POROČILO o priseljevanju žensk: vloga in mesto priseljenk v Evropski uniji
27.9.2006 - (2006/2010(INI))
Odbor za pravice žensk in enakost spolov
Poročevalka: Rodi Kratsa-Tsagaropoulou
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o priseljevanju žensk: vloga in mesto priseljenk v Evropski uniji
Evropski parlament,
– ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/81/ES z dne 29. aprila 2004 o dovoljenju za prebivanje za državljane tretjih držav, ki so žrtve trgovine z ljudmi ali so jim pomagali pri nezakoniti preselitvi in ki sodelujejo s pristojnimi organi[1],
– ob upoštevanju člena 13 Pogodbe ES o boju proti diskriminaciji,
– ob upoštevanju člena 63 Pogodbe ES, ki podeljuje Evropski skupnosti pristojnosti in pooblastila na področju priseljevanja in azila,
– ob upoštevanju sklepov predsedstva Evropskega sveta v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999, Evropskega sveta v Laeknu 14. in 15. decembra 2001, Evropskega sveta v Sevilli 21. in 22. junija 2002 ter Evropskega sveta v Solunu 19. in 20. junija 2003, ki so poudarili pomen razvoja sodelovanja in izmenjave informacij v okviru pred kratkim ustanovljene skupine nacionalnih kontaktnih točk za vprašanja v zvezi z vključevanjem, zlasti zaradi krepitve usklajevanja ustreznih politik na nacionalni ravni in ravni Evropske unije,
– ob upoštevanju zelene knjige Komisije z naslovom "O pristopu EU k upravljanju gospodarske migracije" (KOM(2004)0811),
– ob upoštevanju zelene knjige Komisije z naslovom "O prihodnosti evropske migracijske mreže" (KOM(2005)0606),
– ob upoštevanju zelene knjige Komisije z naslovom "O priseljevanju, vključevanju in zaposlovanju" (KOM(2003)0811),
– ob upoštevanju Sporočila Komisije o pripravi okvirnega programa Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov za obdobje 2007–2013 (KOM(2005)0123),
– ob upoštevanju Sporočila Komisije z naslovom "Migracija in razvoj: nekaj konkretnih smernic" (KOM(2005)0390),
– ob upoštevanju predloga odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega sklada za begunce za obdobje 2008–2013 v okviru splošnega programa "Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov" (KOM(2005)0123 - 2005/0046(COD)),
– ob upoštevanju predloga odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Sklada za zunanje meje za obdobje 2007–2013 v okviru splošnega programa "Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov" (KOM(2005)0123 - 2005/0047(COD)),
– ob upoštevanju predloga odločbe Sveta o ustanovitvi Evropskega sklada za vključevanje državljanov tretjih držav za obdobje 2007–2013 v okviru splošnega programa "Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov" (KOM(2005)0123 - 2005/0048(COD)),
– ob upoštevanju predloga odločbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Evropskega sklada za vračanje za obdobje 2008–2013 v okviru splošnega programa "Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov" (KOM(2005)0123 - 2005/0049(COD)),
– ob upoštevanju Sporočila Komisije z naslovom "Skupni program za vključevanje. Okvir za vključevanje državljanov tretjih držav v Evropsko unijo" (KOM(2005)0389),
– ob upoštevanju Sporočila Komisije z naslovom "Načrt politike zakonitega priseljevanja" (KOM(2005)0669),
– ob upoštevanju Sporočila Komisije z naslovom "Prednostni ukrepi za reševanje izzivov, ki jih prinaša migracija: prvi nadaljnji ukrepi po Hampton Courtu" (KOM(2005)0621),
– ob upoštevanju Sporočila Komisije z naslovom "Tematski program za sodelovanje s tretjimi državami na področjih migracije in azila" (KOM(2006)0026),
– ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost[2],
– ob upoštevanju Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine[3],
– ob upoštevanju Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2005 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas[4],
– ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite[5],
– ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o statističnih podatkih Skupnosti o selitvah in mednarodni zaščiti (KOM(2005)0375 - 2005/0156(COD)),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. oktobra 2005 o vključevanju priseljencev v Evropi prek večjezičnih šol in izobraževanja[6],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2005 o povezavah med zakonitim in nezakonitim priseljevanjem in vključevanjem migrantov[7],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2004 o sporočilu Komisije o priseljevanju, vključevanju in zaposlovanju[8],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. marca 2004 o ženskah iz manjšinskih skupin v Evropski uniji[9],
– ob upoštevanju haškega programa, ki ga je Evropski svet sprejel 4. novembra 2004 in je določil cilje, ki jih je treba doseči na področju svobode, varnosti in pravice za obdobje 2005–2010,
