POROČILO o vključevanju načela trajnosti v politiko razvojnega sodelovanja

21.12.2006 - (2006/2246(INI))

Odbor za razvoj
Poročevalka: Danutė Budreikaitė

Postopek : 2006/2246(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A6-0474/2006
Predložena besedila :
A6-0474/2006
Sprejeta besedila :

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o vključevanju načela trajnosti v politiko razvojnega sodelovanja

(2006/2246(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju členov 177, 178, 179, 180 in 181 Pogodbe o ES,

–   ob upoštevanju prenovljene strategije EU za trajnostni razvoj, ki jo je sprejel Evropski svet na Dunaju 16. junija 2006, prvotne strategije EU za trajnostni razvoj, ki jo je sprejel Evropski svet v Göteborgu leta 2001, ter zunanje razsežnosti te strategije, ki je bila dodana na srečanju Evropskega sveta v Barceloni leta 2002,

–   ob upoštevanju akcijskega programa iz Johannesburga, ki je bil sprejet na svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju leta 2002,

–   ob upoštevanju Agende 21, ki je bila sprejeta na konferenci Združenih narodov (ZN) o okolju in razvoju v Riu de Janeiru leta 1992,

–   ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu, ki so ga 23. junija 2000 v Cotonouju podpisale članice skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) na eni strani ter Evropska skupnost in njene države članice na drugi strani, zlasti členov 19, 23 in 32,

–   ob upoštevanju Deklaracije tisočletja, ki so jo ZN sprejeli leta 2000, poročila ZN z naslovom „Vlaganje v razvoj“ iz leta 2005 ter razvojnih ciljev novega tisočletja,

–   ob upoštevanju pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči, ki je bila sprejeta 2. marca 2005,

–   ob upoštevanju sporazuma iz Monterreya o financiranju za razvoj iz leta 2002,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije „Pomoč EU: nuditi več, hitreje in bolje“ (KOM(2006)0087) ter sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 11. aprila 2006, ki izhajajo tega besedila,

–   ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju, podpisanega 20. decembra 2005,

–   ob upoštevanju strategije EU „EU in Afrika: na poti k strateškemu partnerstvu“, ki jo je sprejel Evropski svet v Bruslju 15. in 16. decembra 2005, ter sporočila Komisije, ki predlaga partnerstvo EU in Karibov za rast, stabilnost in razvoj (KOM(2006)0086),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije „O pregledu strategije trajnostnega razvoja: izhodišča za ukrepanje“ (KOM(2005)0658),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije „Pregled 2005 strategije trajnostnega razvoja: začetne ocene in prihodnje usmeritve (KOM(2005)0037) ter njegove priloge (SEC(2005)0225)),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije „Skladnost politike za razvoj: pospeševanje napredka v smeri uresničevanja razvojnih ciljev novega tisočletja“ (KOM(2005)0134),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije „Gospodarjenje z vodami v politiki držav v razvoju in prednostne naloge razvojnega sodelovanja EU“ (KOM(2002)0132),

–   ob upoštevanju pobude EU za vodo (EUWI), ki je bila sprožena na svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju v Johannesburgu leta 2002,

–   ob upoštevanju evropske pobude za energijo, ki je bila sprejeta na Svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju, in sporočila Komisije „O prihodnjem razvoju Energetske pobude EU ter o načinih ustanavljanja energetskega sklada za države AKP“ (KOM(2004)0711),

–   ob upoštevanju sporazumov o gospodarskem partnerstvu med EU in šestimi regijami držav AKP, ki bodo začeli veljati leta 2008,

–   ob upoštevanju delovnega programa iz Dohe, ki ga je sprejel generalni svet STO 2. avgusta 2004,

–   ob upoštevanju poročila o štirinajstem zasedanju komisije ZN za trajnostni razvoj 22. aprila 2005 in 1.–12. maja 2006,

–   ob upoštevanju Almunievega sporočila članom Komisije „Kazalci trajnostnega razvoja za spremljanje izvajanja strategije trajnostnega razvoja EU“ (SEC(2005)0116),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije „Strategija EU za Afriko: k Evro-afriškemu paktu za pospešitev razvoja Afrike“ (KOM(2005)0489),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije „Pospeševanje napredka v smeri doseganja razvojnih ciljev novega tisočletja – financiranje razvoja in učinkovitost pomoči“ (KOM(2005)0133),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije „Pospeševanje napredka v smeri uresničevanja razvojnih ciljev novega tisočletja – prispevek Evropske unije (KOM(2005)0132),

–   ob upoštevanju objave konference Združenih narodov o trgovini in razvoju z naslovom „Gospodarski razvoj v Afriki – ponoven razmislek o vlogi tujih neposrednih naložb“ iz leta 2005,

–   ob upoštevanju gospodarskega poročila o Afriki za leto 2004 „Sprostitev trgovinskega potenciala Afrike“, ki ga je pripravila ekonomska komisija Združenih narodov za Afriko,

–   ob upoštevanju poročila Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) za leto 2001 „Smernice odbora za razvojno pomoč: strategije za trajnostni razvoj“,

–   ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora „Ocenjevanje strategije trajnostnega razvoja EU“ z dne 28. aprila 2004,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije „Podnebne spremembe v okviru razvojnega sodelovanja“ (KOM(2002)0085),

