POROČILO o vključevanju novih držav članic v skupno kmetijsko politiko

1.3.2007 - (2006/2042(INI))

Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja
Poročevalec: Csaba Sándor Tabajdi

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o vključevanju novih držav članic v skupno kmetijsko politiko

(2006/2042(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 33 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

- ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1268/1999 z dne 21. junija 1999 o podpori Skupnosti za predpristopne ukrepe za kmetijstvo in razvoj podeželja v državah prosilkah Srednje in Vzhodne Evrope v predpristopnem obdobju[1],

- ob upoštevanju Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije,Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija[2],

- ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1782/2003 Sveta z dne 29. septembra 2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in uvedbi nekaterih shem podpore za kmete[3],

- ob upoštevanju Sklepa Sveta z dne 22. marca 2004 o prilagoditvi Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji Evropska unija, zaradi reforme skupne kmetijske politike[4],

- ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 864/2004 z dne 29. aprila 2004 o spremembi Uredbe (ES) št. 1782/2003 z dne 29. septembra 2003, ki določa skupna pravila za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in uvaja nekatere sheme podpor za kmete, ter o njeni prilagoditvi zaradi pristopa Češke, Estonije, Cipra, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovenije in Slovaške k Evropski uniji[5],

- ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike[6],

- ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP)[7],

- ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 318/2006 z dne 20. februarja 2006 o skupni ureditvi trgov v sektorju sladkorja[8],

- ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju[9],

- ob upoštevanju predloga Komisije za Uredbo Sveta o spremembi in popravku Uredbe (ES) št. 1782/2003 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor v okviru skupne kmetijske politike in o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete ter o spremembi Uredbe (ES) št. 1698/2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP)[10],

–   ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A6–0037/2007),

A. ker so se s širitvijo leta 2004 v Evropski uniji močno povečale kmetijske površine (za približno 27 %), število kmetij (za približno 60 %) ter število zaposlenih v kmetijstvu (za približno 57 %), s čimer sta se povečala tudi proizvodni potencial in vloga kmetijstva; ker povečanje donosnosti na hektar proizvodnje živil in krme omogoča, da se proizvodnji biomase namenjajo zadostne površine, kar povzroča še večje razlike v evropski kmetijski in podeželski strukturi; ker se je ta proces s pristopom Bolgarije in Romunije še okrepil in utrdil,

B.  ker se kmetijstvo v večini novih držav članic zelo razlikuje od kmetijstva Evropske unije petnajsterice glede proizvodne ravni, strukture in velikosti kmetij, in ker v primerjavi s starimi državami članicami zaostaja glede učinkovitosti, stopnje tehnološkega razvoja ter vertikalne in horizontalne povezanosti,

C. ker ima glede na Evropsko unijo petnajsterice kmetijstvo v novih državah članicah večji gospodarski in socialni pomen, saj prispevek tega sektorja k BNP in delež zaposlenih v njem presegata povprečje Evropske unije;

D. ker ima v nekaterih novih državah članicah samooskrbno in delno samooskrbno kmetijstvo velik socialni, kulturni in okoljski pomen,

E.  ker se nove države članice uspešno in brez zapletov vključujejo v notranji trg ter prispevajo k znatnemu povečanju trgovine s kmetijskimi izdelki in živili v Evropi; ker so nove države članice pravočasno uvedle in uspešno izvajajo veterinarske in fitosanitarne predpise, predpise glede varnosti hrane in organizacije skupnega trga ter druge horizontalne predpise, tako da je bila uporaba posebnih varnostnih ukrepov nepotrebna;

F.  ker so imele nove države članice socialne in gospodarske stroške zaradi prilagajanja na predpise skupne kmetijske politike in njihovega vključevanja ter prilagajanja na konkurenčno okolje v Evropski uniji; ker je bilo s predpristopnimi sredstvi mogoče le deloma pokriti stroške prilagajanja in vključevanja pred pristopom; ker so se z vstopom v Evropsko unijo pokazale splošne gospodarske in konkurenčne težave novih držav članic, ker skupna kmetijska politika ni prispevala k reševanju teh težav,

G. ker je skupna kmetijska politika (SKP) sprožila precejšen razvoj in znatne spremembe v kmetijstvu novih držav članic, pojavile pa so se tudi nekatere težave in napetosti, in sicer predvsem zato, ker predpisi SKP ne dovolj podpirajo razvoja uravnoteženega in trajnostnega kmetijskega sektorja, zlasti kar zadeva živinorejo, vrtnarstvo ter povezovanje različnih faz dejavnosti,

H.  ker je bilo z aktom o pristopu predvideno dolgo obdobje postopnega uvajanja (9 let) z nizko začetno stopnjo (25% stopnje, ki velja za EU) neposrednih plačil za nove države članice, čeprav zanje v celoti veljajo predpisi notranjega trga in proračunskega prispevka; ker raven stroškov in prihodkov v novih državah članicah ne upravičuje takšne stopnje diferenciacije, ki povzroča neenake konkurenčne pogoje za kmete iz novih držav članic,

I.   ker težave, ki jih morajo rešiti nove države članice, zahtevajo predvsem strukturne spremembe za povečanje konkurenčnosti; ker so ukrepi skupne kmetijske politike v podporo prihodkom in zagotavljanju cen bistveno prispevali k takemu povečanju,

J.    ker Komisija in Svet nista takoj pokazala razumevanja za posebne težave novih držav članic in jim ponudila potrebne pomoči (na primer težave na trgu sadja in zelenjave, zlasti pri jagodičju, češnjah in jabolkih, neupravičena prepoved Rusije in Ukrajine za uvoz iz Poljske, sprememba in predlagana odprava intervencijskih predpisov za koruzo in uvoz medu iz tretjih držav),

K. ker je v novih državah članicah premalo proizvajalcev tudi lastnikov v živilsko-predelovalnem sektorju in ker distribucijske verige zlorabljajo svoj položaj premoči, kar resno omejuje konkurenčnost kmetov ter njihovo sodelovanje in vključevanje,