– ob upoštevanju neuradnega ministrskega srečanja v Groeningnu 9. novembra 2004, na katerem so se prvič srečali ministri, pristojni za politiko vključevanja,
– ob upoštevanju skupnih osnovnih načel o vključevanju, ki jih je sprejel Svet Evropske unije 19. novembra 2004 in so skladen niz priporočil, na katerih mora temeljiti politika vključevanja Evropske unije,
– ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 18, 20, 21 in 22,
– ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6‑0307/2006),
A. ker število priseljenk v EU stalno narašča in je med vsemi priseljenci približno 54 % žensk, pri čemer je razpon kategorij vedno širši (gospodarske migracije, priseljevanje zaradi nesreč, združitev družine, politični begunci ali begunci, ki bežijo zaradi oboroženih spopadov, nezakonito priseljevanje, azil),
B. ker ni ustrezno organizirane in usklajene evropske politike priseljevanja ter ker morajo Unija in njene države članice oblikovati politiko za urejanje priseljevanja v sodelovanju s tretjimi državami,
C. ker se priseljenke praviloma srečujejo s precejšnjimi težavami ob vključevanju, med katerimi so predvsem oviran dostop do trga dela, nizka stopnja zaposlovanja in visoka stopnja brezposelnosti, zaposlovanje na začasnih ali slabo plačanih delovnih mestih pogosto brez socialne ali ekonomske zaščite ali v sektorjih „sive ekonomije“ in neprijavljenih zaposlitev, omejene jezikovne spretnosti, nizka stopnja sodelovanja na osnovni, predvsem pa na visoki stopnji izobraževanja, omejeno sodelovanje v družbenem, političnem, sindikalnem in kulturnem življenju v državi gostiteljici, revščina in socialna izključenost; ker nezanemarljivo število mladih žensk, ki diplomirajo v izobraževalnem sistemu v svoji državi, v Evropski uniji opravlja sorazmerno nekvalificirano delo, na primer kot gospodinjsko osebje, saj je v njihovih državah veliko brezposelnih žensk in so poklici in delovna mesta, primerni njihovim sposobnostim in kvalifikacijam, slabo plačani;
D. ker se priseljenke pogosto spopadajo s hudo obliko diskriminacije kot posameznice, ker so odvisne od pravnega statusa zakonca, kot je razvidno iz Direktive 2003/86/ES (neavtonomni status, omejen dostop do trga dela, negotov status glede stanovanja v primeru smrti zakonca, ločitve itd.), pa tudi zaradi miselnosti, negativnih stereotipov in običajev, ki so se prenesli iz države izvora in so razširjeni tudi v družbi gostiteljici; poleg tega opaža, da se v nekaterih priseljenskih skupnostih spopadajo s hudimi težavami, kot so marginalizacija, prisilne poroke, pohabljanje ženskih spolnih organov in zločini iz časti,
E. poudarja, da je od vključevanja priseljenk v družbo zelo pogosto odvisno vključevanje pripadnikov druge in tretje generacije državljanov, ki so potomci priseljenk,
F. ker so priseljenke bolj izpostavljene psihičnemu in telesnemu nasilju bodisi zaradi svoje finančne in pravne odvisnosti bodisi zato, ker so priseljenke brez pravnega statusa pogosteje žrtve nasilja in spolnega izkoriščanja na delovnem mestu ter trgovine z ljudmi; ker so priseljenke, ki nimajo urejenega statusa na ozemlju države, kjer prebivajo, še posebej izpostavljene nevarnosti, da bodo kršene njihove temeljne pravice, in so iz istega razloga pogosteje žrtve diskriminacije in nasilja v vsakdanjem življenju,
G. ker je vključevanje dvosmeren proces, pri katerem se predpostavlja pripravljenost priseljenk, da bodo prevzele odgovornost za vključevanje v družbo gostiteljico, in pripravljenost državljanov EU, da jih vključijo in sprejmejo medse; ker je treba v zvezi s tem načrtovati in izvajati integrirane ukrepe, s katerimi bi vplivali na vzorce obnašanja tako priseljencev kot družb gostiteljic na vseh ustreznih ravneh ter uporabiti sredstva za obe strani; ker je za ta dvosmerni postopek potrebna vzajemna zavezanost, ki je sestavljena iz pravic in dolžnosti družbe gostiteljice in priseljencev,
H. ker je iz najnovejših poročil o ocenah nacionalnih politik za vključevanje priseljencev mogoče sklepati, da dimenzija spola ni bila sistematično upoštevana bodisi na ravni usklajenih politik bodisi na ravni zbiranja podatkov,
I. ker kršitev človekovih pravic priseljenih žensk in deklet v obliki tako imenovanih zločinov iz časti, prisilnih porok, pohabljanja ženskih spolnih organov ali drugih kršitev ni mogoče upravičiti z nobenim kulturnim ali verskim razlogom in se jih nikakor ne sme dopuščati,
J. ker so v novem finančnem okviru za obdobje 2007–2013 poleg krepitve obstoječih programov in sklada za vključevanje priseljencev predvidene nove pobude, kot je okvirni program Solidarnost in upravljanje migracijskih tokov (ki zajema Evropski sklad za vključevanje državljanov tretjih držav, Sklad za zunanje meje in Evropski sklad za begunce), ki morajo vsebovati dimenzijo spola in najboljše mogoče vključevanje priseljenk,
K. ker je bilo ugotovljeno, da obstajajo številne povezave med trgovino z ženskami in gospodarsko migracijo,
