POROČILO o zahtevi za zaščito imunitete in privilegijev Gabriela Albertinija

27.10.2006 - (2006/2122(IMM))

Odbor za pravne zadeve
Poročevalka: Diana Wallis

PREDLOG SKLEPA EVROPSKEGA PARLAMENTA

o zahtevi za zaščito imunitete in privilegijev Gabriela Albertinija

(2006/2122(IMM))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju zahteve Gabriela Albertinija za zaščito njegove imunitete v zvezi s kazenskim postopkom pred okrožnim sodiščem v Milanu, ki jo je poslanec vložil 28. aprila 2006, na plenarnem zasedanju pa je bila razglašena 15. maja 2006,

–   po zaslišanju Gabriela Albertinija v skladu s členom 7(3) Poslovnika,

–   ob upoštevanju člena 9 in člena 10 Protokola o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti z dne 8. aprila 1965 in člena 6(2) Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. septembra 1976,

–   ob upoštevanju sodb Sodišča Evropskih skupnosti z dne 12. maja 1964 in 10. julija 1986[1],

–   ob upoštevanju člena 68 Ustave Italijanske republike,

–   ob upoštevanju členov 6(3) in 7 Poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A6–0383/2006),

A. ker je Gabriele Albertini poslanec Evropskega parlamenta, v katerega je bil izvoljen na šestih neposrednih volitvah, ki so potekale med 10. in 13. junijem 2004, in ker je Parlament veljavnost njegovega mandata preveril 14. decembra 2004[2],

B.  ker poslanci med zasedanjem Evropskega parlamenta uživajo na ozemlju svoje države imunitete, priznane poslancem parlamenta te države, in ker se na imuniteto ni mogoče sklicevati, kadar se poslanca zaloti pri storitvi kaznivega dejanja; ker to Evropskemu parlamentu ne preprečuje, da bi uveljavljal pravico do nepriznanja imunitete kateremu izmed svojih poslancev[3],

C. ker je določba, ki se jo uporablja v zadevnem primeru, člen 68, 2. pododstavek italijanske ustave, ki dovoljuje uvedbo kazenskih postopkov proti poslancem parlamenta brez kakšnih posebnih formalnosti, saj določa, da se brez predhodne odobritve zbornice, kateri poslanec pripada, proti njemu ne sme uvesti osebne ali hišne preiskave ter da se ga ne sme aretirati ali mu na kakšen drug način odvzeti prostosti ali zadržati v priporu, razen če gre za izvršitev pravnomočne obsodbe ali če je bil zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, za katerega je v primeru flagrante delicto predpisana obvezna aretacija,

D. ker je urad javnega tožilca pri okrožnem sodišču v Milanu proti Gabrielu Albertiniju vložil obtožnico v zvezi z vlaganjem predlogov sprememb brez vsebine v proračunskem postopku v milanskem mestnem svetu z namenom, da bi vsebino vnesli kasneje glede na predloge opozicije, da bi se tako izognili vložitvi predlogov sprememb po roku za vložitev, kar bi bilo nesprejemljivo,

E.  ker se vlaganje predlogov sprememb brez vsebine lahko obravnava kot del politike in političnega življenja in so predlogi sprememb, vse dokler ni sprejetega končnega zakona, na katerega se nanašajo, le del notranjega postopka brez zunanjih učinkov, zlasti in predvsem s stališča kazenske zakonodaje, se omenjeno dejanje obravnava kot nemogoče ali vsaj neobstoječe kaznivo dejanje,

F.  ker je milansko okrožno sodišče v drugem sodnem postopku (zadeva št. 9384/03 R.G.N.R.), v katerem je preučevalo obtožbe, podobne tistim proti Gabrielu Albertiniju, ki pa jih je vložil sam Albertini proti svojim političnim nasprotnikom, odločilo, da je primer brezpredmeten in ga je zavrglo,

G. glede na to, da je isto sodišče v dveh vsebinsko podobnih primerih sprejelo popolnoma nasprotni stališči, kaže, da gre za nerazumno neenakopravno obravnavo, kar pomeni, da je g. Albertini nepravično preganjan,

H. ker je zadeva izredno občutljiva, njene posledice pa so za pristojnosti Evropskega parlamenta nedopustne, saj je neenakopravna obravnava Gabriela Albertinija neopravičljiva, kar postavlja vprašanje, ali gre za „fumus persecutionis”,

I.   ker je vsak primer političnega preganjanja poslancev Evropskega parlamenta napad na integriteto politične ustanove, ki so jo na demokratičen način izvolili evropski narodi, in kaže na zaničevanje Parlamenta,

J.   ker neenakopraven odnos italijanskega sodišča škodi Gabrielu Albertiniju,

K. ker bi postopek proti Gabrielu Albertiniju lahko prekinili, če bi že veljal Statut poslancev Evropskega Parlamenta, ki pa še ni stopil v veljavo, čeprav ga je Evropski parlament dvakrat potrdil, in sicer v resolucijah z dne 5. decembra 2002[4] in 17. decembra 2003[5].

