POROČILO o izboljšanju duševnega zdravja prebivalstva. Pot k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo
18.7.2006 - (2006/2058(INI))
Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane
Poročevalec: John Bowis
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o izboljšanju duševnega zdravja prebivalstva. Pot k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo
Evropski parlament,
– ob upoštevanju zelene knjige Komisije o izboljšanju duševnega zdravja prebivalstva in poti k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo (KOM(2005)0484),
– ob upoštevanju člena 2, člena 13 in člena 152 Pogodbe ES,
– ob upoštevanju Listine o temeljnih pravicah Unije[1],
– ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu[2],
– ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 18. novembra o spodbujanju duševnega zdravja[3],
– ob upoštevanju deklaracije Evropske ministrske konference WHO z dne 15. januarja 2005 o soočanju z izzivi duševnega zdravja v Evropi in iskanju rešitev,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. marca 2006 o demografskih izzivih in medgeneracijski solidarnosti (2005/2147(INI))[4],
– ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0249/2006),
A. ker v Evropi vsaka četrta oseba vsaj enkrat v življenju trpi za hujšo obliko duševne bolezni; ker duševne bolezni posredno ali neposredno vplivajo na vse prebivalce EU in ker v Evropski uniji vsako leto 18,4 milijona prebivalcev med 18. in 65. letom trpi za hujšo obliko depresije, ker duševno zdravje omogoča državljanom, da polno zaživijo na intelektualnem in čustvenem področju ter se vključujejo v družbeno, šolsko in poklicno življenje, in ker so, nasprotno, duševne bolezni vir stroškov, družbene izključenosti in stigmatizacije,
B. ker težave z duševnim zdravjem znatno zmanjšujejo kakovost življenja vseh posredno ali neposredno prizadetih,
C. ker duševne bolezni povzročajo družbi znatne gospodarske stroške, ki po nekaterih ocenah znašajo 3 do 4 % BDP držav članic Evropske unije,
D. ker imajo težave z duševnim zdravjem že zdaj zelo močan ekonomski, zdravstveni in socialni učinek, ki se bo še povečal, saj pogostost težav zaradi staranja prebivalstva in sprememb v družbi narašča;
E. ker vsako leto zaradi samomora umre približno 58.000 državljanov Evropske unije, kar je več, kot je letno smrti zaradi prometnih nesreč ali HIV-a oziroma aidsa, in ker je desetkrat toliko poskusov samomora,
F. ker je na podlagi dodelitve pristojnosti v pogodbi ES dodatna vrednost strategije Skupnosti glede duševnega zdravja predvsem področje preprečevanja;
G. ker se v nekaterih evropskih državah vse do 85 % denarja, namenjenega duševnemu zdravju, potroši za vzdrževanje velikih ustanov,
H. ker je pomanjkanje razumevanja in sredstev, ki bi jih vložili v spodbujanje duševnega zdravja, prispevalo k poslabšanju zdravja in zmožnosti posameznikov ter družbenim problemom,
I. ker ima približno 40 % vseh zapornikov eno od oblik duševnih motenj, ker je verjetnost samomora pri zapornikih sedemkrat večja kot pri ljudeh v ostali družbi in ker lahko neustrezni zaporni pogoji te motnje še poslabšajo in preprečijo ponovno vključitev v družbo,
J. ker se duševnemu zdravju otrok in mladostnikov v Evropski uniji ne namenja dovolj pozornosti ali finančnih sredstev, čeprav se duševne bolezni med mladimi vse bolj širijo,
K. ker je področje psihičnega zdravja, zlasti kar zadeva prehrambene motnje, nevrodegenerativne bolezni, shizofrenijo, spremembe razpoloženja, tesnobo, paniko, depresijo, prekomerno uživanje alkohola in psihoaktivnih snovi, samomore in prestopništvo, zaznamovano z vprašanjem spolov in so na teh področjih nujno potrebne načrtne raziskave,
L. ker ženske pogosteje kot moški iščejo pomoč pri specializiranih službah in prejemajo dvakrat več receptov za psihotropna zdravila kot moški in ker so farmako-kinetične raziskave pokazale, da ženske ta sredstva težje prenašajo,
M. ker preprečevanje, zgodnje prepoznavanje, posredovanja in zdravljenje duševnih bolezni znatno zmanjšuje osebne, finančne in socialne posledice,
N. ker za nevrodegenerativnimi motnjami trpi veliko ljudi in se bo njihovo število verjetno še povečalo, med drugim zaradi daljšanja življenjske dobe in s tem povezanim naraščanjem starejšega prebivalstva,
O. ker se v večini držav EU prehaja z dolgoročnega zdravljenja v ustanovah, tako otrok z razvojnimi in vedenjskimi motnjami, ki ogrožajo njihov normalen razvoj zlasti v izobraževalnem okolju, kot odraslih s kroničnimi in hudimi motnjami ter tistih z učnimi težavami, na življenje v skupnosti ob podpori negovalcev, kar pa poteka brez ustreznih načrtov in sredstev socialnih služb,
P. ker težave z duševnim zdravjem kot posledica nasilja nad ženskami in mladimi dekleti pogosto ostajajo nerazkrite; ker pričevanja o namernem trpinčenju pogosto niso upoštevana in ker mnogo žensk in deklet nerado spregovori o nasilju in zlorabi, če jih zdravniki in zdravstveno osebje ne vprašajo naravnost po tem,
Q. ker je odraščanje v zdravem družinskem okolju, ki zagotavlja tako materialno kot duševno varnost in starševsko ljubezen, osnovni pogoj za duševno zdravje,
1. pozdravlja zavzetost Komisije za spodbujanje duševnega zdravja; poziva k temu, da bi mu dajali večjo prednost v okviru zdravstvene politike in raziskovalne politike Unije, in meni, da bi morali to upoštevati pri politiki in v zakonodaji vseh direktoratov Komisije in ministrstev držav članic, ki bi se morali obvezati k uskladitvi sedanjih nacionalnih in mednarodnih kazalcev duševnega zdravja z namenom zagotoviti primerljiv nabor podatkov na ravni EU;
2. meni, da vprašanje spolov v zeleni knjigi ni bilo ustrezno upoštevano; zato zahteva, da se problematika sistematično vključi v predlagane ukrepe za spodbujanje duševnega zdravja, v preventivne dejavnosti in raziskave, ker so bile do sedaj opravljene študije nezadostne in neprimerne, kar je povzročilo, da je napredek pri zdravljenju in preprečevanju duševnih bolezni znatno manjši kot pri zdravljenju drugih bolezni;
3. meni, da je vloga zdravnikov pri nadzoru bolnikov odločilna;
4. Meni, da je dobro duševno zdravje osnovni pogoj za splošno zdravje in dobro počutje evropskih državljanov ter za veliko gospodarsko učinkovitost EU; spodbuja in podpira vse ukrepe, namenjene preprečevanju duševnih motenj;
5. poudarja, da je treba ugotoviti, kako bi razpoložljive instrumente Skupnosti, kot je sedmi okvirni program na področju raziskav, najbolje izkoristili za povečanje zmogljivosti, ki bi podprle raziskovanje duševnega zdravja v Uniji;
6. meni, da bi morala Komisija pri pripravi novih predlogov, povezanih z duševnim zdravjem, sodelovati, se posvetovati ter pritegniti k sodelovanju tiste, ki so imeli ali še imajo duševne težave, njihove družine in negovalce, nevladne organizacije s tega področja, zveze družinskih članov in druge zainteresirane, zato da bi sprejemala bolj reprezentativne in vključujoče rešitve, ter da bi morala spodbujati povezovanje družinskih članov psihiatričnih bolnikov;
7. poudarja, da obstajajo velike razlike v izdatkih za duševno zdravje med posameznimi državami članicami, tako v smislu absolutnega zneska kot tudi deleža skupnih izdatkov za zdravstveno varstvo;
8. meni, da so za uresničitev treh ciljev, in sicer spodbujanja duševnega zdravja, njegovega izboljšanja in preprečevanja duševnih motenj, potrebni različni ukrepi; meni, da bi moral biti cilj tovrstnih ukrepov zagotoviti primerne informacije, pridobiti ustrezno znanje in razviti primerna stališča in spretnosti z namenom varovanja duševnega in telesnega zdravja ter izboljšanja kakovosti življenja evropskih državljanov;
9. poudarja, da je treba izraze, kot so "duševna bolezen", "duševne motnje", "huda duševna bolezen" in "osebnostne motnje" uporabljati previdno;
10. poudarja pomembnost zgodnjega opazovanja, odkrivanja in diagnoz ter celostnega, posamezniku prikrojenega zdravljenja;
11. poudarja, da se je treba proti neenakostim pri zdravljenju duševnih bolezni, ki so na tem področju očitne, boriti s primernimi ukrepi;
