POROČILO s priporočili Komisiji o dedovanju in oporokah
16.10.2006 - (2005/2148(INI))
Odbor za pravne zadeve
Poročevalec: Giuseppe Gargani
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
s priporočili Komisiji o dedovanju in oporokah
Evropski parlament,
– ob upoštevanju zelene knjige - Dedovanje in oporoke, ki jo je predložila Komisija 1. marca 2005 (KOM(2005)0065) in njene priloge (SEC(2005)0270);
– ob upoštevanju mnenja evropskega ekonomsko-socialnega odbora s 26. oktobra 2005[1];
– ob upoštevanju člena 192(2) Pogodbe ES,
– ob upoštevanju člena 39 in 45 svojega poslovnika,
– ob upoštevanju mnenja Odbora za pravne zadeve (A6-0359/2006),
A. ker po študiji, ki jo je leta 2002 opravil Deutsches Notarinstitut po naročilu Evropske komisije, na ozemlju Evropske unije vsako leto nastopi med 50.000 in 100.000 dedovanj, ki imajo mednarodne sestavine,
B. ker se bo to število povečalo kot posledica nedavne priključitve desetih novih držav Evropski uniji ter v pričakovanju prihodnjih širitev,
C. ker se trenutno sistemi mednarodnega zasebnega prava in materialnega prava držav članic na področju dedovanja in oporok zelo razlikujejo,
D. ker te razlike, ko upravičencem povzročajo težave in stroške zato, da stopijo v posest zapuščine, lahko predstavljajo oviro pri svobodi gibanja in ustanavljanja iz členov 39 in 43 Pogodbe ES, kot tudi pri uživanju lastninske pravice, ki je splošno načelo prava Skupnosti,
E. ker je dana možnost, da se izdela instrument prava Skupnosti glede mednarodnega zasebnega prava na področju dedovanja in oporok, kot so že nakazovali dunajski akcijski načrt iz leta 1998[2], program ukrepov za izvajanje načela vzajemnega priznavanja sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki sta ga Svet in Evropska komisija sprejela leta 2000[3], haaški program o krepitvi svobode, varnosti in pravičnosti pod okriljem Evropske unije s 4. novembra 2004 in akcijski načrt Sveta in Komisije o uveljavitvi haaškega programa o krepitvi svobode, varnosti in pravičnosti v Evropski uniji[4],
F. ker so zakonodajne pobude na področju dedovanja in oporok skladne s cilji prava Skupnosti, ki prepoveduje diskriminacijo glede na narodnost in teži k spodbujanju družbenega povezovanja vseh posameznikov, katerih glavno interesno in življenjsko središče je v eni izmed držav članic, ne glede na njihovo narodnost,
G. ker je harmonizacija materialnega dednega in oporočnega prava držav članic zunaj pristojnosti Evropske skupnosti, medtem ko je v njeni pristojnosti, skladno s členom 65(b) Pogodbe o ES, sprejetje ukrepov, katerih namen je "spodbujanje skladnosti predpisov, ki se uporabljajo v državah članicah glede kolizije zakonov in sporov o pristojnosti",
H. ker je treba na podlagi člena 67(5)(2) Pogodbe o ES akt Skupnosti na področju dedovanja in oporok sprejeti v skladu s postopkom iz člena 251 pogodbe,
I. ker na področju oporočnega dedovanja ni možno spregledati nekaterih temeljnih načel javnega reda, ki omejujejo oporočno svobodo za zaščito oporočnikove družine ali drugih upravičencev,
1. poziva Komisijo, naj Parlamentu v letu 2007 predloži zakonodajni predlog na podlagi členov 65(b) in 67(5)(2) Pogodbe o ES na področju dedovanja in oporok, ta predlog pa bo potrebno obravnavati v medinstitucionalni razpravi in skladno s priloženimi podrobnimi priporočili;
2. poziva Komisijo, naj v okviru posvetovanj o programu financiranja na področju civilnega pravosodja za obdobje 2007-2013 objavi poziv za predstavitev predlogov za informacijsko kampanjo o čezmejnem dedovanju in oporokah, ki bo namenjena pravnikom, ki so dejavni na tem področju;
3. poziva Komisijo, naj v okviru programa financiranja na področju civilnega pravosodja za obdobje 2007-2013 kot prednostno nalogo navede vzpostavitev mreže pravnikov s področja civilnega prava, da se ustvari zaupanje in vzajemno razumevanje med strokovnjaki s tega področja, da se spodbudi izmenjavo informacij in da se razvijejo najboljše prakse;
4. ugotavlja, da so priporočila, ki sledijo, v skladu z načelom subsidiarnosti in s temeljnimi pravicami državljanov;
5. meni, da predlog ne bo imel finančnih posledic za proračun Skupnosti;
6. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter parlamentom in vladam držav članic.
