POROČILO o razvojnih ciljih tisočletja – vmesna točka

11.6.2007 - (2007/2103(INI))

Odbor za razvoj
Poročevalka: Glenys Kinnock


Postopek : 2007/2103(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A6-0220/2007
Predložena besedila :
A6-0220/2007
Sprejeta besedila :

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o razvojnih ciljih tisočletja – vmesna točka

(2007/2103(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju deklaracije tisočletja z 8. septembra 2000, ki določa razvojne cilje tisočletja kot skupaj začrtana merila mednarodne skupnosti za odpravo revščine,

–   ob upoštevanju nadaljnjih poročil o človekovem razvoju, pripravljenih v okviru razvojnega programa Združenih narodov (UNDP),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. aprila 2005 o vlogi Evropske unije pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja[1],

–   ob upoštevanju rimske deklaracije o usklajevanju, sprejete 25. februarja 2003 po forumu na visoki ravni o usklajevanju, in pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči, sprejete 2. marca 2005 po forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči (v nadaljevanju „pariška deklaracija“),

–   ob upoštevanju skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic v okviru Sveta ter Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije „Evropsko soglasje“ (v nadaljevanju Evropsko soglasje o razvoju), ki je bilo podpisano 20. decembra 2005[2],

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Strategija EU za Afriko: k Evro-afriškemu paktu za pospešitev razvoja Afrike (KOM(2005)0489),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. novembra 2005 o razvojni strategiji za Afriko[3],

–   ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1905/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o oblikovanju instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja (v nadaljevanju „instrument za razvojno sodelovanje“)[4],

–   ob upoštevanju letnih poročil generalnega sekretarja Združenih narodov o izvajanju deklaracije tisočletja Združenih narodov, zadnje je iz julija 2006,

–   ob upoštevanju poročila „Naložba v razvoj: praktični načrt za dosego razvojnih ciljev tisočletja“,

–   ob upoštevanju poročila konference Združenih narodov o trgovini in razvoju iz leta 2002 „Najmanj razvite države: izmakniti se pasti revščine“,

–   ob upoštevanju letnih poročil Unicefa o položaju otrok na svetu in konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989,

–   ob upoštevanju poročila Evropske komisije o razvojnih ciljih tisočletja v letih 2000–2004 (SEC(2004)1379),

–   ob upoštevanju letnega poročila Svetovne banke o globalnem spremljanju, zadnje je bilo objavljeno aprila 2007,

–   ob upoštevanju poročila Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o razvojnem sodelovanju za leto 2006, zadnje je bilo objavljeno leta 2007[5],

–   ob upoštevanju končnih deklaracij in sklepov mednarodnih konferenc, zlasti mednarodne konference o financiranju razvoja (Monterrey, 2002), svetovnega vrha iz leta 2005 (New York, 2005), svetovnega vrha o trajnostnem razvoju (Johannesburg, 2002), tretje konference Združenih narodov o najmanj razvitih državah (Bruselj, 2001), četrte ministrske konference (Doha, 2001), mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju (Kairo, 1994), posebnega zasedanja generalne skupščine Združenih narodov za pregled napredka pri uresničevanju ciljev mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju („Kairo + 5“) in svetovnega foruma o izobraževanju (Dakar, 2000),

–   ob upoštevanju nacionalnih pridržkov, ki so jih izrazile države članice EU v sklepnih deklaracijah in sklepih omenjenih konferenc,

–   ob upoštevanju obvez, ki jih je EU sprejela na vrhu v Barceloni marca 2002 pred konferenco v Monterreyu,

–   ob upoštevanju obveznosti o količini pomoči, pomoči podsaharski Afriki in kakovosti pomoči, sprejetih na vrhu G8 v Gleneaglesu,

–   ob upoštevanju četrtega ocenjevalnega poročila delovne skupine II Medvladnega foruma o podnebnih spremembah z naslovom „Podnebne spremembe 2007: vplivi, prilagoditev in ranljivost“ (v nadaljevanju četrto ocenjevalno poročilo o podnebnih spremembah),

–   ob upoštevanju končnega poročila o Sternovem poročilu o ekonomiki podnebnih sprememb,

–   ob upoštevanju sklepov razvojnega programa in projekta tisočletja Združenih narodov ter svetovne banke iz njunega poročila o energiji in razvojnih ciljih tisočletja za leto 2006;

–   ob upoštevanju členov 177–181 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije „Pomoč EU: nuditi več, hitreje in bolje“ (KOM(2006)0087),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu „Okrepiti evropski vpliv: skupni okvir za izdelavo državnih strateških dokumentov in skupno večletno načrtovanje“ (KOM(2006)0088),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije „Pospeševanje napredka v smeri doseganja razvojnih ciljev novega tisočletja – financiranje razvoja in učinkovitost pomoči“ (KOM(2005)0133),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose o financiranju razvoja in učinkovitosti evropske pomoči z 10. in 11. aprila 2006,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije „Kodeks ravnanja EU o delitvi dela v razvojni politiki“ (KOM(2007)0072),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. aprila 2006 o učinkovitosti pomoči in korupciji v državah v razvoju[6],

–   ob upoštevanju svoje resolucije s 15. februarja 2007 o proračunski pomoči državam v razvoju[7],

–   ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A6–0220/2007),

A. ker je leto 2007 vmesna točka na poti do izpolnitve razvojnih ciljev tisočletja leta 2015 in zato ponuja edinstveno priložnost za pregled dela, ki ga je še treba opraviti,

B.  ker v podsaharski Afriki veliko držav ne spoštuje rokov in ne bo izpolnilo nobenega od razvojnih ciljev tisočletja, poleg tega pa so v številnih državah s srednje visokim dohodkom regije in etnične skupine, v katerih živi na milijone ljudi, ki ne dosegajo zadovoljivega napredka,

C. ker je Svet EU določil agendo vrha G8 v Gleneaglesu julija 2005, ko je maja 2005 sklenil, da se do leta 2015 0,7 % bruto nacionalnega dohodka nameni za uradno razvojno pomoč in da je to povečanje pomoči temeljni pogoj za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja,

D. ker odbor za razvojno pomoč Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj dovoljuje, da se odpis dolga prišteje uradni razvojni pomoči držav donatork, čeprav pri tem ne prenesejo novih sredstev na države prejemnice,

E.  ker je odpis dolgov eden od ciljev osmega razvojnega cilja tisočletja, ki želi prek nacionalnih in mednarodnih ukrepov temeljito obravnavati zlasti težave zadolženih držav v razvoju, da se vprašanje dolga reši dolgoročno,

F.  pozdravlja odpis dolga v 24 državah, vključno z 18 afriškimi državami, vendar je treba odpisati še veliko dolgov,

G. ker je potrebnih 5,9 milijarde EUR uradne razvojne pomoči, če želimo doseči razvojni cilj tisočletja glede osnovnega izobraževanja in ker trenutno uradna razvojna pomoč v svetovnem merilu znaša približno 1,6 milijarde EUR, od tega EU prispeva 0,8 milijarde EUR,

F.  ker ocene kažejo, da je za uresničitev razvojnega cilja tisočletja glede zdravja letno potrebnih 21 milijard EUR, trenutno pa je zagotovljenih le 36 % tega zneska in ker bodo razpoložljiva sredstva kljub predvidenemu povišanju uradne razvojne pomoči EU do leta 2010 pokrila le 41 % potreb, pri čemer bo ostala nezapolnjena vrzel v višini 11,9 milijarde EUR letno,

