POROČILO o nediskriminaciji in enakih možnostih za vse – okvirna strategija

18.5.2006 - (2005/2191(INI))

Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
Poročevalka: Tatjana Ždanoka
Pripravljavka mnenja (*):
Claire Gibault, Odbor za pravice žensk in enakost spolov
(*) Okrepljeno sodelovanje med odbori – člen 47 Poslovnika

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o nediskriminaciji in enakih možnostih za vse – okvirna strategija

(2005/2191(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 13 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki Skupnosti podeljuje pristojnost, da sprejme potrebne ukrepe za boj proti vsem oblikam diskriminacije na podlagi spola, rase ali etnične pripadnosti, religije ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti,

–   ob upoštevanju Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov[1],

–   ob upoštevanju Direktive 2000/43/ES Sveta z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost[2] in Direktive 2000/78/ES Sveta z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu[3], ki prepovedujeta vsako obliko neposredne ali posredne diskriminacije na podlagi rase ali etnične pripadnosti, religije ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti,

–   ob upoštevanju člena 21(1) Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, ki prepoveduje vsako obliko diskriminacije, zlasti na podlagi spola, rase, barve kože, narodnostne pripadnosti ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega prepričanja, pripadnosti narodnostni manjšini, gmotnega stanja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti,

–   ob upoštevanju različnih pravnih instrumentov, sprejetih v okviru Združenih narodov in Sveta Evrope, ki prepovedujejo vsako obliko diskriminacije v zvezi s pravicami, ki jih zagotavljajo, in zlasti Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Okvirne konvencije Sveta Evrope za varstvo narodnih manjšin,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Nediskriminacija in enake možnosti za vse – okvirna strategija“ (KOM (2005)0224),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. aprila 2005 o položaju Romov v EU[4]

-    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. junija 2005 o varstvu manjšin in protidiskriminacijski politiki v razširjeni Evropi[5]

–   ob upoštevanju letnega poročila, ki ga je pripravila mreža strokovnjakov za temeljne pravice za leto 2004, in njenega tematskega poročila o manjšinah, objavljenega istega leta,

–   ob upoštevanju člena 45 Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0189/2006),

A. ker je boj proti diskriminaciji bistveni del vsake politike vključevanja, ki zagotavlja socialno kohezijo, in nepogrešljiv instrument v boju proti izključenosti,

B.  ker diskriminacijo v veliki meri povzroča nepoznavanje drugih oseb in posledično strah pred njimi ter je zato vprašanje treba reševati pri njegovem izvoru z ukrepi, usmerjenimi k spodbujanju strpnosti in raznolikosti že v zgodnji mladosti; ker opozarja, da lahko imajo v tem smislu programi Socrates, Leonardo in Mladi odločilno vlogo,

C. ker Evropski center za spremljanje rasizma in ksenofobije (EUMC) meni, da je razširjanje praktičnih informacij o nediskriminaciji s strani nacionalnih organov na nacionalni ravni omejeno ter ga je treba razširiti na ciljne skupine in njihove podporne organizacije ter na nevladne organizacije; ker morajo vlade v večji meri priznati dejstvo, da je civilna družba lahko učinkovit partner v boju proti rasni diskriminaciji, in podpirati vse politične cilje za nasprotovanje diskriminaciji,

D. ker ima člen 21 Listine o temeljnih pravicah, ki je vključen v člen II-81 ustavne pogodbe, širši pomen kot člen 13 Pogodbe ES, saj v nasprotju s členom 13 navaja razloge za diskriminacijo, kot so barva kože, socialno poreklo, genetske značilnosti, jezik, politično ali drugo prepričanje, pripadnost narodnostni manjšini, gmotno stanje in rojstvo; ker toliko bolj obžaluje, da to bolj razširjeno pojmovanje v praksi nima pravno zavezujoče oblike,

E.  ker se morajo države članice, kot je nedavno opozorila mreža strokovnjakov, pri izvajanju zakonodajnih instrumentov, sprejetih na podlagi člena 13 Pogodbe ES, obvezati in spoštovati temeljne pravice, določene v splošnih načelih prava ES, vključno s pravicami, svoboščinami in načeli, navedenimi v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah,

F.  ker se zaveda, da se s prednostno obravnavo nekaterih vrst diskriminacije na zakonodajni ravni ustvarja neke vrste hierarhija razlogov za diskriminacijo, ki je ne bi smelo biti,

G. ker opozarja, da obstajajo različni načini razumevanja pojma diskriminacije na ravni posameznika ali ravni skupnosti in da zaščita pravic državljanov kot posameznikov ne vključuje enakih ukrepov kot zaščita interesov skupin posameznikov,

