POROČILO o nadaljevanju trajnostne uporabe virov: Tematska strategija o preprečevanju in recikliranju odpadkov
19.12.2006 - (2006/2175(INI))
Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane
Poročevalec: Johannes Blokland
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o nadaljevanju trajnostne uporabe virov: Tematska strategija o preprečevanju in recikliranju odpadkov
Evropski parlament,
– ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru ter Odboru regij o nadaljevanju trajnostne uporabe virov: Tematska strategija o preprečevanju in recikliranju odpadkov" (KOM(2005)0666),
– ob upoštevanju členov 2 in 6 Pogodbe ES, na podlagi katerih je treba zahteve varstva okolja vključiti v različne sektorje politike Skupnosti, s ciljem pospeševanja okoljsko trajnostnega razvoja gospodarskih dejavnosti,
– ob upoštevanju člena 175 Pogodbe ES,
– ob upoštevanju Sklepa št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. julija 2002 o šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti[1], zlasti člena 8,
– ob upoštevanju Sporočila Komisije o Tematski strategiji o trajnostni rabi naravnih virov (KOM(2005)0670),
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. aprila 2004 o sporočilu Komisije z naslovom "Na poti k tematski strategiji za preprečevanje nastajanja in recikliranje odpadkov",[2],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. novembra 2003 o poročilu o nadaljnjem spremljanju o Direktivi Sveta 75/442/EGS (okvirna direktiva o odpadkih)[3],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. novembra 1996 o sporočilu Komisije o reviziji strategije Skupnosti za ravnanje z odpadki ter osnutku resolucije Sveta o politiki ravnanja z odpadki[4] in resolucije Sveta z dne 24. februarja 1997 o strategiji Skupnosti za ravnanje z odpadki[5],
– ob upoštevanju sodb Sodišča Evropskih skupnosti, zlasti v zadevah C-203/96, C-365/97, C-209/98, C-418/99, C-419/99, C-9/00, C-228/00, C-458/00, C-416/02 in C-121/03,
– ob upoštevanju člena 45 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A6‑0438/2006),
1. Uvod
A. ker so v členu 8 šestega okoljskega akcijskega programa Skupnosti zelo jasno opredeljeni cilji in načela politike EU glede ravnanja z odpadki,
B. ker sta v točki (iv) člena 8(2) šestega okoljskega akcijskega programa Skupnosti predvidena razvoj ali revizija direktiv o gradbenih odpadkih in odpadkih pri rušenju objektov, blatu iz čistilnih naprav in biorazgradljivih odpadkih,
2. Sedanje stanje
C. ker kljub nekaterim uspehom, ki so bili doseženi s politiko EU glede ravnanja z odpadki v preteklih 30 letih, ostajajo nerešeni naslednji problemi:
1. količina odpadkov, tako nevarnih kot tudi nenevarnih, se še naprej povečuje;
2. potenciali za preprečevanje odpadkov in recikliranje niso v celoti izrabljeni;
3. nezakonito pošiljanje odpadkov (čez mejo) še vedno narašča;
4. ravnanje z odpadki povzroča emisije v zrak, vodo in zemljo;
5. ni zakonodaje, ki bi urejala nekatere pomembne tokove odpadkov;
6. zakonodaja o odpadkih se v velikem številu primerov slabo izvaja;
7. države članice imajo različne pristope pri reševanju problemov z odpadki;
8. trenutno veljavno besedilo prava EU o ravnanju z odpadki povzroča nekaj težav z interpretacijo;
D. ker je gospodarstvo kot ekosistem: oba sistema koristita energijo in surovine ter jih spreminjata v proizvode in postopke, s to razliko, da gospodarstvo sledi linearnim tokovom virov, medtem ko je narava ciklična; in ker ekosistemi delujejo tako, da odpadke s prenosom energije sončne svetlobe spreminjajo v vire, medtem ko to z industrijskimi postopki ni mogoče; ker so zaradi hitro rastočega gospodarstva in prebivalstva proizvodnja in izdelki, zaradi katerih nastajajo tokovi odpadkov, ki jih narava ni sposobna absorbirati in spremeniti v nove vire, z vidika trajnosti vse bolj problematični,
