POROČILO o sporočilu Komisije o strategiji širitve in glavnih izzivih 2006–2007
29.11.2006 - (2006/2252(INI))
Odbor za zunanje zadeve
Poročevalec: Elmar Brok
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o sporočilu Komisije o strategiji širitve in glavnih izzivih 2006–2007
Evropski parlament,
– ob upoštevanju sporočila Komisije o širitveni strategiji in glavnih izzivih 2006–2007 (KOM(2006)0649),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2006 o napredku Turčije za pristop[1],
– ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve (A6‑0436/2006),
ker:
A. je Evropska unija politični projekt, ki temelji na skupnih vrednotah in na ciljih, katere se zasleduje skupaj,
B. se je EU razvila v politično unijo demokracij, ki se zavzema za demokratične standarde in za razvoj prave demokratične kulture,
C. so spodbude, ki jih ponuja možnost članstva v EU nedvomno prispevale k spodbujanju reform, utrjevanju demokracije, krepitvi spoštovanja človekovih pravic in večji stabilnosti v sosednjih državah,
D. mora EU izhajati iz nespremenljive zavezanosti demokraciji in razumevanja, da lahko demokracija deluje le, če ljudstva - državljani Evrope - priznavajo in podpirajo lastno širitev skozi pristope novih držav članic in njihovih državljanov,
E. lahko Evropski parlament v sodelovanju z nacionalnimi parlamenti in s podporo regionalnih in lokalnih oblasti ter organi civilne družbe prispeva k večji preglednosti in odgovornosti procesa širitve ter s tem poveča soglašanje javnosti glede tega vprašanja,
F. ker širitev ne bi smela oslabiti politične narave tega projekta; nasprotno, morala bi, kot je zapisano v Pogodbi, prispevati k procesu evropske integracije in doseganju vse tesnejše zveze med narodi Evrope; morala bi spodbujati mir, varnost, demokracijo in blaginjo v Evropi,
G. zato je treba pri razmišljanju o prihodnosti Unije upoštevati njeno sposobnost integracije,
H. izjava s københavnskega vrha junija 1993 navaja, da je „sposobnost sprejeti nove države članice in hkrati ohraniti zagon evropske integracije” pomembno vprašanje,
I. ker bi se morale države članice in institucije EU pogumno spoprijeti z institucionalnimi, finančnimi in političnimi dejavniki, ki so temeljni za sposobnost Unije, da integrira nove države članice,
J. ker to predpostavlja temeljito analizo posledic, ki bi jih lahko povečano članstvo imelo na kohezijsko politiko Unije in njene finance,
K. ker je sposobnost integracije razvojni koncept, ki ga je treba skozi čas redno ocenjevati glede na nove okoliščine,
L. ker temelji sposobnost integracije na objektivnih merilih in ker se nanaša na konkretne težave ter je zato ne bi smeli zamenjevati s predstavo javnosti o tem, kakšen bo učinek nadaljnjih širitev,
M. sposobnost integracije ni novo merilo, veljavno za države kandidatke, temveč pogoj za uspeh širitve in poglobitev procesa evropske integracije; je za izboljšanje sposobnosti integracije odgovorna Unija in ne države kandidatke,
N. morajo države pristopnice in države kandidatke izpolniti københavnska merila in ostale obveznosti iz Pogodb EU in dvostranskih sporazumov,
1. se strinja z Komisijo, da so bile pretekle širitve uspeh, da so okrepile Evropsko unijo s spodbujanjem gospodarske rasti, s krepitvijo njene vloge v svetu in spodbujanjem razvoja novih politik EU, demokracije, miru in blaginje v Evropi; opozarja, da je to temeljilo na široki podpori preteklih širitev kot izpolnitvi prvotnega poslanstva evropske integracije - združitve evropskega kontinenta po političnih razhajanjih 20. stoletja;
2. vseeno ugotavlja, da smo se iz preteklih izkušenj naučili predvsem tega, da je treba vsako državo ocenjevati na osnovi lastnih zaslug in se pogajati o pristopu v skladu s časovnim razporedom na osnovi učinkovitega izpolnjevanja københavnskih meril, ter da se je treba izogniti prezgodnjemu določanju datuma za končni pristop;
3. meni, da moramo zaradi teh izkušenj izboljšati kvaliteto in preglednost širitvenega procesa;
4. meni, da bi morala Unija spoštovati svoje zaveze do držav, ki že imajo možnost članstva, pod pogojem, da bodo te države izpolnjevale københavnska merila za članstvo v EU in obveznosti, ki iz njega izhajajo; poudarja, da je spoštovanje teh zavez močna spodbuda tem državam za nadaljevanje reform;
