razvoju preprečujeta, da bi imele v MDS vpliv, ki bi bil sorazmeren z deležem njihovega prebivalstva v svetovnem merilu, pomanjkanje glasu v upravnem odboru (afriške države namreč predstavljajo 25 % članic, imajo pa le nekaj nad 4 % volilnega glasu) in pomanjkanje tehničnih in institucionalnih zmogljivosti za dejansko sodelovanje v razpravah in pri odločitvah;
5. zato poziva k spremembi volilnega sistema, in sicer k:
- povečanju števila in veljave osnovnega glasu (ta trenutno predstavlja manj kot 3 % celotnega glasu), ki je bil prvotno uveden, zato da bi zagotovil več enakopravnosti med članicami, večje ravnotežje pri sprejemanju odločitev in na ta način večjo legitimnost MDS; prav tako poziva k oblikovanju mehanizma, ki bi državam v razvoju omogočil povečanje deleža njihovega članstva v skladu, na primer z ustanovitvijo skrbniškega sklada, s katerim bi financirali članstvo najrevnejših držav;
6. ugotavlja, da je MDS svoja priporočila razširil tudi na področja, ki presegajo začetne makrogospodarske okvire (strukturna politika), in da so priporočila zastavljena tako, da posredno ali neposredno vplivajo na izvajanje ukrepov s področja socialnega varstva, pravice do dela, zdravja, okolja ali izobraževanja; ugotavlja, da se zaradi tega zastavlja vprašanje, do kod segajo pristojnosti različnih ustanov Združenih narodov in Svetovne banke;
7. meni, da mora MDS v okviru posebnih pristojnosti poskrbeti, da zaposli sodelavce iz različnih držav, z izobrazbo in strokovnimi izkušnjami z različnih področij, kar bi odločilno prispevalo k izpolnjevanju razvojih ciljev tisočletja;
8. ugotavlja, da se je zaradi naprednega odpiranja kapitalskih trgov in liberalizacije pretoka kapitala zelo težko izogniti nastajanju finančnih kriz; zato poudarja, da mora MDS sistematično nadzorovati vse države članice;
9. meni, da je treba zaradi še naprej prisotnega neravnotežja v trgovini in deviznih tečajih po svetu okrepiti nadzorno vlogo MDS, kar je pomembno tako za predvidevanje in odpravljanje finančne nestabilnosti po svetu kot za svetovanje posameznim državam glede politik finančne stabilnosti, gospodarske rasti, deviznih tečajev in kopičenja rezerv; meni, da lahko MDS opravlja sistematični nadzor in daje nasvete za ukrepanje v finančnih krizah le v primeru, ko države članice redno posredujejo popolne podatke, kot na primer podatke o denarnih rezervah in obsegu denarja v obtoku;
10. meni, da cilj finančne stabilnosti, ki je del naloge MDS, postaja vedno težje dosegljiv zaradi pomankanja globalne in pregledne pozornosti, posvečene postopku standardizacije, ki neposredno vpliva na finančne trge, izvajanju te naloge na vzajemni podlagi in njeni razlagi;
11. poziva pristojne evropske institucije, še posebej Svet in Komisijo, da za zagotavljanje vzporednosti s Svetovno trgovinsko organizacijo (STO) sprejmejo potrebne ukrepe za to, da bo območje evra – ali po možnosti Evropska skupnost – zastopano kot celota in kot tako glasovalo, ter kot prehodni ukrep čim prej sprejmejo omogočanje doseganja tega cilja; poziva države članice, naj se združijo v ureditvi, ki ustreza „delničarskemu sporazumu“ v pravu družb, ki bo zagotovil, da tvorijo enotno pogajalsko skupino;
12. ugotavlja vlogo MDS pri vključevanju držav z nizkimi prihodki v svetovno gospodarstvo ter poudarja medsebojno odvisnost mednarodne trgovine, težav s plačilno bilanco in nacionalnih razvojnih politik, ki so usmerjene k zmanjšanju revščine; prevladujočo vlogo MDS vidi v omogočanju nacionalnih razvojnih strategij za revne države s posojili, ki zagotavljajo boljšo prožnost monetarne politike in politike deviznega poslovanja držav z nizkimi prihodki;
13. poziva Komisijo in Svet, da s Parlamentom pretehtata možnost uporabe postopka Lamfalussy za določanje stališča organov, pooblaščenih za nastopanje v imenu Unije v različnih mednarodnih organih z odgovornostjo v finančnem sektorju;
