Postopek : 2006/2204(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A6-0325/2006

Predložena besedila :

A6-0325/2006

Razprave :

PV 31/01/2007 - 24
CRE 31/01/2007 - 24

Glasovanja :

PV 01/02/2007 - 7.12
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P6_TA(2007)0022

POROČILO     
PDF 139kWORD 108k
9.10.2006
PE 376.350v01-00 A6-0325/2006

o odnosih EU s pacifiškimi otoki - Strategija za okrepljeno partnerstvo

(2006/2204(INI))

Odbor za razvoj

Poročevalec: Nirj Deva

NAPAKE/DODATKI
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 OBRAZLOŽITEV
 POSTOPEK

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o odnosih EU s pacifiškimi otoki - Strategija za okrepljeno partnerstvo

(2006/0000(INI))

Evropski parlament,

–    ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru z dne 29. maja 2006 z naslovom "Odnosi EU s pacifiškimi otoki – Strategija za okrepljeno partnerstvo" (KOM(2006)0248),

–    ob upoštevanju sklepov Sveta o strategiji EU za Pacifik, ki jo je sprejel Svet za splošne zadeve 17. julija 2006,

–    ob upoštevanju Sporazuma o partnerstvu med skupino afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) ter Evropsko skupnostjo, podpisanega 23. junija 2000 v Cotonouju (sporazum iz Cotonouja)(1),

–    ob upoštevanju člena 89 sporazuma iz Cotonouja, ki predvideva, da se sprejmejo posebne določbe in ukrepi za podporo otoškim državam AKP pri njihovih prizadevanjih za premostitev geografskih težav in drugih preprek, ki ovirajo njihov razvoj, da bi jim omogočili pospešen razvoj,

–    ob upoštevanju poročila projekta tisočletja Združenih narodov: "Naložba v razvoj: praktični načrt za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja",

–    ob upoštevanju skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki se sestajajo v okviru Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije z naslovom "Evropsko soglasje"(2),

–    ob upoštevanju pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči z dne 2. marca 2005, ki so jo sprejeli ministri razvitih držav in držav v razvoju, ki so odgovorni za spodbujanje razvoja, ter vodje večstranskih in dvostranskih razvojnih institucij,

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. marca 2006 o vplivih sporazumov o gospodarskem partnerstvu na razvoj (3),

–    ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–    ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A6-0325/2006),

A.  ob upoštevanju prisotnosti evropskih držav v pacifiški regiji v preteklosti,

B.  ker je večina pacifiških otoških držav postala neodvisna šele pred kratkim,

C.  ker je prisotnost EU v regiji precejšnja zaradi čezmorskih ozemelj, kot so Nova Kaledonija, Francoska Polinezija, Walliški in Futunski otoki (Francija) in otoki Pitcairn (Velika Britanija),

D.  ker si gibanje za neodvisen Pacifik brez jedrskega orožja (NFIP) prizadeva za zaustavitev vseh jedrskih poskusov v regiji in za spoštovanje dostojanstva njenih avtohtonih prebivalcev,

E.   ker je EU velik donor v regiji, katerega celotna dodeljena pomoč od pristopa prvih pacifiških otoških držav h konvenciji iz Loméja leta 1975 presega 1,8 milijarde EUR,

F.   ob upoštevanju dejstva, da je pacifiški načrt sprejelo 16 držav članic foruma pacifiških otokov, ki ima za cilj krepitev regionalnega sodelovanja in vključevanja ter se osredotoča na gospodarsko rast, trajnostni razvoj, dobro upravljanje in varnost preko regionalizma, ter ponuja možnosti za poglobitev odnosov med EU in Pacifikom,

G   ker se pacifiške otoške države soočajo z znatnimi težavami, ki izhajajo iz hitre rasti prebivalstva, pomanjkanja kvalificirane delovne sile, nizke gospodarske rasti, etičnih napetosti, socialno-ekonomskih neenakosti, neuspelega upravljanja ter vpliva svetovnih trgovinskih trendov, kar povzroča skrb, da se bosta v prihodnje v regiji povišali stopnja revščine in nestanovitnost,

H.  ker pacifiška regija razpolaga z bogatimi naravnimi viri, vendar ima zelo zapletene sisteme zemljiške posesti, ki lahko v nekaterih primerih ovirajo razvoj,

I.    ker so pacifiške države AKP popolne demokracije, razen Tonge, ki je ustavna monarhija,

1.  pozdravlja pobudo Komisije, da oblikuje prvo strategijo EU za Pacifik po tridesetih letih sodelovanja od podpisa prve konvencije iz Loméja leta 1975 in sporazuma iz Cotonouja junija 2000;