–   ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije „Vključevanje okoljskih vidikov v druga področja politike − končni pregled cardifskega procesa“ (KOM(2004)0394),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije „Boj proti revščini na podeželju: politika in pristop Evropske skupnosti k razvoju podeželja in trajnostno upravljanje naravnih virov v državah v razvoju“ (KOM(2002)0429),

–   ob upoštevanju zbirnega poročila „Ocena uredb o okolju in gozdovih 2493/2000 ter 2494/2000“ iz novembra 2004,

–   ob upoštevanju predloga Komisije za Uredbo Sveta o vzpostavitvi prostovoljne sheme izdajanja dovoljenj za uveljavitev zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (FLEGT) za uvoz lesa v Evropsko skupnost (KOM(2004)0515),

–   ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije „Integracija okolja v ekonomsko in razvojno sodelovanje ES“ (SEC(2001)0609),

–   ob upoštevanju smernic OECD za večnacionalna podjetja iz leta 2000,

–   ob upoštevanju resolucije z dne 15. januarja 1999 o standardih EU za evropska podjetja, ki poslujejo v državah v razvoju in o oblikovanju evropskega kodeksa ravnanja[1],

–   ob upoštevanju resolucije z dne 27. aprila 2006 o malih in srednje velikih podjetjih v državah v razvoju[2],

–   ob upoštevanju resolucije z dne 6. aprila 2006 o učinkovitosti pomoči in korupciji v državah v razvoju[3],

–   ob upoštevanju resolucije z dne 18. januarja 2006 o okoljskih vidikih trajnostnega razvoja[4] in resolucije z dne 15. junija 2006 o prenovljeni strategiji trajnostnega razvoja[5],

–   ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A6-0474/2006),

A. ker trajnostni razvoj, kot je opredeljen v poročilu Brundtlandove iz leta 1987, pomeni, da je treba zadovoljiti potrebe sedanje generacije, ne da bi se zato zmanjšala sposobnost prihodnjih generacij, da zadovoljijo svoje potrebe, ker je treba zlasti ohraniti zmožnost planeta, da omogoča življenje v vsej njegovi raznolikosti, spoštovati omejitev naravnih virov ter spodbujati trajnostno proizvodnjo in porabo, zato da se odpravi povezava med gospodarsko rastjo in poslabšanjem okolja,

B.  ker je koncept trajnostnega razvoja temeljni cilj EU od leta 1997, ko je bil v pogodbo vključen kot splošno načelo, in mora kot tak podpirati vsa področja politike in dejavnosti Evropske unije,

C. ker koncept trajnostnega razvoja socialnih, okoljskih in gospodarskih vprašanj ne jemlje za nasprotujoča si, pač pa kot soodvisna in takšna, da se medsebojno podpirajo,

D. ker je eden od glavnih ciljev prenovljene strategije trajnostnega razvoja Evropske unije dejavno spodbujanje trajnostnega razvoja po vsem svetu,

E.  ker je razvojno sodelovanje EU namenjeno spodbujanju gospodarskega, okoljskega in socialnega razvoja držav v razvoju, spodbujanju nemotenega in postopnega vključevanja držav v razvoju v svetovno gospodarstvo ter boju proti revščini v državah v razvoju,

F.  ker nadaljevanje netrajnostnih trendov v razvitih državah in v državah v razvoju na več področjih, kot so zemljiški viri, promet, podnebne spremembe, ribištvo, izginjanje biološke raznovrstnosti ali poraba virov, negativno vpliva predvsem na revne države in države v razvoju,

G. ker več kot milijarda ljudi, predvsem v najmanj razvitih državah, živi v veliki revščini z manj kot enim ameriškim dolarjem na dan ter med 1,5 in 3 milijardami ljudmi živi pod pragom revščine z manj kot dvema ameriškima dolarjema na dan,

H.  ker dve tretjini revnega prebivalstva živita na podeželju in sta za preživetje[6] odvisni od naravnih virov, pri čemer gozdovi omogočajo preživetje 90 % več kot milijarde ljudi, ki živi v veliki revščini[7], in več kot milijarda ljudi po svetu, zlasti v revnih skupnostih, najmanj 30 % živalskih beljakovin dobi iz rib[8],

I.   ker je pritok uradne razvojne pomoči v Afriko še vedno precej manjši v primerjavi z letom 1990, ko je dosegel vrhunec, po oceni v poročilu ZN pa letni primanjkljaj znaša od 20 do 25 milijard USD,

J.   ker so se države članice EU zavezale, da bodo uresničile cilj uradne razvojne pomoči o deležu 0,7 % bruto nacionalnega dohodka do leta 2015, nove države članice pa, da bodo svoj delež povečale na 0,33 % do leta 2015,

K. ker lahko izkoreninjanje revščine vodi do trajnostnih vzorcev za upravljanje porabe in virov v državah v razvoju le, če je povezano s prizadevanji za boljšo stopnjo izobrazbe, zdravja in zmogljivosti institucij; ker bo boj proti revščini uspešen le, če se bo okoljske in naravne vire upravljalo na trajnosten način,

L.  ker so skladnost z demokratičnimi standardi, vzpostavitev in krepitev preglednih in učinkovitih državnih institucij ter zlasti upravna zmogljivost bistvenega pomena za učinkovito reševanje gospodarskih, socialnih in okoljskih izzivov v državah v razvoju,