I.   ker kljub znatnemu napredku pri splošnem osnovnošolskem izobraževanju v zadnjih letih približno 77 milijonov otrok še vedno ne obiskuje osnovne šole in ker cilj glede odpravljanja razlik po spolu v osnovnih šolah do leta 2005 ni bil dosežen;

J.   ker bo do leta 2015 najteže doseči tri razvojne cilje tisočletja na področju zdravja, in sicer v zvezi z umrljivostjo dojenčkov, umrljivostjo mater ter bojem proti virusu HIV/aidsu, tuberkulozi in malariji,

K. ker v skladu s poročilom o razvojnih ciljih tisočletja za leto 2006 kljub napredku v nekaterih državah stopnja okuženosti z virusom HIV/aidsom še naprej raste, saj se je število okuženih povečalo s 36,2 milijona leta 2003 na 38,6 milijona leta 2005 (polovica je žensk), in ker se je leta 2005 kljub boljšemu dostopu do antiretroviralnega zdravljenja povečala tudi umrljivost zaradi aidsa,

L.  ker obžaluje, da se trenutno več kot 90 % sredstev za zdravstvene raziskave porabi za bolezni, ki prizadenejo le deset odstotkov svetovnega prebivalstva, in ker patentni sistemi delujejo kot pobuda za raziskave in razvoj v razvitih državah, kar pa ne velja za nezdravljene bolezni, ki prizadenejo revne,

M. ker je po nekaterih ocenah v državah v razvoju približno dva milijona učiteljev in več kot štiri milijone zdravstvenih delavcev premalo in v večini primerov ni zagotovljenih nobenih strategij za usposabljanje in zaposlovanje,

N. ker je zaskrbljen, da je napredek pri odpravljanju nezadostne prehrane tako počasen, ter da 27 % otrok nima zadostne prehrane in da je 53 % smrtnih primerov med otroki, mlajšimi od pet let, povezanih z nezadostno prehrano,

O. ker je v skladu z razvojnim programom Združenih narodov vsaj 19 držav opravilo ocene potreb razvojnih ciljev tisočletja, še 55 držav pa jih pripravlja, vendar nobena afriška država z nizkimi prihodki ne izvaja teh strategij,

P.  ker obžaluje, da je temeljna raziskava za spremljanje pariške deklaracije, ki je bila opravljena leta 2006, razkrila nerazveseljive rezultate v zvezi z izvajanjem obljub o uskladitvi, prilagoditvi in lastništvu,

Q. ker priznava, da Evropska skupnost, Združeno kraljestvo, Nizozemska, Švedska, Irska, Danska in Nemčija zvišujejo delež pomoči, porabljene prek splošne proračunske podpore,

R.  ker je kakovost razvojne pomoči enako pomembna kot njena količina, pri tem pa je treba upoštevati absorpcijsko sposobnost držav,

S.  ker so pri napredku glede doseganja razvojnih ciljev tisočletja potrebni temeljiti ukrepi za obravnavanje strukturnih vzrokov za revščino, vključno s potrebo po sistemu trgovine, ki temelji na poštenih in pravičnih pravilih, oblikovanih za odpravo neuravnoteženosti na svetovnem trgu, zlasti kar zadeva Afriko,

T.  ker je Parlament v svoji resoluciji o pravični trgovini in razvoju s 6. julija 2006[8] priznal vlogo pravične trgovine pri izboljšanju življenja malih kmetov in proizvajalcev v državah v razvoju, saj zagotavlja trajnosten model proizvodnje z zagotovljenim donosom za proizvajalce,

U. ker je večja podpora zasebnemu sektorju, zlasti malim in srednje velikim podjetjem, gonilna sila za razvoj in oblikovanje novih trgov ter ustvarjanje delovnih mest,

V. ker je doseganje razvojnih ciljev tisočletja prednostna naloga EU in ker so Združeni narodi priznali ključno vlogo lokalnih organov pri izvajanju teh ciljev,

W. ker približno dve milijardi ljudi na svetu nima dostopa do sodobnih energetskih nosilcev in ker nobena država ni uspela znatno zmanjšati revščine brez precej večje porabe energije,

X. ker sta Sternovo poročilo o ekonomiki podnebnih sprememb in četrto ocenjevalno poročilo delovne skupine II Medvladnega foruma o podnebnih spremembah nedvoumno pokazala, da podnebne spremembe največ vplivajo na države v razvoju in da se številne najranljivejše skupnosti na svetu že soočajo s podnebnimi spremembami,

Y. ker predhodne ocene Svetovne banke kažejo, da bo za oceno vpliva razvoja v najrevnejših državah letno potrebnih od 10 do 40 milijard USD, in ker prispevki v sklade za prilagoditev v okviru konvencije o podnebnih spremembah niso višji od 150–300 milijonov USD na leto,

Z.  ker v nestabilnih državah, kjer so prisotni spori, živi 9 % prebivalstva vseh držav v razvoju, vendar je v teh državah 27 % izjemno revnih, skoraj ena tretjina vseh smrti otrok in 29 % 12-letnih otrok, ki niso dokončali osnovne šole leta 2005,

AA.     ker poudarja, da sta dobro upravljanje in boljša institucionalna zmogljivost bistvena za zagotavljanje osnovnih socialnih storitev, infrastrukture in varnosti državljanom,

BB.     ker priznava, da doseganje razvojnih ciljev tisočletja ne bi pomenila le velikega napredka pri zmanjševanju svetovne revščine in trpljenja, ampak bi se uporabila tudi za prikaz zmožnosti mednarodnega sistema, da določi in uresniči praktične cilje za svetovno partnerstvo;

POVEČANJE POMOČI

1.  poudarja, da je boj proti revščini poglaviten cilj razvojnega sodelovanja in da mora kot takšen ostati še naprej; vendar poudarja, da ta boj ni omejen le na materialni razvoj, in zato morajo biti širjenje demokracije, spodbujanje osnovnih človekovih pravic, pravna država ter načela pravičnosti, enakosti, preglednosti in odgovornosti vedno osrednje teme takega sodelovanja;

2.  opozarja, da so se države G8 leta 2005 v Gleneaglesu zavezale, da bodo do leta 2010 podvojile pomoč podsaharski Afriki, in je razočaran, da je v letu 2006 uradna razvojna pomoč po ocenah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj ostala nespremenjena;

3.  poudarja, da bodo morale države donatorke skupine G8 Afriki, da bi izpolnile finančne zaveze do nje, do leta 2010 vsako leto zagotoviti 15 milijard EUR, kar presega raven iz leta 2004, vendar so za zdaj še daleč od cilja;

4.  pozdravlja prizadevanja številnih držav EU za odpis dolga državam v razvoju; vseeno je zaskrbljen, da so taki odpisi dolgov umetno povečali znesek pomoči EU za skoraj 30 % v letu 2006, kar pomeni, da so države članice za dejansko pomoč porabile 0,31 %, kar je 0,33 % manj od začrtanega skupnega vmesnega cilja;

5.  poziva EU in države skupine G8, naj odpravo in zmanjšanje dolga ločijo od podatkov o pomoči v skladu s soglasjem iz Monterreya iz leta 2002 in sklepi Sveta iz aprila 2006;

6.  obžaluje, da se je na vmesni točki izvajanja razvojnih ciljev tisočletja uradna razvojna pomoč EU-15 kot delež bruto nacionalnega dohodka zmanjšala s 0,44 % leta 2005 na 0,43 % leta 2006;

