POROČILO o časovnem načrtu za ustavni proces v Uniji

22.5.2007 - (2007/2087(INI))

Odbor za ustavne zadeve
Poročevalca: Enrique Barón Crespo, Elmar Brok

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o časovnem načrtu za ustavni proces v Uniji

(2007/2087(INI))

Evropski parlament,

–    ob upoštevanju Pogodbe o Ustavi za Evropo, podpisane v Rimu 29. oktobra 2004 (ustavna pogodba),

–    ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, kakor sta bili spremenjeni z Enotnim evropskim aktom, maastrichtsko pogodbo ter amsterdamsko pogodbo in pogodbo iz Nice,

–    ob upoštevanju Laekenske deklaracije o prihodnosti Evropske unije z dne 15. decembra 2001[1],

–    ob upoštevanju Pogodbe o pristopu Češke republike, Republike Estonije, Republike Ciper, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike[2] k Evropski uniji ter Pogodbe o pristopu Republike Bolgarije in Romunije k Evropski uniji[3],

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. januarja 2005 o Pogodbi o Ustavi za Evropo[4],

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2006 o obdobju za razmislek: potek, teme in okvir za ovrednotenje razprave o Evropski uniji[5],

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. junija 2006 o naslednjih korakih v obdobju razmisleka in analize o prihodnosti Evrope[6],

–    ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. decembra 2006 o institucionalnih vidikih sposobnosti Evropske unije, da vključi nove države članice[7]

–    ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z zasedanja 16. in 17. junija 2005, 15. in 16. junija 2006 ter 14. in 15. decembra 2006,

–    ob upoštevanju izjave predsednika Evropskega sveta Parlamentu z dne 17. januarja 2007,

–    ob upoštevanju resolucije z dne 14. marca 2007 ob petdeseti obletnici podpisa rimskih pogodb, ki jo je sprejel Evropski ekonomsko-socialni odbor,

–    ob upoštevanju deklaracije za Evropo, ki jo je sprejel Odbor regij na zasedanju 23. marca 2007,

–    ob upoštevanju Berlinske izjave ob petdeseti obletnici podpisa rimskih pogodb z dne 25. marca 2007,

–    ob upoštevanju člena 45 poslovnika,

–    ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve (A6-0197/2007),

ob upoštevanju naslednjega:

A.  Evropska unija se kot prvi uspešen poskus nadnacionalne demokracije držav ter državljank in državljanov, srečuje z novimi in neprimerljivimi izzivi, ki skupaj z njenim preoblikovanjem zaradi zaporednih širitev, razvoja notranjega trga in globalizacije zahtevajo pregled njenih temeljev,

B.   ustavno pogodbo so podpisali voditeljice in voditelji držav ali vlad 27 držav članic Evropske unije, ki so se tako obvezali k iskanju primernih rešitev za obvladovanje notranjih in zunanjih izzivov, s katerimi se srečuje Evropska unija, kot tudi izziva širitve s krepitvijo politične razsežnosti Evropske unije,

C.  ustavna pogodba, zlasti njeni deli I, II in IV, je bila pripravljena v skladu s postopkom konvencije tako, da je zbrala predstavnice in predstavnike držav članic in držav pristopnic, Komisije in Evropskega ter nacionalnih parlamentov, katerih poslanke in poslanci so predstavljali večino, in tako okrepili njeno legitimnost,

D.  del III ustavne pogodbe je zlasti kodifikacija veljavnih pogodb, v katere je Konvencija vključila nekatere spremembe in izboljšave, zlasti pa je razširila pravno podlago za postopek soodločanja v zakonodajnih postopkih od trenutnih 37 na 86, kar je treba ohraniti za izboljšanje demokracije, preglednosti in učinkovitosti,

E.   osemnajst držav članic, ki predstavljajo dve tretjini celotnega števila držav članic in večino prebivalstva Evropske unije, je do zdaj ratificiralo ustavno pogodbo v skladu s svojimi ustavnimi zahtevami, vključno z referendumi v Španiji, Luksemburgu in Romuniji, medtem ko so štiri druge države članice izrazile svojo pripravljenost za nadaljevanje postopka ratifikacije,