M. ker korupcija ogroža učinkovitost pomoči ter s tem ogroža razvojno politiko EU in resno ovira razvoj v partnerskih državah EU,

N. ker so potrebni novi pristopi, da bi bili trgi uspešni pri doseganju trajnostnega razvoja, zasebni sektor pa pri vzpostavljanju pravične in trajnostne družbe,

O. ker ne obstajajo učinkoviti pravni sistemi ter gospodarske in intelektualne lastninske pravice, to predstavlja resno oviro pri vzpostavljanju takih razmer za naložbe, ki bi lahko sprožile temeljit gospodarski razvoj in s tem socialni napredek v mnogih najmanj razvitih državah,

P.  ker sta dobra razvojna politika in trajnostna razvojna pomoč pomembni, vendar ne bosta izboljšali trajnostnega razvoja, razen če ju bodo države prejemnice, ki morajo priznati in ustrezno preučiti okoljske možnosti in nevarnosti, učinkovito prenesle v skladne razvojne ukrepe,

Q. ker nedavna študija Združenih narodov in Svetovne banke „Gospodarski razvoj v Afriki – ponoven razmislek o vlogi tujih neposrednih naložb“ kaže, da povezovanje pomoči z varstvom okolja učinkovito zmanjšuje revščino,

R.  ker nezakonita sečnja povzroča okoljsko škodo, vlade v državah v razvoju stane na milijarde dolarjev izgubljenega prihodka, spodbuja korupcijo, ogroža pravno državo in dobro upravljanje ter finančno podpira oborožene spopade,

S.  ker 2,6 milijarde ljudi ali več kot 40 % svetovnega prebivalstva nima osnovnih sanitarnih pogojev in ker milijarda ljudi ne uporablja varnih virov pitne vode,

T.  ker lahko nadaljevanje onesnaževanja, slabšanje in usihanje naravnih virov povzroči spore v mnogih državah v razvoju,

U. ker nihanje cen energije slabi gospodarstvo držav v razvoju, ki trpi zaradi pomanjkanja energetske raznovrstnosti, zato te države pogosto porabijo pomemben delež svojega trgovinskega presežka za uvoz energije, kar neugodno vpliva na stabilen razvoj gospodarstva v teh državah,

V. ker je velika rast prebivalstva ovira trajnostni razvoj, saj prekomerna poraba naravnih virov povzroča uničenje okolja,

1.  pozdravlja dejstvo, da prenovljena strategija EU trajnostnega razvoja ponovno poudarja, da je spodbujanje trajnostnega razvoja po svetu eden njenih glavnih ciljev;

2.  pozdravlja dejstvo, da Evropsko soglasje o razvoju postavlja izkoreninjenje revščine v okviru trajnostnega razvoja za glavni in vseobsegajoč cilj razvojnega sodelovanja EU;    

3.  meni, da sta spodbujanje gospodarske rasti in izkoreninjenje revščine poleg varstva okolja najpomembnejša izziva politike razvojnega sodelovanja EU, za njuno doseganje pa je treba določiti okoljske cilje, kot so zaščita okolja ter delitev in pravični dostop do koristi naravnih virov;

4.  poudarja, da je preusmeritev k pravičnejšemu dostopu naravnih oziroma energetskih virov in njihovi porazdelitvi prvi pogoj za doseganje trajnostnega razvoja in bistvena sestavina človekovega dostojanstva;

5.  pozdravlja vključitev tematskega programa za okolje in trajnostno upravljanje naravnih virov, od leta 2007 pa tudi energijo, v predlog instrumenta za razvojno sodelovanje;

6.  poudarja, da je treba tri elemente trajnostnega razvoja, in sicer varstvo okolja, socialno enakost in kohezijo ter gospodarsko blaginjo, ustrezno vključiti v politiko razvojnega sodelovanja in jih tudi izvajat; poziva Komisijo, naj postopek redno pregleduje;

7.  poziva k sprejetju strožjih mehanizmov za spremljanje napredka pri izpolnjevanju ciljev akcijskega načrta iz Johannesburga in razvojnih ciljev novega tisočletja, kot so močnejša zavezanost k trajnostnem razvoju, zagotovitev vključevanja gospodarskih, socialnih in okoljskih vidikov trajnostnega razvoja ter spodbujanje pravne države, javnih institucij in drugih ciljev;

8.  opozarja, da je trajnostni razvoj medsektorsko vprašanje, ki zahteva večjo usklajenost politike v vseh sektorjih, da se omogoči njihovo nemoteno delovanje;

9.  poudarja, da se je treba odločneje boriti proti netrajnostnemu razvoju, zlasti v zvezi z emisijami toplogrednih plinov, izčrpavanjem staleža rib in izgubljanjem biološke raznovrstnosti; v zvezi s slednjim poziva vse zadevne interesne skupine, naj sprejmejo ustrezne ukrepe, da se začne do leta 2010 dejansko spet dosegati izgubljena biološka raznovrstnost;

10. poziva Komisijo, naj si odločneje prizadeva za vključevanje okoljskih vprašanj, kot je upravljanje naravnih virov, v ključna področja razvojne politike,

11. poziva Komisijo, naj uskladi svoj način zagotavljanja pomoči z nacionalnimi strategijami trajnostnega razvoja držav prejemnic zadevne pomoči;

