POROČILO o boju proti virusu HIV/aidsu v Evropski uniji in sosednjih državah za obdobje 2006–2009
29.3.2007 - (2006/2232(INI))
Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane
Poročevalec: Georgs Andrejevs
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o boju proti virusu HIV/aidsu v Evropski uniji in sosednjih državah za obdobje 2006–2009
Evropski parlament,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2006 o "HIV/aidsu: zdaj je čas"[1]
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 30. novembra 2006 o aidsu[2]
– ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 6. junija 2005 o boju proti virusu HIV/aidsu,
– ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 24. novembra 2005 o "Svetovnem dnevu aidsa - izjava EU o preprečevanju okužbe z virusom HIV - za generacijo brez aidsa",
– ob upoštevanju strategije EU na področju drog (2005–2012), ki jo je Svet sprejel 22. novembra 2004,
– ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o"boju proti virusu HIV/aidsu v Evropski uniji in sosednjih državah, 2006–2009"(KOM(2005)0654),
– ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o "usklajenem evropskem okviru za zunanje ukrepe v boju proti boleznim HIV/aids, malarija in tuberkuloza" (KOM(2004)0726),
– ob upoštevanju sporočila Komisije o Strateškem dokumentu o evropski sosedski politiki (KOM(2004)0373),
– ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o krepitvi evropske sosedske politike (KOM(2006)0726),
– ob upoštevanju Dublinske deklaracije o partnerstvu za boj proti okužbam z virusom HIV/aidsom v Evropi in Srednji Aziji, ki jo je sprejela ministrska konferenca "Premostimo ovire - partnerstvo za boj proti virusu HIV/aidsu v Evropi in Srednji Aziji", ki je potekala v okviru irskega predsedovanja EU 24. februarja 2004,
– ob upoštevanju Vilenske deklaracije o ukrepih za močnejši odziv na HIV/aids v Evropski uniji in sosednjih državah, ki so jo sprejeli ministri in predstavniki vlad Evropske unije in sosednjih držav na konferenci "Evropa in HIV/aids - novi izzivi, nove priložnosti" v Vilni v Litvi 17. septembra 2004,
– ob upoštevanju Deklaracije tisočletja Združenih narodov, ki jo je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov na svojem 55. zasedanju 18. septembra 2000, kot tudi ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja Združenih narodov, še posebej cilja, da se do leta 2015 zaustavi širjenje virusa HIV/aidsa,
– ob upoštevanju deklaracije o zavezi za soočanje z okužbo z virusom HIV/aidsom, ki jo je sprejela generalna skupščina Združenih narodov na posebnem zasedanju o virusu HIV/aidsu 27. junija 2001,
– ob upoštevanju resolucije, ki jo je v zvezi z deklaracijo o zavezi za soočanje z okužbo z virusom HIV/aidsom sprejela Generalna skupščina Združenih narodov 2. avgusta 2001,
– ob upoštevanju spremljanja - s strani Generalne skupščine ZN - izvajanja deklaracije o zavezi za soočanje z okužbo z virusom HIV/aids "Do splošne dostopnosti: ocena Programa Združenih narodov za HIV/aids o okrepljenem preprečevanju okužbe z virusom HIV, zdravljenju, negi in podpori" z dne 24. marca 2006,
– ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja Združenih narodov v zvezi z deklaracijo o zavezi za soočanje z okužbo z virusom HIV/aids: pet let pozneje, z dne 24. marca 2006,
– ob upoštevanju politične deklaracije o virusu HIV/aidsu, sprejete na Generalni skupščini Združenih narodov 2. junija 2006,
– ob upoštevanju programa Svetovne zdravstvene organizacije v zvezi z virusom HIV/aidsom "Splošna dostopnost do leta 2010" iz leta 2006,
– ob upoštevanju poročila UNAIDS iz leta 2006 o svetovni epidemiji aidsa,
– ob upoštevanju publikacije "AIDS Epidemic Update" iz decembra 2006,
– ob upoštevanju vmesnega poročila EuroHIV za leto 2005 iz avgusta 2006,
– ob upoštevanju Evrobarometra o preprečevanju aidsa iz februarja 2006,
– ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope 1399 (2004) kakor tudi njenega priporočila 1675 (2004) o evropski strategiji za spodbujanje spolnega in reproduktivnega zdravja,
– ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varno hrano ter mnenja Odbora za pravice žensk in enake možnosti (A6-0091/2007),
A. ker po podatkih iz publikacije "Aids Epidemic Update" za leto 2006 39,5 milijonov ljudi po svetu živi z virusom HIV, v letu 2006 pa je bilo z virusom HIV na novo okuženih 4,3 milijona ljudi in ker 95 % okuženih z virusom HIV/aidsom živi v državah v razvoju,
B. ker vmesno poročilo EuroHIV 2005 kaže, da je bilo v obdobju 1998–2005 v Evropski uniji na novo okuženih 215.510 ljudi, v evropski regiji Svetovne zdravstvene organizacije pa 646.142 ljudi,
C. ker več kot polovica vseh novih okužb z virusom HIV prizadene ljudi, mlajše od 25 let,
D. ker je nedavni napredek na področju zdravljenja virusa HIV/aidsa skupaj z zmanjšanjem finančnih sredstev za preprečevanje prispeval k povečanju nevarnega vedenja in s tem k povečanju števila novih okužb z virusom HIV,
E. ker poročili EuroHIV in UNAIDS potrjujeta, da število novih okužb z virusom HIV še vedno zaskrbljujoče hitro narašča tako znotraj Evropske unije kot tudi v sosednjih državah in da je v nekaterih državah ocenjeno število ljudi, okuženih z virusom HIV, skoraj trikrat višje od uradnih številk,
F. ker se je v letu 2005 kljub povečanemu številu okužb z virusom HIV nadaljevalo stalno upadanje števila ugotovljenih primerov aidsa v zadnjih letih, in sicer je bilo število odkritih primerov leta 2005 v primerjavi z letom 1998 več kot za polovico manjše,
G. ker velik delež okužb z virusom HIV ostaja neodkrit; ker veliko ljudi ne ve, da so seropozitivni in to ponavadi odkrijejo šele, ko zbolijo za boleznijo povezano z virusom HIV/aidsom[3],
H. ker skupine, najbolj izpostavljene tveganju okužbe z virusom HIV vključujejo osebe, ki si vbrizgavajo droge, moške, ki imajo spolne odnose z moškimi, spolne delavce in njihove stranke, migrante, zapornike in mlade v starosti manj kot 25 let,
I. ker je epidemija med intravenoznimi uživalci drog eden od razlogov za hitro širjenje okužb z virusom HIV v številnih državah vzhodne Evrope,
J. ker publikacija "Epidemic Update 2006" organizacije UNAIDS objavlja ugotovitev, da je približno tri četrtine heteroseksualcev iz zahodne in srednje Evrope, okuženih z virusom HIV, priseljencev in migrantov,
K. ker prisotnost virusa HIV v darovani krvi v večini držav srednje in zahodne Evrope ostaja majhna; ker pa najnovejši podatki za nekatere vzhodnoevropske države kažejo nasprotno gibanje,
L. ker Dublinska deklaracija priznava, da so spodbujanje enakopravnosti med ženskami in moškimi ter dekleti in fanti, spoštovanje pravice do reproduktivnega in spolnega zdravja, dostop do spolne vzgoje ter informacijskih in zdravstvenih storitev in odprtost na področju spolnosti osnovni dejavniki v boju proti pandemiji,