2.  poudarja, da ima EU kot glavni donor v regiji možnost oblikovati strategijo, ki bo podprla pacifiške otoške države pri doseganju razvojnih ciljev novega tisočletja;

3.  poudarja dejstvo, da je regija heterogena in zato poziva, naj bo strategija Komisije prožna, da se zagotovi, da se razvojna pomoč porazdeli v skladu z nacionalnimi in regionalnimi prednostnimi nalogami, ter se doseže maksimalno korist tako za bolj kot za manj razvite pacifiške države;

4.  podpira stališče Komisije, ki meni, da je potreben okrepljen politični dialog s forumom pacifiških otokov, katerega vodje so sprejeli nov sporazum, ki opredeljuje forum kot medvladno organizacijo, ki jo ureja mednarodno pravo; hkrati poudarja, da mora vsaka okrepitev dialoga na regionalni ravni obravnavati potrebe najrevnejših držav v regiji;

5.   poudarja, da mora vsaka strategija primerno obravnavati razvojne potrebe vseh pacifiških otoških držav, zlasti najrevnejših, in jih podpirati pri prizadevanjih za doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja;

6.   priznava, da je Pacifik bogat z naravnimi viri, zlasti z ribami, rudami in gozdovi, ter da sta v številnih državah v regiji kmetijstvo in turizem glavna gospodarska stebra; zato poudarja, da mora biti ekološko in gospodarsko trajnostni razvoj v središču vsake strategije, ki se nanaša na te ključne sektorje; poudarja, da mora izkoriščanje naravnih virov prispevati k ustvarjanju dohodka za vse prebivalce pacifiških otoških držav in zlasti prispevati k zmanjšanju revščine;

7.   poudarja pomen dobrega upravljanja na področju ribolova, tako da se prepreči prelov in uničujoče ribiške tehnike ter nevarnosti za okolje, ki lahko uničijo življenje v morju, zlasti v primeru ribolova tunov, ker ima Pacifik eno najbogatejših ribolovnih območij na svetu;

8.   odobrava regionalni pristop, ki ga imajo pacifiške otoške države do upravljanja ribolova tunov v regiji, in spodbuja EU, da kakršne koli sporazume o ribolovu tunov sklene s celotno regijo in ne s posameznimi državami;

9.   priznava, da je pomembno uvesti pristojbine za dovoljenja za ribolov tuna na velike razdalje v izključnih gospodarskih conah držav v regiji, ki predstavlja glavni vir dohodka za pacifiške otoške države, zlasti za države z najnižjim dohodkom, kot so Kiribati, Maršalovi otoki, Mikronezija in Tuvalu; vendar je zaskrbljen nad majhno količino ulova, ki je dejansko predelana znotraj izključnih gospodarskih con ter nad posledično izgubo zaslužka;

10. pozdravlja predlog Komisije za okrepitev prizadevanj za spodbujanje trajnostnega upravljanja ribištva s podporo sistema regije za spremljanje, kontrolo in nadzor in s krepitvijo zmogljivosti regije za boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in neurejenemu ribolovu;

11. priporoča, da razvitejše pacifiške otoške države nadaljujejo z razvojem lokalne predelovalne industrije in tako ustvarijo več delovnih mest ter preučijo možnosti ugodnih posojil Evropske investicijske banke majhnim in srednjim podjetjem z lokalnim lastništvom na pacifiških otokih, da bi povečale proizvodne zmogljivosti in s tem prihodke regije; pozdravlja oceno virov rib in ribolovnih zmogljivosti, ki jo je izvedla Agencija za ribištvo Pacifiškega foruma, in poziva k razširitvi nacionalnih flot tam, kjer je cilj povečati zmogljivost;

12. poziva Komisijo, da opravi presojo okoljskega in socialnega vpliva nezakonite in obsežne industrijske sečnje in z njo povezane trgovine v pacifiških državah;

13. poziva Komisijo, naj se osredotoči na hitro izvajanje Konvencije o biološki raznolikosti in z njo povezanih sporazumov, zlasti programa dela na zaščitenih območjih, ki je učinkovito orodje za preprečevanje nadaljnjega uničevanja ali degradacije gozdnih in morskih ekosistemov v pacifiški regiji;

