POROČILO o azilu: sodelovanje v praksi in kakovost odločanja na področju skupnega evropskega azilnega sistema
14.5.2007 - (2006/2184(INI))
Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
Poročevalec: Hubert Pirker
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o azilu: sodelovanje v praksi in kakovost odločanja na področju skupnega evropskega azilnega sistema
Evropski parlament,
– ob upoštevanju člena 63(1) in (2) Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,
– ob upoštevanju Direktive Sveta 2005/85/ES z dne 1. decembra 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah[1],
– ob upoštevanju direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite[2],
– ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države[3],
– ob upoštevanju Direktive Sveta 2003/9/ES z dne 27. januarja 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil[4],
– ob upoštevanju Haaškega programa, sprejetega 4. in 5. novembra 2004,
– ob upoštevanju svojega stališča o spremenjenem predlogu Direktive Sveta o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah z dne 27. septembra 2005[5],
– ob upoštevanju sporočila Komisije "o krepitvi sodelovanja v praksi: nove strukture, novi pristopi: izboljšanje kakovosti odločanja na področju skupnega evropskega azilnega sistema" (KOM(2006)0067),
– ob upoštevanju sporočila Komisije o prilagoditvi določb iz naslova IV Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti v zvezi s pristojnostmi Sodišča Evropskih skupnosti za zagotovitev učinkovitejšega sodnega varstva (KOM(2006)0346),
– ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A6-0182/2007),
A. ker se je s sprejetjem štirih inštrumentov, predvidenih v členu 63(1) PES, zaključil prvi del vpeljave skupnega azilnega sistema; ker bo treba premagati tako politične kot tehnične težave pred začetkom drugega dela vpeljave evropskega azilnega sistema, katerega cilj je uvedba skupnega azilnega postopka in enotnega statuta za osebe, ki imajo pravico do azila ali subsidiarne zaščite, in v upanju, da bo pri tem upoštevan predvideni rok – leto 2010,
B. ker je podprl opredelitev izraza 'begunec' že v Direktivi Sveta 2004/83/ES, zato je ta opredelitev pomembna tudi za to resolucijo,
C. ker je sprejemanje direktiv pri vzpostavljanju skupnih standardov le prvi korak, in ker mora tej fazi nujno slediti primeren prenos določb, sprejetih na ravni Skupnosti, v vseh državah članicah; ker je nadzor tega prenosa s strani Komisije zelo pomemben in ker morajo biti zato za to nalogo pripravljena primerna sredstva,
D. ker so do sedaj sprejeti instrumenti na področju azila določili le minimalne standarde in ob upoštevanju, da je treba preseči težnjo po dogovoru o najmanjšem skupnem imenovalcu, da bi se izognili negativni tekmi, ki bi zmanjšala zaščito in kakovost sprejemanja, postopkov ter zaščite,
E. ker je Evropski svet v Haaškem programu, sprejetem 4. in 5. novembra 2004, Svet in Komisijo pozval k vzpostavitvi ustreznih struktur, ki bi vključevale nacionalne službe držav članic, pristojne za vprašanja azila, z namenom olajšanja sodelovanja v praksi, in ker je krepitev tega praktičnega sodelovanja, izmenjave informacij in izmenjave zanesljivih postopkov med državami članicami pomembna za uresničitev cilja skupnega azilnega postopka in enotnega statusa,
F. ker je krepitev medsebojnega zaupanja temelj pri oblikovanju skupnega azilnega sistema in ker praktično in redno sodelovanje med različnimi upravnimi ravnmi v državah članicah, ki opravljajo podobne naloge, ki se izvajajo pregledno in z ustreznimi funkcijami za poročanje, vključno s poročanjem Evropskemu parlamentu, predstavlja najboljšo možnost vzpostavitve takšnega zaupanja; ker je krepitev vzajemnega zaupanja potrebno za zagotavljanje kakovosti in povečanje zaupanja javnosti v upravljanje na azilnem področju, s čimer se omogoči manj kontradiktoren in učinkovitejši postopek,
G. z izrecnim poudarkom, da je učinkovito izvajanje azilne politike odvisno od prizadevanj za dosego več ciljev, ki se med seboj dopolnjujejo, kot so boljša kakovost odločanja, hitra in varna obdelava prošenj za zaščito, kot tudi organizacija informacijskih kampanj v državah izvora in tranzita, ki pojasnjujejo obseg zakonitega priseljevanja, dogovore o zagotavljanju statusa begunca ali humanitarne zaščite, nevarnosti trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in mladoletniki brez spremstva, ter posledice nezakonitega priseljevanja in nepriznavanja statusa begunca,