12. poziva EU, da državam v razvoju svetuje, kako naj razvijajo sposobnost za presojo okoljskih vplivov na naravne vire in na politiko za njihovo upravljanje, ki bi se lahko pozneje izvajala kot del programov za sodelovanje s temi državami;

13. ponovno poudarja, da je spremljanje svetovne ekološke sledi EU bistvenega pomena, saj dokazuje zavezanost EU k spodbujanju trajnostnega razvoja po svetu;

14. poudarja pomembnost varstva biološke raznovrstnosti in predlaga, da se to doda kot novo ključno vprašanje v strategijo trajnostnega razvoja ali da se vsaj posebej poudari v oddelku o upravljanju naravnih virov;

15. poziva Komisijo, naj sodeluje z državami AKP pri preprečevanju nezakonitega odlaganja strupenih odpadkov z delovanjem na lokalni ravni in prek mednarodnih delavcev, ki izhajajo iz EU in v njej delujejo;

16. poudarja, da je treba pomagati državam v razvoju, da se prilagodijo izzivom podnebnih sprememb in da sprejmejo ukrepe za okrepitev podpore naložbam v čiste in učinkovite tehnologije v teh državah; priznava, da mora EU nujno doseči in tudi preseči cilje za zmanjšanje emisij, da bodo zmanjšane nevarne podnebne spremembe, ki najhuje prizadenejo države v razvoju in najrevnejše;

17. poziva EU, naj sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev pomoči državam partnericam v razvoju, ki so sprejele obveznosti na nedavnih svetovnih pogajanjih o strategiji trajnostnega razvoja in zlasti o boju proti podnebnim spremembam, ki najbolj prizadenejo prav njihove prebivalce (Kjoto, Monterrey, Doha, Johannesburg);

18. spodbuja razvoj in razširjanje alternativne energetske tehnologije ter poudarja, da je treba nujno znatno povečati svetovni delež obnovljivih energetskih virov;

19. poziva Komisijo, da začne projekte z evropskimi družbami, specializiranimi za obnovljivo energijo, ki omogočajo in spodbujajo prenos okolju prijaznih virov energije ter njihovo uporabo za rabo posameznikov in družb v državah v razvoju;

20. poudarja, da je lahko infrastruktura bistven element trajnostnega razvoja, če je le v skladu z okoljskimi in socialnimi smernicami, ter poziva Komisijo, naj zagotovi, da se za vse programe in projekte, ki prejemajo finančno pomoč EU, izvedejo in objavijo strateške okoljske presoje in presoje vpliva na okolje, zlasti za novo partnerstvo med EU in Afriko za zagotovitev finančne podpore čezmejnim infrastrukturnim projektom, ki bodo lahko zapolnili vrzel pri regionalnih infrastrukturnih projektih in v skladu z evropskim soglasjem vsem državam članicam nudili možnost, da predložijo ustrezne predloge projektov ne glede na morebitne direktne prispevke;

21. ugotavlja, da je treba zagotoviti gospodarsko stabilnost vsakega infrastrukturnega projekta in zaščititi ekološko stabilnost, če je potrebno v skladu z reformami politike pristojbin;

22. priznava številne čezmejne in skupne vodne vire v Afriki, občutljivost vodnih virov na podnebne spremembe, prekomerno črpanje in onesnaženost; poziva Komisijo, naj spodbuja integrirano upravljanje vodnih virov v okviru infrastrukturnega partnerstva, da bo zagotovljen dostop do vode za dobro počutje človeka in ekološko stabilnost;

23. priznava, da lahko veliki infrastrukturni projekti resno vplivajo na okolje in družbo; predlaga, naj odločanje v zvezi s projekti za jezove temelji na načelih Svetovne komisije za jezove, ki vsebujejo analizo možnosti in sodelovanje javnosti;

24. zahteva povečanje razvojne pomoči za projekte, ki so povezani z ozaveščanjem o okoljskih in zdravstvenih vprašanjih;

25. obžaluje, da zunanja razsežnost evropske strategije trajnostnega razvoja ni bolj povezana z vprašanji javnega zdravja, kot sta HIV/aids in tuberkuloza; poudarja, da je treba ta vprašanja reševati v EU in po svetu;

26. poudarja, da je vključevanje civilne družbe, nevladnih organizacij in zlasti žensk v razpravo in postopek odločanja o trajnostnem razvoju bistveno za boljše ozaveščanje javnosti o tem vprašanju; vztraja pri tem, da ima izobraževanje pomembno vlogo pri vzgoji za zagotovitev trajnostnih ekoloških odločitev, zlasti med revnejšim prebivalstvom;

27. poziva Komisijo, naj podpira razvijanje zmogljivosti ter sodelovanje lokalnih skupnosti in avtohtonih prebivalcev v državah v razvoju pri ocenjevanju, nadzorovanju in upravljanju naravnih virov;

28. poudarja, da je za poglobljeno sodelovanje potrebna preglednost pri zagotavljanju ustreznih informacij in boljša dostopnost do dokumentov EU;

29. poziva k oblikovanju kazalcev trajnostnega razvoja, ki se bodo uporabili v okviru politike razvojnega sodelovanja EU in za krepitev mehanizmov poročanja in spremljanja v zvezi z biološko raznovrstnostjo in trajnostnim okoljskim razvojem;