14. poziva Komisijo, naj poveča podporo za ekološko in socialno odgovorno upravljanje gozdov in za izvajanje zanesljivih sistemov, ki lahko zagotovijo verodostojno jamstvo evropskim potrošnikom, da so lesni proizvodi, ki so v prodaji na evropskem trgu, narejeni iz lesa, ki prihaja iz trajnostnih virov; poudarja, da je pomembno opustiti čezmerno obsežno industrijsko sečnjo v prid projektov ekološkega gozdarstva, da bi ustvarili dohodke za lokalne skupnosti in prispevali k zmanjšanju revščine;

15. podpira konvencijo o ohranjanju in upravljanju izrazito selitvenih staležev rib v zahodnem in srednjem Pacifiku, ki je bila podpisana septembra 2000 in ima za namen doseganje dolgoročnega trajnostnega ribolova tunov, kot znak sodelovanja med pacifiškimi otoškimi državami in državami, ki ribarijo na odprtem morju;

16. poudarja, da je potrebno občutno večje vlaganje v upravljanje rudnih nahajališč, ki so bistven vir zunanje izmenjave tako za bolj kot manj razvite pacifiške otoške države, da bi tako preprečili prezgodnje izčrpanje virov, kot se je zgodilo v Nauru po petdesetih letih stalnega izkopavanja fosfata;

17. poziva Komisijo, da v sodelovanju s pacifiškimi otoškimi državami zagotovi, da se v objavljenih letnih finančnih poročilih popolnoma razkrije vse davke in dajatve, ki jih naftne, rudarske in plinske družbe v regiji plačujejo različnim vladam;

18. poudarja gospodarski pomen, ki ga ima turizem v regiji, saj je eden izmed glavnih adutov pacifiških otokov njihovo idilično okolje; poudarja, da mora vsako spodbujanje turizma v regiji težiti k povečanemu lokalnemu lastništvu turističnih storitev, da se zagotovi trajnost turističnega sektorja in se, kolikor je možno, poveča koristi za lokalno gospodarstvo;

19. priznava koristi, ki jih ima ustanavljanje nizko-cenovnih letalskih družb, ki svoje storitve opravljajo v regiji, za gospodarstvo pacifiških otokov, ter poziva, da se omejitve v politiki "odprtega neba" odpravijo in se zračni promet razvije racionalno, tako da bodo emisije in drugi okoljski vplivi povečanega zračnega prometa čim manjši;

20. poudarja, da v večini primerov samo bogatejše države z bolj razvito infrastrukturo ter bolj pogostimi letalskimi povezavami vsako leto privabijo visoko število turistov; poudarja, da se mora v teh primerih razvojna pomoč še naprej uporabljati za financiranje infrastrukture in za spodbujanje trajnostnega turizma;

21. poziva Komisijo, naj v projektih, izvedenih v okviru desetega Evropskega razvojnega sklada, poudari podporo za sisteme izobraževanja in tehničnega usposabljanja držav v regijah, katerih razvoj zavirajo pomanjkljivosti na tem področju;

22. priznava pomen kmetijstva kot primarnega vira dohodka, vključno z dobičkom, ki izhaja iz izvoza, in kot instrumenta za samooskrbo in zaposlovanje v regiji;

23. poudarja, da globalizacija, skupaj z izgubo prednostnega dostopa do trga EU, že ima velik gospodarski vpliv na regijo, zlasti na Fidži;

24. poudarja, da je treba v manj razvitih državah, katerih preživetje je odvisno predvsem od samozadostnega kmetijstva, začeti postopen prehod iz osnovnih kmetijskih pridelkov na pridelke, ki so namenjeni prodaji, da bi tako imeli na razpolago več kmetijskih pridelkov za izvoz, ter preučiti upravičenost ustanavljanja storitev predelovanja in pakiranja prehrambenih izdelkov;

25. poudarja, da je kvalificirana delovna sila pomemben predpogoj za gospodarsko rast pacifiških držav in zato poziva Komisijo, naj podpira nacionalne politične okvire, katerih cilj je zagotoviti infrastrukture za poklicno usposabljanje in druga prilagojena usposabljanja za podporo lokalnim industrijam pacifiških držav;

26. poudarja pomen medregionalne trgovine z EU, vključno trgovine, ki se izvaja v okviru regionalnih trgovinskih sporazumov, kot so trgovinski sporazumi pacifiških otoških držav (PICTA), predlog pacifiškega sporazuma za tesnejše gospodarske odnose (PACER) in gospodarski partnerski sporazum (EPA), ki predstavljajo instrumente za povečano gospodarsko blaginjo v regiji;