1. meni, da bi s politiko Evropske unije o razvoju in družbeni koheziji morali izvajati učinkovito politiko sprejemanja in vključevanja za priseljence, zlasti za priseljenke, ki danes predstavljajo večino priseljenih v EU iz vedno bolj raznolikih razlogov (gospodarske migracije, begunci, azil, združitev družine); pozdravlja pobudo Komisije, da objavi smernice za „skupni okvirni program za vključevanje državljanov tretjih držav v EU“, in poudarja, da bi bilo pri vseh ukrepih treba upoštevati posebnosti na podlagi spola in položaj žensk;
2. se zaveda težav, s katerimi se soočajo novi priseljenci, zlasti ženske, ki so najbolj ranljiva kategorija zaradi dvojne diskriminacije na podlagi etnične pripadnosti in spola; poziva države članice, naj okrepijo strukture in socialne storitve, ki priseljencem omogočajo, da se ustalijo brez težav, in jim posredujejo informacije o njihovih pravicah in obveznostih v skladu z načeli in zakonodajo držav članic;
3. poziva države članice in Komisijo, da zagotovijo sredstva za financiranje programov, ki so namenjeni posebej ženskam in s katerimi jim bodo zagotovili informacije o pogojih za priseljence, ki želijo vstopiti v Evropsko unijo in v njej prebivati; poziva tudi, da okrepijo konzularne in diplomatske strukture, s katerimi bi učinkoviteje obravnavale potrebe priseljencev;
4. poziva organizacije priseljencev, da v podporo vključevanju v družbe gostiteljice spodbujajo zlasti svoje članice, pa tudi njihove družine, da se dejavno vključujejo in izkoristijo možnosti za vključevanje, ki jim jih ponuja država gostiteljica;
5. poudarja, da se Direktiva 2003/86/ES še ne izvaja zadovoljivo v vseh državah članicah, zato obstajajo številne možnosti za diskriminatorno obravnavanje priseljenk; poziva Komisijo, da v zvezi s poročilom o oceni, ki ga mora pripraviti, predloži predloge sprememb zadevnih členov, s katerimi se bo občutno (po možnosti leto dni po njihovem prihodu) skrajšal čas, potreben, da partner dobi avtonomen status, ki je neodvisen od statusa njegovega zakonca, in bo zagotovljeno, da ga ohrani tudi, če se prekine vez z zakoncem (ločeno življenje, ločitev, vdovstvo itd.) ter bo izključena možnost, da bi bile uvedene omejitve pri dostopu do trga dela in vseh socialnih storitev;
6. poziva države članice, da na podlagi svoje nacionalne zakonodaje in mednarodnih konvencij zagotovijo spoštovanje temeljnih pravic priseljenk ne glede na to, ali imajo te urejen status ali ne, zlasti dostop do pravnega varstva, pravne pomoči, nastanitvenih objektov in zdravstvenega varstva;
7. poziva države članice, da v skladu s svojo nacionalno zakonodajo in mednarodnimi konvencijami priseljenkam, ki nimajo urejenega statusa in katerih otroci normalno obiskujejo šolo, dodelijo pravico do družinskih dajatev(otroški dodatki, pravica do nastanitve);
8. poziva države članice, naj z dvostranskimi sporazumi v zvezi z vstopom državljanov tretjih držav ali z drugimi metodami zagotovijo, da imajo priseljenke trden pravni in delovni status v državi gostiteljici in da v skladu s pravnim redom Skupnosti niso diskriminirane zaradi spola ali pripadnosti;
9. poziva države članice, da sprejmejo učinkovite ukrepe v boju proti vsem oblikam nasilja nad priseljenkami, tako da žrtvam nasilja omogočijo ustrezno zdravstveno, pravno in socialno podporo, zanje izvajajo programe družbene rehabilitacije, žrtvam trgovine z belim blagom ponujajo dostop do zatočišča, s čimer upoštevajo njihovo potrebo po varnosti in varstvu, ter priseljenkam zagotavljajo preventivne informacije v zvezi z njihovimi pravicami v državi gostiteljici;
10. poziva države članice, da v skladu z Direktivo 2004/81/ES pri obravnavanju prošenj za avtonomni pravni status upoštevajo okoliščine priseljenk, ki so žrtve nasilja, zlasti žrtev telesnega in psihičnega nasilja, vključno s stalno prakso prisilnih ali dogovorjenih porok, in da zagotovijo izvajanje vseh upravnih ukrepov za zaščito teh žensk, vključno z učinkovitim dostopom do mehanizmov pomoči in zaščite; poziva države članice, da poenostavijo postopke za izdajo dovoljenj za prebivanje žrtvam trgovine z belim blagom in sprejmejo ukrepe za odobritev posebnih dovoljenj za prebivanje v izjemnih okoliščinah, da bi tujim žrtvam brez pravnega statusa omogočili, da ubežijo nasilju;
11. poziva države članice, da zagotovijo izpogajanje in sklenitev dvostranskih sporazumov s tretjimi državami na podlagi spoštovanja Listine o temeljnih pravicah Evropske unije in/ali Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, zlasti glede statusa oseb v primeru poroke, ločitve, skrbništva nad otroki, odslovitve ali poligamije;
12. poziva Svet, Komisijo in države članice, da vzpostavijo pravni okvir, s katerim bodo priseljenkam zagotovile pravico do posedovanja lastnega potnega lista in dovoljenja za prebivanje ter omogočile kaznovanje osebe, ki bi te dokumente odvzela;