14. poudarja, da so bile izravnalne politike MDS pri preprečevanju širjenja in ponavljanja kriz občasno neuspešne; s tem v zvezi obžaluje vse neuspešne napore za spodbujanje gospodarsko uravnoteženih politik za preprečevanje kriz; opozarja, da inflacija ni edini gospodarski problem držav v razvoju, in da bi morale biti politike MDS usmerjene k doseganju makrogospodarske stabilnosti in trajnostnega razvoja; predlaga, da bi bilo treba pogojenost opredeliti tudi v okviru izboljšanega sodelovanja s posebnimi ustanovami Združenih narodov in ob usklajevanju med mednarodnimi donatorji;
15. ugotavlja, da je pri doseganju trajnostne rasti bistven obstoj zagotovljenih makrogospodarskih politik; zato potrjuje, da makrogospodarska stabilnost ni v nasprotju s pravično razdelitvijo rasti;
16. priznava, da je bila pogojenost pomoči MDS pogosto toga in ni upoštevala posebnih lokalnih razmer; kljub temu poudarja potrebo po ustrezni uporabi posojil, pri čemer se upošteva stališče demokratično izvoljenih ustanov držav prejemnic;
17. priznava trenutno revizijo pogojev, ki jih MDS postavlja pri posojilih državam z nizkim dohodkom; priporoča, da se pri reviziji odpravo revščine prednostno obravnava kot cilj vseh posojil MDS državam z nizkim dohodkom;
18. poudarja, da mora biti načelo lastništva partnerske države v središču razvojnega sodelovanja; zato poziva MDS, da pri preučevanju pogojenosti dajanja posojil v celoti da prednost odpravi revščine in da na noben način ne otežuje doseganja razvojnih ciljev tisočletja;
19. se zavzema za postopno in stabilno liberalizacijo finančnih sistemov držav v razvoju, ki bo prilagojena njihovim institucionalnim zmožnostim in omogočala učinkovito urejanje in upravljanje kapitalskih tokov;
20. podpira stališče Ekonomsko-finančnega odbora, da se mora MDS bolj osredotočiti na analizo razvoja finančnega in kapitalskega trga ter posledice notranje in globalne finančne stabilnosti;
21. je trdno prepričan, da države v razvoju svojih trgov ne bi smele odpreti popolnoma in brez uvoznih omejitev ter da bi morale biti sposobne določenim industrijam za določen čas zagotoviti zaščito, da bi tako omogočili njihov trajen razvoj; poziva evropske izvršne direktorje v svetu MDS, naj zagotovijo, da preostale pogojenosti držav z nizkim dohodkom ne prisilijo k enostranskemu odprtju trgov izven okvira pogajanj STO ali k omejitvi njihovih zmogljivosti, da se v okviru pogajanj STO po lastni volji in pod svojimi pogoji pogajajo o stopnji odprtosti trga, do katere so se pripravljene obvezati; prav tako poziva MDS, da zagotovi ustrezno stopnjo prilagodljivosti pri izvajanju trgovinskih pogojenosti, tako da je državam upravičenkam omogočeno, da določijo svojo stopnjo odprtosti trga;
22. zahteva, da MDS nadaljuje prizadevanja za povečanje preglednosti in zgradi institucionalno strukturo, ki bo spodbujala njegovo nalogo in spreminjajoče se razmere v mednarodni finančni politiki;
23. opozarja tudi na osrednjo vlogo MDS pri usklajevanju nacionalne razvojne politike, ki se bori proti revščini z vseobsežnim pristopom, temelječem na zamisli, da tečajna in denarna politika nista sami sebi namen, temveč sta instrument za boj proti revščini;
24. poziva države članice EU, naj uporabijo obstoječi sistem volilnih enot, da bi zagotovili, da volilne enote, katerih članice so, odločno podpirajo razvojni načrt, zasnovan na doseganju razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015, ter posebno pozornost namenijo tehničnim in institucionalnim šibkostim držav v razvoju v njihovi enoti in ponudijo tehnično pomoč za odpravo teh šibkosti;
25. poziva k boljšemu usklajevanju in večji povezanosti politik MDS, Svetovne banke, STO, Evropske centralne banke in drugih mednarodnih organizacij ter Evropske unije, še posebej glede instrumentov, ki povezujejo različne trge, kot so integrirani okvir, mehanizem trgovinske integracije, instrument za zmanjšanje revščine in rast, in tudi nedavno sprejeti instrumenti podpore politike, ki naj bi zagotovili, da bi politika odprtih trgov pozitivno vplivala na zmanjšanje revščine; poziva k večji povezanosti programov MDS z razvojnimi cilji tisočletja; ob tem opozarja na protislovnost položaja MDS, saj je njegova pristojnost omejena na zelo specifičen vidik javnih ukrepov, kljub temu pa ima pomembno, če ne celo prevladujočo vlogo pri izvajanju strategij, za katere si prizadevajo vsi akterji; zato meni, da je nujno ustvariti strukturo za usklajevanje in celo načrtovanje tovrstnih strategij, v kateri bi sodelovale vse mednarodne interesne skupine;