L.  ker je 8 od 10 novih držav članic za neposredna plačila izbralo shemo enotnega plačila na površino,

M. ker so bile potrebe po pomoči Skupnosti za razvoj podeželja v novih državah članicah precej večje od razpoložljivih proračunskih sredstev za obdobje 2004-2006, hkrati pa so izvedbeni predpisi programov za razvoj podeželja omejevali dinamično uporabo dodeljenih sredstev Skupnosti; ker so ti dejavniki precej zmanjšali vpliv drugega stebra SKP v novih državah članicah in se lahko zgodi, da tudi v obdobju novega finančnega okvira ne bodo odpravljeni,

Postopno vključevanje, ki bo koristno za vse

1.  pozdravlja dejstvo, da je bil živilsko-predelovalni sektor novih držav članic v celoti in brez zapletov vključen v skupni trg Evropske unije;

2.  poudarja, da čeprav je širitev leta 2004 povzročila motnje na kmetijskih in živilskih trgih v nekaterih novih državah članicah, je pomembno prispevala k razvoju trajnih trgovinskih odnosov med 25 državami članicami;

3.  poudarja, da je širitev vsaj deloma koristila kmetijskemu in živilskemu sektorju v novih in starih državah članicah – zainteresirane strani v novih državah članicah so pridobile predvsem z visoko stopnjo kmetijske podpore ter s povečanjem trgovinskih možnosti, v starih državah članicah pa sta se okrepili živilsko-predelovalna industrija in mednarodna trgovina, povečale so se tudi naložbe ter promet v maloprodaji, zlasti v predpristopnem obdobju;

4.  meni, da je bila na splošno integracija novih držav članic uspešna, vendar to ni vedno očitno, saj mnogo kmetij ni zabeležilo povečanja svojih prihodkov; poudarja, da se je z višjimi odkupnimi cenami in subvencijami deloma izravnalo bistveno povišanje proizvodnih stroškov (na primer zvišanje cen goriva, energije, gnojil, fitofarmacevtskih sredstev in strojev);

5.  poudarja dejstvo, da se zaradi širitve ni povečala raven tveganja na področju varnosti hrane, zdravja živali in na fitosanitarnem področju, in v zvezi s tem ugotavlja, da so standardi in učinkovitost dela pristojnih organov v novih državah članicah v določenih vidikih nad povprečjem Evropske unije;

6.  ugotavlja, da širitev leta 2004 proračunu SKP ni naložila prevelikega bremena in ni zahtevala velikih sprememb proračuna Skupnosti, vendar bo zaradi sklepov o zamrznitvi kmetijskega trga ter ohranitvi višine neposrednih plačil in finančnega okvira 2007-2013 potreben od leta 2007 dalje dodatni trud Evropske unije petnajsterice na osnovi načela solidarnosti; poudarja, da so zaradi sklepov, ki jih je sprejel Evropski svet decembra 2005, proizvajalci v Evropski uniji petnajsterice poleg posledic sklepov o izvajanju politike krepitve drugega stebra in prostovoljnega prilagajanja občutili posledice znižanja proračuna zaradi pristopa Bolgarije in Romunije;

7.  obžaluje, ker ne leta 2004 ne 2007 niso bila dodeljena dodatna sredstva za širitev, niti tista, ki so bila prvotno predvidena;

Izvajanje skupne kmetijske politike v novih državah članicah

8.  ugotavlja, da zaradi velikih razlik med kmetijskimi sektorji novih držav članic prihaja do različnega učinka izvajanja SKP ter različnega obsega in razsežnosti izzivov, s katerimi se soočajo nove države članice;

9.  ugotavlja, da po pristopu desetih novih držav članic v Evropsko unijo leta 2004 določbe Skupnosti niso bile ustrezno prilagojene novim pogojem na določenih trgih (na primer na trgu jagodičja in škroba);

10. ugotavlja, da prilagoditev pogojem in predpisom notranjega trga ter izvajanje SKP – zlasti glede veterinarskih in fitosanitarnih predpisov, predpisov v zvezi z varnostjo hrane in organizacijo skupnega trga ter drugih horizontalnih predpisov – zahtevata veliko truda od kmetov in uprave v novih državah članicah;

11. meni, da mnogo mesecev Komisija ni pripisovala zadostnega pomena trgovinski zapori na izvoz poljskih kmetijskih proizvodov v Ukrajino in Rusijo in ni sprejela učinkovitih ukrepov za njeno odpravo;

12. ugotavlja, da kljub temu, da so predpristopni programi, ki jih je financirala EU, prispevali k pripravi na izvajanje SKP in da so se partnerski programi izkazali za uporabne, so bili prvotni cilji le delno doseženi in da so bili ukrepi Skupnosti le delno učinkoviti;

13. opozarja, da se je program SAPARD začel s precejšnjo zamudo in da je bil njegov obseg omejen, predvsem zaradi zapletenih načinov izvajanja in pomanjkanja pravočasnih odločitev Komisije in organov v novih državah članicah;

14. ugotavlja, da se nekatere nove države članice soočajo s precejšnjimi težavami pri izvajanju programov Skupnosti za razvoj podeželja zaradi zapletenosti njihovih pravil in upravnega bremena, ki ga povzroča njihovo upravljanje;

15. ponavlja, da glede na to, da imajo neposredna plačila pomembno vlogo pri razvoju in prilagajanju kmetijskega sektorja novih držav članic, je njihova nizka raven v prvih letih postopnega uvajanja ne samo zavrla potrebno prilagajanje, ampak tudi ustvarila neenake konkurenčne pogoje na notranjem trgu, mnogo podjetnikov pa ni imelo sredstev, da bi se lahko odzvali na take razmere;

16. poudarja pomembno vlogo programov za ureditev podeželja tako zaradi nove tržne usmerjenosti kmetij – denimo na področju predelave in trženja svojih izdelkov ali turizma – kot zaradi nadomeščanja prihodkov za tiste, ki zaradi gospodarskih razlogov opustijo primarno kmetijsko proizvodnjo;

17. ugotavlja, da različni ravni neposrednih plačil v EU-10 in EU-15 nista zagotovili enakih pogojev za vse ter so zato proizvajalci v več novih državah članicah celo izgubili svoj delež na domačih trgih, k čemur je prispevala tudi konkurenca zaradi povečanega uvoza in izvoza iz tretjih držav zaradi spremenjenega carinskega režima;