5. se strinja, da so utrjevanje zavez, izpolnjevanje pogojev in obveščanje vodilna načela strategije širitve EU; meni, da bo vsaka nadaljnja zaveza k širitvi zahtevala veliko večji nadzor kot kdaj prej nad vprašanjem sposobnosti integracije Unije, naj bo to z institucionalnega, finančnega ali političnega vidika;
6. zato obžaluje, da Komisija ni uspela zagotoviti zadostno poglobljene analize vprašanj, ki jih je treba rešiti, preden lahko Unija nadaljuje z nadaljnjimi širitvami;
7. meni, da s poglavjem o sposobnosti Unije za integracijo Komisija ni zadovoljivo odgovorila na zahtevo Parlamenta, naj predloži „poročilo, v katerem določi načela, ki podpirajo to opredelitev“[2]
8. meni, da sposobnost Unije za integracijo temelji v osnovi na treh stebrih, in sicer na njenih institucijah ter njihovi legitimnosti in sposobnosti, da v novih okoliščinah demokratično in učinkovito ukrepajo in sprejemajo odločitve, na njenih finančnih virih in njihovem celotnem prispevku k ekonomski in socialni koheziji ter na sposobnosti razširjene Unije, da zasleduje svoje politične cilje;
9. opozarja, da je zato za izboljšanje sposobnosti integracije odgovorna Unija in ne države kandidatke;
10. meni, da lahko Evropska unija pričakuje od svojih državljanov pozitiven odnos do širitve le, če vidijo Evropo, ki dosega rezultate; zato poudarja, da sposobnosti integracije ne smemo videti ločene od sposobnosti EU za ukrepanje; meni, da bi morala biti širitev del agende državljanov Unije in da je treba v skladu s tem o njej komunicirati;
11. meni, da lahko Unija dobro deluje le, če si vse članice delijo skupne vrednote, ki izhajajo iz evropske identitete;
12. verjame, da lahko neuspeh pri zagotavljanju skladnosti med sposobnostjo integracije EU in načrtom širitve oslabi Unijo navznoter in navzven ter zmanjša prednosti nastajajočega članstva za vse članice, ter da te posledice ni mogoče nadomestiti s povečano zunanjo velikostjo;
13. obsoja Komisijo zaradi površnosti pri obravnavi institucionalnih vidikov in se s tem v zvezi sklicuje na zadevno poročilo Odbora za ustavne zadeve;
14. opozarja na pogoje iz resolucije Parlamenta z dne 19. januarja 2006 o obdobju za razmislek[3] in ponovno poudarja, po pristopu Bolgarije in Romunije, da Pogodba iz Nice ne zagotavlja zadostne osnove za nadaljnje širitve;
15. zato poziva voditelje držav in vlad, da do konca leta 2008 zaključijo ustavni postopek, kot je bilo določeno na Evropskem Svetu junija 2006, s čimer bi Uniji omogočili bolj učinkovito, pregledno in demokratično delovanje, kar je nujen predpogoj za nadaljnje širitve;
16. opozarja voditelje držav in vlad na njihovo dolžnost zaključiti postopek pred naslednjimi evropskimi volitvami, da bi se izognili zamudi pri trenutnih pristopnih pogajanjih;
17. poudarja, da je institucionalna prenova Unije potrebna sama po sebi, ne glede na nadaljnje širitve, ter da bi si bilo treba zanjo prizadevati odločno in hitro;
18. ponovno poudarja, da bodo pristopna pogajanja napredovala glede na zasluge in dosežke vsakega pogajalskega partnerja;
19. pozdravlja in podpira zavezo Komisije, da bo izboljšala kvaliteto pristopnega procesa in ga naredila za bolj ciljno usmerjenega in preglednega ter na ključnih točkah procesa sistematično ocenjevala vpliv na ključna politična področja;
20. je mnenja, da mora načrtovana revizija proračuna Unije za leti 2008/2009 imeti vpliv na nadaljnjo integracijo sedanjih kandidatk in držav, ki so zaprosile za status kandidatke;
21. poudarja, da sporočilo Komisije finančnih posledic nadaljnjih širitev ne obravnava izčrpno in poziva Komisijo, naj pred nadaljnjimi širitvami pripravi jasne in verodostojne ocene učinka na proračun;
22. ponovno poudarja, da ta razprava zahteva težke odločitve, vključno s prilagajanjem skupnih politik Unije in s prerazporejanjem sredstev med državami članicami;
23. meni, da se je treba nujno spoprijeti s finančnimi učinki nadaljnjih širitev, katerih zapletenost so posredno priznali voditelji držav in vlad, ko so zavrnili njihovo vključitev v finančni okvir 2007–2013; poziva Svet za splošne zadeve in svet ECOFIN, naj o tem vprašanju opravita skupno razpravo;
