POROČILO o ženskah v mednarodni politiki
17.10.2006 - (2006/2057(INI))
Odbor za pravice žensk in enakost spolov
Poročevalka: Ana Maria Gomes
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o ženskah v mednarodni politiki
Evropski parlament,
– potrjujoč načela, opredeljena v členih 2, 3(2), 13, 137(1)(i) in 141 Pogodbe ES,
– ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razglašene leta 2001[1], zlasti njenega člena 23, v katerem piše: "Enakost med ženskami in moškimi se mora zagotoviti na vseh področjih, vključno z zaposlovanjem, delom in plačilom za delo. Načelo enakosti ne preprečuje ohranitve ali sprejetja ukrepov o specifičnih ugodnostih v korist nezadostno zastopanega spola,"
– ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1950[2],
– ob upoštevanju priporočil Sveta Evrope, zlasti njegove resolucije in akcijskega načrta, sprejetih na 6. ministrski konferenci o enakosti med ženskami in moškimi v Stockholmu 8. in 9. junija 2006, ter še posebej točke F dela I Priloge, ki zadeva uravnoteženo udeležbo žensk in moških v procesu odločanja,
– ob upoštevanju ministrske izjave na evropski konferenci o ženskah na vodilnih položajih v Atenah leta 1992, v kateri je razglašeno, da "ženske predstavljajo polovico potenciala nadarjenosti in spretnosti človeštva, zato je njihova premajhna zastopanost pri odločajo izguba za družbo kot celoto",
– ob upoštevanju ministrske izjave v Parizu leta 1999 na evropski konferenci o ženskah in moških na vodilnih položajih - skrbna družba, dinamično gospodarstvo in vizija za Evropo,
– ob upoštevanju zaključne izjave letne konference mreže parlamentarnih odborov za enake možnosti žensk in moških, sprejete 21. novembra 2003 v Rimu,
– ob upoštevanju lizbonske strategije za rast in zaposlovanje iz marca 2000, zlasti poudarka na pozitivnem vplivu, ki ga bo ekonomska politika, ki upošteva razlike med spoloma, imela na celotno strategijo rasti in konkurenčnosti EU,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. januarja 2001 o poročilu Komisije o izvajanju priporočila Sveta 96/694 z dne 2. decembra 1996 o uravnoteženi udeležbi žensk in moških v postopku odločanja[3] ter svoje resolucije z dne 2. marca 2000 o udeležbi žensk v postopku odločanja[4],
– ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 27. marca 1995[5] in priporočila Sveta 96/694/ES z dne 2. decembra 1996 o uravnoteženi udeležbi žensk in moških v postopku odločanja[6],
– ob upoštevanju ministrske izjave s konference ministrov o enakosti med spoloma, ki je bila 4. februarja 2005 v Luksemburgu,
– ob upoštevanju Komisijinega načrta za enakost med ženskami in moškimi (2006-2010) (KOM(2006)0092), zlasti predloga o podpori mreže žensk na položajih za odločanje,
– ob upoštevanju Splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah z dne 10. decembra 1948,
– ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979, v kateri je med drugim navedeno, da države podpisnice sprejmejo vse ustrezne ukrepe za odpravo diskriminacije žensk v političnem in javnem življenju,
– ob upoštevanju izbirnega protokola h Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, sprejetega leta 1999, v katerem je navedeno, da lahko posamezniki ali skupine posameznikov, ki trdijo, da so jim kršene pravice iz Konvencije, podajo vlogo v pristojnosti države podpisnice,
– ker Konvencija o političnih pravicah žensk iz leta 1952 navaja, da imajo ženske v primerjavi z moškimi pod enakimi pogoji in brez vsakršnega razlikovanja pravico do glasovanja na vseh volitvah, pravico kandidirati za vse javno voljene organe, ustanovljene na podlagi nacionalne zakonodaje, in pravico biti imenovane na in opravljati javne funkcije, ustanovljene na podlagi nacionalne zakonodaje,
– ob sklicevanju na Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, zlasti njegov člen 25, v katerem je navedeno, da imajo državljani pravico in možnost sodelovati pri upravljanju javnih zadev, bodisi neposredno ali po svobodno izbranih predstavnikih, pravico voliti in biti voljeni na pravih periodičnih volitvah,
– ob upoštevanju četrte konference o ženskah, ki je bila septembra 1995 v Pekingu, Deklaracije in izhodišč za ukrepanje, prav tako sprejetih v Pekingu, ter dokumentov, ki so bili nato sprejeti na izrednih zasedanjih Združenih narodov Peking +5 in Peking +10 o nadaljnjih ukrepih in pobudah za izvajanje Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih 9. junija 2000 in 11. marca 2005,
– ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja, zlasti tretjega cilja o spodbujanju enakosti med spoloma in krepitvi vloge žensk kot predpogojev za izkoreninjenje lakote, revščine in bolezni, doseganje enakosti na vseh ravneh izobraževanja in vseh področjih dela, za enakopravni nadzor nad viri in enakopravno udeležbo v javnem in političnem življenju,
– ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 z dne 31. oktobra 2000, zlasti njenega prvega odstavka, v katerem so države članice pozvane, naj zagotovijo večjo udeležbo žensk na vseh ravneh odločanja v nacionalnih, regionalnih in mednarodnih institucijah in mehanizmih preprečevanja, upravljanja in reševanja konfliktov, ter predsedniške izjave ob 5. obletnici resolucije VSZN št. 1325, podane oktobra 2005,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 30. novembra 2000 o sodelovanju žensk pri mirnem reševanju sporov[7],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. junija 2006 o položaju žensk v oboroženih spopadih in njihovi vlogi pri obnovi in demokratičnem procesu v državah po koncu konfliktov[8],
– ob upoštevanju zaključkov zasedanja Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose 23. in 24. maja 2005 o evropski varnostni in obrambni politiki ter osnutka smernic o izvajanju resolucije VSZN št. 1325 v okviru evropske varnostne in obrambne politike, ki jo je Evropski svet sprejel 16. decembra 2005[9],
– ob upoštevanju odločitve norveške vlade, da z zakonom uvede 40 % kvoto za zastopanje žensk v upravnih odborih delniških družb;
– ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6‑0362/2006),
A ob upoštevanju, da je konferenca v Pekingu leta 1995 pomenila mejnik za nadaljnje izvajanje načrta o enakosti med spoloma, med drugim kar zadeva udeležbo žensk v politiki,
B. ob upoštevanju, da bo polno in enako sodelovanje žensk v političnem procesu in pri odločanju točneje odražalo sestavo družbe ter je bistvenega pomena za prihodnje generacije in pravilno delovanje demokratičnih družb,
C. ker dobro upravljanje zajema spoštovanje temeljnih svoboščin in obravnavanje pravic žensk kot osnovnih temeljnih pravic,
D. ker je položaj žensk v mednarodni politiki odvisen predvsem od položaja žensk na nacionalni ravni in od strategij za spodbujanje žensk, pripravljenih na nacionalni ravni,
E. ob upoštevanju pomembne vloge, ki jo s svojo kadrovsko politiko ima generalni sekretar Združenih narodov pri dajanju vzora za politično prizorišče, bolj uravnoteženo glede na spol po vsem svetu,
F. ker je od 191 držav, ki so trenutno članice Združenih narodov, samo 47 podpisnic, 115 pa jih je pogodbenic Konvencije o političnih pravicah žensk z dne 20. decembra 1952 in ker zaradi tega ženske v številnih državah ne morejo v celoti uresničevati svojih političnih pravic in jim je prepovedano sodelovati na volitvah ali biti imenovane na javno funkcijo,
G. ker imajo v samo sedmih od 191 držav, ki so trenutno članice Združenih narodov, ženske najvišji položaj (voditeljice države), v osmih državah so voditeljice vlade ali predsednice vlade ter imajo položaj zunanje ministrice v sedemnajstih in ministrice za obrambo v devetih državah,
H. ker je iz 191 držav članic Združenih narodov samo 18 veleposlanic pri Združenih narodih v New Yorku in 11 veleposlanic, akreditiranih pri Združenih narodih v Ženevi,
I. ker je, glede na Medparlamentarno unijo, izmed 43.961 poslancev parlamentov po svetu (oba domova) le 16,4 % žensk (torej 7.195); ker imajo Skandinavske države največ poslank (40 %), sledijo obe Ameriki (19,6 %) in Evropa (države OVSE brez skandinavskih) s povprečnim deležem 16,9 %, kar je nekaj več kot v podsaharski Afriki (16,4 %), Aziji (16,3 %), pacifiških (12 %) in arabskih državah (8,3 %),
J. ker to kaže na temeljni demokratični deficit na evropski ravni in v širšem mednarodnem okviru,
K. ker, ne glede na obstoj pravne enakosti v večini evropskih držav in po vsem svetu, glede na porazdelitev oblasti, odgovornosti in dostopa do gospodarskih, družbenih in kulturnih virov med moškimi in ženskami, ostajajo dejanske neenakosti, zaradi obstoječih tradicionalnih vlog spolov in njihovega vpliva pri neenaki razporeditvi družinskih odgovornosti in ovirah za usklajenost družinskega in poklicnega življenja za večino žensk,
L. ker je kljub zakonodaji Skupnosti in nacionalni zakonodaji, sprejeti v zadnjih 30 letih, razlika v plačilu med spoloma za enakovredna delovna mesta v EU še vedno v povprečju 15 %,
M. ker ima danes več žensk kot moških univerzitetno izobrazbo,
N. ker imajo postopki v volilnih sistemih in političnih institucijah, vključno s političnimi strankami, odločilen vpliv na strategije za doseganje ravnotežja v politiki in na to, ali je tako ravnotežje doseženo,
O. ker zahteva po uvedbi seznama kandidatov, uravnoteženega glede na spol, ne bi bila učinkovita, če bi bile na njem ženske uvrščene na dno, in obstaja možnost, da tudi seznam s popolno razporeditvijo kandidatov ne bo privedel do želenih rezultatov, če država uporablja sistem glasovanja "z odprtim seznamom", ki glasovalcem omogoča, da spremenijo vrstni red kandidatov,