18. ugotavlja, da so bili pomisleki Komisije do novih držav članic zaradi domnevnih presežkov zalog ob pristopu in grožnje z visokimi denarnimi kaznimi v večini primerov neutemeljene in so temeljile na napačnih izračunih, ter da na kmetijskih trgih ni bilo zaznati nikakršnega neravnovesja, ki bi se ga lahko pripisalo domnevno prevelikim zalogam;

19. poudarja, da so bile nove države članice prisiljene uporabiti dopolnilna nacionalna neposredna plačila ("top-ups") (ki jih lahko obravnavamo kot obliko sofinanciranja in navidezne ponovne nacionalizacije neposrednih plačil Skupnosti), ki so v številnih novih državah članicah privedla do resnih političnih in gospodarskih težav, saj so nacionalnim proračunom naložila veliko breme in omejila možnosti za uporabo shem državne pomoči;

20. poudarja, da je bila v nasprotju s splošnimi cilji in načeli SKP in v nasprotju s prilagajanjem v EU-15 večina novih držav članic zaradi proračunskih omejitev prisiljena del odobrenih sredstev Skupnosti, namenjenih za razvoj podeželja, prerazporediti za financiranje dopolnilnih nacionalnih neposrednih plačil, kot je predvideno v aktu o pristopu;

21. opozarja na mnenje nekaterih novih držav članic, da plačila na površino, ki so popolnoma nevezana, ne prispevajo docela k uravnoteženemu razvoju in trajnostni naravnanosti njihovega kmetijstva, in da bi bile v nekaterih državah članicah do leta 2013 vsaj začasno lahko potrebne sektorske preference in/ali neobvezna vezana plačila, ki bi jih bilo treba obravnavati na zahtevo; opozarja na uspešno prakso popolnoma ali delno vezanih dopolnilnih nacionalnih neposrednih plačil ter začasnih ukrepov državne pomoči;

22. ugotavlja, da bi večina novih držav članic želela čim dlje nadaljevati z uporabo sheme enotnega plačila na površino (SAPS), saj prehod na shemo enotnega plačila predstavlja izredno veliko upravno in tehnično breme, prav tako pa se SAPS popolnoma vključuje v bodočo politiko nevezanih plačil;

23. meni, da je treba izvajati pravila okoljske navzkrižne skladnosti ter zahteve za dobre kmetijske prakse in dobre okoljske razmere tako v starih kot v novih državah članicah; predlaga postopno uvajanje pravil okoljske navzkrižne skladnosti z zaključkom do konca obdobja postopnega uvajanja; predlaga, da se novim državam članicam nudi možnost odložitve izvajanja pravil okoljske navzkrižne skladnosti, dokler se ne konča obdobje postopnega uvajanja neposrednih plačil; nadalje predlaga, da ostanejo v veljavi zahteve za dobre kmetijske in okoljske razmere vsaj v času trajanja sheme enotnega plačila na površino, saj ima lahko večina novih držav članic težave pri prilagajanju zapletenim in dragim predpisom o okoljski navzkrižni skladnosti;

24. pozdravlja dejstvo, da je Svet sprejel predlog Komisije o ohranitvi sheme enotnega plačila na površino do leta 2010 in udeležbi novih držav članic v shemi pomoči za energetske kulture;

25. zahteva, da Komisija v okviru poenostavitve in racionalizacije izvajanja skupne kmetijske politike, neposrednih plačilnih shem in programov za razvoj podeželja upošteva težave, s katerimi se morajo soočati zlasti nove države članice, ter naj predlaga ustrezne rešitve, vendar brez oddaljevanja od predpisov za izvajanje skupne kmetijske politike;

26. poudarja, da bi morala Komisija v svojih sklepih v okviru skupne kmetijske politike bolj upoštevati težave in pomisleke novih držav članic;

27. izraža svojo zaskrbljenost zaradi nedavnega predloga Komisije, da z letom 2007 popolnoma odpravi intervencijsko shemo za koruzo; ugotavlja, da je način, uporabljen za predstavitev predloga, v nasprotju s temeljnimi načeli Evropske unije zaradi izbire trenutka, pomanjkanja zadovoljive ocene – zlasti kar zadeva posledice sklepa o skupni organizaciji trgov v sektorju žitaric in neposrednih plačil na površino – pomanjkanja alternativ ali prehodnih obdobij; meni, da bo prezgodna ukinitev intervencijske sheme za koruzo imela najbrž hude posledice;

28. meni, da je treba v duhu reforme skupne kmetijske politike iz leta 2003 razmisliti o uvedbi plačil na površino za jagodičje, namenjeno predelavi, ki bi bila obvezno vezana na dejavnosti živilsko-predelovalnih podjetij ali organizacij proizvajalcev in na obvezno prodajo omenjenih proizvodov v okviru trgovinskih sporazumov, kar bi lahko pripomoglo h krepitvi konkurence v sektorju jagodičja in k izboljšanju položaja kmetov v državah članicah, zlasti na Poljskem;

29. meni, da so na področju kmetijske proizvodnje in strukture podeželja novih držav članic potrebne dodatne spremembe, in poudarja, da morajo predpisi skupne kmetijske politike in pomoč Skupnosti podpirati ta postopek; poudarja, da je ključnega pomena, da se te potrebne spremembe uvedejo postopoma, saj podeželska družba, vezana na kmetijstvo, in gospodarstvo novih držav članic ne bi mogla prenesti prehitrih korenitih sprememb njune proizvodne in zaposlitvene strukture;

Prihodnost skupne kmetijske politike v razširjeni Evropski uniji

30. poudarja, da sedanja skupna kmetijska politika (SKP) ni primerna za reševanje velikega dela kmetijskih ali s kmetijstvom povezanih težav v razširjeni Evropski uniji; meni, da ukinitev vezanosti neposrednih plačil, ki jo je uveljavila Svetovna trgovinska organizacija (STO), na splošno sicer povečuje tržno usmerjenost kmetijstva Evropske unije, vendar nevezana neposredna plačila ne prispevajo popolnoma k vzpostavitvi trajnostnega kmetijskega sektorja in podeželske družbe niti v novih državah članicah niti v večini držav EU-15; poudarja, da so potrebni dodatni ukrepi ali pa prilagojena uporaba sheme neposrednih plačil;