26. prepričan je, da je treba preglednost MDS in njegovega dodeljevanja sredstev izboljšati z okrepljenim parlamentarnim nadzorom držav članic MDS;
27. pozdravlja poudarek MDS na izboljšanju ravni izobraževanja in zdravja v državah v razvoju; poudarja, da ostaja povečan obseg javnih izdatkov, hkrati z boljšim upravljanjem, bojem proti korupciji in učinkovito rabo virov, najzanesljivejši način za odpravljanje neenakosti pri dostopu do dobrin in temeljnih pravic, kot sta zdravje in izobrazba;
28. vztraja, da se lahko mednarodna finančna stabilnost spodbuja le, če bo reforma MDS usklajena s trajnostno proračunsko politiko in dobro prilagojeno plačilno bilanco v vsaki državi članici;
29. ugotavlja, da obstaja očitno nasprotje med stopnjo pritiska, ki ga MDS izvaja na države v razvoju in države v tranziciji, in njegovo nemočjo, da dejansko vpliva na politiko industrializiranih držav, katerih proračunska politika in plačilna bilanca ne izpolnjujeta meril MDS ter lahko tako ogrozita mednarodno finančno stabilnost;
30. pozdravlja odločitev, ki sta jo sprejela MDS in Svetovna banka o podaljšanju izvajanja pobude za zelo zadolžene države v razvoju; ugotavlja različne vplive programov pobude za zelo zadolžene države v razvoju in zgodovinske izkušenje prestrukturiranja ter odpisa dolga; predlaga, da MDS oblikuje politike za preprečevanje novih kriz zadolževanja v prihodnje;
31. ugotavlja nov okvir trajnosti dolga MDS in Svetovne banke ob upoštevanju držav z nizkimi prihodki; pozdravlja dejstvo, da je cilj novega okvira, da postane dolg prednostna naloga postopka sprejemanja odločitev mednarodnih finančnih ustanov; obžaluje, da se predlog v celoti ne približa reševanju težave dolgoročne in prave trajnosti pri ustvarjanju pogojev za to, da države z nizkimi prihodki dosežejo razvojne cilje tisočletja;
32. na splošno pozdravlja program pomoči MDS za zmanjšanje revščine in rast, vendar izraža zaskrbljenost, da MDS v tem programu še naprej uporablja enak strog gospodarski model in ne prepozna različnih makrogospodarskih okvirov, ter izraža zaskrbljenost, da bo zato zelo hvaljena usmeritev tega programa k zmanjšanju revščine večinoma izzvala nezaupanje;
33. podpira poziv generalnega sekretarja ZN, izrečenega na srečanju o financiranju razvoja, ki je potekalo na visoki ravni leta 2005, da bi „ponovno opredelili vzdržnost dolga kot stopnjo dolga, ki določeni državi še dovoljuje, da bi dosegla razvojne cilje tisočletja in pričakala leto 2015 brez povišanja količnika dolga”, za kar je potrebno boljše dopolnjevanje med oprostitvijo dolga in zahtevami za financiranje uspešnega razvoja; zato obžaluje, da MDS v novem, aprila 2005 odobrenem okviru za vzdržnost dolga v državah z nizkim dohodkom vzdržnost dolga še vedno opredeljuje predvsem na podlagi kazalnikov izvoza (kar je nezanesljiv pokazatelj vzdržnosti dolga držav, ki so izjemno občutljive na pretrese in izrazito nihanje prihodkov od izvoza) ter ne poda realnih ocen o ranljivosti in tudi ne sistematične analize o povezovanju ugodnosti iz pobude „visoko zadolženih revnih držav” z dodatnimi sredstvi, potrebnimi za dosego razvojih ciljev tisočletja;
34. pozdravlja pobude ustanov Brettona Woodsa in mednarodnih ustanov za iskanje inovativnih finančnih mehanizmov za pospeševanje razvoja in doseganje ciljev tisočletja, zlasti pri odpravljanju revščine; pozdravlja prizadevanja večstranskih ustanov, da v okviru sporazuma G8 na svoj način pripomorejo k financiranju zmanjšanja dolga;
35. spodbuja boljše sodelovanje med MDS, Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti, še posebej v državah v razvoju, da bi povečali preglednost, demokratično odgovornost in legitimnost MDS in njegove politike;
36. poudarja pomen rednih stikov med izvršnimi direktorji MDS in nacionalnimi predstavniki njihove države izvora;
37. pooblašča predsednika, da to resolucijo pošlje Svetu in Komisiji ter MDS, organizacijam ZN, Evropski centralni banki in guvernerjem MDS iz držav članic EU.