P. ob upoštevanju ključne vloge, ki jo imajo politične stranke pri preprečevanju povečanja ali pri povečanju zastopanosti žensk v politiki z različnimi sredstvi, vključno s kvotnimi politikami; ugotavlja, da vedno več političnih strank trdi, da je njihova sestava članov uravnotežena glede na spol, se to redko odraža v vrhu političnih strank, saj je na svetu le 11 % strankarskih voditeljic,
Q. z velikim zanimanjem ugotavlja, da je poleg kvot na razpolago še veliko drugih orodij za zagotavljanje večje udeležbe žensk v politiki, na primer ukrepi pozitivne diskriminacije, katerih cilj je zagotoviti prisotnost in udejstvovanje žensk v parlamentih in na drugih voljenih funkcijah,
R. poleg tega upošteva primer Ruande, ki je prva na svetu, kar zadeva število poslank, ki jih je v spodnjem domu 48,8 %, po volitvah oktobra 2003 in po sprejetju nove ustave, spremembah v volilnem sistemu in uvedbi kvot v političnih strankah,
S. ob poudarjanju, da obstaja večja možnost, da bo v državah, v katerih je prišlo do konfliktov in v katerih so ZN oblikovali volilne sisteme in organizirali volitve, več žensk imelo voljeno funkcijo (na primer v Ruandi, Afganistanu in Vzhodnem Timorju), ker so ZN uvedli bolj uravnoteženo zastopanje glede na spol,
T. ob upoštevanju dejstva, da je pomembno znotraj kulture spremeniti sprejemanje uravnoteženega odločanja prek kampanj za povečanje ozaveščenosti in ker je za doseganje ravnovesja med spoloma v politiki pogosto treba spremeniti javno mnenje,
U. ob upoštevanju dejstva, da delitev družinskih odgovornosti med ženskami in moškimi vpliva na polno udeležbo žensk v politiki,
V. priznava, da imajo nevladne in prostovoljne organizacije ključno vlogo v prizadevanjih vplivati na družbo kot celoto, da bi sprejela pravičnejše ravnovesje med spoloma v politiki,
W. ob upoštevanju, da ženske lahko prispevajo in so že pozitivno prispevale k oblikovanju kulture sprememb glede vprašanja enakosti med spoloma ter glede bistvenih družbenih in političnih vprašanj kot celote, s svojim sodelovanjem od samega začetka,
X. ob upoštevanju pomena zgodnjega izobraževanja in usposabljanja za zagotovitev, da ženske pridobijo znanje, sposobnosti in zaupanje, potrebno za polno udeležbo v družbi in politiki,
Y. ob upoštevanju, da so ženske pripomogle k temu, da so bile osvetljene njihove posebne potrebe (kot je usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja, vpliv različnega plačila glede na spol pri oblikovanju politik na vseh področjih družbe, potrebe in prizadevanja žensk na območjih konfliktov), zato da bo v prihodnjo politiko vključen vidik enakosti med spoloma in da bo tako bolje služila demokraciji kot celoti,
Z. poudarja, da je priznanje prispevka žensk v mednarodni politiki, s strani njihovih kolegov, bistven za oblikovanje bolj uravnotežene politične kulture glede na spol, in ugotavlja, da je med 92 dobitniki Nobelove nagrade za mir le 12 žensk,
1. opozarja, da je bilo na evropski ravni že priznano[10], da je uravnotežena udeležba obeh spolov pri odločanju bistveni pogoj za demokracijo;
2. pozdravlja izide nedavnih volitev, s katerimi so ženske prišle na najvišje funkcije kot voditeljice držav na Finskem, v Liberiji in Čilu, ter so bile imenovane za voditeljice držav in vlad v Nemčiji, na Jamajki in v Južni Koreji;
3. pozdravlja nedavna imenovanja žensk za podpredsednico vlade v Španiji, zunanjo ministrico v Avstriji, Grčiji, Izraelu in v Veliki Britaniji, ter za obrambno ministrico v Čilu;
4. pozdravlja politiko enakosti med spoloma španske vlade, ki jo vodi Jose Luis Zapatero, ki je privedla do imenovanja vzorčnega izvršnega odbora, v katerem je enako število žensk in moških;
5. globoko obžaluje, da kljub številnim političnih izjavam in priporočilom, izjavam ter akcijskim programom, sprejetim po celem svetu, ter kljub specifični zakonodaji, sprejeti na nacionalni ravni, v Evropi in po svetu še vedno obstajajo neenakost in diskriminacija na podlagi spola ter premajhna zastopanost žensk v politiki; zlasti ugotavlja, da odstotek žensk, izvoljenih v Evropski parlament znaša od 58 % do 0 %, odvisno od države članice (s povprečjem malo nad 30 %) in da odstotek žensk, izvoljenih v nacionalne parlamente držav članic znaša od 45 % do 9 %;
6. opozarja na dejstvo, da je nizka udeležba žensk v centrih odločanja in vodenja pogosto povezana s težavami, ki jih povzroča združevanje dela in družinskega življenja, neenako porazdelitvijo družinskih odgovornosti ter diskriminacijo na delovnem mestu in pri poklicnem usposabljanju;
7. poudarja potrebo, da se ne posveča samo številkam, ampak se preuči, kako ženske, aktivne v politiki, vplivajo na oblikovanje upravljanja in reševanje konfliktov ter kako prispevajo k temu, da so reforme upravljanja, odgovornost in pravna država med pomembnejšimi točkami političnih programov tako na nacionalni kot mednarodni ravni;
8. poudarja, da je zaradi majhnega deleža žensk v politiki Evropa prikrajšana za dragocen človeški potencial;