1.  obžaluje dejstvo, da Protokol o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti z dne 8. aprila 1965 v sedanji obliki Evropskemu parlamentu ne omogoča sprejetja zavezujočih ukrepov za zaščito Gabriela Albertinija, in se zato odloči ne zaščititi njegove imunitete;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep in poročilo pristojnega odbora nemudoma posreduje uradu javnega tožilca pri milanskem okrožnem sodišču v zvezi s kazensko zadevo št. 8629/05 R.G.

• [1]  Zadeva 101/63 Wagner proti Fohrmannu in Krieru [1964] Zbornik sodišča Evropskih skupnosti (ECR) 195 in zadeva 149/85 Wybot proti Faureju in drugim [1986] ECR 2391.
• [2]  Sklep Evropskega parlamenta o preverjanju veljavnosti mandatov poslancev (UL C 226 E, 15.9.2005, str. 51)
• [3]  Člen 10 Protokola o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti z dne 8. aprila 1965.
• [4]  UL C 27 E, 30. 1. 2004, str. 139.
• [5]  UL C 91 E, 15. 4. 2004, str. 230.

OBRAZLOŽITEV

I.         DEJSTVA

Kazenski postopek proti g. Albertiniju v njegovi vlogi župana je bil na milanskem sodišču (zadeva št. 8629/05: lažno prikazovanje pri javnem upravljanju in zloraba položaja) sprožen na podlagi obtožb, da je sodeloval pri kaznivih dejanjih ideološkega lažnega prikazovanja, poskusa zlorabe položaja in poskusa materialnega lažnega prikazovanja.

Do spornih dogodkov je prišlo v Milanu 13. marca 2003, zadevali pa so sprejetje osnutka proračuna milanske mestne občine za leto 2003. Povzeto na kratko je bil Albertini obtožen, da je sodeloval pri vlaganju lažnih predlogov sprememb za v obravnavo v mestnemu svetu, ki so jih podpisali pripadniki večinske koalicije in s katerimi so poskušali preprečiti razprave o čim večjem številu predlogov sprememb, vloženih s strani opozicije.

Da bi dosegli svoj cilj, je bilo treba poznati vsebino predlogov sprememb, ki jih je vložila opozicija. Slednje je bilo treba najprej preučiti, da bi se lahko ustrezno spremenilo proračunske predloge v lastnih predlogih sprememb.

Da bi zaobšli mehanizem, ki ga določa 59. člen poslovnika mestnega sveta, so (pravočasno) vložili predloge sprememb brez vsebine, besedilo pa so vnesli šele potem, ko je bila znana vsebina predlogov sprememb opozicije in je rok za vložitev predlogov sprememb že potekel. Vse to je bilo storjeno z namenom, da bi bilo čim več predlogov sprememb, ki jih je vložila manjšina, brezpredmetnih.

Dogodki, zaradi katerih je bila vložena kazenska obtožba proti Albertiniju, pa so enaki tistim iz prijave kaznivega dejanja, ki jo pri javnem tožilcu milanskega sodišča proti opoziciji vložil sam Albertini, takrat v vlogi mestnega župana.

Slednji primer pa je bil ovržen z utemeljitvijo, da „se predlagani predlog spremembe k osnutku proračuna regionalne oblasti s pravnega stališča nanaša in je zagotovo del upravnega postopka, ki ureja voljo svetovalnega organa te oblasti, v tem primeru odločitev o odobritvi proračuna za leto 2003. Osnutek predloga spremembe je tako del internega postopka, ki je sicer pomemben z informativnega stališča, vendar nima zunanjih učinkov. Jasno je, da ni povezan z vlogo odločanja, ki jo igra organ, ki mora v skladu z zakonom odražati voljo oblasti, kar ima zunanje učinke”.

Javni tožilci, ki so preiskovali primer, v katerem je bil obtoženec g. Albertini, so bili opozorjeni na dejstvo, da so bili vloženi predlogi sprememb del notranjega in ne javnega postopka, vendar so brez upoštevanja tega preiskavo nadaljevali, kar je privedlo do obtožnice proti g. Albertiniju.

Očitno je, da so milanski sodniki primera, v katerih je bil Albertini enkrat obtoženec in drugič oškodovana stran, obravnavali popolnoma nasprotno. Zato se zdi upravičeno to dejstvo obravnavati kot primer „fumus persecutionis”: sklep, da se primer opusti, je bil sprejet, ko je bil Albertini oškodovana stran, medtem ko je bila zahteva za opustitev primera, v katerem je preiskava potekala proti Albertiniju, zavrnjena in je bil odrejen sodni postopek.