E. ker je nujno treba spremeniti sedanji ustroj proizvodnje in potrošnje; ker je glavni cilj usmerjati potrošnjo v trajnost, postopke pridobivanja surovin, proizvodnje in načrtovanja izdelkov pa čim bolj uskladiti z naravnimi procesi in vzorci,
F. ker lahko boljše razumevanje delovanja naravnih sistemov in strukturiranje gospodarstva po bioloških načelih koristita okolju in hkrati predstavljata osnovno izhodišče;
G. ker je pospeševanje bolj celostnih in sistematičnih praks, kot so na primer povezovanje proizvodnje, funkcionalno mišljenje (spreminjanje proizvodov v storitve), dematerializacija in tehnološki razvoj na osnovi posnemanja narave sredstvo za preprečevanje nastajanja odpadkov,
3. Cilji razvijajoče se politike EU o ravnanju z odpadki
H. ker je odlaganje, zlasti na odlagališča, v večini držav članic še vedno najbolj pogost način ravnanja z odpadki,
I. ker lahko preprečevanje, ponovna uporaba, recikliranje in energetska predelava odpadkov – ta vrstni red odraža njihovo ustreznost – ohranja naravne vire,
J. ker cilji Skupnosti in nacionalni cilji na področju preprečevanja niso bili nikoli doseženi, čeprav je preprečevanje še vedno najpomembnejši cilj;
K. ker ne obstajajo ustrezni minimalni standardi Skupnosti, ki bi veljali za veliko število naprav za predelavo in recikliranje, kar povzroča različne ravni varstva okolja v državah članicah, "ekodamping" in izkrivljanje konkurence,
1. priznava sporočilo Komisije z naslovom Nadaljevanje trajnostne uporabe virov: Tematska strategija o preprečevanju in recikliranju odpadkov kot osnovo za razpravo o prihodnosti politike ravnanja z odpadki;
2. poudarja, da je odločilni cilj ravnanja z odpadki doseganje visoke ravni varstva okolja in zdravja ljudi, ne pa pospeševanje delovanja notranjega trga za predelavo odpadkov;
3. poudarja, da bi bilo treba poleg okoljskih vplivov v EU upoštevati tudi vplive zunaj EU;
4. poudarja pomen splošnih načel ravnanja z odpadki, kot so previdnostno načelo in načelo, da plača povzročitelj obremenitve, načelo odgovornosti tistega, ki povzroča odpadke, ter pri tokovih posebnih odpadkov načelo odgovornosti posameznega proizvajalca kot tudi načeli bližine samozadostnosti;
4. Glavni ukrepi
5. poudarja, da polno izvajanje veljavne zakonodaje EU o ravnanju z odpadki in enako uresničevanje v vseh državah članicah predstavlja ključno prednostno nalogo;
6. ne more razumeti, zakaj kljub predlogu za revizijo okvirne direktive o odpadkih manjka še veliko konkretnih izvedbenih ukrepov in instrumentov (predvidenih v šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti);
4.1 Poenostavitev in posodobitev veljavne zakonodaje
7. poudarja, da bi moralo do sprememb opredelitev priti zgolj zaradi večje jasnosti in ne zaradi omilitve pravil glede varstva okolja ali zaradi spodbujanja odobravanja nekega koncepta v javnosti (npr. z omilitvijo negativne konotacije besed "odpadki" ali "odlaganje");
8. poudarja, da morajo biti politične odločitve, kot je opredelitev odpadkov, predelave in odlaganja, sprejete s postopkom soodločanja in ne s postopkom komitologije;
9. poudarja, da bi morala biti uporaba postopka komitologije omejena zgolj na nepolitične odločitve, zlasti tiste, ki so tehnične in znanstvene narave;
10. nasprotuje splošni deklasifikaciji odpadkov, ki bi lahko privedla do neprimernega ravnanja z okoljem in pomanjkanja sledljivosti tokov odpadkov; poudarja, da bi postopki za deklasifikacijo odpadkov lahko prišli v poštev samo v izjemnih primerih homogenih tokov odpadkov, kot je kompost, reciklirani agregati, predelan papir in predelano steklo;