M. ker so programi za preprečevanje, vključno z izobraževanjem, povečanim dostopom do informacij in kondomov, dostopom do zdravljenja in odvajanja od drog ter storitev zmanjševanja škode najučinkovitejše sredstvo za boj proti virusu HIV/aidsu,
N. ker EuroHIV ne razpolaga z nacionalnimi podatki iz Španije ali Italije, čeprav po podatkih EuroHIV obe veljata za območji velikih epidemij,
O. ker nedavni podatki potrjujejo, da je obseg novih okužb z virusom HIV, kot tudi število ljudi, ki živijo z aidsom, v različnih državah članicah in v sosednjih državah različno, kakor so različne tudi skupine, ki veljajo za najbolj občutljive,
P. ker sedaj ženske predstavljajo 50 % vseh ljudi na svetu, ki živijo z aidsom, njihove posebne potrebe, povezane z reproduktivnim zdravjem, pomembnim za načrtovanje družine, varna rojstva in dojenje, pa so pogosto prezrte; ker se je, po ocenah UNAIDS, v zadnjih dveh letih število žensk in deklet, okuženih z virusom HIV, povečalo povsod po svetu, pri čemer število zlasti hitro narašča v Vzhodni Evropi, Aziji in Latinski Ameriki; in ker so po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije zaradi bioloških dejavnikov pri heteroseksualnih odnosih ženske verjetno bolj podvržene okužbi z virusom HIV kot moški,
Q. ker se vse več žensk z virusom HIV nevede okuži v zasebnem življenju v nezaščitenih heteroseksualnih stikih ter postanejo prenašalke virusa, ki ga nato lahko prenesejo na svoje potomstvo; ker je treba za učinkovit odziv na aids obravnavati dejavnike, ki še naprej ogrožajo ženske in povečujejo njihovo ranljivost, kot so nasilje nad ženskami in trgovina z njimi, revščina, spolna diskriminacija, spolna promiskuiteta ter neupoštevanje etičnih načel,
R. ker je zadnji Evrobarometer o preprečevanju aidsa iz februarja 2006 pokazal, da 54 % prebivalstva EU-25 verjame ali so prepričani, da se je mogoče okužiti z virusom HIV s "poljubljanjem na usta z nekom, ki ima aids ali ki je HIV-pozitiven", 42 % pa jih verjame ali so prepričani, da se je mogoče okužiti z virusom HIV s "pitjem iz istega kozarca, ki ga je ravnokar uporabil nekdo z aidsom ali nekdo, ki je HIV-pozitiven",
S. ker so v Dublinski deklaraciji predsedniki vlad iz Evrope in Srednje Azije obljubili, da bodo na ravni šefov držav in vlad "spodbujali odločno in odgovorno vodenje za zaščito (naših) ljudi pred to grožnjo njihovi prihodnosti, da bodo spodbujali človekove pravice, se borili proti označenosti teh ljudi in zagotovili dostop do izobraževanja, informacij in storitev za vse, ki to potrebujejo, boj proti virusu HIV/aidsu pa bo "postal redna točka na dnevnih redih naših območnih institucij in organizacij",
T. ker so ministri in predstavniki vlad Evropske unije in sosednjih držav zaveze, sprejete z Dublinsko deklaracijo, ponovno potrdili z Vilensko deklaracijo; obe deklaraciji poudarjata potrebo po odločnih in obsežnih spremljevalnih ukrepih v podporo v njih začrtanim dejavnostim,
U. ker Vilenska deklaracija izrecno omenja uporabo nacionalnih finančnih instrumentov kot tudi sredstev Skupnosti, vključno s strukturnimi skladi, za izvajanje politik soočanja z virusom HIV/aidsom,
V. ker so nevladne organizacije pogosto odvisne od javnega financiranja; ker so razpisni postopki za programe, ki jih financira Skupnost, pogosto zapleteni, članstvo v EU pa pogosto pomeni nenaden konec finančne podpore nevladnim organizacijam iz drugih mednarodnih virov,
W. ker vse države članice nimajo enakega dostopa do zdravljenja in zdravil in ker obstajajo v več državah članicah, zlasti novih, neenakosti glede razpoložljivosti sredstev in virov,
X. ker je v zadnjih letih ostra konkurenca na področju generičnih zdravil, v tem primeru antiretroviralnih zdravil za začetno zdravljenje, prispevala k znižanju cen za skoraj 99 %, od $10.000 na približno $130 na bolnika na leto, vendar, ker cene dodatnih zdravil, ki jih bolnik potrebuje, ko se po naravni poti razvije odpornost, ostajajo visoke, zlasti zaradi povečanih patentnih ovir v ključnih državah proizvajalkah generičnih zdravil,
Y. ker za virus HIV ni cepiva in ker se raziskave na področju mikrobicidov ter druge dejavnosti, povezane z inovativnimi novimi zdravili, nadaljujejo,
Z. ker je Svetovna zdravstvena organizacija pet let po izjavi iz Dohe, po kateri ima vsaka država članica Svetovne trgovinske organizacije "pravico dodeliti obvezne licence in je svobodna pri določanju pogojev, pod katerimi se te licence dodeljujejo", opozorila na dejstvo, da 74 % zdravil proti aidsu še vedno ščiti patent,
AA. ker Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da je 10 % vseh novih okužb z virusom HIV povezanih z vbrizgavanjem drog, in da ima manj kot 5 % oseb na svetu, ki si drogo vbrizgavajo, dostop do učinkovitega preprečevanja, zdravljenja in nege okužbe z virusom HIV,
AB. ker tuberkuloza pospešuje napredovanje okužbe z virusom HIV v aids in ker 90 % HIV-pozitivnih oseb umre od tuberkuloze nekaj mesecev potem, ko so se pri njih razvili aktivni simptomi tuberkuloze, ker niso bili ustrezno zdravljeni, in zaradi česar se ocenjuje, da predvidoma eno tretjino smrti zaradi aidsa povzroči tuberkuloza,
1. pozdravlja sporočilo Komisije o boju proti virusu HIV/aidsu v Evropski uniji in sosednjih državah ter podpira predlagane dejavnosti in pobude znotraj Evropske unije;
2. ponovno poudarja pravico vsakega človeka do zdravstvenega varstva, medicinskih storitev in dostopa do zdravil;
3. zahteva, naj Komisija analizira najnovejše dostopne podatke o novih okužbah z virusom HIV, da bi ugotovila, katere države in skupine prebivalstva je ta epidemija najbolj prizadela, in da svoje ugotovitve posreduje zadevnim državam članicam;
4. poziva Komisijo, naj v skladu z nacionalnimi podatki, ki so jih posredovale države članice, podrobno opredeli najbolj občutljive skupine v vsaki družbi in sestavi obsežen seznam takšnih skupin, zato da jih bodo Komisija in države članice lahko dosegle in se začele, upoštevajoč posebnosti njihovih držav, z njimi učinkovito ukvarjati, ter da jih bodo poučile o tem, kako naj zaščitijo sebe in svoje partnerje;
5. v zaskrbljenosti nad vse številčnejšimi primeri odpornosti sevov na več zdravil poziva Komisijo, naj o tem vodi posebno statistiko ter najde in posreduje najboljšo prakso preprečevanja tega pojava;
6. poziva Komisijo, naj razmisli o ustreznih ukrepih, s katerimi bi dosegli skupine migrantov in priseljencev v Evropski uniji, še posebej, če ti prihajajo iz držav z visoko stopnjo razširjenosti, zato da bi upočasnili zelo zaskrbljujoč trend novih okužb z virusom HIV med temi skupinami;
7. vztraja, naj države članice v celoti izvajajo Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2002/98/ES z dne 27. januarja 2003 o določitvi standardov kakovosti in varnosti za zbiranje, preskušanje, predelavo, shranjevanje in razdeljevanje človeške krvi in komponent krvi ter o spremembi Direktive 2001/83/ES[4], zlasti glede sistematskega presejalnega testiranja darovane krvi na prisotnost virusa HIV;