13. poziva države članice, naj svoje nacionalne akcijske načrte o zaposlovanju in vključevanju v družbo dopolnijo z ukrepi za spodbujanje udeleženosti priseljenk na trgu dela, za boj proti neprijavljenemu delu, za zagotovitev spoštovanja družbenih pravic žensk (enako plačilo, socialna varnost, pokojninske pravice itd.), podporo podjetništvu, za zagotovitev, da starejše priseljenke ne živijo v revščini in niso izključene ter za spodbujanje vloge socialnih partnerjev in sindikatov v postopku vključevanja žensk v družbo in gospodarstvo;
14. poziva države članice, da priseljenkam zagotovijo ustrezno in osnovno izobrazbo v obliki jezikovnih tečajev ter informacije glede temeljnih človekovih, političnih in socialnih pravic ter demokratičnih načel v državi gostiteljici, kar bo pospešilo njihovo vključevanje v družbo v državi gostiteljici ter jih zaščitilo pred diskriminacijo v družini in družbi;
15. poziva države članice, da spodbujajo dostop mladih priseljenk do sistema izobraževanja in usposabljanja v državah gostiteljicah ter da spodbujajo njihovo sodelovanje v celostnem programu dejavnosti na področju vseživljenjskega učenja 2007–2013, ki vključuje programe Erasmus, Leonardo Da Vinci, Comenius in Grundtvig, ter v programih Socrates, Kultura 2007–2013 in Mladi v akciji 2007–2013; meni, da je še posebej pomembno priznati poklicne kvalifikacije in spretnosti žensk (zlasti diplome naravoslovnih fakultet) in jim zagotoviti dostop do učenja jezika, zaradi česar se bodo lahko bolje vključevale;
16. poziva države članice, da spodbujajo dostop priseljenk do zaposlovanja in zagotovijo ustrezno poklicno usposabljanje, tako da sprejmejo pozitivne ukrepe za boj proti dvojni diskriminaciji priseljenk na trgu dela ter ustvarijo ugodne pogoje za njihov dostop do trga dela in za uskladitev njihovega poklicnega in zasebnega življenja, zlasti z omogočitvijo dostopnega otroškega varstva;
17. poziva države članice, naj bodo posebej razumevajoče pri spodbujanju sodelovanja priseljenk v družbenem in političnem življenju v skladu z nacionalno zakonodajo in priložnostmi, ki iz nje izhajajo;
18. poudarja, da starši priseljenim dekletom ne smejo preprečevati udeležbe v športu, plavanju in šolskem pouku ter tega opravičevati s kulturnimi ali verskimi razlogi; poziva šole in oblasti, da priseljenim dekletom zagotovijo udeležbo pri šolskem izobraževanju in v skladu z nacionalnimi pravili uveljavijo obvezno prisotnost v šolah;
19. poudarja, da morajo imeti lokalni in regionalni organi vedno večjo vlogo v procesu vključevanja priseljenk, in poziva države članice ter Evropsko unijo, da finančno in z izmenjavo informacij podprejo ta prizadevanja, zato da se začnejo reševati zlasti težave, povezane z bivališčem, „getoiziranjem“, kriminalom, dostopom do javnih, socialnih in zdravstvenih storitev, varstvom otrok itd., ter poudarja vlogo organiziranih priseljenskih skupnosti in nevladnih organizacij, ki svetujejo priseljenkam ter jim nudijo informacije in podporo;
20. poziva Svet, Komisijo in države članice, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za zaščito pravic priseljenih žensk in deklet ter za boj proti diskriminaciji, s katero se soočajo v svojih izvornih skupnostih, tako da zavrnejo vse oblike kulturnega in verskega relativizma, s katerim so kršene temeljne pravice žensk;
21. poziva države članice, da bodisi izvajajo posebne pravne predpise o pohabljanju ženskih spolnih organov bodisi sprejmejo tovrstne zakone in kazensko preganjajo tiste, ki opravljajo takšno pohabljanje;
22. poziva države članice, da uvedejo obvezno evidenco o vseh primerih pohabljanja ženskih spolnih organov, ki jo vodijo zdravstveni delavci in v katero se vpišejo dejanski primeri in primeri, pri katerih obstaja sum o pohabljanju spolnih organov;
23. poziva države članice, da se izrečejo proti nasilju nad ženskami na podlagi tradicije in obsodijo kršitve človekovih pravic, ki jih nad priseljenimi ženskami in dekleti zagrešijo njihove družine, ter preverijo, katere zakone lahko uporabijo v zvezi s kazensko odgovornostjo družine, zlasti v primeru tako imenovanega zločina iz časti;
24. poziva Komisijo, države članice in države izvora, naj svoje prebivalstvo sistematično in odgovorno obveščajo o politikah priseljevanja EU ter izzivih, priložnostih in obveznostih tako priseljencev kot priseljenk v državah gostiteljicah, da bi preprečili negativen vpliv nezakonitega priseljevanja, marginalizacijo ter ekonomsko in spolno izkoriščanje priseljenk v državah gostiteljicah;
25. poziva Komisijo, da v okviru predlagane uredbe o statističnih podatkih Skupnosti o priseljevanju in mednarodni zaščiti vključi zanesljive kazalnike in primerljive podatke o priseljenkah, zato da oblikuje konkretno sliko o njihovem položaju in težavah, s katerimi se srečujejo;