F.   Francija in Nizozemska tega postopka nista mogli uspešno zaključiti po negativnem rezultatu na referendumih, ki sta ju organizirali ti državi,

G.  javna razprava, ki se je začela s procesom ratifikacije ustavne pogodbe, je pokazala, da so bolj kot institucionalne inovacije težavni nekateri posebni vidiki dejanskih politik ter da je bila kritika zlasti namenjena delu III, ki zadeva politiko in delovanje Evropske unije, čeprav del III večinoma vsebuje določbe, ki že veljajo,

H.  veliko izraženih dvomov je bilo povezanih z okoliščinami in ne z vsebino; in ker so bila vprašanja, ki so zelo pomembna za javnost, kot sta direktiva o storitvah na notranjem trgu[8] in finančni okvir, medtem razrešena,

I.    Evropski svet se je na zasedanju 16. in 17. junija 2005 odločil za začetek obdobja za razmislek po referendumih v Franciji in na Nizozemskem, v katerem je še šest držav članic zaključilo postopke ratifikacije, na zasedanju 15. in 16. junija 2006 pa je prosil predsedstvo, da preuči možne nadaljnje načine premagovanja ustavne krize pred zasedanjem 21. in 22. junija 2007,

J.    javna razprava, ki se je začela v obdobju za razmislek, je v zadostni meri pokazala, da težave in izzivi, s katerimi se srečuje Evropska unija in ki so prvič opisani v laekenski deklaraciji ter jih ustavna pogodba poskuša rešiti, niso izginili; nasprotno, postali so očitnejši, njihova rešitev pa še bolj nujna,

K.  parlamentarne seje, ki so jih skupaj organizirali Evropski parlament in nacionalni parlamenti, so pokazale splošno priznavanje ugotovitve, da bi ustavna pogodba Evropski uniji zagotovila primeren okvir za obvladovanje izzivov, s katerimi se srečuje, pa tudi spoznanje, da bi bilo težko ali celo nemogoče na novi medvladni konferenci doseči soglasje o predlogih, ki bi bili bistveno drugačni ali bi presegali tiste, ki so bili sprejeti leta 2004,

L.   razširjeno Evropsko unijo je treba nujno opremiti z instrumenti in sredstvi, ki bi ji omogočali, da učinkovito deluje, utrdi svojo vlogo v svetu ter odpravi zaskrbljenost svojih državljank in državljanov v zvezi z izzivi, ki jih predstavljajo med drugim globalizacija, podnebne spremembe, varnost dobave energije in staranje prebivalstva,

M.  zgoraj navedena berlinska izjava z dne 25. marca 2007, ki so jo podpisali predsedniki Evropskega sveta, Parlamenta in Komisije, se je zaključila s ciljem, da se "Evropski uniji še pred naslednjimi volitvami v Evropski parlament leta 2009" zagotovi "nov skupni temelj",

1.   ponovno potrjuje svojo odobritev vsebine ustavne pogodbe, katere cilj je, kot odločilen korak, formalna potrditev politične razsežnosti Evropske unije, ki je z njo neločljivo zvezana, in ki krepi učinkovitost dejavnosti Evropske unije, povečuje demokratični nadzor nad postopki odločanja, izboljšuje preglednost in krepi pravice državljank in državljanov Evropske unije ter je hkrati kompromis, in ki izpolnjuje potrebe Evropske unije v njenem sedanjem stanju razvoja;

2.   poudarja, da sta dve tretjini držav članic že ratificirali ustavno pogodbo in da so štiri druge države članice že jasno izrazile svojo zavezanost določbam, ki jih ta vsebuje, kar je pokazalo nedavno srečanje v Madridu na pobudo vlad Španije in Luksemburga;

3.   opaža zaskrbljenost, ki so jo izrazili državljanke in državljani Francije in Nizozemske, ter razpravo, ki je potekala v obeh državah;