31. meni, da zlasti v državah članicah in regijah, kjer specializirane kmetije odločilno vplivajo na kmetijstvo, sedanji sistem neposrednih plačil v preveliki meri spodbuja gojenje poljščin, ne pomaga vzpostaviti trajnostne živinoreje na ustrezen način ter ne spodbuja in ne olajšuje potrebnih strukturnih sprememb;

32. ugotavlja, da so bile nekaterim državam članicam v nekaterih sektorjih dodeljene nizke kvote, kar je povzročilo zastoj ali celo propad kmetijske proizvodnje, ter da se je položaj novih držav članic pri subvencijah, poleg postopnega uvajanja, dodatno poslabšal zaradi povezave nevezanih plačil na nižje kvote; prav tako ugotavlja, da se ta problem pojavlja tudi v nekaterih starih državah članicah;

33. meni, da doseganje ciljev SKP v novih državah članicah zavira tudi nezadostna raven financiranja razvoja podeželja, pomanjkanje učinkovitega sistema za obvladovanje tveganja in kriznih razmer ter preveč toga pravila Skupnosti glede državnih pomoči;

34. poudarja, da mora SKP ostati v domeni Skupnosti v okviru prenovljene SKP ter da je treba preprečiti vsako ponovno nacionalizacijo SKP; vendar meni, da je treba uporabiti posebne ukrepe, ki temeljijo na načelu subsidiarnosti; meni, da je treba ponovno pregledati obseg, cilje, namen in načela SKP, vključno z evropskim kmetijskim modelom, ob upoštevanju ciljev in potreb kmetijstva, podeželskih območij, kmetov, potrošnikov in celotne družbe v razširjeni EU-27, da se določijo potrebni finančni viri in zagotovi njihovo pravilno, nepristransko in v celoti upravičeno dodeljevanje;

35. poudarja, da je treba pri prihodnji reformi SKP ustrezno upoštevati vse možne dejavnike (na primer posledice že sprejetih finančnih odločitev, reforme SKP, izkušnje novih držav članic, raznolikost evropskega kmetijstva), zlasti pri "zdravstvenem pregledu" SKP in vmesni oceni finančnega okvira 2007-2013 leta 2008-2009;

36. poudarja, da se je nujno treba izogniti vsiljenim sklepom, katerih edini namen je zmanjšanje ravni financiranja s strani Skupnosti ali ohranitev finančnega statusa-quo med državami članicami;

37. meni, da bosta imeli proizvodnji biomase in bioenergije strateško vlogo v prihodnosti kmetijskega sektorja Evropske unije; zahteva, naj Evropska unija nameni ustrezna sredstva za spodbujanje proizvodnje biomase na zemljiščih, ki niso več namenjena za pridelavo hrane in krme; v zvezi s tem opozarja na velike zmogljivosti novih držav članic ter na povečan celotni proizvodni potencial razširjene Evropske unije;

38. poudarja, da bi moralo zadovoljevanje posebnih potreb držav članic in regij, vključno z rešitvijo težav v novih državah članicah, še naprej potekati na podlagi načela subsidiarnosti z naslednjimi, prilagojenimi instrumenti:

a)  z uvedbo revidiranega sistema neposrednih plačil, vključno z novimi ukrepi, kot so možnosti ponovne prostovoljne vezave, namenjene samo tistim državam članicam, ki se jim zdijo potrebne za uresničitev socialnih, zaposlitvenih in trajnostnih ciljev; razširitev plačil na nove sektorje in nove prejemnike (na primer na jagodičje za predelavo) v okviru revidiranega sistema nacionalnega financiranja in polnega financiranja Skupnosti;

b)  z uvedbo dodatnih, neobveznih, regionalnih ali začasnih tržnih ukrepov s financiranjem Skupnosti;

c)  z uporabo sistema nacionalnih okvirov iz proračuna Evropske unije za sektorje, ki jih je treba prenoviti (vino, sadje in zelenjava);

d)  z boljšo podporo in močnim spodbujanjem organizacij proizvajalcev ter z odpravljanjem nacionalne zakonodaje, ki ovira te ukrepe;

e)  s spodbujanjem čezmejnega sodelovanja med organizacijami proizvajalcev;

f)   z uvedbo učinkovitega sistema za obvladovanje kriznih razmer in tveganja v kmetijstvu s finančno pomočjo Skupnosti iz nacionalnih finančnih okvirov,

g)  s krepitvijo notranjega trga z enotnimi predpisi glede standardov kakovosti, trženja, konkurence, varnosti hrane ter varstva okolja in živali,

h)  s krepitvijo razvoja podeželja in njegovega financiranja;

i)   s povečanjem fleksibilnosti predpisov o državni pomoči (zlasti s širitvijo obsega skupinskih izjem in z zvišanjem minimalne ravni);

39. meni, da je med krogom pogajanj v Dohi treba zagotoviti skladnost s STO v okviru predloga Evropske unije o zmanjšanju trgovinskih ovir ali v zameno za dogovor o ohranitvi ravni nacionalne pomoči drugih članic STO;

40. opozarja, da bi uvedba dodatnih carinskih dajatev v okviru mehanizma posebnih zaščitnih klavzul lahko predstavljala učinkovit zaščitni ukrep pred nezakonitim uvozom ali uvozom z dampinškimi cenami v občutljivih sektorjih, med katerimi so sektorji v novih državah članicah; poziva Komisijo, naj v okviru sedanjega kroga pogajanj STO vzpostavi pogoje za ustrezno spremembo obsega posebnih zaščitnih klavzul na seznamu odstopanj Evropske unije; opozarja, da so nekatere nove države članice imele možnost uporabe posebnih zaščitnih klavzul v občutljivih kmetijskih sektorjih, ki niso sestavni del sedanjega seznama odstopanj Evropske unije;