PRILOGA K PREDLOGU RESOLUCIJE
PODROBNA PRIPOROČILA O VSEBINI ZAHTEVANEGA PREDLOGA
Priporočilo 1 (o obliki in minimalni vsebini bodočega instrumenta)
Evropski parlament meni, da bi moral bodoči zakonodajni dokument akt skušati celovito urediti dedovanje v mednarodnem zasebnem pravu in hkrati:
- uskladiti določbe o pristojnosti, pravu, ki se uporabi ("kolizijske norme") in priznavanje ter izvrševanje sodb in javnih listin, izdanih v tujini, z izjemo materialnega in procesnega prava držav članic;
- uvesti "evropsko potrdilo o dedovanju".
Priporočilo 2 (o merilih za določanje pristojnosti in objektivnih naveznih okoliščin)
Evropski parlament meni, da bi moral bodoči zakonodajni akt načeloma zagotoviti, da "forum" in "ius" sovpadata, ter tako zagotoviti, da se tuje pravo lažje uporabi.
Zato se Evropski parlament nagiba k temu, da da prednost običajnemu prebivališču pokojnika v času smrti kot merilu za določitev tako glavne pristojnosti kot tudi navezne okoliščine.
Priporočilo 3 (o svobodi, ki jo je treba priznati volji posameznika)
Evropski parlament meni, da bo moral bodoči zakonodajni akt dovoljevati avtonomijo volje, predvsem tako, da bo dovoljeval:
- da stranke postopka pod določenimi pogoji izbirajo pristojno sodišče, po vzorcu tega, kar določata člena 23 in 24 uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z 22. decembra 2000 o sodni pristojnosti, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah[1],
- zapustniku, da izbere, ali naj dedovanje po njej ureja njeno nacionalno pravo ali pravo običajnega prebivališča v trenutku izbire; ta izbira bi morala biti navedena v izjavi, ki bi imela obliko oporočnega določila.
Priporočilo 4 (o pravu, ki se uporabi za obliko oporok)
Evropski parlament meni, da bi moral bodoči zakonodajni akt imeti posebne določbe, ki zadevajo pravo, ki naj se uporabi za obliko oporočnih določil - ki naj bodo veljavne, če veljajo po pravu države, v kateri jih je oporočitelj sestavil, ali po pravu države, v kateri je imel oporočitelj običajno prebivališče v času sestave oporoke ali v trenutku smrti, ali po pravu ene izmed držav, katerih državljanstvo je imel oporočitelj, ko je sestavil oporoko ali ko je umrl.
Priporočilo 5 (o pravu, ki se uporabi za dedne pogodbe)
Evropski parlament meni, da bi moral bodoči zakonodajni akt vsebovati posebne določbe o pravu, ki se uporabi za dedne pogodbe, ki bi jih moralo urejati:
a) za primere individualnega dedovanja, pravo države, v kateri ima oseba običajno prebivališče v trenutku sklenitve pogodbe;
a) za primere dedovanja po večjem številu ljudi, pravo vsake države, v kateri ima vsaka oseba običajno prebivališče v trenutku sklenitve pogodbe.