11. poudarja, da bi moral biti status "okolja brez odpadkov" dosežen šele potem, ko bi zadevni tok odpadkov ponovno uporabili, reciklirali ali bi šel skozi postopek predelave –kar ne izključuje možnosti nastanka novih odpadkov – in bi izpolnjeval dogovorjene evropske standarde, tako da bi bil primeren za uporabo, ter po sprejetju in začetku uporabe pravil o sledljivosti;
12. zahteva, da bi morali vsi odpadki, namenjeni energetski predelavi ali sežiganju, ostati odpadki, pri čemer se uporablja Direktiva 2000/76/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. decembra 2000 o sežiganju odpadkov[6] (direktiva o sežiganju odpadkov);
13. poudarja, da bi bila potrebna revizija seznamov odpadkov za predelavo in odlaganje iz prilog okvirne direktive o odpadkih in da bi bilo treba te sezname prilagoditi sedanji praksi ravnanja z odpadki v skladu s postopkom soodločanja;
14. je zelo zadržan do predlagane metode za izračun energetske učinkovitosti in dejstva, da se jo uporablja le za sežigalnice komunalnih odpadkov. Komisijo poziva k reviziji direktive o sežiganju odpadkov, da bi se vzpostavili enaki okoljski standardi (za emisije in energetsko učinkovitost) tako za sežiganje kot za sosežiganje;
4.2 Uvedba koncepta življenjskega cikla v politiki ravnanja z odpadki
15. poudarja ključni pomen hierarhije ravnanja z odpadki, ki ukrepe razvršča po pomembnosti:
– preprečevanje;
– ponovna uporaba;
– recikliranje materialov;
– drugi postopki predelave, npr. energetska predelava;
– odlaganje,
kot splošnega pravila za ravnanje z odpadki pri doseganju cilja, da se zmanjša nastajanje odpadkov ter škodljivih vplivov na zdravje in okolje zaradi nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi;
16. meni, da je koncept življenjskega cikla uporaben za oceno vplivov odpadkov na okolje in zdravje ljudi; poudarja, da sama hierarhija temelji na tem konceptu, a priznava, da je analizo življenjskega cikla in druge analize v izjemnih primerih možno uporabiti kot odklon od hierarhije ravnanja z odpadki, vendar le če obstajajo jasni dokazi za to, da je druga možnost iz okoljskih ali zdravstvenih razlogov dejansko boljša, ali da se izogne pretirano visokim stroškom;
4.3 Izboljšanje temeljnega znanja
17. podpira izboljšanje temeljnega znanja v zvezi s politiko EU glede ravnanja z odpadki, a poudarja, da je bolj pomembno izvajanje konkretnih ukrepov;
4.4 Preprečevanje nastajanja odpadkov
18. obžaluje pomanjkanje ciljev na področju kvantitativnega in kvalitativnega zmanjševanja odpadkov, ki bi zajemali vse zadevne odpadke in ki so bili v šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti označeni za enega izmed prednostnih ukrepov; poziva Komisijo, naj v končni oceni šestega okoljskega akcijskega programa predstavi predlog ciljev;
19. poziva Komisijo, naj pripravi konkretne ukrepe za preprečevanje odpadkov na področju politike proizvodov, kemikalij in ekološkega oblikovanja, da bi se s tem zmanjšalo nastajanje odpadkov in prisotnost nevarnih snovi v odpadkih, kar bi pospešilo varno in okolju prijazno ravnanje z odpadki; poudarja pomen pospeševanja proizvodov in tehnologij, ki manj škodujejo okolju, kot tudi proizvodov, ki so primernejši za ponovno uporabo in recikliranje;
20. opozarja na medsebojno vplivanje strategij za ravnanje z odpadki in drugih strategij, zlasti trajnostne uporabe naravnih virov, trajnostnega razvoja in integrirane politike do proizvodov;
21. poziva Komisijo, naj do leta 2008 razvije nabor kazalcev, kot je bilo napovedano v strategiji o virih;
22. poudarja, da ustrezno izvajanje koncepta odgovornosti proizvajalca predstavlja močan instrument za preprečevanje odpadkov;
23. opozarja na vlogo kampanj obveščanja o politiki odpadkov, zlasti o preprečevanju, ter osveščanja javnosti o prednostih trajnostnega ravnanja z odpadki;