27. ob upoštevanju stroškov vodenja in upravljanja takih trgovinskih sporazumov, vključno z izvajanjem pacifiške strategije s strani pacifiških otoških držav in regionalnih organizacij, kot je sekretariat Pacifiškega foruma, poziva Komisijo, naj zagotovi ustrezno finančno in tehnično pomoč za pravočasno in učinkovito izvajanje takih sporazumov;

28. podpira oceno Komisije o pomenu ključnih akterjev v regiji, kot so Avstralija, Nova Zelandija, ZDA in Japonska, glede na to, da so za Pacifik pomembni donorji in trgovinski partnerji, ter da se bodo dvostranski odnosi med EU in temi državami še izboljšali s povečanim sodelovanjem na področju Pacifika;

29. podpira oceno Komisije, po kateri naj bi tesnejše usklajevanje dodeljevanja pomoči drugih partnerjev v regiji, kot sta Avstralija in Nova Zelandija, povečalo učinkovitost deljenja pomoči;

30. poudarja dejstvo, da ima pacifiška regija geopolitični pomen ter izraža zaskrbljenost, da lahko meddržavno rivalstvo pospeši nizko kakovost, s politiko pogojene pomoči, kar bo škodilo dolgoročnemu razvoju, trajnostnim virom in dobremu upravljanju;

31. poziva Komisijo, naj prizna, da so sistemi zemljiške posesti, zlasti na Papui Novi Gvineji, Salomonovih otokih, Vanuatu in Novi Kaledoniji (francosko čezmorsko ozemlje) zelo zapleteni in resnično ovirajo razvoj; zato poziva Komisijo, naj podpre nacionalne pobude za zemljiško reformo, ki so jih prevzele tiste države in tisto ozemlje;

32. poziva Komisijo, naj začne z ukrepi za reševanje hitrega širjenja HIV/aidsa v regiji, ki se še posebno hitro širi na Papui Novi Gvineji;

33. opozarja na štiri države v regiji (Papua Nova Gvineja, Salomonovi otoki, Vanuatu in Vzhodni Timor), ki jih pesti malarija; poziva Komisijo, da razvije programe za reševanje te težave, ter da zagotovi primerno zaščito pred malarijo, na primer, da prizadetim državam dostavi zaščitne mreže za postelje;

34. poudarja, da je za zagotovitev učinkovite delitve pomoči, ključnega pomena spodbujanje dobrega upravljanja v vsej pacifiški regiji, da se tako prepreči korupcija, ki je glavna ovira za doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja, in da se doseže trajnostni razvoj; poudarja, da je treba vzpostaviti nacionalne institucije ter pregledne in učinkovite postopke, da razvojna pomoč lahko doseže prave prejemnike v regiji;

35. se strinja s stališčem Komisije, da imajo lahko politična negotovost in spori uničujoči učinek na gospodarski razvoj regije, zlasti kar se tiče izgube dohodkov iz turizma ter uničenje gospodarske infrastrukture;

36. poudarja, da se mora okrepljeno partnerstvo med Evropsko unijo in pacifiškimi otoškimi državami odražati v povečani podpori parlamentom zadevnih držav članic, z namenom okrepiti njihovo zmogljivost in njihovo vlogo pri podpiranju regionalne politične stabilnosti;

37. opozarja na izpostavljenost pacifiških otoških držav naravnim nesrečam in na uničujoče učinke, ki jih le-te lahko imajo na njihova gospodarstva; se strinja z zahtevo Komisije po oblikovanju regionalnega programa za pripravljenost na nesreče;

38. podpira stališče Komisije, da imajo pacifiške otoške države velik pomen pri reševanju podnebnih sprememb, glede na potencialni učinek, ki ga ima na regijo višanje gladine morje; je seznanjen z okvirjem pacifiških otokov za dejavnosti povezane s podnebnimi spremembami 2006–2015, ki predstavlja regionalni mehanizem za podporo odzivom na podnebne spremembe, ter poziva k okrepitvi dialoga med EU in pacifiško regijo, da bi se tako spoprijeli s problematiko podnebnih sprememb in z njo povezanimi vprašanji;

39. opozarja na razmere v Vzhodnem Timorju, ki ga je v maju in juniju 2006 pretreslo nasilje, in upa, da bo Komisija, v tesnem sodelovanju z mednarodno skupnostjo, pomagala oblastem Vzhodnega Timorja pri reševanju težav, ki so povzročile krizo, vključno s potrebo po politični stabilnosti, zmanjševanju revščine, socialnem razvoju in spravi med različnimi družbenimi skupinami;

40. pozdravlja sklepe Sveta o strategiji EU za Pacifik z dne 17. julija 2006 in njihov poudarek na izkoreninjenju revščine, doseganju razvojnih ciljev novega tisočletja, razvoju človeških virov in vprašanjih s področja zdravja; vendar obžaluje, da je Svet sprejel sklepe, ne da bi počakal na stališče Evropskega parlamenta.

41. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic EU ter vladam in parlamentom pacifiških otoških držav.

(1)

Sporazum o partnerstvu med skupino afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami, podpisan 23. junija 2000 v Cotonouju (UL L 317, 15.12.2000, str. 3).

(2)

UL C 46, 24.2.2006, str. 1.

(3)

Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0113.


OBRAZLOŽITEV

Strategija Komisije za leto 2006 bo v več kot 30 letih odnosov EU-Pacifik prva formalna strategija, namenjena krepitvi političnega dialoga, večjemu poudarku na razvojnem sodelovanju in povečanju učinkovitosti dostave pomoči.

Zgodovinsko gledano je imela Evropa v pacifiški regiji velik vpliv prek kolonialne vladavine in kulturnih vezi, v zadnjem času pa prek konvencije iz Lomeja in sporazuma iz Cotonouja, ki politično ter prek razvojnega sodelovanja in trgovine povezuje EU z državami AKP.

Pacifiška regija postaja gospodarsko in politično čedalje bolj dinamična in se prilagaja povečanju moči Kitajske. Veliko pacifiških otokov je bogatih z naravnimi viri, bodisi rudami bodisi ribami, medtem ko so drugi svoje idilično okolje izkoristili za povečanje devizne menjave prek turizma.

Pacifik pokriva 35 % površine planeta. Položaj pacifiških otokov, ki spadajo med države AKP, ter čezmorskih ozemelj Francije in Združenega kraljestva regiji sicer prinaša ogromno koristi prek ribištva in turizma, vendar za seboj pušča tudi negativne posledice, saj so te države in teritoriji za vedno zaznamovani s "prekletstvom oddaljenosti". V tej regiji je Papua Nova Gvineja od Samoe oddaljena 4500 km, od Francoske Polinezije pa 8000 km. Napredek na področju telekomunikacij, zračnega prometa in infrastrukture je v določeni meri pripomogel k ublažitvi teh problemov.

Pacifiške otoke ogrožajo huda neurja in veliko jih leži na poteh močnih ciklonov. V državah, kot je Papua Nova Gvineja, so cunamiji in vulkanski izbruhi zelo pogosti ter lahko pogubno vplivajo za razvoj.

Veliko otokov je politično nestabilnih, kar dokazujejo vojaški udari na Fidžiju, konflikt na Papui Novi Gvineji, trenutno pa nemiri na Vzhodnem Timorju. Skrb zbuja dejstvo, da se je v regiji sedaj začel širiti HIV/aids.

Glede na to, da so pacifiški otoki države v razvoju in da EU regiji zagotavlja približno eno četrtino razvojne pomoči, je nujno potrebna usklajena politika za odnose s pacifiškimi otoškimi državami. Tako kot večji donorji ima EU priložnost, da oblikuje strategijo, ki bo pacifiške otoke podpirala pri doseganju razvojnih ciljev novega tisočletja do leta 2015.

Trajnostni razvoj ključnih sektorjev:

Pacifiška regija je bogata z naravnimi viri, zlasti z ribami, rudami in gozdovi, medtem ko sta kmetijstvo in turizem v številnih pacifiških otoških državah nujno potrebna za gospodarsko rast. Ob skrbnem upravljanju lahko ti sektorji regiji prinesejo dolgoročno trajnostno rast. Zato je nujno, da vsaka strategija za to regijo spodbuja ekološko in gospodarsko trajnostni razvoj teh ključnih sektorjev in zagotovi, da bo izraba naravnih virov koristila celotnemu prebivalstvu pacifiških otoških držav.

Pri snovanju strategije za to regijo je treba priznati, da se pacifiške otoške države kljub temu, da vse sodijo med države v razvoju, med seboj razlikujejo tako z gospodarskega kot političnega vidika.