Bodoči zakonodajni akt bi moral, kar zadeva dedne pogodbe, dopuščati nekoliko svobode, ter strankam dovoliti, da se z izrecno izjavo sporazumejo o tem, da se za dedno pogodbo uporabi pravo države, v kateri ima ena ali več vpletenih oseb običajno prebivališče v času sklenitve pogodbe ali pravo države, katere državljan je ta oseba.
Priporočilo 6 (o splošnih vprašanjih o pravu, ki se uporabi)
Evropski parlament meni, da bi se moral bodoči zakonodajni akt ukvarjati tudi s splošnimi vprašanji o pravu, ki se uporabi.
Evropski parlament zlasti meni, da:
- pravo, ki bo določeno v bodočem zakonodajnem aktu bi moralo biti primerno, da zajema ves postopek dedovanja, od začetka postopka do prenosa dediščine na upravičence, ne glede na naravo premoženja in kraj, kjer se premoženje nahaja;
- predvideni instrument bi moral učinkovati erga omnes, torej tudi, če je pravo, ki naj se uporabi, pravo kakšne tretje države;
- za usklajevanje sistema Skupnosti o kolizijskih normah, ki urejajo dedovanje, s sistemom tretjih držav, bi morala predvidena ureditev določati posebna pravila za zavračanje, ki bi določala, da ko je pravo, ki se uporabi za dedovanje, pravo tretje države, kolizijska pravila te države pa odkazujejo na pravo države članice ali pravo kake tretje države, ki bi lahko, skladno s sistemom mednarodnega zasebnega prava, v zadevnem primeru uporabila svoje pravo, se uporabi pravo te druge države članice ali, če je primerno, tretje države;
- bodoči zakonodajni akt bi moral pojasniti načine in sredstva, s pomočjo katerih organi, ki morajo uporabiti tuje pravo, ugotovijo njegovo vsebino, ter ukrepe v primeru, da te vsebine ni mogoče ugotoviti;
- bodoči zakonodajni akt bi moral kot pravo, ki se uporabi za rešitev predhodnega vprašanja, določiti pravo, na katerega odkazujejo ustrezni kolizijski predpisi o dedovanju; ob tem bi moralo biti jasno, da je mogoče rešitev takega predhodnega vprašanja uporabiti le v postopku, v katerem se to vprašanje pojavi;
- bodoči zakonodajni akt bi moral določati, da je mogoče izključiti uporabo nekaterih določb prava, ki se uporabi, če bi taka uporaba sprožila učinek, ki nasprotuje javnemu redu države sodišča;
- bodoči zakonodajni akt bi moral določati, da v primerih, ko ima država dva ali več pravnih sistemov ali sklopov predpisov, ki zadevajo dedovanje in oporoke, ki veljajo v različnih ozemeljskih enotah, je treba za namene ugotavljanja prava, ki se uporabi za dedovanje, vsako od teh enot obravnavati kot državo. Bodoči zakonodajni akt bi moral, kar zadeva take države, nadalje določati, da:
a) vsako sklicevanje na običajno prebivališče v teh državah je treba razumeti kot sklicevanje na običajno prebivališče v ozemeljski enoti;
b) vsako sklicevanje na državljanstvo je treba razumeti kot sklicevanje na ozemeljsko enoto, na katero odkazuje pravo te države. Ob odsotnosti takih določb je treba sklicevanje razumeti kot sklicevanje na pravni sistem, s katerim je imela zadevna oseba najtesnejšo zvezo.