8. poudarja pomen posredovanja pravilnih podatkov; poudarja, da mora biti zbiranje podatkov zaupno in mora temeljiti na anonimnem in prostovoljnem testiranju; poziva države članice, naj izboljšajo kakovost svojih postopkov testiranja in poročanja;
9. ugotavlja, da bo Evropski center za preprečevanje in nadzor bolezni v letu 2008 prevzel polno odgovornost za nadzorovanje, zbiranje in objavljanje podatkov v zvezi z virusom HIV/aidsom; poziva Komisijo, naj sprejme ustrezne ukrepe za preprečevanje morebitne vrzeli v posredovanju novih podatkov; poziva omenjeni evropski center, naj pri objavljanju poročil upošteva občutljivost teme;
10. poziva Španijo in Italijo, naj centru posredujeta svoje nacionalne podatke;
11. poziva Komisijo, naj uporabi razpoložljive instrumente, kot so sosedska politika in instrumenti politike Severne dimenzije, da bi dosegli občutljive skupine prebivalstva v sosednjih državah, pri tem pa nameni posebno pozornost območju Kaliningrada v Rusiji;
12. poziva Komisijo, naj razvija programe, ki bodo podprti z dokazi, in spodbuja izvajanje preventivnih ukrepov in ukrepov za zmanjševanje škode, vključno z uporabo kondomov, nadomestnim zdravljenjem odvisnosti od drog, dostopom do prostovoljnega testiranja, izmenjavo čistih igel in brizgalk ter svetovanjem za skupine, ki veljajo za ogrožene, prizadete zaradi virusa HIV ali okužene z njim, ter spodbuja in razširja najboljše prakse preprečevanja prenosa tega virusa ter zagotovi letno poročilo o izvajanju teh ukrepov;
13. poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo komunikacijske akcije, ki bodo prebivalstvu zagotovile jasne informacije v zvezi z okužbo z virusom HIV, načini preprečevanja okužbe, tveganim ravnanjem in ravnanjem, ki pomaga pri preprečevanju okužb z virusom HIV;
14. poziva države članice in Komisijo, naj glede na to, da so ženske, okužene z virusom HIV, pogosto žrtve nasilja moškega partnerja ter da je pri ženskah tveganje za okužbo z virusom HIV večje, sprejmejo ukrepe za boj proti nasilju, zapisane v resoluciji z dne 2. februarja 2006 o trenutnih razmerah v boju proti nasilju nad ženskami in možnih prihodnjih ukrepih[5];
15. pozdravlja pobudo Komisije za vzpostavitev foruma civilne družbe in Komisijo spodbuja k nadaljevanju in povečanju sodelovanja s civilno družbo v okviru tega foruma;
16. spodbuja države članice, naj raziščejo možnosti za vzpostavitev forumov civilne družbe na nacionalni ravni, da bi izboljšali sodelovanje med javnimi organi nacionalnih vlad, storitvami zdravstvenega varstva in lokalnimi nevladnimi organizacijami, ki delujejo na področju HIV/aidsa;
17. poudarja pomen Dublinske deklaracije in Vilenske deklaracije ter poziva Komisijo, naj spremlja njuno izvajanje;
18. poudarja potrebo po tem, da Komisija racionalizira svoje napore za boj proti virusu HIV/aidsu v okviru različnih odgovornih generalnih direktoratov ter da izboljša različne upravne postopke in mehanizme ter na ta način ponudi najboljše in kolikor je mogoče usklajene ukrepe v izogib dvojnim standardom in za doseganje najboljših možnih sinergij;
19. spodbuja Komisijo, naj nudi politično podporo in tehnično pomoč sosednjim državam, ki se soočajo s problemi javnega zdravja in ki nameravajo izkoristiti prožnost, ki jo omogoča sporazum TRIPS;
20. obžaluje, da sedanja pravila o neposrednem financiranju nevladnih organizacij s strani Skupnosti, pa tudi pravila o udeležbi v projektih, financiranih iz programov Skupnosti, niso bila usklajena; poziva Komisijo, naj oceni sedanje postopke, da bi nevladne organizacije dobile boljši dostop do različnih oblik financiranja Skupnosti;
21. ponovno poudarja, da članstvo v EU pogostokrat pomeni nenaden konec finančne podpore nevladnim organizacijam iz mednarodnih virov zunaj EU; zato poziva Komisijo, naj nujno spremlja položaj v Bolgariji in Romuniji ter predlaga ukrepe za premostitev finančne vrzeli;
22. poziva Komisijo, naj jasno določi pravila za uporabo strukturnih skladov in socialnih skladov za projekte in/ali programe, povezane z virusom HIV/aidsom;
23. spodbuja Komisijo, naj uporabi vse možnosti, ki jih ponuja sedmi okvirni program za raziskave in razvoj, da bi se še naprej financirali in odkrivali nadaljnji obetajoči projekti v zvezi z raziskavami o virusu HIV-u/aidsu in s področja razvoja novih inovativnih antiretroviralnih zdravil, cepiv in mikrobicidov; poziva Komisijo, naj zagotovi, da so raziskave virusa HIV in aidsa uravnotežene po spolu ter da zajemajo tudi fiziologijo in naravno floro vagine in danke ter biologijo in fiziologijo virusov, ki se prenašajo;
24. pozdravlja namen Komisije, da podpre razvoj raziskav in ocenjevanja načinov preventivnega ravnanja;
25. poziva Komisijo in države članice, naj več državnih sredstev namenijo raziskavam zdravil z zahtevo, da koristniki teh sredstev določen del svojih raziskav posvetijo tem boleznim;
26. poziva Komisijo, naj nameni sredstva za preventivne ukrepe v okviru Akcijskega programa javnega zdravja za boj proti virusu HIV/aidsu;
27. poziva Komisijo, naj razišče vse možnosti in praktična sredstva ter naj uporabi izsledke kliničnih raziskav za boj proti virusu HIV/aidsu v partnerskih državah, na zahodnem Balkanu in v osrednji Aziji, in sicer po postopkih zunanje pomoči ter ob spoštovanju direktiv za ukrepanje, dogovorjenih v strateških dokumentih z ustreznimi državami in indikativnih programih;
28. meni, da je paliativna oskrba pri negi ljudi z virusom HIV/aidsom zelo pomembna in poziva k njenemu razvoju in razširjanju po vsej Evropski uniji;
29. poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni spodbujanju zdravstvenih programov za področje spolnosti in reprodukcije za ženske, da bi se zoperstavili povečanemu širjenju epidemije med ženskami;
30. močno spodbuja Komisijo in države članice, da subvencionirajo in zagotovijo denar za raziskave in razvoj mikrobicidov in ženskih kondomov, ki ženskam omogočajo, da zaščitijo sebe in moškega partnerja pred virusom HIV/aidsom s partnerjevim soglasjem ali brez njega, kajti v uporabo kondomov, ki so še vedno najbolj znana in splošno dostopna zaščita pred virusom HIV/aidsom in spolno prenosljivimi boleznimi, mora privoliti moški partner[6];
31. poziva države članice, naj razvijejo nacionalne strategije za povečanje zmožnosti žensk in mladih deklet, da se zaščitijo pred okužbo z virusom HIV;
32. poudarja, da je treba povečati sinergije med preprečevanjem virusa HIV/aidsa ter programi za podporo spolnim pravicam in zdravju;
33. poziva države članice, naj spodbujajo po spolu uravnoteženo sodelovanje žensk in moških pri odzivu na aids; poziva jih, naj pregledajo delovanje nacionalnih usklajevalnih organov za aids;
34. poziva Komisijo in države članice, naj vsem prizadetim, zlasti nosečnicam, omogočijo dostop do zdravil proti virusu HIV, da se zmanjša pogostost prenosa bolezni na nerojene otroke;