30. poziva k resnejši zavezanosti novih in starih držav članic, da bi uresničile cilj prispevati k razvojnemu sodelovanju 0,7 % bruto nacionalnega dohodka oziroma uradne razvojne pomoči;

31. poudarja, da je pomembno doseči združljivost večstranskih okoljskih sporazumov, kot sta kjotski protokol in okvir Svetovne trgovinske organizacij, zlasti kar zadeva uporabo člena XX Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT) v zvezi s področji splošnih izjem pri ukrepih, kot so: (b) ukrepi, potrebni za zaščito življenja ali zdravja ljudi, živali ali rastlin; in (g) ukrepi, povezani z ohranjanjem neobnovljivih naravnih virov, če se takšni ukrepi uveljavijo v povezavi z omejevanjem domače proizvodnje ali potrošnje; v zvezi s tem ponovno potrjuje vlogo presoje vpliva trajnostnega okoljskega razvoja za trgovinske predloge;

32. poziva Združene države Amerike, Kitajsko in Indijo, naj ratificirajo kjotski protokol in skupaj z Evropsko unijo sprejmejo odgovornost pri zagotavljanju svetovnega trajnostnega razvoja;

33. poudarja, da mora EU ponovno preučiti škodljiv vpliv izvoznih subvencij na države v razvoju, zlasti na najmanj razvite države, in si bolj prizadevati za njihovo odpravo v okviru mednarodnih trgovinskih pogajanj;

34. ponovno poudarja, da je treba odpisati dolg najmanj razvitih držav, katerih vlade spoštujejo načela človekovih pravic in dobrega upravljanja;

35. je prepričan, da lahko evropsko omrežje za trajnostni razvoj državam članicam služi kot osrednja točka za izmenjavo izkušenj in zgledov najboljše prakse, na primer z mehanizmi medsebojnega pregledovanja;

36. verjame, da bi bila ustanovitev stalnega svetovalnega in nadzornega organa za trajnostni razvoj, sestavljen iz predstavnikov držav članic in civilne družbe, ki bi temeljito preučil vključevanje koncepta v politiko in programe EU, s posebnim poudarkom na razvojnem sodelovanju, zelo pomembna in ključna za podpiranje medresorske skupine Komisije za vključevanje okoljskih vprašanj v razvojno sodelovanje;

37. poudarja, da morajo biti pri spodbujanju zamisli trajnostnega razvoja razvite države v ospredju;

38. poudarja, da je trajnostni razvoj povezan s trajnostno usmerjenimi institucijami, od tod torej potreba po prisilnih ukrepih, kot je povezovanje odpisa dolgov s spoštovanjem človekovih pravic in dobrim upravljanjem; verjame, da to lahko sproži gonilno silo „daj – dam“ in ustanovi razvojno sodelovanje na podlagi načel enakopravnosti, partnerstva in lastništva;

39. poudarja pomembnost krepitve malih in srednje velikih podjetij kot ključnega orodja za spodbujanje okoljskega, socialnega in gospodarskega razvoja v državah v razvoju; zato poziva h krepitvi prizadevanj skupaj z organi partnerskih držav pri oblikovanju politike, programov in projektov za razvoj malih in srednje velikih podjetij, ki upoštevajo načela trajnostnega razvoja; potrjuje svoj predlog za podporo in financiranje regionalnih institucij, ki spodbujajo mala in srednje velika podjetja;

40. poziva države članice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), naj državam v razvoju pomagajo tako, da jim olajšajo dostop do potrebnih naložbenih tokov in trgov ter jim ponudijo učinkovitejše programe razvojnega sodelovanja;

41. pri merjenju napredka v družbi, pri čemer mora biti uravnotežena skrb za kakovostne vidike rasti, spodbuja osredotočenost na bruto nacionalni dohodek, saj je to prvi pogoj za zagotovitev trajnostnega razvoja;

42. poudarja potrebo po dopolnilnih ukrepih, kot so trajnostni davčni ukrepi, javna naročila ter zmanjšanje in postopna odprava subvencij, ki izkrivljajo trgovino in so okolju škodljive;

43. poziva zasebni sektor držav v razvoju in razvitih držav, naj sprejme tak kodeks ravnanja družb kot zavezo, v katerem bo javno opredeljen njihov prispevek k doseganju ciljev trajnostnega razvoja;

44. poziva Komisijo, naj redno spremlja učinkovitost kodeksa ravnanja za evropska podjetja, ki poslujejo v državah v razvoju, in o njem poroča, zlasti v zvezi z izvajanjem zahtev za trajnostni razvoj;

45. pozdravlja pristop Komisije k mednarodnemu spodbujanju vprašanj o socialni odgovornosti gospodarskih družb; vseeno poziva Komisijo, naj z oblikovanjem bolj zavezujočih pravil za evropska podjetja, ki poslujejo v državah v razvoju, doda vrednost vprašanju socialne odgovornosti gospodarskih družb, zlasti v zvezi z najosnovnejšimi delovnimi standardi Mednarodne organizacije dela in varstvom okolja;