Priporočilo 7 (o "evropskem potrdilu o dedovanju")
Evropski parlament meni, da mora bodoči instrument stremeti k poenostavitvi postopkov, ki jim morajo dediči in volilojemalci slediti, da stopijo v posest premoženja, ki sestavlja zapuščino, predvsem s pomočjo:
- načrtovanja določb mednarodnega zasebnega prava, ki bodo zagotavljala učinkovito usklajevanje pravnih ureditev na področju upravljanja, izplačila in prenosa zapuščine, kot tudi ugotavljanja istovetnosti dedičev, z določbami, ki bodo predpisovale: da morajo biti ti vidiki dedovanja, z izjemami zaradi narave kakšne vrste premoženja ali njegove lokacije, urejeni s pravom, ki se uporabi za dedovanje; da v kolikor to pravo predvideva poseg organa, ki ga določi pravo samo, ali ki se ga določi na njegovi podlagi, je pristojnost tega organa priznana v vseh državah članicah; da, v kolikor je pravo, ki se uporabi za dedovanje, pravo države članice, se pristojnosti takega organa raztezajo na vse premoženje, kjerkoli se nahaja, tudi v primeru, da je ta pristojnost, v skladu s pravom, ki se uporabi za dedovanje, omejena na premično premoženje, razen v kolikor oporočitelj določi drugače; da je mogoče ukrepe s področja delovanja organov, ki jih določa pravo, ki se uporabi za dedovanje, zahtevati od sodišč države članice tistega prava, ki se uporabi za dedovanje ali na ozemlju katere je imel pokojnik svoje običajno prebivališče v trenutku smrti, ali na ozemlju katere se nahaja premoženje, ki sestavlja zapuščino;
- vzpostavitve "evropskega potrdila o dedovanju", ki bo na obvezujoč način (razen v primeru, da se dokaže nasprotno) določilo pravo, ki ga je potrebno uporabiti za dedovanje, upravičence do dediščine, subjekte, ki so zadolženi za njeno upravljanje, njihova pooblastila, in premoženje, ki sestavlja zapuščino, izdaja tega potrdila pa bo zaupana subjektu, ki je po nacionalnem pravu usposobljen, da mu da značaj listine javnega zaupanja.
To potrdilo, ki mora določati pravo, ki se uporabi za dedovanje, bo sestavljeno v skladu s standardnim obrazcem, ki bo vsebovan v bodočem pravnem instrumentu in bo predstavljalo ustrezen naslov, na podlagi katerega bo mogoče vpisati pridobitev podedovanega premoženja v javno knjigo države članice, v kateri se nahaja premoženje, brez poseganja v skladnost z določbami države članice o delovanju javnih knjig in v učinke, ki jih imajo podatki, ki se v njih nahajajo.
Nadalje bi moral bodoči pravni instrument zagotoviti zaščito tretjega, ki bi v dobri veri sklenil pogodbo z osebo, ki je v skladu s potrdilom subjekt, upravičen do razpolaganja s premoženjem, ter tako zaščitil pridobitev premoženja, razen v primeru, ko tretji ve, da podatki iz potrdila niso točni ali ko je pristojni organ že začel postopek za spremembo ali preklic potrdila.
Priporočilo 8 (o "lex rei sitae" in nujnem deležu)
Evropski parlament meni, da bi bodoči pravni instrument moral:
- zagotoviti uskladitev prava, ki se uporabi za dedovanje, s pravom kraja, kjer se premoženje nahaja, tako da se to pravo uporabi zlasti v postopkih za pridobitev premoženja ter vsakega drugega materialnega upravičenja iz dediščine, sprejem ali zavrnitev dediščine in za potrebne formalnosti v zvezi z javnostjo;
- zagotoviti, da pravo, ki se uporabi za dedovanje, ne posega v izvrševanje kakšnega predpisa države, kjer se nahaja kakšno nepremično premoženje, podjetje ali druga posebna vrsta sredstev, in predpisi katere ustvarjajo posebni dednopravni sistem za ta sredstva zaradi ekonomskih, družinskih ali socialnih vidikov;
- zagotovi, da možnost izbire prava ni v nasprotju s temeljnim načelom nujnega deleža, ki je namenjen pokojnikovim najožjim sorodnikom, in ki ga določa pravo, ki bi se ga na podlagi objektivnih okoliščin uporabilo za dedovanje.