- [1] UL C 112, 9.5.2002, str. 140.
- [2] UL C 74 E, 24.3.2004, str. 871.
- [3] http://www.imf.org/external/np/omd/2005/eng/091505.pdf
- [4] P6_TA(2005)0115.
- [5] P6-TA(2005)0289
- [6] [Poročilo A6-0319/2005, predvidoma na dnevnem redu novembrskega plenarnega zasedanja.]
EXPLANATORY STATEMENT
I. Introduction - transformation of the IMF
The Articles of Agreement of the International Monetary Fund (IMF), created in 1944 under the Bretton Woods agreements, include among the IMF’s objectives the following:
- to promote international monetary stability;
- to facilitate the expansion of international trade, and to contribute thereby to the promotion and maintenance of high levels of employment and real income;
- to promote exchange stability and to avoid competitive exchange depreciation;
- to lessen the degree of disequilibrium in balances of payments;
To achieve these objectives, the IMF:
- monitors the development of financial and economic policies, and supplies advice on economic policy;
- lends to Member States which are experiencing balance of payments problems, and stimulates adjustment and reform policies it regards as likely to correct the underlying problems;
- supplies governments and central banks with technical assistance in its areas of expertise.
This extremely ambitious programme shows the scale of the task which devolves on the IMF. In practice, through its role as lender of last resort, and in particular through the conditionalities associated with these loans, the IMF has become a major actor in the economic, financial and social policies of the world’s poorest countries.
The developed countries remain covered by the Article IV multilateral surveillance system, and are always potential clients of the IMF in the event of a major financial crisis.
Today the IMF is faced with a legitimacy crisis resulting from two factors. The first relates to the nature and the increasingly wide scope of its recommendations and of the structural adjustment policies which it implements through the conditions attached to its loans. The second relates to the allocation of voting rights within the IMF, the under-representation of the emergent countries and the marginal influence of the developing countries. This adds up to a crisis of legitimacy which harms the reputation both of the IMF’s operations and of the substance and impact of its policies.
The Bretton Woods system was originally intended to support growth by liberalising international trade while at the same time guaranteeing global financial stability through fixed exchange rates and limited and controlled capital flows. However, the 1972 agreement changed everything. Floating exchange rates replaced fixed ones, financial deregulation and privatisation became widespread, initially in the OECD countries, and then elsewhere under IMF pressure through the conditions attached to its loans and its consultancy activity. There was an explosive growth in cross-border capital flows, as well as in financial speculation, leading to multiple financial crises. This contrasts starkly with the IMF’s original role of maintaining international financial stability. It therefore appears essential to encourage the IMF to refocus its activities on the prevention and surveillance of financial crises.
Moreover, in applying the Washington consensus principles across the board to all Member States (numbering 29 in 1944, and 184 today), the IMF strayed outside the strictly macroeconomic field to take an interest in all public policies, including education, public health and regulation of the labour market, because of the influence on budgetary balance, and economic impact, which these policies have.
And yet there are specialist international organisations such as the ILO, the WHO, the UNDP, UNCTAD, the World Bank and many others with much greater expertise in these areas of IMF intervention. The policies ultimately pursued by the IMF’s debtor countries follow its recommendations more closely than those of the specialised institutions, because the IMF – with its power to grant or refuse a loan, and thanks to the influence of its decisions on the whole donor and lending community – has at its disposal a powerful instrument in support of its policies which the other international organisations lack. This potential conflict between the standards issuing from the various international organisations is a source of incoherence and imbalance. In practice there is a hierarchy of norms at work in which the IMF’s recommendations have the highest status of all the regulations and programmes implemented by international and multilateral institutions. Now that a global debate has been launched on the reform of global governance, we should question the legitimacy of this de facto hierarchy and push for a process whereby the IMF’s action is refocused on its real area of expertise, while leaving the other international organisations to take the lead in their own fields.
II. Governance of the IMF
The IMF has no machinery for internal democratic parliamentary control, and lies outside the UN system, which is an admittedly imperfect but unique form of world democracy.
The debates which precede IMF decisions are thus confined to a restricted circle of experts, drawn mainly from the staff of the IMF itself, from finance ministries and central banks, often sharing the same kind of training and experience.
Then there is the IMF’s decision-making procedure, based essentially on the principle of “one dollar one vote”, thus ensuring that the bulk of voting rights are reserved for the richest countries, headed by the USA.