9. podpira prizadevanja Razvojnega sklada Združenih narodov za ženske in Medparlamentarne unije za politično prizorišče, ki bi bilo bolj uravnoteženo glede na spol;
10. pozdravlja vključitev vprašanja enake udeležbe žensk in moških v procesu odločanja na vse ravni delovnega programa Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk za leto 2006 ter z veseljem pričakuje njene ugotovitve in priporočila; zahteva, da Komisija in predsedstvo Sveta obvestita Parlament o pogajanjih o Konvenciji o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk;
11. obžaluje, da je med posebnimi in osebnimi predstavniki in odposlanci ter med osebnimi in posebnimi svetovalci generalnega sekretarja Združenih narodov zaposlenih tako malo žensk;
12. ugotavlja, da položaja generalnega sekretarja ZN nikoli ni zasedla ženska; globoko obžaluje, da je bil na mesto namestnice generalnega sekretarja ZN po njenem odhodu imenovan moški; odločno poziva, naj se na mesto namestnika generalnega sekretarja v primeru, da je to moški, imenuje ženska, in obratno;
13. vzpodbuja generalnega sekretarja, naj na mesta posebnega predstavnika generalnega sekretarja, predstavnika ali posebnega odposlanca ter osebnega in posebnega svetovalca imenuje več žensk; poziva generalnega sekretarja ZN, naj od držav članic ZN zahteva, da za visoke položaje predlagajo tako ženske kot moške;
14. vzpodbuja delegacije Varnostnega sveta, naj v svoj sestav vključijo ženske, zagotovijo posvečanje večje pozornosti vprašanju enakosti med spoloma v misijah za ohranjanje in utrjevanje miru in reševanje konfliktov ter se med obiski območij konfliktov sestanejo z organizacijami žensk na lokalni ravni;
15. pozdravlja odločitev Sveta, da državam članicam pošlje vprašalnik o ukrepih, ki so jih sprejele za izvajanje resolucije VSZN št. 1325; poziva Svet, naj svoje ugotovitve posreduje Parlamentu;
16. poziva visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko, Komisijo in vse države članice, naj med civiliste v vojaških enotah in v policijske enote rekrutirajo več žensk ter naj se za vsako misijo v okviru evropske varnostne in obrambne politike (EVOP) imenuje odgovornega za politiko na področju spolov;
17. odločno vzpodbuja usposabljanje na področju enakosti med spoloma za celotno osebje misij EVOP; vzpodbuja tudi objavo priročnika o enakosti med spoloma, ki bi ga prejeli člani operacij EVOP, in v katerem bi predstavili povezanost tega vprašanja z razmerami med konflikti in po njih;
18. pozdravlja visoko število komisark v Komisiji pod predsednikom Barrosom, vendar obžaluje, da ni dosežena popolna enakost deležev glede na spol, s čimer bi Komisija služila za vzor tako v Evropi kot po svetu;
19. pozdravlja načrt Komisije za enakost med spoloma, zlasti odločitev, da se vzpodbuja oblikovanje mreže žensk na položajih za odločanje;
20. pozdravlja odločitev, da se ustanovi Evropski inštitut za enakost med spoloma, ki bi lahko prevzel pobudo za spodbujanje večje udeležbe žensk v mednarodni politiki;
21. poziva Komisijo, naj ga stalno obvešča o napredku dela skupine komisarjev za temeljne pravice, nediskriminiranje in enake možnosti;
22. obžaluje, da je med vodji 107 delegacij ES v tretjih državah trenutno le 7 žensk; poziva Komisijo, naj na vodilna mesta v zunanjih delegacijah imenuje več žensk;
23. poziva Komisijo, naj zunanje odnose EU ter instrumente politike za razvoj in sodelovanje uporabi za širjenje vloge žensk v politiki, predvsem udeležbo žensk kot volivk in političnih kandidatk, vključitev vprašanja enakosti med spoloma v politične programe med političnimi kampanjami ter v odnosu do ostalih regionalnih organizacij, predvsem kar zadeva krepitev zmogljivosti;
24. poziva Komisijo, naj poveča podporo projektom, katerih cilj je zagotoviti udeležbo žensk v političnem življenju znotraj in zunaj EU, zlasti v državah v razvoju;
25. predlaga, da njegov pristojni odbor vzpostavi in podpira trajno in redno sodelovanje med poslankami iz vsega sveta in zagotovi sredstva, da se lahko srečujejo vsaj enkrat letno in za druge dejavnosti v okviru tega sodelovanja;
26. poziva Države članice in Komisijo, naj po potrebi vzpodbuja programe izobraževanja za osveščanje državljanov, s posebnim poudarkom na mladih, o enakopravnosti žensk, da polno sodelujejo v političnem življenju od mladih let dalje;
27. poziva bodoči Evropski inštitut za enakost med spoloma, naj redno poroča Evropskemu parlamentu o zbiranju podatkov ter vplivu nacionalne zakonodaje o enakih deležih in politik za enakost med spoloma, ki jih izvajajo države članice, ter najboljših praks evropskih in nacionalnih političnih strank;