12. poziva k temu, da bi v vse prihodnje strategije vključili tudi ljudi z učnimi težavami, saj se podobno kot ljudje z duševnimi motnjami soočajo s socialno izključenostjo, institucionalizacijo, kršitvijo človekovih pravic, diskriminacijo, stigmatizacijo in pomanjkanjem podpore zanje, za njihove družine in negovalce; hkrati poziva k temu, da bi si močneje prizadevali za prepoznavanje otrok in mladostnikov z nadpovprečnimi kognitivnimi sposobnostmi kot takih ter jim zagotavljali večjo podporo;
13. poudarja pomembnost medsebojne pomoči in vodilne vloge, ki jo igrajo izkušnje ljudi z zdravljenjem, boleznijo in ozdravitvijo;
14. pozdravlja dejstvo, da Komisija kot ključne ciljne skupine izpostavlja otroke, delavce, starejše ljudi in zapostavljene člane družbe, vendar predlaga tudi vključitev ljudi s hujšimi duševnimi boleznimi, tistih z dolgotrajnimi in neozdravljivimi boleznimi, invalidov, zapornikov, etničnih in drugih manjšinskih skupin, brezdomcev, migrantov, oseb z nestalno zaposlitvijo in brezposelnih, ter vrste vprašanj o duševnem zdravju in zdravljenju, ki se navezujejo zlasti na ženske;
15. ugotavlja, da predstavljajo osebnostne motnje poseben izziv pri diagnozah, zdravljenju ali obvladovanju in negi ter zahtevajo več raziskav in drugačno politiko; poziva Komisijo, naj pozornost nameni tudi nasilju, dejavnikom nasilnega obnašanja in njegovim duševnim posledicam;
16. priznava, da se potrebe moških in žensk glede duševnega zdravja lahko razlikujejo in poziva k dodatnim raziskavam zlasti o povezavi med prisilnim zdravljenjem v bolnišnicah in samopoškodbami ter večjem številu receptov za psihotropna zdravila med ženskami;
17. poudarja potrebo po raziskavi že dokazanih razlik v strukturi in dejavnosti moških in ženskih možganov z namenom razviti ločena pristopa in zdravljenje za oba spola na področju duševnega zdravja;
18. poziva k pomoči materam v predrojstvenem in porojstvenem obdobju, zato da se prepreči depresije ali druge psiho-patološke oblike, ki se v teh okoliščinah pogostokrat pojavijo;
19. verjame, da dobro duševno zdravje mater in staršev pomaga otrokom, da se neovirano razvijajo in zrastejo v zdrave odrasle osebe;
20. poziva k sodelovanju različnih služb in multidisciplinarnemu odzivu na reševanje zapletenega položaja duševnih bolezni, kot denimo, kako najbolje pomagati otrokom ali mladostnikom z razvojnimi, vedenjskimi ali prehranjevalnimi težavami in/ali otrokom, čigar starši imajo v mnogih primerih sami duševne težave (ali so v ustanovah za dolgotrajno bivanje);
21. poudarja, da ima podoba, ki jo družba goji o tem, kakšno bi moralo biti telo mladih deklet in žensk, posledice za njihovo duševno zdravje in dobro počutje, kar med drugim povzroča porast motenj v prehranjevanju;
22. opozarja, da imajo duševne bolezni in motnje ponavadi korenine v zgodnjem otroštvu in poudarja pomembnost raziskav na področju zdravega zgodnjega otroštva;
23. poudarja pomembnost trajnega izobraževanja in usposabljanja na delovnem mestu za vse posrednike: učitelje, negovalce, zaposlene ter delodajalce socialnih in pravnih služb;
24. pozdravlja dejstvo, da zelena knjiga priznava, da družbeni in okoljski dejavniki, kot so osebne izkušnje, družina in družbena podpora, življenjski pogoji, kot so revščina, življenje v velikih mestih in izoliranost podeželja, kakor tudi delovni pogoji, kot so negotova delovna mesta, brezposelnost in dolg delovni čas, vplivajo na duševno zdravje ljudi; poudarja, da so duševne motnje eden od glavnih razlogov za predčasne upokojitve in invalidnine;
25. meni, da dobri delovni pogoji krepijo duševno zdravje in poziva delodajalce, naj v okviru odgovornosti, ki jo imajo za zdravje in varnost pri delu, uvedejo ukrepe za "duševno zdravje pri delu", z namenom zagotoviti osebam z duševnimi motnjami najboljše možne službe in najboljšo možno uvrstitev na trg dela, te ukrepe objavijo in spremljajo v skladu z veljavno zakonodajo na področju zdravja in varnosti, pri tem pa upoštevajo tudi potrebe in stališča delavcev;
26. pozdravlja družbene pobude v okviru socialne in zaposlovalne politike za spodbujanje nediskriminacijskega obravnavanja duševno bolnih posameznikov, vključevanje duševno prizadetih posameznikov v družbo in preprečevanje stresa na delovnem mestu;
27. ob upoštevanju strategije zaposlovanja EU poudarja vpliv duševnega zdravja na zaposlovanje in vpliv brezposelnosti na stanje duševnega zdravja ljudi;
28. meni, da bi morale države članice sodelovati pri pripravi in izvajanju učinkovitih strategij za zmanjševanje števila samomorov, zlasti med mladostniki in drugimi ogroženimi skupinami;
29. poziva k večjemu priznavanju povezave med diskriminacijo, nasiljem in šibkim duševnim zdravjem in torej nujnost boja proti vsem oblikam nasilja in diskriminacije v okviru strategije za spodbujanje duševnega zdravja s pomočjo preprečevanja;
30. meni, da je staranje evropskega prebivalstva eden največjih izzivov na področju duševnega zdravja in poziva k temu, da bi namenili več pozornosti raziskavi mehanizmov in vzrokov nevrodegenerativnih bolezni ali drugih psihiatričnih bolezni starejših ljudi ter njihovemu preprečevanju kot tudi zdravljenju in razvoju novih terapij;
31. poleg tega meni, da bi morali poudariti povezavo med uživanjem alkohola in prepovedanih drog ter duševnimi motnjami; meni, da zasvojenost z alkoholom in drogami povzroča resne težave z duševnim in fizičnim zdravjem ter težave za družbo kot celoto; poziva Komisijo naj nemudoma preveri, kateri programi razstrupljanja in načini zdravljenja so najbolj učinkoviti;
32. poudarja, da je treba ljudi z duševnimi motnjami zdraviti in zanje skrbeti na dostojen in človeški način ter da bi morali biti zdravstvena oskrba in nega učinkoviti in kakovostni, vsakomur dostopni in univerzalni; da mora biti njihova pravica, da se zdravijo ali ne, jasna; da bi te osebe morale imeti pravico v čim večji meri sodelovati pri odločanju o njihovem zdravljenju in da se je treba z njimi posvetovati o storitvah; da morajo imeti predpisana zdravila čim manjše stranske učinke in da bi morale biti na voljo informacije in nasveti za tiste, ki želijo varno prenehati jemati zdravila;
33. meni, da ima uporaba sile nasproten učinek, prav tako kot prisilno jemanje zdravil; meni, da bi morale biti vse oblike prisilnega zdravljenja in jemanja zdravil časovno omejene, po možnosti redno preverjane in stvar bolnikove privolitve ali, ob pomanjkanju privolitve, le v skrajnem primeru stvar dovoljenja pristojnih služb;
34. zavzema stališče, da bi se morali izogibati kakršnemukoli omejevanju osebne svobode, zlasti fizičnemu pridržanju, ki zahteva nadzor, preverjanje in budnost demokratičnih ustanov, odgovornih za zagotavljanje človekovih pravic, zato da bi preprečili zlorabe;
35. poziva k temu, da bi bil srž vseh nadaljnjih strategij odpraviti stigmo zaradi duševne bolezni, na primer z uvedbo letnih kampanj glede duševnega zdravja za boj proti neznanju in krivicam, saj stigmatizacija v zvezi z duševnim zdravjem vodi do zavračanja tako na delovnem mestu in družini kot v družbi in celo pri zdravstvenem osebju; nadalje meni, da bi morali za izboljšanje duševnega zdravja in pogojev bolnikov zagotoviti osnovne socialne in državljanske pravice, kot so na primer pravica do stanovanja in denarne podpore za tiste, ki niso sposobni za delo, ter pravica do poroke in samostojnega upravljanja osebnih zadev; nadalje meni, da je stigmatizacija pravzaprav oblika diskriminacije in bi se proti njej morali boriti s protidiskriminacijskimi zakoni;
36. priznava, da je splošno mnenje, da so motnje v duševnem zdravju akutne in trajajo vse življenje, ena od prvin stigmatizacije, vendar je potrebno poudariti, da lahko ljudje z ustrezno pomočjo okrevajo, medtem ko se drugim bolezen začasno izboljša ali dosežejo zadovoljivo stopnjo funkcionalnosti ali trdnosti;