H. ker bi se lahko bilo smiselno, za boljšo kakovost pri obdelavi prošenj za azil in s tem za zmanjšanje števila sodnih postopkov in postopkovnih zamud, opreti na zadevne organizacije, recimo UNHCR, ki je razvila metodo podpore oblasti pri njihovih prizadevanjih za boljšo kakovost odločanja (Quality Initiative),
I. ker je treba, kot je izjavil Svet za pravosodje in notranje zadeve 27. in 28. aprila 2006, podpreti uveljavitev enotnega postopka, da bi se izognili zamudam in s tem konkretno prispevali k večji učinkovitosti postopkov,
J. ker kljub skupnim temeljnim ukrepom, ki so bili sprejeti na področju azila od začetka veljavnosti Amsterdamske pogodbe naprej, države članice na nacionalni ravni še naprej izvajajo ukrepe in sprejemajo sklepe, ki vplivajo na druge države članice, zlasti v zvezi z zagotavljanjem mednarodne zaščite,
K. ker člen 29 Direktive 2005/85/ES določa pripravo minimalnega skupnega seznama tretjih držav, ki veljajo za varne države izvora, in ker je obžalovanja vredno, da ta seznam še vedno ni pripravljen in da Svet pri sprejemanju te direktive ni upošteval mnenja Parlamenta, zaradi česar je sedaj v teku postopek za razveljavitev Direktive 2005/85/ES pred Sodiščem Evropskih skupnosti; ker bi bil takšen seznam, ki bi ga bilo treba sprejeti s postopkom soodločanja, ključni dejavnik pri uvedbi skupnega azilnega sistema in pri hitrih sklepih glede statusa; ker uvrstitev države na ta seznam ne pomeni, da bodo prosilci za azil iz te države avtomatično zavrnjeni, temveč, da bo v skladu z Ženevsko konvencijo z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev, kot jo je spremenil newyorški protokol z dne 31. januarja 1967 (Ženevska konvencija), vsaka prošnja obravnavana individualno,
L. ker je obžalovanja vredno, da se Svetu ni zdelo potrebno pri pripravi seznama varnih držav izvora uporabiti postopek soodločanja, in z zanimanjem pričakujoč sodbo, ki jo bo o tem vprašanju sprejelo Sodišče,
M. ker morajo imeti države članice na voljo kakovostne informacije o trenutnih nevarnostih v državah izvora, če naj zagotovijo zanesljivost in pravičnost postopkov, ki zagotavljajo spoštovanje pravic prosilcev za azil,
N. ker se z nasiljem nad ženskam in grožnjami z nasiljem krši pravico do življenja, varnosti, svobode, dostojanstva in telesne in duševne integritete ter resno ogroža telesno in duševno zdravje žrtev,
O. ker je navkljub tehničnim in političnim težavam, ki ovirajo skupno uporabo občutljivih informacij o državah izvora, vzpostavitev skupne zbirke podatkov o državah izvora dolgoročno nujna, da se bodo lahko vse pristojne osebe pri obravnavi posameznih prošenj oprle na iste informacije,
P. ker je za izboljšanje postopkov odločanja treba povišati raven usposabljanja javnih uslužbencev, ki sprejemajo te odločitve,
Q. ker je najprimernejši postopek, ki Sodišču omogoča zagotavljanje enotnosti prava Skupnosti, v členu 234 PES predvideni postopek za predhodno odločanje, in ker je pomemben del tega postopka tudi načelo, da lahko vsako nacionalno sodišče stopi v stik s Sodiščem; ker pa je na podlagi odstopanja od tega načela v skladu s členom 68 PES Sodišče na žalost pristojno za razlago določb na področju azila le takrat, kadar mu vprašanje predloži nacionalno sodišče zadnje stopnje,
1. poudarja dosedanja prizadevanja na področju skupnega evropskega azilnega sistema za izboljšanje sodelovanja v praksi; meni, da je izboljšanje kakovosti pri postopkih in odločitvah v interesu držav članic in prosilcev za azil;
2. ponovno poudarja potrebo po proaktivni skupni azilni politiki EU na podlagi obveznosti o sprejemu prosilcev za azil ter ob upoštevanju načela nevračanja; v zvezi s tem opozarja na temeljno vlogo močne skupne zunanje in varnostne politike, ki spodbuja in varuje demokracijo ter temeljne pravice;
