POROČILO Bela knjiga o evropski komunikacijski politiki
16.10.2006 - (2006/2087(INI))
Odbor za kulturo in izobraževanje
Poročevalec: Luis Herrero-Tejedor
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
Bela knjiga o evropski komunikacijski politiki
Evropski parlament,
– ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Bela knjiga o evropski komunikacijski politiki" (KOM(2006)0035),
– ob upoštevanju dela II Pogodbe ES,
– ob upoštevanju členov 195, 211 in 308 Pogodbe ES,
– ob upoštevanju členov 11, 41, 42 in 44 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,
– ob upoštevanju Uredbe (ES) Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije[1],
– ob upoštevanju sporočila Komisije "Akcijski načrt za izboljšanje komuniciranja o Evropi s strani Komisije" (SEC(2005)0985),
– ob upoštevanju sporočila Komisije "Prispevek Komisije k obdobju razmisleka in za vnaprej: Načrt D za demokracijo, dialog in debato" (KOM(2005)0494),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2002 o Sporočilu Komisije o novem okviru za sodelovanje pri dejavnostih politike informiranja in komuniciranja Evropske unije[2],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. aprila 2003 o strategiji informiranja in komuniciranja za Evropsko unijo[3],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2005 o izvajanju informacijske in komunikacijske strategije Evropske unije[4],
– ob upoštevanju člena 45 poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje ter mnenj Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in Odbora za ustavne zadeve (A6‑0365/2006),
A. ker je komunikacija pomemben sestavni del tako predstavniške kot participativne demokracije,
B. ker je zato trdnost demokratičnih elementov EU povezana s komunikacijskimi strukturami na evropski ravni, preko katerih so institucije povezane z državljani,
C. ker morata biti pravica do obveščanja in svoboda izražanja v osrčju demokracije v Evropi ter podlaga političnih sistemov na evropski in nacionalni ravni, kar pomeni, da morajo biti informacije, kolikor je to mogoče, na voljo javnosti,
D. ker izkušnje z evropskimi volitvami in referendumi kažejo večjo verjetnost, da na njih sodelujejo tisti, ki so seznanjeni z EU vprašanji in jih le-ta zanimajo, kot pa tisti, ki jim informacij primanjkuje,
E. ker v nasprotju z zelo živahnimi nacionalnimi javnimi prostori trden evropski javni prostor trenutno ne obstaja, ti nacionalni javni prostori pa razkrivajo pestrost tako glede obsega razprave o evropskih vprašanjih kot glede vsebine,
F. ker bi večja vidnost evropskih vprašanj v nacionalnih javnih sferah pomenila pomemben napredek,
G. ker bi bil prvi korak za oblikovanje evropskega javnega prostora preseganje izoliranosti nacionalnih prostorov s pomočjo komuniciranja; ker je to tesno povezano z vseevropskimi ali vsaj nadnacionalnimi medijskimi strukturami,
H. ker je jasno dokazano, da so državljani premalo seznanjeni z evropskimi vprašanji, kar so pokazale tudi različne ankete evrobarometer,
I. ker je komunikacija povezana tudi s preglednostjo, poenostavljenimi postopki, državljanstvom in skupnimi vrednotami,
J. opozarjajoč, da so evropske zadeve in dodana vrednost zakonodaje Skupnosti v nacionalnih razpravah redko priznane, saj si nacionalni politiki pogosto pripisujejo zasluge za evropske uspehe, ravno obratno pa zelo radi kritizirajo EU, pogosto zaradi neuspehov v politiki, ki nastane na nacionalni ravni,
K. ker je Evropski svet junija 2006 vprašanje institucionalne reforme ponovno uvrstil na dnevni red,
L. ker je namen "obdobja za razmislek", da postane Unija bolj demokratična in učinkovitejša ter da se ponovno poveže s svojimi državljani,
Komunikacijska politika in evropski javni prostor
1. pozdravlja predstavitev bele knjige in se strinja z namenom Komisije, da komunikacijsko politiko preoblikuje v samostojno politiko z lastno vsebino;
2. se mu zdi potrebno izboljšati komunikacijo med EU in njenimi državljani, zato podpira prizadevanja, da se spremeni način komuniciranja z državljani; poudarja, da boljša komunikacije ne more nadomestiti pomanjkljive politike, vendar lahko pripomore k boljšemu razumevanju izvajanja politike;
3. je zadovoljen, ker se Komisija zaveda, da mora biti vsakršna komunikacije odvisna od vsebine in mora biti "dvosmerni" proces, katerega del je tudi poslušanje državljanov, vendar obžaluje, da se ta na začetku bele knjige izražena načela ne nadgradijo z ničemer otipljivim; zato poziva Komisijo, naj natančno opredeli, kako namerava upoštevati glas državljanov in v ta namen predlaga vključitev morebitnih pobud drugih institucij kot je "Agora", organ za posvetovanje s predstavniki civilne družbe, ki ga namerava ustanoviti Parlament;
4. poziva Komisijo, naj podpre oblikovanje evropskega javnega prostora, zlasti preko nacionalnih, lokalnih in regionalnih medijev, ne da bi pri tem pozabila na pomembno vlogo kakovostnih nacionalnih in regionalnih časopisov ter televizijskih poročil, ki v zadostni meri pokrivajo evropske teme; v zvezi s tem poziva države članice, naj ustrezno spodbujajo nacionalne javne avdiovizualne programe k obveščanju državljanov o politiki, ki se izvaja na evropski ravni;
5. ocenjuje, da cilj evropske komunikacijske politike ne bi smelo biti izoblikovanje komunikacijskega prostora, ki tekmuje z nacionalnimi javnimi prostori, ampak več vzporednic med razpravami na nacionalni ravni in ravni EU;
6. poziva Komisijo, naj pri oblikovanju komunikacijske politike preuči konkretne predloge, podane v resoluciji Parlamenta z dne 12. maja 2005 o informacijski in komunikacijski strategiji EU;
Opredelitev skupnih načel
