POROČILO o uporabi Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev

28.9.2006 - (2006/2038(INI))

Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve
Poročevalka: Elisabeth Schroedter

OSNUTEK RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o uporabi Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev

(2006/2038(INI))

Evropski parlament,

–    ob upoštevanju direktive 96/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev[1] (direktiva o napotitvi delavcev),

–    ob upoštevanju sporočila Komisije o izvajanju direktive 96/71/ES v državah članicah (KOM(2003)0458),

–    ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Smernice o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev" (KOM(2006)0159),

–    ob upoštevanju poročila služb Komisije o izvajanju direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (SEC(2006)0439) (poročilo služb Komisije),

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2004 o izvajanju direktive 96/71/ES v državah članicah[2],

–    ob upoštevanju členov 27 in 34 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–    ob upoštevanju Konvencije o delavcih migrantih št. C143 (dopolnilne določbe) Mednarodne organizacije dela,

–    ob upoštevanju Okvirnega sklepa 2005/214/PNZ Sveta z dne 24. februarja 2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni[3],

–    ob upoštevanju sodb Sodišča Evropskih skupnosti z dne 9. avgusta 1994 v zadevi C-43/93 Vander Elst[4], z dne 23. novembra 1999 v združenih zadevah C-369/96 in 376/96, Arblade[5], z dne 25. oktobra 2001 v združenih zadevah C-49/98, C-50/98, C-52/98, C-54/98, C-68/98 in C-71/98, Finalarte[6], z dne 7. februarja 2002 v zadevi C-279/00, Komisija proti Italijanski republiki[7], z dne 12. oktobra 2004 v zadevi 60/03, Wolff & Müller GmbH[8], z dne 21. oktobra 2004 v zadevi C-445/03, Komisija proti Luksemburgu[9] in z dne 19. januarja 2006 v zadevi C-244/04, Komisija proti Nemčiji[10],

–    ob upoštevanju Direktive Sveta 91/533/EGS o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje[11],

–    ob upoštevanju člena 45 Poslovnika,

–    ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A6‑0308/2006),

A.  ker ima direktiva o napotitvi dva pomembna cilja in sicer zagotavljanje prostega pretoka oseb in storitev ob zagotavljanju, da veljajo v zvezi z minimalnimi plačami, pogoji dela, zdravjem in varstvom za napotene delavce določila in pogoji države članice gostiteljice, v skladu s členom 3 direktive o napotitvi; ker je to pomembno orodje za zagotavljanje pravične obravnave,

B.   ker bi morali standardi in pogoji, navedeni v členu 3 direktive o napotitvi, veljati le kot minimalni standardi; ker člen 3(7) direktive 96/71/ES navaja, da pogoji iz člena 3(1) do (6) ne onemogočajo uporabe ne onemogočajo uporabe za delavce ugodnejših pogojev za delo in zaposlitev,

C.  ker mora država gostiteljica v skladu s členom 2(2) direktive o napotitvi določiti opredelitev delavca; ker zgoraj navedeno poročilo služb Komisije potrjuje, da so pri tem odločilne dejanske razmere dela v državi gostiteljici,

D.  ponavlja stališče Parlamenta, ki je črtal člen 24 in člen 25 predlagane direktive o storitvah na enotnem trgu[12],

E.   ker je Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi Wolff & Müller razsodilo, da se ukrepi države gostiteljice za preprečevanje nelojalne konkurence, ki zagotavljajo, da se delavcem, napotenim na njeno ozemlje, zagotovijo minimalni standardi, določeni v členu 3 direktive o napotitvi, štejejo za upravičene ter da so taki zaščitni ukrepi upravičeni kot omejitev svobode izvajanja storitev,

F.   ker je v zadevi Wolff & Müller Sodišče Evropskih skupnosti razsodilo, da si svoboda izvajanja storitev in ohranjanje lojalne konkurence na eni strani ter na drugi zagotavljanje varstva delavcev niso nujno v nasprotju,

G.  ker načelo enakega obravnavanja direktive o napotitvi deluje na dva načina, po eni strani zagotavlja enako obravnavanje podjetij v okviru svobode izvajanja storitev, po drugi strani pa, v skladu s členom 3, enako obravnavanje napotenih zaposlenih v zvezi z minimalnimi predpisi o določbah in pogojih za zaposlitev,

H.  ker Komisija v smernicah zahteva ukrepe, ki bi preprečili, da bi se izognili minimalnim varnostnim predpisom in pravicam do varstva v škodo napotenim delavcem,