3. še enkrat poudarja, da mora biti končni cilj pri uvedbi skupnega azilnega sistema zagotavljanje kakovostne zaščite, ocenjevanja posameznih prošenj za azil in postopkov, na podlagi katerih se sprejmejo ustrezno utemeljene in poštene odločitve; ugotavlja, da mora boljša kakovost odločanja osebam, ki potrebujejo zaščito, zagotoviti varen vstop v EU in ustrezno obravnavo njihovih prošenj ter zagotoviti dosledno upoštevanje standardov mednarodnega prava o človekovih pravicah in beguncih, zlasti načelo nevračanja;
4. obsoja očitno nezadostna sredstva, ki so na voljo Komisiji za nadzor prenosa različnih direktiv s področja azila, in poziva države članice, naj Komisiji olajšajo njeno nalogo s sistematično predložitvijo ekvivalenčne tabele, v kateri je zapisano, s katerimi ukrepi so bile prenesene katere določbe teh direktiv;
5. poziva Svet in Komisijo, naj si prizadevata za uvedbo enotnega postopka v vseh državah članicah, saj bo tako sprejemanje odločitev pravično in učinkovito, da se zagotovi, da je status begunca čim prej odobren vsem osebam, ki so do njega upravičene;
6. ugotavlja, da bodo z ozirom na pogoje in postopke za dodelitev mednarodne zaščite, zlasti pa subsidiarne zaščite, obstajale razlike med državami članicami in da bo trgovanje z vizumi ostalo problematično tako dolgo, dokler se bodo veljavne pravne določbe o področju azila opirale na minimalne standarde in najmanjši skupni imenovalec;
7. izrecno opozarja, da je eden od ciljev sprejetih inštrumentov, povezanih z azilom, omejiti t.i. "drugotna" gibanja; države članice poziva, naj si že zdaj konkretno prizadevajo za čim večje zbliževanje svojih azilnih politik;
8. meni, da mora biti ena od izboljšav, ki jih je treba opraviti v evropskem azilnem sistemu, zavoljo večje solidarnosti tudi boljša razdelitev bremena zlasti med državami članicami, ki ležijo ob zunanjih mejah EU, in z zanimanjem pričakuje Komisijino presojo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (uredba Dublin II) in njene morebitne predloge na tem področju;
9. meni, da je treba biti pozoren na dejstvo, da morajo biti javni uslužbenci, ki so pristojni za odločanje o dodelitvi statusa begunca, primerno usposobljeni na podlagi evropskega učnega načrta z možnostjo uvedbe obvezne kvalifikacije ali obvezne stopnje kvalifikacije;
10. poziva k izvajanju informacijskih kampanj v državah izvora in tranzita, ki morebitnim priseljencem pojasnjujejo tako tveganja pri nezakonitem priseljevanju, posledice nepriznavanja statusa begunca, možnosti zakonitega priseljevanja in možnost utemeljene prošnje za azil, kot tudi nevarnosti v zvezi s trgovanjem z ljudmi, zlasti ženskami in mladoletniki brez spremstva;
11. poziva – potem ko so bila uporabljena vsa pravna sredstva – k pravičnemu in hitremu izvajanju ukrepov glede ljudi, ki jim ni bil dodeljen status begunca ali jim je bil ta status odvzet, ob polnem spoštovanju človekovega dostojanstva in temeljnih pravic oseb, ki jih je treba vrniti; nadalje s tem v zvezi poziva k čimprejšnji uvedbi postopka EU za vračanje;
12. poziva k hitremu in pravičnemu izvajanju ukrepov glede oseb, ki jim je bil dodeljen status begunca ali humanitarna zaščita, da se lahko spodbudijo vzpostavitev primernih življenjskih razmer, učinkovita vključitev v družbeno in politično življenje ter skupna dejavna udeležba pri odločitvah, ki jih sprejme gostiteljska skupnost;
13. poziva Komisijo, naj čim prej odpravi tehnične in politične ovire pri uvedbi enotne zbirke podatkov o državah izvora; meni, da bi morala zbirka podatkov EU delovati kot odprt sistem, da se bodo lahko vse pristojne osebe pri obravnavi posameznih prošenj oprle na iste informacije; upa, da se bo za problem večjezičnosti našla praktična rešitev;
14. sicer pozdravlja prejšnja prizadevanja Komisije, v skladu z določbami člena 29 Direktive 2005/85/ES, za pripravo seznama varnih držav izvora, vendar na drugi strani opozarja na postopek za razveljavitev te direktive, ki trenutno teče na Sodišču, zaradi česar je priprava takšnega sistema zaenkrat ustavljena, ter poziva Svet, naj upošteva te nasprotujoče si elemente in v skladu s tem ukrepa; poleg tega poudarja, da morajo države članice ne glede na koncept varne tretje države izpolnjevati obveznosti po mednarodnem pravu, zlasti določbe iz Ženevske konvencije o načelu nevračanja in posamični oceni vsake prošnje za azil;