24. poziva Komisijo, naj okrepi vidike preprečevanja odpadkov iz referenčnih dokumentov o najboljših razpoložljivih tehnologijah, razvitih v skladu z Direktivo Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja[7] (direktiva IPPC), in v te dokumente vključi ustrezna navodila;
4.5. Ponovna uporaba
25. poziva Komisijo, naj predstavi konkretne ukrepe za spodbujanje ponovne uporabe in popravil z:
- vzpostavitvijo akreditacije centrov za ponovno uporabo odpadkov;
- uvedbo znižane stopnje DDV za izdelke, prodane v centrih za ponovno uporabo;
- pripravo načrta za izdelavo standardov ponovne uporabe na ravni EU;
- zagotavljanjem nadzora nad dejavnostmi ponovne uporabe in poročanja o njih;
4.6 K evropski družbi recikliranja
26. poudarja pomen doseganja skupnih minimalnih standardov za predelavo in recikliranje na ravni EU in poudarja, da bodo enaki pogoji delovanja vzpostavljeni le, ko bo prišlo do približanja uporabe ekonomskih instrumentov v celotni EU;
27. poudarja pomen, ki ga ima ločevanje odpadkov po izvoru kot tudi cilji glede recikliranja in odgovornost proizvajalca za povečanje stopnje recikliranja določenih tokov odpadkov;
28. spoznava potrebo po boljšem sodelovanju EU pri reševanju težav s čezmejnim odlaganjem odpadkov;
29. poudarja, da bi moral materialno usmerjen pristop za spodbujanje recikliranja dopolnjevati pristop, usmerjen v tok odpadkov; poziva Komisijo, naj podrobneje razišče izvedljivost in ekonomsko upravičenost takšne strategije;
30. vnovič poziva Komisijo, naj predlaga ločene direktive o biorazgradljivih odpadkih, gradbenih odpadkih in odpadkih pri rušenju objektov ter blatu iz čistilnih naprav, kot je nakazano v šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti;
31. poziva Komisijo, naj spremlja izvajanje zelene knjige o PVC-ju in zaradi številnih okoljskih ter zdravstvenih težav, ki jih ta povzroča v celotnem življenjskem ciklu, zlasti ko postane odpadek, predlaga posebno direktivo o PVC-ju;
32. poziva k zmanjšanju količin odpadkov, namenjenih odlaganju, na minimum; zopet poziva Komisijo k reviziji direktive o odlagališčih, ki bi vključevala naslednji časovni razpored:
– od leta 2010 prepoved odlaganja odpadkov, ki niso bili predhodno obdelani in pri katerih lahko določeni deli fermentirajo;
– od leta 2015 prepoved odlaganja papirja, kartona, stekla, tekstila, lesa, plastike, kovine, gume, plute, lončenine, betona, opeke in ploščic;
– od leta 2020 prepoved odlaganja vseh odpadkov, ki jih je možno reciklirati;
– od leta 2025 prepoved odlaganja vseh preostalih odpadkov, razen kjer se temu ni mogoče izogniti ali predstavlja nevarnost (npr. filtrski pepel);
33. meni, da Uredba ES št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov[8] uvaja pravne obveznosti Baselske konvencije ZN in sklepe OECD; podpira preprečevanje ekodampinga in lažne predelave ter poudarja, da je cilj urejanja pošiljk odpadkov izboljšati ponovno uporabo in recikliranje odpadkov za visoko raven varstva okolja in zdravja ljudi;
34. poudarja, da imajo države članice pravico do uporabe načel bližine in samozadostnosti v zvezi s predelavo ali odlaganjem mešanih komunalnih odpadkov, da bi spodbudile nacionalno načrtovanje ravnanja z odpadki in sposobnost za sežiganje odpadkov;
0
0 0
35. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.
OBRAZLOŽITEV
1. Uvod
Decembra 2005 je Komisija Svetu in Evropskemu parlamentu predložila Tematsko strategijo o preprečevanju in recikliranju odpadkov skupaj s predlogom za spremembo Okvirne direktive o odpadkih.
Strategija izhaja iz šestega okoljskega akcijskega programa Skupnosti (julij 2002) in sledi sklepom Sveta in sklepom Parlamenta iz aprila 2004, ki so odgovor na sporočilo Komisije. Cilj strategije je prispevati k doseganju učinkovite in trajnostne uporabe naravnih virov, da bi se zmanjšal negativen vpliv odpadkov na okolje. To je eden od razlogov za sočasno objavo strategije o uporabi virov.