7. podpira zamisel o vzpostavitvi dvosmerne komunikacije med EU in njenimi državljani, s pomočjo katere bo pripravljena in sposobna bolj natančno prisluhniti mnenju državljanov o Evropi; vendar opozarja, da se ne zdi smiselno, da bi državljani postali gonilna sila participacije in dialoga, saj niso oni tisti, ki bi morali iskati informacije, ampak bi morale informacije poiskati njih;
8. se mu ne zdi primerno podrediti delovanja Parlamenta pravilom ravnanja, ki bi urejali njegovo komuniciranje z državljani EU;
9. poziva Komisijo, naj predlaga osnutek medinstitucionalnega sporazuma, ki bo določal skupna načela sodelovanja med evropskimi institucijami na področju komuniciranja;
10. poziva Komisijo, naj razišče možnosti za začetek izvajanja resničnega programa Skupnosti za informiranje in komuniciranje o Evropi, temelječega na členu 308 Pogodbe ES, s čimer bi izboljšala obstoječe medinstitucionalne mehanizme s tega področja; izjavlja, da bo v primeru, če bo Komisija predstavila ustrezen predlog, Parlament dejavno sodeloval pri opredelitvi in podrobnem oblikovanju vsebine in obsega programa;
11. je prepričan, da se je za določitev obsega evropske komunikacijske politike treba odločneje sklicevati na načela in vrednote, podane v Listini o temeljnih pravicah;
12. želi spomniti, da so v Listini o temeljnih pravicah že opredeljene pravice državljanov na področju informiranja in da bi morali z vsakim novim instrumentom spoštovati posebne pravice Parlamenta, ki je izvoljena skupščina, zlasti njegovo pooblastilo, da prosto naslavlja državljane celotne Unije; poziva odbor, ki je pristojen za ustavne zadeve, naj preuči možno obliko in vsebino takšnega medinstitucionalnega instrumenta;
13. poudarja, da je ustava za Evropo pomembna, saj bi Unija dobila bolj političen in bolj demokratičen značaj, za državljane pa bi postala privlačnejša; želi spomniti na politično odgovornost, ki jo imajo za podporo temu procesu Evropski parlament, Svet in Komisija.
Krepitev vloge državljanov
14. pozdravlja željo Komisije, da Evropo vključi na vse ravni, oziroma da evropska vprašanja prenese na nacionalne, regionalne in lokalne ravni, da bi bilo sporočilo bolj decentralizirano, ter vztraja, da mora komuniciranje potekati redno; pozdravlja akcijski načrt Komisije in pričakuje njegovo takojšnjo izvedbo;
15. meni, da bi razvoj evropske uprave na lokalni ravni, ki bi bila sposobna podpreti številne že obstoječe informacijske točke Evropske unije, pripomogel k vzpostavitvi močnih neposrednih povezav med Unijo in njenimi državljani, še zlasti z izboljšanjem dostopa državljanov do evropskih pobud in programov, ki jih zadevajo; meni, da imajo pri tem pomembno vlogo informacijske pisarne Komisije in Evropskega parlamenta; v zvezi s tem ocenjuje, da je treba ponovno temeljito razmisliti o dosedanjem delu teh informacijskih pisarn, saj njihova politika odnosov z javnostmi ne upošteva interesov državljanov in bi se sredstva za ta namen lahko izkoristila mnogo bolj učinkovito; zato želi, da bi pisarne imele bolj aktiven in manj birokratski značaj;
16. pozdravlja pobudo za preglednost, ki jo je dala Komisija novembra 2005 in v kateri poudarja, da so visoki standardi preglednosti ena od legitimnih pravic vseh oblik sodobnega upravljanja; evropski državljani imajo pravico do učinkovitih in odgovornih javnih institucij, ki so pripravljene ustreči;
17. se mu zdijo regije in mesta najbolj primerna ploščad za širjenje zamisli o Evropi med državljani in poziva Odbor regij k sodelovanju pri izvajanju bodoče komunikacijske politike;
18. podpira idejo okrepitve razprav v nacionalnih in regionalnih parlamentih;
19. vzpodbuja nacionalne parlamente, naj okrepijo nadzorno vlogo nad delom svojih vlad v Svetu in tako dvignejo osveščenost ter s tem demokratično odgovornost institucij EU;
20. poudarja, da si morajo nacionalni parlamenti prizadevati, da evropskim zakonodajnim načrtom posvetijo večjo pozornost veliko bolj zgodaj v procesu odločanja;
21. opominjajoč na sklepe predsedstva konference predsednikov nacionalnih parlamentov Evropske unije 6. in 7. maja 2005, v katerih predsedstvo poziva nacionalne parlamente, naj vsako leto izvedejo razprave, najbolje na plenarnih zasedanjih, o letnem zakonodajnem in delovnem programu Evropske komisije,
22. poudarja, da je treba sklicati medparlamentarne forume o prihodnosti Evrope, pri čemer bo eden izmed njih sklican ob 50. obletnici Rimske pogodbe; zahteva, da se pri evropski komunikacijski politiki upoštevajo razprave na ravni predstavnikov evropskega prebivalstva;
23. izpostavlja pomen državljanske vzgoje o integraciji EU; meni, da je določena stopnja razumevanja Evrope predpogoj za uspešno interaktivno komunikacijo med državljani in EU ter lahko prispeva k razvijanju občutka evropskega državljanstva;
24. obžaluje zmanjševanje podpore sektorskim programom z mnogokratnimi učinki, kot so Leonardo da Vinci, Socrates in Erasmus, saj poudarjajo evropsko razsežnost in olajšujejo vzpostavitev nadnacionalnih omrežij;
25. meni, da je državljane moč doseči z boljšo komunikacijo in ponazoritvijo koristnosti odločitev EU za vsakdanje življenje preko sodelovanja z regionalnimi in lokalnimi institucijami; predlaga, da je treba dati poudarek rednemu obveščanju državljanov o ustreznih regionalnih in lokalnih projektih, pri katerih je sodelovala EU, s ciljem spodbujanja skupnega evropskega projekta;
26. meni, da bi bilo pri razpravi treba upoštevati posebne potrebe in dejavnosti invalidov in manjšin, pa tudi nacionalnega in lokalnega občinstva ter specifičnih ciljnih skupin; opozarja, da bi bilo treba večjo pozornost nameniti usmerjanju bistvenih informacij in tudi informacij, vezanih na posamezne regije, k določenemu ciljnemu občinstvu, pri čemer je treba evropska vprašanja povezati z vsakdanjim življenjem državljanov;