26. poziva Komisijo, naj izvede kakovostno in količinsko presojo izvedenih usklajenih politik in ukrepov v prid priseljenkam prek obstoječih finančnih instrumentov in programov (Evropski socialni sklad, Evropski sklad za regionalni razvoj, Evropski sklad za begunce, pobuda EQUAL, program Daphne za boj proti nasilju nad otroki, mladimi in ženskami, evropski programi na področju izobraževanja, zaposlovanja, boja proti socialni izključenosti in diskriminaciji);
27. pozdravlja pobudo Komisije v skupnem okvirnem programu za vključevanje državljanov iz tretjih držav v EU, da izda smernice za politiko priseljevanja, ki jo morajo uveljavljati države članice, in opozarja, da pobuda jasno določa, da morajo ukrepi, ki jih je treba sprejeti, upoštevati posebne dejavnike v zvezi s spolom in položajem žensk, mladih in otrok priseljencev;
28. poziva Komisijo, da zbere podatke o priseljevanju v EU, povezane s spolom, in se z Evropskim inštitutom za enakost med spoloma dogovori za njihovo analizo, zato da bi dodatno poudarili posebne potrebe in težave priseljenk ter najprimernejše metode za njihovo vključevanje v družbe držav gostiteljic;
29. pozdravlja dejstvo, da je eden od posebnih ciljev Evropskega sklada za vključevanje obveznost organizacij držav članic, ki ponujajo storitve, da izboljšajo način zadovoljevanja potreb različnih skupin državljanov tretjih držav, vključno z ženskami in otroki; v okviru tega ukrepa zahteva, da se priseljenkam zagotovijo brezplačne svetovalne storitve o pravicah žensk, zdravstvenih, spolnih in reproduktivnih pravicah, zaposlovanju in drugih sorodnih vprašanjih;
30. pozdravlja sklicevanje na prej omenjeno sporočilo Komisije o skupnih osnovnih načelih in poziva finsko predsedstvo, da načela prednostno obravnava na svojem dnevnem redu;
31. pozdravlja odločitev, da bo leto 2007 evropsko leto enakih možnosti za vse in leto 2008 leto medkulturnega dialoga, kar je treba izkoristiti za povečanje ozaveščenosti o diskriminaciji (kršitvah temeljnih pravic) žensk in deklet in za obširnejše obveščanje v družbi o položaju in vlogi priseljenk, njihovi kulturi in prizadevanjih v državah gostiteljicah; opozarja, da mora obstajati dvosmeren postopek spodbujanja informacij in udeležbe priseljenk v evropskih družabnih dogodkih;
32. poudarja, da bi nacionalni, regionalni in lokalni organi lahko vodili intenzivnejšo odprto razpravo za obveščanje priseljenskih skupnosti in mrež ter za sodelovanje z njimi, s čimer bi obravnavali ter preprečili običaje, ki škodijo ženskam, ter spodbudili proaktivne politike za njihovo vključevanje;
33. obsoja prisilne poroke in poziva države članice ter Komisijo v okviru njenih pristojnosti, da sprejmejo vse potrebne ukrepe za kaznovanje storilcev, tudi če se prisilne poroke sklenejo med prebivalci Unije zunaj njenega ozemlja;
34. poziva Svet in Komisijo, da v okviru skupne evropske politike o priseljevanju in azilu med razloge za pravico do prošnje za azil vključi tveganje žensk, da jim pohabijo spolne organe;
35. poziva države članice, ki tega še niso storile, naj zagotovijo, da bodo v okviru njihovega kazenskega zakonika veljale učinkovite in odvračalne kazni za vse oblike nasilja nad ženskami in otroki, zlasti za prisilne poroke, poligamijo, zločine iz časti ter pohabljanje ženskih spolnih organov, in naj okrepijo ozaveščenost policijskih in sodnih organov o tej problematiki;
36. poziva Komisijo, da pripravi sporočilo o priseljenkah, ki bo vključevalo primerljive statistične podatke glede kakovosti in števila ter študije o položaju in vlogi priseljenk v EU, ter predloži posebne predloge in politike za boljše in učinkovitejše vključevanje priseljenk v družbo države gostiteljice;
37. poziva države članice, da izvajajo politiko, s katero bodo zagotovile enakost vseh ljudi, kot je to določeno v konvenciji iz leta 1951 v zvezi s statusom beguncev, zato da bodo ukrepi, ki so jih države članice sprejele proti nezakonitemu priseljevanju, popolnoma v skladu z načeli nediskriminacije;
38. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Svetu ter vladam in parlamentom držav članic.
- [1] UL L 261, 6.8.2004, str. 19.
- [2] UL L 180, 19.7.2000, str. 22.
- [3] UL L 251, 3.10.2003, str. 12.
- [4] UL L 16, 23.1.2004, str. 44.
- [5] UL L 304, 30.9.2004, str. 12.
- [6] Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0385.
- [7] Sprejeta besedila, P6_TA(2005)0235.
- [8] UL C 92 E, 16.4.2004, str. 390.
- [9] UL C 102, 28.4.2004, str. 35.
OBRAZLOŽITEV
Vstop priseljencev v EU je zgodovinska stvarnost, ki se bo nadaljevala tudi v prihodnosti. Naši cilji razvoja in socialne kohezije so zato neposredno povezani s sposobnostjo upravljanja s selitvenimi tokovi, omogočanjem priseljencem, da so koristni, in njihovim vključevanjem v naše družbe.