Priporočilo 9 (o skladih)
Evropski parlament opozarja, da je v skladu s členom 295 Pogodbe o ES urejanje zasebne lastnine v pristojnosti držav članic in zato predlaga, da so skladi izvzeti iz področja uporabe bodočega zakonodajnega instrumenta. Vseeno pa bo ta instrument moral predvideti, da v primerih, ko je sklad predmet dedovanja, uporaba prava, na katerega bo za dedovanje odkazoval instrument, ne more posegati v uporabo drugega prava za upravljanje sklada, in da, obratno, uporaba nekega prava za upravljanje sklada ne more posegati v uporabo drugega prava, na katerega bo odkazal bodoči zakonodajni instrument, za dedovanje.
Priporočilo 10 (o ukazu za izvršitev)
Evropski parlament svetuje Komisiji, naj zakonodajni akt, ki bo sprejet, pri priznavanju in izvrševanju odločb posnema sistem uredbe (ES) št. 44/2001, ki zahteva ukaz za izvršitev le v primeru, ko je odločbo, ki jo je izdal sodnik v državi članici, treba izvršiti v drugi državi članici na podlagi njenega izvršilnega postopka.
Vseeno pa je treba predvideti, da v kolikor bo ta odločba vpisana v javno knjigo, mora to odločbo, zaradi velikih razlik v različnih državah članicah, spremljati "potrdilo o skladnosti" z javnim redom in prisilnimi predpisi namembne države članice, ki ga bo na podlagi standardnega obrazca izdal lokalni sodni organ.
Priporočilo 11 (o javnih listinah)
Evropski parlament meni, da je primerno enako urediti učinke javnih listin s področja dedovanja, ki bodo morale biti priznane v vseh državah članicah za dokazovanje dejstev in izjav, za katere organ, ki je te listine sestavljal, jamči, da so se odvijali v njegovi prisotnosti, v kolikor to predvideva zakon izvorne države.
V skladu s členom 57 uredbe Sveta (ES) 44/2001 z 22. decembra 2000, bo morala javna listina izpolnjevati vse pogoje za pravno veljavnost, ki jih predpisuje država članica izvora, ne bo pa ji priznana veljavnost, če bo njen učinek neskladen z javnim redom v namembni državi članici.
Poleg tega, bo morala javno listino, v kolikor bo vpisana v javno knjigo, ravno tako kot sodne odločbe, spremljati "potrdilo o skladnosti" z javnim redom in prisilnimi predpisi namembne države članice, ki ga bo na podlagi standardnega obrazca izdal organ, ki bi bil na podlagi prava te države upravičen, da tako listino izda.
Priporočilo 12 (o evropski mreži registrov oporok)
Evropski parlament nazadnje upa, da bo ustvarjena evropska mreža registrov oporok, tudi prek povezovanja že obstoječih nacionalnih registrov, da se poenostavi iskanje in preverjanje poslednjih razpolaganj pokojnika.
- [1] UL L 12, 16.1.2001, str. 1.
OBRAZLOŽITEV
I. Uvod
Po Etude de droit comparé sur les règles de conflits de juridictions et de conflits de lois relatives aux testaments et successions, ki ga je leta 2002 opravil Deutsches Notarinstitut po naročilu Evropske komisije, na ozemlju Evropske unije vsako leto nastopi med 50.000 in 100.000 dedovanj, ki imajo mednarodne sestavine, to število pa se bo povečalo kot posledica nedavne priključitve desetih novih držav Evropski uniji in v pričakovanju prihodnjih širitev.