I.    ob upoštevanju, da je Komisija prejela zelo malo pritožb v zvezi z izvajanjem direktive o napotitvi in glede na omejeno število postopkov za ugotavljanje kršitev, ki jih je sprožila Komisija, je očitno, da se ljudje ne zavedajo svojih pravic v okviru te direktive in zato ne dosega svojega cilja,

J.    ker so stranke kolektivne pogodbe o plačah lahko bistvene za uspešno izvajanje direktive o napotitvi in bi zato krepitev vloge socialnih partnerjev ter boljše čezmejno sodelovanje bistveno prispevala k doseganju želenega načela enakosti; ker pa v številnih državah večina delavcev niso člani sindikatov in ravno ti delavci pogosto dobijo najmanj informacij glede svojih pravic in obveznosti,

K.  ker bi bilo primerno, da imajo v tistih državah članicah, v katerih se direktiva izvaja prek kolektivnih pogodb, socialni partnerji neposreden dostop do informacij v zvezi s podjetji, ki napotijo delavce, zato da lahko izvajajo nadzor, ki ga v drugih državah članicah opravljajo organi oblasti, ki imajo dostop do informacij podjetja,

L.   ker je v primerih, v katerih dvostranske in tristranske pogodbe med državami članicami in strankami kolektivne pogodbe priznavajo zadevne nacionalne predpise v zvezi z varnostjo pri delu in pogoje za zaposlitev, mogoče uspešno preprečevati neupoštevanje nacionalnih standardov in s tem izboljšati tudi sodelovanje uradov za zvezo ali izmenjavo informacij med sindikati,

M.  ker je direktiva o napotitvi še vedno nujna za zagotavljanje pravne varnosti napotenim delavcem in zadevnim podjetjem in ker mora biti Komisija dejavnejša pri spodbujanju učinkovitejšega sodelovanja med državami članicami, njihovimi uradi za zvezo in inšpektorati za delo, zlasti zaradi preprečevanja nelojalne konkurence in socialnega dampinga,

N.  ker so se države članice EU-15 v preferenčni klavzuli pristopne pogodbe obvezale k temu, da priseljencev iz desetih novih držav članic glede prostega pretoka ne bodo obravnavale slabše kot priseljence iz tretjih držav; ker je to mogoče le, če je pristojnim organom znano prebivališče priseljencev iz tretjih držav; ker država gostiteljica ne sme postavljati dodatnih pogojev za napotene delavce iz tretjih držav, če so jih zakonito zaposlili ponudniki storitev z registrirano dejavnostjo v državi članici,

1.   ugotavlja, da Komisija v smernicah priznava socialni cilj direktive o napotitvi in izključno odgovornost države gostiteljice za izvajanje tega cilja, tako da vsem zaposlenim, začasno napotenih na delo v tujino, zagotovi varstvo in pravice; meni, da Komisija poziva države članice, naj prevzamejo odgovornost ter hkrati zagotovijo pravico podjetij iz člena 49 Pogodbe ES, da zagotavljajo čezmejne storitve;

2.   poudarja, da so za težave pri uporabi direktive 96/71/ES delno krive države članice, ker je niso vse prenesle v svojo zakonodajo, in zato v zvezi s tem poziva Evropsko komisijo, da obvešča Parlament o napredku postopkov proti državam članicam za ugotavljanje kršitev; razen tega želi opozoriti na težave pri izvajanju direktive o napotitvi, ki so jih povzročile razlike v razlagi nekaterih ključnih konceptov (delavec, minimalna plača in podizvajalci), na težave delavcev in malih podjetij pri pridobivanju informacij ter težave pri nadzorovanju skladnosti z direktivo;

3.   ugotavlja, da si Komisija v smernicah prizadeva za boljše izvajanje direktive o napotitvi, zato da se zmanjšajo obstoječe ovire v državah članicah, ki resno ovirajo učinkovite napotitve delavcev; vseeno ugotavlja, da Komisija v pravnih razlagah v nekaterih primerih presega sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti; ugotavlja, da Komisija v sklepnih ugotovitvah smernic priznava, da je treba jasneje opredeliti nadzorne ukrepe in izboljšati dostop do informacij; vendar pričakuje sprejetje ustreznih ukrepov za krepitev direktive;

4.   poziva Komisijo, naj predloži predlog direktive o zahtevanih pogojih za posadke plovil, ki redno izvajajo potniške ali tovorne trajektne storitve med državami članicami;

5.   ugotavlja, da je ena od ključnih težav uspešnega izvajanja direktive o napotitvi vprašanje dvojne napotitve, ki se lahko prepreči z zagotavljanjem boljše koordinacije med državami članicami ter okrepljenim postopkom obveščanja;