46. opozarja Komisijo na potrebo po utemeljitvi razvojnih programov na preglednosti in odgovornosti, ker v državah v razvoju korupcija pogosto krepi netrajnostna gibanja, na primer na področjih, kot je nezakonita sečnja; poudarja, da je treba z dodelitvijo zadostnih sredstev za takšne projekte podpreti ustanovitev neodvisnih protikorupcijskih nadzornih služb v državah v razvoju;

47. poziva Komisijo, naj sodeluje z državami članicami pri iskanju in kaznovanju storilcev uvoza nezakonito pridelanega lesa in lesnih izdelkov ter podpira države AKP pri ukrepanju proti trgovini in prodaji takih izdelkov;

48. ponovno potrjuje pomembnost tujih neposrednih naložb za države v razvoju ter spodbuja Komisijo in države članice, naj oblikujejo svojo razvojno politiko tako, da se izboljša sedanje stanje gospodarskih institucij in stanje naložb v državah v razvoju;

49. meni, da lokalne oblasti v državah v razvoju ne morejo vedno zagotoviti obsega financiranja, ki je potreben za večja vlaganja v gradnjo in vzdrževanje infrastrukturnih omrežij, na primer za oskrbo z vodo in sanitarne opreme, in da lahko tako zahtevano raven sredstev zagotovijo le dodatne naložbe zasebnega kapitala prek javno-zasebnih partnerstev;

50. ponovno poziva Komisijo, naj odločno podpre shemo izdajanja dovoljenj za uveljavitev zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov (FLEGT) ter oblikovane prostovoljne partnerske sporazume; meni, da se je treba posebno osredotočiti na prepričevanje partnerskih držav, naj podpišejo prostovoljne partnerske sporazume in se pridružijo shemi izdajanja dovoljenj, ter hkrati preprečiti možnost, da bi se te partnerice izognile shemi z izvozom v tretje države, kjer sheme izdajanja dovoljenj niso urejene;

51. poudarja pomembnost krepitve socialnega dialoga z lokalnimi podjetji v državah v razvoju za spodbujanje sodelovanja in skupne odgovornosti, da se dosežeta trajnostna poraba in proizvodnja;

52. poziva Komisijo, naj na pogajanjih o sporazumih o gospodarskem partnerstvu posebej poudari strategije, ki spodbujajo večjo raznolikost izvoznih izdelkov iz držav AKP, ter podpira modele rasti in razvoja, ki so družbeno pravični in v skladu s trajnostnim razvojem okolja;

53. potrjuje, da je za države v razvoju dostop do virov energije ključna prednostna naloga; v zvezi s tem poziva, da se dostop do energije spodbuja z energetsko pobudo EU in nadgrajevanjem profila energetske učinkovitosti v razvojnih programih;

54. poudarja, da sta mestna voda in sanitarna oprema temeljni razvojni problem pri nenačrtni rasti mest, saj je mogoče zglede dobre prakse na področju demokratičnega upravljanja na lokalni ravni graditi okoli lokalnih javnih storitev;

55. poziva države v razvoju, naj za trajnostno izkoriščanje vodnih virov decentralizirajo upravljanje voda na lokalno raven, da bodo uporabniki in nosilci odločanja sodelovali pri oblikovanju vodne politike, ki bo čim bližja potrebam državljanov;

56. poziva lokalne oblasti v EU, naj delež dohodkov iz dajatev uporabnikov za storitve zagotavljanja dostopa do vode in sanitarne opreme namenijo za ukrepe decentraliziranega sodelovanja za financiranje projektov izboljšanja dostopa do vode v državah v razvoju;

57. poziva EU, naj sodeluje pri oblikovanju strategij za krepitev razvojnega trenda na področju gospodarstva in kmetijstva, ki bo omogočil ohranitev ali ponovno vzpostavitev visoke ravni kakovosti vode – od podtalnice do vode, do katere neposredno dostopajo končni uporabniki;

58. meni, da je treba pojem trajnostnega razvoja nujno vključiti v proces raziskav in inovacij;

59. poziva vse strani, naj določijo konkretne kratkoročne in dolgoročne cilje trajnostnega razvoja ter spremljajo napredek pri njihovem uresničevanju;

60. verjame, da bodo države članice na področju skladnosti politike za razvoj in v zvezi s priseljevanjem dosegle dogovor in se spoprijele z izzivom priseljevanja; v zvezi s tem ponovno poziva, da je treba posebno pozornost nameniti vračanju denarja in možnosti, spremeniti politiko, ki povzroča beg možganov, v proces „vračanja možganov“; poudarja, da EU v državah v razvoju ne sme povzročiti dolgoročnega bega možganov;

61. naroči predsedniku, naj to resolucijo predloži Svetu in Komisiji ter vladam držav članic in držav pristopnic.

  • [1]  UL L 104, 14. 4. 1999, str. 180.
  • [2]  Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0231.
  • [3]  Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0141.
  • [4]  Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0020.
  • [5]  Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0272.
  • [6]  Svetovni sklad za naravo (WWF), 2004. Pomoč EU: trajnostno okolje za zmanjšanje revščine. Zakaj je treba v okviru pomoči EU ustrezno sprožiti razpravo o povezavi med revščino in okoljem?
  • [7]  Svetovna banka, 2002. Revidirana strategija o gozdovih za Skupino Svetovne banke. 31. oktober 2002.
  • [8]  Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO), 2002. Položaj svetovnega ribištva in ribogojstva. FAO, Rim, Italija.