This situation cries out for reform in many respects:
Firstly, we should look to see the IMF diversify in terms of the origin, training and expertise of its staff, so as to improve their understanding of the complexity of local situations and challenges.
Secondly, the IMF should considerably increase its transparency and step up its dialogue with NGOs and civil society.
Thirdly, the IMF should embark upon a new type of relationship with parliamentary assemblies, characterised by greater openness, dialogue and transparency. The need for this is particularly pressing in the indebted countries, since the essential negotiations between these countries and the IMF must not marginalise the democratic parliamentary debate – not only out of respect for democratic institutions but also to ensure that these countries can take charge of their stabilisation and development programmes, which is the only lasting guarantee of these programmes’ being put into practice.
Finally, it is clear that in spite of successive reforms, the current distribution of quotas and voting rights is open to dispute. On the one hand the newly-industrialised countries, particularly those of Asia, feel they are insufficiently represented by a distribution which no longer reflects the reality of the world economic balance. On the other hand the indebted countries, many of them in Africa, find it impossible to make their voices heard on the IMF bodies, in spite of being the main interested parties in the decisions taken there.
III. The European dimension
With 17.11% of the votes, the USA is the leading force in the IMF, and has a right of veto in view of the special 85% majority needed to take the most important decisions.
If the 25-state European Union were regarded as a member of the IMF, it would have 31.92% of the votes, exceeding the votes of the USA, would share the right of veto, and could even – under the terms of the Articles of Agreement – insist that the headquarters of the IMF be moved to Europe.
The reality of European influence in the debates of the IMF is in stark contrast to its apparent strength in arithmetical terms. Divided among several constituencies and bypassed by other fora (notably the G7), the EU has difficulty in making a genuine common or coordinated position heard within the IMF, in spite of the progress it has made in terms of economic, monetary and political integration.
Nevertheless, a coherent and audible European voice on the IMF is essential for the emergence of a genuine European development cooperation policy, and so that Europe can have some influence on changes in the international monetary and financial system.
In line with the spirit of the conclusions of the 1998 Vienna European Council, a gradual process of strengthening European coordination within the IMF should be embarked upon with the long-term objective of a single representation respecting the prerogatives of the Community institutions, notably the role of the Commission and the democratic scrutiny exercised by the European Parliament.
In the immediate future the European Parliament should step up its surveillance and monitoring of the policies of the international financial institutions. Initiatives which might be taken in this context include forming an ad hoc working party, and inviting representatives of these institutions – and of the European Union’s position within them – to regularly attend Parliament’s debates.
IV. The Millennium Development Goals
The Millennium Development Goals (MDGs) are the responsibility of the whole international community, including the IMF. This is why the IMF must continue the work its has already begun with the Poverty Reduction Strategy Paper (PRSP), placing development and the relief of poverty at the centre of its activities.
This involves a thorough-going transformation of the IMF’s action towards the indebted countries. Firstly the countries themselves must take charge of their own development and poverty-reduction strategy, in other words they must form the basis for defining and implementing these strategies. Accordingly the conditionalities imposed by the IMF must be considerably scaled down. We must not forget that the true guarantee of good governance – which is a central theme of the conditionalities – is the proper functioning of democratic institutions, and that the fight against corruption need not always mean a reduction in public resources and in the sphere of intervention of the public authorities.
The relationship between the IMF, the other specialist international organisations and the donors needs to be clarified so that they will all operate in a coherent fashion towards the same end, namely the realisation of the MDGs.
Finally, the IMF’s macroeconomic approach in relation to development strategies must become more flexible and less dogmatic. In particular, public expenditure devoted to health and education must stop being regarded purely and simply as drains on the budget to be reduced at all costs, and start being seen on the contrary as genuine investments in a country’s human and economic development. Opening the country up to international trade must no longer be demanded as a sine qua non, and it must be possible to take account of other factors such as the need for customs revenue, often indispensable in the short term, and the need to protect certain emergent economic sectors on a temporary basis from the sudden impact of international competition. In meeting the objective of liberalising the financial sector, it must be possible to take account of the country’s institutional capacity to establish an adequate regulatory and supervisory framework.
V. International monetary and financial stability
In accordance with its aims under the Articles of Agreement, the IMF’s primary task is to preserve world monetary and financial stability. It is pertinent to ask whether this stability is today threatened principally by the risk of a balance of payments crisis in the poor and emerging countries, or whether the main source of instability does not rather lie with the major developed economies and their imbalances, notably the twin deficits of the USA.
The issue of how to adjust these global imbalances thus appears as a priority area for action by the international community and the IMF. And yet, beyond mere declarations and recommendations, we are still far from meeting our goal. A genuine global governance of monetary and financial stability, in terms of exchange rate stability, managed capital flows and prevention of major financial crises, has yet to be achieved.
