POROČILO o prestrukturiranju in zaposlovanju
9.2.2006 - (2005/2188(INI))
Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve
Poročevalec: Jean Louis Cottigny
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o prestrukturiranju in zaposlovanju
Evropski parlament,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 31. marca 2005 "Prestrukturiranje in zaposlovanje - Predvidevanje in spremljanje prestrukturiranja za razvoj delovnih mest: vloga Evropske unije" (KOM(2005)0120) in mnenja Ekonomsko–socialnega odbora z dne 14. decembra 2005 (CESE 1495/2005),
– ob upoštevanju Listine o temeljnih socialnih pravicah delavcev iz leta 1989 in pripadajočega akcijskega programa,
– ob upoštevanju direktive Sveta 94/45/ES z dne 22. septembra 1994 o ustanovitvi Evropskega sveta delavcev ali uvedbi postopka obveščanja in posvetovanja z delavci v družbah ali v povezanih družbah na območju Skupnosti[1],
– ob upoštevanju direktive Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti[2],
– ob upoštevanju direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov[3],
– ob upoštevanju direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/14/ES z dne 11. marca 2002 o splošnem okviru, ki zadeva obveščanje in posvetovanje z delavci v Evropski skupnosti[4],
– ob upoštevanju svojih resolucij z dne 28. oktobra 1999[5], 17. februarja 2000[6] in 15. februarja 2001[7] o prestrukturiranju podjetij v Evropi,
– ob upoštevanju priporočila Sveta 92/443/EGS z dne 27. julija 1992 o spodbujanju udeležbe zaposlenih oseb v dobičku in rezultatih podjetja (vključno z udeležbo v kapitalu)[8],
– ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta v Lizboni 23. in 24. marca 2000 in resolucij Evropskega parlamenta, zlasti resolucije z dne 15. marca 2000[9] o tej temi in resolucije z dne 9. marca 2005 o vmesni reviziji lizbonske strategije[10],
– ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Skupna prizadevanja za gospodarsko rast in nova delovna mesta - Nov začetek za Lizbonsko strategijo" (KOM(2005)0024),
– ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta 22. in 23. marca 2005 v Bruslju in svoje resolucije z dne 13. aprila 2005[11],
– ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Pospeševanje strukturnih sprememb: industrijska politika za razširjeno Evropo" (KOM(2004)0274) in svoje resolucije z dne 9. junija 2005[12],
– ob upoštevanju pobude Ekonomsko–socialnega odbora z dne 29. septembra 2005 z naslovom "Socialni dialog in udeležba delavcev, ki je ključ za predvidevanje in obvladovanje sprememb v industriji" (CESE 1073/2005),
– ob upoštevanju sporočila Komisije o socialni agendi (KOM(2005)0033) in svoje resolucije z dne 26. maja 2005 o programu socialne politike za obdobje 2006-2010[13],
– ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom "Skupni ukrepi za rast in zaposlovanje: Lizbonski program Skupnosti" (KOM(2005)0330),
– ob upoštevanju pobude Komisije, da se leto 2006 razglasi za leto mobilnosti delavcev, in ob upoštevanju pobud glede izvajanja lizbonske strategije[14],
– ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Gradimo našo skupno prihodnost - Politični izzivi in proračunska sredstva razširjene Unije za obdobje 2007-2013" (KOM(2004)0101), sporočila Komisije z naslovom "Finančna perspektiva 2007 - 2013" (KOM(2004)0487) in svoje resolucije z dne 8. junija 2005 o političnih izzivih in proračunskih sredstvih razširjene Unije 2007-2013[15],
– ob upoštevanju skupnega stališča Evropskega sveta 15. in 16. decembra 2005 v Bruslju o finančni perspektivi 2007 - 2013,
– ob upoštevanju predloga uredbe Sveta o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu (KOM(2004)492),
– ob upoštevanju Poslovnika Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem socialnem skladu (KOM(2004)0493),
– ob upoštevanju člena 87(3) ter členov 127, 136 in 158 Pogodbe EU,
– ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A6-0031/2006),
A. ker je gospodarski in socialni pristop k tveganjem osrednji element, ki opredeljuje evropski socialni model, in ker se ta pristop odraža tudi v različnih nacionalnih politikah za izgradnjo države blaginje, ki temelji na solidarnosti in socialni varnosti;
B. ker nepredvidena tveganja lahko prizadenejo in uničijo tako zaposlene, za katere je delo ena od prvin osebne svobode in dostojanstva, kot delodajalce in njihova proizvodna sredstva, ki se v konkurenčnem okolju, neločljivo povezanem z odprtim gospodarstvom, stalno razvijajo;
C. ker so gospodarske spremembe neizogibne, zaradi predvidljive evolucije ali nepričakovane revolucije, zaradi sprejetih politik ali prestalih kriz; ker te preobrazbe zadevajo vse evropske države, ne glede na stopnjo gospodarske razvitosti in socialne zaščite, čeprav so lahko izzivi, s katerimi se spoprijemajo, različni in lahko najdejo specifične rešitve glede na naravo proizvodnih sredstev, strateške odločitve za dolgoročne investicije in raziskave in širše gledano glede na gospodarsko zgodovino in nedavno politiko;
D. ker je prestrukturiranje posebna oblika gospodarske spremembe, ki lahko nastopi kot nepredviden in pogosto vsiljen proces prilagajanja podjetja spreminjajočim se potrebam potrošnikov in zahtevam, ki jih nalaga globalizirano gospodarsko okolje z namenom, da podjetje ostane oziroma ponovno postane konkurenčno; ker se morajo podjetja in delavci neprenehoma prilagajati, da bi ustvarjali rast in zaposlitev;
E. ker so različne ravni prestrukturiranja (medsektorsko prestrukturiranje, prestrukturiranje v samem sektorju, prestrukturiranje na ravni podjetja ter prestrukturiranje na ravni delavcev); ker se na ravni prestrukturiranja podjetij ugotavlja različne vrste prestrukturiranj (sprememba proizvodnega procesa, zunanje izvajanje, premestitev, zaprtje objektov, zmanjšanje števila delovnih mest, združitev/odkup itd.); ker se prestrukturiranje na ravni delavcev izvaja, kadar se poostrijo zahteve glede delavčevih pristojnosti; ker posamezne ravni in vrste prestrukturiranj zahtevajo različne odgovore;
F. ker je ena od posledic globalizacije vse večja koncentracija, združevanje in nastajanje velikih mednarodnih združenj podjetij, včasih tudi v sektorjih, ki zastopajo bistvene strateške interese; ker se podjetij zaradi naštetega ne da več spremljati samo na nacionalni in lokalni ravni, ampak je treba vključiti tudi mednarodni raven; ker so mala in srednja podjetja prav tako odvisna od globalizacije in morajo biti v tem pogledu deležna enake pozornosti kot velika združenja podjetij;
G. ker težave, zaradi katerih se podjetja prestrukturirajo, najpogosteje ne nastanejo le zaradi odpiranja mednarodni trgovini, temveč tudi zaradi različne pripravljenosti podjetij, da se skupaj z zaposlenimi pripravijo na proces posodobitve in prestrukturiranja; ker deli in podpira stališče Komisije, da morajo Unija in države članice prevzeti stroške in zakonodajne posledice politik, ki jih izvajajo; ker želi Komisijo ob tem pozivati, naj pred odprtjem industrijskih sektorjev mednarodnemu trgu upošteva socialne posledice tovrstnega odpiranja;
H. ker so posledice prestrukturiranja včasih v nasprotju z lizbonskimi cilji, to je cilji pospeševanja polne zaposlenosti, kakovosti dela, socialne in teritorialne kohezije ter trajnostnega razvoja; ker je torej prav, da se delavcem zagotovi dostop do poklicnega usposabljanja in vseživljenjskega izobraževanja;
I. ker je bistvenega pomena zavest, da v lizbonski strategiji osrednje mesto zaseda gospodarska in socialna prenova; ker je prestrukturiranje prav tako bistveno za proces ustvarjanja blaginje in za dvig življenjske ravni;