15. meni, da mora Komisija še naprej usklajevati dejavnosti, ki zadevajo sodelovanje v praksi na področju azila, za to pa ji morajo biti na razpolago primerna sredstva; poziva Komisijo, naj v poročilu o napredku pri prvem delu dejavnosti, ki ga bo predložila v začetku leta 2008, zagovarja to možnost, če pa bo izbrala drugo možnost, naj obrazloži, zakaj je potrebna ustanovitev nove strukture v obliki "evropske agencije za podporo", pri čimer bi bilo treba upoštevati razmerje med stroški in koristmi; meni, da bi morala biti Komisija strogo obvezana k vključitvi jamstev za preglednost in odgovornost, če predvideva ustanovitev evropske agencije za podporo;
16. poziva države članice k polnemu sodelovanju z UNHCR, k ustrezni podpori tega organa in k uvedbi pobude "Quality Initiative" ter k objavi rezultatov te pobude, tako da bodo najboljše prakse pri obdelavi prošenj za mednarodno zaščito postale znane in da se bo spodbujala njihova raba;
17. poudarja potrebo po vzpostavitvi sprejemnih centrov, ki bi imeli posebne strukture za družine, ženske in otroke ter ustrezne strukture za starejše in invalidne osebe, ki prosijo za azil; zahteva, da je potrebno v okviru izvajanja direktive 2003/9/ES opraviti oceno o pogojih sprejema; v zvezi s tem poudarja, da bi bilo treba v polni meri izkoristiti možnosti, ki jih ponuja novi Evropski sklad za begunce;
18. pozdravlja ukrepe, ki jih namerava sprejeti Komisija za podporo tistim državam članicam, ki so zelo obremenjene, da bodo te države lahko rešile težave v zvezi s sprejemanjem prosilcev za azil in preverjanjem prošenj za azil, zlasti pozdravlja predlog za pošiljanje strokovnih ekip, ki vključujejo strokovnjake iz različnih držav članic;
19. poudarja, da je nadzor nad izvajanjem direktiv na področju azila naloga Komisije , in da mora za ta namen imeti na voljo ustrezna sredstva, ki pa trenutno sploh ne zadoščajo za uspešno dokončanje tako obsežne naloge; meni, da je v igri verodostojnost EU na tem področju in prihodnost enotne azilne politike;
20. spodbuja Komisijo, da olajša dostop do finančnih instrumentov, kot sta Evropski sklad za begunce in program ARGO, ter tako omogoči državam članicam hiter dostop do finančnih sredstev v nujnih primerih;
21. opozarja, da je treba zakonodajo Skupnosti na področju azilne politike enotno interpretirati in izvajati; meni, da bo usklajevanje na področju azilne politike lažje in hitrejše, če bodo Sodišču lahko predložila vprašanja tudi druga sodišča, ne pa samo najvišja nacionalna sodišča, kot velja sedaj; zato poziva Svet, naj Sodišču povrne vsa njegova pooblastila na področju predhodnega odločanja v skladu z naslovom IV PES; pozdravlja dokument Sodišča za razmislek o obravnavanju vprašanja za predhodno odločanje v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice[6] ter spodbuja razpravo o potrebi po določitvi postopka, prilagojenega posebnim značilnostim zadev na področju azila in priseljevanja;
22. pooblašča predsednika, da pošlje to resolucijo Svetu in Komisiji.
OBRAZLOŽITEV
Uvod
Prvi del uvedbe skupnega azilnega sistema se je zaključil 1. decembra 2005 s sprejetjem štirih instrumentov, predvidenih v členu 63(1) PES. Sedaj gre torej za utrditev uvedenih struktur, da bi lahko prešli na drugi del sistema, ki predvideva uvedbo skupnega azilnega sistema in enoten status oseb, ki so priznane za begunce ali ki jim je dodeljena subsidiarna zaščita.
V Haaškem programu, sprejetem 4. in 5. novembra 2005, je Evropski svet opozoril, da bi se morala azilna politika sedaj opreti na tri glavne stebre, in sicer uvedbo enotnega postopka, skupno uporabo podatkov o državah izvora in krepitev sodelovanja med državami članicami, zlasti da bi pomagali tistim državam članicam, ki so zaradi svoje geografske lege zelo obremenjene, bolje obvladovati te obremenitve.
Da bi dosegli te cilje in prešli na drugi del uvedbe azilnega sistema, je treba podpirati predvsem praktično sodelovanje med državami članicami, s končnim ciljem doseči večjo kakovost odločanja, ki bi moralo biti po mnenju poročevalca hitrejše, pravičnejše in zanesljivejše. Krepitev tega praktičnega sodelovanja je predmet sporočila Komisije, na katero se nanaša to poročilo. S tem v zvezi se je poročevalec lotil nekaterih vidikov, ki bi lahko pomenili odločilen prispevek k boljšemu sodelovanju in s tem tudi odločanju na področju azilne politike. Ti vidiki so navedeni v nadaljevanju.