37. poudarja, da je treba preoblikovati storitve na področju duševnega zdravja, tako da bodo temeljile na kakovostnem zdravljenju na domu ali v okviru varovanih domov, ki nudijo dostop do ustreznega zdravstvenega in socialnega varstva; jih redno spremljati in ocenjevati; ljudem z duševnimi težavami in njihovim negovalcem nuditi pomoč; uvesti centralni dostop do zdravstvenih, socialnih, stanovanjskih, izobraževalnih, prevoznih in socialnih ter drugih vrst storitev; poudarja, da bi morale to podpirati stacionarne storitve za akutne in kronične potrebe ter potrebe varovanja, vendar vedno z neodvisnim nadzorom nad vsakim, ki se prisilno zdravi v bolnišnici;
38. upoštevaje navedeno poudarja potrebo po podpori združenjem psihiatričnih bolnikov in vsem dejavnostim, usmerjenim v vključevanje uporabnikov in nekdanjih bolnikov ter potrebo po zagotavljanju sredstev za usposabljanje osebja za upoštevanje vseh potreb psihiatričnih bolnikov;
39. poudarja potrebo po stalnem usposabljanju splošnih in družinskih zdravnikov ter drugih strokovnjakov v primarnih zdravstvenih službah v zvezi z duševnim zdravjem;
40. priznava, da igra lokalna vlada ključno vlogo pri spodbujanju duševnega zdravja, s tem ko v lokalnih skupnostih podpira ljudi, ki so šibkega duševnega zdravja, in usklajuje različne usmeritve služb, ki sodelujejo pri ponujanju storitev na področju duševnega zdravja;
41. meni, da bi morala biti dvojna diagnoza pri ljudeh, ki imajo duševne motnje in težave z odvisnostjo, navadno povod za istočasno zdravljenje;
42. poudarja, da so duševni in telesni vidiki zdravja med seboj povezani, da imajo duševne motnje lahko biološko, družbeno, čustveno ali zgodovinsko osnovo, ki jo moramo upoštevati, če želimo, da bodo novi pristopi uspešni, ter da nekatera psihiatrična zdravila lahko celo poslabšajo osnovno biološko stanje;
43. poziva k temu, da bi več pozornosti namenili duševnim posledicam in simptomom somatskih bolezni; poudarja, da je treba pri bolnišničnem zdravljenju posvetiti enako pozornost duševnemu in fizičnemu dobremu počutju, tudi pri zdravljenju hudih in/ali neozdravljivih bolezni; meni, da je za zdravstveno in reševalno osebje, ki dela na drugih specializiranih področjih, pomembno stalno usposabljanje za področje psihopatologije, saj se nekaterih motenj nikoli ne prepozna ali se jih podcenjuje;
44. podpira pripombe Komisije glede deinstitucionalizacije, saj lahko dolgotrajno bivanje v psihiatrični ustanovi privede do podaljšanja in poslabšanja psihopatološkega stanja ter do vse večje stigmatizacije in socialne izključenosti, vendar priznava, da je treba v prepričevanje javnosti v večjo učinkovitost nege ljudi z resnimi duševnimi in učnimi težavami v skupnosti vložiti več truda;
45. predlaga, da bi Komisija prek programa javnega zdravja zbirala podatke o duševnih boleznih, deležu ozdravljenih bolnikov in učinkovitosti njihovega ponovnega vključevanja v družbo;
46. predlaga Komisiji, naj opredeli ustanove in primere najboljše prakse ter podrobnosti o njih posreduje vsem državam članicam, tako bodo te "vzorčne ustanove" primerljive s tistimi Svetovne zdravstvene organizacije v okviru programa za duševno zdravje; meni, da bi lahko bile vzorčne ustanove, zdravljenja in strategije preprečevanja pomembne za zmanjševanje neenakosti na področju duševnega zdravja med državami članicami; poziva Komisijo, naj v opredelitev vzorčnih ustanov, zdravljenja in strategij preprečevanja vključi strokovne ustanove;
47. meni, da bi bilo treba širiti najboljšo prakso in ustrezne informacije, ki bi morale biti na voljo vsem posameznikom, saj imajo (v skladu z resolucijo generalne skupščine združenih ZN 46/119) vsi pravico do najboljše razpoložljive zdravstvene oskrbe;
48. meni, da bi moral biti izraz zdravljenje širše opredeljen in postavljati v ospredje opredelitev ter odpravo socialnih in okoljskih dejavnikov, uporabo zdravil pa, zlasti v primeru otrok in mladostnikov, dovoljevati le v skrajnem primeru; obsoja porast uporabe zdravil in patologizacije življenjskih obdobij brez izčrpne raziskave vzrokov; poziva k upoštevanju dejavnikov, kot so osebne izkušnje, družina, družbena podpora ter življenjski in delovni pogoji, ki tako kot genetski dejavniki igrajo pri duševnih boleznih pomembno vlogo;
49. nadalje meni, da sta za preprečevanje duševnih težav, hkrati pa tudi izboljšanje in spodbujanje duševnega zdravja, terapevtske strategije za duševne bolnike in njihovega okrevanja poleg zdravljenja potrebna tudi ustrezno socialno in delovno okolje ter podpora družine in družbe; poudarja tudi potrebo po raziskavi okolja, ki je ugodno za duševno zdravje in ozdravitev;
50. odločno poziva Komisijo, naj podpre nadaljevanje reform v državah članicah, v katerih je prihajalo do zlorab psihiatrije, pretirane uporabe zdravil ali prisilnih hospitalizacij ter nečloveškega ravnanja, kot je uporaba postelj v obliki kletk ali prepogosto zapiranje v sobe za osamitev, zlasti v novih članicah, in poziva Komisijo, naj reformo psihiatrije uvrsti na dnevni red pristopnih pogajanj EU; meni, da zapor ni primerno okolje za osebe, ki trpijo za duševnimi boleznimi, in da je treba aktivno iskati druge možnosti;
51. poziva k razširitvi raziskav na področju terapevtskega in psihološkega posredovanja, razvoja učinkovitejših zdravil, ki bi imela manj stranskih učinkov, dejavnikov duševnih motenj in samomorov, ocenjevanja naložb v spodbujanje duševnega zdravja in postopkov, ki prispevajo k uspešnemu ozdravljenju in remisiji; poziva zlasti k temu, da bi namenjali večjo pozornost raziskavam primernejših zdravil za otroke; poudarja tudi, da raziskave ne smejo biti omejene le na farmacevtske izdelke, ampak mora vključevati tudi epidemološke, psihološke in ekonomske preiskave družbenih okoliščin ter socialnih dejavnikov duševnih bolezni; nadalje poziva k povečanju vključenosti uporabnikov storitev v vse vidike raziskovanja duševnega zdravja;
52. poleg tega meni, da je treba podrobneje raziskati stigmatizacijo in reševanje tega vprašanja, izkušnje posameznih uporabnikov storitev in njihovih negovalcev, sodelovanje med različnimi službami in poklici ter nekdanjimi uporabniki storitev in čezmejno dobavo;
53. meni, da bi morale službe za duševno zdravje, če želijo biti učinkovite in uživati zaupanje javnosti, prejemati dovolj sredstev, v sorazmerju s stroški, ki jih duševne motnje povzročajo posameznikom, službam zdravstvenega in socialnega varstva ter družbi kot celoti;
54. meni, da je treba uporabljati kakovostne in posameznikom prilagojene načine spodbujanja duševnega zdravja, pri tem pa upoštevati posebne potrebe posameznikov in ciljnih skupin;
55. ugotavlja, da je prispevek družinskih članov in nepoklicnih negovalcev k pomoči ljudem z duševnimi težavami sicer dragocen, vendar tudi, da imajo mnogi izmed njih lastne potrebe po negi ter ob nadaljnjem zagotavljanju nege potrebujejo informacije in pomoč strokovnjakov; poleg tega ugotavlja, da lahko uporabniki storitev veliko prispevajo z medsebojno podporo;
56. poudarja potrebo po uporabi besedišča in izrazoslovja, ki bosta pripomogla k boju proti stigmatizaciji, na primer z ukrepi za opustitev predsodkov, spremembo odnosa in obsojanje stereotipov v odnosu do vseh vrst duševnih motenj;
57. poziva Komisijo, naj oblikuje skupino za usklajevanje in spremljanje duševnega zdravja, ki bo zbirala informacije o praksah in spodbujanju duševnega zdravja v EU, ocenjevala ustreznost (števila in usposobljenosti) obstoječih strokovnjakov za duševno zdravje in infrastrukture ter med državami članicami in vsemi stranmi, ki sodelujejo pri zdravljenju duševnih bolezni, širila informacije o najboljši praksi; poudarja, da morajo biti v skupino za usklajevanje in spremljanje vključene tudi organizacije bolnikov, organizacije, ki zagotavljajo zdravljenje, varstvene in strokovne ustanove;
58. poziva Komisijo, naj Zeleno knjigo dopolni s predlogom direktive o duševnem zdravju v Evropi ter obrambi in spoštovanju državljanskih in temeljnih pravic posameznikov z duševnimi motnjami;
59. odločno poziva EU in države AKP, naj prek razvoja in Cotonoujske politike sodelujejo pri vlaganjih v boljše duševno zdravje;
60. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic, državam kandidatkam in državam AKP ter Svetovni zdravstveni organizaciji v Evropi.