27. pozdravlja pobude, ki so jih sprejela nekatera predstavništva Komisije in nacionalne uprave za sodelovanje pri informacijskih kampanjah o EU; opozarja, da takšno sodelovanje lahko prispeva k oblikovanju bolj neposredne povezave med državljani in institucijami;
28. poziva Komisijo, naj že na začetku oblikovanja politike omogoči posvetovanja z zainteresiranimi stranmi in javnostjo; meni, da bi lahko k presoji vplivov bistvenih predlogov dodali natančno opredelitev, kako so bili pri oblikovanju predloga upoštevani pomisleki državljanov; opozarja, da bi bilo treba pojasniti vpliv javnih posvetovanj na postopek odločanja EU;
29. poziva Komisijo, naj razvije dinamično in odzivno komunikacijsko politiko, ki se bo namesto na poročanje o na koncu doseženem soglasju bolj osredotočala na poročanje o tem, kako pride do odločitev, sprejetih na različnih stopnjah procesa odločanja; meni, da je cilj komunikacijske politike EU posredovanje jasnega razumevanja državljanom o tem, kako nastaja evropska zakonodaja;
Sodelovanje z mediji in delo z novimi tehnologijami
30. poudarja pomen medijev kot posrednikov, oblikovalcev mnenj in prenašalcev sporočil državljanom v evropskem javnem prostoru, ki ga Komisija želi razviti; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj podpre konkretne pobude, kot so forumi za razpravo o evropskih kulturnih in političnih vprašanjih, na katerih bi bili dokumenti na voljo v več jezikih, da bi lahko veliko evropskih državljanov sodelovalo v razpravi in izmenjalo svoje poglede;
31. poudarja, da je obveščen državljan temelj za delovanje participativnega demokratičnega sistema;
32. prosi Komisijo, naj čim bolj natančno opredeli vlogo, ki jo želi dati medijem, in naj sestavi načrt, ki v komunikacijsko politiko bolj tesno vključuje nacionalne, regionalne in lokalne medije, pri čemer je treba kot področje komuniciranja vključiti tudi alternativne medije;
33. meni, da je treba okrepiti čezmejno sodelovanje med regionalnimi in lokalnimi mediji v zvezi z evropskimi političnimi vprašanji; meni tudi, da evropsko sodelovanje medijev in novinarjev pripomore k obveščanju o Evropski uniji in poziva Komisijo, naj v okviru proračuna ustanovi "evropski sklad za (preiskovalno) novinarstvo", ki bo podpiral projekte, v okviru katerih bodo novinarji iz različnih držav članic skupaj poglobljeno obravnavali določeno evropsko temo in jo prenesli v različne lokalne in regionalne okoliščine;
34. pozdravlja umik predloga o ustanovitvi tiskovne agencije EU;
35. Komisiji priporoča, naj z mediji in državljani komunicira jasno in jedrnato ter se na njih sistematično obrača v uradnih jezikih države članice, iz katere izhajajo ali katere državljani so; žargon EU prej povečuje kot zmanjšuje razkorak med institucijami EU in državljani;
36. priporoča redno izmenjavo mnenj med evropskimi institucijami, zlasti s Parlamentom, in mediji o vprašanjih komuniciranja EU;
37. se mu zdi na splošno odgovornost Komisije in zlasti držav članic, da posredujejo objektivne, zanesljive in nepristranske informacije o evropski politiki kot temelj za razpravo na podlagi točnih informacij; zato države članice poziva, naj okrepijo obveščenost svojih uradnikov o politiki, ki se izvaja na evropski ravni;
38. pozdravlja dejstvo, da je bela knjiga z vidika novih tehnologih usklajena z zadnjim poročilom Parlamenta o informacijski in komunikacijski strategiji EU;
39. pozitivno ocenjuje predloge Komisije za boljšo uporabo novih komunikacijskih tehnologij, vendar zahteva sprejetje ukrepov, s katerimi se bo preprečilo, da s „številčno razdrobitvijo“ določen del državljanov ne bo še bolj izključen iz dostopa do informacij o Uniji; s tega vidika in zaradi globalnega pristopa poudarja, da je treba vključiti za različne institucije specifična sredstva komuniciranja, kakršna je bodoča "spletna TV" Evropskega parlamenta, ob hkratnem spoštovanju njegove avtonomije; razen tega poudarja, da morajo tradicionalna sredstva množične komunikacije, kot je televizija, izboljšati svojo kakovost;
Razumevanje evropskega javnega mnenja
40. naroča Komisiji, naj Parlament obvešča o presoji posvetovanj, ki jih je izvedla;
41. se mu zdi vprašljiva ustanovitev Observatorija za evropsko javno mnenje v bližnji prihodnosti in meni, da bi morali pred tem bolj usklajeno uporabljati že razpoložljive podatke in vire;
42. ugotavlja, da je treba za zadovoljivo komunikacijsko politiko natančno poznati pomanjkljivosti podatkov, ki so na voljo državljanom Unije, v zvezi z vsebino ukrepov Skupnosti ali institucijami in postopki, ki omogočajo njeno izvajanje; zato zahteva, da službe za pripravo eurobarometra izvedejo specifično in izčrpno javnomnenjsko raziskavo, ki bo omogočila sprejetje ukrepa, ki je natančen in prilagojen ravni informiranosti državljanov Skupnosti glede na njihovo matično državo, socialno-poklicno kategorijo in politično usmerjenost;
Sodelovanje
43. naroča Komisiji, naj oblikuje konkretne predloge za izvajanje komunikacijske politike ter ovrednoti njene pravne in finančne vidike;
44. meni, da je treba analizirati delo medinstitucionalne skupine, da bi našli možne izboljšave; meni, da bi morala biti skupina predvsem političnega značaja in delovati kot porok, število njenih članov pa bi se za njeno bolj učinkovito delovanje moralo zmanjšati;
45. poudarja, da morajo vseevropske politične stranke glede EU tematike bolj poglobljeno sodelovati v dialogu s svojimi volilnimi bazami;