G. Albertini je Odbor za pravne zadeve opozoril na precej sumljiv način, na katerega je bilo njegovo ime povezano z zgoraj omenjenimi dogodki, saj je bil prvi med obtoženimi (domnevno odgovoren da je osebno pripravil predloge sprememb brez vsebine), ki je o zadevi spregovoril tožilcem, vendar pa je bilo to potem, ko je bil podvržen daljšemu psihološkemu pritisku med zelo ostrim policijskim zaslišanjem. Slednje dejstvo se lahko obravnava kot dodatni dokaz za trditev, da je šlo za „fumus persecutionis” zoper Gabriela Albertinija.

Urad javnega tožilca je 9. decembra 2004 vložil zahtevo za sodni postopek v zvezi s kršitvami, vsebovanimi v obtožnici. Nato je urad preiskovalnega sodnika določil datum, in sicer 9. februar 2005, za predhodno sodno obravnavo. Poleg predhodne obravnave je preiskovalni sodnik 4. maja 2005 sprejel sklep o določitvi datuma za začetek sodnega postopka na milanskem sodišču 12. januarja 2006. Postopek se je nadaljeval z zaslišanjem 16. marca, ko so je obravnavalo predhodna vprašanja v zvezi s postopkom vlaganja tožbe s strani civilne stranke, nadaljevanje primera pa je bilo preloženo na 2. maj 2006.

II.       ZAKONODAJA IN SPLOŠNA OBRAVNAVA IMUNITETE

POSLANCEV EVROPSKEGA PARLAMENTA

A. Postopek

1.      Ustrezne določbe Poslovnika sta člena 6 in 6a, zlasti člen 6(1) in (3):

1. Parlament si pri izvajanju svojih pooblastil v zvezi s privilegiji in imunitetami predvsem prizadeva ohranjati integriteto kot demokratična zakonodajna skupščina in zagotoviti neodvisnost poslancev pri opravljanju njihovih nalog.

3. Vsaka zahteva za zaščito privilegijev in imunitet, ki jo na predsednika naslovi poslanec ali nekdanji poslanec, se razglasi v Parlamentu in posreduje pristojnemu odboru.

2.      Ker je predsednik Parlamenta menil, da je Gabriele Albertini začel postopek zaščite svoje imunitete, je bila v skladu z zgoraj omenjenimi členi zahteva razglašena v Parlamentu.

3.      Formalne zahteve, da se zadeva pošlje Odboru za pravne zadeve, so bile torej izpolnjene.

B. Veljavne določbe

Člena 9 in 10 Protokola o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti (PPI) določata[1] naslednje:

Člen 9

Zoper člana Skupščine se ne sme začeti preiskava, ne sme biti priprt niti se zoper njega ne sme začeti sodni postopek zaradi mnenja ali glasu, ki ga je izrekel pri opravljanju svojih dolžnosti.

Člen 10

Med zasedanjem Skupščine njeni člani uživajo:

a) na ozemlju svoje države imunitete, priznane članom parlamenta te države;

b) na ozemlju vseh drugih držav članic imuniteto pred kakršnim koli priporom in sodnim postopkom.

Za člane velja imuniteta tudi medtem, ko potujejo do kraja zasedanja Skupščine in nazaj.

Kadar je član zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, sklicevanje na imuniteto ni mogoče in Skupščini ne preprečuje uresničevanja pravice do odvzema imunitete svojemu članu.

Glede veljavnosti člena 9 je treba opozoriti, da se obtožnica proti Albertiniju ne nanaša na mnenja, ki so bila izražena, ali glasove, ki so bili oddani, pri opravljanju njegovih dolžnosti poslanca Evropskega parlamenta, in sicer iz preprostega razloga, da se predloga spremembe brez vsebine, ki pač ne vsebuje nobenih izrazov, ne more enačiti z „mnenjem”.

Kar zadeva člen 10, pa je – glede na dejstvo, da se obtožnica proti Albertiniju nanaša na dejanja, storjena v Italiji, katere državljanstvo je imel takrat – veljavni le sledeči del: „Med zasedanjem Evropskega parlamenta njeni poslanci uživajo a) na ozemlju svoje države imunitete, priznane poslancem parlamenta te države”.

Obseg poslanske imunitete v Italiji je zelo podoben tistemu, ki zagotavlja delovanje EP in temelji na PPI.

Drugi pododstavek člena 68 italijanske ustave se glasi:

68. člen, drugi pododstavek

Noben poslanec ne sme biti podvržen osebni ali hišni preiskavi brez dovoljenja zbornice, katere član je. Prav tako se ga ne sme aretirati, mu kako drugače odvzeti prostost ali ga zadržati v priporu, razen v primerih, ko gre za izvršitev pravnomočne obsodbe ali če je zaloten pri kriminalnem dejanju, za katerega je predpisan obvezen pripor.