MNENJE Odbora za mednarodno trgovino (27.1.2006)
za Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
o strateški reviziji Mednarodnega denarnega sklada
(2005/2121(INI))
Pripravljavec mnenja: Jean-Louis Bourlanges
POBUDE
Odbor za mednarodno trgovino poziva Odbor za ekonomske in monetarne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
1. pozdravlja strateški pregled, ki trenutno poteka v Mednarodnem denarnem skladu (MDS); podpira preusmeritev politik MDS k poudarjanju njegove bistvene naloge, in sicer stabilizacije globalnega nihanja deviznih tečajev ter kot zadnjega možnega posojilodajalca za države, ki imajo resne težave s plačilnimi bilancami;
2. poziva pristojne evropske institucije, še posebej Svet in Komisijo, da zaradi vzporednosti s STO sprejmejo potrebne ukrepe za zagotavljanje enotnega zastopanja in glasovanja evro območja – ali po možnosti Evropske skupnosti – da bi omogočile kar najhitrejše doseganje tega cilja kot prehodnega ukrepa; poziva države članice, naj se združijo v ureditvi, ki ustreza „delničarskemu sporazumu“ v pravu družb, ki bo zagotovil, da tvorijo enotno pogajalsko skupino;
3. pozdravlja vlogo MDS pri vključevanju držav z nizkim dohodkom v svetovno gospodarstvo in poudarja medsebojno odvisnost mednarodne trgovine, problemov plačilnih bilanc in nacionalnih razvojnih politik, uredb, ki vladajo na trgu dela ter v storitvah javnega zdravstva, katerih cilj je zmanjšanje revščine;
4. priznava sedanjo revizijo pogojenosti MDS, povezanih z njegovimi posojili državam z nizkim dohodkom; priporoča, da se pri reviziji prednostno obravnava odprava revščine kot cilj vseh posojil MDS državam z nizkim dohodkom; poziva evropske izvršne direktorje v upravnem odboru MDS, naj zagotovijo, da preostale pogojenosti držav z nizkim dohodkom ne prisilijo k enostranskemu odprtju trgov zunaj okvira pogajanj STO ali k omejitvi njihove svobode, da se v okviru pogajanj STO pod svojimi pogoji pogajajo o stopnji odprtosti trga, do katere so se pripravljene obvezati;
5. poziva MDS tudi, da zagotovi ustrezno stopnjo prilagodljivosti pri izvajanju trgovinskih pogojenosti, tako da je državam upravičenkam omogočeno, da določijo svojo stopnjo odprtosti trga;
6. opozarja tudi na osrednjo vlogo MDS pri usklajevanju nacionalnih razvojnih politik v boju proti revščini z vseobsežnim pristopom, ki temelji na zamisli, da tečajna in denarna politika nista sami sebi namen, temveč sta instrument boja proti revščini;
7. poziva k boljšemu usklajevanju in večji povezanosti politik MDS, Svetovne banke, STO, Evropske centralne banke in drugih mednarodnih organizacij ter Evropske unije, še posebej glede instrumentov, ki povezujejo različne trge, kot so integrirani okvir, mehanizem trgovinske integracije, instrument za zmanjšanje revščine in rast, in tudi nedavno sprejeti instrumenti podpore politike, ki naj bi zagotovili, da bi politika odprtih trgov pozitivno vplivala na zmanjšanje revščine; poziva k večji povezanosti programov MDS z razvojnimi cilji tisočletja; ob tem opozarja na protislovnost položaja MDS, saj je njegova pristojnost omejena na zelo specifičen vidik javnih ukrepov, kljub temu pa ima pomembno, če ne celo prevladujočo vlogo pri izvajanju strategij, za katere si prizadevajo vsi akterji; zato meni, da je nujno ustvariti strukturo za usklajevanje in celo načrtovanje tovrstnih strategij, v kateri bi sodelovale vse mednarodne interesne skupine;
8. spodbuja boljše sodelovanje med MDS in Evropskim parlamentom ter nacionalnimi parlamenti, še posebej držav v razvoju, da bi povečali preglednost, demokratično odgovornost in legitimnost MDS in njegove politike;
9. poziva Svet, da sprejme potrebne ukrepe za doseganje večje enakosti pri glasovalnih pravicah, zlasti večjo uravnoteženost glasovalnih pravic med bogatimi in revnimi državami in prilagajanje števila glasov nastajajočih držav tako, da bo bolj pravično odražalo trenutne gospodarske odnose v svetu;
10. poziva, da se v vse politike MDS vključi boj proti korupciji, da bi povečali njegovo učinkovitost.