46. poudarja poseben pomen vloge, ki jo imajo politične stranke v zvezi z naklonjenostjo parlamentarni demokraciji na vseh ravneh; obžaluje, da zmogljivost nadnacionalnih političnih strank ostaja neizkoriščena; obžaluje, da veliko število nacionalnih političnih strank ne želi sprejeti evropske razsežnosti na dosleden in prepričljiv način; poziva politične stranke, da pri odločanju in v volilnih kampanjah upoštevajo evropska vprašanja ter da evropskim državljanom dejansko ponudijo možnosti odločanja o prihodnosti Evrope;
47. poudarja, da mora komunikacijska politika upoštevati poseben "časovni ritem" odvijanja evropskih zadev, ki je pogosto različen od političnih dnevnih redov posameznih držav ter
dejansko ne more nastati nepovezano s politiko in dejanskimi ukrepi Evropske unije, ki imajo svoj neodvisen časovni razpored; zato meni, da bi se morali Komisija, Svet in Parlament uskladiti glede časovnega razporeda obravnavanja "velikih dosjejev", za katere se pričakuje zanimanje evropskega javnega mnenja, da bi tako lahko uskladili svoja prizadevanja za komuniciranje o omenjenih vprašanjih;
48. poziva institucije, naj preučijo možnost oblikovanja koordinacijske skupine na drugi stopnji, v kateri bi bili zastopani pristojni generalni direktorati različnih institucij ter predstavniki odborov Parlamenta in katere cilj bi bil usklajevanje konkretnih dejavnosti pri izvajanju smernic Medinstitucionalne skupine za informiranje (IGI);
49. ponavlja, da vidijo državljani, ki naj ne bi poznali institucionalnih podrobnosti, Evropsko unijo kot celoto in da se morajo komunikacijske politike vsake od institucij zato izvajati s skupnega izhodišča, vendar ob upoštevanju pristojnosti in avtonomije vsake od njih; ponavlja svoj poziv k pripravi obsežne vsakoletne medinstitucionalne razprave o tej temi na plenarnem zasedanju z namenom sprejetja skupne izjave o ciljih in sredstvih te politike;
50. podpira razvoj dialoga in političnih razprav, ki jih skupaj organizirajo evropske, nacionalne in regionalne institucije; poudarja pomen komuniciranja preko pobud, temelječih na "množičnem komuniciranju", kot so kulturni programi (literarne nagrade ali kinematografija), športne prireditve itd.; ocenjuje, da mora komuniciranje upoštevati strateško usmerjenost k ciljnim skupinam javnosti, kot so univerze, lokalne skupnosti ali strokovne organizacije;
51. podpira krepitev vloge varuha človekovih pravic za večjo verodostojnost preglednosti;
52. opozarja, da je program PRINCE običajno temeljil na sodelovanju med Komisijo in državami članicami; Parlament je že v svojem zadnjem poročilu o strategiji komuniciranja poudaril potrebo po parlamentarnem sodelovanju pri določitvi prednostnih nalog programa PRINCE, zato meni, da bi bilo treba poslance Evropskega parlamenta polno vključiti v dogodke, ki se organizirajo pod pokroviteljstvom tega programa;
53. za boljšo komunikacijo v smislu evropske integracije priporoča zvišanje sredstev, dodeljenih za obstoječe programe financiranja, kot so "Vseživljenjsko izobraževanje in usposabljanje", "Mladina" "Državljani za Evropo", "Mediji" in "Kultura", pod pogojem, da so cilji posameznih programov natančno upoštevani;
54. podpira zamenjavo sedanjih petih proračunskih postavk programa PRINCE z enim programom, ki bi ga upravljal generalni direktorat za komuniciranje, da se zagotovi večjo prožnost in osrednji organ za stike;
55. poudarja, da mora biti finančna podpora, ki jo odobri Evropska unija, čim bolj vidna, zato mora vsaka institucija, združenje ali dejavnost, ki je upravičenec do subvencije iz programa Unije, o tem obvestiti javnost;
56. poudarja, da je za uspešno komunikacijo bistveno dejavno sodelovanje držav članic, in jih zato poziva, naj poiščejo tehnična in finančna sredstva, s katerimi bodo prispevale k skupnim prizadevanjem Evropske unije na področju komuniciranja;
57. poziva države članice, naj zakonodajo Skupnosti ustrezno in nemudoma prenesejo v svoj pravni red, da bi vsi državljani EU imeli enake pravice, kot jih določa zakonodaja Skupnosti; poziva Komisijo, naj dejavneje zagotavlja izvajanje določb zakonodaje Skupnosti; spodbuja Komisijo, naj sodeluje z vladami držav članic pri obveščanju državljanov o njihovi pravici do dostopa do sodišča in pravnih sredstev, kadar so bile kršene njihove pravice.
58. poziva Komisijo, naj svoja partnerstva na področju komuniciranja razvrsti glede na stopnjo prednosti, in sicer tako, da razvije privilegirane odnose z "nadnacionalnimi" partnerji, kot so organizacije evropske civilne družbe, ki je v procesu izoblikovanja, evropske politične stranke in novinarji; poudarja, da je treba evropski državljanski prostor krepiti tudi preko vključevanja sredstev za komuniciranje, ki so namenjena mladim;
59. poudarja, da je treba prilagoditi in pospešiti pripravo strategije in vsebino bele knjige glede na razprave, ki potekajo v evropski družbi in med državami članicami;
60. naroči predsedniku, naj resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Odboru regij, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in vladam ter parlamentom držav članic.
OBRAZLOŽITEV
Komisija je februarja 2006 objavila Belo knjigo o evropski komunikacijski politiki. Besedilo je nastalo z namenom delovanja proti vplivu zavrnitve ustavne pogodbe na francoskem in nizozemskem referendumu in zaustavitve naraščanja evroskepticizma.
V beli knjigi je Komisija orisala novo evropsko komunikacijsko politiko, oblikovano za premostitev razkoraka med Unijo in njenimi državljani. Poročevalec bo v tem poročilu podal svoje pripombe na predlog iz bele knjige Komisije.