35. od Komisije zahteva, naj še naprej nudi finančno pomoč in vso podporo pomembnim naporom Svetovnega sklada za boj proti aidsu, tuberkulozi in malariji; države članice poziva, naj storijo isto;
36. poudarja, da je sočasna okužba z virusom HIV in tuberkulozo vzrok smrti ene tretjine HIV-pozitivnih oseb; zato Komisiji in državam članicam močno priporoča, naj to dejstvo prepoznajo ter vzpostavijo in spodbujajo programe za istočasen boj proti obema okužbama; poleg tega opaža, da je pogosta dvojna diagnoza virusa HIV, hepatitisa in depresije, ter poziva k ukrepom za zdravljenje in nego takšnih bolnikov;
37. poudarja pomen odgovornosti nacionalnih, regionalnih in lokalnih vlad, izvajalcev zdravstvenih storitev, farmacevtske industrije, nevladnih organizacij in civilne družbe za uresničitev ciljev, povezanih s preprečevanjem, zdravljenjem in nego v svetovnem merilu;
38. je zaskrbljen zaradi velikih stroškov novih zdravil in zdravil druge izbire za zdravljenje aidsa; poziva k temeljiti razpravi o patentnem pravu; meni, da se lahko majhne spremembe proizvodov ali aktivnih sestavin dovolijo le ob sorazmernem podaljšanju obdobja patentnega varstva;
39. poziva države članice, naj spodbujajo večjo uporabo medijev in najustreznejših distribucijskih kanalov za povečanje informacij za prebivalstvo, zlasti mladostnike in mlade, o okužbi z virusom HIV, načinih prenašanja, testiranju za virus HIV in preventivnem vedenju;
40. poziva Komisijo, naj preuči možnosti, da se v evropski mladinski portal vključi razdelek o boju proti aidsu, skupaj s podatki o virih informacij, usmerjanja in oskrbe pri virusu HIV/aidsu, ki so na voljo v državah članicah;
41. poziva Komisijo, države članice, civilno družbo in privatni sektor, naj sprožijo ali podprejo programe in razvijejo akcije obveščanja in osveščanja za boj proti homofobiji, stigmatizaciji ljudi z virusom HIV/aidsom in diskriminaciji ogroženih skupin in ljudi, okuženih z virusom HIV, da bi se odpravile ovire, ki upočasnjujejo učinkovito spoprijemanje z virusom HIV/aidsom; poziva države članice, naj prepovejo diskriminacijo ljudi, ki živijo z virusom HIV/aidsom, še posebej v storitvenem sektorju (npr. pri zavarovanjih, bančnih storitvah in zdravstvenem varstvu);
42. poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo politiko in programe za socialno vključevanje in dostop ljudi, ki živijo z virusom HIV/aidsom, na trg dela;
43. spodbuja Komisijo in države članice, naj prevzamejo vodstvo pri spodbujanju in financiranju dostopa do izobraževanja na področju virusa HIV/aidsa na evropski, nacionalni in lokalni ravni, vključno s svetovanjem o odgovornem spolnem vedenju in preprečevanju spolno prenosljivih bolezni, ter dostopa do informacij, testiranja in s tem povezanih storitev, ob ustreznem upoštevanju načel zaupnosti in soglasja po obveščanju;
44. poziva države članice, naj zaradi osveščanja in spodbujanja varnega spolnega vedenja spodbujajo zdravstveno vzgojo v šolah;
45. poziva države članice, da zagotovijo spolno vzgojo in informacije, ki vključujejo spoštovanje in odgovornost do partnerja ter enake pravice za homoseksualce, biseksualce in transseksualce, vsem državljanom ter poudarja pomembnost spolne vzgoje v šolah;
46. poziva Komisijo in države članice, naj ugotovijo stopnjo usposobljenosti in znanja o virusu HIV/aidsu osebja, zaposlenega v osnovnem zdravstvu, ter naj predvidi dodatno izobraževanje zdravstvenega osebja, da bo usposobljeno za pravilno seznanjanje in osveščanje prebivalstva;
47. poziva države članice, naj v celoti podprejo ženske in moške, ki so odgovorni za dnevno nego ljudi z aidsom in/ali ki skrbijo za njihove otroke in sirote; poudarja, da jim je treba zagotoviti usposabljanje za nego na domu in osveščanje o preprečevanju okužbe z virusom HIV ali aidsom ter o koristih dobrega zdravljenja in nege za ljudi z aidsom;
48. poziva Komisijo, naj oceni možnosti vzpostavitve javno-zasebnih partnerstev v sosednjih državah, da bi spodbudili dodatne načine boja proti virusu HIV/aidsu;
49. pozdravlja pobudo nemškega predsedstva za organiziranje konference "Odgovornost in partnerstvo – skupaj proti HIV/aidsu" 12. in 13. marca 2007 v Bremnu, pa tudi dejstvo, da bo Madrid gostitelj XI. evropske konference o aidsu od 24. do 27. oktobra 2007;
50. poudarja, da imajo občine, občinske organizacije, nevladne organizacije in ljudje, ki živijo z virusom HIV/aidsom, ključen pomen v boju proti virusu HIV/aidsu;
51. predlaga vzpostavitev izmenjave informacij na ravni EU za zbiranje in razčlenjevanje najboljših praks vseh ustanov in organizacij, dejavnih v boju proti virusu HIV/aidsu; verjame, da bi tak mehanizem pomagal opredeliti pomanjkljivosti v obstoječih dejavnostih in oblikovati nove strategije;
52. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu centru za preprečevanje in nadzor bolezni, Svetovni zdravstveni organizaciji (regionalni pisarni za Evropo) in vladam držav članic.
- [1] Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0321.
- [2] Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0526.
- [3] HIV/AIDS in Europe, Svet Evrope, Odbor za socialne, zdravstvene in družinske zadeve, poročevalec: Christine McCafferty, dok. 11033, 27. september 2006.
- [4] UL L 33, 8. 2. 2003, str. 30.
- [5] Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0038.
- [6] "Women and HIV/AIDS: Confronting the Crisis" skupno poročilo UNAIDS/UNFPA/UNIFEM 2004:45.
OBRAZLOŽITEV
Uvod
Nedavni trendi jasno kažejo, da število ljudi, okuženih z virusom HIV (virusom človeške imunske nezadostnosti), vključno z ljudmi, ki živijo z aidsom (sindromom pridobljene zmanjšane odpornosti) in tistih, ki zaradi z aidsom povezanih bolezni umrejo, še naprej narašča. Vsako leto je v Evropski uniji kakor tudi v sosednjih državah z virusom HIV okuženih več žensk in mladih ljudi. Tvegano vedenje, kot so nezaščiteni spolni odnosi in uporaba drog z vbrizgavanjem, sta še vedno glavna načina okužbe z virusom HIV. Najnovejše študije kažejo na nadvse zaskrbljujoče dejstvo, da največje rizične skupine tvorijo priseljenci in migranti. Druge posebej občutljive skupine prebivalstva so spolni delavci in moški z istospolnimi stiki.
Prvim primerom okužb z virusom HIV so bili priča leta 1981 v Ameriki. Zdravniki so pri mladih homoseksualnih moških opazili povečano število nenavadnih primerov smrti, ki so jih povzročile redke oblike raka, običajne samo za starejše ljudi. Ko so znanstveniki natančno opazovali razvoj nove bolezni, za katero se je tedaj mislilo, da se pojavlja le pri homoseksualnih moških, so hitro ugotovili, da imajo opravka z novo vrsto virusne okužbe, za katero bi bili lahko dovzetni vsi ljudje. Razvoj zdravljenja novega sklopa simptomov je bil do sedaj zaradi njihove retroviralne narave zelo zapleten.