- [1] UL C 310, 16.12.2004, str. 41.
- [2] UL L 303, 2.12.2000, str. 16.
- [3] UL C 86, 24.3.2000, str. 1.
- [4] Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0115.
OBRAZLOŽITEV
‘Wir haben in diesen letzten Wochen unsere Sprachlosigkeit ueberwunden und sind jetzt dabei, den aufrechten Gang zu erlernen.”
(‘"V zadnjih nekaj tednih se nam je vrnil glas in zdaj se učimo hoditi pokonci")
– Stefan Heym – november 1989, Alexanderplatz, vzhodni Berlin
Naj nas pri korenitih spremembah na področju duševnega zdravja v Evropi, ki mu tolikokrat manjkajo ustrezna finančna sredstva in ki včasih uporablja izjemno kruta sredstva, spremljajo besede, ki jih je Stefan Heym novembra 1989 izrekel pred množico vzhodnih Berlinčanov, zbranih, da bi pregnali kruti režim. Oskrbo, zdravljenje, terapijo, rehabilitacijo in sodelovanje bolnikov na področju duševnega zdravja je treba razviti do take stopnje, kot jo pričakujemo od najboljših zdravstvenih sistemov. Pozdravljamo in sprejemamo zeleno knjigo o duševnem zdravju. Sedaj pa potrebujemo hitre in celovite predloge, s katerimi bomo dobre namere spremenili v učinkovite zakonodajne ukrepe.
Spremeniti sisteme, odnose do bolnikov in možnosti na področju duševnega zdravja je izziv. Zadnjih štirideset let se poslavljamo od mračnega obdobja psihiatrije. V nekaterih evropskih državah je prihajalo do zlorab psihiatrije; v drugih je prevladovala strategija hospitalizacije v smislu "daleč od oči, daleč od srca", ki se je prepogosto izvajala le zato, da bi se javnost utišala, bolnikom pa je le redko pomagala pri zdravljenju in rehabilitaciji; v tretjih je prihajalo do zlorab zdravil, kar je vodilo v odvisnost; večina držav je bolnike namesto v bolnišnice pošiljala v zapore; nobena država se pravzaprav ni zavedala pomena spodbujanja duševnega zdravja.
Radi rečemo, da je kršenje človekovih pravic duševno bolnih ljudi za nami in večinoma to drži. Še vedno pa potekajo razprave o prisilnem zdravljenju, odločitve za odpovedi in prisilno hospitalizacijo so včasih neutemeljene, v ustanovah, namenjenih hospitalizaciji, včasih prihaja do zlorab bolnikov in še vedno se razpravlja o nasprotujočih si in spornih pravicah bolnikov, družin in lokalnih skupnosti. Toda na splošno je število ključavnic in zapahov manjše, bolniki imajo več možnosti izbire in konsenza, uveden pa je bil tudi sistem pravnega nadzora, da ne bi prihajalo do kršitev državljanskih pravic bolnikov.
Ne glede na vse to pa z vidika stigmatizacije, ki se širi po vsej Evropi, še vedno živimo v srednjem veku. Stigmatizacija je nenamerna oblika kršitve človekovih pravic, rezultat strahu zaradi nevednosti, vendar posameznikom ne dela nič manjše škode kot katera koli druga oblika kršitve. Že samo življenje z duševno boleznijo je dovolj težko, kako težko mora biti šele živeti z bremenom in bolečino zavračanja in stigme.
V povezavi s pozivom Komisiji, naj zeleno knjigo razvije v načrt duševnega zdravja, se mora politiko opreti na dejstva o duševnih motnjah in zahteve lizbonske strategije po priznavanju večje vrednosti naložbam v duševno blaginjo.
Naša politika temelji na naslednjih dejstvih:
· duševne motnje vse bolj obremenjujejo zdravstveni sistem, med njimi pa so najpogostejše unipolarne depresije;
· 450 milijonov ljudi na svetu ima nevrološke ali duševne motnje;
· vsaka četrta oseba bo imela psihične težave;
· 121 milijonov ljudi trpi za depresijo, vsako leto so to trije od 100 ljudi;
· milijon ljudi na svetu stori samomor; vsako leto si jih 10 milijonov poskuša vzeti življenje;
· nevropsihiatrične motnje predstavljajo tretjino invalidnosti, 15 % stroškov hospitalizacije, skoraj četrtino stroškov za zdravila, polovico primerov, s katerimi se ukvarjajo socialni delavci, in samo v Združenem kraljestvu na leto izostane od dela več kot 90 milijonov ljudi;
· življenjska doba je vse daljša in na splošno je zdravje ljudi boljše, vendar je v visoki starosti vse več ljudi, ki telesno in duševno trpijo;
· osebe, ki skrbijo in negujejo otroka, odraslega ali starejšega sorodnika niso bile deležne pomoči, ki bi jim olajšala prilagoditev novemu sistemu nege skupnosti, namenjene ljudem z duševnimi težavami;
· veliko družbenih težav, kot so odvisnost od drog, kriminal, alkoholizem, nesreče, odsotnost z dela, vandalizem, hiperaktivnost otrok in brezdomstvo, je pravzaprav povezanih z duševnimi težavami.
Če ne bomo vlagali v prave oblike pomoči, kot so denimo stacionarna, akutna, dolgotrajna, varovana, srednje varovana in dnevna oskrba in oskrba na domu ter v usposobljeno osebje, sedanjih bolnikov ne bo mogoče pozdraviti, rehabilitirati ali zanje skrbeti. Brez naložb v duševno zdravje naših državljanov bo naglo naraslo število bolnikov in z njimi tudi stroški. Če ne bomo vlagali v boljše razumevanje duševnega zdravja in duševnih motenj, bodo odobrena proračunska sredstva vse manjša, stigmatizacija in predsodki pa vse pogostejši.