24. poudarja, da bi moralo izpolnjevanje političnih meril, določenih na københavnskem evropskem vrhu, vključno z načelom pravne države, biti bolj v ospredju, kot je bilo v pristopnih pogajanjih doslej, ter da bi bilo treba vzpostaviti neposredno povezavo med temi merili ter začetkom in splošnim napredovanjem pogajanj;
25. v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da je bil v sedanji pogajalski okvir vključen odstavek o sodstvu in temeljnih pravicah, ki bo institucijam EU omogočil, da bodo pozorno preučile napredek na teh ključnih področjih;
26. opozarja, da so bile vse institucije, vključno z Evropskih parlamentom, v preteklosti preveč popustljive in samozadovoljne, zlasti kar zadeva napredek na področjih pravosodja, korupcije in temeljnih pravic v zgodnjih fazah pogajanj; se zavezuje, da bo prevzel dejavnejšo vlogo pri spremljanju pristopnega procesa, s posebnim poudarkom na njegovih političnih vidikih, in poziva Svet, naj stori enako ter naj državam kandidatkam raje da jasna in dobro premišljena priporočila, kot da zgolj beleži tehnični napredek v pogajanjih;
27. opozarja na jasne možnosti za članstvo v EU, ki jih je evropski vrh v Solunu ponudil državam zahodnega Balkana; meni, da je treba te možnosti ohraniti, da bi se utrdila stabilnost in mir v regiji; opozarja te države, da bo vsaka od njih ocenjena na osnovi lastnih zaslug in da bo to odločalo o hitrosti njihove integracije v EU;
28. pozdravlja odločitev Sveta 13. novembra 2006, da sprejme pogajalske mandate za sporazuma o vizumskih olajšavah in o ponovnem sprejetju z državami zahodnega Balkana kot prvi korak pri spodbujanju medčloveških odnosov med temi državami in EU;
29. pozdravlja stalni napredek države kandidatke Hrvaške na poti do integracije v EU in poziva pogajalce na obeh straneh, naj ohranijo zagon, dosežen v teh pogajanjih, da se bodo hitro zaključila;
30. upošteva poročilo Komisije o napredku Turčije za leto 2006, ki navaja, da so se reforme v Turčiji nadaljevale, obenem pa poudarja, da so se upočasnile, in potrjuje pomanjkljivosti procesa reform, navedenih v resoluciji Parlamenta z dne 27. septembra 2006 o doseženem napredku Turčije na poti k pristopu; vztraja, da to vključuje tudi, da Turčija ratificira in celovito izvaja dodatni protokol, ki pridružitveni sporazum ES-Turčija razširja na deset novih držav članic, Turčija pa ga je podpisala julija 2005 skladno z deklaracijo EU z dne 21. septembra 2005;
31. podpira prizadevanja finskega predsedstva, da bi našlo rešitev za prekinitev sedanjega zastoja in poziva Turčijo, naj s konstruktivnim sodelovanjem zagotovi polno izvajanje dodatnega protokola do konca leta 2006;
32. poziva Svet, naj prevzame nove obveznosti samo na podlagi poglobljene presoje njihovih institucionalnih, finančnih, političnih in družbeno-gospodarskih posledic; zato poziva Komisijo, naj vsakič, ko preučuje nove prošnje za članstvo in ko predloži svoja priporočila za začetek in zaključek pogajanj, zagotovi celovito presojo vplivov;
33. poziva, naj se pravica Parlamenta do privolitve ne uporabi samo po zaključku pogajalskega procesa, ampak tudi pred začetkom pogajanj o članstvu;
34. opaža, da bo, ko bo EU nadaljevala in začenjala pogajanja o širitvi z balkanskimi državami, reševanje težav povsod razširjene korupcije in mrež organiziranega kriminala na lokalni ravni imelo vedno večjo vlogo na poti do članstva; zato odločno priporoča, da se finančni instrumenti sedanje širitve okrepijo in ponovno usmerijo tako, da bo njihova glavna prednostna naloga boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu, s posebnim poudarkom na reformi sodstva, okrepitvi upravne zmogljivosti in izboljšanju čezmejnega sodelovanja;
35. opozarja vlade držav članic in nacionalne parlamente, da je njihova odgovornost ustrezno obveščati javnost o koristih preteklih širitev in interesih, povezanih z nadaljnjimi širitvami, ter da bi morale javnosti predložiti razloge za odločitve, ki jih soglasno sprejemajo skozi ves pristopni proces;
36. zato poziva Komisijo, naj si skupaj z državami članicami, Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti prizadeva, da bo seznanjanje javnosti z načrtom širitve učinkovitejše, in s tem poveča preglednost procesa;
37. pozdravlja priporočilo Komisije, da naj bodo poročila o usklajenosti zakonodaje, izhodišča za odprtje poglavij za začetek pogajanj in končno skupno stališče EU javna;