Evropska unija že več kot 30 let izvaja politiko ravnanja z odpadki. Politiko je uvedla kot odgovor na vse očitnejše probleme z odpadki ter ogroženost okolja in javnega zdravja zaradi vseh škodljivih vplivov, povezanih z nenadzorovanim odlaganjem odpadkov. To je bil poglavitni razlog za razvoj politike ravnanja z odpadki. Najpomembnejši cilj politike ravnanja z odpadki pa je bil vedno varovanje okolja. Ta interes, varovanje okolja, je treba imeti vedno v mislih.
2. Sedanje stanje
V zadnjih 30 letih je bilo doseženega veliko. Številne škodljive snovi so bile odstranjene iz proizvodov in zato ne končajo več v odpadkih. Razviti so bili okolju prijaznejši načini ravnanja z odpadki. Vendar je treba poudariti, da obstajajo med državami članicami velike razlike v količini ponovno uporabljenih ali recikliranih odpadkov. Na ravni EU je bila sprejeta zakonodaja o izvozu, odlaganju in sežiganju odpadkov. Poleg tega je bila uvedena zakonodaja za posebne tokove odpadkov, kot so odpadne baterije, embalaža, avtomobili in električna oprema. Izkazalo se je, da ni enostavno sprejemati, izvajati in nadzorovati zakonodajo ter zagotavljati njeno izvrševanje, kadar se ukvarja s tako številnimi tokovi odpadkov in različnimi načini ravnanja z njimi ter se uporablja v 25 različnih državah članicah.
Čeprav je bilo pri zakonodaji in njenem izvajanju veliko doseženega, ostajajo zlasti naslednji problemi in pomanjkljivosti:
· Količina odpadkov se še naprej veča.
· Še vedno se preveč odpadkov odlaga na odlagališča.
· Odpadki se še vedno premalo ponovno uporabljajo in reciklirajo.
· Še vedno so med državami članicami razlike v napredku (pri izvajanju) politike ravnanja z odpadki preštevilne in preširoke.
· Delno tudi kot posledica zgoraj navedenega je nezakonit in neželen prevoz odpadkov še vedno pogost pojav.
· V teku je razprava o tolmačenju in izvajanju politike ravnanja z odpadki, tudi glede opredelitev.
· Zakonodaja EU o odpadkih se neustrezno izvaja, prav tako se neustrezno zagotavlja njeno izvrševanje.
Glede na navedene probleme poročevalec pozdravlja dejstvo, da je Komisija končno podala predlog strategije. Vendar je obžalovanja vredno, da predlog omenjene probleme obravnava zgolj v zelo omejenem obsegu. Predlaganih je le malo konkretnih ukrepov na področju preprečevanja in recikliranja. Edini konkretni predlogi, ki so bili dani v obravnavo, so bili vključeni v spremembo okvirne direktive.
3. Cilji razvijajoče se politike EU o ravnanju z odpadki
Glavni cilj politike EU o ravnanju z odpadki je varovati okolje, ne pa pospeševati notranji trg z odpadki. Seveda je pomembno, da se nelojalna konkurenca odstrani s trga z odpadki. To pomeni, da je treba v vseh državah članicah uporabljati enake okoljske pogoje in zagotavljati njihovo izvrševanje. Kljub tridesetletni zgodovini evropske zakonodaje o odpadkih smo žal še vedno daleč od uporabe enakih okoljskih pogojev za vse. Za številne tokove odpadkov še ni sprejeta nikakršna zakonodaja. Poleg tega se obstoječa zakonodaja ne izvaja oziroma se njeno izvrševanje ne zagotavlja (enako) v vseh državah članicah. Zato je zelo pomembno, da se pozornost posveti veljavni zakonodaji o odpadkih v EU, in sicer izboljšanju njene uporabe, izvajanja in zagotavljanja njenega izvrševanja.
Prav tako je treba poudariti, da je tudi v prihodnji politiki ravnanja z odpadki v EU še naprej treba uporabljati previdnostno načelo, načelo, da plača povzročitelj obremenitve, načelo odgovornosti proizvajalca, načelo bližine in načelo samozadostnosti. Še zlasti pri posebnih tokovih odpadkov se lahko z načelom individualne odgovornosti proizvajalca dosežejo pozitivni rezultati, kot npr. pri embalaži, baterijah, avtomobilih in električni opremi.