OBRAZLOŽITEV

Glavno načelo trajnostnega razvoja je omogočiti sedanji generaciji, da izpolni svoje potrebe, ne da bi onemogočila zmožnost prihodnjih generacij, da bi zadovoljile svoje potrebe. Trajnostni razvoj je splošno načelo zakonodaje EU in bi biti moralo kot tako vodilo za vsa področja politike EU. Unija spodbuja trajnostni razvoj znotraj svojih meja, čedalje bolj pa tudi v vsem zunanjem delovanju za razvoj.

Mednarodni in evropski okvir trajnostnega razvoja

Mednarodna skupnost je priznala pomen trajnostnega razvoja v Agendi 21 (konferenca Združenih narodov o okolju in razvoju v Riu de Janeiru leta 1992) in v johannesburškem akcijskem programu (svetovni vrh v Johannesburgu leta 2002). Trajnostni razvoj je eden od razvojnih ciljev tisočletja, ki jih spodbuja EU, in ga EU šteje za bistven del svojih razvojnih strategij od leta 2001.

Nedavno poročilo o evropski strategiji trajnostnega razvoja, sprejeto junija 2006, želi vzpostaviti skladen pristop k trajnostnemu razvoju po vsem svetu. Besedilo ugotavlja, kateri so izzivi pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja tudi v deželah v razvoju.

V duhu nadaljnjega pospeševanja svetovnega razvoja to poročilo poudarja, da bi se moralo trajnostno načelo bolj povezati z evropsko politiko razvojnega sodelovanja in da bi se morala razvojna politika na ključnih področjih bolj usmeriti proti trajnosti.

Ključna vprašanja trajnostnega razvoja

Trajnostni razvoj zajema tri ključne vidike, namreč trajnostno gospodarsko rast, varovanje okolja ter socialno enakost in kohezijo (konferenca v Riu 1992 in glavni cilji evropske strategije trajnostnega razvoja 2006) Ti vidiki so soodvisni in bi jih morali upoštevati skupaj že v fazi oblikovanja politike.

Doseganje ciljev, povezanih s trajnostjo, kot so na primer kjotski cilji, je odvisno od skupnega prizadevanja vseh narodov na svetu; po poročilu iz leta 2006 pa jih lahko dosežemo le, če hkrati spodbujamo tudi dobro upravljanje, spoštovanje človekovih pravic, demokracijo, regionalno integracijo, če zatiramo nalezljive bolezni in če pospešujemo razvoj podeželja in varnost hrane. Da bi zares dosegli svetovni napredek, je treba vpeljati načela trajnostnega razvoja v vse vidike razvojnega sodelovanja: proračunsko podporo, večanje zmogljivosti institucij, tehnično in institucionalno sodelovanje ter prenos strokovnega znanja, subvencije in posojila zasebnemu sektorju.

Zato omenjeno poročilo zahteva globlji razmislek o trajnostnih učinkih razvojne politike in predlaga, naj se za obstoječe projekte izvede presoja vpliva na okolje ter naj se razvijejo jasni kazalniki trajnostnega razvoja za spremljanje vseh razvojnih projektov. Zaželeni sta tudi povečana preglednost in spremljanje možne rabe sektorskih, zlasti pa od proračuna odvisnih sredstev za svetovno razvojno pomoč.

Potreba po trajnosti v državah v razvoju

Vključevanje načela trajnosti v razvojno politiko na ravni EU in nacionalnih ravneh je potrebno, da se razvojno sodelovanje ne bi sprevrglo v nesmiseln in kratkoviden podvig.

Prebivalci podeželja v državah v razvoju so močno odvisni od svojega neposrednega okolja in od preprostih kmetijskih tehnik za preživljanje; zaradi krčenja gozdov, zemeljske erozije ter izčrpavanja naravnih virov in biološke raznovrstnosti so oškodovani, hkrati pa jih povečujejo. Energetski viri so onesnaženi ali jih ni, kar preprečuje vzdrževanje osnovne higiene in zdravstvenih standardov ter čiste vode. Gospodarska rast v takšnih netrajnostnih razmerah je otežena ali celo nemogoča. Zato bi se morala EU in njena razvojna politika osredotočiti na spodbujanje trajnostnih vzorcev potrošnje, pospeševanje rabe čistih in trajnih energetskih virov na lokalni ravni, kar bi omogočilo boljše življenjske pogoje, pa tudi na spodbujanje boljšega lokalnega nadzora nad razmerjem med rastjo prebivalstva in nosilnostjo okolja.

Socialni vidik trajnostnega razvoja zahteva, naj se stremi k trajnosti tudi pri zdravstvenih vprašanjih. Boj proti pandemijam, kot sta aids ali malarija, bi moral biti v središču trajnostnega razvoja, saj imajo pandemije netrajnostne demografske posledice: visok delež otrok in nizek delež zdravih, izobraženih in delovno aktivnih odraslih. Ozaveščenost posameznikov bi morala biti torej usmerjena v osebno zdravje in higieno, pa tudi v ekološke posledice njihovega vsakdanjega ravnanja; zato bi se moral pomemben znesek razvojne pomoči porabiti za podporo izobraževanju. Zaželeno je, da bi EU v okviru trajnostnega razvoja kritično pregledala izobraževalno politiko v državah v razvoju.