Enoten postopek
Z enotnim postopkom bi bilo sprejemanje odločitev hitrejše, zato bi bilo treba podpreti njegovo uvedbo. V večini držav članic je že uveden enoten postopek, ki na enem mestu zbere preverjanje meril za dodelitev statusa begunca in meril za dodelitev subsidiarne zaščite. To je pohvalno, saj je praviloma le malo verjetno, da bo za osebo, ki je vložila prošnjo za dodelitev mednarodne zaščite, mogoče presoditi, ali je njena prošnja v skladu z merili Ženevske konvencije ali drugih oblik mednarodne zaščite. Ta pristop je tudi racionalnejši, saj odločitev sprejme le en organ, ki pri tem preveri izpolnjevanje vseh meril za dodelitev mednarodne zaščite, s čimer se prepreči potreba po vložitvi več prošenj pri različnih organih, ki bi presojali podobne stvari.
Skupna zbirka podatkov
Kakovost odločitev, sprejetih na prvi stopnji, je odvisna od kakovosti informacij, na katere so te odločitve oprte. Zaradi tega je treba izboljšati zbiranje informacij o državah izvora, da pa bi čim bolj uskladili merila držav članic za odločanje, je treba paziti, da imajo vse države članice na voljo iste informacije. Skupna uporaba dosegljivih informacij o državah izvora je še nujnejša zaradi razlik v metodah posameznih držav članic pri zbiranju teh informacij. Nekatere države so na tem področju sestavile visoko razvite zbirke podatkov, ki so na voljo pristojnim osebam, medtem ko druge nimajo na voljo svojih virov podatkov in se zato zanašajo na zunanje vire, npr. na nevladne organizacije in na UNHCR. Da bi zagotovili večjo doslednost odločitev, bi bilo brez dvoma nujno opreti odločitve na iste podatke. Zato si je smiselno prizadevati za vzpostavitev skupne zbirke podatkov o državah izvora, kar poročevalec odločno podpira, njen "skupni portal", ki je omenjen v sporočilu Komisije, pa je lahko le vmesni ukrep, ki naj bo kar najbolj kratek. Pri tem bi šlo namreč za to, kakor predlaga tudi Komisija, da bi pristojne nacionalne oblasti pripravile skupne smernice za zbiranje in analizo informacij, tako da bi lahko vzpostavili evropsko zbirko podatkov o državah izvora na podlagi enotnih standardov Skupnosti.
Usposabljanje javnih uslužbencev
Če je cilj boljše odločanje, je treba jasno paziti, da imajo osebe, ki so pristojne za sprejemanje sklepov, zahtevane veščine in znanja, torej da so visoko usposobljene. V tem oziru je treba pozdraviti dejstvo, da so nekatere države, kot sta recimo Združeno kraljestvo in Avstrija, prevzele pobudo in se obrnile na organ, ki je specializiran za področje azila, UNHCR, ter ga prosile za pomoč pri presoji vsakodnevne prakse obdelave prošenj za azil in za konkretne predloge, kako izboljšati vodenje. Tu bi lahko šlo za zgled, ki bi lahko pripeljal do izdelave vodnika o "zanesljivih metodah". Poročevalec pozdravlja različne ukrepe, sprejete v okviru Eurasila[1], ki si prizadevajo za uskladitev kvalifikacij javnih uslužbencev, ki se ukvarjajo s področjem azila, in podpira širšo uveljavitev teh ukrepov. Nadalje želi, da bi si države članice prizadevale uvesti različne vrste ukrepov, s katerimi bi ne le izboljšale veščine in znanja svojih javnih uslužbencev, marveč bi ohranile tudi njihovo motivacijo, kar je po mnenju strokovnjakov UNHCR izjemnega pomena. S tem v zvezi bi lahko razmislili o programu za usposabljanje na ravni EU, ki bi javnim uslužbencev iz držav članic omogočal, da bi se spoznali in izmenjali izkušnje. V tem programu bi se lahko seznanili s trenutno veljavnim pravnim okvirom in s različnimi praktičnimi vidiki svojega dela, recimo s tehnikami vodenja razgovora, z merili ocenjevanja verodostojnosti izjav prosilcev in upoštevanje specifičnih potreb ranljivih in travmatiziranih oseb, ki naj bi jim pomagali.
Vloga Sodišča
Poročevalec meni, da bi bilo usklajevanje na področju azila lažje in hitrejše, če bodo Sodišču Evropskih skupnosti lahko predložila vprašanja tudi druga sodišča, ne pa samo najvišja nacionalna sodišča, kot velja sedaj. Nadalje meni, da bi dosledno izvajanje pravnega reda doprineslo predvsem k omilitvi drugotnih gibanj med državami članicami, ki je pojav, ki stalno vzbuja zaskrbljenost. Zato pozdravlja prilagoditev določb naslova IV PES, da bi zagotovili učinkovitejše sodno varstvo, še toliko bolj, ker se trenutno veljavne izjeme nanašajo na politična področja, ki so še posebej občutljiva v smislu temeljnih pravic, saj zadevajo zaščito ranljivih oseb.