H. ker je treba opredeliti, kaj natančno so pozitivni ukrepi, in to še preden se sprejme odločitev o tem, ali je potrebno spreminjati zakonodajo, in če, na kakšen način; ker pozitivni ukrepi vključujejo tudi ukrepe za odpravo neenakosti in nezakonite diskriminacije in so hkrati instrument, usmerjen k spodbujanju uravnotežene zastopanosti prebivalstva v sektorjih in na ravneh, kjer mora biti vso prebivalstvo enakopravno zastopano; ker poudarja, da omenjeno načelo ne sme biti omejeno le na sektor zaposlovanja in mora presegati zgolj načelo enakosti med spoloma,

I.   ker je treba kulturo nediskriminacije spodbujati z izobraževanjem, ki zagovarja mir, nenasilje in medkulturni dialog;

J.   ker se zaveda, da so za odpravljanje preteklih nepravičnosti ali diskriminacije morda potrebni začasni pozitivni ukrepi, ki izhajajo iz „proaktivnega“ razumevanja pojma pravičnosti in so lahko zelo raznoliki; ker opozarja, da je treba vzpostavitev kvot obravnavati kot skrajni ukrep, ki se ga lahko uporablja le v skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti, ob upoštevanju merila sorazmernosti,

K. ker je z vidika nekaterih, še posebno prikrajšanih skupin v družbi, kot so Romi, ali skupin, katerim so kratene pravice, kot so nedržavljani, nujno sprejetje pozitivnih ukrepov ali celo posebne zakonodaje, če jim želimo zagotoviti učinkovito udeležbo v družbenem in predvsem političnem življenju, da bi lahko vplivali na odločitve, ki jih zadevajo,

L.  ker opozarja na dejstvo, da je v nekaterih državah članicah ločevanje romskih otrok v posebne razrede ali ustanove, namenjene duševno prizadetim, oblika rasnega ločevanja in je zato nujno potrebna politika za odpravljanje ločevanja,

M. ker svetovalni odbor za okvirno konvencijo spodbuja uvajanje pozitivnih ukrepov v korist pripadnikov manjšin, ki so še zlasti prikrajšane,

N. ker Odbor ZN za gospodarske, socialne in kulturne pravice meni, da so države pogodbenice Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah zavezane, da na ustrezen način prednostno obravnavajo invalidne osebe, da bi dosegli njihovo polno udeležbo in enakost v družbi,

O. ker EUMC opozarja, da je dejanski obseg in naravo vprašanja rasizma še vedno težko ocenjevati zaradi neobstoječega ali neučinkovitega uradnega in neuradnega zbiranja podatkov v številnih državah članicah,

P.  ker bo, kot poudarja Evropski center za spremljanje rasizma in ksenofobije, brez uradnih statistik o etnični in narodni pripadnosti ter religiji težko dobiti pravo sliko o diskriminaciji in uspehu politik proti njej; pomanjkanje ustreznih statističnih podatkov za ponazoritev in vrednotenje diskriminacije onemogoča oblikovanje strategije za nediskriminacijo, ki bi med drugim temeljila na pozitivnih ukrepih v korist teh skupin,

Q. ker obdelavo osebnih podatkov na ravni Skupnosti ureja direktiva 95/46/ES in ker, kot je poudarila mreža strokovnjakov, med varstvom osebnih podatkov in spremljanjem diskriminacije s statističnimi sredstvi ni neskladja, če je cilj takega spremljanja boljše razumevanje prevelike ali premajhne zastopanosti nekaterih skupin v nekaterih sektorjih ali na nekaterih ravneh ter ugotavljanje napredka, zato da bi opredelili potrebo po delovanju in izbrali najučinkovitejši način delovanja,

R.  ker je za odkrivanje posredne diskriminacije, ki jo zakonodaja Skupnosti izrecno prepoveduje, treba zagotoviti podporo zanesljivih statističnih podatkov, zlasti o nekaterih skupinah s posebnimi značilnostmi; če statističnih podatkov ni na voljo, so morebitne žrtve posredne diskriminacije dejansko prikrajšane za orodje, ki je bistveno za priznavanje njihovih pravic,

S.  ker poudarja, da se elemente, ki lahko pripeljejo do sklepa o obstoju neposredne ali posredne diskriminacije, sedaj tolmači po nacionalnem pravu ali nacionalni praksi in je zato uporaba statističnih podatkov kot dokaznega elementa za ugotavljanje posredne diskriminacije prepuščena presoji držav članic. To ne povzroča le razlik, ampak tudi nezmožnost držav članic, v katerih ta praksa ni priznana, da bi razkrile nekatere oblike posredne diskriminacije,