III.     OBRAZLOŽITEV PREDLAGANEGA SKLEPA

Na podlagi omenjenih elementov in dostopnih dokumentov je treba zaključiti, da se Albertinijev primer s pravnega stališča ne more obravnavati kot primer zaščite imunitete s strani Evropskega parlamenta. Primer g. Albertinija v celoti sodi v italijansko zakonodajo.

Na sedanji stopnji kazenskega postopka proti Albertiniju prej omenjeni 2. odstavek 68. člena italijanske ustave ne sme ogrožati njegovih posebnih pravic poslanca. Tako kot to velja za poslance italijanskega parlamenta, pa Albertini ne uživa imunitete pred kazenskim pregonom.

Se pa lahko zastavi vprašanje, ali gre za diskriminacijo Albertinija kot izvoljenega politika, glede na dejstvo, da se vlaganje predlogov sprememb brez vsebine lahko obravnava kot vidik politike in političnega življenja in so predlogi sprememb, vse dokler ni sprejetega končnega zakona, na katerega se nanašajo, le del notranjega postopka brez zunanjih učinkov. Še posebej in predvsem s stališča kazenske zakonodaje se omenjeno obravnava kot nemogoče ali vsaj neobstoječe kaznivo dejanje.

O diskriminaciji se govori na podlagi dejstva, da je, kot kažejo dokazi, ki jih je Albertini predložil Odboru za pravne zadeve, isto milansko okrožno sodišče v sodnem postopku (zadeva št. 9384/03 R.G.N.R.), v katerem je preučevalo obtožbe, podobne tistim proti Albertiniju, ki pa jih je vložil Albertini proti svojim političnim nasprotnikom, odločilo, da je primer brezpredmeten in ga je zavrglo.

Dejstvo, da je isto sodišče v dveh vsebinsko primerih sprejelo popolnoma nasprotujoči si stališči, kaže na nerazumljivo in neenakopravno obravnavo. Ker zanjo ni objektivnega opravičila, se postavlja vprašanje, ali gre za „fumus persecutionis”.

Po drugi strani je treba opomniti, da točka a člena 10 Protokola o privilegijih in imunitetah v sedanji obliki, ki prepušča zaščito poslancev nacionalnim zakonodajam, Evropskemu parlamentu v zadevnem primeru ne omogoča zavezujočega ukrepanja za zaščito Albertinija.

IV.      SKLEPI

Odbor za pravne zadeve je ob upoštevanju navedenega, potem ko je zaslišal Gabriela Albertinija in preučil razloge za in proti zaščiti njegove imunitete, z obžalovanjem ocenil, da Protokol o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti z dne 8. aprila 1965 v sedanji obliki Evropskemu parlamentu ne omogoča sprejetja zavezujočih ukrepov za zaščito Gabriela Albertinija.

• [1]  Protokoli, ki so priloženi k pogodbam, tvorijo del osnovne zakonodaje Skupnosti in imajo enak pravni status kot pogodbe same. Razsodba v primeru o odgovornosti uradnih predstavnikov Skupnosti glede davkov na premoženje je jasno opredelila, da kršitev določil PPI predstavlja kršitev obveznosti iz pogodb (sodba z dne 24. februarja 1988, Komisija proti Belgiji, primer 260/86, ECR). 966).

POSTOPEK

Naslov	Zahteva za zaščito imunitete in privilegijev Gabriela Albertinija
Št. postopka	2006/2122(IMM)
Zahteva za zaščito imunitete   vložil(a)*   Datum zahteve   Datum razglasitve na zasedanju * Podatki so na voljo samo v enem jeziku	Okrožno sodišče v Milanu 28.4.2006 15.5.2006
Pristojni odbor   Datum razglasitve na zasedanju	JURI 15.5.2006
Poročevalec/-ka   Datum imenovanja	Diana Wallis 30.5.2006
Nadomeščeni/-a poročevalec/-ka
Obravnava v odboru	11.7.2006	11.9.2006		2.10.2006	24.10.2006
Datum sprejetja	24.10.2006
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:		17 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Maria Berger, Carlo Casini, Giuseppe Gargani, Klaus-Heiner Lehne, Alain Lipietz, Hans-Peter Mayer, Aloyzas Sakalas, Gabriele Stauner, Diana Wallis, Tadeusz Zwiefka
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Jean-Paul Gauzès, Kurt Lechner, Eva Lichtenberger, Manuel Medina Ortega, Marie Panayotopoulos-Cassiotou
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju	Guido Podestà, Riccardo Ventre, Stefano Zappalà
Datum predložitve
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku)	...