J. ker morajo imeti socialni partnerji in javni organi pomembno vlogo pri spremljanju prestrukturiranja, tako na globalni ravni z ustvarjanjem novih delovnih mest kot na individualni ravni z omogočanjem delavcem, da se zlasti z dodatnim izobraževanjem prilagodijo novi dejavnosti; ker je njihova vloga bistvena tudi pri predvidevanju in pri iskanju možnih alternativnih rešitev;
K. ker je mobilnost v Evropi premajhna, razpoložljivi delovni potencial ni dovolj izkoriščen; ker upravne in jezikovne ovire delavce, pripravljene na mobilnost, pogosto odvrnejo od tega, da bi svojo dejavnost opravljali v tujini; ker se nacionalni ukrepi za vseživljensko izobraževanje ne uporabljajo v zadostni meri;
L. ker šibka rast v Evropi in slabša konkurenčnost podjetij deloma izvirata iz nezadostnih investicij v proizvodnjo in raziskave; ker bi morala Unija spodbujati in podpirati podjetja pri njihovih vlaganjih ter nasploh spodbujati in podpirati razvojni in raziskovalni sektor;
M. ker so podjetja dolžna spremljati tekoče dogajanje in predvideti ustrezen odziv ter zaposlenim zagotoviti kar najboljše pogoje usposabljanja:
– za praktično uvodno usposabljanje in pridobitev ustreznih veščin;
– za stalno strokovno usposabljanje;
– za priznavanje in potrditev doseženih delovnih izkušenj;
ker zaposlenim usposabljanje resnično koristi le, če novo pridobljena znanja lahko nemudoma uporabijo; ker je treba upoštevati, da bi podjetja za izpolnjevanje zastavljenih ciljev morala izdelati načrte in sisteme ovrednotenja za usposabljanje in dopolnjevanje kvalifikacij, dogovorjenimi med socialnimi partnerji na ene strani ter ustanovami, ki izdajajo potrdila o doseženih strokovnih kvalifikacijah na drugi;
N. ker je prvi vir informacij na evropski ravni Evropska fundacija za zboljšanje življenjskih in delovnih razmer ERM (European Restructuring Monitor); ker bi bilo prav, da se ta vir čim bolj uporablja, zlasti glede jasnosti in dostopnosti informacij v vseh jezikih Unije;
O. ker se evropska podjetja znajdejo v težavah tudi zato, ker na mednarodni ravni ni ustreznih pravil za zaščito intelektualne lastnine in učinkovit boj proti piratstvu;
1. pozdravlja, da je Komisija izbrala globalni, prečni pristop pri obravnavi vprašanja, ki je pomembno tako za podjetja kot za delavce, njihovo socialno okolje in delovno sredino;
2. se strinja s stališčem Komisije, da prestrukturiranje ne sme biti sinonim za nazadovanje na socialnem področju in izgubo ekonomske vsebine, seveda pod pogojem, da so podjetja nanj ustrezno pripravljena in ga v dialogu s sindikati hitro in učinkovito upravljajo, da ga pod ugodnimi pogoji spremljajo preventivni in javni ukrepi in da ga podjetja uspešno izvedejo, zahvaljujoč stalnemu strokovnemu usposabljanju delavcev; meni, da ti pogoji pogosto niso izpolnjeni;
3. meni, da je prestrukturiranje podjetij lahko le skrajni odgovor v primerih, ko se izkaže za upravičeno zaradi ohranjanja delovnih mest ali povečanja konkurenčnosti in gospodarskega razvoja podjetij in da se ga ne sme izvajati za dvig donosnosti z odpuščanjem ali iz izključno finančnih oziroma spekulativnih razlogov, kot je primer dodane vrednosti pokojninskih ali delniških skladov; meni, da mora Komisija v primeru nemoralnega in grabežljivega ravnanja izkoristiti možnost mediacije na evropski ravni in sicer s pomočjo neodvisnih strokovnjakov za mediacijo;
4. ugotavlja, da se je treba stalno prilagajati spreminjajočim se okvirnim pogojem razvoja podjetij; ocenjuje, da je pomembno, da delavce ali njihove zastopnike pravočasno obvestijo o potrebi po spremembah ter upoštevajo njihove interese, kar ugotavljajo tudi evropski socialni partnerji v svojem skupnem dokumentu „Orientations for reference in managing change and its social consequences“ (Smernice za upravljanje sprememb in njihovih socialnih posledic);
5. se pridružuje stališču Ekonomsko–socialnega odbora, ki v zgoraj navedenem mnenju z dne 29. septembra 2005 navaja, da je merilo uspešnega prestrukturiranja resda povečana konkurenčnost in inovativne sposobnosti podjetja, a je istočasno enako pomembno ohranjanje delovnih mest in oblikovanje ustreznih socialnih odgovorov na negativne posledice, ki jih prinaša;