T.  ker poudarja, da sta enakost in pravica do življenja brez diskriminacije in rasizma temelja družbe, v katero so vsi njeni člani resnično vključeni; ker morajo biti ukrepi Unije s področja politike vključevanja in diskriminacije med seboj skladni; ker mora "vključevanje" sicer spoštovati tradicije in kulturne norme držav članic, vendar mora hkrati temeljiti na celovitem pristopu, ki so ga države članice leta 2004 potrdile v skupnih osnovnih načelih vključevanja,

Splošne ugotovitve

1.  ocenjuje, da mora boj proti diskriminaciji presegati zgolj zakonodajne instrumente in pravna sredstva ter mora nujno temeljiti na izobraževanju, spodbujanju najboljših praks in na obveščevalnih akcijah, namenjenih splošni javnosti ter tistim področjem in sektorjem, kjer prihaja do diskriminacije; poudarja, da mora boj proti diskriminaciji poleg tega temeljiti na ozaveščenosti o socialnih in tudi gospodarskih posledicah tega pojava. Ozaveščenost morajo spodbujati nevladne organizacije, ki jih morajo države članice v veliki meri vključiti v svojo politiko na področju boja proti diskriminaciji;

2.  meni, da je treba jasno opredeliti pojem pozitivnih ukrepov in izpostaviti dejstvo, da pozitivni ukrepi niso pozitivna diskriminacija; ugotavlja, da bi konkretni primeri pozitivnih ukrepov lahko denimo vključevali natančen pregled politike zaposlovanja in njenega izvajanja kot načina odkrivanja in odprave praks, ki vodijo v diskriminacijo, ukrepanje v smeri novih možnosti za zapostavljene skupine, opredelitev ciljev za doseganje večje zastopanosti zapostavljenih skupin med zaposlenimi in zagotavljanje podpore zapostavljenim skupinam, katerim bi s tem pomagali, da sodelujejo v vseh sferah družbe;

3.  meni, da bi bilo treba zbrati dobre prakse, ki jih na področju boja proti diskriminaciji izvajajo države članice in med katerimi so nekatere splošnejše, bolje zastavljene in bolj zasidrane kot druge, in zagotoviti, da se razširijo na osnovi opravljenih primerjalnih analiz; meni, da bi bilo v ta namen dobro okrepiti mrežo nacionalnih organov, pooblaščenih za boj proti diskriminaciji (Equinet), in vse države članice spodbujati, da v njej sodelujejo; meni, da bi nalogo zbiranja in razširjanja informacij, usklajevanja ter spodbujanja lahko dolgoročno zaupali agenciji za temeljne pravice;

4.  pozdravlja pobudo Komisije, da bi leto 2007 razglasili za evropsko leto enakih možnosti za vse, in želi, da bi to prispevalo k ozaveščenosti o različnih vrstah diskriminacije in raznovrstni diskriminaciji ter k boljšemu poznavanju pravnih sredstev; vendar pa želi, da bi v prihodnosti priprave na takšne pobude stekle prej; ponovno poudarja, da morajo Komisija in države članice poskrbeti za enoten odziv na različne oblike diskriminacije, pri čemer želi Komisijo spomniti na obljubo in obvezo, da bo vprašanje pozorno spremljala in o njem poročala Parlamentu; ponovno izraža obžalovanje nad dejstvom, da so glede na pomen boja proti diskriminaciji sredstva, namenjena za leto enakih možnosti za vse, nezadostna; ker pa v medkulturni dialog spada tudi boj proti diskriminaciji, se zavzema, da bi se v času evropskega leta medkulturnega dialoga (2008) nadaljevalo z akcijami, ki so se začele leta 2007;

5.  poziva Komisijo, naj spodbuja izobraževanje, ki vzgaja k miru in nenasilju, pa tudi pedagoški pristop, ki temelji na medkulturnem dialogu;

6.  obžaluje dejstvom, da Listina o temeljnih pravicah še vedno ni pravno zavezujoča, zato zahteva, da se to vprašanje reši; vztraja, da si mora Komisija pri sistematičnem in strogem nadzoru skladnosti svojih zakonodajnih dokumentov in predpisov z Listino o temeljnih pravicah še posebej prizadevati za odkrivanje vseh oblik neposredne in zlasti posredne diskriminacije različnih kategorij oseb, do katere bi lahko zakoni in predpisi privedli; meni, da bi morala Komisija izvesti oceno vpliva diskriminacije za vsak zakonodajni predlog, da bi tako zagotovila dosledno politiko vseh svojih generalnih direktoratov; meni, da mora agencija za temeljne pravice tesno sodelovati pri študijah o vplivu, ki se izvajajo v tem okviru;