4.   opaža, da se je zaskrbljenost pojavila tudi v nekaterih drugih državah članicah, vendar so zadevne vlade izrazile podporo iskanju ustrezne rešitve, ki ohranja ključne reforme ustavne pogodbe;

5.   opozarja na politično odgovornost tistih držav članic, ki so podpisale ustavno pogodbo, a je niso ratificirale;

6.   ponovno potrjuje svojo zavezanost k doseganju dogovora o tekočem ustavnem procesu v Evropski uniji, ki temelji na vsebini ustavne pogodbe, če je mogoče v drugačni obliki, vendar upošteva težave, ki so se pojavile v nekaterih državah članicah;

7.   v zvezi s tem podpira prizadevanje nemškega predsedstva, da se na zasedanju Evropskega sveta junija 2007 opredeli obveznost sklica medvladne konference in načrt, ki vključuje postopek, jasen mandat in cilj, da se dogovor doseže pred koncem tega leta;

8.   opozarja na potrebo po zagotavljanju zmožnosti odločanja Evropske unije, učinkovitosti njene politike in njene polne demokratične legitimnosti, ki jo ustavna pogodba nedvomno spodbuja v smislu nadzornih, zakonodajnih in proračunskih postopkov, ter na potrebo po okrepitvi skupne zunanje in varnostne politike ter vloge Evropske unije v svetu za omogočanje vpliva na opredelitev in izvajanje odgovorov na nujne izzive, s katerimi se človeštvo srečuje;

9.   vztraja na ohranitvi vseh temeljnih načel, ki so vsebovana v delu I ustavne pogodbe, vključno z dvojno naravo Evropske unije kot zveze držav ter državljank in državljanov, primarnostjo evropskega prava, novo tipologijo aktov in postopkov, hierarhijo norm in pravno osebnostjo Evropske unije ter poudarja, da ustavna pogodba prinaša tudi druge pomembne izboljšave pri vprašanjih, kot so konsolidacija obstoječih pogodb ter združitev stebrov, jasno priznavanje vrednot, na katerih temelji Evropska unija, in pravno obvezujoča narava listine temeljnih pravic, ter pri povečanju sodelovanja državljank in državljanov v političnem življenju Evropske unije, razjasnitvi pristojnosti Evropske unije in držav članic, spoštovanju načela subsidiarnosti in vloge nacionalnih parlamentov;

10. poudarja, da mora katerikoli predlog za spremembo ustavne pogodbe, dobiti isto raven podpore, kot jo je v predhodnem obdobju dobila določba, ki naj bi jo predlog nadomestil;

11. navaja, da bo zavrnil vse rezultate pogajanj, ki bi v primerjavi z ustavno pogodbo vodili k okrnitvi varstva pravic državljank in državljanov (še posebej vztraja na ohranitvi listine o temeljnih pravicah, zlasti njene obvezujoče pravne narave), kot tudi k manjši stopnji demokracije, preglednosti in učinkovitosti v delovanju Unije;

12. v zvezi s tem priznava, da je treba upoštevati pomembna vprašanja, ki so se pojavila v obdobju za razmislek, in pojasniti druga, ki so bila že obravnavana v ustavni pogodbi, zlasti:

–  trajnostni razvoj, zlasti boj proti podnebnim spremembam,

–  evropsko solidarnost na področju energetike,

–  skladno migracijsko politiko,

–  evropski socialni model glede na demografske spremembe in globalizacijo,

–  terorizem,

–  dialog med civilizacijami,

–  učinkovite skupne mehanizme za usklajevanje gospodarske politike na euroobmočju in varovanje vloge Evropske centralne banke v monetarni politiki v skladu s pogodbami,

–  merila in postopke širitve Unije;

13. je prepričan, da je treba glede na uspeh postopka konvencije pri pripravi osnutka pogodbe ohraniti pri vsaki morebitni rešitvi ustavnega procesa osnovna načela parlamentarne soudeležbe, vključitev civilne družbe in popolno transparentnost;

14. ponovno opozarja, da mora biti Parlament kot edina institucija Evropske unije, ki jo neposredno izvolijo državljanke in državljani, polno udeležen na medvladni konferenci na vseh ravneh in v širšem obsegu kot na medvladni konferenci leta 2003–2004;