POSTOPEK
|
Naslov |
O strateški reviziji Mednarodnega denarnega sklada | |||||
|
Št. postopka |
||||||
|
Pristojni odbor |
ECON | |||||
|
Odbori, zaprošeni za mnenje |
INTA DEVE AFET 4.7.2005 4.7.2005 4.7.2005 | |||||
|
Okrepljeno sodelovanje |
– | |||||
|
Pripravljavec/-ka mnenja: |
Jean-Louis Bourlanges | |||||
|
Datum imenovanja |
12.7.2005 | |||||
|
Obravnava v odboru |
24.11..2005 |
|
|
|
| |
|
Datum sprejetja pobud |
25.1.2006 | |||||
|
Izid končnega glasovanja |
za: |
28 | ||||
|
|
proti: |
0 | ||||
|
|
vzdržani: |
0 | ||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Jean-Pierre Audy, Enrique Barón Crespo, Jean-Louis Bourlanges, Daniel Caspary, Christofer Fjellner, Béla Glattfelder, Jacky Henin, Syed Kamall, Sajjad Karim, Caroline Lucas, Erika Mann, Helmuth Markov, David Martin, Javier Moreno Sánchez, Georgios Papastamkos, Godelieve Quisthoudt-Rowohl, Bogusław Rogalski, Tokia Saïfi, Robert Sturdy, Johan Van Hecke, Daniel Varela Suanzes-Carpegna, Zbigniew Zaleski | |||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Margrietus van den Berg, Elisa Ferreira, Robert Goebbels, Antolín Sánchez Presedo, Frithjof Schmidt | |||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Seán Ó Neachtain | |||||
MNENJE Odbora za razvoj (26.1.2006)
za Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
o strateški reviziji Mednarodnega denarnega sklada
(2005/2121(INI))
Pripravljavec mnenja: Anders Wijkman
POBUDE
Odbor za razvoj poziva Odbor za ekonomske in monetarne zadeve, kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
1. pozdravlja strateško revizijo, ki poteka v Mednarodnem denarnem skladu (MDS); podpira preusmeritev politik MDS k poudarjanju njegove bistvene naloge, ki je stabilizacija globalnega nihanja deviznih tečajev ter vloga zadnjega možnega posojilodajalca za države, ki imajo resne težave s plačilnimi bilancami;
2. poudarja, da sta glavna razloga, ki državam v razvoju preprečujeta, da bi imele v MDS vpliv, ki bi bil sorazmeren z deležem njihovega prebivalstva v svetovnem merilu, pomanjkanje glasu v upravnem odboru (afriške države namreč predstavljajo 25 % članic, imajo pa le nekaj nad 4 % volilnega glasu) in pomanjkanje tehničnih in institucionalnih zmogljivosti za dejansko sodelovanje v razpravah in pri odločitvah;
3. zato poziva k spremembi volilnega sistema, in sicer k:
- povečanju števila in veljave osnovnega glasu (ta trenutno predstavlja manj kot 3 % celotnega glasu), ki je bil prvotno uveden zato, da bi zagotovili večjo enakopravnost med članicami, večje ravnotežje pri sprejemanju odločitev in na ta način večjo legitimnost MDS;
- oblikovanju mehanizma, ki bi državam v razvoju omogočil povečanje deleža njihovega članstva v skladu, na primer z ustanovitvijo skrbniškega sklada, s katerim bi financirali delež najrevnejših držav;
4. poziva države članice EU, naj uporabijo obstoječi sistem volilnih enot, da bi zagotovili, da volilne enote, katerih članice so, odločno podpirajo razvojni načrt, zasnovan na doseganju razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015, ter posebno pozornost namenijo tehničnim in institucionalnim šibkostim držav v razvoju v njihovi enoti in ponudijo tehnično pomoč za odpravo teh šibkosti;
5. podpira poziv generalnega sekretarja ZN, izrečenega na srečanju o financiranju razvoja, ki je potekalo na visoki ravni leta 2005, da bi „ponovno opredelili vzdržnost dolga kot stopnjo dolga, ki določeni državi še dovoljuje, da doseže razvojne cilje tisočletja do leta 2015 brez povišanja količnika dolga”, kar zahteva boljše dopolnjevanje med oprostitvijo dolga in zahtevami za financiranje uspešnega razvoja; zato obžaluje, da MDS v novem, aprila 2005 odobrenem okviru za vzdržnost dolga v državah z nizkim dohodkom vzdržnost dolga še vedno opredeljuje predvsem na podlagi kazalnikov izvoza (kar je nezanesljiv pokazatelj vzdržnosti dolga držav, ki so izjemno občutljive na pretrese in izrazito nihanje prihodkov od izvoza), ter ne poda realnih ocen o ranljivosti in tudi ne sistematične analize o povezovanju ugodnosti, ki izhajajo iz pobude „visoko zadolženih revnih držav”, z dodatnimi sredstvi, potrebnimi za dosego razvojih ciljev tisočletja;
6. poudarja, da mora biti načelo lastništva partnerske države v središču razvojnega sodelovanja; zato poziva MDS, da pri preučevanju pogojenosti dajanja posojil v celoti prizna prednost, namenjeno odpravi revščine, in da na noben način ne otežuje doseganja razvojnih ciljev novega tisočletja;
7. priznava trenutno revizijo pogojenosti MDS, povezanih z njegovimi posojili državam z nizkim dohodkom; priporoča, da se pri reviziji odprava revščine obravnava kot glavna prednostna naloga vseh posojil MDS državam z nizkim dohodkom; poziva evropske člane izvršnega odbora MDS, naj zagotovijo, da preostale pogojenosti držav z nizkim dohodkom ne prisilijo k enostranskemu odprtju trgov zunaj okvira pogajanj STO ali k omejitvi njihove svobode, da se v okviru pogajanj STO pod svojimi pogoji pogajajo o stopnji odprtosti trga, do katere so se pripravljene obvezati.