28. poziva bodoči Evropski inštitut za enakost med spoloma, naj spremlja in ocenjuje napredek pri doseganju uravnotežene udeležbe žensk in moških v političnem in javnem življenju v Evropi z določitvijo in uporabo kazalnikov za spremljanje in ocenjevanje na podlagi mednarodno primerljivih podatkov, ločenih z vidika spola, in potem objavi poročilo o sprejetih ukrepih in o doseženem napredku na področju sodelovanja žensk v procesu odločanja in kar se da razširi ta poročila;
29. poziva bodoči Evropski inštitut za enakost med spoloma, naj se poveže z neodvisnimi organi, kot sta center za spremljanje enakih deležev ali poseben neodvisen organ za posredovanje, ustanovljen na nacionalni ravni, z namenom spremljanja vladnih politik na področju uravnotežene udeležbe žensk in moških v političnem in javnem življenju;
30. spodbuja bodoči Evropski inštitut za enakost med spoloma, naj sodeluje z raziskovalnimi ustanovami, da nadalje preuči ovire za dostop žensk do visokih javnih funkcij in političnega življenja prek raziskave stereotipov o ženskah v politiki;
31. spodbuja bodoči Evropski inštitut za enakost med spoloma, naj pogleda dlje od suhoparnih številk in dejansko izmeri vpliv žensk na politične programe, tako na nacionalni kot mednarodni ravni, tj. pri spodbujanju dobrega upravljanja, odgovornosti in pravne države;
32. se zaveda, da so države glavna gonilna sila za učinkovite spremembe v političnem zastopanju; nujno poziva države, naj izpolnijo svoje obveznosti iz Pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanja, sprejetih septembra 1995 v Pekingu in na srečanjih Peking +5 in Peking +10, ter obveznosti iz mednarodnega prava, zlasti glede izvajanja resolucije VSZN št. 1325 in lizbonske strategije;
33. odločno vzpodbuja organizacijo ZN, naj skliče novo svetovno konferenco o ženskah in zagotovi oblikovanje ustreznega svetovnega foruma za obravnavanje pravic žensk in za ohranitev razprave po desetih letih od četrte svetovne konference o ženskah, ki je potekala v Pekingu, 15. septembra 1995;
34. poziva države članice, naj vzpodbujajo ženske, da kandidirajo za visoke položaje na mednarodnem prizorišču, ter naj za ta mesta v mednarodnih pogajanjih in oblikovanju politike, predvsem mednarodnih organizacijah, predlagajo tako ženske kot moške;
35. poziva Komisijo, naj analizira in razširja najboljše prakse o mednarodnih in nacionalnih ukrepih za okrepitev sodelovanja žensk na najvišjih položajih v mednarodni politiki (črtano);
36. poziva vlade držav članic, naj, kjer je potrebno, ponovno pregledajo svojo nacionalno zakonodajo, da bi zagotovili enako udeležbo v politiki; poziva vlade držav EU, naj, kje je potrebno, ponovno pregledajo nacionalne akcijske načrte za enakost med spoloma, da bi opredelili praktične ukrepe za doseganje enake udeležbe v politiki;
37. poziva države članice, naj pritegnejo, usposobijo in imenujejo več žensk v diplomatsko kariero in se zavzemajo za glede na spol uravnoteženo sestavo delegacij pri Združenih narodih ter na drugih mednarodnih srečanjih in konferencah;
38. poziva vlade držav EU, naj se zoperstavijo negativnim družbenim stališčem o zmožnosti žensk, da enakopravno sodelujejo v političnem procesu na nacionalni in mednarodni ravni; to lahko storijo z zakonodajnimi spremembami ali zavzemanjem za povečano udeležbo žensk v politiki; prizadevajo naj si tudi doseči ravnovesje med spoloma na javnih položajih;
39. poziva države članice, naj ponovno pregledajo svoje ustave, zakonodajo in prakso, da bi zagotovile, da je enakost med spoloma kot temeljno načelo zapisano v ustave držav članic in ponovno pregledajo razlikovalni vpliv volilnih sistemov na politično zastopanost žensk v voljenih organih in preučijo prilagoditev ali reforme teh sistemov, da se zagotovi uravnoteženo udeležbo;
40. poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za zagotavljanje usklajenosti družbenega, družinskega in poklicnega življenja v skladu s sklepi predsedstva Evropskega sveta v Barceloni in z lizbonsko strategijo ter tako ustvarijo okolje, naklonjeno sodelovanju žensk v politiki;
41. poziva države članice, naj sprejmejo ustrezne zakonodajne in/ali upravne ukrepe za podpiranje izvoljenih predstavnikov pri usklajevanju njihovih družinskih in javnih odgovornosti in zlasti spodbujanju parlamentov ter lokalnih in regionalnih oblasti, da zagotovijo, da njihovi urniki in delovne metode omogočajo predstavnikom obeh spolov, da združijo delo in družinsko življenje;
42. poziva države članice, naj preučijo sprejetje zakonodajnih in/ali upravnih ukrepov za spodbujanje in podpiranje delodajalcev, da omogočijo tistim, ki sodelujejo pri političnem in javnem sprejemanju odločitev, pravico, da lahko izostanejo z dela, ne da bi bili za to kaznovani;
43. poziva države članice, naj ponudijo ženskam več možnosti za usposabljanje in jim tako omogočijo, da pridobijo spretnosti, potrebne za olajšanje kariere v politiki in pridobitev visokih položajev;