6.   opozarja na pripombo Komisije iz smernic, da se direktiva o napotitvi v nekaterih državah članicah v praksi ne izvaja, in poziva Komisijo, da v zvezi s tem sprejme ustrezne ukrepe;

Delovna razmerja in opredelitev izraza „delavec“

7.   podpira analizo Komisije v smernicah, da v okviru direktive o napotitvi ni primerno obravnavati vprašanj v zvezi s pravnim položajem samozaposlenih delavcev; glede na poročila iz dejanske prakse ugotavlja, da je "navidezna samozaposlitev" najpogosteje uporabljena strategija za izogibanje minimalnim standardom iz člena 3(1) direktive o napotitvi;

8.   ob navajanju študije Perulli o "Gospodarsko odvisnih delovnih razmerjih/delovnih razmerjih med nesamostojnostjo in samostojnostjo: pravni, socialni in ekonomski vidiki", poziva države članice, naj prilagodijo svoje opredelitve "delavcev" tako, da bo jasna razlika med statusom "samostojnih podjetnikov", kamor spadajo gospodarsko samostojna podjetja, ki delajo za različna medsebojno neodvisna podjetja, ter "zaposlenimi", ki delajo organizacijsko in gospodarsko odvisno, pod nadzorom tretjih oseb, ki jih tudi plačujejo;

9.   ugotavlja, da je Sodišče ES večkrat podalo podrobna merila, ki omogočajo razlikovanje med "delavci" in "samozaposlenimi osebami"; meni, da mora ob upoštevanju pristojnosti držav članic za določanje statusa v zvezi z delovnim pravom Komisija zagotoviti razlikovanje v skladu s smernicami, ki jih je določilo Sodišče ES; poziva Komisijo, da kot nujno zadevo sproži pogajanja z državami članicami o vsebini s ciljem, da se določi pregledna in enotna merila za določanje statusa "delavcev" in "samozaposlenih oseb" glede na delovno pravo;

10. poudarja, da je postopek, s katerim se dokazuje, da so navidezno samozaposlene osebe dejansko zaposlene, zdaj zapleten in obsežen, zato je verjetno, da bo še pred potrebnim dokončnim dokazom delo končano, delavec pa se bo vrnil domov;

11. poziva k spodbujanju izmenjav med službami za nadzor zaposlitve različnih držav članic, zato da se, zlasti z izmenjavo informacij, zagotovi skupno delovanje proti navideznemu samozaposlovanju;

12. ugotavlja, da obstoječa sodna praksa priznava pravico države članice gostiteljice, da zahteva dokumente, ki so potrebni za preverjanje skladnosti s pogoji zaposlovanja iz direktive o napotitvi; meni, da te zahteve za dokumente ne smejo biti omejene le na preglednice prihodov na delo in odhodov z dela ali dokumente o razmerah varnosti in zdravja na delovnem mestu, pod pogojem, da niso pretirane; poudarja, da mora država članica, v kateri podjetje običajno deluje (država pošiljateljica), zagotoviti državi gostiteljici obrazec E101, če je napoteni delavec vključen v sistem socialne varnosti v državi, ki ga je napotila;

13. ugotavlja, da lahko razlike med pogoji zaposlovanja nastanejo v tistih državah članicah, ki niso sprejele določb iz člena 3(9) direktive, ki zagotavljajo, da so v državi članici, v kateri se delo izvaja, preko agencij začasno zaposleni delavci, napoteni na delo, upravičeni do enakih pogojev kot delavci za določen čas; poziva zadevne države članice, da sprejmejo ukrepe za odpravo te diskriminacije;

Zagotovitev določb in pogojev za zaposlitev v skladu s členom 3 Direktive o napotitvi

14. ponavlja, da direktiva o napotitvi določa bistvene minimalne predpise za varstvo delavcev in zaščito delovnega mesta, ki veljajo za napotene delavce na njihovem ozemlju, in državam članicam ne preprečuje določanja drugih delovnih pogojev in pogojev zaposlovanja, določenih v kolektivnih pogodbah in opredeljenih za splošno uporabo, ter drugih delovnih pogojev ali pogojev za zaposlitev, ki so povezani z "določbami javnega reda" (ordre public); nasprotuje restriktivni razlagi koncepta "določbe za javni red" s strani Komisije, zlasti s predpisovanjem določb Konvencije o pogodbenem pravu z dne 19. junija 1980 (80/934/EGS[13])