7.  ocenjuje, tako kot Komisija, da bi se lahko izkazalo, da je za odpravljanje očitnih neenakosti, ki so opredeljene kot „endemične“, „strukturne“, celo „kulturne“, in torej za ponovno vzpostavljanje resno ogroženega ravnotežja v nekaterih primerih nujno začasno odstopanje od pojmovanja enakosti, ki je osredotočeno na posameznika, v korist „deljene pravičnosti“, osredotočene na skupino, in sicer s sprejetjem t. i. „pozitivnih“ ukrepov;

8.  poudarja, da pojmi „pozitivni ukrep“, „pozitivna enakost“ ali „deljena pravičnost“ zajemajo isto stvarnost, ki izhaja iz priznavanja, da v nekaterih primerih učinkovit boj proti diskriminaciji predpostavlja dejavno posredovanje organov za ponovno vzpostavitev resno ogroženega ravnotežja; vztraja pri dejstvu, da ta vrsta posredovanja ne sme postati ena od oblik diskriminacije, tudi če je „pozitivna“, in da pojma pozitivnega ukrepa ne moremo poenostaviti na zamisel o kvoti; opozarja, da se lahko ti ukrepi dejansko uresničijo v zelo različnih oblikah, kot so zagotavljanje zaposlitvenih razgovorov, prednostni dostop do usposabljanj za poklice, v katerih so nekatere kategorije premalo zastopane, prednostno razširjanje ponudbe dela v nekaterih skupnostih ali večje upoštevanje delovnih izkušenj in ne le diplom;

9.  opozarja, da načelo enakega obravnavanja državam članicam ne onemogoča ohranjanja ali sprejetja posebnih ukrepov, namenjenih preprečevanju ali izboljšanju slabšega položaja, povezanega z enim od razlogov za diskriminacijo, ki so navedeni v členu 13 pogodbe ES. Vztraja, da se morajo ti posebni ukrepi razširiti na vse sektorje, v katerih se ugotovi očitna neenakost na področju izobraževanja, zdravstvenega varstva, nastanitve, dostopa do dobrin in storitev ter na drugih področjih;

10. se zaveda, da ima lahko nizek odstotek zastopanosti nekaterih skupin v določenih kategorijah delovnih mest neželen učinek, saj pripadnike teh skupin odvrača od prizadevanj, da bi pridobili potrebno znanje za dostop do delovnih mest, kar vodi v začaran krog; zato priporoča, da delovna skupina na visoki ravni za vprašanje narodnostnih manjšin na trgu dela, ki mora pripraviti poročilo do konca 2006, omenjenemu problemu posveti posebno pozornost; nadalje priporoča, da se vzpostavijo pogoji, ki bodo vsem skupinam oseb omogočili dostop do vseh vrst in ravni izobraževanja in usposabljanja, ne glede na njihovo starost in od otroštva dalje, po potrebi s sprejetjem pozitivnih ukrepov, ki bi prikrajšanim skupinam omogočili šolanje vse do univerze in poklicno usposabljanje, brez katerih bi jim ta vrata ostala zaprta;

11. poudarja, da je treba romskim priseljencem in nedržavljanom zagotoviti enakost na področju socialnih in političnih pravic, ter države članice in države kandidatke poziva, da oblikujejo strategijo za povečanje udeležbe Romov in nedržavljanov na volitvah v vlogi volivcev in kandidatov, in sicer na vseh ravneh;

12. poziva države članice, ki tega še niso storile, da na nacionalni ravni ustanovijo poseben upravni organ za vprašanja enakosti in boja proti diskriminaciji; vztraja, da mora biti organ neodvisen in da mora razpolagati z ustreznimi sredstvi, ki mu bodo omogočala, da žrtvam diskriminacije pomaga pri sodnih postopkih; meni, da mora biti organu dodeljena tudi pravica do vodenja preiskav za namene priprave sodnih spisov;

Zbiranje statističnih podatkov

13. ocenjuje, da direktiva 95/46/ES ne ovira zbiranja podatkov, zlasti tistih v zvezi z etnično pripadnostjo in religijo, ampak omogoča nujno in priporočljivo zaščito pred vsemi oblikami zlorab pri uporabi občutljivih podatkov, zabeleženih v statistične namene;

14. meni, da je ne glede na kulturne, zgodovinske ali ustavne vidike zbiranje podatkov o položaju narodnostnih manjšin in zapostavljenih skupinah bistvenega pomena in da morajo politični ukrepi in predpisi za odpravljanje diskriminacije temeljiti na točnih podatkih;

15. meni, da bi bilo koristno, če bi delovna skupina, ustanovljena v skladu s členom 29 direktive 95/46/ES, oblikovala mnenje, s katerim bi pojasnili določbe direktive, ki bi lahko ovirale oblikovanje statističnih podatkov o nekaterih kategorijah oseb, ter zagotovili enotne razlage direktive v vseh državah članicah;