44. poziva politične stranke v Evropi, naj zagotovijo enakopravnost, tako da predpišejo najmanj 40 % in največ 60 % delež predstavnikov enega spola na svojih listah kandidatov za kateri koli kolektivni organ;
45. poziva države članice, da povežejo financiranje strank s predložitvijo seznamov, osnovanih na enakosti med spoloma;
46. vzpodbuja politične stranke v Evropi, naj odstranijo ovire, ki posredno ali neposredno povzročajo diskriminacijo pri udeleži žensk, da bi tako zagotovili pravico žensk do polne udeležbe na vseh ravneh odločanja v strukturah mednarodne politike in procesih imenovanja ter v vodstvih političnih strank pod enakimi pogoji kot moški;
47. nujno poziva politične stranke, naj poskrbijo za usposabljanja za izvajanje kampanj in javno govorništvo svojih aktivistk;
48. poziva politične stranke, naj na strankarske sezname kandidatov za volitve vključijo usposobljene ženske in moške;
49. vzpodbuja razvoj strategij za pritegnitev volivk in dvigovanje osveščenosti o posebnih potrebah in prizadevanjih žensk v programih političnih strank;
50. vzpodbuja zunanje delegacije Parlamenta, naj dvigujejo osveščenost o vprašanju udeležbe žensk v politiki;
51. ponovno potrjuje svojo zavezanost pristopu, ki temelji na integraciji načela enakih možnosti in glede na spol bolj uravnoteženo zastopanje v vseh delegacijah in misijah, vključno z misijami za spremljanje volitev;
52. vzpodbuja misije za spremljanje volitev, ki jih vodijo nekaterih izmed poslancev, naj bodo še posebej pozorne na vprašanje udeležbe žensk v političnih kampanjah kot kandidatk ali kot volivk;
53. spodbuja vključevanje mladih žensk v organizacije civilne družbe, da sem jim omogoči, da pridobijo izkušnje, spretnosti in sposobnosti, ki se lahko prenesejo na področje političnega udejstvovanja;
54. spodbuja ustanovitev nevladnih organizacij, ki omogočajo usposabljanje na področju vodenja, sprejemanja odločitev, sposobnosti javnega govorništva, uporabe informacij in komunikacijske tehnologije, pridobivanja zaupanja in organizacije političnih kampanj ter podpore za take NVO kjer obstajajo;
55. spodbuja medije, naj priznajo pomen sodelovanja žensk v političnem procesu, zagotovijo pravično in uravnoteženo poročanje o ženskih in moških kandidatih in tudi naj bodo pozorni na vpliv programov strank na spodbujanje potreb in pravic žensk ter demokratičnega zastopanja;
56. naroči predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter drugim institucijam in organom EU, vladam in parlamentom držav članic, EU in ZN ter generalnemu sekretarju Združenih narodov.
- [1] UL C 364, 18.12.2000, str. 1.
- [2] http://conventions.coe.int/Treaty/en/Treaties/Html/005.htm
- [3] UL C 262, 18.9.2001, str. 248.
- [4] UL C 346, 4.12.2000, str. 82.
- [5] UL C 364, 18.12.2000, str. 1.
- [6] UL L 319, 10.12.1996, str. 11.
- [7] UL C 228, 13.8.2001, str. 186.
- [8] Sprejeta besedila tega dne, P6_TA(2006)0245).
- [9] http://www.europa-eu-un.org/articles/en/article_5495_en.htm
- [10] Resolucija Evropskega parlamenta o ženskah in odločanju (UL C 346, 4.12.2000, str.82)
OBRAZLOŽITEV
Od mitologije (grški mit o amazonkah) in prazgodovine (legendarna etiopijska kraljica - 4530-3240 p.n.št.) do moderne zgodovine udeležbe žensk v političnem življenju - neposredno preko javnih funkcij ali posredno preko vplivnih položajev - je bilo o vlogi žensk v politiki že veliko povedanega in napisanega. Kljub temu je današnje besedišče medijev zanimivo: ženska oblika pridevnika ali samostalnika bo sistematično izpostavljena, ko je na neko mesto izvoljena ali imenovana ženska. Za moške to ne velja.
Volilne pravice žensk in pravice imenovanja na javno funkcijo so se v 20. stoletju počasi širile. Prve so leta 1788 dobile pravico kandidirati na volitvah Američanke. Nova Zelandija je bila prva država, v kateri so ženske leta 1893 dobile pravico voliti. Sledile so, če omenimo le nekatere, Avstralija (1902), Finska (1906), Norveška (1907), Portugalska (1931), Francija (1944) in Švica (1971). Iste pravice so bile šele nedavno uzakonjene v Kuvajtu ali ponovno uvedene v Afganistanu po padcu talibanov. V nekaterih državah ženske še danes ne smejo voliti ali kandidirati na volitvah[1]. Povedati je treba tudi, da se omejevanje volilne pravice žensk (recimo na ženske z univerzitetno diplomo) počasi odpravlja, tako da so ženske v večini držav danes enakopravne z moškimi.
V tem poročilu je predstavljen pregled položaja žensk v mednarodni politiki na pričetku 21. stoletja. Bistveno je spomniti, da so pravice žensk v bistvu človekove pravice več kot polovice prebivalstva. Katere mednarodne položaje zasedajo ženske danes? Kakšna vrsta politične odgovornosti z razsežnostjo zunanjih zadev jim je bila zaupana? Kako njihova prisotnost prispeva ali bi morala prispevati k širjenju pravic žensk kot osnovnih človekovih pravic in k oblikovanju politik za družbe kot celote?