15. ugotavlja, da v veliko državah članicah sindikati sodelujejo v pogajanjih o kolektivnih pogodbah in da je Komisija v postopku pred Sodiščem ES[14] izjavila, da je posebna oblika nekaterih nordijskih kolektivnih pogodb v skladu s Pogodbo ES in direktivo o napotitvi;

16. meni, da je v državah članicah, v katerih so socialni partnerji soodgovorni pri zagotavljanju pravilnega izvajanja direktive o napotitvi, potrebno imenovati zastopnika podjetja, ki je delavca napotilo na delo;

17. ugotavlja, da se, če ne obstajajo posebne kolektivne pogodbe, uporablja nacionalna zakonodaja o delovnem mestu in pogojih zaposlovanja, vključno z zakonskimi določbami o minimalni plači;

18. ugotavlja, da vsi ukrepi za obveščanje delavcev o njihovih pravicah, vključno s plačilom, do katerega so upravičeni, prispevajo k uspešnemu izvajanju direktive o napotitvi; meni, da je treba informacije in ozaveščenost o pravicah in upravičenosti, ki jih ta direktiva dodeljuje, nujno izboljšati za vse zadevne strani; poziva Komisijo, naj aktivno podpira te ukrepe; zato pozdravlja pobudo Komisije o spletni strani, namenjeni napotitvi delavcev z neposrednimi povezavami do nacionalne zakonodaje o napotitvi; želi opozoriti, da morajo biti informacije na voljo v ustreznih jezikih;

19. meni, da direktiva o napotitvi ne bo uspešno izvajana zaradi ogromne birokracije, ampak ravno nasprotno, z boljšim obveščanjem in poenostavljenimi postopki, s pomočjo katerih se bodo ljudje seznanili s svojimi pravicami; zato poziva Evropsko fundacijo za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (EUROFOUND) v Dublinu, da razvije smernice o najboljši praksi pri pripravi informacij za zaposlene in delodajalce;

20. poudarja, da je pomembno, da države članice gostiteljice obdržijo pravico določanja minimalne plače v skladu s členom 3(1) direktive o napotitvi delavcev, vendar poziva tiste države članice, ki višino minimalnih plač določajo s kolektivnimi pogodbami, da s podjetji, ki želijo imeti sedež v drugi državi članici, spodbudijo dostop do informacij o višini minimalnih plač;

21. obžaluje pomanjkanje sodelovanja med različnimi organi na evropski in nacionalni ravni ter sektorskimi socialnimi partnerji, ki imajo zelo pomembno vlogo, ter pričakujejo, da bo Komisija spodbujala sodelovanje med nacionalnimi uradi za zvezo in zadevnimi sektorskimi socialnimi partnerji; meni, da je pri vprašanju vsebine na evropski ravni nujno potrebno sodelovanje med oddelki Komisije, vključno s skupino strokovnjakov in sektorskimi socialnimi partnerji;

22. zahteva sprejetje učinkovitih ukrepov za varovanje delavcev, ki prijavijo kršitve pravic na svojem delovnem mestu;

23. ugotavlja, da prispevanje deleža v blagajno za plačani dopust v skladu s splošno zavezujočimi kolektivnimi pogodbami v nekaterih državah članicah pomeni dodatno varstvo za napotene delavce in da je neposredno plačilo delavcem v skladu z zgoraj navedeno sodbo SES v zadevi Finalarte sorazmerno; to pomeni, da se od podjetij, ki so delavce napotila, lahko zahteva, da prispevajo v blagajno za plačani dopust, ki mora biti namenjena tudi napotenim delavcem; da bi zagotovili enakopravno obravnavanje med podjetji države članice, se mu zdi potrebno, da so vsa podjetja v enaki meri zavezana k plačilu prispevkov za plačani dopust v državi članici, v katero to velja;

24. ugotavlja, da so socialni partnerji v nekaterih sektorjih razvili informacijska orodja z obrazložitvijo pogojev, ki veljajo za napotene delavce; poziva države članice, da spodbudijo zbiranje takšnih informacij na drugih področjih gospodarske dejavnosti, zato da se spodbudi dostop do teh pomembnih informacij s strani delavcev in zaposlenih ter izboljša skladnost z direktivo o napotitvi,

25. poudarja, da strokovnjaki v posameznih državah trenutno pripravljajo preglednice podatkov o posamezni državi, ki bodo obogatili vsebino smernic Komisije; priporoča, da se v smernicah Komisije v celoti upošteva takšen prispevek, zato da se zapolni informacijska vrzel;