POSTOPEK
|
Naslov |
Strateška revizija Mednarodnega denarnega sklada | |||||
|
Številka postopka |
||||||
|
Pristojni odbor |
ECON | |||||
|
Mnenje pripravil |
DEVE | |||||
|
Okrepljeno sodelovanje Datum razglasitve na zasedanju |
| |||||
|
Pripravljavec (-ka) mnenja |
Anders Wijkman | |||||
|
Nadomeščeni/a pripravljavec /-ka mnenja |
| |||||
|
Obravnava v odboru |
24.1.2006 |
|
|
|
| |
|
Datum sprejetja |
26.1.2006 | |||||
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
18 0 0 | ||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Alessandro Battilocchio, Margrietus van den Berg, Danutė Budreikaitė, Marie-Arlette Carlotti, Koenraad Dillen, Filip Andrzej Kaczmarek, Maria Martens, Miguel Angel Martínez Martínez, Frithjof Schmidt, Jürgen Schröder, Anna Záborská and Mauro Zani. | |||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Marie-Hélène Aubert, John Bowis, Linda McAvan, Manolis Mavrommatis, Anders Wijkman and Zbigniew Zaleski. | |||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
| |||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
... | |||||
POSTOPEK
|
Naslov |
Strateški pregled Mednarodnega denarnega sklada | ||||||||||
|
Številka postopka |
|||||||||||
|
Podlaga v Poslovniku |
Člen 45 | ||||||||||
|
Pristojni odbor |
ECON | ||||||||||
|
Odbori, zaprošeni za mnenje |
INTA |
DEVE |
AFET 4.7.2005 |
|
| ||||||
|
Niso dali mnenja Datum sklepa |
AFET 16.11.2005 |
|
|
|
| ||||||
|
Poročevalec(-ka) |
Benoît Hamon |
| |||||||||
|
Prejšnji poročevalec (-ka) |
|
| |||||||||
|
Obravnava v odboru |
29.11.2005 |
16.12.2005 |
|
|
| ||||||
|
Datum sprejetja |
31.1.2005 | ||||||||||
|
Izid končnega glasovanja |
soglasno |
| |||||||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Zsolt László Becsey, Udo Bullmann, Ieke van den Burg, David Casa, Jan Christian Ehler, Elisa Ferreira, José Manuel García-Margallo y Marfil, Jean-Paul Gauzès, Robert Goebbels, Benoît Hamon, Gunnar Hökmark, Karsten Friedrich Hoppenstedt, Christoph Konrad, Kurt Joachim Lauk, Astrid Lulling, Gay Mitchell, Joseph Muscat, John Purvis, Alexander Radwan, Bernhard Rapkay, Eoin Ryan, Antolín Sánchez Presedo, Manuel António dos Santos, Peter Skinner, Margarita Starkevičiūtė, Ivo Strejček, Sahra Wagenknecht | ||||||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Pilar del Castillo Vera, Harald Ettl, Satu Hassi, Ona Juknevičienė, Werner Langen, Klaus-Heiner Lehne, Alain Lipietz, Sarah Ludford, Jules Maaten, Thomas Mann, Tobias Pflüger, Giovanni Pittella, Gilles Savary | ||||||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju v skladu s členom 178(2) |
| ||||||||||
|
Datum predložitve – A6 |
1.2.2006 |
A6-0022/2006 | |||||||||