Za številne pacifiške otoke so kmetijski proizvodi glavni izvozni artikli na mednarodne trge, kamor dobavljajo proizvode kot je sladkor, kopra, banane, kokos in palmovo olje. Na drugih, pogosto najmanjših in najbolj samotnih otokih, pa vsa kmetijska dejavnost v glavnem poteka v obliki samooskrbe, ki tem revnejšim otokom zagotavlja hrano, zaposlitev in dohodek.

Razlike med omenjenimi pacifiškimi otoki obstajajo tudi glede rudnih nahajališč. Nekateri so s slabim upravljanjem dejansko izčrpali svoje vire in so sedaj odvisni zgolj od uvoza, medtem ko je drugim, ki so jih prizadeli konflikti, z uspešnim izkoriščanjem visokih cen blaga uspelo spremeniti svojo gospodarsko usodo.

Eden glavnih izzivov, s katerimi se srečuje ta regija, je trajnostno upravljanje ribolovnih virov. Pacifik je bogat zlasti s tunom, saj ulov v izključnih ekonomskih conah pacifiških otoških držav predstavlja tretjino svetovnega ulova, čigar vrednost znaša 2 milijardi evrov. Večino tuna se ujame z ribolovom na odprtem morju, zaradi česar so flote dolžne plačevati pristojbine za dovoljenje za ribolov v izključnih ekonomskih conah, kar za številne otoke predstavlja glavni vir dohodka. Papua Nova Gvineja, Fidži, Salomonovi otoki, Samoa, Francoska Polinezija in Kiribati so dohodek od pristojbin za dovoljenja uporabile za ustanovitev lokalnih predelovalnih obratov in nacionalnih flot. Vendar pa je po ocenah v coni dejansko predelana le ena petina ulova tuna.

Zdi se, da turizem daje prednost bolj razvitim otokom, tistim z ugodnejšim geografskim položajem in z razvito infrastrukturo – veliko otokov sicer ponuja skrivne kotičke, vendar jih le omejeno število dejansko omogoča pristanek potniških reaktivnih letal. Do drastičnega upada števila turistov so privedle tudi nedavne politične napetosti in konflikti na teh otokih, kar kaže na potrebo po demokraciji in dobrem upravljanju v regiji za zagotovitev trajnosti tega ključnega sektorja.

Glede na razlike, ki obstajajo med pacifiškimi otoškimi državami, mora biti vsaka strategija za to regijo dovolj prožna, da se zagotovi, da se razvojna pomoč porazdeli v skladu z nacionalnimi in regionalnimi prednostnimi nalogami in se s tem doseže maksimalni učinek tako za bolj kot za manj razvite države. Okrepljen dialog s pacifiškimi otoki in tesnejše usklajevanje s partnerji v regiji lahko za povečevanje učinkovitosti deljenja pomoči pomenita zgolj prednost.


POSTOPEK

Naslov

Odnosi EU s pacifiškimi otoki - Strategija za okrepljeno partnerstvo

Št. postopka

2006/2204(INI)

Pristojni odbor
  Datum razglasitve dovoljenja na zasedanju

DEVE
7.9.2006

Odbori, zaprošeni za mnenje
  Datum razglasitve na zasedanju

PECH
7.9.2006

ITRE
7.9.2006

ENVI
7.9.2006

INTA
7.9.2006

 

Odbori, ki niso dali mnenja
  Datum sklepa

PECH

ITRE
12.9.2006

ENVI
6.9.2006

INTA
11.9.2006

 

Okrepljeno sodelovanje
  Datum razglasitve na zasedanju

 

 

 

 

 

Poročevalec/-ka
  Datum imenovanja

Nirj Deva
21.3.2006

 

Nadomeščeni/-a poročevalec/-ka

 

 

Obravnava v odboru

10.7.2006

 

28.8.2006

 

 

 

Datum sprejetja

3.10.2006

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

25

0

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Margrete Auken, Alessandro Battilocchio, Margrietus van den Berg, Danutė Budreikaitė, Marie-Arlette Carlotti, Thierry Cornillet, Nirj Deva, Alexandra Dobolyi, Michael Gahler, Filip Andrzej Kaczmarek, Glenys Kinnock, Maria Martens, Gay Mitchell, Luisa Morgantini, José Javier Pomés Ruiz, Horst Posdorf, Frithjof Schmidt, Jürgen Schröder, Anna Záborská, Mauro Zani.

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Milan Gaľa, Manolis Mavrommatis, Anne Van Lancker, Anders Wijkman, Gabriele Zimmer.

Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

 

Datum predložitve

9.10.2006

Pripombe (na voljo samo v enem jeziku)

...

Pravno obvestilo - Varstvo osebnih podatkov