Bolnikom in uporabnikom storitev se upravičeno namenja vse več pozornosti. Ti bodo vse bolje obveščeni, vse bolj bodo sodelovali pri odločitvah, ki jih zadevajo, in se posluževali novih pravic, s pomočjo katerih se bodo izognili neučinkovitim storitvam in vplivali na spremembe. Upoštevati jih je treba kot aktivne partnerje pri načrtovanju njihovega zdravljenja in načrtovanju storitev. Zdravstveno osebje mora ravnati tako, kot bi ravnali najboljši strokovnjaki s tega področja; pojasniti mora sprejem kakršne koli odločitve in se o njej posvetovati z bolnikom. Na tak način bodo bolniki ne le upoštevali strokovno mnenje zdravstvenega osebja, temveč bodo najverjetneje svojo bolezen tudi bolje razumeli in mirneje sprejeli predlagane načine zdravljenja. Tak pristop je pravilen in bolnikom omogoča, da se lažje sprijaznijo z rezultati terapije in programom oskrbe.
Danes smo priča premiku zdravljenja iz institucij na nego v skupnosti, zlasti pri osebah z dolgotrajnimi in včasih hudimi oblikami motenj ter osebah z učnimi težavami. Za uspešno delovanje takih služb so potrebna ustrezna finančna sredstva in multidisciplinarno timsko delo. Poleg tega je treba javnost prepričati, da je tak način koristen tako za bolnike kot za družbo. Grozljive zgodbe o bolnikih, ki po izhodu iz ustanove škodijo sebi in drugim, lahko uničijo dolgoletna prizadevanja za oblikovanje sistema, ki bi bil bolj človeški, in dokazujejo, kako zelo nujen je ustrezen sistem spremljanja in ocenjevanja. Na tak način se lahko pojavi tudi negotovost med ljudmi, ki bi lahko ob srečevanju posameznikov, ki se "nenavadno" vedejo, podvomili v ustreznost nadzora nad takimi osebami.
Naš sistem duševnega zdravja ima pet ključnih pomanjkljivosti:
· neprimernost storitev, ki jih družba ponuja;
· neupoštevanje uporabnikov storitev in njihovih negovalcev;
· nezmožnost ali nepripravljenost različnih služb do sodelovanja;
· zelo pomanjkljiva finančna sredstva
· in takšno politiko spodbujanja duševnega zdravja, ki se v večini držav kaže predvsem s svojo odsotnostjo.
Osebe z duševnimi težavami potrebujejo eno samo središče, organizirano tako, da zagotavlja stike, dostop do zdravstvenega varstva, nastanitve in drugih oblik socialnega varstva, dohodka, pravnih storitev in zdravljenja; z drugimi besedami, eno samo točko, ki bo zadovoljila vse njihove potrebe, in zaupanja vrednega sogovornika, ki bo poznal vse ustrezne ponudnike. To mora biti tesno povezano z znanjem in zavzetostjo zdravnikov, terapevtov in bolniških sester, raziskovalcev, upravljavcev bolnišnic, klinik in lokalnih skupnosti ter podporo svetovalnih nevladnih organizacij. Bolniki ali rekonvalescenti potrebujejo varen dom; ne potrebujejo izolacije v blokovskih stanovanjih v propadajočih zgradbah, temveč skupnost, v kateri jim bo življenjsko okolje nudilo tisto oporo in trdnost, ki jo potrebujejo. Potrebujejo dostop do dejavnosti, ki jim bodo pomagale okrevati, podporo svoje družine in sosedov. Vse to ni nič manj pomembno od zdravil ali terapevtskih srečanj. Te podpore pa vsaj zaenkrat ni mogoče zagotoviti.
Mnogi od nas bodo potrebovali to nesebično pomoč. Znanstveni in družbeni napredek je prinesel nove izzive in tudi stroške na področju duševnega zdravja in socialnega varstva. Bolj zdravo prebivalstvo z daljšo povprečno življenjsko dobo pomeni veliko odvisnost v starosti, ko se pogosto pojavljajo duševne in telesne tegobe. Način življenja, pritiski, ki jih ustvarjajo izobraževanje in delo, spremembe v družinski strukturi, osamljenost, prisilne selitve - vse to lahko povzroča duševne težave, kot so psihoze in nevroze, ki so pogosto povezane s katero od oblik odvisnosti. Z novimi zdravili, terapijami in zdravljenji naraščajo tudi stroški. Nove postelje, centri, dnevna oskrba in lokalne skupnosti. S spremenjeno predstavo o tem, kje in kdaj se izvajata zdravljenje in oskrba, se običajnim težavam, kot sta pomanjkanje razumevanja in finančnih sredstev, pogosto pridruži še negotovost, katere plod so predsodki in stigmatizacija.
Bistveno je vprašanje, kako usmeriti več politične pozornosti in potem tudi finančnih sredstev na področje duševnega zdravja. Politični svet in javnost se duševnega zdravja zavedata v kriznih situacijah. V Združenem kraljestvu nismo na področju duševnega zdravja še nikoli dosegli tako velikega napredka z vidika financ, pobud in reform kot takrat, ko je nek moški v londonskem živalskem vrtu skočil v levjo kletko, neka druga oseba pa je zabodla tujca na podzemni železnici; tedaj so namreč vladni uslužbenci začutili potrebo po tem, da ukrepajo, tisk, parlament, javnost in nevladne organizacije pa so to zahtevale. Ampak to je imelo svojo ceno - vse manjše zaupanje javnosti in vse večjo stigmatizacijo.
A niti takšne negativne zgodbe ne koristijo spodbujanju duševnega zdravja. Vlade, politiki in celo odgovorni za načrtovanje zdravstvene oskrbe zanj nimajo veliko razumevanja. Glavni razlog je ta, da nimajo predstave o tem, kaj je psihično zdravje in zakaj bi jih to moralo zanimati. Duševno zdravje ima štiri šibke točke. Manjka stalni pritisk javnosti, strokovnjakov in sredstev javnega obveščanja na vlade in upravljavce zdravstvenih služb, naj več ukrepajo, vlagajo več denarja, več dosegajo. Drugače kot pri boleznih srca, aidsu ali raku je o zdravljenju, ozdravitvi in rehabilitaciji duševnih bolnikov le malo znanega. Še manj je znanega o tem, kako je mogoče duševne bolezni preprečevati in kako spodbujati duševno zdravje. Maloštevilne so meritve rezultatov, ki bi jih izvedenci na področju zdravja, še manj pa javnost in politiki, razumeli. Vladam, delodajalcem, sindikatom, šolam, visokim šolam, lokalnim svetom in skupnostim, družinam in posameznikom, vsem je treba pokazati, kakšna je lahko njihova vloga pri zagotavljanju duševne blaginje in kako lahko preprečujejo, zmanjšujejo ali blažijo duševne težave.
Izziv za nas, politike, je razumeti, kaj pomeni imeti psihične težave. Obstaja velika verjetnost, da bodo osebe s takšnimi težavami - v družbi in družini, na delovnem mestu in pri igri ter celo v naših zdravstvenih in socialnih službah - ožigosali, obravnavali zviška, poniževali ali se jih bali in jih v večji ali manjši meri potiskali ob rob. Te osebe se soočajo z nenaravnim preobratom, ko se lahko skrijejo, vendar ne morejo zbežati. Ničesar ne morejo ukreniti. Ne morejo se po mili volji udeleževati družbenega življenja, ne morejo normalno in polno zaživeti.
Zavedati se moramo svoje politične odgovornosti. Storitev brez profesionalne, javne in politične podpore bo dvakrat zgrešila bolnike in njihove družine. Ne bo zagotavljala primernega zdravljenja in oskrbe, hkrati pa bo izgubila zaupanje javnosti in krepila stigmatizacijo.
Naša naloga je izobraževati in obveščati, da bomo prekinili začarani krog predsodkov, ki vladajo v javnem mnenju, medijskih poročilih in prednostnih nalogah vlad. Prisluhniti moramo uporabnikom storitev in se učiti od njih; vključevati jih moramo kot partnerje, ne le obravnavati kot bolnike. Ozreti se moramo vase in po svoji družbi ter si priznati, da smo dopustili, da je institucionalizirana stigma okužila naše politične, socialne in zdravstvene sisteme. Imamo dva cilja: prepričati javnost v to, da bo verjela, in Komisijo ter države članice v to, da morajo ukrepati. Če bo javnost verjela, bo pritisnila na Evropsko unijo, naj ukrepa. Če bo Evropska unija ukrepala, bo omogočila zaupanje javnosti.