16. opozarja na dejstvo, da se informacije, vsebovane v statističnih podatkih, v katerih so osebni podatki postali anonimni, ne morejo več šteti za osebne podatke; opozarja, da obstajajo tudi zanesljive tehnike, ki spoštujejo anonimnost in se tradicionalno uporabljajo v družbenih vedah ter ki bi morale omogočiti oblikovanje statističnih podatkov na temelju nekih razumnih meril;

17. z zadovoljstvom ugotavlja, da namerava Komisija v sodelovanju z nacionalnimi organi in drugimi zainteresiranimi stranmi oblikovati statistična orodja, namenjena ocenjevanju posledic diskriminacije; z zanimanjem pričakuje objavo priročnika o zbiranju podatkov, ki je predvidena za leto 2006;

18. opozarja, da je pojem posredne diskriminacije tesno povezan s količinskimi merili in je torej neproduktivno ovirati oblikovanje statističnih podatkov o določenih značilnostih s sklicevanjem na zakonodajo o varstvu osebnih podatkov, saj sicer ne bi bilo mogoče dokazati obstoja posredne diskriminacije;

19. ocenjuje, da je za učinkovit boj proti vsem oblikam posredne diskriminacije in za pravilen prenos direktiv Skupnosti na področju diskriminacije, ki je v direktivah izrecno prepovedana, bistvenega pomena omogočiti dokaze, ki temeljijo na statističnih podatkih;

20. države članice poziva k razvoju lastnih statističnih orodij, da bodo razpolagala s podatki o zaposlitvi, stanovanjskih razmerah, izobraževanju in dohodkih vsake od skupin oseb, ki se srečujejo z diskriminacijo na podlagi enega od meril, navedenih v členu 13 Pogodbe ES;

21. opozarja na dejstvo, da mora oseba, da bi lahko bila prednostno obravnavana zaradi svoje pripadnosti zaščiteni skupini, biti najprej opredeljena kot takšna, kar pomeni, da morajo biti o njej na voljo občutljivi podatki; opozarja, da je treba te podatke obravnavati zlasti v skladu z zakonodajo o varstvu osebnih podatkov in členom 3(1) Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin;

Potreba po dopolnitvi zakonodaje

22. močno obžaluje, da Komisija kljub večkrat izraženim zahtevam Evropskega parlamenta trenutno ne načrtuje oblikovanja celovite zakonodaje na področju boja proti diskriminaciji; opozarja, da boljša zakonodaja ne pomeni zgolj črtanja nepotrebnih predpisov, ampak tudi oblikovanje zakonodaje ob upoštevanju močnih političnih signalov, ki jih pošilja Evropski parlament; zahteva, da se najkasneje do sredine 2007 predstavi nov zakonodajni instrument, ki bo v celoti povzel razloge za diskriminacijo, navedene v členu 13 pogodbe ES, in bo imel enako področje uporabe kot direktiva -2007/43/ES;

23. države članice poziva, da v svoji zakonodajni praksi ustrezno upoštevajo različne razloge za diskriminacijo, povzete v členu 21 listine, da bi listini tako omogočili verodostojnost, ki je sicer oslabljena zaradi njenega pravno nezavezujočega značaja;

24. spodbuja države članice, da brez pridržkov ali omejevalnih izjav prevzamejo obveznosti iz pogodb o človekovih pravicah na področju nediskriminacije in zaščite oseb, ki pripadajo manjšinam in drugim prikrajšanim skupinam, ter jih v dobri veri spoštujejo;

25. meni, da tradicionalne narodnostne manjšine nujno potrebujejo pravni okvir, če naj učinkovito sodelujejo pri sprejemanju odločitev, povezanih z njihovo identiteto; ščititi jih morajo različne oblike samouprave ali avtonomije, da bi na ta način presegli dvojna merila, ki so na eni strani posledica kopenhagenskih meril in na drugi dejstva, da v državah članicah ni nobenih tovrstnih predpisov;

26. poziva Komisijo, da dejavno izpolnjuje svoje obveznosti kot varuh pogodb in izvaja nujne ukrepe proti državam članicam, ki v svojo zakonodajo niso prenesle zakonov ES o prepovedi diskriminacije v skladu s členom 13 Pogodbe ES, zlasti Direktive 2000/43/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost in Direktive 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu; opozarja, da je Evropsko sodišče že ugotovilo, da določene države članice ne izvajajo direktiv o odpravljanju diskriminacije, zato slednje poziva, da sprejmejo ustrezne ukrepe v smeri izpolnjevanja svojih dolžnosti; meni, da se morajo za nove države članice, ki protidiskriminacijskih direktiv še niso prenesle v svojo zakonodajo, uporabljati postopki za ugotavljanje kršitev prava ES na enak način kot za stare države članice; zahteva, da Komisija nemudoma oceni kakovost in vsebino zakonov, s katerimi se izvajajo protidiskriminacijske direktive. Ocena naj prav tako temelji na poročilih, ki so jih pripravile mreže neodvisnih strokovnjakov za boj proti diskriminaciji. Komisija naj nato kot prednostno zadevo pred Sodiščem vloži tožbo proti tistim državam članicam, ki direktiv niso prenesle na ustrezen način;