Uvedba antiretroviralnih zdravil (ATV) v poznih osemdesetih letih skupaj z različnimi kampanjami osveščanja je bila bistvena za upočasnitev naraščanja epidemije v zahodni Evropi in Združenih državah Amerike. V zadnjih letih pa število novih okužb z virusom HIV spet narašča. Ta novi val okužb v glavnem prizadene ženske, uporabnike drog z vbrizgavanjem in mlade ljudi. Ker aids ne velja več za smrtno obsodbo kot nekoč, se mnogi ljudje podajajo v tvegano vedenje in zanemarjajo nevarnost okužbe.
Zaradi razvoja novih antiretroviralnih zdravil število ljudi, ki živijo z virusom HIV/aidsom, narašča. To pomeni pritisk na obstoječo infrastrukturo zdravstvenega varstva in z vidika financiranja prinaša nov velik sklop logističnih skrbi. V zahodni Evropi (EU-15) je dostop do antiretroviralnega zdravljenja razmeroma dober. V novih državah članicah pa so razmere povsem drugačne. Od njihovega pristopa k Evropski uniji dalje morajo države članice plačevati ta zdravila po standardnih zahodnoevropskih cenah. Soočajo se z velikimi težavami pri financiranju splošnega dostopa do antiretroviralnih zdravil za vse ljudi, ki jih potrebujejo.
To leto mineva 25 let, odkar se je pojavil sindrom, pozneje imenovan aids. V teh letih se je zgodilo veliko pomembnega in prodornega. Vendar temeljno dejstvo še vedno ostaja: cepiva proti virusu HIV in zdravila za bolezni, povezane z aidsom, ni. Da bi spremenili ta položaj, moramo združiti napore in za to epidemijo iskati zdravilo. Odkar smo bili priča prvim primerom, ostaja prisotno še eno dejstvo: ljudje, ki živijo z virusom HIV/aidsom, so še vedno žrtve različnih predsodkov in diskriminacije. Najbrž zaradi tega, ker najbolj občutljive skupine že tako in tako pripadajo marginaliziranim družbenim skupinam.
Mnenje poročevalca
Poročevalec izraža zadovoljstvo nad Dublinsko in Vilensko deklaracijo ter poudarja njun pomen. Poleg tega poziva Komisijo in države članice, naj držijo obljube in dosledno izpolnjujejo v njih sprejete obveze. Pozdravlja tudi sporočilo Komisije o boju proti virusu HIV/aidsu v Evropski uniji in sosednjih državah. Glede na dejstvo, da se morajo vzhodnoevropske države soočati z velikim številom z virusom HIV na novo okuženih oseb, je še posebej vesel, da je Komisija predlagala tako obsežen pristop in v komunikacijski krog vključila sosednje države ter s tem priznala, da virus HIV/aids ne pozna meja, zato se je možno z njim ustrezno spoprijemati le s celovitim in vseobsežnim pristopom, ki vključuje različne politične, socialne, institucionalne in gospodarske vidike. Poročevalec trdno verjame, da se je možno s to boleznijo spoprijemati le, če vsi odgovorni dejavniki in institucije, vključno s civilno družbo in zasebnimi podjetji, delujejo skupaj v smeri skupnega cilja, tako da racionalizirajo različne pobude, dopuščajo sinergije in ustvarijo močnejše, usklajeno in enotno prizadevanje v boju proti virusu HIV/aidsu.
Predlogi in priporočila
Poročevalec poudarja, da Evropska unija potrebuje obsežno kampanjo osveščanja. Komisija je lansko leto začela kampanjo: „AIDS …se me spomniš?“. Poročevalec je prepričan, da bi države članice morale slediti omenjeni kampanji tako, da bi sprožile kampanje nacionalne ozaveščenosti, namenjene najbolj občutljivim skupinam v različnih državah. Poleg tega predlaga dodatne obsežne in usklajene dejavnosti za boj proti stigmatizaciji in diskriminaciji.
Kar se tiče sosednjih držav, poročevalec predlaga, naj se, da bi v boju proti virusu HIV/aidsu omogočili usklajen pristop, v celoti izkoristijo obstoječe strukture, vključno s sredstvi, namenjenimi čezmejnemu sodelovanju. Da bi še bolj podprli sosednje države v soočanju s to epidemijo in boju proti njej, poročevalec predlaga, da se raziščejo možnosti, ki jih ponujajo javno-zasebna partnerstva, saj bi na ta način pomagali in dvignili ozaveščenost pri najbolj občutljivih skupinah prebivalstva.
Poročevalec bi želel poudariti tudi pomembno delo, ki ga opravljajo različne nevladne organizacije znotraj Evropske unije. Zaskrbljen je zaradi hudega pomanjkanja sredstev za nevladne organizacije v nekaterih državah članicah, ki so se Evropski uniji pridružile v letu 2004. Zelo priporoča, da Evropska komisija ponovno ovrednoti mehanizme financiranja projektov in programov. Lokalne in nacionalne nevladne organizacije v Evropski uniji in v sosednjih državah opravljajo zelo pomembno terensko delo v boju proti epidemiji. Zato je nadvse pomembno zagotoviti, da bodo te organizacije tudi v bodoče neprekinjeno prejemale finančna sredstva. Poročevalec bi rad tudi poudaril, da se bosta Romunija in Bolgarija najbrž soočili s podobnimi problemi, ko bosta v letu 2007 postali članici Evropske unije.
Glede na različne nacionalne sisteme zdravstvenega varstva bi poročevalec rad povabil Komisijo in države članice, naj ovrednotijo ukrepe v zvezi z načini, kako nuditi pomoč tistim sistemom zdravstvenega varstva, ki se soočajo s težavami pri zagotavljanju splošne dostopnosti dragega antiretroviralnega zdravljenja. Da bi zmanjšali pritisk na sisteme zdravstvenega varstva, še posebej v sosednjih državah, bi bilo pomembno razviti nove načine sodelovanja na primer s farmacevtsko industrijo in drugimi zasebnimi družbami v obliki zasebno-javnih partnerstev.
Vilenska deklaracija za boj proti tej epidemiji izrecno predlaga uporabo strukturnih skladov in drugih sredstev Skupnosti. Pomembno bi bilo kar najbolj izkoristiti strukturne sklade in nemudoma začeti z raziskovanjem vseh možnosti, ki jih lahko nudijo ta in tudi vsi drugi instrumenti EU.