38. nujno poziva Komisijo, naj poskrbi za natančnejšo opredelitev „okrepljene sosedske politike“ in podrobno opiše, kaj bi obsegali tovrstni odnosi;
39. ponavlja svoj prejšnji poziv Komisiji in Svetu, naj za vse evropske države, ki trenutno nimajo možnosti za članstvo, pripravita predloge tesnih dvostranskih ali večstranskih odnosov z EU, ki bi se ujemali z njihovimi posebnimi potrebami in interesi; poudarja, da se lahko vse države, ki se jim priznava možnost članstva, same odločijo, da kot vmesni korak na poti do polnega članstva pristopijo k temu večstranskemu okviru;
40. v zvezi s tem poziva Komisijo in Svet, naj v sklopu okrepljene sosedske politike obravnavata ustanovitev EU-črnomorske skupnosti, da bi zgradili močnejše dvostranske in večstranske gospodarske in politične odnose med EU in državami ESP v regiji, zlasti v zvezi s prosto trgovino, kot v primeru srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini, z naložbami, zanesljivo oskrbo z energijo in migracijsko politiko;
41. meni, da bi zgoraj navedene možnosti, ki pomenijo širok spekter operativnih možnosti, lahko bile dejanska in privlačna možnost, ki bi partnerskim državam omogočila stabilno dolgoročno perspektivo institucionaliziranih odnosov z EU in zagotovila potrebno spodbudo za pospeševanje notranjih reform, ne da bi izključila polnopravno članstvo;
42. v zvezi s tem poziva Komisijo in Svet, naj razmislita o prilagajanju pomoči Skupnosti glede na napredek, ki so ga države upravičenke dosegle pri doseganju reform, potrebnih za njihovo integracijo v Evropo;
43. poudarja, da čeprav Rusija ni kandidatka za članstvo v EU in ni vključena v evropsko sosedsko politiko, so odnosi z največjo sosedo EU vseeno bistveni v okviru vsakršne strategije širjenja EU v prihodnosti; poziva, da si mora v zvezi s tem EU še naprej prizadevati za razvoj edinstvenega in obseženega partnerstva z Rusijo, ki bi zajemalo trgovino in sektor energetike, zlasti pa vsa vprašanja v zvezi s človekovimi pravicami in demokratizacijo;
44. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.
- [1] Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0381.
- [2] Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. marca 2006 o strateškem dokumentu Komisije o širitvi za leto 2005. Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0096, odstavek 5.
- [3] Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0027.
POSTOPEK
|
Naslov |
Sporočilo Komisije o strategiji širitve in glavnih izzivih 2006–2007 |
|||||||||||
|
Št. postopka |
||||||||||||
|
Pristojni odbor |
AFET 29.11.2006 |
|||||||||||
|
Odbori, zaprošeni za mnenje |
|
|
|
|
|
|||||||
|
Odbori, ki niso dali mnenja |
|
|
|
|
|
|||||||
|
Poročevalec/-ka |
Elmar Brok 17.10.2006 |
|
||||||||||
|
Obravnava v odboru |
22.11.2006 |
|
|
|
|
|||||||
|
Datum sprejetja |
23.11.2006 |
|||||||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
44 5 4 |
||||||||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Panagiotis Beglitis, Bastiaan Belder, André Brie, Elmar Brok, Philip Claeys, Véronique De Keyser, Giorgos Dimitrakopoulos, Alfred Gomolka, Klaus Hänsch, Richard Howitt, Anna Ibrisagic, Georgios Karatzaferis, Helmut Kuhne, Vytautas Landsbergis, Francisco José Millán Mon, Pierre Moscovici, Pasqualina Napoletano, Baroness Nicholson of Winterbourne, Tobias Pflüger, Mirosław Mariusz Piotrowski, Paweł Bartłomiej Piskorski, Bernd Posselt, Raül Romeva i Rueda, Jacek Emil Saryusz-Wolski, György Schöpflin, Gitte Seeberg, Marek Siwiec, István Szent-Iványi, Antonio Tajani, Paavo Väyrynen, Jan Marinus Wiersma, Luis Yañez-Barnuevo García, Josef Zieleniec |
|||||||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Laima Liucija Andrikienė, Francisco Assis, Alexandra Dobolyi, Árpád Duka-Zólyomi, Carlo Fatuzzo, Kinga Gál, Milan Horáček, Tunne Kelam, Jaromír Kohlíček, Alexander Lambsdorff, Jaime Mayor Oreja, Íñigo Méndez de Vigo, Doris Pack |
|||||||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Adamos Adamou, Pilar Ayuso, Panayiotis Demetriou, Antonio López-Istúriz White, Marios Matsakis, Neil Parish, Kyriacos Triantaphyllides |
|||||||||||
|
Datum predložitve |
29.11.2006 |
|||||||||||