15. nadalje poziva k sklicu medinstitucionalne konference v skladu z modelom, ki se je uporabil za pripravo maastrichtske pogodbe, ob hkratni dejavni udeležbi predstavnic in predstavnikov Evropskega parlamenta na medvladni konferenci, da bo Evropski parlament obveščen in da se prispeva k gradnji medstrankarskega in mednacionalnega soglasja na medvladni konferenci;

16. opozarja na svojo podporo mehanizmu konvencije v primeru, da bi se voditeljice in voditelji držav in vlad odločili bistveno spremeniti obstoječa besedila;

17. poziva Komisijo, da dejavno sodeluje v predvidenih pogajanjih ter da pripravi predloge za posodobitev ustavne pogodbe v skladu s temami iz odstavka 12;

18. poudarja pomembnost dialoga med nacionalnimi parlamenti in njihovimi vladami na medvladni konferenci ter izraža svojo pripravljenost za ohranjanje tesnega stika z nacionalnimi parlamenti v bližajoči se fazi pogajanj ter sodelovanja z Odborom regij, Evropskim ekonomsko-socialnim odborom, evropskimi socialnimi partnerji, verskimi skupnostmi in civilno družbo;

19. poziva k zaključku procesa ratifikacije nove pogodbe do konca leta 2008, da se naslednjemu Parlamentu, ki bo izvoljen leta 2009, omogoči začetek mandata v skladu z določbami iz nove pogodbe;

20. zahteva, da vse države članice uskladijo svoje postopke ratifikacije, da se omogoči istočasen zaključek procesa ratifikacije;

21. poudarja, da je potrebno storiti vse, da bi se izognili oblikovanju Evrope dveh hitrosti;

22. namerava podati mnenje o medvladni konferenci v skladu s členom 48 Pogodbe o Evropski uniji v skladu z merili, določenimi s to resolucijo;

23. naroči svojemu predsedniku, da to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji, nacionalnim parlamentom držav članic, Odboru regij in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru.

• [1]  Evropski svet v Laeknu, Priloga 1, str. 19.
• [2]  UL L 236, 23.9.2003, str. 17.
• [3]  UL L 157, 21.6.2005, str. 11.
• [4]  UL C 247 E, 6.10.2005, str. 88.
• [5]  UL C 287 E, 24.11.2006, str. 306.
• [6]  Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0263.
• [7]  Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0569.
• [8]  UL L 376, 27.12.2006, str. 36.

POSTOPEK

Naslov

Načrt za postopek sprejemanja ustave Unije

Št. postopka

2007/2087(INI)

Pristojni odbor   Datum razglasitve dovoljenja na zasedanju

AFCO 26.4.2007

Odbori, zaprošeni za mnenje   Datum razglasitve na zasedanju

Odbori, ki niso dali mnenja   Datum sklepa

Okrepljeno sodelovanje   Datum razglasitve na zasedanju

Poročevalec/-ka   Datum imenovanja

Enrique Barón Crespo, Elmar Brok 1.3.2007

Nadomeščeni/-a poročevalec/-ka

Obravnava v odboru

28.2.2007

19.3.2007

10.4.2007

2.5.2007

21.5.2007

Datum sprejetja

21.5.2007

Izid končnega glasovanja

+ - 0

20 2 0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Jim Allister, Enrique Barón Crespo, Jens-Peter Bonde, Richard Corbett, Konstantin Dimitrov, Andrew Duff, Bronisław Geremek, Anneli Jäätteenmäki, Sylvia-Yvonne Kaufmann, Jo Leinen, Íñigo Méndez de Vigo, Rihards Pīks, József Szájer, Riccardo Ventre, Johannes Voggenhuber

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Elmar Brok, Carlos Carnero González, Klaus Hänsch, Alexander Stubb, Mauro Zani

Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Emanuel Jardim Fernandes, Corien Wortmann-Kool

Datum predložitve

22.5.2007

Pripombe (na voljo samo v enem jeziku)