7.  pozdravlja povečanje pomoči, ki jo je zagotovila Komisija, za 5,7 % na 7,5 milijarde EUR leta 2006, kar kaže na večjo zmogljivost črpanja sredstev ob upoštevanju višje stopnje zavez v zadnjih letih;

8.  izreka pohvalo državam članicam, ki so dosegle ali presegle cilj 0,7 % bruto nacionalnega dohodka oziroma uradne razvojne pomoči in tiste, ki povečujejo dejansko raven pomoči, vendar obžaluje, da je bila pomoč nekaterih držav EU-15 leta 2006 veliko manjša od zastavljenega vmesnega cilja 0,33 %;

9.  ugotavlja, da Italija kot velika država skupine G8 ni izpolnila cilja 0,33 %, saj je za pomoč leta 2006 namenila le 0,2 % nacionalnega dohodka, po 30-odstotnem zmanjšanju dejanske stopnje pomoči;

10. ugotavlja, da je Portugalska, ki bo v času svojega predsedstva gostila vrh EU-Afrika, leta 2006 dosegla le 0,21 % bruto nacionalnega dohodka oziroma uradne razvojne pomoči;

11. ugotavlja, da so vrednost pomoči najbolj napihnile Avstrija (57 %), Francija (52 %), Italija (44 %), Nemčija (53 %) in Združeno kraljestvo (28 %) ter da Nemčija, ki predseduje EU in G8, ne bi dosegla cilja 0,33 % bruto nacionalnega dohodka oziroma uradne razvojne pomoči, če ne bi napihnila vrednosti svoje pomoči;

12. poziva vse države članice, ki ne spoštujejo obljub iz Barcelone, Gleneaglesa in Monterreya, naj jih začnejo spoštovati in naj se nujno zavežejo k povečanju dejanske razvojne pomoči v letu 2007 ter poziva Komisijo, naj podpira te države članice pri pazljivem načrtovanju v zvezi s finančnimi in organizacijskimi vidiki za prihodnje povečanje pomoči, da se zagotovi uresničitev vmesnega cilja EU za leto 2010, in sicer 0,56 % bruto nacionalnega dohodka;

13. meni, da je treba pri pregledu proračuna od leta 2008 dalje upoštevati vse pomembnejšo vlogo EU v svetu in omogočiti povečanje odhodkov za razvoj, v tem smislu pa bi se lahko EU odločila za izvajanje novih oblik financiranja razvojnih ciljev tisočletja, na primer prek Evropske investicijske banke;

14. poziva Komisijo, naj načrtuje, da vseh 27 držav članic desetega Evropskega razvojnega sklada zelo verjetno ne bo ratificiralo pred letom 2010, zato mora nujno zagotoviti sredstva v prehodnem obdobju (2008–2010);

15. poziva Komisijo, naj še naprej raziskuje inovativne vire financiranja kot druge načine zagotavljanja sredstev za razvojne programe, vendar poudarja, da bi se morala tudi zavezati, da bo namenila 0,7 % bruto nacionalnega dohodka za uradno razvojno pomoč;

16. poziva države članice EU, naj redno ocenjujejo napredek pri doseganju ciljev uradne razvojne pomoči ter pozdravlja predlog Komisije, da države članice EU vzpostavijo nacionalne časovne razporede za zagotovitev, da se do leta 2010/2015 dosežejo dogovorjeni cilji uradne razvojne pomoči držav ter izboljša dolgoročna predvidljivost tokov njihove pomoči;

17. poziva EU in države skupine G8, naj priznajo vse večji pomen novih donatorjev, zlasti Kitajske, in naj z njimi vzpostavijo dialog o pristopih in standardih za zunanjo pomoč, vključno s pomembnostjo uporabe mednarodno dogovorjenih norm in standardov pri izvajanju pomoči;

18. poziva države skupine G8, naj vso pomoč ločijo od nacionalnih gospodarskih interesov in ugotavlja, da G8 kot skupina zdaj nameni 29 % svoje pomoči državam v razvoju v primerjavi s povprečjem vseh donatorjev, ki je 24 %;

ZMANJŠEVANJE DOLGOV

19. poudarja, da bi bilo treba predvidoma kar 60 državam odpisati vse njihove dolgove, da bodo sploh imele možnost doseči razvojne cilje tisočletja, ter da je še vedno več držav, ki zahtevajo dodatni odpis dolgov, vključno s številnimi državami s „sramotnimi dolgovi“, kot so dolgovi nekdanjega apartheida v Južni Afriki;

20. pozdravlja ugotovitev Svetovne banke, da so države, ki se jim odpišejo dolgovi v okviru pobude močno zadolženih revnih držav med letom 1999 in 2005 svoje izdatke za načrte zmanjšanja revščine več kot podvojile;

21. poziva države, naj izpolnijo svoje obveznosti o pregledni in odgovorni uporabi sredstev, ki so se sprostila z zmanjšanjem in odpisom dolgov, ter nadalje navaja, da se mora odpis dolga zavrniti le, če je doseženo splošno soglasje v parlamentu in med organizacijami civilnih družb, da standardi glede preglednosti in odgovornosti niso izpolnjeni;

22. poudarja, da bo dolgoročna vzdržnost dolga odvisna od odgovorne posojilne politike, zagotavljanja ustreznega financiranja, vzdrževanja trdne gospodarske politike, okrepljenega upravljanja dolgov, trdne javne in parlamentarne odgovornosti za zmanjševanje dolga ter izvažanja in zlasti raznovrstnosti izvoza;

23. poziva tiste države članice, ki postavljajo škodljive strukturne pogoje za odpis dolgov, kot so privatizacija, sektorsko prestrukturiranje, liberalizacija trgovine in finančnih trgov ter povezave z makroekonomskimi cilji Mednarodnega denarnega sklada, naj to opustijo;

24. poziva vse donatorje in upnike, naj zagotovijo, da so vse informacije v zvezi s posojili in odpisom dolgov v partnerskih državah razpoložljive in dostopne na preprost način ter da vztrajajo na enaki preglednosti za komercialne upnike;

25. poziva države članice, naj ukrepajo na „strani ponudbe“ korupcije s preiskovanjem, kazenskim pregonom in črnimi listami podkupovalcev ter revne države zaščitijo pred „oderuškimi skladi“;

26. poziva Svetovno banko, naj ponudi ugodnejše financiranje državam, ki si prizadevajo za dosego razvojnih ciljev tisočletja;

FINANCIRANJE ČLOVEŠKEGA IN DRUŽBENEGA RAZVOJA

27. poziva EU, naj okrepi svojo zavezanost uradni razvojni pomoči na področju izobraževanja, da zapolni finančno vrzel v višini 5,3 milijarde EUR, Komisiji pa gre pohvala, ker je sprožila prizadevanja za večjo zavezo donatorjev, saj je glavni izziv, s katerim se sooča pospešena pobuda Izobrazba za vse, pomanjkanje zunanjega financiranja, vendar obžaluje, da je 76 milijonov otrok še vedno brez izobrazbe, kljub temu, da zaveze, sprejete na konferenci donatorjev 2. maja 2007 v Bruslju, omogočajo šolanje še enemu milijonu otrok;