Očitni socialni nemiri v mnogih evropskih mestih so povezani z neuspehom raziskav, preučevanja in politike na tem področju. Zlasti položaj in težave priseljenk so še vedno na družbenem robu in nevidni. Namen vaše poročevalke je osvetliti različne vidike priseljevanja žensk in priložnosti, ki ga ponuja, skupaj z instrumenti evropske politike, ki lahko varujejo pravice priseljenk in jim pomagajo, da bolje izkoristijo priložnosti, ki jih imajo.
A. POVZETEK O PRISELJEVANJU ŽENSK V EU
a) Splošni številčni podatki
Opozoriti je treba, da smo se srečali z velikimi težavami pri zbiranju in beleženju podatkov in statistike o selitvenih tokovih v Evropo, zlasti o priseljevanju žensk, tako na ravni držav članic kot na ravni EU[1]. Glede na podatke Mednarodne organizacije za migracije predstavljajo priseljenke 45 % vseh priseljencev v razvite države.
V razširjeni EU ugotavljamo težnjo k stalni rasti števila priseljenk, ki znaša približno 54 % števila vseh priseljencev[2]. Po zadnjih razpoložljivih statističnih podatkihzakonite priseljenke v Evropski uniji znašajo 4 % vsega prebivalstva.
b) Kvalitativni podatki
Žensko priseljevanje v EU zajema širok razpon kategorij, na primer:
- združitev družine
- gospodarske migracije
- begunci
- nezakonito priseljevanje.
Kljub politikam, ki jih izvaja EU, številni priseljenci trenutno živijo na družbenem robu. Imajo skrajno omejen dostop do javnega, političnega in gospodarskega življenja, po podatkih Sveta Evrope pa so priseljenke dvakrat zapostavljene, zaradi spola in zaradi narodnosti. Ta diskriminacija se tudi odvija na dveh ravneh - v družbi gostiteljici in v priseljenski skupnosti, v kateri živijo[3].
Politika priseljevanja mora upoštevati spol in razlike med priseljenskimi skupnostmi, saj težave in diskriminacija niso povsod enake ali enako hude. V nekaterih skupnostih, predvsem muslimanskih, priseljenke po poroki običajno ostanejo doma in nimajo priložnosti, da bi spoznale družbo gostiteljico ter se naučile jezika, to pa povečuje njihovo izločenost Če pa že delajo, zasedajo mesta, ki veljajo za "nižja" ali pa opravljajo neprijavljeno delo ali delo v "sivi" ekonomiji (kmetijstvo, gostinstvo, čistilne storitve, hišna opravila), ki jim ne omogočajo, da bi bile finančno neodvisne in varne.
Stopnja zaposlenosti zakonitih priseljenk je samo 44 %, medtem ko je stopnja nezaposlenosti 19 %[4] . Med priseljenkami iz tretjih držav in tistimi iz držav članic EU je velika razlika v zaposlenosti (16,9 %), ta razlika pri moških pa je 11 %. Razlika v zaposlenosti med priseljenkami iz tretjih držav z visoko izobrazbo in priseljenci iz držav članic EU je precej večja (23,3 %)[5]. Leta 2000 so bili zaslužki priseljenk iz tretjih držav približno 10 % nižji od primerljivih zaslužkov priseljenk iz držav članic EU. Pri moških je bila razlika samo 4 %.
Glavna težava, s katero se soočajo priseljenke, je še vedno izobraženost, če upoštevamo dejstvo, da 50 % žensk ne nadaljuje izobraževanja po obveznem šolanju, medtem ko se približno 17 % izobražuje na visoki stopnji[6].
Položaj priseljenk je v mnogih primerih odvisen od pravnega statusa njihovih zakoncev ali pa po zakonu veljajo za vzdrževane osebe, kar ima neugodne posledice v primeru ločitve ali smrti zakonca, in jih, še posebej v primeru poligamije, potisne v "nezakonito" delo oziroma delo "na črno", s čimer so prikrajšane za socialno zaščito in dostojanstvo.
V nekaterih skupnostih negativne stereotipne predstave o ženskem spolu praviloma povzročajo diskriminacijo teh žensk, ki se pogosto stopnjuje v nasilje, tako duševno kot telesno, in gre včasih v skrajnosti, kot so kazniva dejanja iz časti. Po statističnih podatkih nevladnih organizacij je vsako leto 5000 žensk žrtev kaznivih dejanj iz časti, velik delež pa je priseljenk, ki pripadajo muslimanskim skupnostim v Evropi. Komisija nima zanesljivih statističnih podatkov o razširjenosti tega pojava v Evropi, obvezala pa se je, da bo v kratkem objavila sporočilo o uvedbi sistema primerjalne statistike o kaznivih dejanjih in kazenskem sodstvu.
B. POLITIKA SKUPNOSTI O PRISELJEVANJU - ŽENSKA RAZSEŽNOST
a) Pravna podlaga
Spodbujanje temeljnih pravic, nediskriminiranje in enake možnosti za vse so osnovne značilnosti politik vključevanja. Zakonodaja EU določa strog okvir določb za enako obravnavanje po členu 13 Pogodbe ES. Člen 63 Pogodbe ES podeljuje Evropski skupnosti pristojnosti in pooblastila na področju priseljevanja in azila.
b) Zakonodaja in pobude skupnosti
Evropski svet v Tampereju (1999) je določil okvir za strategijo potrebnega učinkovitega upravljanja selitvenih tokov z odločno politiko vključevanja državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju države članice.