27. od Komisije zahteva, da se med naslednjo prenovo protidiskriminacijske zakonodaje še zlasti osredotoči na problematiko raznovrstne diskriminacije in ločevanja, ki bi ga lahko primerjali z določeno obliko diskriminacije, ter ponovno preuči pojem posredne diskriminacije z izrecnim priznavanjem dokazov, ki temeljijo na statističnih podatkih o diskriminaciji;

28. vztraja, da mora nova agencija EU za temeljne pravice, ki naj bi pričela delovati 2007, tesno sodelovati pri novih okvirnih ukrepih proti diskriminaciji in da oblikovalcem politike EU zagotavlja pravočasne, tehtne, zanesljive, celovite in ustrezne informacije, ki bodo lahko služile pri razvoju nadaljnjih političnih ukrepov in predpisov; zaradi pomislekov o vlogi in delovanju agencije, meni, da mora agencija tvorno in celovito sodelovati pri oblikovanju protidiskriminacijske politike EU;

29. poziva Svet, da sprejme predlog Komisije za Okvirni sklep Sveta o boju proti rasizmu in ksenofobiji, ki opredeljuje oblikovanje okvira za kaznovanje rasističnega in ksenofobičnega nasilja kot kaznivega dejanja, saj bi ta sklep prispeval k povečanju zbiranja potrebnih podatkov o rasističnem nasilju in kaznivih dejanjih v EU;

30. poziva Komisijo, da pripravi predloge za prepoved diskriminacije, s katero se v vsakdanjem življenju srečujejo istospolni pari (poročeni ali živeči v izvenzakonski skupnosti), še zlasti ko uveljavljajo pravico do prostega gibanja, ki ima v zakonodaji EU zelo pomembno mesto; zahteva, da se tudi na tem področju uporablja načelo vzajemnega priznavanja.

o

o o

31. pooblašča predsednika, da pošlje to resolucijo Svetu in Komisiji.

23.3.2006

MNENJE Odbora za pravice žensk in enakost spolov (*)

za Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve

o okvirni strategiji za nediskriminacijo in enake možnosti za vse

(2005/2191(INI))

Pripravljavka mnenja(*): Claire Gibault

(*) Okrepljeno sodelovanje med odbori – člen 47 Poslovnika

POBUDE

Odbor za pravice žensk in enakost spolov poziva Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, kot pristojni odbor, naj v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

–   ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost,

–   ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu,

–   ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/73/ES z dne 23. septembra 2002 o spremembi Direktive Sveta 76/207/EGS o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev,

–   ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/113/ES z dne 13. decembra 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi,

–   ob upoštevanju člena 23 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije,

A. ker je spoštovanje človeškega dostojanstva, iz katerega izhaja enakost med ženskami in moškimi, temeljno načelo zakonodaje Skupnosti in ker je v členu 3(2) Pogodbe ES opredeljeno načelo integracije enakosti med spoloma, v skladu s katerim si Skupnost v vseh svojih dejavnostih prizadeva odpraviti neenakosti in spodbujati enakost med moškimi in ženskami; ker je treba izvajati kohezivno politiko enakosti, ki bo povečala vrednost obstoječih programov in pobud, ki se že izvajajo,

B.  ker je Komisija predlagala, da se leto 2007 razglasi za evropsko leto enakih možnostih za vse,

1.  poziva države članice, naj v celoti dokončajo proces prenosa sedanje protidiskriminacijske zakonodaje ES v nacionalno zakonodajo; poziva Komisijo, naj spremlja in redno ocenjuje izvajanje zakonodaje s strani držav članic ter izvede raziskavo o možnih novih pobudah za dopolnitev obstoječega pravnega okvira na področju enakosti; meni, da pravni okvir za boj proti diskriminaciji žensk ne zadostuje za zagotovitev učinkovite enakosti, zato države članice poziva, naj izvajajo aktivno politiko enakosti v obliki posebnih in raznolikih ukrepov, vključno s pozitivnimi ukrepi;