1. Opredelitev skupnih načel
Komisija je predlagala oblikovanje pravil ravnanja pri komuniciranju, kar pomeni, da želi oblikovati skupna pravila za evropske institucije, nacionalne organe itd. ter tako postaviti temelje trdne komunikacijske politike. Poročevalec meni, da zamisel ni zgolj že izhodiščno napačna, ampak tudi neumestna, saj je slab nadomestek dejanske pravne podlage. Evropskim institucijam dejansko manjka pravna podlaga, na kateri bi lahko pripravili specifična poročila Skupnosti na področjih informatike in komunikacij Posledično je Komisija vse prepogosto izpostavljena očitkom, da se vmešava v področje, ki ni v njeni pristojnosti, ali celo razširja propagandni material. Temu pa se na najboljši način ne bomo izognili tako, da bomo komunikacijsko politiko utemeljili s pravili ravnanja, ampak moramo doseči soglasje držav članic in Evropskega sveta, s čimer bomo lahko podali pravno podlago v pravem pomenu besede v smislu člena 308 Pogodbe.
Poleg tega ima lahko opredelitev pravil ravnanja za institucije EU nezaželene posledice zaradi zmanjševanja obsega samostojnih in neodvisnih mnenj. Poročevalec torej meni, da komuniciranja Parlamenta z evropskimi državljani ne bi smel določevati nikakršen pravilnik.
2. Vključevanje državljanov
Glede na to, da evropski javni prostor ne obstaja, morajo institucije uporabiti tiste instrumente, ki bodo čim večjemu številu evropskih državljanov omogočili dostop do informacij. Če Unija želi, da se ji prisluhne, mora evropska vprašanja prenesti na nacionalno, regionalno in lokalno raven. Vendar se ne zdi smiselno, da bi državljani postali prvotna gonilna sila participacije in dialoga. Če so državljani slabo obveščeni, jim nima smisla natančno prisluhniti. Da bi njihov prispevek služil kakšnemu namenu, morajo evropske institucije najti način posredovanja vseh informacij, ki jih državljani potrebujejo za udeležbo pri evropskem projektu in identificiranje z njim. Za izoblikovanje mnenja morajo najprej biti posredovane informacije. To velja vsaj za kakršno koli uporabno mnenje. Zato mora informacijsko in komunikacijsko politiko EU usmerjati splošno načelo, da državljanom informacij ne bi bilo treba iskati, ampak bi morale informacije poiskati njih.
3. Sodelovanje z mediji in delo z novimi tehnologijami:
Bela knjiga pretirano poudarja zamisel, da se dialog in komunikacija z državljani lahko usklajujeta preko pobud institucij. Posledično se bolj zanaša na nove tehnologije kot na tradicionalne množične medije. Občasno se zdi, da podcenjuje vpliv množičnih medijev na družbo.
Poročevalec meni, da je treba sestaviti seznam prednostnih ukrepov ter se osredotočiti, recimo, na boljše pogoje dela za novinarje v evropskih institucijah, usposabljanje strokovnjakov s področja informiranja, boljše metode neposrednega komuniciranja itd.
4. Razumevanje evropskega javnega mnenja
Komisija predlaga oblikovanje mreže nacionalnih strokovnjakov za raziskave javnega mnenja kot pomoči pri izmenjavi najboljših praks in razvijanju sinergij. Poročevalec pa meni, da bi bilo bolje bolj usklajeno uporabiti obstoječe vire, tako da bi jih čim bolje izkoristili. Informacije in dobre prakse je mogoče izmenjevati brez ustanovitve Observatorija za evropsko javno mnenje. Kratkoročno bi bila ustanovitev observatorija pravzaprav vprašljiva rešitev, saj bi bilo treba, preden bi se lotili takšnega podviga, najprej učinkovito uporabiti že zbrane podatke.
5. Sodelovanje
Za države članice EU je bistveno, da sodelujejo v informacijski in komunikacijski politiki EU. Brez njih je skoraj nemogoče posredovati kakršno koli sporočilo. Za pozitiven odziv državljanov, na katerih pomisleke se odzivamo, je treba večjo pozornost nameniti temu, kar je povedano. Razložiti moramo znati, kaj lahko Evropa stori za posamezne državljane. Najti moramo način bolj odločnega poudarjanja informacijske in komunikacijske politike na regionalni in lokalni ravni. Zainteresirane strani, kot so politične stranke, morajo znati mobilizirati državljane, da podprejo evropsko politiko, torej pri tem igrajo ključno vlogo.
Poročevalec je mnenja, da bi morali Parlament, Komisija in Svet okrepiti tristranski dialog in v ta namen bolje usklajevati svoje dejavnosti.
Službam za informiranje in komuniciranje Komisije in Parlamenta je za zbiranje zamisli na razpolago medinstitucionalna skupina za informiranje. Njeno osnovna naloga je določitev prednostnih nalog za program PRINCE. Pobude, ki jih ta program ne pokriva, se obravnavajo kot posebni ukrepi in se izvajajo na pobudo ali Komisije ali Parlamenta, odvisno od primera. Poročevalec je prepričan, da bi moral program PRINCE zaobjeti več prednostnih področij in bi posamezne institucije posebej ukrepale le, kjer je to potrebno. Medinstitucionalna skupina pa bi morala biti predvsem političnega značaja, njeno članstvo pa zmanjšano, da bi delovala učinkoviteje.