26. ugotavlja, da imajo javni organi jasno odgovornost in morajo bistveno prispevati k preprečevanju nelojalne konkurence, tako da javna naročila oddajo le tistim podjetjem, ki upoštevajo vse predpise, ki veljajo v državi gostiteljici, v skladu s členom 3 direktive o napotitvi; se v zvezi s tem sklicuje na člen 55 direktive o javnih naročilih[15], v skladu s katerim lahko naročniki zahtevajo podrobne podatke v zvezi z zaščito delovnega mesta in pogoji za delo, če so ponudbe glede na storitve neobičajno nizke;

27. meni, da je treba podjetja, ki napotijo delavce, in njihove stranke obravnavati kot enako odgovorne za življenjske razmere napotenih delavcev v državi gostiteljici, da bi se tako zagotovilo primerne razmere;

28. se sklicuje na zadevo Wolff & Müller, v kateri je Sodišče ES odločilo, da pravni sistem
v kateri je določeno, da zakonski sistem zavarovanja odgovornosti podjetja prispeva k varstvu delavcev in je zato pomemben za splošni interes; poziva tiste države članice, ki še nimajo take nacionalne zakonodaje, da brez odlašanja odpravijo to vrzel; poziva Komisijo, naj uredi solidarno odgovornost za splošna in glavna podjetja, da bi se odzvala na zlorabe pri sklepanju pogodb z delavci kot podizvajalci ali zunanjimi izvajalci ter da bi vzpostavila pregleden in konkurenčen notranji trg za vsa podjetja;

Zagotavljanje učinkovitega nadzora

29. ugotavlja, da lahko na podlagi obstoječe sodne prakse nacionalni organi sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev spremljanja skladnosti s minimalnimi pogoji iz direktive o napotitvi; podpira sklep Komisije v zvezi s tem, da je treba državi članici gostiteljici omogočiti, da zahteva predhodno prijavo ponudnika storitve, da lahko potrdi skladnost s pogoji zaposlovanja;

30. meni, da imajo skupni ukrepi za nadzor skladnosti s pravili pomembno upravno prednost pred dvostranskimi stiki med državami članicami; zato poziva Komisijo k usklajevanju ukrepov držav članic za nadzorovanje skladnosti z direktivo s strani podjetij države gostiteljice;

31. ugotavlja, da so ukrepi v smislu člena 5 direktive o napotitvi učinkoviti le, če so predvidene kazni; ugotavlja, da to predpostavlja, da se lahko odredbe za plačilo denarne kazni vročijo zastopniku podjetja, ki je pooblaščen v skladu z nacionalno zakonodajo, ker se lahko
v skladu z načelom vzajemnega priznavanja kazni postopek izterjave kazni izvede le, če se je kazenski postopek v državi gostiteljici sprožil uradno;

32. opozarja na pripombo Komisije v zvezi z neučinkovitim delovanjem nacionalnih uradov za zvezo; ugotavlja tudi, da je načrt, da postanejo nacionalni uradi za zvezo delujoči, ena od glavnih prednostnih nalog Komisije in držav članic in da je delovanje nacionalnih uradov za zvezo v pristojnosti tako Komisije kot držav članic;

33. odločno podpira poziv Komisije državam članicam, naj uradom za zvezo in inšpekcijskim organom priskrbijo potrebno opremo in vire, s pomočjo katerih se bodo lahko učinkovito odzvali na zahteve po informacijah in sodelovanju; poziva države članice, naj vzpostavijo primerno čezmejno sodelovanje med inšpekcijskimi organi; zahteva, da Komisija aktivno podpre tesno sodelovanje med državam članicami, tako da izboljša razpoložljive informacije na svojih spletnih straneh in z obvezno kontaktno točko za napotene delavce s socialnimi partnerji države gostiteljice ter naj posledično ustvari trajno evropsko strukturo za čezmejno sodelovanje;

34. ugotavlja, da bo Komisija v 12 mesecih po sprejetju prej omenjenih smernic sprejela poročilo, v katerem bodo opisane razmere v vseh državah članicah glede vseh vidikov, omenjenih v smernicah, da bi presodila napredek, dosežen pri teh vprašanjih; vztraja, da mora to poročilo zajemati tudi prizadevanje za reševanje pravnih vprašanj, omenjenih v poročilu Komisije o storitvah glede izvajanja direktive o napotitvi delavcev; zahteva primerno posvetovanje s Parlamentom o tem poročilu, zato da se odloči, ali je treba to direktivo revidirati;

35. poziva Komisijo, da Evropskemu parlamentu in Svetu vsaki dve leti predloži konkretne podatke o prenosu direktive o napotitvi delavcev na nacionalni ravni, pri čemer naj se osredotoči na primere kršitev direktive;

o

o o

36. naroči predsedniku, da posreduje to resolucijo Svetu, Komisiji, državam članicam in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru.