2.  vztraja, da je treba nameniti posebno pozornost odpravi revščine, ki prizadene predvsem izpostavljene skupine prebivalstva in še zlasti ženske, ter opozarja, kako pomembno je uporabiti odprto metodo usklajevanja za boj proti socialni izključenosti; poudarja, da morajo države članice v okviru politike socialne kohezije še naprej prednostno obravnavati fleksibilnost delovnega časa za ženske in moške, razvoj ustreznih in kakovostnih struktur za varstvo otrok ter oskrbo starejših ljudi, invalidov in vzdrževanih oseb;

3.  poziva vlade, naj okrepijo izvajanje integracije načela enakosti spolov na vseh ustreznih področjih politike, vključno s politiko zaposlovanja in socialno politiko, izobraževanjem, raziskovanjem, zunanjimi odnosi, razvojnim sodelovanjem, proračunsko in finančno politiko;

4.  poziva države članice, naj zagotovijo enak dostop žensk in moških do vseh ravni izobraževanja, poklicnega usposabljanja in poklicnega izpopolnjevanja ter preprečijo diskriminacijo deklet in fantov pri poklicnem svetovanju in kakovosti zagotovljenega izobraževanja;

5.  pozdravlja namero Komisije, da vsako leto organizira srečanje na vrhu na temo enakosti in poziva Komisijo, naj na seznam obravnavanih tem tega dogodka doda tudi vprašanje enakosti žensk in moških ter zagotovi sodelovanje Evropskega parlamenta, evropskih in mednarodnih organizacij, pristojnih nacionalnih organov in predstavnikov civilne družbe; poziva Komisijo, naj ta predlog uresniči čim prej;

6.  poziva Komisijo, naj v okviru sporočila, ki podrobneje obravnava enakost moških in žensk in ga namerava objaviti v letu 2006, predstavi kvantitativne in kvalitativne primerjalne podatke za posamezno državo članico, ki bodo služili kot podlaga za določitev področij, na katerih ženske doživljajo trajno in hudo diskriminacijo, ter poziva Komisijo naj predloga nove pristope;

7.  poudarja pomen in vlogo nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z enakostjo, pri izvajanju evropske politike enakosti žensk in moških ter poziva Komisijo, naj načrtno spodbuja programe in pobude za podporo evropskim in nacionalnim nevladnim organizacijam, ki delujejo na tem področju, da bi lahko civilna družba izrazila pluralistična stališča;

8.  poziva države članice, naj uresničijo sprejete obveznosti, ki so bile potrjene na Evropskem svetu 2002 v Barceloni, naj sprejmejo ukrepe za odpravo razlik v plačah med spoloma in zagotovijo enak dostop žensk do izobraževanja, kvalificiranih in kakovostnih delovnih mest ter enako obravnavo pri vprašanju plačila;

9.  poziva vlade, naj zberejo in analizirajo statistične podatke po spolu in dejavnosti, da bi lahko analizirali posamezne oblike diskriminacije žensk ali moških, ki na eni strani temeljijo na spolu, na drugi strani pa na rasi, veri, invalidnosti, starosti ali spolni usmerjenosti;

10. poudarja, da mora boj proti vsem oblikam diskriminacije potekati v okviru pedagoškega procesa, ki se osredotoča na spoštovanje, strpnost in pravičnost in ima za cilj spremembo razmišljanja, še zlasti pri mladih, s spodbujanjem državljanske aktivnosti; poziva države članice, naj si sistematično prizadevajo osveščati družbo glede problematike spolov ter naj dvigajo zavest na področju diskriminacije z odpravljanjem stereotipov v javnosti in spreminjanjem odnosa do spolov;

11. vztraja, da morajo države članice organizirati kampanje za obveščanje in osveščanje javnosti, namenjene čim mlajšim otrokom, o enakopravni delitvi družinskih in gospodinjskih obveznosti;

12. brez poseganja v načeli svobode izražanja in svobode tiska poziva države članice, naj od nacionalnih organov, pristojnih za spodbujanje enakosti, zahtevajo, da skupaj s sredstvi javnega obveščanja in strokovnjaki za oglaševanje oblikujejo etični kodeks in zagotovijo, da v sredstvih javnega obveščanja ali oglaševanju ne bo prisotnih spolnih stereotipov o ženskah ali moških;

13. poziva države članice, naj za izvajanje načela enakosti žensk in moških zadolžijo neodvisne organe in zagotovijo, da imajo ti organi za opravljanje nalog na voljo zadostna finančna sredstva in kadrovske vire;

14. poziva politične stranke na nacionalni in evropski ravni, naj ponovno pregledajo svoje organizacijske strukture in postopke, ki jih uporabljajo, da bi odpravili neposredne ali posredne ovire za enakopravno udeležbo žensk ter sprejeli ustrezne strategije za vzpostavitev pravičnejšega razmerja med ženskami in moškimi v izvoljenih parlamentih in nacionalnih vladah;