Ljudem z duševnimi težavami moramo pogledati v oči. Ko bomo to storili, bomo v njih prepoznali zmedena čustva in misli. Zagledali bomo strahove in skrbi, videli solze obupa in brezupa. Obenem pa bomo videli upanje - upanje, da jim bomo prisluhnili, jih razumeli, poskrbeli zanje, ukrepali in da jim bomo lahko pomagali.
MNENJE Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (25.4.2006)
Odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane
o izboljšanju duševnega zdravja prebivalstva: pot k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo
(2005/2058(INI))
Pripravljavka mnenja: Kathy Sinnott
POBUDE
Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve poziva Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
1. pozdravlja Zeleno knjigo in predlog Komisije za oblikovanje strategije EU za duševno zdravje; strinja se, da bi bilo mogoče duševno zdravje prebivalcev EU znatno izboljšati; strinja se, da je to izboljšanje pomembno za socialno pravičnost in socialno-ekonomski razvoj prebivalcev EU;
2. poudarja, da obstaja več vrst duševnih bolezni, ki povzročajo različne potrebe in zahtevajo različne vrste pomoči;
3. meni, da je razen zmogljivosti za zdravljenje duševnih bolezni treba zagotoviti tudi možnost sprožitve ustreznih mehanizmov za preprečevanje duševnih motenj, kjer je to mogoče; v tem smislu meni, da je bistveno ugotoviti socialne, okoljske in druge dejavnike, ki bi lahko povzročali duševno neuravnovešenost ali bolezni državljanov EU;
4. priporoča, da vse strategije na področju duševnega zdravja upoštevajo socialno-ekonomske in kulturne razlike med obravnavanimi prebivalci;
5. pozdravlja dejstvo, da zelena knjiga priznava, da družbeni in okoljski dejavniki, kot so osebne izkušnje, družina in družbena podpora, ter življenjski pogoji, kot so revščina, življenje v velikih mestih in izoliranost podeželja, kakor tudi delovni pogoji, kot so negotova delovna mesta, brezposelnost in dolg delovni čas, vplivajo na duševno zdravje ljudi; poudarja, da so duševne motnje eden od glavnih razlogov za predčasno upokojitev in invalidnino;
6. pozdravlja družbene pobude v okviru socialne in zaposlovalne politike za spodbujanje nediskriminacijskega obravnavanja duševno bolnih posameznikov, vključevanje duševno prizadetih posameznikov v družbo in preprečevanje stresa na delovnem mestu;
7. poudarja, da lahko deinstitucionalizacija psihiatričnih služb in vzpostavitev služb v okviru sistema osnovnega zdravstvenega varstva spodbujata vključenost v družbo;
8. ugotavlja, da zelena knjiga kot prvo prednostno nalogo v boju proti slabšemu duševnemu zdravju predvideva zagotavljanje učinkovitih in visokokakovostnih storitev za duševno zdravje in zdravljenje prek zdravniškega in psihološkega posredovanja, kar pomeni, da morajo biti na voljo ustrezna infrastruktura in zadostna finančna sredstva; vseeno verjame, da mora biti prva prednostna naloga za boj proti slabšemu duševnemu zdravju enak pristop, kot se uporablja za podporo duševnemu zdravju in preprečevanje duševnih bolezni; meni, da zdravniško zdravljenje ne more nadomestiti družbenih dejavnikov, ki ohranjajo zdravje družbe na splošno; meni, da je treba dati večji poudarek preprečevanju slabšega duševnega zdravja z družbenim in okoljskim posredovanjem, ki je dostopno duševno bolnim osebam, kot je opisano v poglavju 6.1 zelene knjige;
9. poudarja, da morajo duševni bolniki imeti dostop do vseh obstoječih oblik zdravljenja, ki lahko izboljšajo njihovo zdravstveno stanje, ne glede na socialne ali ekonomske dejavnike; zato zahteva, da države članice zagotovijo bolnikom dostop do vseh oblik zdravljenja duševnih bolezni in da te oblike zdravljenja spadajo v okvir sistema zdravstvenega zavarovanja; poziva države članice, naj zagotovijo varnostno mrežo zdravniškega zdravljenja za tiste državljane, ki niso vključeni v sistem nacionalnega zavarovanja; priporoča jim, da zagotovijo politiko za varnost in zdravje pri delu, ki izrecno obravnava spodbujanje duševnega zdravja ter preventive, ugotavljanje in ravnanje z depresijo in preprečevanje samomorov ter da ugotovijo in ponujajo pomoč za delovna mesta, kjer so zaposleni posebno izpostavljeni nevarnosti pojava duševnih motenj;
10. meni, da dobri delovni pogoji prispevajo k duševnemu zdravju in da morajo zato podjetja vzpostaviti politiko pomoči duševno bolnim delavcem ter tistim, pri katerih bi se te bolezni lahko pojavile;
11. meni, da bi si države članice morale dejavno prizadevati za usposabljanje in zaposlovanje strokovnjakov na področju zdravstvenega varstva;
12. meni, da bi bilo treba tistim, ki sami skrbijo za duševno bolne ljudi, zagotoviti finančno pomoč; meni, da je treba pomoč zagotoviti tudi skupinam za samopomoč;
13. meni, da v okviru preventive in ustrezne oskrbe zapor ni primerno okolje za duševno bolne osebe in da je treba najti druge možne rešitve;
14. ker so lahko policisti vključeni v obravnavanje ljudi, ki kažejo nekatere znake duševnih bolezni, meni, da mora biti ozaveščenost v zvezi s takim zdravstvenim stanjem del njihovega usposabljanja;
15. pozdravlja dejstvo, da zelena knjiga v poglavju 6.1 priznava pomen spodbujanja duševnega zdravja in preprečevanja duševnih bolezni za izboljšanje duševnega zdravja prebivalcev EU; verjame, da si je treba prizadevati za trajnostno medsektorsko povezovanje, ki vključuje večsektorske in večdisciplinarne pristope;
16. zahteva ukrepe za boj proti stigmatizaciji, kršitvam človekovih pravic in diskriminaciji duševno bolnih oseb ter dejavno pospeševanje njihovega vključevanja v družbo; meni, da so varovanci, družine in negovalci bistveni partnerji pri razvoju storitev na delovnem mestu in v skupnosti; poudarja pomen programov usposabljanja na področju ozaveščanja na delovnem mestu; meni, da so varovanci, družine in negovalci bistveni partnerji pri razvoju storitev, ter zato zahteva, da prevzamejo odgovornost in so udeleženi pri vseh vidikih načrtovanja in izvajanja storitev;
17. poudarja odločilno vlogo delodajalcev pri zaposlovanju in najemanju posameznikov, ki imajo izkušnje z duševnimi stiskami, ter vlogo EU pri boju proti stigmatizaciji in diskriminaciji, s katerima se srečujejo ti posamezniki; ugotavlja, da Direktiva 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu zagotavlja okvir za preprečevanje diskriminacije na podlagi prizadetosti ter da jo je treba v celoti izvajati; meni, da morajo vse države članice duševne bolezni obravnavati kot prizadetost;
18. ugotavlja, da se po navedbah v zeleni knjigi stopnje samomorilnosti v različnih državah članicah znatno razlikujejo; meni, da je treba raziskati družbenoekonomske, okoljske in zdravstvene dejavnike, ki povzročajo te razlike, ter njihov vpliv na duševno zdravje državljanov; priporoča državam članicam, da zagotovijo pomoč skupinam ljudi z duševnimi in vedenjskimi motnjami ter njihovim družinam, ocenijo politike in programe, ki zmanjšujejo stigmatizacijo in družbeno izključenost, in se zavzemajo zanje ter izvajajo programe obveščanja javnosti, da bi izboljšali njihovo ozaveščenost v zvezi z vzroki, simptomi in možnostmi zdravljenja duševnih motenj;
19. razen tega opozarja, da je treba določiti pogoje glede uporabe razpoložljivih instrumentov Skupnosti, kot je sedmi okvirni program za raziskave, za razvoj raziskovalnih možnosti in podporo raziskavam v zvezi z duševnim zdravjem v EU;