28. poziva EU, naj poveča svoj delež uradne razvojne pomoči za zdravstvo v svetovnem merilu, ki trenutno znaša 6,6 %, da pomaga premostiti finančno vrzel v višini 11,9 milijarde EUR na leto od celotnega zneska, ki je bil ocenjen na 21 milijard EUR na leto, in je potreben za izpolnitev potreb financiranja zdravstva na svetovni ravni, ter poziva k trajni in večji predvidljivi podpori Svetovnemu skladu za boj proti aidsu, tuberkulozi in malariji;

29. poziva Afriško unijo, naj še naprej podpira deklaracijo iz Abudže iz leta 2001, v kateri je potrjeno, da bi morale države za zdravstveno varstvo nameniti vsaj 15 % svojega nacionalnega proračuna, vendar obžaluje, da sta to obljubo izpolnili samo dve afriški državi;

30. poudarja, da so vlade držav v razvoju v zadnjem desetletju zelo napredovale pri povečanju naložb v zdravstvo in izobraževanje, vendar v nekaterih primerih obljube niso bile izpolnjene, ter te vlade poziva, naj določijo časovni razpored za dosego ciljev, ki sta naložbe v izobraževanje v višini vsaj 20 % vladnih proračunskih sredstev in naložbe v zdravstvo v višini 15 % vladnih proračunskih sredstev;

31. poziva Računsko sodišče, naj leta 2008 opravi revizijo zaveze v instrumentu razvojnega sodelovanja, da se do leta 2009 nameni 20 % vse uradne razvojne pomoči Evropske skupnosti osnovnemu zdravstvu ter osnovnemu in srednješolskemu izobraževanju;

PREDNOSTNE NALOGE PRI ČLOVEŠKEM IN DRUŽBENEM RAZVOJU

32. poudarja, da je prednostna naloga zagotoviti, da lahko „težko dosegljivi“ otroci uresničujejo svojo pravico do osnovne izobrazbe – to zajema otroke iz nestabilnih držav, kjer so prisotni spori, invalidni otroci, otroci iz oddaljenih regij in trajno revnih družin ali tiste, ki so izključeni zaradi njihove narodne pripadnosti;

33. poziva EU, naj nameni nujno pozornost izobraževanju v nestabilnih državah, v katerih so prisotni spori in ki zdaj prejemajo manj kot petino celotne pomoči za izobraževanje kljub temu, da v njih živi več kot polovica otrok na svetu brez šolanja, ter poziva zlasti pisarno za humanitarno pomoč Evropske komisije (ECHO), naj upošteva jasne smernice za njeno podpiranje izobraževanja pri ukrepanju v nujnih primerih;

34. poziva EU, naj državam pomaga pri krepitvi nacionalne zmogljivosti za spremljanje učnih rezultatov za zagotovitev, da širši dostop do izobraževanja omogoča tudi kakovostno izobraževanje;

35. obžaluje, da skoraj nobena afriška država ne bo dosegla razvojnih ciljev tisočletja za zdravje mater in otrok;

36. ugotavlja, da zmanjševanje umrljivosti otrok zaostaja za drugimi razvojnimi cilji tisočletja kljub dostopnosti enostavnih in ugodnih posegov, ki lahko vsako leto preprečijo milijone umrlih, ter poudarja, da lahko oralna rehidracijska terapija, mreže, obdelane z insekticidom, dojenje in navadni antibiotiki za bolezni dihal preprečijo približno 63 % umrljivosti otrok;

37. meni, da je treba zdravstveni infrastrukturi nameniti stalno in dolgoročno finančno podporo nacionalnih proračunov in mednarodne pomoči, da se uresničijo razvojni cilji tisočletja, povezani z zdravjem, kot so zmanjševanje umrljivosti dojenčkov z razširjanjem imunizacije, zmanjševanje umrljivosti mater z boljšim dostopom do usposobljenih strokovnjakov, podpiranje raziskav in razvoja na področju novih možnosti za diagnosticiranje in terapij ter dostopu do njih, zagotavljanje varne pitne vode in sanitarnih potreb, pospešeno uresničevanje cilja, da se zagotovi enak dostop do preventive, zdravljenja, nege in pomoči v zvezi z HIV/aidsom, malarijo, tuberkulozo in drugimi boleznimi do leta 2010, tudi za marginalizirano prebivalstvo in osebe, ki so najbolj izpostavljene infekcijskim boleznim;

38. poziva mednarodno skupnost donatorjev, da državam v razvoju pomaga pri razvijanju in izvajanju celovitih zdravstvenih akcijskih programov, spopadanju z vprašanji, kot je potreba po zagotovitvi trajnostnega financiranja zdravstvene infrastrukture in plač, povečanju naložb v usposabljanje in pri izogibanju čezmernega „bega možganov“ z izseljevanjem visokokvalificiranih zdravstvenih delavcev;

39. pozdravlja deklaracijo iz Johanesburga o krepitvi zdravstvenih sistemov za enakost in razvoj kot pomembno pobudo za doseganje razvojnih ciljev tisočletja na področju zdravja, ki je bila sprejeta na tretjem rednem zasedanju konference ministrov za zdravje Afriške unije od 9.–13. aprila 2007; poziva EU, naj podpre države članice Afriške unije pri izvajanju programov, ki temeljijo na tej deklaraciji;

40. poziva EU, naj bo še naprej v ospredju prizadevanj za spodbujanje pravic v zvezi s spolnim in reproduktivnim zdravjem z ohranitvijo ravni financiranja za izvajanje akcijskega programa mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju ter obžaluje, da ima podsaharska Afrika najvišjo stopnjo umrljivosti mater in najnižjo stopnjo uporabe kontracepcijskih sredstev na svetu (19 %), 30 % vseh smrti mater na celini pa je posledica nevarnih splavov;

41. poudarja, da Združeni narodi načrtujejo sprejetje novega razvojnega cilja tisočletja št. 5 o enakem dostopu do spolnega in reproduktivnega zdravja, ter zato pozdravlja akcijski načrt iz Maputa za uveljavitev okvira kontinentalne politike za spolno in reproduktivno zdravje ter pravice na tem področju za obdobje 2007–2010, ki je bil sprejet na izrednem zasedanju konference ministrov za zdravje Afriške unije od 18.–22. septembra 2006 (akcijski načrt iz Maputa);

42. poudarja, da se je treba nujno lotiti vprašanja nasilja zaradi spola v vseh oblikah, saj nasilje vpliva na dostop deklet do izobraževanja in zdravja, poleg tega pa je eden glavnih dejavnikov za širitev pandemije virusa HIV ter zato tudi glavna ovira za zagotovitev večje enakopravnosti spolov v državah v razvoju;

43. poziva Komisijo, naj okrepi svojo zavezo v boju proti virusu HIV/aidsu v državah v razvoju ter zagotovi, da bodo imeli najbolj prizadeti vse boljši dostop po sprejemljivi ceni do preventivnih sredstev in politike, protiretrovirusnega zdravljenja in zdravstvenih storitev (infrastrukture, osebja in zdravil), ki lahko zadostijo naraščajočemu povpraševanju;

44. ugotavlja, da so vsi razvojni cilji tisočletja močno odvisni od ustavitve epidemije aidsa, ter poziva Komisijo, naj soočanje s to svetovno pandemijo označi kot prednostno nalogo s podpiranjem okrepljenega in celovitega odziva; poudarja, da je treba z odzivom zagotoviti enak dostop do obstoječe preventive in zdravljenja ter ustrezne naložbe v razvoj in enak dostop do številnih preventivnih tehnologij, vključno z mikrobicidi in cepivi; poziva EU, naj spodbuja širše sodelovanje industrije, bolj usklajeno znanstveno prizadevanje ter politiko in programe, ki pospešujejo preskušanje novih cepiv in mikrobicidov;