4. Ključni ukrepi
Komisija je predlagala sveženj ukrepov, ki se delijo na štiri glavna področja. V nadaljevanju so ti ukrepi predstavljeni, nanje pa so podane tudi pripombe.
4.1 Poenostavitev in posodobitev veljavne zakonodaje
Komisija predlaga, naj se številne opredelitve razjasnijo, drugače uporabljajo ali razlagajo. Gre za opredelitve pojmov odpadki, odstranjevanje odpadkov, predelava odpadkov in recikliranje. V praksi se je izkazalo, da pri opredelitvah, ki se uporabljajo v politiki ravnanja z odpadki v EU, obstajajo številni nesporazumi in nekaj negotovosti. Glavni razlog za to je dejansko stanje. Ker vključuje nadvse različne tokove odpadkov in različne načine ravnanja z odpadki, je izjemno zapleteno. Poleg tega je industrija odpadkov na sodiščih pogosto vztrajno preizkušala meje evropske zakonodaje o odpadkih, kar je pripeljalo do številnih sodb Evropskega sodišča, ki razlagajo ali razjasnjujejo zakonodajo. Na splošno je namen Sodišča, da primere obravnava samo na osnovi veljavne zakonodaje. Ker pa je veljavna zakonodaja mestoma očitno nejasna in pomanjkljiva, je Sodišče v veliki meri prevzelo vlogo zakonodajalca.
Zdaj je naloga zakonodajalca (Evropskega parlamenta in Sveta), da odpravi težave zaradi pomanjkljivosti in nejasnosti v zakonodaji. Zelo pomembno pa je, da se jih loti premišljeno. Spremembe opredelitev bi lahko ponovno vodile v dolgo obdobje negotovosti in k novim težavam, kako razlagati te nove opredelitve. Zato je bolje za osnovo vzeti obstoječe opredelitve in jih zgolj razjasniti in dopolniti, kjer je potrebno. Celotni sklop opredelitev bo zagotovil jasen okvir za evropsko zakonodajo o odpadkih. Namen spreminjanja opredelitev vsekakor ni reševanje težav z negativno podobo, prav tako ne izogibanje določenim predpisom o varstvu okolja iz zakonodaje o odpadkih. Spreminjanje opredelitve pojma odpadki, da bi določene tokove odpadkov uvrstili med proizvode ter tako z njih odstranili negativno etiketo „odpadki“, ni utemeljen razlog za tako spremembo. Isto velja za spreminjanje opredelitve pojma predelava odpadkov, katerega namen je izogniti se negativni podobi odstranjevanja odpadkov. Tudi neuspehi pri doseganju rezultatov pri ponovni uporabi, recikliranju in predelavi tokov odpadkov iz drugih direktiv niso dober razlog za spreminjanje opredelitev. Ponovno je treba poudariti, da moramo opredelitve spremeniti zaradi logike, doslednosti in jasnosti. Če obstajajo težave, povezane s cilji, je morda treba spremeniti cilje, ne pa opredelitev!
4.1.1 Opredelitev pojma odpadki
Komisija predlaga, naj bo dopustna možnost za uvrstitev tokov odpadkov med ne-odpadke. V ta namen so bila sprejeta tako imenovana merila za okolje brez odpadkov, vendar je pri uporabi tega pristopa potrebna pazljivost. Že na začetku je treba natančno navesti, da se lahko nanaša zgolj na omejeno število tokov odpadkov, kar pomeni homogene tokove odpadkov, ki nimajo (in ne morejo imeti) negativnega vpliva na okolje. Naslednji predpogoj je, da status ne-odpadkov ne sme voditi k zmanjševanju varstva okolja. Končno, status ne-odpadkov naj bi bilo možno pridobiti zgolj po taki obdelavi odpadkov, katere rezultat je proizvod, skladen s posebnimi evropskimi merili kakovosti, ki zagotavljajo, da se proizvod lahko uporablja v predvideni namen na varen in okoljsko odgovoren način. Tokovi odpadkov, ki imajo možnost, da se jim podeli status ne-odpadkov, so reciklirani kompost in inertni del odpadkov pri rušenju objektov (granuliran gradbeni material).