MNENJE Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (18.9.2006)
za Odbor za kulturo in izobraževanje
o beli knjigi o evropski komunikacijski politiki
(2006/2087(INI))
Pripravljavec mnenja: Michael Cashman
POBUDE
Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve poziva Odbor za kulturo in izobraževanje kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
A. ker bi morali biti pravica do obveščanja in svoboda izražanja v osrčju demokracije v Evropi ter podpirati politične sisteme na evropski in nacionalni ravni, kar pomeni, da bi morale biti informacije na voljo javnosti, kolikor je mogoče,
B. ker je demokratična udeležba temeljni kamen političnega procesa in bi morala neposredno vplivati na oblikovanje politik Unije,
C. ker sta preglednost in odprtost osnovna pogoja za komunikacijo, ta pa je dvosmerni dialog z evropskimi državljani in je bistvena sestavina demokracije, nepogrešljiva za spodbujanje javne razprave,
D. ker je namen "obdobja za razmislek", da postane Unija bolj demokratična in učinkovitejša ter da se ponovno poveže s svojimi državljani,
E. ker je treba poudariti, da so evropska vprašanja in "dodana vrednost" zakonodaje Skupnosti redko priznana v razpravah na nacionalni ravni in si nacionalni politiki pogosto lastijo zasluge za evropske "zgodbe o uspehu", nasprotno pa ne varčujejo z negativnimi ocenami EU, pogosto zaradi neuspehov pri politiki na nacionalni ravni,
F. ker je treba opozoriti na sklepe predsedstva konference predsednikov parlamentov Evropske unije (z dne 6. in 7. maja 2005), ki je pozvalo nacionalne parlamente k vsakoletni razpravi, po možnosti na plenarnem zasedanju, o letnem zakonodajnem in delovnem programu Komisije,
1. poziva Komisijo, naj že na začetku oblikovanja politike omogoči posvetovanja z zainteresiranimi stranmi in javnostjo; meni, da bi lahko k presoji vplivov bistvenih predlogov dodali natančno opredelitev, kako so bili pri oblikovanju predloga upoštevani pomisleki državljanov; poudarja, da bi bilo treba pojasniti vpliv javnih posvetovanj na postopek odločanja EU;
2. meni, da je preglednost in dostop do dokumentov eden od glavnih stebrov za zagotavljanje komunikacije z državljani o EU in njenih dejavnostih, da bi se premostila sedanja vrzel; poziva Komisijo in finsko predsedstvo, naj storita vse potrebno za ponovni pregled Uredbe (ES) št. 1049/2001, kot je zahteval Parlament, da bi zagotovili objavljanje pravnih mnenj, stališč in predlogov sprememb v javni podatkovni bazi pred njihovim končnim sprejetjem; meni, da bi bilo treba zaradi oblikovanja skupne javne podatkovne baze že obstoječe podatkovne baze povezati med seboj in jih narediti za uporabnike čim bolj prijazne; meni,da bi lahko v ta namen uporabili Prelex, podatkovno bazo za spremljanje postopka odločanja med institucijami;
3. meni, da bi bilo treba objaviti dnevne rede in dokumente Sveta, Komisije in odborov Evropskega parlamenta, pa tudi lahko razumljive osnovne informacije; poudarja, da bi te informacije morale biti lahko dostopne za javnost, zlasti preko interneta, tiskanja teh dokumentov in neposrednega prenosa sej, ki jih je mogoče gledati tudi naknadno;
4. poziva Komisijo, naj razvije dinamično in odzivno komunikacijsko politiko, ki se bo namesto na poročanje o na koncu doseženem soglasju bolj osredotočala na poročanje o tem, kako pride do odločitev, sprejetih na različnih stopnjah procesa odločanja; meni, da je cilj komunikacijske politike EU posredovanje jasnega razumevanja državljanom o tem, kako nastaja evropska zakonodaja;
5. vzpodbuja nacionalne parlamente, naj okrepijo nadzorno vlogo nad delom svojih vlad v Svetu in tako dvignejo osveščenost ter s tem demokratično odgovornost institucij EU;
6. vzpodbuja države članice, naj v nacionalne razprave dodajo evropsko dimenzijo ter tako državljane opozorijo na evropski politični program;
7. meni, da bi bilo pri razpravi treba upoštevati posebne potrebe in dejavnosti invalidov in manjšin, pa tudi nacionalnega in lokalnega občinstva ter specifičnih ciljnih skupin; poudarja, da bi bilo treba večjo pozornosti nameniti usmerjanju bistvenih informacij in tudi informacij, vezanih na posamezne regije, k določenemu ciljnemu občinstvu, pri čemer je treba evropska vprašanja povezati z vsakdanjikom državljanov;
8. poziva države članice, naj zakonodajo Skupnosti ustrezno in nemudoma prenesejo v svoj pravni red, da bi vsi državljani EU imeli enake pravice, kot jih določa zakonodaja Skupnosti;poziva Komisijo, naj dejavneje zagotavlja izvajanje določb zakonodaje Skupnosti; spodbuja Komisijo, naj sodeluje z vladami držav članic pri obveščanju državljanov o njihovi pravici do dostopa do sodišča in pravnih sredstev, kadar so bile kršene njihove pravice.