MNENJE Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (28.2.2007 )
za Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane
o boju proti virusu HIV/aidsu v Evropski uniji in sosednjih državah za obdobje 2006–2009
(2006/2232(INI))
Pripravljavec mnenja: Michael Cashman
POBUDE
Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve poziva Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
A. ker je nedavni napredek na področju zdravljenja virusa HIV/aidsa skupaj z zmanjšanjem finančnih sredstev za preprečevanje prispeval k povečanju nevarnega vedenja in s tem k povečanju števila novih okužb z virusom HIV; po podatkih Evropskega centra za epidemiološko spremljanje aidsa EuroHIV je bilo v Evropski uniji leta 2005 odkritih 23.620 novih primerov okužbe z virusom HIV, delež na novo odkritih primerov okužbe z virusom HIV pa se je od leta 1998 skoraj podvojil,
B. ker se je kljub povečanemu številu okužb z virusom HIV v letu 2005 nadaljevalo stalno upadanje števila primerov aidsa, ugotovljenih v zadnjih letih, in sicer je bilo število odkritih primerov leta 2005 v primerjavi z letom 1998 več kot za polovico manjše,
C. ker po podatkih Agencije ZN za boj proti aidsu (UNAIDS) več kot 39,5 milijona ljudi živi z virusom HIV in se je z virusom HIV samo v letu 2006 okužilo 4,3 milijona ljudi; ker živi 95 % prizadetega prebivalstva v državah v razvoju in ker živi 28 milijonov teh ljudi v podsaharski Afriki; ker se v državah v razvoju samo 1 % okuženega prebivalstva, ki bi se moralo zdraviti (protiretrovirusna zdravila), dejansko tudi zdravi,
D. ker velik delež okužb z virusom HIV ostaja neodkrit – v Združenem kraljestvu npr. po ocenah ena tretjina ljudi z virusom HIV ne ve, ali so seropozitivni ali ne, in bodo to po vsej verjetnosti ugotovili šele, ko bodo zboleli za boleznijo, povezano z virusom HIV/aidsom[1],
E. ker je splošno znano, da nimajo vse države članice enakega dostopa do zdravljenja in zdravil, in da v več državah članicah, zlasti novih, obstajajo neenakosti glede razpoložljivosti sredstev in virov,
F. ker so ljudje, ki živijo z virusom HIV/aidsom, v svojem zasebnem in poklicnem življenju še vedno izpostavljeni različnim predsodkom in diskriminaciji,
G. ker na podlagi raziskave Evrobarometer o preprečevanju aidsa iz leta 2006 54 % prebivalstva EU-25 verjame ali je prepričanih, da je aids mogoče dobiti s poljubljanjem na usta z nekom, ki ima aids ali ki je HIV-pozitiven, 42 % pa jih verjame ali je prepričanih, da se je mogoče okužiti s pitjem iz kozarca, ki ga je malo pred tem uporabil nekdo, ki ima aids, ali nekdo, ki je HIV-pozitiven,
1. poziva tiste države članice, ki ne zbirajo nacionalnih podatkov o virusu HIV/aidsu, naj razvijejo učinkovit sistem poročanja o primerih virusa HIV/aidsa;
2. spodbuja države članice, naj zagotovijo prost in vsesplošen dostop do testiranja za virus HIV ter zlasti med močno ogroženimi skupinami in mladimi širijo informacije o prostovoljnem testiranju in svetovanju;
3. poziva države članice, naj zagotovijo spolno vzgojo in informacije, ki vključujejo spoštovanje in odgovornost do partnerja ter enake pravice za homoseksualce, biseksualce in transseksualce, vsem državljanom ter poudarja pomembnost spolne vzgoje v šolah;
4. spodbuja države članice, naj omogočijo dostop do osnovnih sredstev za preprečevanje po najnižjih možnih cenah, npr. dostop do moških in ženskih kondomov ter varnega pribora za vbrizgavanje;
5. poudarja pravico vseh ljudi do enakega dostopa do zdravstvenega varstva in zdravljenja ter dostopa do zdravil;
6. močno spodbuja Komisijo in države članice, naj subvencionirajo in zagotovijo denar za raziskave in razvoj mikrobicidov in ženskih kondomov, ki ženskam omogočajo, da zaščitijo sebe in moškega partnerja pred virusom HIV/aidsom s partnerjevim soglasjem ali brez njega, kajti v uporabo kondomov, ki so še vedno najbolj znana in dostopna zaščita pred virusom HIV/aidsom in spolno prenosljivimi boleznimi, mora privoliti moški partner[2];
7. pozdravlja odločenost Komisije, da se bo posvetila posebnim potrebam in zahtevam migrantov po nediskriminacijskem dostopu do informacij, preprečevanja, zdravljenja, nege in podpore;
8. poziva Komisijo in države članice, naj ukrepajo in spodbujajo ozaveščenost o trgovanju z ženskami, ki pogosto trpijo zaradi revščine in diskriminacije in lahko postanejo predmet spolnih zlorab, kar povečuje njihovo izpostavljenost okužbi z virusom HIV/aidsom;
9. spodbuja države članice k nadaljnjemu razvoju informacijskih kampanj in kampanj osveščanja, s katerimi se bodo posvetile javni podobi virusa HIV/aidsa in preprečile diskriminacijo ljudi, ki živijo z virusom HIV/aidsom; poziva države članice, naj prepovejo diskriminacijo ljudi, ki živijo z virusom HIV/aidsom, še posebej v storitvenem sektorju (npr. pri zavarovanjih, bančnih storitvah in zdravstvenem varstvu);
10. poziva Komisijo in države članice, naj dodelijo večja javna sredstva za raziskave o virusu HIV, namenjene razvoju novih zdravil/cepiv;
11. poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo politiko in programe za socialno vključevanje in dostop ljudi, ki živijo z virusom HIV/aidsom, na trg dela;
12. poziva države članice, naj v svojo opredelitev invalidnosti vključijo ljudi, ki živijo z virusom HIV/aidsom, od trenutka odkritja bolezni, da bo tudi zanje veljala Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu[3] ter bodo tako zaščiteni pred diskriminacijo pri delu na podlagi njihovega statusa glede virusa HIV/aidsa in bo zanje na delovnem mestu primerno poskrbljeno;
13. poziva države članice, naj na mednarodni ravni spodbujajo odpravo potovalnih in bivalnih omejitev za ljudi, ki živijo z virusom HIV/aidsom, saj ti pomenijo diskriminacijo;
14. poziva države članice, naj v celoti izvajajo Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2002/98/ES z dne 27. januarja 2003 o določitvi standardov kakovosti in varnosti za zbiranje, preskušanje, predelavo, shranjevanje in razdeljevanje človeške krvi in komponent krvi ter o spremembi Direktive 2001/83/ES, zlasti glede sistematskega presejalnega testiranja darovane krvi na prisotnost virusa HIV; poziva države članice in sosednje države, naj ne diskriminirajo gejev, lezbijk in biseksualcev s tem, da jim prepovejo darovanje krvi.