45. poziva EU, naj poveča sredstva za zagotovitev, da bodo rezultat napredka osnovne znanosti in biomedicine nova in cenovno sprejemljiva zdravila, cepiva ter diagnosticiranje nezdravljenih bolezni, podpira razvojne faze raziskav in razvoja ter zagotovi, da bo lahko zapostavljeno prebivalstvo uporabljalo nove izdelke;

46. poziva EU, naj podpira celotno izvajanje deklaracije iz Dohe o sporazumu o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine ter javnem zdravju z ministrske konference STO, ki je potekala od 9. do 14. novembra 2001, ter zagotovi, da bodo zdravila cenovno sprejemljiva za tiste države v razvoju, ki izvajajo ukrepe v skladu z deklaracijo, ter nadalje poziva EU, naj državam v razvoju zagotovi tehnično pomoč pri izvajanju ukrepov za zagotavljanje javnega zdravja v patentnem pravu;

47. poudarja, da je treba celotno pregledati tiste sisteme, ki neuspešno rešujejo težavo dostopa do zdravil, kar vključuje predložitev priporočil STO za spremembo njenih pravil o izvažanju zdravil na podlagi prisilne licence, znano kot odločitev s 30. avgusta;

48. poudarja, da je treba po nekaterih ocenah zaposliti dva milijona učiteljev in več kot štiri milijone zdravstvenih delavcev, da se resnični dostop do zdravja in izobrazbe zagotovi vsem, vsako leto pa je treba 10 milijard EUR vložiti v usposabljanje in plače za kakovostne učitelje in zdravstvene delavce;

49. poziva vlade revnih držav, naj v sodelovanju s sindikati določijo dostojno raven plače zdravstvenih delavcev in učiteljev;

50. poziva vlade revnih držav, naj zagotovijo parlamentarno zastopanost in zastopanost državljanov ter pregled pri spremljanju javnih storitev in spodbujajo sodelovanje civilne družbe in lokalnih organov pri lokalnem ter nacionalnem načrtovanju in proračunskih postopkih, vključno s sporazumi in pogodbami, sklenjenimi z donatorji;

51. poudarja, da stopnja podhranjenosti v nekaterih državah narašča, za celotno Afriko pa se ocenjuje, da bo leta 2015 3,7 milijona več podhranjenih otrok, kot jih je danes, ter poziva EU, naj preuči in oceni, ali njihove posredne naložbe učinkovito delujejo v boju proti podhranjenosti;

52. poziva donatorje iz EU, naj začnejo nemudoma poročati, pri čemer uporabijo mednarodno dogovorjene kazalnike za prehrano pri poročanju o napredku v zvezi z varnostjo preskrbe s hrano, varnostnimi mrežami in socialno zaščito, upravljanjem, vodo, sanitarnimi potrebami in zdravjem;

KAKOVOST POMOČI TER RAZVOJNO SODELOVANJE IN REVŠČINA

53. vztraja, da morajo Komisija in države članice uporabljati kodeks ravnanja o usklajevanju donatorjev, da se zagotovi boljša usklajenost sredstev in programov za zdravstvo in izobraževanje ter večja osredinjenost na zapostavljene države, ki ne prejemajo pomoči, vključno z državami v krizi in nestabilnimi državami;

54. poziva države članice, naj v celoti izvajajo sprejeto pariško deklaracijo za povečanje učinkovitosti pomoči, ter poudarja, da si mora EU bolj prizadevati v zvezi z medsebojno odgovornostjo, lastništvom partnerskih držav in reformo tehnične pomoči, ker se je v nedavni temeljni raziskavi Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj o izvajanju pariške deklaracije ugotovilo, da države članice njenega Odbora za razvojno pomoč na teh treh področjih ne naredijo dovolj;

55. poziva EU, naj partnerje podpira pri krepitvi nacionalne zmogljivosti za vodenje skladnega postopka razvojnega upravljanja, ker je to še vedno bistveno za zagotovitev pravičnega lastništva držav in vodenje njihovega lastnega razvojnega postopka;

56. meni, da je mikrofinanciranje eden najbistvenejših instrumentov v boju proti revščini, ker revnim omogoča dejavno sodelovanje v tem boju;

57. meni, da se je treba v razvojni politiki Skupnosti ponovno osrediniti na prednostne naloge, vezane na spol, in pravice otrok kot temeljne pravice in kot del meril za upravljanje v sporazumu iz Cotonouja[9] in drugje;

58. pozdravlja partnerstvo ES o enakosti med spoloma za razvoj in mir, ki je bilo nedavno vzpostavljeno in katerega cilj je zagotoviti, da pri izvajanju in pregledu pariške deklaracije ni zapostavljen vidik spola;

59. meni, da so lahko strateški dokumenti za zmanjševanje revščine in državni strateški dokumenti pomembno orodje za doseganje razvojnih ciljev tisočletja, vendar bi jih bilo treba oblikovati, izvesti, spremljati in oceniti v posvetovanju s parlamenti v državah AKP in državah članicah, parlamentom, civilno družbo in lokalnimi oblastmi, poleg tega pa bi morali biti osredinjeni na uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja;

60. izraža zaskrbljenost zaradi pomanjkanja prožnosti v načrtovanju programov ES, ki opredeljuje omejene prednostne naloge na začetku programskega obdobja ter nato ne omogoča podpore novim zadevam, tudi če to neposredno zahtevajo partnerske vlade;

61. poudarja, da mora biti dolgoročni cilj razvojnega sodelovanja omogočanje razmer za trajnostni gospodarski, socialni in okoljski razvoj; v zvezi s tem poudarja, da je treba spodbujati javno-zasebna partnerstva za pobudo rasti, vključno s podpornimi ukrepi za mala in srednje velika podjetja, kar bo povečalo produktivnost in zvišalo zaposlenost;

62. poudarja, da imajo neposredne tuje naložbe v razvoj, trajno gospodarsko rast, prenos znanja in izkušnje, podjetništvo in tehnologije ter ustvarjanje novih zaposlitev velik potencial; v zvezi s tem poudarja pomen preglednega, predvidljivega in ugodnega okolja za naložbe, zmanjševanja birokracije za podjetja, spoštovanja lastninskih pravic, spodbujanja konkurence ter prizadevanja za trdno makroekonomsko politiko;

63. poziva donatorje in prejemnike, naj zagotavljajo boljše podatke za izvajanje razvojnih ciljev tisočletja in njihovo spremljanje;

64. poziva Komisijo, naj zagotovi, da zmanjševanje revščine ostaja glavna točka vseh projektov, ko se sredstva uporabijo za infrastrukturo;

65. priznava, da sedanja sredstva in skladi EU, kot so infrastrukturni sklad, vodni sklad in energetski sklad, obravnavajo pomembne zadeve, vendar se sprašuje, ali so posamezno ali skupinsko pripomogli k znatni podpori, usmerjeni v razvojne cilje tisočletja;

66. poziva EU, naj okrepi svoja partnerstva z državami v razvoju, tako da bodo spodbujala vzajemno odgovornost in obveznosti z vzpostavitvijo predvidljivih meril in rokov za povečanje uradne razvojne pomoči, da bodo lahko države prejemnice lažje načrtovale povečanje javnih naložb;