Uporabnost instrumenta Skupnosti na področju dedovanja izhaja iz tega statističnega podatka, predvsem pa iz potrebe, da se odstrani težave, ki jih imajo upravičenci pri prevzemu dediščine v posest. Te težave so posledica velikih razlik med sistemi mednarodnega zasebnega prava in materialnega prava v državah članicah, ki se kažejo kot ovire pri izvrševanju pravice do prostega gibanja in prostega uživanja lastninske pravice. Nenazadnje je slednja splošno pravno načelo (Sodišče Evropskih skupnosti, zadeva C-368/96, Generics (Združeno Kraljestvo) in drugi, Zbornik 1998, str. I-7967, točka 79 in tam navedena sodna praksa), poleg tega, da je našteta med temeljnimi pravicami v listini iz Nice.
Seveda bi bil najenostavnejši način za rešitev teh težav harmonizacija materialnega dednega prava; ta cilj pa je izjemno težko doseči, predvsem pa ni v pristojnosti Skupnosti.
Člen 65(b) Pogodbe ES Evropski skupnosti priznava pristojnost, da sprejme ukrepe, katerih namen je "spodbujanje skladnosti predpisov, ki se uporabljajo v državah članicah glede kolizije zakonov in sporov o pristojnosti".
II. Stališče poročevalca
Dejansko je možno določiti smernici, katerih se mora zakonodajalec Skupnosti držati na področju dedovanja in oporok:
a) na prvem mestu bo bodoči instrument moral vsebovati enostavna in jasna pravila mednarodnega zasebnega prava, ki bodo upoštevala posebnosti in tradicijo velikih družin pravnih sistemov, ki obstajajo v državah članicah, tako da bo usklajevanje med nacionalnimi pravnimi ureditvami, ki so vključena v določen zapuščinski postopek, potekalo učinkovito;
b) nadalje bo morala predvideti nove in zanesljive instrumente Skupnosti, katerih cilj bo nadaljnja poenostavitev.
S prvega vidika bo bodoči instrument moral predvsem harmonizirati merila za določanje pristojnosti na področju dedovanja.
Med temi mora zagotovo dobiti mesto običajno prebivališče pokojnika v trenutku smrti, ki omogoča, da zaupamo odločanje v dednih sporih sodniku države, kjer je zapustnik živel in na ozemlju katere se običajno nahaja večina premoženja in kjer običajno živijo dediči.
Tej okoliščini, zato da nova pravila ne postanejo prestroga in draga, bi bilo potrebno dodati še alternativno merilo običajnega prebivališča stranke v postopku.
Upoštevati je potrebno namreč primer nemškega državljana, ki se po upokojitvi preseli na jug Španije (kjer preživi zadnje desetljetje svojega življenja) in tam umre, zapusti pa dva otroka, ki prebivata v Nemčiji, in zapuščino, ki jo sestavlja premoženje, ki se nahaja v Nemčiji; v kolikor bi sodno pristojnost določali le na temelju običajnega prebivališča pokojnika v trenutku smrti, bi v takem primeru morali dediči, med katerimi bi medtem nastal spor, sprožiti ustrezen sodni postopek pred španskim sodiščem.
Harmonizacija pravil o sodni pristojnosti ne zadošča, da se doseže poenostavitev pravil mednarodnega dedovanja in da se izognemo pojavu forum shoppinga.
Tak rezultat je namreč možno doseči le, če vsi organi, ki so pristojni zato, da se vključijo v določeno dedovanje, čeprav pripadajo različnim državam članicam, uporabijo isto pravilo materialnega prava. To se pa lahko zgodi le, če se istočasno prične s harmonizacijo kolizijskih norm, torej pravil, ki določajo, katero pravo uporabimo v določenem primeru.
Na mednarodni ravni se je oblikovalo zadostno soglasje o možnosti, da se v enem samem zakonu uredi vse vidike dedovanja od uvedbe zapuščinskega postopka do predaje dediščine, ne glede na naravo in lego premoženja, ki jo sestavlja.