41. od bodoče SKP pričakuje, da ne upošteva samo potreb razširjene Evropske unije, ampak da postane lažja za upravljanje, zmanjša upravno breme kmetov in nacionalnih organov ter spodbuja tržno usmerjeno, okolju prijazno proizvodnjo varnih izdelkov in zagotavlja prihodnost trajnostnega kmetijstva;

42. poziva Komisijo, države članice in vse zainteresirane strani, naj izvedejo odprto razpravo in predložijo v prihodnost usmerjene predloge za oblikovanje trajnostne prihodnosti kmetijstva v razširjeni Evropski uniji;

43. pozdravlja namen Komisije, da za prihodnost SKP po letu 2013 oblikuje dolgoročne predloge, ki naj omogočijo izkoriščenje izjemnih priložnosti, ki jih nudi dejstvo, da je v prihodnjih treh desetletjih predvidena dvakrat hitrejša rast svetovnih trgovinski izmenjav na živilsko-predelovalnem področju kot rast skupnih svetovnih trgovinskih izmenjav, vendar ob varovanju skladnega razvoja kmetijstva na celotnem ozemlju Evropske unije; prav tako naj ti predlogi ob skupnih naporih EU-15 in novih držav članic omogočijo kmetijstvu, da izpolni svoje proizvodne obveznosti in druge naloge;

44 naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter parlamentom in vladam držav članic.

• [1]  UL L 161, 26. 6. 1999, str. 87.
• [2]  UL L 236, 23. 9. 2003, str. 33.
• [3]  UL L 270, 21.10.2003, str. 1.
• [4]  UL L 93, 30. 3. 2004, str. 1.
• [5]  UL L 161, 30. 4. 2004, str. 48.
• [6]  UL L 209, 11. 8. 2005, str. 1.
• [7]  UL L 277, 21. 10. 2005, str. 1.
• [8]  UL L 58, 28. 2. 2006, str. 1.
• [9]  UL C 139, 14. 6. 2006, str. 1.
• [10]  KOM(2006)0500.

OBRAZLOŽITEV

Glavne posledice pristopa k skupni kmetijski politiki (SKP) in k njenemu izvajanju v novih državah članicah, vključno z njenim splošnim vplivom na evropsko povezovanje

Splošne značilnosti

Kmetijstvo ima velik pomen za nacionalna gospodarstva in življenje na podeželju v novih državah članicah. Podatki iz leta 2004 kažejo, da je 22 % celotne površine novih držav članic namenjenih kmetijstvu, v EU-15 pa samo 4 %. Delež zaposlenih v kmetijstvu znaša 13 % celotnega aktivnega prebivalstva novih držav članic, v EU-15 pa 1,6 %. Delež kmetijstva pri BDP v EU-10 znaša 2,8 %, v EU-15 pa 1,6 %. Na nekaterih podeželskih območjih novih držav članic je kmetijstvo edini vir dohodka.

Povprečna raven kmetijske proizvodnje v novih državah članicah je daleč pod povprečjem EU-15. V kmetijstvu je velik delež malih kmetij, polovica pridelka gre za lastne potrebe, obdelovanje zemlje pa je le dodatna dejavnost z nizko ravnjo proizvodne tehnologije in vloženega kapitala. Zaradi manjše učinkovitosti zahteva proizvodnja precej večje število delovnih enot. Horizontalne in vertikalne povezave so omejene. Število zadrug in organizacij proizvajalcev je nezadostno; kmetje pa niso vključeni v živilsko-predelovalno verigo. Manj intenzivna proizvodnja je sicer z vidika konkurence slabost, vendar predstavlja manjšo nevarnost za okolje in pripomore k ohranjanju biotske raznovrstnosti.

Za kmetijstvo v novih državah članicah je značilna tudi večja raznolikost naravnih in gospodarskih pogojev, kar povzroča precejšnje razlike v proizvodni strukturi. Večina kmetijstva na Poljskem temelji na malih in srednjih družinskih kmetijah z mešano dejavnostjo pridelovanja poljščin in pašne živinoreje. Na Madžarskem in v Estoniji imajo pomembno vlogo specializirane kmetije, medtem ko v Sloveniji prevladujejo velike družinskih kmetije, podobne tistim v EU-15. Češka in Slovaška imata relativno razvito in homogeno proizvodno strukturo. V baltskih državah se večina kmetij preživlja z mešano dejavnostjo. Madžarsko kmetijstvo ima dvojno strukturo: velike kmetije na eni strani in številne male in neučinkovite družinske kmetije na drugi strani. Za kmetijstvo na Cipru in Malti je značilen sredozemski tip proizvodnje. Vrtnarstvo je pomemben sektor na Poljskem in Madžarskem.

Še vedno so opazne nekatere pomanjkljivosti pretekle kmetijske politike, saj se je kmetijstvo v času komunizma razvijalo v povsem drugo smer kot SKP. Po spremembi režima so dodatne težave povzročali propad tradicionalnih trgov, prenos lastništva, spremembe v proizvodni strukturi, hudo pomanjkanje kapitala, nezadostne povezave, nizka raven in nezadostna strukturiranost nacionalnih subvencij.

Jasno je, da so potrebne nove pomembne spremembe v kmetijstvu in podeželskem gospodarstvu novih držav članic. Zaradi omejenih možnosti na notranjem trgu in trgih tretjih držav je povečanje količine proizvodnje sprejemljiva rešitev le, ko gre za proizvode, ki jih trg ceni. Povečanje učinkovitosti bo privedlo do koncentracije kmetij in zmanjšalo zaposlenost. Možnosti za povečanje raznovrstnosti podeželskega gospodarstva so omejene, saj podeželje v novih državah članicah ne pritegne dovolj kapitala. Brezposelnost v kmetijskem sektorju predstavlja resen problem. Prehitre in preveč korenite spremembe proizvodne in zaposlitvene strukture bi povzročile težko obvladljive politične in gospodarske napetosti.

Postopno vključevanje, ki bo koristno za vse

S pristopom desetih novih držav članic se je število evropskih potrošnikov povečalo za skoraj 20 %, medtem ko je površina kmetijskih zemljišč v uporabi narasla za 27 %, število delavcev v kmetijstvu pa za 57 %.