Glavna zakonodajna akta in pobude v tem okviru so:
Direktiva 2000/43/ES, ki opredeljuje in prepoveduje neposredno ali posredno diskriminacijo na podlagi narodnosti in Direktiva 2003/109/ES, ki določa status in enake pravice za državljane tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas.
Direktiva 2003/86/ES ureja pomembno vprašanje, ki se neposredno tiče priseljenk, pravico do združitve družine, v skladu z obveznostjo varstva družine in spoštovanja družinskega življenja. To je pravica, ki jo zakonec prosilca za ponovno združitev sedaj lahko uveljavlja. Poleg dovoljenja za bivanje za enako obdobje kot prosilec imajo družinski člani dostop do izobraževanja, zaposlitve in poklicnega usposabljanja. Najkasneje po petih letih bivanja imajo zakonec ali izvenzakonski partner in vsi otroci, ki so v tem času postali polnoletni, pravico do osebnega dovoljenja za bivanje.
V začetku leta 2005 je Komisija objavila zeleno knjigo o pristopu EU k obvladovanju gospodarske migracije in decembra istega leta sporočilo o "osnutku politik o zakonitem priseljevanju", kar je postavilo temelje za številne predloge direktiv (pogoji vstopa in prebivanja delavcev s posebnimi kvalifikacijami, sezonskih delavcev, delavcev, ki so premeščeni znotraj korporacije, delavci na plačanem usposabljanju) itd.
Kot je bilo omenjeno, se je precejšnja skupina žensk priselila iz gospodarskih razlogov. Politika EU na tem področju bi zato morala resno upoštevati to razsežnost. Pozitivno je, da Sporočilo Komisije iz septembra 2005 z naslovom "Skupni program za vključevanje. Okvir za vključevanje državljanov tretjih držav v Evropsko unijo" izrecno navaja, da morajo izvajani ukrepi upoštevati posebne značilnosti spola in položaja žensk, mladih in otrok priseljencev.
Treba bi bilo tudi primerno izkoristiti priložnost, ki jo imajo finančni instrumenti za ukrepe v prid ženskam in priseljenkam (Evropski socialni sklad, EQUAL, Evropski sklad za regionalni razvoj, Evropski akcijski program za izobraževanje).
Predloga Komisije, da bi leto 2007 obeležili kot evropsko leto enakih možnosti za vse in leto 2008 kot leto medkulturnega dialoga sta pomembni pobudi za osveščanje, ki bosta pomagali doseči cilje obojestranskega razumevanja, vključevanja in spodbujanja enakosti priseljenk.
c) Sedanje razmere
Leta 2003 je Komisija izdala splošno poročilo o priseljevanju, vključevanju in zaposlovanju, leta 2004 pa je oblikovala uvodno letno poročilo o presoji. Večina držav članic ni sistematično upoštevala vprašanj spola v povezavi s priseljevanjem, ne na ravni politike ne na ravni zbiranja podatkov, kot je razvidno iz ocene nacionalnih politik vključevanja (poročila o kontaktnih točkah za vključevanje, nacionalni akcijski načrti zaposlovanja, nacionalni akcijski načrti za socialno vključevanje). Vredno je opozoriti na različne prakse in inovativne ukrepe, povezane posebej z ženskami, navedene v nadaljevanju.
Kar zadeva problematiko jezikovnega znanja, je večina držav članic sprejela ukrepe za izboljšanje razmer (zlasti za nove priseljence). Zlasti si je treba prizadevati za izboljšanje poklicnega svetovanja. Prizadevamo si, da bi spodbudili sodelovanje in zavzetost socialnih partnerjev na tem področju. Bolj se poudarja izobraževanje javnosti in zagotavljanje informacij o osnovnih pravicah in obveznostih priseljencev, vključno z enakostjo žensk in moških, ter o pravil in vrednotah, ki veljajo v državah gostiteljicah. Kar zadeva nezaposlenost, revščino in socialno izključenost, področja, kjer so priseljenke še posebej ranljive, številne države še niso opravile poglobljene analize dejavnikov, ki vplivajo na nastanek teh razmer.
Nekatere države članice si prizadevajo, da bi poskrbele za cenovno dostopno nastanitev in za boj proti neugodnemu učinku "getoiziranja" ter propadanja mestnih površin, kjer so priseljenci v ogromni večini.
Spodbujanje sodelovanja v postopkih odločanja se nadaljuje v skladu z nacionalno zakonodajo držav članic; večina od 25 držav članic je že dodelila priseljencem nekatere volilne pravice na lokalni ravni (v smislu zagotavljanja "državljanskih pravic").
C. PREDLOGI ZA NADALJNJE UKREPANJE
1. Presoja in pregled izvajanih politik
Poročila Komisije in družbena brezizhodnost, ki je nastala v mnogih državah s precejšnjimi priseljenskimi skupnostmi dokazujejo, da je potrebno resno presoditi izvajane politike in pregledati stopnjo vlaganja prošenj za sredstva Skupnosti in njihovo porabo.
2. Pripravljenost priseljencev
Vaša poročevalka meni, da je bistveno sprejeti številne ukrepe za izboljšanje znanja priseljencev in sprejem temeljnih vrednot in pravil gostiteljskih družb ter jih spodbujati, da se naučijo jezika ciljne države v sodelovanju z evropskimi državami.