• [1]  UL L 18, 21.1.1997, str. 1.
• [2]  UL C 92 E, 16.4.2004, str. 404.
• [3]  UL L 76, 22.3.2005, str. 16.
• [4]  [1994] ECR I-3803.
• [5]  [1999] ECR I-8453.
• [6]  [2001] ECR I-7831.
• [7]  [2002] ECR I-1425.
• [8] [2004] ECR I-9553.
• [9]  [2004] ECR I-10191.
• [10]  [2006] ECR I-885.
• [11]  UL L 288, 18.10.1991, str. 32.
• [12]  Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0061.
• [13]  UL L 266, 9.10.1980, str. 1.
• [14]  Zadeva C-341/05, Laval.
• [15]  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/18/ES z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (UL L 134,30.4.2004, str. 114).

OBRAZLOŽITEV

Direktiva o napotitvi[1] ureja minimalne predpise v zvezi z varstvom pri delu in pogoje za delo (člen 3) za različne oblike zaposlitev delavcev (člen 1), ki v okviru izvajanja storitve začasno delajo v drugi državi članici (država gostiteljica). Taka napotitev ne vpliva na kolektivno pogodbo zaposlenih, ki je sklenjena v matični državi in mora veljati za celotno obdobje napotitve. Načela direktive podjetjem omogočajo, da na prostem notranjem trgu ponujajo storitve brez diskriminacije. Zahtevani minimalni predpisi morajo biti namreč v skladu s tistimi, ki veljajo tudi za podjetja s sedežem v državi gostiteljici. Napoteni delavci imajo v skladu z direktivo pravico do enakega obravnavanja v primerjavi z delavci v državi gostiteljici v skladu z minimalnimi predpisi, določenimi v členu 3 direktive.

Direktiva o napotitvi zajema vsa področja in različne oblike napotitve, izjemi sta: ladijske posadke in mornarica. Za minimalne predpise v zvezi z varstvom pri delu in pogoje za zaposlitev so v skladu s členom 3 odločilni zakonski predpisi ali kolektivne pogodbe države gostiteljice. Tudi država gostiteljica je v celoti odgovorna za zagotovitev varstva in pravic napotenih delavcev. Sprejeti mora ukrepe (člen 5), ki preprečujejo nespoštovanja minimalnih prepisov ter tako tudi socialni damping in nelojalno konkurenco.

Zaradi velikih pomanjkljivosti in nepopolnih izjav v poročilu Komisije o izvajanju direktive o napotitvi v državah članicah[2] je Evropski parlament od Komisije zahteva drugo poročilo do konca leta 2004. Kljub nadaljnjim zahtevam Parlamenta je bilo poročilo[3] posredovano šele aprila 2006.

Hkrati je Komisija v členih 24 in 25 direktive o storitvah[4] sprejela omejitve ukrepov držav članic proti izvajalcem storitev v zvezi z izvajanjem direktive o napotitvi. Mednje je med drugim spadala obveznost izbire pravnega zastopnika v državi gostiteljici ali predložitve dokumentov o socialni varnosti na kraju samem ali zahteve po predložitvi dovoljenja za prebivanje državljanov tretjih držav. Evropski parlament meni, da je s tem državi članici odvzeto ključno orodje, potrebno za spremljanje skladnosti z minimalnimi predpisi iz člena 3. Zato je Parlament črtal člena 24 in 25 direktive o storitvah. V spremenjenem predlogu direktive o storitvah[5] se je Komisija odzvala na črtanje tako, da je podala dokument s smernicami, v katerem je prevzela vsebino členov 24 in 25 ter poskusila omejiti glavne nadzorne instrumente držav članic na podzakonski ravni.

Zahtevano poročilo[6] le površinsko obravnava zahtevo Evropskega parlamenta po preverjanju velikih pomanjkljivosti pri izvajanju in nadzoru direktive o napotitvi, vendar vseeno prevzema glavne izjave "priročnika" o omejevanju nadzornih instrumentov.

• [1]  96/71/EC.
• [2]  KOM(2003)0458.
• [3]  KOM(2006)0439/2.
• [4]  KOM(2004)0002.
• [5]  KOM(2006)0160.
• [6]  KOM(2006)0439/2.