6. meni, da Unija pospešuje odpiranje trga in je zato njena dolžnost, da zagotovi potrebno financiranje za boljše predvidevanje in podporo prestrukturiranju ter ublažitev njegovih socialnih posledic, pa tudi za spodbujanje inovacij, iskanje novih možnosti za odpiranje podjetij in ohranjanje pogojev dela;
7. meni, da je naloga Unije najti odgovore na izzive globalizacije, kot je prestrukturiranje. To lahko doseže z večjo konkurenčnostjo evropskega gospodarstva in podjetij, učinkovitejšim usklajevanjem in bolj skladnim izvajanjem štirih obstoječih politik Skupnosti:
– politike konkurenčnosti, zlasti vprašanje državnih pomoči,
– politike notranjega trga, zlasti oblikovanje Societas Europea in vzpostavitev patenta Skupnosti,
– podjetniške politike, zlasti podpora malim in srednje velikim podjetjem,
– in solidarnostne politike, zlasti s preusmeritvijo sredstev iz ESRR in ESS v regije, ki jih je prizadelo načrtovano ali že izvedeno prestrukturiranje;
8. se pridružuje mnenju Komisije, po katerem imata ESS in v manjši meri ESRR (v primerih vse prepogosto zanemarjenih malih in srednjih podjetij v prestrukturiranju) pomembno vlogo pri predvidevanju in upravljanju prestrukturiranja; predlaga, naj bodo programi financiranja za obdobje 2007-2013, o katerih se razpravlja, usmerjeni predvsem v predvidevanje in upravljanje postopkov prestrukturiranja, še zlasti na območjih velike koncentracije določenih sektorjev, kot tudi, da se v ta namen predvidijo zadostna sredstva za doseganje zastavljenega cilja;
9. glede na to, da so nekatera prestrukturiranja nepredvidljiva in je težko predvideti njihov vpliv na določeno področje in glede na vlogo, ki jo pri tem igrajo politike EU, meni, da je treba ustanoviti poseben sklad za prilagajanje rasti in oblikovati rezerve za nepredvidene izdatke; ob tem izraža zadovoljstvo nad skupnim stališčem Evropskega sveta in želi, da bi ta sklad lahko financirala tudi podjetja;
10. zahteva:
a) da velikost in podatek, kje v Uniji se prestrukturirano podjetje nahaja, nista edini merili za dodelitev potencialne pomoči Unije in da je treba ustrezno upoštevati tudi interese MSP;
b) da se upošteva tudi dejstvo, da podjetje v svojem poslovnem načrtu sprejme ukrepe v zvezi s procesom prilagajanja, zlasti z vidika izobraževanja in usposabljanja;
11. meni, da je Unija glavni partner pri spremljanju regij, ki so doživele prestrukturiranje (industrijsko, terciarno, med sektorji in znotraj sektorjev ali katero koli drugo), in njihovem preoblikovanju;
12. zahteva, da Unija podpre zemljepisno in zaposlovalno mobilnost, da bo tako boljše ovrednotila razpoložljivo delovno silo v vsaki kategoriji, predvsem pa med mladimi, ženskami in osebami, ki so starejše od 45 let; Unijo poziva, naj spodbuja odstranitev administrativnih in jezikovnih ovir v korist mobilnosti;
13. meni, da je v okviru zagotovljene evropske pomoči za prestrukturiranje potrebno upoštevati okoljsko razsežnost ter zlasti spodbujati manj onesnažujoče industrijsko ali kmetijsko preoblikovanje, ki bo zato manj nevarno tako za okoliške prebivalce kot za delavce;
14. ugotavlja tudi, da so prve žrtve prestrukturiranja odpuščeni delavci ter da je v vsakem primeru treba pomoč nameniti najprej njim ter gospodarskim dejavnostim, ki so odvisne od podjetja v prestrukturiranju, zlasti majhnim in srednjim podizvajalskim podjetjem; poudarja, da je nujno potrebno bolj upoštevati tudi "skrite posledice" prestrukturiranja, kot so posledice za zdravje delavcev; opaža, da se pri delavcih, ki jim resno grozi odpust, pojavljajo zdravstvene patologije in psihične motnje, ter da je stopnja umrljivosti v prvih petih letih po izgubi dela dvakrat višja kot pri tistih delavcih, ki jim ne grozi odpust; sklepa, da ni dovolj omejiti finančno pomoč na strukturno stran prestrukturiranja, ampak da je potrebno upoštevati tudi človeško razsežnost teh posegov in določiti kot prednostno nalogo osebno pomoč delavcem;