POSTOPEK
|
Naslov |
Boj proti virusu HIV/aidsu v Evropski uniji in sosednjih državah za obdobje 2006–2009 |
||||||
|
Št. postopka |
|||||||
|
Pristojni odbor |
ENVI |
||||||
|
Mnenje pripravil |
LIBE |
||||||
|
Okrepljeno sodelovanje – datum razglasitve na zasedanju |
|
||||||
|
Pripravljavec/-ka mnenja |
Michael Cashman |
||||||
|
Nadomeščeni/-a pripravljavec/-ka mnenja |
|
||||||
|
Obravnava v odboru |
1.2.2007 |
|
|
|
|
||
|
Datum sprejetja |
28.2.2007 |
||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+: -: a: |
46 0 0 |
|||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Alexander Alvaro, Edit Bauer, Philip Bradbourn, Mihael Brejc, Giuseppe Castiglione, Giusto Catania, Mladen Petrov Chervenyakov, Carlos Coelho, Fausto Correia, Panayiotis Demetriou, Agustín Díaz de Mera García Consuegra, Bárbara Dührkop Dührkop, Kinga Gál, Patrick Gaubert, Roland Gewalt, Lilli Gruber, Jeanine Hennis-Plasschaert, Lívia Járóka, Magda Kósáné Kovács, Barbara Kudrycka, Henrik Lax, Sarah Ludford, Edith Mastenbroek, Claude Moraes, Javier Moreno Sánchez, Martine Roure, Luciana Sbarbati, Inger Segelström, Søren Bo Søndergaard, Manfred Weber, Tatjana Ždanoka |
||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Simon Busuttil, Marco Cappato, Charlotte Cederschiöld, Gérard Deprez, Giorgos Dimitrakopoulos, Genowefa Grabowska, Sophia in 't Veld, Ona Juknevičienė, Sylvia-Yvonne Kaufmann, Tchetin Kazak, Marian-Jean Marinescu, Hubert Pirker, Marie-Line Reynaud, Luca Romagnoli, Eva-Britt Svensson |
||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
|
||||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
|
||||||
MNENJE Odbora za pravice žensk in enakost spolov (29.11.2006)
za Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane
o boju proti virusu HIV/aidsu v Evropski uniji in sosednjih državah za obdobje 2006–2009
(2006/2232(INI))
Pripravljavka mnenja: Zita Gurmai
POBUDE
Odbor za pravice žensk in enakost spolov poziva Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
A. ker ženske danes predstavljajo skoraj polovico odraslih, okuženih z virusom HIV in aidsom; ker se je po ocenah UNAIDS v zadnjih dveh letih število žensk in deklet, okuženih z virusom HIV, povečalo povsod po svetu, pri čemer število zlasti hitro narašča v vzhodni Evropi, Aziji in Latinski Ameriki; ker so po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije ženske zaradi bioloških dejavnikov verjetno bolj dovzetne za okužbo s HIV v heteroseksualnih stikih kot pa moški,
B. ker se v številnih državah spreminjajo vzorci epidemij, pri novih diagnozah pa je vedno več primerov spolnega prenosa virusa HIV; ker se vse več žensk z virusom HIV nevede okuži v zasebnem življenju v nezaščitenih heteroseksualnih stikih ter postanejo prenašalke virusa, ki ga nato lahko prenesejo na svoje potomstvo,
C. ker je treba za učinkovit odziv na aids obravnavati dejavnike, ki še naprej ogrožajo ženske in povečujejo njihovo ranljivost, kot so nasilje nad ženskami in trgovina z njimi, revščina, spolna diskriminacija, spolna promiskuiteta ter neupoštevanje etičnih načel,
1. glede na skoraj pet milijonov novih primerov okužbe z virusom HIV po svetu v letu 2005 ter glede na to, da je v istem letu zaradi bolezni, povezanih z aidsom, umrlo skoraj tri milijone ljudi, med katerimi je bilo več kot pol milijona otrok (570.000)[1], poziva institucije, vlade in druge organe, naj si skupaj prizadevajo, da so v strategije boja proti virusu HIV in aidsu vključeni otroci, mladostniki in mladi odrasli ter da so najpomembnejši del takih strategij;
2. pozdravlja namen Komisije, da v oblikovanje, izvajanje in spremljanje politike dejavno vključi civilno družbo; meni, da je specifična udeležba HIV-pozitivnih in njihovih organizacij pomemben dejavnik pri praktičnem delu v boju proti virusu HIV in aidsu ter verodostojnosti takega dela na nacionalni in evropski ravni;
3. ugotavlja, da uporaba kondomov zmanjšuje tveganje za širjenje okužbe z virusom HIV prek spolnih stikov, vendar več študij kaže, da stranke v trgovini s spolnostjo raje plačujejo spolnost brez kondomov; zato poudarja, da je v celotni prostituciji večje tveganje za okužbo; meni, da se zaradi legalizacije prostitucije na splošno povečujeta zakonita in nezakonita trgovina s spolnostjo, kar povečuje nevarnost okužbe; meni, da legalizacija prostitucije ne prinaša varnejše spolnosti, saj se je v praksi izkazalo, da je zelo težko nadzorovati uporabo kondomov celo v legalnih bordelih; poleg tega poudarja, da predpisani zdravstveni pregledi zajamejo le tiste, ki prodajajo spolnost, ne pa njihovih strank;
4. poziva države članice in Komisijo, naj glede na to, da so ženske, okužene z virusom HIV, pogosto žrtve nasilja moškega partnerja ter da je pri ženskah tveganje za okužbo z virusom HIV večje, sprejmejo ukrepe za boj proti nasilju, zapisane v resoluciji z dne 2. februarja 2006 o trenutnih razmerah v boju proti nasilju nad ženskami in možnih prihodnjih ukrepih[2];
5. poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo pravočasno in ustrezno zbiranje nadzornih podatkov po spolu in starosti, da se podprejo in razvijejo inovativnejše in bolje usmerjene kampanje proti drogam in kampanje za spodbujanje zdravja v okviru preprečevanja in nadzora epidemije virusa HIV v EU in sosednjih državah;
6. poziva Komisijo, države članice ter vse zainteresirane strani ter tudi nevladne organizacije in civilno družbo, naj pomagajo v boju proti stigmatizaciji in diskriminaciji okuženih z virusom HIV in obolelih za aidsom v Evropi;
7. poziva Komisijo, naj razišče vse možnosti in praktična sredstva ter naj uporabi izsledke kliničnih raziskav za boj proti virusu HIV in aidsu v partnerskih državah, na zahodnem Balkanu in v osrednji Aziji, in sicer po postopkih zunanje pomoči ter ob spoštovanju direktiv za ukrepanje, dogovorjenih v strateških dokumentih z ustreznimi državami in indikativnih programih;
8. poziva Komisijo, naj bodo raziskave virusa HIV in aidsa še naprej prednostna naloga sedmega okvirnega programa;
9. poziva Komisijo, naj v sodelovanju z nacionalnimi zdravstvenimi službami in Evropskim centrom za preprečevanje in obvladovanje bolezni razvije in okrepi sisteme za spremljanje, zgodnje obveščanje in povečevanje ozaveščenosti javnosti o virusu HIV in aidsu v Evropi in partnerskih državah;
10. opozarja države članice, da je treba okrepiti obveščevalne kampanje o boju proti virusu HIV in aidsu v populaciji mladih od 15 do 25 let v Evropski uniji ter temu nameniti več sredstev, saj statistika, ki jo je leta 2004 objavil UNAIDS, opozarja na zaskrbljujoče povečanje pojava bolezni v tej starostni skupini;
11. poziva države članice, naj zagotovijo in okrepijo ciljne kampanje za ženske in splošni dostop do informacij o spolnem in reproduktivnem zdravju ter storitvah na tem področju, dostop do zdravil proti virusu HIV za preprečevanje prenosa virusa z matere na otroka ter do antiretroviralne terapije; poudarja tudi, da morajo biti spolno in reproduktivno zdravje in pravice zagotovljene kot strateška prednostna naloga za uresničitev enakosti spolov in neodvisnosti žensk;
12. poziva države članice, naj ob sodelovanju zasebnega sektorja vlagajo v razvoj dostopnih, uporabniku prijaznih terapevtskih in diagnostičnih zmogljivosti, da se poveča dostopnost zdravljenja;
13. poziva države članice in zdravstvene službe, naj uvedejo ukrepe za higieno in obveščenost zdravstvenega osebja, med katerimi je večina žensk, da se prepreči prenos virusa HIV in aidsa pri transfuzijah krvi med operacijo ali negovanjem bolnikov;