MNENJE Odbora za notranji trg in VARSTVO potrošnikov (21.6.2006)

za Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve

o uporabi Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev
(2006/2038(INI))

Pripravljavka mnenja: Małgorzata Handzlik

POBUDE

Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov poziva Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A. ker je treba direktivo 96/71/ES razumeti v luči členov 49 in 50 Pogodbe, saj je napotitev delavcev bistveni del svobode opravljanja storitev, pri čemer se ne sme zanemariti cilj varovanja delovnopravnih pravic napotenih delavcev,

B.  ker dobro uveljavljena sodna praksa Sodišča Evropskih skupnosti poudarja, da se svobodo opravljanja storitev lahko omeji za zaščito delavcev pod pogojema, da delavci niso upravičeni do bistveno podobne stopnje zaščite v okviru prava države članice, kjer ima delodajalec sedež, in da je uporaba omenjenih pravil sorazmerna z zasledovanjem zadanega cilja v javnem interesu; ker direktiva 96/71/ES določa osnovne delovne pogoje, ki morajo veljati za napotene delavce,

1.  poudarja, da so doslej težave pri izvajanju direktive 96/71/ES na eni strani izhajale iz dejstva, da je niso vse države članice prenesle, in zato poziva Komisijo, naj obvešča Parlament o nadaljnjem napredovanju postopkov za ugotavljanje kršitev, in na drugi strani iz težav, ki so se pojavile pri njenem izvajanju zaradi razlik v razlagi nekaterih ključnih pojmov ("delavec", "minimalna mezda" in "sklepanje pogodb s podizvajalci"), težav, s katerimi se srečujejo tako delavci kot MPS pri pridobivanju informacij, in težav pri nadzoru nad spoštovanjem direktive;

2.  pozdravlja pred kratkim sprejete smernice Komisije državam članicam o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev v zvezi z nekaterimi nesorazmernimi upravnimi postopki, ki bi lahko – brez poseganja v doseganje ciljev direktive – ovirali prosti pretok storitev, ki se izvajajo v luči uveljavljene sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti, vendar obžaluje, da te smernice ne zagotavljajo ustreznih rešitev za številne probleme, s katerimi se srečujejo države članice, podjetja, in delavci zaradi pomanjkljivega izvajanja direktive v državah članicah, in ne določajo jasnih obveznosti Komisije glede prizadevanj za odpravo ovir za svobodni pretok storitev in delavcev;

3.  poudarja, da samo objava sporočila ne zadostuje, in poziva Komisijo, naj uporabi svoje prerogative, kot so predvidene s Pogodbo, da bi se zagotovilo, da države članice spoštujejo pravo Skupnosti pri napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev;

4.  poziva države članice, naj po potrebi izboljšajo sodelovanje za namen izvajanja direktive 96/71/ES in poenostavijo zadevne postopke in formalnosti;

5.  meni, da morajo države članice nujno vzpostaviti učinkovit sistem sodelovanja; zato poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo uradi za zvezo bolje opremljeni, kar zadeva finance in osebje, da bodo informacije dosegljive na preprostejši in pregleden način in da se bodo zmanjšale jezikovne ovire; podpira Komisijo, ki želi prispevati k izboljšanju sodelovanja v Evropi, saj bi boljša izmenjava informacij med uradi za zvezo končno privedla do večje zaščite za napotene delavce;

6.   meni tudi, da morajo države članice nujno vzpostaviti učinkovit sistem sodelovanja, s katerim bodo odpravile vse nesorazmerne upravne zahteve, saj se je rok za izvajanje direktive 96/71/ES v državah članicah iztekel 16. decembra 1999;

7.  poudarja, da bodoča direktiva o storitvah na notranjem trgu ne bo urejala upravnega sodelovanja v zvezi z napotitvijo delavcev na delo, medtem ko direktiva 96/71/ES, ki jo razlagajo zgoraj omenjene smernice Komisije, nalaga pravne obveznosti za zagotovitev učinkovitega sodelovanja med upravami držav članic;

8.  poudarja, da si morajo države članice prizadevati za povečanje informacij o pogojih zaposlitve, ki jih morajo uporabljati ponudniki storitev, in zagotoviti, da imajo tuji ponudniki storitev in delavci dostop do teh informacij;

9.  poziva države članice, naj pri napotitvi delavcev za opravljanje storitev nemudoma odpravijo upravne ovire v zvezi z zahtevami, da morajo pridobiti dovoljenje, predložiti izjavo, imeti zastopnika na ozemlju države članice ter voditi in hraniti dokumente o zaposlitvi na njenem ozemlju, saj te zahteve ne spoštujejo načel nediskriminacije, potrebe in sorazmernosti;