67. poudarja, da je treba uporabiti vsa sredstva za doseganje razvojnih ciljev tisočletja in da so zaradi tega potrebna najširša partnerstva zainteresiranih strani, zlasti z nacionalnimi parlamenti držav v razvoju, civilno družbo, lokalnimi oblastmi in zasebnimi partnerji;

68. verjame, da bo med pripravo skupne strategije Afrike in EU o temeljnem pomenu doseganja razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015 dosežen sporazum;

SPLOŠNA PRORAČUNSKA PODPORA

69. vztraja, da morajo EU in partnerske vlade zagotoviti, da je proračunska pomoč vedno v obliki proračunske pomoči, značilne za sektor, ki sredstva namenja določenemu sektorju, v katerem se morajo sredstva porabiti, uporabiti z revščino povezane cilje, ki namesto proračunskega vložka in donosa neposredno ocenjujejo rezultat politik, vzpostaviti mehanizme in orodja za spremljanje, da se zagotovi uporaba ustreznega deleža pomoči iz splošne proračunske podpore za podpiranje osnovnih potreb, zlasti zdravja in izobraževanja, ter poudarja, da je hkrati potrebna podpora za krepitev zmogljivosti, ter da je treba 0,5 % dodeljene proračunske podpore nameniti izključno nadzornim funkcijam civilne družbe;

70. poziva EU, naj podpira skladno upravljanje razvojnih ciljev tisočletja splošne proračunske podpore v različnih izvršilnih in zakonodajnih organih ter parlamentarno civilno družbo in pregled proračunske podpore lokalnih organov, da se zagotovi trdna in jasna povezava med proračunsko podporo in doseganjem razvojnih ciljev tisočletja;

71. poziva k sodelovanju nacionalnih parlamentov in civilne družbe pri učinkovitem proračunskem nadzoru v obliki nadzora nad javnimi izdatki, ki omogoča podrobno primerjavo med „prihodkom“ in „odhodkom“ na podlagi meril odbora za razvojno pomoč pri Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj;

72. poziva EU, naj poveča delež pomoči prek neposredne proračunske podpore tistim državam, ki so dokazale dobro upravljanje, spoštovanje človekovih pravic in načel demokracije;

73. poudarja, da je proračunska podpora v svoji običajni obliki dejansko kratkoročen sporazum med donatorji in vladami z izjemo nekaj sporazumov, ki so daljši od treh let, ter poziva donatorje, naj podaljšajo trajanje zaveze, ki so jo sklenili, če je mogoče v skladu s predlogom ES za „pogodbe razvojnih ciljev tisočletja“, vključno s šestletnimi zavezami in jasnim razumevanjem ter pojasnitvijo, kdaj in kako se bo taka podpora opustila;

74. poziva države, naj se osredotočijo na pomen splošne proračunske podpore za enakopravnost žensk in odnose med spoloma, ker splošno povečanje financiranja vedno ne odpravi neenakega dostopa in statusa marginaliziranih skupin, vključno z ženskami in invalidi;

UPRAVLJANJE

75. opozarja, da sporazum iz Cotonouja vsebuje okvir za dialog med EU in državami AKP o vprašanjih v zvezi z vodenjem, ter poziva EU, da okrepi ta okvir, namesto da dodaja nove pobude, strategije in področja politike;

76. obžaluje, da instrument upravljanja Evropske skupnosti, ki je predstavljen kot motivacijski delež za proračunsko podporo, pri razvojnih ciljih tisočletja upošteva samo enega od triindvajsetih kazalnikov, pri čemer so drugi kazalniki, kot sta liberalizacija trgovine ter boj proti terorizmu in migraciji, nepomembni pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, in meni, da bi se bilo treba pri instrumentu upravljanja osredotočiti na zavezo partnerske države, da uresniči razvojne cilje tisočletja;

77. poziva Evropsko skupnost, naj izkoristi priložnost pristopa iz pregleda profila upravljanja iz leta 2008, in prisluhne mnenjem evropskih in afriških parlamentov, organizacij civilne družbe ter vladam držav članic in afriškim vladam, ter naj temu ustrezno prilagodi svoj pristop upravljanja;

MIR IN VARNOST

78. opozarja, da sta mir in varnost ključna za uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja, zato poziva EU, naj zagotovi, da bo imela njena razvojna politika pozitiven vpliv na vzpostavljanje miru;

79. opozarja na zavezo, da se konfliktne razmere vključijo v vsa področja politike in instrumente EU, kot to zagovarja program iz Gøteborga za preprečevanje nasilnih spopadov iz leta 2001, ter poziva EU, naj izvaja najnovejše sprejete instrumente za preprečevanje spopadov, kot so strategija EU v zvezi z orožjem malega kalibra in lahkim strelnim orožjem, okvir politike EU o reformi varnostnega sektorja ter skupno načelo EU o razorožitvi, demobilizaciji in ponovnem vključevanju;

80. pozdravlja dejstvo, da sporazum o trgovini z orožjem zdaj podpira 80 % svetovnih vlad, in poziva EU, naj sodeluje pri zagotavljanju možnosti za sklenitev mednarodne in pravno zavezujoče pogodbe;

TRGOVINA

81. poziva EU, naj sprejme skladno politiko med trgovinsko in ribiško politiko, politiko razvojnega sodelovanja ter skupno kmetijsko politiko, da se izogne posrednim ali neposrednim negativnim vplivom na gospodarstvo v državah v razvoju;

82. poudarja, da je lahko odpiranje trgovine eno od najučinkovitejših gibal gospodarske rasti, vendar ga je treba dopolniti s politiko prerazporejanja in domačo socialno politiko, da se zmanjša revščina;

83. opozarja na obljubo iz kroga pogajanj o razvoju iz Dohe in potrebo po pravičnem mednarodnem sistemu trgovine, ki bo temeljil na pravilih in katerega namen bo odpraviti neuravnoteženost svetovne trgovine, zlasti kar zadeva Afriko, ter poziva EU, naj si čim bolj prizadeva za nadaljevanje pogajanj s STO;

84. ugotavlja, da mora EU v skladu z mnenjem predsednika zastalih pogajanj iz Dohe za lažji razvoj prijateljskega sporazuma predvideti 70-odstotno zmanjšanje izvoznih subvencij za kmetijstvo, ki izkrivljajo trgovino, ter da je treba doseči sporazum o znižanju subvencij in tarif, da bodo pogajanja zaključena do konca leta 2007;

85. meni, da je pravična trgovina pomemben instrument za vzpostavljanje trajnostnega trga s pravičnim plačilom za proizvajalce iz držav v razvoju; poziva Komisijo, naj v odgovor na resolucijo Parlamenta o pravični trgovini in razvoju vključi priporočilo za podpiranje pravične trgovine, kot je navedeno v odstavku 1 in 2 resolucije;

86. poziva Komisijo, naj zagotovi, da njeni trgovinski sporazumi ne bodo ovirali uresničevanja razvojnih ciljev tisočletja, temveč ga spodbujali; zagotoviti mora zlasti, da bodo sporazumi o gospodarskem partnerstvu orodje za razvoj skupine držav AKP in izkoreninjenje revščine;

87. meni, da bi bilo treba določbe o intelektualni lastnini izvzeti iz sporazumov o gospodarskem partnerstvu in iz pogajanj o sporazumih o prosti trgovini, predvsem določbe sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine TRIPs-plus, ki presegajo sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine TRIPs, kot so izključnost in omejitev podatkov na podlagi obveznih licenc;