14. poudarja, da je treba povečati sinergije med preprečevanjem virusa HIV in aidsa ter programi za podporo spolnim pravicam in zdravju;
15. poziva Komisijo, naj v okviru novih zunanjih finančnih instrumentov zagotovi zadostna sredstva za izvajanje svoje politike na področju spolnih in reproduktivnih pravic na splošno ter zlasti na področju boja proti virusu HIV in aidsu;
16. poziva države članice in Komisijo, naj sprejmejo programe preventive in zdravljenja, prilagojene potrebam ljudi z virusom HIV ali aidsom, zlasti tistih, ki so jim zaradi jezika, kulture in statusa bivanja težje dostopne zdravstvene storitve;
17. poziva države članice, naj spodbujajo večjo uporabo medijev in najustreznejših distribucijskih kanalov za povečanje informacij za prebivalstvo, zlasti mladostnike in mlade, o okužbi z virusom HIV, načinih prenašanja, testiranju za virus HIV in preventivnem vedenju;
18. poziva Komisijo, naj preuči možnosti, da se v evropski mladinski portal vključi razdelek o boju proti aidsu, skupaj s podatki o virih informacij, usmerjanja in oskrbe pri virusu HIV in aidsu, ki so na voljo v državah članicah;
19. poziva Evropsko unijo in države članice, naj glede na feminizacijo virusa HIV in aidsa še naprej vlagajo v razvoj antibiotikov, da se bodo ženske lahko zaščitile pred virusom HIV in aidsom;
20. odločno poziva države članice, naj zagotovijo splošno dostop do izobrazbe ter poučevanje o pogojih za osebno rast, med drugim tudi o zmožnosti za skupno življenje v družbi ter o etičnih načelih, o življenju in spolni vzgoji, skupaj z odgovornostjo in spoštovanjem partnerja, ter poziva k ukrepom za spodbujanje večje varnosti vseh otrok v šolah ter da se v najtesnejšem možnem sodelovanju s šolami, drugimi izobraževalnimi ustanovami, socialnimi službami in službami, ki se ukvarjajo z mladoletnim prestopništvom, poveča zaščita pred nasiljem, zlorabami, posilstvi, nevarnostmi spolne promiskuitete, nenačrtovano nosečnostjo in spolno prenosljivimi boleznimi, tudi virusom HIV;
21. poziva države članice, naj s politikami in programi podprejo vključevanje okuženih z virusom HIV in obolelih za aidsom v družbo ter njihov vstop na trg delovne sile;
22. poziva Komisijo, naj vztraja pri svoji zavezi, da poveča sredstva za raziskave virusa HIV in aidsa, ter naj zagotovi, da so te raziskave uravnotežene po spolu ter da zajemajo tudi fiziologijo in naravno floro vagine in danke ter biologijo in fiziologijo virusov, ki se prenašajo;
23. poziva države članice, naj spodbujajo po spolu uravnoteženo sodelovanje žensk in moških pri odzivu na aids; države članice odločno poziva, naj pregledajo nacionalne usklajevalne organe za aids ter zagotovijo, da je v teh organih glede moških in žensk ustrezno zastopano strokovno znanje o enakosti spolov;
24. pozdravlja dejstvo, da bo Madrid od 24. do 27. oktobra 2007 gostil XI. evropsko konferenco o aidsu, ter upa, da bodo imeli takrat zlasti mladi raziskovalci možnost predložiti raziskovalne projekte o tej bolezni;
25. poziva države članice, naj v celoti podprejo ženske in moške, ki so odgovorni za dnevno nego ljudi z aidsom in/ali ki skrbijo za njihove otroke in sirote; treba jim je zagotoviti usposabljanje o negi na domu in preprečevanju okužbe z virusom HIV ali aidsom ter o koristih dobrega zdravljenja in nege za ljudi z aidsom;
26. poziva Komisijo in države članice, naj v programih razvojne pomoči vsem prizadetim, zlasti nosečnicam, omogočijo dostop do zdravil proti virusu HIV, da se zmanjša pogostost prenosa bolezni na nerojene otroke;
27. poziva države članice, naj ustanavljajo točke za prostovoljno svetovanje in testiranje, po možnosti v centrih za prenatalno nego, kot izhodišče vseh prizadevanj za zmanjšanje učinka virusa HIV in aidsa ter spolno prenosljivih okužb na nosečnost, tako pri temeljni preventivi pred okužbo kot pri negi nosečnice in njenega otroka; del storitev mora biti tudi dostop do varnega splava ter svetovanje, da se zagotovi ozaveščeno odločanje in pristanek ženske;
28. poziva države članice ter vodilne v zasebnem sektorju, naj oblikujejo, izvajajo in odločno uveljavljajo politike o prepovedi diskriminacije zaposlenih z virusom HIV med delavci ali tistih z družinskimi člani z virusom HIV ter naj omogočijo kampanje ozaveščenosti o virusu HIV in aidsu za svoje zaposlene.
POSTOPEK
|
Naslov |
Boj proti virusu HIV/aidsu v Evropski uniji in sosednjih državah za obdobje 2006–2009 |
||||||
|
Št. postopka |
|||||||
|
Pristojni odbor |
ENVI |
||||||
|
Mnenje pripravil |
FEMM |
||||||
|
Okrepljeno sodelovanje – datum razglasitve na zasedanju |
|
||||||
|
Pripravljavec/-ka mnenja |
Zita Gurmai |
||||||
|
Nadomeščeni/-a pripravljavec/-ka mnenja |
|
||||||
|
Obravnava v odboru |
4.10.2006 |
23.11.2006 |
|
|
|
||
|
Datum sprejetja |
23.11.2006 |
||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
19 0 0 |
|||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Edit Bauer, Hiltrud Breyer, Věra Flasarová, Lissy Gröner, Zita Gurmai, Esther Herranz García, Lívia Járóka, Pia Elda Locatelli, Angelika Niebler, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Christa Prets, Eva-Britt Svensson, Britta Thomsen |
||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Anna Hedh, Mary Honeyball, Sophia in 't Veld, Zita Pleštinská, Heide Rühle, Bernadette Vergnaud |
||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
|
||||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
... |
||||||
- [1] amfAR (Fundacija za raziskave aidsa) "Gender-Based Violence and HIV among Women: Assessing the Evidence," Issue Brief št. 3, junij 2005.
"Women and HIV/AIDS: Confronting the Crisis" skupno poročilo UNAIDS/UNFPA/UNIFEM 2004: 45. - [2] P6_TA(2006)0038.
POSTOPEK
|
Naslov |
Boj proti virusu HIV/aidsu v Evropski uniji in sosednjih državah za obdobje 2006-2009 |
|||||||||||
|
Št. postopka |
||||||||||||
|
Pristojni odbor |
ENVI |
|||||||||||
|
Odbori, zaprošeni za mnenje |
FEMM |
LIBE |
ITRE |
AFET |
|
|||||||
|
Odbori, ki niso dali mnenja |
ITRE |
AFET |
|
|
|
|||||||
|
Okrepljeno sodelovanje |
|
|
|
|
|
|||||||
|
Poročevalec/-ka |
Georgs Andrejevs |
|
||||||||||
|
Nadomeščeni/-a poročevalec/-ka |
|
|
||||||||||
|
Obravnava v odboru |
30.1.2007 |
21.3.2007 |
|
|
|
|||||||
|
Datum sprejetja |
21.3.2007 |
|||||||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
44 2 0 |
||||||||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Adamos Adamou, Georgs Andrejevs, Liam Aylward, Pilar Ayuso, Johannes Blokland, John Bowis, Frieda Brepoels, Dorette Corbey, Chris Davies, Avril Doyle, Mojca Drčar Murko, Edite Estrela, Matthias Groote, Françoise Grossetête, Satu Hassi, Gyula Hegyi, Caroline Jackson, Dan Jørgensen, Eija-Riitta Korhola, Holger Krahmer, Aldis Kušķis, Peter Liese, Jules Maaten, Linda McAvan, Marios Matsakis, Alexandru-Ioan Morţun, Riitta Myller, Miroslav Ouzký, Antonyia Parvanova, Frédérique Ries, Guido Sacconi, Richard Seeber, Kathy Sinnott, Bogusław Sonik, María Sornosa Martínez, Antonios Trakatellis, Evangelia Tzampazi, Thomas Ulmer, Marcello Vernola, Anja Weisgerber, Glenis Willmott |
|||||||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Alfonso Andria, Giovanni Berlinguer, Iles Braghetto, Radu Ţîrle |
|||||||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Radu Podgorean |
|||||||||||
|
Datum predložitve |
29.3.2007 |
|||||||||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
... |
|||||||||||