3. Ciljne politike vključevanja
Po mnenju vaše poročevalke je glavna prednostna naloga dostop do trga dela in poklicnega usposabljanja za priseljenke, z enakimi dejavniki pravice do dela (plačilo, zavarovanje, pokojnina), ki jim zagotavljajo samostojnost in neodvisnost.
Poudarja odgovornost in vlogo držav članic pri spodbujanju dostopa žensk na trg dela in spoštovanju pravic delavcev, vloge socialnih partnerjev in vloge Komisije pri spremljanju uporabe zakonodaje Skupnosti.
4. Vključevanje v izobraževalni sistem
Upoštevati bi bilo treba težave mladih priseljenk in sprejeti ukrepe za preprečevanje neuspeha in opuščanja šolskega izobraževanja. Obenem izboljšanje dostopa mladih priseljenk do višjega izobraževanja s pozitivno diskriminacijo lahko predstavlja spodbudo zanje.
Kar se tiče poklicnega usposabljanja, bi bilo treba veljavno zakonodajo dopolniti z novimi oblikami priznavanja poklicnih kvalifikacij, usposabljanja in/ali poklicnih izkušenj novih priseljencev.
5. Sodelovanje v družbi - razvijanje mrež
Krepitev sodelovanja priseljenk v vseh oblikah družbenega življenja jim bo pomagalo odpraviti občutek izločenosti iz družbe gostiteljice in odtujenosti od nje. Bistveno je spodbujati sodelovanje v javnem življenju na vseh ravneh in z vsemi priložnostmi, ki jih ponuja nacionalna zakonodaja. Razen tega je izboljšanje dialoga med različnimi skupinami državljanov tretjih držav in organi, socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami v družbah gostiteljicah pomemben del družbenega vključevanja.
Obenem je treba spodbujati ustanavljanje priseljenskih organizacij, ki bi lahko nudile informacije in podporo novim priseljencem, in sodelovanje njihovih predstavnikov kot izobraževalcev v programih. Zlasti je koristno, da priseljenke vzpostavijo stike z nedavno prispelimi ženskami. Poleg tega pa bi te organizacije lahko predstavljale mesto dialoga z družbo gostiteljico, ravno zato pa je sodelovanje žensk v teh organizacijah še posebej nujno.
6. Večja ozaveščenost v družbi gostiteljici
Doseganje naših ciljev zahteva od družbe gostiteljice pozitivno naravnanost in sodelovanje. Med evropskimi narodi je torej treba spodbujati ukrepe za večjo ozaveščenost o pomenu priseljevanja, vlogi priseljenk, njihovih specifičnih težavah in načinih, kako jih reševati.
7. Izmenjava dobrih praks
Države članice EU imajo na področju priseljevanja različne izkušnje in politike. Da bi EU izvajala evropsko politiko priseljevanja, ki temelji na skupnih ciljih in izzivih, bi morala spodbujati izmenjavo dobrih praks in obravnavanje vprašanj, vključno glede dimenzije spola.
- [1] Glej predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o statističnih podatkih Skupnosti o selitvah in mednarodni zaščiti [KOM(2005)375 končno - še neobjavljeno v Uradnem listu]
- [2] Evropska anketa o delovni sili (Eurostat).
- [3] Glej Resolucijo 1478 (2006) o vključevanju priseljenk v Evropi, odstavek 1.
- [4] Eurostat, Statistika v središču, Teme 3-2/2003, str. 1.
- [5] Glej Poročilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o enakosti žensk in moških, (KOM (2005) 44 končno) z dne 14. februarja 2005, stran 6.
- [6] Eurostat, Statistika v središču, 3-2/2003, str. 1.
POSTOPEK
|
Naslov |
Priseljevanje žensk: vloga in mesto priseljenk v Evropski uniji |
|||||||||||
|
Št. postopka |
||||||||||||
|
Pristojni odbor |
FEMM |
|||||||||||
|
Odbori, zaprošeni za mnenje |
|
|
|
|
|
|||||||
|
Odbori, ki niso dali mnenja |
|
|
|
|
|
|||||||
|
Okrepljeno sodelovanje |
|
|
|
|
|
|||||||
|
Poročevalec/-ka |
Rodi Kratsa-Tsagaropoulou |
|
||||||||||
|
Nadomeščeni/-a poročevalec/-ka |
|
|
||||||||||
|
Obravnava v odboru |
21.6.2006 |
13.9.2006 |
|
|
|
|||||||
|
Datum sprejetja |
13.9.2006 |
|||||||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
21 0 3 |
||||||||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Edit Bauer, Edite Estrela, Věra Flasarová, Claire Gibault, Lissy Gröner, Zita Gurmai, Anneli Jäätteenmäki, Piia-Noora Kauppi, Rodi Kratsa-Tsagaropoulou, Urszula Krupa, Astrid Lulling, Siiri Oviir, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Christa Prets, Marie-Line Reynaud, Raül Romeva i Rueda, Amalia Sartori, Eva-Britt Svensson, Britta Thomsen, Anna Záborská |
|||||||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
José Manuel García-Margallo y Marfil, Ana Maria Gomes, Zita Pleštinská, Karin Resetarits |
|||||||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
|
|||||||||||
|
Datum predložitve |
27.9.2006 |
|||||||||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
|
|||||||||||