15. kot prikrito posledico prestrukturiranja obsoja prezgodnje upokojevanje delavcev, ki so težko zaposljivi zaradi starosti, saj to pomeni velike stroške za družbo, škodo, ker izgubimo njihove delovne izkušnje in absurdno tveganje, da bo prišlo do pomanjkanja delovne sile;
16. zahteva boljši nadzor in boljšo sledljivost porabe sredstev skladov Skupnosti z namenom, da se zagotovi njihova smotrna poraba in da se prepreči njihova dodelitev za podobne, špekulativne ali upravne namene ter da se izključi možnost, da bi bila lahko porabljena za selitev proizvodnje; zahteva zlasti, da podjetja, ki prejemajo pomoč iz skladov Unije in ki deloma ali v celoti premestijo svojo lokacijo znotraj Unije, določen čas ne smejo biti ponovno upravičena do pomoči Skupnosti ali morajo vrniti pomoč, če bi jo uporabila za financiranje prenosa proizvodne dejavnosti;
17. poudarja bistvene značilnosti pravnega reda Skupnosti na socialnem področju in predvsem pomen obstoječih pravnih sredstev, ki jih morajo države članice v polni meri uporabiti in bolj upoštevati. Države članice so odgovorne za njihov prenos in pravilno uporabo. To zadeva zlasti:
– Direktivo Sveta 94/45/ES z dne 22. septembra 1994 o ustanovitvi evropskega sveta delavcev,
– Direktivo Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o kolektivnih odpustih,
– Direktivo Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov,
– Direktivo Sveta 2002/14 ES z dne 11. marca 2002 o vzpostavitvi splošnega okvira obveščanja in posvetovanja z delavci;
18. obžaluje, da drugi del posvetovanj o evropskem svetu delavcev predstavlja le majhen del obsežnega sporočila Komisije, in Komisijo poziva, da v primeru, če želi spremeniti sedanjo direktivo o evropskem svetu delavcev, opravi ustrezni drugi del posvetovanj in tako socialnim partnerjem omogoči pogajanja v skladu s členom 138 Pogodbe ES in načelom preglednosti;
19. se pridružuje mnenju Komisije, da morajo evropski socialni partnerji igrati osrednjo vlogo pri spremljanju in upravljanju nadnacionalnih prestrukturiranj ter tako pospeševati mobilnost delavcev v Evropi in spodbujati vseživljenjsko učenje vedno, ko je to potrebno;
20. poziva Komisijo, da si še naprej prizadeva za skupni okvir varstva pravic delavcev v primeru prestrukturiranja; pri tem ugotavlja, da so socialni partnerji že pričeli z delom, zato jih poziva, da poiščejo način, kako bi čim bolje uporabili pozitivne izkušnje;
21. poziva Komisijo, da v skladu z načeli lizbonske strategije uvede odprto metodo usklajevanja, ki bo v državah članicah omogočala obveščanje o glavnih smernicah prestrukturiranja;
22. zahteva reformo državnih pomoči, ki naj se v čim večji meri preusmerijo v področja, ki najbolj prispevajo k rasti in zaposlovanju. S tovrstno reformo bi preprečili uporabo državnih pomoči za financiranje neupravičenih selitev proizvodnje ali prestrukturiranj. Dalje izraža zahtevo, da se za ogrožene sektorje, kjer so potrebna posebna in prehodna pravila, omogoči lažje odobritev državne pomoči, če le-ta ne vodi v izkrivljanje konkurence na skupnem trgu;
23. predlaga pripravo pravnega okvira, po katerem bodo pomoč Skupnosti prejemala le podjetja, ki dejansko spoštujejo pogoje za zaščito interesov lokalnih skupnosti in regij ter si prizadevajo za nova in boljša delovna mesta;