Trajnostno energetsko in dobro podjetniško ravnanje

EU bi morala poglobiti dialog in povečati tehnološko sodelovanje z industrijskim sektorjem držav v razvoju, zlasti malimi in srednje velikimi podjetji, da bi se lahko spoprijela s slabšanjem lokalnega okolja. Prenos sodobne tehnologije in spodbujanje energetske učinkovitosti bi pospeševala makroekonomsko stabilnost, zaradi zmanjšane rabe uvoženih in dragih fosilnih goriv in izboljšanih delovnih razmer pa tudi varovala okolje in zdravje posameznikov. S krepitvijo nacionalnega institucionalnega ogrodja bi EU lahko spodbujala zmožnost malih in srednje velikih podjetij, da bi se pozitivno odzivala na okoljska vprašanja.

Vendar morajo okolje spoštovati tudi mednarodne družbe, ne samo lokalna podjetja. Kodeks ravnanja za evropska podjetja, ki poslujejo v državah v razvoju, je treba dosledno izvajati, vprašanja o družbeni odgovornosti gospodarskih družb pa reševati po vsem svetu. Čistejša in trajnostna gospodarska rast ter gospodarska raznolikost, ki spoštuje naravne vire in biološko raznovrstnost, se najlažje doseže s povečanjem tujih neposrednih naložb in svetovne razvojne pomoči za okolju prijazne razvojne sheme; tako se vladam držav v razvoju pomaga vključiti načela trajnostnega razvoja v njihove razvojne strategije.

Zmogljivost institucij

Večanje zmogljivosti institucij v državah v razvoju mora biti prednostna naloga strategije za trajnostni razvoj. Zaradi načela lokalnega lastništva v razvojnih projektih se lahko ekološka vprašanja in reforme, povezane s trajnostjo, v nacionalne strategije za zmanjšanje revščine in v partnerske sporazume EU z državami v razvoju vključijo le, če se bo okrepila zmogljivost državnih institucij, da obravnavajo taka vprašanja.

Spodbujanje dobrega upravljanja in pravna država sta zlasti pomembna, saj samo ti načeli na državni in lokalni ravni zagotavljata pravilno izvajanje reform, ki naj bi zmanjševale revščino in preprečevale razsipavanje razvojne pomoči zaradi neodgovornih ali podkupljivih uradnikov. Vsi ukrepi za večanje zmogljivosti, kot so podpora institucionalnim, upravnim in pravnim reformam, razvoj infrastrukturnih omrežij in pomoč pri upravljanju z javnimi financami, bi morali upoštevati vplive na okoljsko, gospodarsko in socialno (ali politično) trajnost.

Sorodne politike EU

Trajnostni razvoj je splošno načelo in bi moral biti vodilo za vse politike EU, žal pa nekatera druga področja politike ne sledijo smernicam trajnostne rasti. EU bi morala upoštevati osrednjo vlogo trajnostne kmetijske politike pri človekovem razvoju in škodljive učinke, ki jih imajo njene izvozne subvencije na gospodarstvo najmanj razvitih držav.

EU bi se morala tudi izogibati primarnim proizvodom, proizvedenih na netrajnostne načine, ki kršijo mednarodne sporazume; s skladno skupno politiko priseljevanja bi morala v državah v razvoju skušati ustaviti beg možganov . Politika naj ne bo skladna samo na temeljnih področjih razvojnega sodelovanja, temveč na vseh področjih politike. Na drugi strani pa je potrebna resnejša zavezanost držav članic tudi na temeljnih področjih, kot je povečanje razvojne pomoči na 0,7 % bruto nacionalnega proizvoda.

POSTOPEK

Naslov

Vključevanje načela trajnosti v politiko razvojnega sodelovanja

Št. postopka

2006/2246(INI)

Pristojni odbor
  Datum razglasitve dovoljenja na zasedanju

DEVE
26.10.2006

Odbori, zaprošeni za mnenje
  Datum razglasitve na zasedanju

 

 

 

 

 

Odbori, ki niso dali mnenja
  Datum sklepa

 

 

 

 

 

Okrepljeno sodelovanje
  Datum razglasitve na zasedanju

 

 

 

 

 

Poročevalec/-ka
  Datum imenovanja

Danutė Budreikaitė
30.5.2006

 

Nadomeščeni/-a poročevalec/-ka

 

 

Obravnava v odboru

2.10.2006

6.11.2006

19.12.2006

 

 

Datum sprejetja

19.12.2006

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

30

0

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Margrete Auken, Alessandro Battilocchio, Margrietus van den Berg, Danutė Budreikaitė, Marie-Arlette Carlotti, Thierry Cornillet, Fernando Fernández Martín, Michael Gahler, Filip Kaczmarek, Glenys Kinnock, Maria Martens, Miguel Angel Martínez Martínez, Gay Mitchell, Horst Posdorf, Toomas Savi, Pierre Schapira, Frithjof Schmidt, Jürgen Schröder, Anna Záborská, Mauro Zani

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

John Bowis, Milan Gaľa, Fiona Hall, Alain Hutchinson, Linda McAvan, Manolis Mavrommatis, Anne Van Lancker, Zbigniew Zaleski, Gabriele Zimmer

Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

María Sornosa Martínez

Datum predložitve

21.12.2006

Pripombe (na voljo samo v enem jeziku)