Ta "veliki pok" ni povzročil motenj na enotnem evropskem trgu niti v starih niti v novih državah članicah. Širitev ni v EU-15 povzročila nobenih vidnih sprememb v cenah kmetijskih proizvodov in živil, stabilnosti tržnih odnosov ter splošnih proizvodnih in potrošniških vzorcih. Blago iz novih držav članic ni sprožilo dampinga v EU-15, predvsem ker je velik del trgovine s kmetijskimi proizvodi in živili že pred širitvijo potekal brez carin in subvencij. Čeprav analiza Komisije še ni končana, študije trga kažejo, da akterji v novih državah članicah pred širitvijo niso kopičili špekulacijskih zalog.

Nove države članice so svoje sisteme za varnost hrane ter veterinarske in fitosanitarne sisteme okrepile s pomočjo predpristopne pomoči Evropske unije. Prizadevanja so bila osredotočena na mejno kontrolo uvoza iz tretjih držav, klavnice in živilsko-predelovalne obrate. Natančne priprave so zagotovile, da se s širitvijo stopnja tveganja na teh področjih v Evropski uniji ni povečala. Po širitvi ni bilo niti enega primera, v katerem bi bilo treba razmisliti o uvedbi varnostnih ukrepov.

Kmetijski sektor novih držav članic je pridobil s pristopom k SKP in z njenim izvajanjem. Predpisi SKP so stabilizirali cene in trge žita, sladkorne pese, govejega mesa in mleka. Dohodki iz kmetijstva so se novih državah članicah precej povečali, zlasti v tistih državah in na tistih kmetijah, kjer prevladujeta pridelava poljščin in pašna živinoreja. Povečale so se le cene nekaterih kmetijskih proizvodov in živil, za katere je že pred širitvijo potekal postopek precejšnje prilagoditve cen. Najbolj očitno povečanje dohodka so zabeležili na Poljskem, v Latviji, Litvi in na Češkem.

Stare države članice so pridobile predvsem z odpravo notranjih meja. Izvozniki iz EU-15 so svoj tržni delež v novih državah članicah povečali zlasti na področju predelanih proizvodov. Članstvo je vlagateljem iz EU-15 zagotovilo boljše pogoje za vlaganje v živilsko-predelovalni sektor. Te nove možnosti v veliki meri odtehtajo omejen obseg dodatnih bremen za stare države članice pri financiranju SKP.

Širitev leta 2004 kljub svojemu zgodovinskemu pomenu in razsežnostim ni zahtevala velikih ali prisilnih sprememb pri upravljanju in financiranju SKP. Med letoma 2000 in 2004 so nove države članice prejele pomoč SAPARD v višini 520 milijonov evrov letno, kar je nekaj več kot 1 % Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS). Nove države članice so v obdobju 2004-2006 prejele 5-8 % dodeljenih sredstev iz Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada. V obstoječem proračunskem okviru je bilo na voljo dovolj rezerve, da se je ohranil interes držav članic EU-15. Postopno uvajanje neposrednih plačil v novih državah članicah pripomore k zmanjševanju finančnih bremen držav članic. Celo do konca obdobja finančne perspektive 2007-2013 se bo delež neposrednih plačil in odobrenih sredstev za razvoj podeželja povečal le za približno 19 %, medtem ko bo v 12 novih državah članicah nahajalo približno 30 % kmetijskih zemljišč v uporabi ter bo v njih živelo 50 % delavcev v kmetijstvu.

Prihodnje financiranje SKP v EU-27 pa bo vendarle potekalo v pretežno negativnem političnem in proračunskem okolju. S sklepom o finančnem okviru 2007-2013 je bil potrjen sklep vrha v Bruslju leta 2002 o zamrznitvi proračuna za neposredna plačila in tržne ukrepe na ravni 2002 za EU-15 ter dogovorjeno občutno zmanjšanje dodeljenih sredstev za razvoj podeželja v starih državah članicah. Po vsej verjetnosti finančni viri od leta 2008 dalje ne bodo omogočali dodeljevanja neposrednih plačil na ravni, kot je določena v ustrezni zakonodaji Skupnosti.

Izvajanje skupne kmetijske politike v novih državah članicah

Države kandidatke so si v predpristopnem obdobju zelo prizadevale za prenos pravnega reda skupnosti in oblikovanje potrebnega institucionalnega okvira za izvajanje SKP. Partnerski programi, ki jih je financirala Evropska unija, so zagotavljali dragoceno pomoč za doseganje tega cilja. Vendar pa nacionalnim kmetijskim politikam in politikam za razvoj podeželja pred pristopom ni uspelo pripraviti kmetov in prebivalcev podeželja na nove možnosti in izzive, saj so se države kandidatke osredotočale na najbolj pereča vprašanja, primanjkovalo pa je tudi nacionalnih finančnih virov. Evropska unija je zagotovila pomoč za razvoj kmetijstva in podeželja držav članic. Toda program SAPARD se je zaradi zapletenih zahtev in pomanjkanja pravočasnih odločitev začel s precejšnjo zamudo, tako da je bil velik del dodeljenih sredstev porabljen šele po pristopu.

Najpomembnejša in najbolj opazna sprememba, ki jo je novim državam članicam prineslo članstvo v Evropski uniji na področju kmetijstva, je bila uvedba neposrednih plačil. Čeprav so številne države kandidatke uporabljale podobne sheme, so neposredna plačila Skupnosti v novih državah članicah vzpostavila nov sistem pomoči, zlasti glede njene velikosti, predpisov za razdeljevanje in kategorij prejemnikov. Da bi kmetom zagotovile enake konkurenčne pogoje, vse nove države članice uporabljajo dopolnilna nacionalna neposredna plačila, kot dopušča akt o pristopu. Poleg tega, da to predstavlja veliko breme za nacionalni proračun, tudi odteguje nacionalna sredstva iz shem državne pomoči, odobrenih s strani Skupnosti, ki bi bila morda nujna za pomoč pri potrebnih spremembah v sektorjih, kjer ni na voljo sredstev Skupnosti ali pa so omejena. Večina novih držav članic je morala uporabiti možnost "negativnega prilagajanja" (prerazporediti vire za razvoj podeželja, da je lahko izplačala dopolnilna nacionalna neposredna plačila).