24. poziva države članice, da vzpostavijo ustrezne ukrepe, ki bi bili prilagojeni tradiciji vsake države članice in bi lahko dobili obliko stalnih enot za prekvalifikacije, ki bi spremljale delavce, ki so jih prizadela prestrukturiranja, in zagotavljale enako ravnanje ne glede na narodnost, spol in starost zaposlenega; poziva države članice, da pospešijo sprejem ukrepov za vzajemno priznavanje diplom na področju poklicnega izobraževanja, potrjevanje netipičnih kvalifikacij in priznavanje predhodno pridobljenih izkušenj; ocenjuje še, da je nujen sprejem akcijskih programov za podporo odpuščenim delavcem; meni, da je med drugim treba v najkrajšem možnem času zagotoviti pomoč za stalno strokovno usposabljanje in prekvalifikacijo;
25. meni, da udeležba zaposlenih v kapitalu podjetja lahko predstavlja ustrezno sredstvo za njihovo povečano sodelovanje pri sprejemanju odločitev pred prestrukturiranjem; poziva zato socialne partnerje, kot tudi Komisijo in države članice, da pospešijo razpravo o tem in da to vprašanje uvrstijo na dnevni red pomembne razprave o prihodnosti socialne Evrope, ki jo je leta 2005 sprožilo britansko predsedstvo;
26. poziva Unijo, da pripravi oceno težav, s katerimi se srečujejo podjetja, ko želijo v večji meri prodreti na notranji trg ali ko skušajo skleniti mednarodne trgovinske sporazume, da bi na ta način lahko predvidela posledice svojih politik;
27. meni, da je za boljše predvidevanje in spremljanje težav, s katerimi se lahko soočijo podjetja, potrebno uporabiti vsa orodja, ki omogočajo ustrezne sektorske analize, da bi lahko stalno spremljali in vrednotili vse sektorje gospodarske dejavnosti v Evropi; zato v zgoraj navedenem sporočilu z dne 31. marca 2005 pozdravlja izraženo voljo za okrepitev vloge Evropskega centra za spremljanje sprememb (EMCC) ter izpostavlja potrebo po boljši dostopnosti državljanov Unije do dela tega centra;
28. poziva Komisijo, da predlaga vzpostavitev evropskega centra za stike, ki bi državljanom, lokalnim organom, socialnim partnerjem in podjetjem omogočal informiranje o vprašanjih prestrukturiranja, o obstoječih možnostih predvidevanja in dobrega upravljanja prestrukturiranja ter o njihovih pravicah (vključno z dostopom do posameznih vrst subvencij) ter obveznostih;
29. poudarja potrebo po analizi spremljanja preteklih prestrukturiranj z upoštevanjem njihovega dejanskega vpliva na podjetje, da bi učinkoviteje pristopili k prihodnjim prestrukturiranjem;
30. poziva trgovinske partnerje Unije, da pripravijo zakone o zaščiti intelektualne lastnine, države članice pa, da naredijo vse, kar je v njihovi moči za učinkovito preprečevanje piratstva.
31. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.
- [1] UL L 254 z dne 30.9.1994, str. 64.
- [2] UL L 225 z dne 12.8.1998, str.16.
- [3] UL L 82 z dne 22. 3. 2001, str. 16.
- [4] UL L 80 z dne 23.2.2002, str. 29.
- [5] UL C 154 z dne 5.6.2000, str. 139.
- [6] UL C 339 z dne 29.11.2000, str. 280.
- [7] UL C 276 z dne 1.10.2001, str. 160.
- [8] UL L 245 z dne 26.8.1992, str. 53.
- [9] UL C 377, 29.12.2000, str.164.
- [10] UL C 320 E, 15.12.2005, str. 73.
- [11] P6_TA(2005)0127.
- [12] P6_TA(2005)0230.
- [13] P6_TA(2005)0210.
- [14] MEMO/05/229.
- [15] P6_TA(2005)0224.
OBRAZLOŽITEV
V zadnjih letih je prestrukturiranje podjetij postalo pogost pojav z velikokrat neposrednimi posledicami za zaposlovanje, delovne pogoje in lokalno gospodarstvo.
Pojav se javlja na različnih ravneh in v različnih oblikah. V resnici ne moremo govoriti o enem samem tipu prestrukturiranja, zato je prav, da je Evropska unija pripravljena, da se ustrezno in hitro odzove na nastale razmere.
Prva raven prestrukturiranja se nanaša na medsektorsko prestrukturiranje. Spremembe velikih sektorjev, denimo "terciarizacija", so močno zaznamovale države zahodne Evrope in se tudi že javljajo v novih državah članicah v srednji in vzhodni Evropi.
Druga raven prestrukturiranja zadeva prestrukturiranje in spremembe znotraj posameznih sektorjev.
Tretja raven pa zadeva podjetja, v katerih je prišlo do različnih vrst prestrukturiranja (sprememba proizvodnega procesa, zunanje izvajanje, premestitev proizvodnje, zaprtje proizvodnih obratov, zmanjšanje števila delovnih mest, združitev/odkup itd.).