Vloga Komisije
Če naj Komisija zagotovi dosledno izvajanje prava Skupnosti na področju azila, mora biti sposobna primerno nadzorovati prenos direktiv, sprejetih na tem področju. Viri, ki so ji na voljo, pa očitno ne zadoščajo, iz česar sledi potreba po uporabi zunanjih virov za opravljanje nalog, kar pa bi po mnenju poročevalca lahko ogrozilo funkcijo Komisije kot varuhinje pogodb. Poročevalec zato meni, da bi morala Komisija uporabiti ekipe pravnikov iz posameznih držav članic in ekipe prevajalcev, da bi lahko izpolnila svojo nadzorno funkcijo v kar najboljših pogojih. Države članice bi morale Komisiji sistematično predložiti ekvivalenčno tabelo, iz katere je jasno razvidno, na katere določbe direktiv se nanašajo nacionalni ukrepi, omenjeni v uradnih obvestilih. Tu gre za preizkušeno upravno metodo, ki sodi na področje lojalnega sodelovanja, zaradi česar je težko razumeti, zakaj se je države članice ne držijo.
Poročevalec se tudi zaveda, da bi lahko upravljanje praktičnega sodelovanja, kot je omenjeno v sporočilu Komisije, na dolgi rok preseglo zmogljivosti sodelovalne mreže na področju azila. Vseeno meni, da mora Komisija prevzeti usklajevanje dejavnosti glede skupnega evropskega azilnega sistema med državami članicami, in svari pred poskusom, da bi te naloge zaupali novi agenciji. Temu predlogu izrecno nasprotuje.
Končno, poročevalec pozdravlja konkretne predloge iz sporočila Komisije o krepitvi sodelovanja med državami članicami na področju azila, ter upa, da bo s to pragmatično metodo do leta 2010 mogoče razviti skupni azilni sistem.
- [1] Mreža EU za javne uslužbence, ki se ukvarjajo z azilom, je bila ustanovljena leta 2002.
MNENJE Odbora za pravice žensk in enakost spolov (25.1.2007)
za Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
o azilu: sodelovanje v praksi in kakovost odločanja na področju skupnega evropskega azilnega sistema
(2006/2184(INI))
Pripravljavka mnenja: Bernadette Vergnaud
POBUDE
Odbor za pravice žensk in enakost spolov poziva Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
– ob upoštevanju direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca, ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite,
– ob upoštevanju dokumenta št. 11103 Parlamentarne skupščine Sveta Evrope z naslovom „Izboljšanje kakovosti in skladnosti sklepov s področja azila v državah članicah Sveta Evrope” z dne 23. novembra 2006,
A. ker se z nasiljem nad ženskam in grožnjami z nasiljem krši pravico do življenja, varnosti, svobode, dostojanstva in telesne in duševne integritete ter resno ogroža telesno in duševno zdravje žrtev,
B. ker število prošenj za azil v razvitih državah že nekaj let vztrajno pada in je doseglo najnižjo raven po letu 1987, Evropa pa je prejemnica približno 80 % vseh prošenj,
C. ker je padanje števila prosilcev za azil mogoče med drugim pripisati izboljšanju pogojev v nekaterih glavnih državah izvora prosilcev ter uvedbi bolj restriktivnih politik na področju azila in priseljevanja;
1. poudarja dosedanja prizadevanja na področju skupnega evropskega azilnega sistema za izboljšanje sodelovanja v praksi; meni, da je izboljšanje kakovosti pri postopkih in odločitvah v interesu držav članic in prosilcev za azil;
2. z zaskrbljenostjo opaža, da se v sporočilu Komisije popolnoma zanemarja vprašanja, povezana s pravicami žensk, z enakostjo spolov, homoseksualnostjo, biseksualnostjo in transeksualnostjo ter z zaščito mladoletnih;
3. nadalje z zaskrbljenostjo ugotavlja, da to velja tudi za vprašanja spolnega in družinskega nasilja ter nasilja zaradi spola nad ženskami, dečki in deklicami, pohabljanja ženskih spolnih organov, trgovanja z ljudmi za spolno izkoriščanje, nasilja, ki je posledica krutega in nečloveškega izvajanja šeriatskega prava v nekaterih državah, zločinov iz časti in spolnih zlorab ter za vprašanje posilstva kot orožja v vojni, kar vse so oblike slabega ravnanja, povezanega s spolom, ki ga obravnava direktiva 2004/83/ES; opozarja, da je treba določiti konkretna merila za dodelitev azila ali posebnega humanitarnega statusa ženskam, ki so žrtve nasilja; poudarja, da je treba pri obravnavi prošenj za azil nujno upoštevati vidik, povezan s spolom, še posebej nasilje nad ženskami;
4. zahteva sprejetje smernic v zvezi z vprašanjem slabega ravnanja, povezanega s spolom, ki bi vladam, pravnikom in vsem, ki sprejemajo odločitve o prošnjah za azil, služile pri pravni razlagi prošenj za azil, ki jih vložijo ženske,
5. poziva Komisijo, naj v okviru priprav enotnega postopka in v skladu s skupnim evropskim azilnim sistemom oblikuje ad hoc skupino strokovnjakov, ki bo oblikovala evropske smernice glede slabega ravnanja, povezanega s spolom;