Po zaslugi odločilnega vrha v Pekingu leta 1995 se je dvignila osveščenost o preostalih ovirah za polno vključitev žensk v politiko. Peking je zaznamoval preobrat pri postavljanju vprašanj boja proti diskriminaciji na prednostno mesto političnih programov. Javno mnenje in "odločevalci" so od takrat bolj odprti za možnost žensk na visokih položajih. Sledilo je sprejemanje zakonodaje o enakih deležih, uvedba kvot oziroma grožnja z njimi. Kakšen vpliv so imele?
Nedavni dogodki so vzpodbudni: vidnost žensk na mednarodnem prizorišču se je v minulih letih povečala z imenovanjem žensk, kot so Madeleine Albright in Condoleezza Rice (Združene države), Megawati Soekarnoputri (Indonezija), Corazon Aquino in Gloria Arroyo (Filipini), Angela Merkel (Nemčija) na najvišje funkcije voditeljc držav ali vlad. Nekatere ženske so postale ministrice na področjih, ki so jih tradicionalno vodili moški, recimo obramba ali finance (npr. Michele Alliot-Marie v Franciji in Manuela Ferreira Leite na Portugalskem). Nedavno, v prvih mesecih leta 2006, je finska predsednica Tarja Kaarina Halonen zmagala na volitvah in dobila še drugi mandat. Michelle Bachelet v Čilu in Hellen Johnson-Sirleaf v Liberiji sta postali prvi predsednici svojih držav. Han Myeong Sook je bila lani marca imenovana za južnokorejsko zunanjo ministrico. Izrael in Velika Britanija, ki sta v preteklosti oba imela ženski predsednici vlade, sta nedavno za zunanji ministrici imenovala ženski. Nedolgo nazaj, na začetku junija, je Susan Schwab postala trgovinska predstavnica ZDA. Danes, ko se izbira novi generalni sekretar Združenih narodov, obstaja široko prepričanje, da je veliko izkušenih in usposobljenih žensk, ki bi lahko prevzele položaj.
Vseeno pa ni pretiranega razloga za veselje, če delež žensk v politiki preučimo podrobneje. Ovire nepravnega značaja še vedno omejujejo polno udeležbo žensk v javnem življenju in vprašanje žensk v politiki mora še vedno ostati med pomembnimi nalogami političnih programov, tako na mednarodni kot nacionalni ravni. Kljub izrazom dobre volje in veljavnim mednarodnim konvencijam, resoluciji Varnostnega sveta št. 1325, resoluciji Evropskega parlamenta št. 2025 z dne 25. novembra 2000, število žensk na mednarodnem prizorišču v primerjavi z moškimi ostaja relativno nizko. Za ženske še vedno velja, da niso enakovredne moškim, čeprav so prav ženske v središču vsake trajne rešitve konfliktov (glej poročilo Véronique de Keyser o položaju žensk v oboroženih spopadih in njihovi vlogi pri obnovi in demokratičnem procesu v državah po koncu konfliktov).
Če sodimo po Nobelovi nagradi za mir, je pozitiven prispevek žensk k miru in varnosti še premalo priznan, saj je med 92 prejemniki te nagrade od leta 1901 le 12 žensk.
Izmed 191 držav članic Združenih narodov jim ima trenutno le 7 ženske za predsednice države in 8 za voditeljice vlad.
V nedavno objavljeni raziskavi Mednarodne parlamentarne unije je izpostavljeno, da je izmed 43.961 poslancev parlamentov po svetu (oba domova) le 16,4 % žensk (torej 7.195). Skandinavske države imajo največ poslank (40 %), sledijo obe Ameriki (19,6 %) in Evropa (države OVSE brez skandinavskih) s povprečnim deležem 16,9 %, kar je nekaj več kot v podsaharski Afriki (16,4 %), Aziji (16,3 %), pacifiških (12 %) in arabskih državah, v katerih je od vseh izvoljenih poslancev samo 8,3 % žensk.
Zanimivo, države, kjer so se nedavno končali konflikti, imajo večje število žensk na javnih funkcijah, kljub temu, da pred konflikti to ni bila tradicija in da so njihove družbe dejansko zelo patriarhalne. To velja za Afganistan, Ruando in Vzhodni Timor. Do spremembe je prišlo, ker so volitve v teh državah organizirali Združeni narodi, ki so uvedli glede na spol bolj uravnoteženo zastopanje v političnih in volilnih strategijah. Te izkušnje dokazujejo, da bi lahko vse države dramatično spremenile delež žensk v politiki, če bi obstajala politična odločenost tistih, ki vodijo politični/volilni proces.
Vendar moramo pogledati dlje od suhoparnih številk in dejansko izmeriti vpliv žensk na politične programe, tako na nacionalni kot mednarodni ravni. Poročevalka meni, da ko bomo prešli od samih številk do vpliva žensk v politiki, se bo v nacionalnih in mednarodnih političnih programih več pomena pripisovalo dobremu upravljanju, reformam upravljanja in pravni državi.
V minulih letih je prispevek žensk k diplomaciji, reševanju konfliktov, ohranjanju miru, mirovnim pogajanjem tudi na področju policije in sodstva postal širše priznan. Resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 iz oktobra 2000 priča o tej osveščenosti, saj ne izpostavlja samo vsem znanih posledic, ki jih imajo konflikti za ženske, ampak, kar je prav tako pomembno, omenja vpliv, ki ga imajo na vseh ravneh lahko ženske na konflikte, zlasti preko vplivanja na njihov način reševanja ter ohranjanja mehanizmov sprave in dolgoročnih strategij razvoja. Iz tega torej izhaja potreba po vključitvi žensk v misije za ohranjanje miru (ne le kot svetovalke za tematiko spola) in v pogajanja o miru.