88. meni, da morajo imeti vse države AKP pravico izbirati, ali bodo razširile pogajanja prek blagovnih menjav; poziva Komisijo, naj zagotovi, da so pravice intelektualne lastnine in singapurska vprašanja (politika konkurence, javna naročila in naložbe) izvzeti iz pogajanj, če se države AKP o teh vprašanjih ne želijo pogajati;

89. je seznanjen z nedavnimi študijami konference Združenih narodov o trgovini in razvoju (UNCTAD), ki kažejo, da je obsežna liberalizacija trgovine v najmanj razvitih državah le malo prispevala k ciljem znatnega zmanjševanja revščine in prispeva k upadanju trgovine v državah v razvoju, zlasti v afriških državah, ter poziva EU, naj začne trajnostno in pravo kampanjo za dejansko povečanje izvozne zmogljivosti teh najmanj razvitih držav s spodbujanjem tehnične pomoči za dodatne fiziološke in sanitarne standarde, pravo lastninskih razmerij, poslovne sposobnosti in programe, ki zagotavljajo dodano vrednost;

90. poziva Komisijo, naj čim bolj prilagodi sodelovanje in trgovinsko politiko, da bo vladam držav v razvoju pomagala pri ohranjanju in razvoju javnih storitev, zlasti tistih, ki celotnemu prebivalstvu zagotavljajo dostop do pitne vode, zdravstvenih storitev, izobraževanja in prevoza;

91. poziva, da bi bilo treba v celoti upoštevati dejstvo, da so države AKP pogosto zelo odvisne od osnovnih proizvodov, ki so posebno občutljivi na nihanja cen in tarifno stopnjevanje, ter poudarja pomembnost raznovrstnosti, razvoja predelovalne industrije ter malih in srednje velikih podjetij v teh državah;

92. poudarja, da je pomembna krepitev zmogljivosti za trgovino in da mora EU zagotoviti dodatna sredstva za okrepitev sposobnosti držav AKP za prepoznavanje potreb in strategij, za usklajevanje in podporo regionalnega povezovanja, za raznovrstnost in pripravo na liberalizacijo s povečanjem proizvodnje, dobave in trgovinske zmogljivosti ter nadomestitvijo prilagoditvenih stroškov ter za povečanje njihove sposobnosti za pridobitev naložb;

93. poziva Komisijo, naj poveča pomoč, vezano na trgovino, da se podpira krepitev zmogljivosti, ki je bistvena, če naj bi bile najrevnejše države zmožne soočanja s povečano konkurenčnostjo, ki izhaja iz liberalizacije trga;

94. vztraja, da je treba sredstva za pomoč v zvezi s trgovino dodati tistim, ki so zagotovljena iz desetega evropskega razvojnega sklada, v skladu z zahtevami držav AKP, da se prilagoditev sporazuma o gospodarskem partnerstvu financira ločeno od desetega evropskega razvojnega sklada in kot dodatek k njemu;

PODNEBNE SPREMEMBE

95. poziva EU, naj bo še naprej v ospredju pri spodbujanju čistejših in učinkovitejših pristopov k trajnostnemu razvoju z nizkimi emisijami ogljika;

96. poudarja, da so revne skupnosti v državah v razvoju najmanj prispevale k podnebnim spremembam, vendar bodo najhuje občutile njihove posledice; poziva EU, naj nameni precejšnja sredstva, da se bodo lahko države v razvoju prilagodile dvigovanju gladine morja in vse močnejšim in pogostim ekstremnim vremenskim pojavom, kot so suše, huda neurja, poplave itd., ter prihodnjim težavam z zdravjem, proizvodnjo hrane in pomanjkanjem vode, ki bi ogrozile razvoj in povzročile množične migracije ter ogrozile varnost;

97. poziva EU, naj revnim državam dodeli obsežna sredstva za prilagajanje podnebnim spremembam, in poudarja, da teh sredstev ni mogoče preprosto vzeti iz obstoječe proračunske pomoči ter da bi morala biti ta plačila dodatna in kompenzacijska, ter meni, da bi morala biti znaten delež prihodka iz avkcijskih dodelitev v skladu z evropskim sistemom trgovanja in davek na ogljik namenjena financiranju čistega razvoja držav v razvoju;

98. poudarja, da se prilagoditve ne sme obravnavati le kot humanitarno vprašanje ali prednostno nalogo samo na podlagi konvencije o podnebnih spremembah; poudarja, da je treba zmanjševanje tveganja in ukrepe ocene vpliva vključiti v splošno razvojno agendo, vključno s strateškimi dokumenti za zmanjševanje revščine in državnimi strateškimi dokumenti;

99. poziva EU, naj sprejme nujne ukrepe, na podlagi katerih bodo lahko revne države razvijale patentirano čisto razvojno tehnologijo, ki bo pripomogla k zmanjševanju pomanjkanja energije in reševanju težave hitro rastočih emisij v revnih državah že pri njihovem nastajanju;

100.    poudarja, da energija sicer ni posebej obravnavana v deklaraciji tisočletja, vendar je zagotavljanje sodobnih energetskih storitev revnim ključni pogoj za uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja; poudarja, da imajo številne države v razvoju odlične pogoje za razvoj tehnologije pridobivanja energije iz obnovljivih virov, ki omogočajo učinkovito zmanjšanje stroškov zaradi hitro rastočih cen nafte in zadovoljujejo energetske potrebe ter se obenem izogibajo nadaljnjemu škodljivemu vplivu na okolje; obžaluje, da EU za obravnavanje izzivov pomanjkanja energije ni zagotovila zadostnih finančnih sredstev; v ta namen poudarja, da je treba povečati dotok pomoči in izboljšati podporo za zasebne naložbe v tehnologijo obnovljivih virov energije;

AGENDA PO RAZVOJNIH CILJIH TISOČLETJA

101.    poudarja, da se bo v primeru uresničitve razvojnih ciljev tisočletja delež ljudi, ki živijo v revščini, v desetih letih prepolovil, kar je ogromen dosežek, kljub temu pa bo na stotine milijonov najrevnejših in najranljivejših oseb še naprej ujetih v pasti dolgotrajne revščine;

102.    poziva EU, naj določi datum za sporazum o strategiji za odpravljanje revščine po letu 2015;

103.    naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter držav pristopnic, Medparlamentarni uniji, Združenim narodom ter Odboru za razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj;

  • [1]  UL C 33 E, 9.2.2006, str. 311.
  • [2]  UL C 46, 24.2.2006, str. 1.
  • [3]  Sprejeta besedila s tem datumom, P6_TA(2005)0445.
  • [4]  UL L 378, 27.12.2006, str. 41.
  • [5]  Objavljeno marca 2007, ISBN številka 9789264031050.
  • [6]  Sprejeta besedila s tem datumom, P6_TA(2006)0141.
  • [7]  Sprejeta besedila s tem datumom, P6_TA(2007)0113.
  • [8]  Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0320.
  • [9]  Sporazum o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP) na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi, podpisan 23. junija 2000 v Cotonouju (UL L 317, 15.12.2000, str. 3), kakor je bil spremenjen s Sporazumom o spremembi Sporazuma o partnerstvu, podpisanim v Luksemburgu 25. junija 2005 (UL L 209, 11.8.2005, str. 27).

OBRAZLOŽITEV

UVOD

Razvojni cilji tisočletja so časovno omejeni, izmerljivi cilji za svetovno partnerstvo. In vendar – čeprav je veliko delov sveta občutno napredovalo pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja, podsaharska Afrika še vedno zaostaja in je najrevnejša regija na svetu.