4.1.2 Opredelitev pojmov dejavnosti odstranjevanja in predelave
Opredelitve pojmov iz veljavne zakonodaje v skladu z razlagami Evropskega sodišča ne spodbujajo dobrih okoljskih praks. Tako na primer sosežiganje odpadkov v betonskih sežigalnicah Sodišče obravnava kot predelavo, sežiganje odpadkov v posebnih sežigalnicah pa obravnava kot odstranjevanje, čeprav so okoljski standardi za emisije onesnaževal manj strogi v primeru sosežigalnih obratov. Da bi rešila ta problem, Komisija predlaga, naj se sežigalnicam z visoko energetsko učinkovitostjo podeli status predelave. Tak pristop je vprašljiv, saj je seveda sežiganje odpadkov namenjeno predvsem njihovemu odstranjevanju. Problem sežigalnih in sosežigalnih obratov bi bilo bolje rešiti tako, da se obojim naloži enake okoljske standarde. V praksi bi to lahko izvedli s spremembo direktive o sežiganju odpadkov, ki bi za sežigalne in sosežigalne obrate uporabljala enake emisijske standarde in standarde energetske učinkovitosti.
Komisija daje tehničnim odborom pomembno vlogo pri določanju, kdaj odpadki niso več odpadki ali kdaj lahko dejavnost obravnavamo kot odstranjevanje in kdaj kot predelavo. Ker imajo lahko tovrstne odločitve pomembne posledice, jih je treba sprejeti na politični ravni s postopkom soodločanja.
4.2 Uvedba koncepta življenjskega cikla v politiki ravnanja z odpadki
Komisija predlaga, naj se pri izbiranju najboljšega načina za ravnanje s tokom odpadkov izvede analiza življenjskega cikla. S tako analizo je mogoče določiti, kateri način ravnanja z odpadki je najboljši ob upoštevanju celotnega življenjskega cikla, od proizvodnje vključno do obdelave odpadkov. Načeloma je treba ta pristop obravnavati pozitivno, saj temelji na preverjanju celotnega vpliva na okolje. Na drugi strani obstaja nevarnost, da je narava takega pristopa predvsem teoretična. V praksi bo zelo težko izvesti objektivno analizo življenjskega cikla. Če analiza vključuje nezanesljive dejavnike, pušča veliko prostora za razpravo. Ta pa lahko hitro pripelje do ocene, ki bo izdelana na osnovi politične, namesto čisto tehnične, obravnave.
Zato je za izhodišče bolje obdržati sedaj veljavno petstopenjsko hierarhijo ravnanja z odpadki. Vendar je v primeru omejenega števila posebnih tokov odpadkov možno predvideti odklone od te hierarhije. S tem v zvezi pa je seveda treba jasno dokazati, da ima ravnanje z odpadki na nižji stopnji hierarhije jasne koristi za okolje. Poleg tega takih odločitev ne smemo prepustiti tehničnim odborom, ker gre za odločitve glede politike.
4.3 Izboljšanje temeljnega znanja
Čeprav je izboljšanje temeljnega znanja o politiki ravnanja z odpadki vedno dobrodošlo, obstaja tveganje, da se mu bo posvetil nesorazmeren delež časa in energije. To se ne sme zgoditi na račun sprejemanja in uveljavljanja konkretnih ukrepov za izboljšanje politike ravnanja z odpadki in boljše varovanje okolja.
Tako mora na primer temeljno znanje za analizo življenjskega cikla voditi do objektivne metode, preverjati pa ga mora neodvisni odbor strokovnjakov.
4.4 Preprečevanje nastajanja odpadkov
Komisija pravzaprav predlaga, naj se možni ukrepi za preprečevanje nastajanja odpadkov prepustijo državam članicam. Šesti okoljski akcijski program Skupnosti jasno opredeljuje, da je treba uvesti posebne cilje zmanjšanja. Takih ciljev pa ne predlaga Komisija, čeprav bi bilo to nujno, saj nastajanje odpadkov nenehno narašča. Gospodarsko rast je tako ali drugače treba ločiti od nastajanja odpadkov. Pri tem bo morda pomembno vlogo prevzelo nadaljnje uvajanje odgovornosti proizvajalca.