Vaš poročevalec meni, da bi ta zakon moral biti zakon običajnega prebivališča pokojnika v trenutku smrti; tako bo v velikem številu primerov pristojno sodišče sovpadalo s pravom, ki ga je potrebno uporabiti, kar bo spodbudilo hitro in učinkovito rešitev dednopravnih sporov.
Ob tem merilu je treba omogočiti zapustniku tudi, da sam izbere svoje nacionalno pravo ali pravo običajnega prebivališča v trenutku izbire kot tisto, ki naj ureja dedovanje po njem.
Bodoči instrument pa bo moral tudi zagotoviti učinkovitost pravu, ki se bo uporabilo za dedovanje, in uskladiti njegove določbe z določbami zakona, ki velja v kraju, kjer se premoženje nahaja.
Po eni strani je treba izpostaviti, da zakoni nekaterih držav članic (npr. angleški in avstrijski zakon) zaupajo subjektu, ki ga označi sam zakon ali ki ga imenuje kakšen javni organ, nalogo, da izplača in/ali preda dediščino. Dandanes imajo ti subjekti težave pri izvajanju posamičnih upravičenj v državah članicah, kjer se pri dedovanju ne uporablja enak zakon.
Bodoči instrument Skupnosti bo moral izrecno predpisati, da je treba upravičenja teh oseb priznati v vseh državah članicah in jih je možno uveljavljati na vsem premoženju, ki sestavlja zapuščino, ne glede na njegovo naravo ali lego.
Po drugi strani bodoči instrument ne more zanemariti načina urejanja lex rei sitae, za katerega je znano, da je naravni način urejanja postopkov prenosa premoženja.
Da bi se izognili nepotrebnim podvajanjem aktivnosti, bo instrument, ki bo sprejet, moral natančno določati, da je za nakup in uživanje premoženja iz zapuščine, ki leži v državi, ki ni država prava, ki se uporabi za dedovanje, treba slediti določbam zakona lege premoženja zgolj v primeru, če ta zakon zahteva izpolnitev dodatnih formalnosti ali zahtev v primerjavi z zakonom, ki se uporabi za dedovanje.
Na primer, upravljanje in prenos določenega premoženja bo urejala lex rei sitae, ko slednja zahteva za ta namen udeležbo svojih organov, ob tem pa bodo ti organi ali osebe, ki jih bodo slednji imenovali, za določitev dednih pravic uporabili lex successionis.
Prav tako, če je treba uporabiti francosko pravo, za katerega je znano, da pri vsebinskem urejanju uporablja sistem saisine (po katerem dediči pridobijo svoj status avtomatsko, ob uvedbi zapuščinskega postopka), del premoženja pa se nahaja v Italiji, bo potrebno upoštevati določbe italijanskega prava, ki, za razliko od francoskega, za pridobitev statusa dediča zahteva izjavo o sprejemu dediščine.
Vpliv lex rei sitae je posebno močan, ko je med premoženjem, ki sestavlja zapuščino, tudi tako, ki je vpisano v javne knjige (predvsem nepremično premoženje).
Zaradi posledic, ki jih ima vpis podatkov o premoženju v ustrezne registre, je možno v take registre vpisati le tako vrsto listin, ki jih navaja zakon države, v kateri se register vodi, in pod pogojem, da te listine vsebujejo zahtevane podatke.
V splošnem pri priznavanju in izvrševanju odločb in javnih listin ni razloga za odmik od načel, ki jih je možno izluščiti iz veljavnega prava Skupnosti, ki, kot je že znano, zahteva ukaz za izvršitev le v primeru, ko so ti akti podlaga za izvršilni postopek v drugi državi članici (glej člen 38 in nasl. ter člen 57 in nasl. Uredbe 44/2001).