POSTOPEK
|
Naslov |
Bela knjiga o evropski komunikacijski politiki |
||||||
|
Št. postopka |
|||||||
|
Pristojni odbor |
CULT |
||||||
|
Mnenje pripravil |
LIBE |
||||||
|
Okrepljeno sodelovanje – datum razglasitve na zasedanju |
|
||||||
|
Pripravljavec/-ka mnenja |
Michael Cashman |
||||||
|
Nadomeščeni/-a pripravljavec/-ka mnenja |
|
||||||
|
Obravnava v odboru |
12.7.2006 |
13.9.2006 |
|
|
|
||
|
Datum sprejetja |
13.9.2006 |
||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
35 2 0 |
|||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Alexander Alvaro, Alfredo Antoniozzi, Mihael Brejc, Michael Cashman, Charlotte Cederschiöld, Carlos Coelho, Fausto Correia, Panayiotis Demetriou, Agustín Díaz de Mera García Consuegra, Kinga Gál, Patrick Gaubert, Lilli Gruber, Timothy Kirkhope, Ewa Klamt, Magda Kósáné Kovács, Wolfgang Kreissl-Dörfler, Barbara Kudrycka, Stavros Lambrinidis, Henrik Lax, Sarah Ludford, Jaime Mayor Oreja, Claude Moraes, Lapo Pistelli, Martine Roure, Ioannis Varvitsiotis, Stefano Zappalà, Tatjana Ždanoka |
||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Marco Cappato, Bárbara Dührkop Dührkop, Maria da Assunção Esteves, Anne Ferreira, Ignasi Guardans Cambó, Sophia in 't Veld, Hubert Pirker, Antonio Tajani, Kyriacos Triantaphyllides |
||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Thomas Wise |
||||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
|
||||||
MNENJE Odbora za ustavne zadeve (5.10.2006)
za Odbor za kulturo in izobraževanje
o beli knjigi o evropski komunikacijski politiki
(2006/2087(INI))
Pripravljavec mnenja: Gérard Onesta
POBUDE
Odbor za ustavne zadeve poziva Odbor za kulturo in izobraževanje kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
1. pozdravlja predstavitev bele knjige in se strinja z namenom Komisije, da komunikacijsko politiko preoblikuje v samostojno politiko z lastno vsebino;
2. je zadovoljen, ker se Komisija zaveda, da mora biti vsakršna komunikacije odvisna od vsebine in mora biti dvosmeren proces, katerega del je tudi poslušanje državljanov, vendar obžaluje, da se ta na začetku bele knjige izražena načela ne nadgradijo z ničemer otipljivim; zato poziva Komisijo, naj natančno opredeli, kako namerava upoštevati glas državljanov in v ta namen predlaga vključitev morebitnih pobud drugih institucij, kot je "agora", organ za posvetovanje s predstavniki civilne družbe, ki ga namerava ustanoviti Parlament;
3. ugotavlja, da je treba za zadovoljivo komunikacijsko politiko natančno poznati pomanjkljivosti podatkov, ki so na voljo državljanom Unije, v zvezi z vsebino ukrepov Skupnosti ali institucijami in postopki, ki omogočajo njihovo izvajanje; zato zahteva, da službe za pripravo evrobarometra izvedejo specifično in izčrpno javnomnenjsko raziskavo, ki bo omogočila sprejetje natančnega ukrepa, ki bo prilagojene ravni informiranosti državljanov Skupnosti glede na njihovo matično državo, socialno–poklicno kategorijo in politično usmerjenost;
4. poudarja, da je treba sklicati medparlamentarne forume o prihodnosti Evrope, pri čemer bo eden izmed njih sklican ob 50. obletnici rimske pogodbe; zahteva, da se pri evropski komunikacijski politiki upoštevajo razprave na ravni predstavnikov evropskega prebivalstva;
5. podpira preučitev možnosti za nov medinstitucionalni instrument, v katerem bodo lahko sodelovale države članice in s katerim se bodo opredelila načela evropske komunikacijske politike. Hkrati meni, da mora biti točno oblika tega instrumenta – listina ali pravila ravnanja - skrbno analizirana z vidika zagotovil, ki jih bo dal državljanom, pa tudi obveznosti, ki naj bi jih prevzele institucije in države članice;
6. želi spomniti, da so v Listini o temeljnih pravicah že opredeljene pravice državljanov na področju informiranja in da bi morali z vsakim novim instrumentom spoštovati posebne pravice Parlamenta, ki je izvoljena skupščina, zlasti njegovo pristojnost, da prosto naslavlja državljane celotne Unije; poziva Odbor za ustavne zadeve, naj preuči možnosti za obliko in vsebino takšnega medinstitucionalnega instrumenta;
7. poudarja, da mora komunikacijska politika upoštevati poseben časovni ritem odvijanja evropskih zadev, ki je pogosto različen od političnega dnevnega reda posameznih držav, ter dejansko ne more nastati nepovezano s politiko in dejanskimi ukrepi Evropske unije, ki imajo svoj neodvisen časovni razpored; zato meni, da bi se morali Komisija, Svet in Parlament uskladiti glede časovnega razporeda obravnavanja "velikih dosjejev", za katere se pričakuje zanimanje evropskega javnega mnenja, da bi tako lahko uskladili svoja prizadevanja za komuniciranje o omenjenih vprašanjih;
8. ponavlja, da vidijo državljani, ki naj ne bi poznali institucionalnih podrobnosti, Evropsko unijo kot celoto in da se mora zato komunikacijska politika vsake od institucij izvajati s skupnega izhodišča, vendar ob upoštevanju pristojnosti in avtonomije vsake od njih; ponavlja svoj poziv k pripravi obsežne vsakoletne medinstitucionalne razprave o tej temi na plenarnem zasedanju, da bi lahko sprejeli skupne izjave o ciljih in sredstvih te politike;
9. poudarja, da je treba prilagoditi in pospešiti pripravo strategije in vsebino bele knjige glede na razprave, ki potekajo v evropski družbi in med državami članicami;
10. podpira razvoj dialoga in političnih razprav, ki jih skupaj organizirajo evropske, nacionalne in regionalne institucije; izpostavlja pomen komuniciranja preko pobud, temelječih na "množičnem komuniciranju", kot so kulturni programi (literarne nagrade ali kinematografija), športne prireditve itd.; ocenjuje, da mora komuniciranje upoštevati strateško usmerjenost k ciljnim skupinam javnosti, kot so univerze, lokalne skupnosti ali strokovne organizacije;
11. poudarja, da mora biti finančna podpora, ki jo odobri Evropska unija, čim bolj vidna, zato mora vsaka institucija, združenje ali dejavnost, ki je upravičenec do subvencije iz programa Unije, o tem obvestiti javnost;