4.5 K evropski družbi recikliranja
Cilj, za katerega si prizadeva Komisija, družba recikliranja, je hvalevreden. Zavedati pa se moramo, da smo žal še daleč od tega cilja. Čeprav je v šestem okoljskem akcijskem programu določeno, da mora Komisija uvesti nove direktive o bioloških odpadkih, gradbenih odpadkih ter odpadkih pri rušenju objektov in blatu iz čistilnih naprav, tega še ni storila. Potreba po tovrstni zakonodaji pa je očitna, ker trenutno primanjkuje jasnih predpisov. To ne pomaga ne okolju ne notranjemu trgu za recikliranje. Razen tega tudi sama industrija zahteva evropsko zakonodajo za te tokove odpadkov.
Poleg tega je zelo presenetljivo, da Komisija namiguje, da je obstoječa zakonodaja Evropske unije problematična. Predlagala je celo, da je treba spremeniti cilje recikliranja za izrabljena vozila in za odpadke električne opreme. Prav tako je po mnenju Komisije treba natančno pregledati uredbo o pošiljkah odpadkov, čeprav naj bi (po intenzivnih pogajanjih) zadevno zakonodajo v kratkem objavili. Komisija pa niti slučajno nima prav, saj je ravno namen uredbe o pošiljkah odpadkov preprečiti pošiljke odpadkov čez mejo, s katerimi se skušajo obiti okoljski predpisi ali se skuša ravnati z odpadki na način, ki manj varuje okolje.
Zato morata Evropski parlament in Svet izrecno navesti, da je glavni cilj evropske zakonodaje o odpadkih varovanje okolja.
Končno Komisija predlaga, naj se direktiva o odpadnih oljih razveljavi. V predlogu za spremembo Okvirne direktive o odpadkih ostaja obveza za zbiranje odpadnih olj. Vendar je nevarno, da bo spodbuda le majhna, če se lahko odpadna olja sežigajo. Temelj predloga je analiza življenjskega cikla, ki je očitno pokazala, da regeneracija odpadnih olj nima nobenih večjih prednosti za okolje pred sežiganjem. Vendar industrija predelave olja temu oporeka. Razen tega pa so številne države članice naložbe posebej usmerile v infrastrukturo za predelavo odpadnih olj. Predlog Komisije se zdi v nasprotju s ciljem ustvariti družbo recikliranja.
POSTOPEK
|
Naslov |
Nadaljevanje trajnostne uporabe virov: Tematska strategija o preprečevanju in recikliranju odpadkov |
|||||||||||
|
Št. postopka |
||||||||||||
|
Pristojni odbor |
ENVI |
|||||||||||
|
Odbori, zaprošeni za mnenje |
ITRE |
|
|
|
|
|||||||
|
Odbori, ki niso dali mnenja |
ITRE |
|
|
|
|
|||||||
|
Okrepljeno sodelovanje |
|
|
|
|
|
|||||||
|
Poročevalec/-ka |
Johannes Blokland |
|
||||||||||
|
Nadomeščeni/-a poročevalec/-ka |
|
|
||||||||||
|
Obravnava v odboru |
13.7.2006 |
|
|
|
|
|||||||
|
Datum sprejetja |
28.11.2006 |
|||||||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+ - 0 |
51 0 0 |
||||||||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Adamos Adamou, Georgs Andrejevs, Irena Belohorská, Johannes Blokland, John Bowis, Frieda Brepoels, Dorette Corbey, Chris Davies, Avril Doyle, Mojca Drčar Murko, Edite Estrela, Jill Evans, Anne Ferreira, Matthias Groote, Françoise Grossetête, Cristina Gutiérrez-Cortines, Satu Hassi, Gyula Hegyi, Jens Holm, Marie Anne Isler Béguin, Caroline Jackson, Christa Klaß, Eija-Riitta Korhola, Holger Krahmer, Marie-Noëlle Lienemann, Linda McAvan, Roberto Musacchio, Riitta Myller, Péter Olajos, Miroslav Ouzký, Vittorio Prodi, Frédérique Ries, Guido Sacconi, Karin Scheele, Richard Seeber, Kathy Sinnott, Bogusław Sonik, Antonios Trakatellis, Marcello Vernola, Anja Weisgerber, Åsa Westlund |
|||||||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Pilar Ayuso, Giovanni Berlinguer, Philip Bushill-Matthews, Niels Busk, Bairbre de Brún, Hélène Goudin, Ambroise Guellec, Jutta Haug, Karsten Friedrich Hoppenstedt, Miroslav Mikolášik |
|||||||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
|
|||||||||||
|
Datum predložitve |
19.12.2006 |
|||||||||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
|
|||||||||||