Čeprav ni izčrpno, se poročilo osredotoča na "vidne" položaje v mednarodni politični areni, kjer imajo ženske lahko vpliv na področju mirovništva in varnosti: voditeljice držav, predsednice vlad, zunanje ministrice, obrambne ministrice, predstavnice institucij regionalnih organizacij (s poudarkom na evropskih - EU, OVSE in Svet Evrope) in v Združenih narodih.
Poudariti je treba politični pomen kazalnikov in podatkov oziroma dejstva, da ne obstajajo. Zbiranje podatkov in politika enakosti med spoloma, kot poteka v ostalih regionalnih organizacijah, sta bila pri pripravi poročila zahtevno opravilo. Težko je bilo izvedeti, katere javne funkcije ali katera visoka mesta v mednarodnih organizacijah trenutno zasedajo ženske, še težje pa zbrati podatke o regionalnih organizacijah izven "zahodnega" področja. Poročevalkina glavna priporočila so namenjena vladam držav članic EU, ki so primarne vlagateljice vseh zakonodajnih besedil, sprejetih na mednarodni ravni. EU in njene članice morajo biti vzgled na mednarodni ravni, zlasti za Združene narode. Vlade držav članice EU in institucije EU, predvsem Komisija in Svet, naj ob vsakem moškem kandidatu za položaje v EU (kot je posebni predstavnik za SZVP) in na mednarodni ravni, zlasti v Združenih narodih, posredujejo tudi ime ene kandidatke. Bolj dejavno vlogo naj imajo tudi zunanje delegacije EU s širjenjem uravnoteženosti z vidika spola v političnih in razvojnih programih v tretjih državah kot del celostne strategije EU za izvajanje razvojnih ciljev tisočletja ter še posebej bistvenih vidikov, ki so obravnavani v tretjem razvojnem cilju tisočletja, kjer je govora o "spodbujanju enakosti med spoloma in krepitvi vloge žensk".
Poročevalka navaja tudi vrsto priporočil za ukrepanje generalnega sekretarja Združenih narodov, saj meni, da ima ključno vlogo pri dajanju vzora za pravičnejšo delitev visokih položajev med moškimi in ženskami s pomočjo zaposlovalne politike ZN.
Pri vzpostavljanju ravnovesja glede na spol je osrednja tudi vloga političnih strank. Poročevalka poziva politične stranke v Evropi, naj sprejmejo ukrepe, s katerimi bodo zagotovili, da je vsak od spolov v političnih kolektivnih organih zastopan z najmanj 40 in največ 60 % deležem. Politične stranke poziva tudi, naj poskrbijo za ustrezno usposabljanje žensk v politiki, da bi tako premostili trenutni razkorak. Lizbonska strategija EU za rast in zaposlovanje kot bistveno izpostavlja polno udeležbo žensk v gospodarstvu. Poročevalka želi spomniti, da je ekonomska politika, prilagojena enakosti med spoloma, med pomembnejšimi cilji lizbonske strategije za rast in konkurenčnost EU. Poročevalka torej meni, da je polna udeležba žensk v politiki ključna za doseganje ekonomske politike, prilagojene enakosti med spoloma.
- [1] V Združenih arabskih emiratih je parlament uradno imenovan in niti moški niti ženske nimajo pravice voliti ali kandidirati na volitvah. V Savdski Arabiji so se moški leta 2005 udeležili prvih lokalnih volitev v državi. Ženskam ob tej priložnosti ni bilo dovoljeno voliti ali kandidirati na volitvah. Kuvajtske ženske so prvič volile in kandidirale na mestnih volitvah aprila 2006. http://www.ipu.org/wmn-e/suffrage.htm
POSTOPEK
|
Naslov |
Ženske v mednarodni politiki |
|||||||||||
|
Št. postopka |
||||||||||||
|
Pristojni odbor |
FEMM |
|||||||||||
|
Odbori, zaprošeni za mnenje |
|
|
|
|
|
|||||||
|
Odbori, ki niso dali mnenja |
|
|
|
|
|
|||||||
|
Okrepljeno sodelovanje |
|
|
|
|
|
|||||||
|
Poročevalec/-ka |
Ana Maria Gomes |
|
||||||||||
|
Nadomeščeni/-a poročevalec/-ka |
|
|
||||||||||
|
Obravnava v odboru |
12.9.2006 |
5.10.2006 |
|
|
|
|||||||
|
Datum sprejetja |
5.10.2006 |
|||||||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
12 9 0 |
||||||||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Edit Bauer, Hiltrud Breyer, Edite Estrela, Věra Flasarová, Lissy Gröner, Lívia Járóka, Rodi Kratsa-Tsagaropoulou, Urszula Krupa, Astrid Lulling, Siiri Oviir, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Marie-Line Reynaud, Teresa Riera Madurell |
|||||||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Iratxe García Pérez, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Ana Maria Gomes, Karin Resetarits, Feleknas Uca |
|||||||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Manolis Mavrommatis, Margrietus van den Berg, Karin Scheele |
|||||||||||
|
Datum predložitve |
17.10.2006 |
|||||||||||
|
Pripombe |
... |
|||||||||||