12. pozitivno ocenjuje predloge Komisije za boljšo uporabo novih komunikacijskih tehnologij, vendar zahteva sprejetje ukrepov, s katerimi se bo preprečilo, da s "številčno razdrobitvijo" določen del državljanov ne bo še bolj izključen iz dostopa do informacij o Uniji; s tega vidika in zaradi globalnega pristopa poudarja, da je treba vključiti za različne institucije specifična sredstva komuniciranja, kakršna je prihodnja spletna televizija Parlamenta, ob hkratnem spoštovanju njegove avtonomije; razen tega poudarja, da morajo tradicionalna sredstva množične komunikacije, kot je televizija, izboljšati svojo kakovost;
13. obžaluje, da trenutna informacijska politika ne izpolnjuje svojega cilja in ne doseže evropskih državljanov; poudarja, da se je treba zato zavzeti za popolnoma nove rešitve, zlasti za specifične novinarske vsebine na televiziji; se strinja z idejo o obveščanju o Evropi po modelu programov "Universum";
14. poziva Komisijo, naj svoja partnerstva na področju komuniciranja razvrsti glede na stopnjo prednosti, in sicer tako da razvije privilegirane odnose z nadnacionalnimi partnerji, kot so organizacije evropske civilne družbe, ki je v procesu izoblikovanja, evropske politične stranke in novinarji; poudarja, da je treba evropski državljanski prostor krepiti tudi preko vključevanja sredstev za komuniciranje, namenjenih mladim;
15. poudarja poseben pomen vloge, ki jo imajo politične stranke v zvezi z naklonjenostjo parlamentarni demokraciji na vseh ravneh; obžaluje, da zmogljivost nadnacionalnih političnih strank ostaja neizkoriščena; obžaluje, da veliko število nacionalnih političnih strank ne želi sprejeti evropske razsežnosti na dosleden in prepričljiv način; poziva politične stranke, da pri odločanju in v volilnih kampanjah upoštevajo evropska vprašanja ter da evropskim državljanom dejansko ponudijo možnost odločanja o prihodnosti Evrope;
16. izpostavlja ključno vlogo medijev pri komuniciranju o evropskih zadevah in vztraja, da je treba vzpostaviti posebne oblike sodelovanja z njimi ob strogem spoštovanju njihove neodvisnosti in uredniške avtonomije; meni, da je treba bistveno povečati razpoložljiva sredstva za izobraževanje novinarjev, specializiranih za evropske zadeve, zlasti na ravni regionalnega in lokalnega tiska; razen tega meni, da je obveščanje javnosti s strani institucij dober način, da se javnosti predstavi središče evropske politike, in je torej pomembna tema v razpravi z mediji;
17. poudarja, da je treba povezati komunikacijsko politiko s programi aktivnega državljanstva, ki prejemajo podporo Evropske unije in zaradi katerih bi imel ta proces večkratni učinek;
18. meni, da bi razvoj evropske uprave na lokalni ravni, ki bi bila sposobna podpreti številne že obstoječe informacijske točke Evropske unije, pripomogel k vzpostavitvi močnih neposrednih povezav med Unijo in njenimi državljani, še zlasti z izboljšanjem dostopa državljanov do evropskih pobud in programov, ki jih zadevajo; meni, da imajo pri tem pomembno vlogo informacijske pisarne Komisije in Evropskega parlamenta; v zvezi s tem ocenjuje, da je treba ponovno temeljito razmisliti o dosedanjem delu teh informacijskih pisarn, saj njihova politika odnosov z javnostmi ne upošteva interesov državljanov in bi se sredstva za ta namen lahko izkoristila mnogo učinkovitejše; zato želi, da bi pisarne imele bolj aktiven in manj birokratski značaj;
19. poudarja, da je ustava za Evropo pomembna, saj bi Unija dobila bolj političen in demokratičnejši značaj, za državljane pa bi postala privlačnejša; želi spomniti na politično odgovornost, ki jo imajo za podporo temu procesu Evropski parlament, Svet in Komisija.
POSTOPEK
|
Naslov |
Bela knjiga o evropski komunikacijski politiki |
||||||
|
Št. postopka |
|||||||
|
Pristojni odbor |
CULT |
||||||
|
Mnenje pripravil |
AFCO |
||||||
|
Okrepljeno sodelovanje – datum razglasitve na zasedanju |
|
||||||
|
Pripravljavec/-ka mnenja |
Gérard Onesta |
||||||
|
Nadomeščeni/-a pripravljavec/-ka mnenja |
|
||||||
|
Obravnava v odboru |
2.5.2006 |
12.7.2006 |
12.9.2006 |
|
|
||
|
Datum sprejetja |
5.10.2006 |
||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
17 1 1 |
|||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Carlos Carnero González, Richard Corbett, Panayiotis Demetriou, Andrew Duff, Maria da Assunção Esteves, Ingo Friedrich, Bronisław Geremek, Genowefa Grabowska, Ignasi Guardans Cambó, Jo Leinen, Íñigo Méndez de Vigo, Rihards Pīks, Johannes Voggenhuber, Bernard Piotr Wojciechowski |
||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Jean-Louis Bourlanges, Ashley Mote, Gérard Onesta, Georgios Papastamkos, Reinhard Rack, György Schöpflin |
||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
|
||||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
|
||||||
POSTOPEK
|
Naslov |
Bela knjiga o evropski komunikacijski politiki |
|||||||||||
|
Številka postopka |
||||||||||||
|
Pristojni odbor |
CULT |
|||||||||||
|
Odbori, zaprošeni za mnenje |
LIBE 6.4.2006 |
AFCO |
|
|
|
|||||||
|
Odbori, ki niso dali mnenja |
|
|
|
|
|
|||||||
|
Okrepljeno sodelovanje |
|
|
|
|
|
|||||||
|
Poročevalec(-ka) |
Luis Herrero-Tejedor |
|
||||||||||
|
Nadomeščeni(-a) poročevalec(-ka) |
|
|
||||||||||
|
Obravnava v odboru |
29.5.2006 |
|
|
|
|
|||||||
|
Datum sprejetja |
9.10.2006 |
|||||||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+ - 0 |
29 1 0 |
||||||||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Maria Badia I Cutchet, Ivo Belet, Guy Bono, Marielle De Sarnez, Marie-Hélène Descamps, Jolanta Dičkutė, Hanna Foltyn-Kubicka, Milan Gaľa, Vasco Graça Moura, Lissy Gröner, Luis Herrero-Tejedor, Ruth Hieronymi, Bernat Joan i Marí, Manolis Mavrommatis, Ljudmila Novak, Doris Pack, Zdzisław Zbigniew Podkański, Pál Schmitt, Nikolaos Sifunakis, Hannu Takkula, Helga Trüpel, Thomas Wise, Tomáš Zatloukal |
|||||||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Ignasi Guardans Cambó, Gyula Hegyi, Mary Honeyball, Reino Paasilinna, Sérgio Sousa Pinto, Grażyna Staniszewska |
|||||||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Harald Ettl |
|||||||||||
|
Datum predložitve |
16.10.2006 |
|||||||||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
|
|||||||||||