Vseeno pa ugotovitev, da je lahko predmet odločb in javnih listin s področja dedovanja (bolj kot tistih z drugih področij) premoženje, vpisano v javne knjige, in potreba po varovanju usklajenost aktov, ki se vanje vpisujejo, spodbuja podreditev prepisa ali vpisa predhodnemu pregledu organa naslovne države.
Pregled bi bilo možno opraviti prek izdaje potrdila, vsebino katerega bo določila bodoči zakonodajni instrument, s katerim organ oblasti potrjuje skladnost odločbe ali listine s prisilnimi predpisi naslovne države članice.
Glede druge smernice, ki je omenjena zgoraj, pa je treba spomniti, da če bi bil evropskim državljanom na razpolago standardni dokument, ki bi z obvezujočim učinkom za vse druge države članice določil pravo, ki se uporabi, premoženje, ki je predmet zapuščine, ter upravičence in upravljavce zapuščine, bi ti lahko izvrševali svoje pravice v vseh državah članicah še bolj enostavno, varno in učinkovito.
Torej je zelo zaželeno, da bodoči instrument uvede "evropsko potrdilo o dedovanju" s to vsebino, izdajo slednjega pa zaupa organu, ki je usposobljen, da mu da značaj listine javnega zaupanja.
Doseglo bi se znatno poenostavitev, če bi bilo možno to potrdilo šteti za listino, ki je primerna za vpis dedovanja v javne knjige, ob čemer bi bila varovana pravica tretjega, ki bi v dobri veri pridobil premoženje iz dediščine od osebe, ki je bila v skladu s potrdilom dedič ali subjekt, upravičen do razpolaganja s premoženjem.
Skratka, gre za očitno zapleteno in razvejano zadevo. Vseeno pa se vašemu poročevalcu zdi zelo pomembno, da se v interesu državljanov vloži trud za spremembo, ki bo, ob upoštevanju dosedanjih pobud, zagotovila vsem zainteresiranim subjektom jasen in učinkovit zakonski okvir.
POSTOPEK
|
Naslov |
Dedovanje in oporoke |
||||||||
|
Št. postopka |
|||||||||
|
Pristojni odbor |
JURI |
||||||||
|
Datum razglasitve dovoljenja na zasedanju (člen 45) |
8.9.2005 |
||||||||
|
Datum razglasitve dovoljenja na zasedanju (člen 39) |
8.9.2005 |
||||||||
|
Odbori, zaprošeni za mnenje |
LIBE 8.9.2005 |
|
|
|
|
||||
|
Odbori, ki niso dali mnenja |
LIBE |
|
|
|
|
||||
|
Okrepljeno sodelovanje |
|
|
|
|
|
||||
|
Poročevalec/-ka |
Giuseppe Gargani |
|
|||||||
|
Nadomeščeni/-a poročevalec/-ka |
|
|
|||||||
|
Obravnava v odboru |
14.9.2005 |
21.11.2005 |
30.1.2006 |
3.10.2006 |
|
||||
|
Datum sprejetja |
3.10.2006 |
||||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+ : |
15 |
|||||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Maria Berger, Rosa Díez González, Bert Doorn, Monica Frassoni, Giuseppe Gargani, Piia-Noora Kauppi, Klaus-Heiner Lehne, Katalin Lévai, Antonio López-Istúriz White, Hans-Peter Mayer, Achille Occhetto, Aloyzas Sakalas, Francesco Enrico Speroni, Andrzej Jan Szejna, Diana Wallis, Rainer Wieland, Nicola Zingaretti, Jaroslav Zvěřina, Tadeusz Zwiefka |
||||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Jean-Paul Gauzès, Luis de Grandes Pascual, Kurt Lechner, Toine Manders, Marie Panayotopoulos-Cassiotou |
||||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Maria Badia I Cutchet |
||||||||
|
Datum predložitve |
16.10.2006 |
|
|||||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
... |
||||||||