20. opozarja Komisijo, da so prizadete in kronično bolne osebe občutljive in zlasti potrebujejo pomoč, da bi preprečili pojav depresije in drugih duševnih bolezenskih stanj;
21. verjame, da je pri zdravljenju slabšega duševnega zdravja prisila izredno negativna; strinja se, da je treba prisilno bolnišnično zdravljenje in/ali socialno varstvo na lokalni ravni uporabiti le, ko ne uspejo manj omejevalne, prostovoljne možnosti; poudarja, da morajo biti v procese in postopke v zvezi s prisilnim sprejemom v bolnišnico in zdravljenjem vključeni učinkoviti mehanizmi za spoštovanje temeljnih človekovih pravic; zahteva odmik od institucionalizacije in poudarja pomen socialnega varstva na občinski ravni;
22. meni tudi, da lahko povečanje ozaveščenosti javnosti, socialnih partnerjev in drugih odgovornih organov o slabšem duševnem zdravju, njegovemu preprečevanju in možnostih zdravljenja ter o spodbujanju vključevanja duševno bolnih in prizadetih oseb v delovno življenje pripomoreta k večjemu sprejemanju in razumevanju s strani družbe;
23. verjame, da mora biti cilj spodbujanja duševnega zdravja zaradi njegovega vpliva na osebno, družinsko in socialno dobrobit pomembnejša prednostna naloga v nacionalnih zdravstvenih sistemih, kar je v skladu s priporočili WHO in ILO;
24. verjame, da je treba več sredstev nameniti spodbujanju duševnega zdravja z uporabo preventivnih raziskovalnih ukrepov, zlasti z vidika starajočega se prebivalstva EU in s tem pogostejšega pojavljanja nevrodegenerativnih motenj, kot sta Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen;
25. poudarja naraščajočo medikalizacijo življenjskih položajev, glede na katero so nekateri življenjski položaji vse pogosteje opredeljeni kot bolezni in se jih kot take zdravniško zdravi;
26. meni, da so za organizacijo in financiranje zdravstvenega varstva, vključno z zdravstvenim varstvom duševno bolnih oseb, odgovorne izključno nacionalne vlade;
27. poudarja, da je duševno zdravje zdravstveno in socialno vprašanje ter da naraščajoč obseg duševnih bolezni skupaj z izboljšanimi, čeprav dragimi možnostmi za zdravljenje teh bolezni pomeni velik izziv za nacionalne sisteme socialnega varstva;
28. poudarja velike razlike med posameznimi državami članicami glede izdatkov za duševno zdravje, izraženih v absolutnem smislu in kot delež skupnih izdatkov za zdravstveno varstvo;
29. ob upoštevanju strategije zaposlovanja EU poudarja vpliv duševnega zdravja na zaposlovanje in vpliv brezposelnosti na stanje duševnega zdravja ljudi;
30. poudarja potrebo javnosti po boljši obveščenosti o vprašanjih duševnega zdravja in velik pomen pravočasnega odkrivanja duševnih bolezni, ki jih je pogosto težko prepoznati, da bi omejili njihov vpliv na zdravje ter njihove socialne in gospodarske posledice;
31. verjame, da so potrebne temeljite raziskave, da bi pojasnili obstoječe razlike v organizaciji in zagotavljanju zdravstvene in socialne oskrbe duševno motenih ljudi ter različne rezultate te oskrbe; verjame, da so za takšne raziskave potrebne enotne opredelitve in metodologija ter da morajo biti osnovne značilnosti oskrbe duševno bolnih oseb kakovost, diferenciacija, kompleksnost in trajnost; verjame, da zdravstvene in socialne institucije, ki ne izpolnjujejo navedenih pogojev ustreznosti, ne morejo sodelovati pri zagotavljanju zdravstvenega varstva;
32. verjame, da je treba oskrbo duševno bolnih oseb dosledno oblikovati tako, da bi se izognili nepotrebni ali neupravičeni dolgoročni hospitalizaciji bolnikov, katerih bolezni se lahko zdravijo v ambulantah, ki jih vodi usposobljeno osebje; verjame, da je vedno treba zagotoviti terapevtsko uporabnost povezave s socialnim ozadjem bolnika ter mu omogočiti socialne storitve in učinkovit program, namenjen povečevanju njegovih socialnih in zaposlitvenih možnosti; verjame, da morajo zato države članice dati na voljo potrebna sredstva, s katerimi bodo pripomogle k samostojni nastanitvi in zaposlovanju za to primernih bolnikov ter drugim bolnikom zagotovile trajno in ustrezno socialno in zdravstveno varstvo.
POSTOPEK
|
Naslov |
Izboljšanje duševnega zdravja prebivalstva. Pot k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo | |||||
|
Št. postopka |
||||||
|
Pristojni odbor |
ENVI | |||||
|
Mnenje pripravil |
EMPL | |||||
|
Okrepljeno sodelovanje – datum razglasitve na zasedanju |
| |||||
|
Pripravljavec/-ka mnenja |
Kathy Sinnott | |||||
|
Nadomeščeni/-a pripravljavec/-ka mnenja |
| |||||
|
Obravnava v odboru |
21.3.2006 |
19.4.2006 |
|
|
| |
|
Datum sprejetja |
20.4.2006 | |||||
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
39 0 0 | ||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Jan Andersson, Roselyne Bachelot-Narquin, Milan Cabrnoch, Alejandro Cercas, Ole Christensen, Derek Roland Clark, Jean Louis Cottigny, Proinsias De Rossa, Harald Ettl, Carlo Fatuzzo, Joel Hasse Ferreira, Stephen Hughes, Karin Jöns, Jan Jerzy Kułakowski, Sepp Kusstatscher, Jean Lambert, Bernard Lehideux, Elizabeth Lynne, Thomas Mann, Mario Mantovani, Jan Tadeusz Masiel, Ana Mato Adrover, Maria Matsouka, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Pier Antonio Panzeri, Jacek Protasiewicz, José Albino Silva Peneda, Kathy Sinnott, Jean Spautz | |||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Edit Bauer, Mihael Brejc, Udo Bullmann, Françoise Castex, Marian Harkin, Anne E. Jensen, Jamila Madeira, Leopold Józef Rutowicz, Elisabeth Schroedter, Evangelia Tzampazi, Yannick Vaugrenard | |||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
| |||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
... | |||||
MNENJE Odbora ZA PRAVICE ŽENSK IN ENAKOST SPOLOV (22.6.2006)
Odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane
o izboljšanju duševnega zdravja prebivalstva: pot k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo
(2005/2058(INI))
Pripravljavka mnenja: Marta Vincenzi
POBUDE
Odbor za pravice žensk in enakost spolov poziva Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
A. ker duševno zdravje omogoča državljanom, da polno zaživijo na intelektualnem in čustvenem področju ter se vključujejo v družbeno, šolsko in poklicno življenje, in ker so, nasprotno, duševne bolezni vir stroškov, družbene izključenosti in stigmatizacije;
B. ker gre za očiten zdravstveni problem, zlasti kar zadeva prehrambene motnje, nevrodegenerativne bolezni, shizofrenijo, spremembe razpoloženja, tesnobo, paniko, depresijo, zlorabo alkohola in drugih sredstev, ki delujejo na psiho, samomore in prestopništvo - področja, kjer so nujno potrebne načrtne raziskave;
C. ker ženske pogosteje kot moški iščejo pomoč pri specializiranih službah in prejemajo dvakrat več receptov za psihotropna zdravila kot moški, in ker so farmako-kinetične raziskave pokazale, da ženske ta sredstva težje prenašajo;
D. ker enako kot žrtve vojne tudi žrtve nasilja trpijo za posttravmatskim stresom in je za njihovo ozdravitev nujno potrebno dolgoročno varovanje; ker stres, vezan na strah pred novim nasiljem, negativno vpliva na duševno zdravje in imunski sistem;
E. ker težave z duševnim zdravjem kot posledica nasilja nad ženskami in mladimi dekleti pogosto ostajajo nerazkrite; ker pričevanja o namernem trpinčenju pogosto niso upoštevana in ker mnogo žensk in deklet nerado spregovori o nasilju in zlorabi, če jih zdravniki in zdravstveno osebje ne vprašajo naravnost po tem;