Na splošno lahko vzroke prestrukturiranje razvrstimo v dve kategoriji. V prvi so splošni vzroki, ki jih pogojujejo spremembe v mednarodni trgovini znotraj širšega konteksta globalizacije, medtem ko v drugo kategorijo prištevamo vzroke, ki jih sproža sprejeta strategija podjetij samih.
Vsi ti vzroki so neločljivo povezani in medsebojno odvisni. Strategija podjetja naprimer pogosto ustreza nujni prilagoditvi razmeram na tržišču in znotraj določene dejavnosti.
Evropska komisija v sporočilu z dne 31. marca 2005 pod naslovom: "Prestrukturiranje in zaposlovanje - Predvidevanje in spremljanje prestrukturiranja za razvoj delovnih mest: vloga Evropske unije" obravnava težave in negativne posledice prestrukturiranja, premestitev proizvodnje in združitve podjetij, ki so pogosto v nasprotju z lizbonskimi cilji, to je cilji pospeševanja polne zaposlenosti, kakovosti dela, socialne kohezije in trajnostnega razvoja.
Evropska unija že dolgo razvija politike in instrumente s področja prestrukturiranja. V preteklosti je tako odigrala osrednjo vlogo pri prestrukturiranju železarskega sektorja in ladjedelništva, a nedavna kriza tekstilne industrije je izpostavila dejstvo, da obstoječi ukrepi niso dovolj za ustrezno ukrepanje v tako obsežnih spremembah. Zato mora Evropska unija okrepiti svoje delovanje in ukrepe za primer krize, hkrati pa mora razmisliti o vzpostavitvi novih načinov za boljše predvidevanje in spremljanje primerov prestrukturiranja.
Vseeno se delovanje Unije ne sme osredotočiti zgolj na sektorje v težavah. V zadnjih letih so se oblikovale sektorske skupine na visoki ravni z nalogo, da opredelijo strateške perspektive številnih sektorjev. Splošno gledano številne evropske politike že delujejo v smeri pravočasnega predvidevanja in spremljanja prestrukturiranj. V mislih imamo direktivo o obveščanju delavcev in posvetovanju z njimi (čeprav bo treba pozorno spremljati njeno uporabo), evropski socialni dialog, politiko zaposlovanja, finančne instrumente podpore, industrijsko politiko in politiko podjetij, politiko razvoja podeželja ipd.
Evropska unija se mora znati uspešno odzvati na izzive, ki jih prinaša globalizacija, pa tudi na hitre spremembe, do katerih prihaja v gospodarstvu in družbi nasploh, za to pa je potrebno razvijati strateški in proaktivni pristop k problematiki. Treba je spodbuditi delitev odgovornosti med delodajalci, javno oblastjo, socialnimi partnerji in delavci ter na ta način doseči skupno razpravo o pravočasnem predvidevanju, spremljanju in prilagajanju spremembam. Predvidevanje, upravljanje in spremljanje procesov prestrukturiranja zahteva dejavno sodelovanje vseh prizadetih, temeljiti pa mora na jasni sinergiji političnih, zakonodajnih, pogodbenih in finančnih instrumentov. Ukrepe je treba sprejeti na vseh ustreznih ravneh, vključno z evropsko.
Velikega pomena je, da je Komisija s posebnim sporočilom in poročilom v progam Evropske unije vnesla vprašanje prestrukturiranja in njegovega odnosa do zaposlovanja in drugih politik s tega področja. Z vzpostavljenim socialnim dialogom v podjetjih slednja nastopajo v socialni vlogi tako na ravni EU kot na nacionalni ravni.
Menimo, da je prav, da Evropska unija prevzame finančne in zakonodajne posledice politik, ki jih izvaja. Vseeno pa lahko obžalujemo pomanjkanje politične volje v državah članicah za ukrepanje v tej smeri. Sporočilo Komisije na žalost v glavnem ostaja zelo nedorečeno glede potrebnih ukrepov, zato je ta resolucija zastavljena v smeri bolj konkretnih opredelitev.
– Ob zaključku razprave o finančni perspektivi morajo biti zagotovljena finančna sredstva za strukturne sklade in ustanovitev sklada za prilagajanje rasti, saj je to cena, ki jo bo treba plačati zaradi vloge Unije pri odpiranju trgov. Sredstva so potrebna tudi za odzivanje na nepredvidene krize, vpliv na posamezne regije ali sektorje, posledice na zaposlovanje in okolje. Seveda je treba primerno urediti tudi uporabo teh sredstev.