Osem novih držav članic se je odločilo za shemo enotnega plačila na površino, ker niso bile pripravljene na uporabo zapletenega sistema neposrednih plačil v EU-15. Popolnoma nevezana shema enotnega plačila na površino se je na splošno izkazala kot učinkovita. Kmetje in nacionalni organi so zadovoljni s preprostimi pravili in pogoji. Večina novih držav članic bi kljub nekaterim pomanjkljivostim tega sistema z njim želela nadaljevati čim dalj časa. Vendar nekatere nove države članice menijo, da so določena vezana plačila vsaj začasno potrebna za usmeritev sprememb v kmetijski proizvodnji. Tem državam je uspelo oblikovati več okvirov za dopolnilna nacionalna neposredna plačila s povsem ali delno vezanimi plačili za sektorje, ki so jih sheme enotnega plačila na površino spravile v zelo neugoden položaj (na primer tobak, mleko in goveje meso).

Spremembe zakonodaje Skupnosti, ki jih je uvedla reforma sektorja sladkorja, olajšujejo prehod s shem enotnega plačila na površino na sheme enotnega plačila. Novim državam članicam med drugim omogočajo odstopanje od očitno regionalnega modela sheme enotnega plačila. Vendar Komisija še ni pripravila predloga za podrobne predpise reforme, zlasti za predpise o dopolnilnih nacionalnih neposrednih plačilih. V takšnem stanju negotovosti so nove države članice primorane nadaljevati z uporabo sheme enotnega plačila na površino.

Načrt za razvoj podeželja le delno izpolnjuje pričakovanja novih držav članic. Obstoječi sistem le delno prispeva k uresničevanju skupno dogovorjenih ciljev, ki niso dovolj usmerjeni v trajnostni razvoj in reševanje težav, ki ne spadajo na področje kmetijstva. Sredstva Skupnosti so omejena, predpisi pa zapleteni. Čeprav nedavno sprejeti predpisi Skupnosti dopuščajo možnost prostovoljnega prilagajanja neposrednih plačil tudi v novih državah članicah, obstaja zelo majhna verjetnost, da bodo to možnost izrabile že pred koncem obdobja postopnega uvajanja neposrednih plačil.

S pomočjo neposrednih plačil, ukrepov za razvoj podeželja in odobrenih shem državne pomoči lahko nove države članice oblikujejo primernejši sistem za razvoj svojega kmetijstva in podeželske družbe. K temu cilju prispevajo nedavne spremembe zakonodaje in predlogi (na primer reforma sladkornega sektorja, razširitev uporabe sheme enotnega plačila na površino, energetske rastline). Vendar je treba nekatere predpise še bolj poenotiti. V novih državah članicah se priporoča odložitev uporabe predpisov navzkrižne skladnosti do konca obdobja postopnega uvajanja neposrednih plačil. Tudi upravljanje programov za razvoj podeželja bi lahko postalo bolj preprosto, ne da bi to prizadelo splošna načela.

Učinki SKP na različne kmetijske sektorje v novih državah članicah se močno razlikujejo. Najboljši rezultati izvajanja SKP se kažejo na področju pridelave žitaric. Posredovanje in sistem jamčenja cen z neposredno pomočjo na površino kmetom omogoča izrabo primerjalnih prednosti njihovih zemljišč. Pričakuje se nadaljnje povečanje proizvodnje. V sektorju govejega mesa in mleka je rezultat slabši. Posebna določbe za mlekarska plačila, ki so se v Uniji začela v obliki dopolnilnih plačil pri 85 % leta 2004, so pripomogle k ohranitvi proizvodnje mleka v številnih državah. Možnosti za pridelavo govejega mesa so omejene, če so dopolnilna nacionalna neposredna plačila razporejena na podlagi površine, medtem ko se sektor svinjskega mesa in sektor perutnine soočata z velikimi izzivi. Pomoči Skupnosti praktično ne prejemata, raven nacionalne pomoči pa je prav tako omejena. Stroški proizvodnje so zaradi višjih cen krme narasli, medtem ko so proizvodne cene ostale nespremenjene. Sektor sadja in zelenjave je pomemben samo v nekaterih novih državah članicah. Pravi izziv za kmete predstavlja uvoz sadja in zelenjave slabše kakovosti. Le majhen delež proizvajalcev je včlanjenih v priznane organizacije proizvajalcev, kar jim omogoča prejemanje pomoči Skupnosti.

Eden izmed najpomembnejših razlogov za postopno uvajanje neposrednih plačil so bile različne stopnje razvoja, razlike v življenjski ravni, zlasti višina stroškov, in dejstvo, da kmetje v novih državah članicah zahtevajo manjšo nadomestitev dohodka. Poleg tega je bilo obljubljeno, da bo diskriminacija pri neposrednih plačilih nadomeščena s povečanjem dodeljenih sredstev za razvoj podeželja. Toda podatki ne potrjujejo prvotne zamisli, pa tudi pričakovanja glede povečanja financiranja drugega stebra so se izkazala za varljiva. Finančna perspektiva 2007-2013 je glede dodeljevanja sredstev zelo neuravnotežena. Povprečna raven podpore Skupnosti za kmetijstvo in razvoj podeželja novim državam članicam bi bila v primerjavi s starimi državami članicami v obdobju sedmih letih le 29-33 % na kmeta in 62-64 % na hektar.

Tabela I prikazuje, kako se raven neposrednih plačil in odobrenih sredstev za razvoj podeželja na 1 ha kmetijskih zemljišč v uporabi v novih državah članicah postopoma približuje ravni EU-15. Po letu 2013 občutnih razlik ne bo več, vendar če upoštevamo podatke o podpori na kmeta, ostaja precejšnja razlika (Tabela II).

Tabela I

Tabela II.