1. čestita Komisiji za zeleno knjigo, vendar meni, da razsežnost problema ni bila ustrezno upoštevana; zato zahteva, da se problematika sistematično vključi v predlagane ukrepe za spodbujanje duševnega zdravja, v preventivne dejavnosti in raziskave, ker so bile do sedaj opravljene študije nezadostne in neprimerne, kar je povzročilo, da je napredek pri zdravljenju in preprečevanju duševnih bolezni znatno manjši kot pri zdravljenju drugih bolezni;
2. poudarja, da je treba ugotoviti, kako bi razpoložljive instrumente Skupnosti, kot je sedmi okvirni program na področju raziskav, najbolje izkoristili za povečanje zmogljivosti, ki bi podprle raziskovanje duševnega zdravja v Uniji;
3. zahteva, da ima osebje, ki nudi osnovne zdravstvene storitve, možnost izobraževanja, ki mu bo omogočalo, da pravilno prepoznava duševne težave, ki so posledica nasilja v družini, spolnega nasilja, dissinhronije (nadpovprečno nadarjenih otrok), škodljivosti kemičnih proizvodov, onesnaženosti okolja ter akutnega in kroničnega stresa pri ženskah in dekletih;
4. poziva k poglobljenemu pristopu do psihičnega in psiho-patološkega trpljenja v družinah in pri mladostnikih v času odraščanja s predlaganjem ustrezne politike za preprečevanje bolezni, ki če se pojavijo v hudi obliki že v mladosti, v odrasli dobi največkrat postanejo kronične;
5. poziva, da se odobri pomoč materam pred in po rojstvu otrok, tako da se prepreči depresije ali druge psiho-patološke oblike, ki se pogostokrat pojavijo v takih okoliščinah;
6. nasprotuje čedalje pogostejšemu "zdravljenju" procesov in razvojnih stanj ženskega telesa, tako da puberteta, nosečnost ali menopavza postajajo čedalje bolj "bolezni" ali "motnje", ki zahtevajo zdravljenje, ne upošteva pa se družbenih in kulturnih razsežnosti teh stanj, ki so za žensko telo z zdravstvenega stališča normalna;
7. poudarja, da ima podoba, ki jo družba goji o tem, kakšno bi moralo biti telo mladih deklet in žensk, posledice za njihovo duševno zdravje in dobro počutje, kar povzroča zlasti porast motenj v prehranjevanju;
8. poudarja, da duševne motnje predstavljajo najpogostejši razlog za prezgodnje in invalidsko upokojevanje; zahteva pravo strategijo za izboljšanje psihičnega počutja starejših oseb, zlasti žensk, glede na daljšo pričakovano življenjsko dobo žensk, in to s pomočjo podpornih struktur in programov prostovoljnega dela;
9. opozarja, da sta duševno in fizično zdravje tesno povezana; poudarja, da je treba enako pozornost posvetiti duševnemu in fizičnemu dobremu počutju pri bolnišničnem zdravljenju, zlasti pri zdravljenju hudih in/ali neozdravljivih bolezni, da se izboljša kakovost življenja bolnikov;
10. podpira predlog o deinstitucionalizaciji psihiatričnih storitev in opuščanju velikih psihiatričnih struktur ter o ustanavljanju malih nadomestnih struktur in opravljanju decentraliziranih specialističnih storitev, ki spodbujajo ponovno vključevanje v družbo in ki se prilagajajo potrebam bolnikov in njihovih družin; se veseli sprejetih ukrepov za vključevanje duševnih bolnikov v družbo in poziva države članice, naj podprejo te pobude;
11. poziva države članice, naj omogočijo boljše seznanjanje in ozaveščanje javnosti, družin, zdravstvenih delavcev in drugih, ki jih to zadeva, o slabem duševnem zdravju ter strategijah za zdravljenje in preprečevanje, ki bi spodbujale večjo strpnost, razumevanje in sprejemanje aktivne udeležbe bolnih ljudi v družbi;
12. meni, da morajo družine, ki živijo z duševno bolnimi ljudmi, uživati podporo tako odprtih bivalnih struktur kot zdravstveno in psihološko pomoč na domu;
13. meni, da morajo Komisija in države članice nadzorovati sorazmerno velik porast bolezni, ki so posledica sodobnega načina življenja - motnje v prehranjevanju, depresije, samomori, zloraba zdravil, uporaba mamil - ki so med mladostniki čedalje bolj prisotni;
14. poziva k večjemu prepoznavanju povezave med diskriminacijo, nasiljem in slabim duševnim zdravjem in torej nujnost boja proti vsem oblikam nasilja in diskriminacije v okviru strategije za spodbujanje duševnega zdravja s pomočjo preprečevanja;
15. meni, da moški, ki so nasilni do žensk, ne bi smeli biti samo kaznovani, ampak bi morali biti, preden se jih izpusti na prostost, ustrezno podučeni o empatiji ter opazovanju in obvladovanju samega sebe; meni, da bi bilo treba moške, ki so po obdobju zapora povratniki pri nadlegovanju žensk, nadzorovati ali ponovno zapreti;
16. poudarja, da izpostavljenost kemični in okoljski onesnaženosti vpliva na žensko in dekliško telo in torej na njihovo duševno zdravje.
POSTOPEK
|
Naslov |
Izboljšanje duševnega zdravja prebivalstva. Pot k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo | |||||
|
Št. postopka |
||||||
|
Pristojni odbor |
ENVI | |||||
|
Mnenje pripravil |
FEMM | |||||
|
Pripravljavec/-ka mnenja |
Marta Vincenzi | |||||
|
Nadomeščeni/-a pripravljavec/-ka mnenja |
| |||||
|
Obravnava v odboru |
3.5.2006 |
22.6.2006 |
|
|
| |
|
Datum sprejetja |
22.6.2006 | |||||
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
[18] [0] [1] | ||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Edit Bauer, Hiltrud Breyer, Maria Carlshamre, Edite Estrela, Věra Flasarová, Nicole Fontaine, Zita Gurmai, Esther Herranz García, Rodi Kratsa-Tsagaropoulou, Urszula Krupa, Angelika Niebler, Christa Prets, Teresa Riera Madurell, Raül Romeva i Rueda, Amalia Sartori, Britta Thomsen, Anna Záborská | |||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Kartika Tamara Liotard | |||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Guido Sacconi | |||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
... | |||||
POSTOPEK
|
Title |
Izboljšanje duševnega zdravja prebivalstva. Pot k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo | ||||||||||
|
Št. postopka |
|||||||||||
|
Pristojni odbor |
ENVI | ||||||||||
|
Odbori, zaprošeni za mnenje |
FEMM |
EMPL |
LIBE |
ITRE |
| ||||||
|
Odbori, ki niso dali mnenja |
LIBE |
ITRE |
|
|
| ||||||
|
Okrepljeno sodelovanje |
|
|
|
|
| ||||||
|
Poročevalec/-ka |
John Bowis |
| |||||||||
|
Nadomeščeni/-a poročevalec/-ka |
|
| |||||||||
|
Obravnava v odboru |
29.5.2006 |
13.7.2006 |
|
|
| ||||||
|
Datum sprejetja |
13.7.2006 | ||||||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+ : - : 0 : |
51 0 1 | |||||||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Adamos Adamou, Georgs Andrejevs, Johannes Blokland, John Bowis, Frieda Brepoels, Dorette Corbey, Chris Davies, Avril Doyle, Mojca Drčar Murko, Edite Estrela, Anne Ferreira, Karl-Heinz Florenz, Alessandro Foglietta, Matthias Groote, Françoise Grossetête, Cristina Gutiérrez-Cortines, Satu Hassi, Marie Anne Isler Béguin, Dan Jørgensen, Christa Klaß, Holger Krahmer, Urszula Krupa, Marie-Noëlle Lienemann, Jules Maaten, Linda McAvan, Roberto Musacchio, Péter Olajos, Adriana Poli Bortone, Frédérique Ries, Guido Sacconi, Karin Scheele, Carl Schlyter, Horst Schnellhardt, Richard Seeber, Kathy Sinnott, Jonas Sjöstedt, Bogusław Sonik, María Sornosa Martínez, Antonios Trakatellis, Thomas Ulmer, Anja Weisgerber, Åsa Westlund, Anders Wijkman | ||||||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Bairbre de Brún, Jolanta Dičkutė, Jutta D. Haug, Karin Jöns, Caroline Lucas, Justas Vincas Paleckis, Amalia Sartori, Renate Sommer, Glenis Willmott | ||||||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
| ||||||||||
|
Datum predložitve |
18.7.2006 | ||||||||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
| ||||||||||