10. je trdno prepričan, da bi morala Komisija proti državam članicam, ki ne izvajajo Pogodbe in direktive 96/71/ES, zlasti glede upravnih ovir za napotitev delavcev in izvrševanja ter spoštovanja direktive, še naprej voditi in brez odlašanja sprožati postopke za ugotavljanje kršitev;

11. poziva Komisijo, naj sledi pristopu, ki je usmerjen v okrepljeno sodelovanje in izboljšanje izvajanja direktive kot tudi v večjo preglednost, poenostavitev in pospeševanje s tem povezanih upravnih postopkov za podjetja, ki napotijo delavce na delo, ter jo hkrati poziva, naj v posvetovanju z evropskimi socialnimi partnerji Evropskemu parlamentu in Svetu do konca leta 2007 predloži poročilo o ocenitvi napredka, ki so ga države članice dosegle pri izvajanju in uveljavljanju direktive in pri poenostavitvi upravnih postopkov na področjih, navedenih v smernicah, ter o postopkih za ugotavljanje kršitev, uvedenih proti državam članicam, da se presodi, ali so potrebni dodatni ali zakonodajni ukrepi.

POSTOPEK

Naslov	Uporaba Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev
Št. postopka	2006/2038 INI
Pristojni odbor	EMPL
Mnenje pripravil   Datum razglasitve na zasedanju	IMCO 16.2.2006
Okrepljeno sodelovanje – datum razglasitve na zasedanju
Pripravljavec/-ka mnenja   Datum imenovanja	Małgorzata Handzlik 21.2.2006
Nadomeščeni/-a pripravljavec/-ka mnenja
Obravnava v odboru	21.3.2006		2.5.2006	20.6.2006
Datum sprejetja	20.6.2006
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	29 1 2
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Charlotte Cederschiöld, Mia De Vits, Bert Doorn, Janelly Fourtou, Evelyne Gebhardt, Małgorzata Handzlik, Malcolm Harbour, Anneli Jäätteenmäki, Pierre Jonckheer, Kurt Lechner, Toine Manders, Arlene McCarthy, Manuel Medina Ortega, Zita Pleštinská, Heide Rühle, Leopold Józef Rutowicz, Andreas Schwab, József Szájer, Jacques Toubon, Bernadette Vergnaud, Barbara Weiler
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Ieke van den Burg, , Jean-Claude Fruteau, Joel Hasse Ferreira, Othmar Karas, Guntars Krasts, Cecilia Malmström, Maria Matsouka, Joseph Muscat
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Jean Louis Cottigny, Věra Flasarová, Jaroslav Zvěřina
Drugi poslanci (člen 183.3)	Elisabeth Schroedter
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku)

POSTOPEK

Naslov

Uporaba Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev

Št. postopka

2006/2038(INI)

Pristojni odbor   Datum razglasitve dovoljenja na zasedanju

EMPL 16.2.2006

Odbori, zaprošeni za mnenje   Datum razglasitve na zasedanju

IMCO 16.2.2006

Odbori, ki niso dali mnenja   Datum sklepa

Okrepljeno sodelovanje   Datum razglasitve na zasedanju

Poročevalec/-ka   Datum imenovanja

Elisabeth Schroedter 27.10.2005

Nadomeščeni/-a poročevalec/-ka

Obravnava v odboru

25.1.2006

21.2.2006

20.4.2006

3.5.2006

22.6.2006

10.7.2006

Datum sprejetja

13.9.2006

Izid končnega glasovanja

+ - 0

28 13 1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Jan Andersson, Jean-Luc Bennahmias, Iles Braghetto, Philip Bushill-Matthews, Milan Cabrnoch, Alejandro Cercas, Ole Christensen, Derek Roland Clark, Luigi Cocilovo, Proinsias De Rossa, Harald Ettl, Richard Falbr, Carlo Fatuzzo, Ilda Figueiredo, Roger Helmer, Stephen Hughes, Karin Jöns, Jan Jerzy Kułakowski, Jean Lambert, Raymond Langendries, Bernard Lehideux, Elizabeth Lynne, Mary Lou McDonald, Thomas Mann, Mario Mantovani, Jan Tadeusz Masiel, Ana Mato Adrover, Maria Matsouka, Ria Oomen-Ruijten, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Pier Antonio Panzeri, Jacek Protasiewicz, José Albino Silva Peneda, Jean Spautz, Anne Van Lancker, Gabriele Zimmer

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Udo Bullmann, Françoise Castex, Richard Howitt, Dimitrios Papadimoulis, Elisabeth Schroedter, Gabriele Stauner, Patrizia Toia, Anja Weisgerber

Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Datum predložitve

28.9.2006

Pripombe (na voljo samo v enem jeziku)