15. poudarja, da se morajo aktivnosti v okviru evropskega leta enakih možnosti za vse dopolnjevati in biti usklajene z vsemi aktivnostmi, načrtovanimi v okviru evropskega leta medkulturnega dialoga 2008, da bi si kampanji medsebojno pomagali pri zasledovanju poglavitnih ciljev politik Unije;

16. poudarja pozitivno vlogo migrantk v naših družbah in poziva države članice, naj jim priznajo vlogo, ki jim pripada v okviru njihovih politik vključevanja, da bi odpravili vse oblike diskriminacije in pozdravlja namero Komisije o ustanovitvi svetovalne skupine na visoki ravni, ki bo v letu 2006 skrbela za vključevanje zapostavljenih etničnih manjšin v družbo in na trg dela, in še zlasti obravnavala vprašanje migrantk, ki so žrtve dvojne diskriminacije; meni, da je treba v okviru prizadevanj za Evropo za državljanke in državljane upoštevati tudi inovativne pristope nevladnih organizacij, ki s svojimi vsakodnevnimi aktivnostmi spodbujajo socialno integracijo na lokalni in regionalni ravni, na primer v okviru športnih združenj, mladinskih in kulturnih centrov itd.

POSTOPEK

Naslov	Nediskriminacija in enake možnosti za vse
Št. Postopka	2005/2191(INI)
Pristojni odbor	LIBE
Mnenje pripravil   Datum razglasitve na zasedanju	FEMM 27.10.2005
Okrepljeno sodelovanje – datum razglasitve na zasedanju	27.10.2005
Pripravljavec/-ka mnenja   Datum imenovanja	Claire Gibault 5.10.2005
Nadomeščeni/-a pripravljavec/-ka mnenja	Claire Gibault
Obravnava v odboru	21.2.2006		21.3.2006
Datum sprejetja	21.3.2006
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	15 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Edit Bauer, Hiltrud Breyer, Ilda Figueiredo, Věra Flasarová, Lissy Gröner, María Esther Herranz García, Rodi Kratsa-Tsagaropoulou, Astrid Lulling, Siiri Oviir, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Teresa Riera Madurell, Amalia Sartori, Britta Thomsen, Anna Záborská
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Lidia Joanna Geringer de Oedenberg
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku)	...

• [1]  UL L 281, 23.11.1995, str. 31.
• [2]  UL L 180, 19.7.2000, str. 22.
• [3]  UL L 303, 2.12.2000, str. 16.
• [4]  UL C 45 E, 23.2.2006, str. 129.
• [5]  Sprejeta besedila, 8.6.2005, P6_TA(2005)0228.

POSTOPEK

Naslov	Nediskriminacija in enake možnosti za vse – okvirna strategija
Št. Postopka	2005/2191(INI)
Pristojni odbor   Datum razglasitve dovoljenja na zasedanju	LIBE 27.10.2005
Odbori, zaprošeni za mnenje   Datum razglasitve na zasedanju	FEMM 27.10.2005		CULT 27.10.2005	EMPL 27.10.2005		DEVE 27.10.2005		AFET 27.10.2005
Odbori, ki niso dali mnenja   Datum sklepa	CULT 23.11.2005		DEVE 5.10.05	AFET 16.11.2005		EMPL 23.11.2005
Okrepljeno sodelovanje   Datum razglasitve na zasedanju	FEMM 27.10.2005
Poročevalec/-ka   Datum imenovanja	Tatjana Ždanoka 4.7.2005
Nadomeščeni/-a poročevalec/-ka
Obravnava v odboru	23.1.2006	19.4.2006
Datum sprejetja	15.5.2006
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:		34 3 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Alexander Alvaro, Roberta Angelilli, Edit Bauer, Johannes Blokland, Mihael Brejc, Kathalijne Maria Buitenweg, Maria Carlshamre, Giusto Catania, Charlotte Cederschiöld, Carlos Coelho, Fausto Correia, Kinga Gál, Patrick Gaubert, Elly de Groen-Kouwenhoven, Ewa Klamt, Magda Kósáné Kovács, Stavros Lambrinidis, Romano Maria La Russa, Sarah Ludford, Antonio Masip Hidalgo, Claude Moraes, Lapo Pistelli, Martine Roure, Inger Segelström, Antonio Tajani, Ioannis Varvitsiotis, Manfred Weber, Stefano Zappalà, Tatjana Ždanoka
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Camiel Eurlings, Giovanni Claudio Fava, Sophia in 't Veld, Sylvia-Yvonne Kaufmann, Bill Newton Dunn, Marie-Line Reynaud
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Emine Bozkurt, Pasqualina Napoletano
Datum predložitve	18.5.2006
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku)	...