6. opozarja, da morajo države članice pri obravnavi prošenj za azil mladoletnikov v prvi vrsti upoštevati, kaj je za otroka najbolj koristno; poudarja, da bi morale pristojne oblasti v tem okviru posebej upoštevati napade na otroke in slabo ravnanje z njimi;
7. poziva države članice, naj zagotovijo sredstva, potrebna za popolno zaščito žensk, ki so žrtve mrež, ki se ukvarjajo s prostitucijo, ali žrtve nasilja v družini in ki si upajo razkriti svoj položaj ter zaprosijo za azil zaradi osnovnega slabega ravnanja, povezanega s spolom;
8. opozarja, da je združitev družine potrebna za omogočanje družinskega življenja in da prispeva k družbeno-kulturni stabilnosti, ki olajšuje integracijo državljanov tretjih držav v državah članicah in prispeva h krepitvi ekonomske in socialne kohezije; sicer izraža zadovoljstvo nad določbami, na katere se nanaša direktiva 2003/9/ES o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil[1], katere člen 8 predvideva, da države članice pri nastanitvi prosilcev za azil sprejmejo ustrezne ukrepe zato, da v največji možni meri ohranijo enotnost družine, ki biva na njihovem ozemlju;
9. poudarja potrebo po boljšem zbiranju in obdelavi podatkov o državi izvora, vključno z informacijami/statističnimi podatki, razčlenjenimi po spolu, v kolikor so ti bistveni elementi pri odločitvah, ki jih države članice sprejmejo v zvezi z azilom;
10. opozarja, da je usposabljanje zaposlenih v azilnih službah bistvenega pomena pri izvajanju skupnega evropskega azilnega sistema, in poudarja potrebo po tem, da države članice osebe, odgovorne za obravnavo prošenj za azil, seznanijo z vprašanji celostnega pristopa pri obravnavi enakosti med spoloma, vprašanji, povezanimi s spolom, ter vprašanji preganjanja žensk in otrok, poudarja pomen tega, da se prosilcem za pomoč – moškim in ženskam – zagotovi pravno pomoč v jeziku, ki ga lahko razumejo, da bi tako zagotovili ustrezen potek azilnih postopkov in nudenje informacij;
11. poudarja, da se izkušnje, ki jih imajo preganjane ženske, in njihove politične dejavnosti lahko razlikujejo od izkušenj in dejavnosti moških, zato je treba obravnavati različna vprašanja; poudarja, da bi morale biti med tolmači, oblikovalci politik in pravnimi svetovalci ženske z omenjenimi izkušnjami;
12. poudarja, da se potrebe po izboljšanju sodelovanja pri izmenjavi informacij o državi izvora ne bi smelo mešati z oblikovanjem seznama varnih držav izvora: nobene države se ne bi smelo razglasiti kot tretje države, ki je varna za vse prosilce za azil; razen tega meni, da načelo varnih tretjih držav ni v skladu z obveznostmi držav članic po mednarodnem pravu, saj nosi država članica, ki je prejela prošnjo za azil, poglavitno odgovornost za mednarodno zaščito, ki je ne sme preložiti na tretjo državo; predlaga, da bi namesto seznama oblikovali merila glede zaščite temeljnih pravic, med njimi glede zaščite žensk in otrok, ki so žrtve spolnega in družinskega nasilja in nasilja zaradi spola;
13. zahteva ukinitev splošnega seznama varnih tretjih držav; priporoča individualno presojanje, ki temelji na človekovih pravicah in pri katerem se še zlasti nameni pozornost pravicam žensk;
14. poudarja potrebo po vzpostavitvi sprejemnih centrov, ki bi imeli posebne strukture za družine, ženske in otroke ter ustrezne strukture za starejše in invalidne osebe, ki prosijo za azil; zahteva, da je potrebno v okviru izvajanja direktive 2003/9/ES opraviti oceno o pogojih sprejema; v zvezi s tem poudarja, da bi bilo treba v polni meri izkoristiti možnosti, ki jih ponuja novi Evropski sklad za begunce;
15. predlaga, da države članice razvijejo posebne politike in programe za zagotavljanje zdravniške, socialne, pravne in psihološke pomoči, ki bo prilagojena položaju žensk, dečkov in deklic, ki prosijo za azil;
16. opozarja na pomen preprečevalnih ukrepov na socialni ravni in v boju proti organiziranemu kriminalu v državah izvora; hkrati poudarja, da bi bilo treba v boju proti trgovini z ljudmi pozornost usmeriti na celotno pot trgovanja, od države izvore preko držav tranzita do države gostiteljice;
17. vztraja, da bi bilo treba v vseh državah članicah spol, spolno izražanje in spolno usmerjenost obravnavati kot razloge za dodelitev azila, pri čemer bi bilo treba izhajati iz načela, da ima vsak pravico do svobodnega življenja, za kar so prikrajšani homoseksualci, biseksualci ali transeksualci, ki živijo v državah, kjer je vse razen heteroseksualnosti prepovedano ali družbeno nesprejemljivo; nadalje ocenjuje, da bi bilo treba zločine, kot so prisilna poroka ali pohabljanje spolnih organov, obravnavati kot pravne razloge za dodelitev azila.