– Socialni partnerji morajo igrati pomembnejšo vlogo in v večji meri sodelovati pri predvidevanju prestrukturiranja in če le mogoče, pri njihovem preprečevanju. To naj bi dosegli z reformo direktive o evropskih svetih delavcev, spoštovanjem že obstoječih predpisov, konsolidacijo določb o obveščanju delavcev in posvetovanju z njimi. Vsi ti ukrepi naj bi omogočili izboljšanje pravic zaposlenih in njihovo učinkovitejše uveljavljanje.
– Zaposleni, ki so prve žrtve prestrukturiranja, naj bodo v središču pozornosti. Nameniti jim je treba vsakovrstno pomoč, tako finančno kot drugo. Poskrbeti bo treba za njihovo stalno strokovno usposabljanje, s katerim bodo pripravljeni na spremembe in bodo imeli dostop do kakovostnih delovnih mest.
– Znotraj posameznih sektorjev bo treba vzpostaviti učinkovite načine analize stanja za boljše razumevanje pojava, njegovo predvidevanje in ustrezno odzivanje nanj.
S postopno uskladitvijo sistemov na davčnem in socialnem področju se bodo države članice lahko učinkovito zoperstavile različnim oblikam socialnega dumpinga znotraj Skupnosti, ki danes predstavlja pomemben vzrok za premestitve proizvodnje in prestrukturiranje.
A to je le nekaj izmed možnih načinov, ki bi Uniji omogočili učinkovito nastopanje in onemogočanje, da bi prestrukturiranje ne bilo sinonim za nazadovanje na socialnem področju in izgubo ekonomske vsebine.
Neprestano moramo paziti na to, da ohranimo evropski socialni model ter pogumno in odločno stati za vsako svojo odločitvijo za izboljšanje stanja.
POSTOPEK
|
Naslov |
Prestrukturiranje in zaposlovanje | ||||||||||||
|
Št. postopka |
|||||||||||||
|
Podlaga v Poslovniku |
člen 45 | ||||||||||||
|
Pristojni odbor |
EMPL 27.10.2005 | ||||||||||||
|
Odbori, zaprošeni za mnenje |
IMCO 27.10.2005 |
ITRE 27.10.2005 |
ECON 27.10.2005 |
|
| ||||||||
|
Odbori, ki niso dali mnenja |
IMCO 21.11.2005 |
ITRE 17.1.2006 |
ECON 16.11.2005 |
|
| ||||||||
|
Okrepljeno sodelovanje |
ne | ||||||||||||
|
Predlog(-i) resolucije, vključen(-i) v poročilo |
|
|
| ||||||||||
|
Poročevalec(-ka) |
Jean Louis Cottigny 20.4.2005 |
| |||||||||||
|
Nadomeščeni(-a) poročevalec(-ka) |
|
| |||||||||||
|
Obravnava v odboru |
5.10.2005 |
23.11.2005 |
25.1.2006 |
|
| ||||||||
|
|
|
|
|
|
| ||||||||
|
Datum sprejetja |
26.1.2006 | ||||||||||||
|
Izid končnega glasovanja |
za: proti: vzdržani: |
34 5 5 | |||||||||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Jan Andersson, Roselyne Bachelot-Narquin, Jean-Luc Bennahmias, Emine Bozkurt, Iles Braghetto, Philip Bushill-Matthews, Milan Cabrnoch, Derek Roland Clark, Luigi Cocilovo, Jean Louis Cottigny, Harlem Désir, Harald Ettl, Richard Falbr, Carlo Fatuzzo, Joel Hasse Ferreira, Roger Helmer, Stephen Hughes, Karin Jöns, Jan Jerzy Kułakowski, Sepp Kusstatscher, Bernard Lehideux, Elizabeth Lynne, Thomas Mann, Ana Mato Adrover, Maria Matsouka, Ria Oomen-Ruijten, Csaba Őry, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Pier Antonio Panzeri, Jacek Protasiewicz, José Albino Silva Peneda, Kathy Sinnott, Jean Spautz, Gabriele Zimmer | ||||||||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Edit Bauer, Dieter-Lebrecht Koch, Lasse Lehtinen, Jamila Madeira, Marianne Mikko, Dimitrios Papadimoulis, Luca Romagnoli, Leopold Józef Rutowicz, Elisabeth Schroedter, Barbara Weiler, Tadeusz Zwiefka | ||||||||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
| ||||||||||||
|
Datum predložitve – A6 |
9.2.2006 |
A6-0031/2006 | |||||||||||