Prihodnost skupne kmetijske politike v razširjeni Evropski uniji

S širitvijo leta 2004 se je povečala raznolikost evropskega kmetijstva in še bolj omejila možnost uporabe skupnih predpisov. Pri prihodnjih reformah SKP je treba upoštevati spreminjajoče se potrebe in značilnosti razširjene Evropske unije. Za zagotovitev dolgoročne trajnostne naravnanosti, zadovoljitev posebnih lokalnih in regionalnih potreb kmetov in podeželske družbe ter izpolnitev pričakovanj potrošnikov, davkoplačevalcev, okoljevarstvenikov itd. je treba nujno opredeliti nove cilje.

Izkušnje novih držav članic kažejo, da je treba nadaljevati z reformo SKP. Statistični podatki kažejo na postopno povečanje dohodkov iz kmetijstva v novih državah članicah, vendar proizvodnja žitaric in pašna živinoreja v glavnem izkoriščata neposredna plačila. V novih državah članicah je tudi opazna usmerjenost v subvencionirane proizvodne dejavnosti. Plačila po shemi enotnega plačila na površino, kljub temu da niso vezana, pospešujejo koncentracijo kmetij in spodbujajo pridelavo poljščin.

Izkušnje novih držav članic ne potrjujejo v celoti koncepta popolne nevezanosti neposrednih plačil, ki ga podpira Komisija, saj države članice ne podpirajo preprostega pavšalnega sistema plačil. Večina jih želi dati prednost nekaterim sektorjem s pomočjo možnosti, ki so predvidene v najnovejši zakonodaji.

Ob "zdravstvenem pregledu" je treba preučiti in po možnosti dovoliti druge možnosti, vključno z neposrednimi plačili za sektorje in prejemnike, ki so trenutno izključeni. Sheme enotnega plačila lahko obravnavamo kot finančno pomoč Skupnosti za nadomestitev dohodka v kmetijstvu držav članic. Ob upoštevanju posebnih razmer, težav in zahtev svojega kmetijskega sektorja bi lahko vsaka država članica vzpostavila najustreznejši sistem za nadomestitev dohodka, pri čemer bi se poslužila vseh možnosti, predvidenih v zakonodaji Skupnosti. Nove možnosti bi med drugim lahko pomenile dajanje pomoči organizacijam proizvajalcev ali prispevek k učinkovitemu sistemu za obvladovanje tveganj in kriznih razmer v kmetijskem sektorju. Komisija mora nadzorovati uporabo, da bi se izognili kakršnemu koli izkrivljanju. Ta koncept ne pomeni ponovne nacionalizacije SKP. Namesto splošnih kompromisnih pogojev, ki nikjer popolnoma ne delujejo, je potreben bolj fleksibilen sistem. Seveda pa ta koncept ni povsem nov. Predlog Komisije o reformi organizacije skupnega trga banan temelji na enakih načelih, delno podoben sistem pa je predlagan tudi v primeru reforme vinskega trga.

Poenostaviti je treba tudi upravljanje programov za razvoj podeželja. Za izpolnitev pričakovanj potrošnikov in davkoplačevalcev je treba nenehno krepiti standarde in predpise Skupnosti glede kakovosti, varnosti hrane, okolja in dobrega počutja živali.

Naslednji pomemben korak mora biti povečanje prožnosti v primeru predpisov o državni pomoči. Jasno opredeljen in dovolj širok razpon skupinskih izjem ter znatno povečanje minimalne ravni bi potrebno prožnost v novih državah članicah zagotovila brez posledic za pravila o konkurenci.

Komisija trdi, da so nevezana neposredna plačila potrebna za izpolnitev obveznosti, ki jih je v okviru STO sprejela Evropska unija glede notranje podpore. Pogajalski partnerji STO, zlasti Združene države Amerike, želijo ohraniti svojo raven notranje podpore in postopoma ukiniti mehanizme za zaščito trgov. Evropska unija bi mogoče lahko to dopustila, če bi se tudi pogajalski partnerji strinjali, da bo le določen del neposrednih plačil EU nevezanih in bodo zato spadala v "zeleno škatlo".

Pomembno je, da bodo prihodnje reforme SKP temeljile na zadovoljevanju potreb kmetijstva in razvoja podeželja držav članic ter na zagotavljanju trajnosti; prizadevanj za poenostavitev in zmanjšanje upravnih bremen in nujnosti vzpostavitve sistema proizvodnje, ki bo v celoti izpolnil pričakovanja potrošnikov v okviru danega proračunskega okvira.

Končne pripombe poročevalca

Poročevalec se za prispevek in pomoč pri pripravi tega poročila zahvaljuje svojim kolegom poslancem Evropskega parlamenta, madžarskemu kmetijsko-gospodarskemu raziskovalnemu inštitutu ter ministrstvom in parlamentarnim odborom za kmetijstvo Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike.

POSTOPEK

Naslov	Vključevanje novih držav članic v skupno kmetijsko politiko
Št. postopka	2006/2042(INI)
Pristojni odbor   Datum razglasitve dovoljenja na zasedanju	AGRI 16.2.2007
Poročevalec/-ka   Datum imenovanja	Csaba Sándor Tabajdi 23.11.2005
Obravnava v odboru	12.7.2006	3.10.2006		19.12.2006		27.2.2007
Datum sprejetja	27.2.2007
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:		31 1 3
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Vincenzo Aita, Peter Baco, Sergio Berlato, Thijs Berman, Niels Busk, Luis Manuel Capoulas Santos, Giuseppe Castiglione, Dumitru Gheorghe Mircea Coşea, Gintaras Didžiokas, Michl Ebner, Carmen Fraga Estévez, Ioannis Gklavakis, Lutz Goepel, Esther Herranz García, Elisabeth Jeggle, Tchetin Kazak, Atilla Béla Ladislau Kelemen, Heinz Kindermann, Diamanto Manolakou, Véronique Mathieu, Mairead McGuinness, María Isabel Salinas García, Willem Schuth, Czesław Adam Siekierski, Csaba Sándor Tabajdi, Marc Tarabella, Witold Tomczak, Donato Tommaso Veraldi, Bernard Piotr Wojciechowski
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Bernadette Bourzai, Béla Glattfelder, Gábor Harangozó, Wiesław Stefan Kuc, Astrid Lulling, Albert Jan Maat
Datum predložitve	1.3.2007
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku)	...