POSTOPEK
|
Naslov |
Azil: sodelovanje v praksi in kakovost odločanja na področju skupnega evropskega azilnega sistema |
||||||
|
Številka postopka |
|||||||
|
Pristojni odbor |
LIBE |
||||||
|
Mnenje pripravil |
FEMM |
||||||
|
Okrepljeno sodelovanje– datum razglasitve na zasedanju |
|
||||||
|
Pripravljavka mnenja |
Bernadette Vergnaud |
||||||
|
Nadomeščeni(-a) pripravljavec(-ka) mnenja |
|
||||||
|
Obravnava v odboru |
23.11.2006 |
20.12.2006 |
24.1.2007 |
|
|
||
|
Datum sprejetja |
24.1.2007 |
||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
19 10 1 |
|||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Edit Bauer, Maria Carlshamre, Edite Estrela, Ilda Figueiredo, Věra Flasarová, Claire Gibault, Lissy Gröner, Zita Gurmai, Esther Herranz García, Anneli Jäätteenmäki, Lívia Járóka, Rodi Kratsa-Tsagaropoulou, Urszula Krupa, Pia Elda Locatelli, Angelika Niebler, Siiri Oviir, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Christa Prets, Marie-Line Reynaud, Teresa Riera Madurell, Eva-Britt Svensson, Britta Thomsen, Corien Wortmann-Kool, Anna Záborská |
||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Christa Klaß, Zita Pleštinská, Bernadette Vergnaud |
||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Jean Lambert, Elisabeth Schroedter |
||||||
|
Opombe (na voljo samo v enem jeziku) |
... |
||||||
- [1] UL L 31, 6.2.2003, str. 18.
POSTOPEK
|
Naslov |
Azil: sodelovanje v praksi in kakovost odločanja na področju skupnega evropskega azilnega sistema |
|||||||||||
|
Št. postopka |
||||||||||||
|
Pristojni odbor |
LIBE |
|||||||||||
|
Odbori, zaprošeni za mnenje |
AFET |
DEVE |
FEMM |
|
|
|||||||
|
Odbori, ki niso dali mnenja |
AFET |
DEVE |
|
|
|
|||||||
|
Okrepljeno sodelovanje |
|
|
|
|
|
|||||||
|
Poročevalec |
Hubert Pirker |
|
||||||||||
|
Nadomeščeni/-a poročevalec/-ka |
|
|
||||||||||
|
Obravnava v odboru |
5.10.2006 |
28.2.2007 |
8.5.2007 |
|
|
|||||||
|
Datum sprejetja |
8.5.2007 |
|||||||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+ - 0 |
38 4 0 |
||||||||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Alexander Alvaro, Mario Borghezio, Philip Bradbourn, Mihael Brejc, Kathalijne Maria Buitenweg, Michael Cashman, Carlos Coelho, Fausto Correia, Panayiotis Demetriou, Agustín Díaz de Mera García Consuegra, Kinga Gál, Roland Gewalt, Elly de Groen-Kouwenhoven, Lilli Gruber, Jeanine Hennis-Plasschaert, Lívia Járóka, Ewa Klamt, Wolfgang Kreissl-Dörfler, Barbara Kudrycka, Stavros Lambrinidis, Henrik Lax, Kartika Tamara Liotard, Sarah Ludford, Dan Mihalache, Claude Moraes, Javier Moreno Sánchez, Martine Roure, Inger Segelström, Károly Ferenc Szabó, Adina-Ioana Vălean, Ioannis Varvitsiotis, Manfred Weber |
|||||||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Edit Bauer, Simon Busuttil, Ignasi Guardans Cambó, Jean Lambert, Katalin Lévai, Antonio Masip Hidalgo, Marianne Mikko, Hubert Pirker, Eva-Britt Svensson |
|||||||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Tobias Pflüger |
|||||||||||
|
Datum predložitve |
14.5.2007 |
|||||||||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
|
|||||||||||