POMOČ

Leta 2005 se je EU-15 obvezala, da bo dosegla, da se do leta 2015 0,7 % bruto nacionalnega dohodka nameni kot uradna razvojna pomoč, z vmesnim ciljem 56 % do 2010. Vsaj polovica predvidenega povečanja s 26,5 na 50 milijard EUR bo dodeljeno Afriki. Evropska komisija je v svoji oceni strategije EU za Afriko že izjavila, da bodo ti cilji doseženi.

Vendar je treba opozoriti, da je bila leta 2005 uradna razvojna pomoč izredno visoka zaradi odpisa dolgov pariškega kluba. Dvostranska pomoč podsaharski Afriki se je zvišala za 23 %, kar dejansko pomeni 21 milijard EUR leta 2006, vendar se je – če izvzamemo odpis dolga Nigeriji – dvostranska pomoč zvišala le za 2 %. Dogovori o upoštevanju pomoči, ki jih uporablja Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, dejansko omogočajo donatorjem, da z odpisom dolga pridobijo nominalno vrednost pomoči, vendar realno to ne pomeni prenosa kakršnihkoli novih sredstev za razvoj. V skladu s sporazumom iz Monterreya bi bilo treba odpis dolga izvzeti iz vseh vrednosti, če naj bi prikazali jasno sliko dejanske pomoči Afriki.

Jasno je, da razvojni cilji tisočletja ne bodo doseženi, če najrevnejše države v razvoju ne bodo dobile več in boljše pomoči kot dopolnilo lastnim virom. Združene narode, Afriško unijo, G8 in EU je treba spodbuditi, da se spoprimejo s trenutnimi ocenami, ki kažejo, da bi morali donatorji načrtovati proračun, da bi v grobem zagotovili porast za 3,7 milijarde EUR letno, tako da bi bil cilj doseganja ravni 18,7 milijard EUR v dejanskih sredstvih za Afriko lahko dosežen do leta 2010.

Potrebna je tudi večja zavezanost pri doseganju pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči, kar bi zagotovilo obsežno, dolgoročno predvidljivo, financiranje.

Treba je razumeti tudi, da je vedno več donatorjev, ki niso v odboru za razvojno pomoč, vključno z Rusijo, Kitajsko in državami članicami EU, ki niso v njem. Njihovo udeležbo bi bilo treba upoštevati, zlasti vpliv nekaterih na upravljanje, ekonomsko politiko in preglednost.

VEČ SREDSTEV ZA RAZVOJ

Izdatke za razvoj je treba ustrezno upoštevati pri temeljnem pregledu odhodkov ES od leta 2008 dalje.

Treba je raziskati tudi inovativne vire financiranja, ki bi služili kot alternativa poleg uradne razvojne pomoči. Obveznice mednarodnega finančnega sklada za imunizacijo so prinesle 0,75 milijarde EUR za imunizacijo prek Globalne zveze za cepljenje in imunizacijo. V Franciji se pričakuje, da bo davek na letalske vozovnice prinesel 187 milijonov EUR letno. Osem afriških držav in štiri razvite so sprejele začetne ukrepe za uvedbo takšnega davka.

Ker sta tako proračun EU kot deseti evropski razvojni sklad do leta 2013 že določena in izkazujeta zgolj neznatno povečanje, bo treba povečano financiranje verjetno izpeljati preko dvostranskih paketov pomoči držav članic, kar pomeni sorazmerno zmanjšanje obsega pomoči EU glede na pomoč posameznim državam članicam. Te bi morale razviti strategije, ki bi jim omogočile pridobiti več denarja preko Komisije. Eden od predlogov je bilo tudi oblikovanje posebnega sklada za razvojne cilje tisočletja, ki bi bil osredinjen na dejavnosti za zmanjševanje revščine v vseh revnih državah in bi se upravljal na pregleden in odgovoren način.

ZMANJŠEVANJE DOLGOV

Obljuba iz Gleneaglesa, da se bodo močno zadolženim revnim državam dolgovi v celoti odpisali, je bila uresničena. Sierra Leone je bila sedemnajsta država, ki je dosegla zaključno točko te pobude, in sicer konec leta 2006. Na stopnji odločanja je zdaj osem držav, še nadaljnjih osem pa tik pred tem. Odpis dolgov je omogočil, da se je 420 milijonov EUR v Afriki prelilo v socialne izdatke, na primer odpravo šolnin v številnih državah.

TRGOVINA

Afriška unija je pozvala mednarodno skupnost, naj vzpostavi "poštene in pravične sisteme trgovanja in naj olajšajo dostop do svojih trgov". Ker se je EU v Dohi pogajala kot enotna trgovinska sila, lahko Evropa ravno na tem področju zmožna veliko spremeni.

Pogoje za dostop do trga, tehnične ovire za trgovanje in stroga pravila o poreklu, pa tudi hude zmogljivostne omejitve, je treba obravnavati na mednarodni ravni in na ravni pogajanj za sporazume o gospodarskem partnerstvu.

PODNEBNE SPREMEMBE

Medvladni forum Združenih narodov o podnebnih spremembah je poudaril, da je spreminjanje podnebja najbolj prizadelo najrevnejše države sveta, čeprav so najmanj prispevale k temu pojavu.

EU se je že zavezala, da bo zmanjšala emisije toplogrednih plinov za 20 % do leta 2020 oziroma za 30 %, če bodo pobudo podprle tudi druge industrializirane države. Donatorji so med letoma 2000 in 2005 tudi povečali financiranje okoljskih programov, vendar ga je treba še povečati, da bi lahko revnim, ranljivim državam omogočili, da bi se prilagodile dviganju morske gladine, pomanjkanju, vse hujšim sušam in izrednim vremenskim razmeram. EU bi morala tudi sodelovati z državami v razvoju pri prizadevanjih za blažitev podnebnih sprememb, in sicer s podpiranjem naložb v prenos čistih in učinkovitih tehnologij ter takih, ki varčujejo z energijo ter naložb, pri katerih se bo upoštevala emisija ogljika.

DOSTOP DO IZOBRAŽEVANJA

Napredek pri doseganju splošne izobrazbe kot enega razvojnih ciljev tisočletja je po navedbah Svetovne banke spodbuden, vendar je še vedno treba omogočiti šolanje 50 milijonom afriških otrok, če naj bi do leta 2010 dosegli ta cilj. Prvi razvojni cilj tisočletja o enakosti med spoloma – zmanjševanje razlik med njima pri izobraževanju – je bil zastavljen do leta 2006 in ni bil dosežen.

Tako Unesco kot pospešena pobuda Svetovne banke (ang. Fast Track Initiative) ugotavljata, da morajo strategije zagotavljati, da lahko tudi "težko dosegljivi" otroci uresničujejo svojo pravico do osnovne izobrazbe – to zajema invalidne otroke, otroke iz oddaljenih krajev, trajno revnih družin in otroke, ki so izključeni zaradi svoje narodnostne pripadnosti.

Treba je doseči izboljšanje pri kakovosti izobraževanja, Unesco pa opozarja, da bo v podsaharski Afriki do leta 2015 potrebnih 4 milijone osnovnošolskih učiteljev, če želimo zagotoviti kakovostno splošno osnovnošolsko izobraževanje (zdaj jih je 2,4 milijona). Mednarodna prizadevanja bi tudi potrebovala podporo, da bi lahko državam pomagali do zmogljivosti za spremljanje in nadzorovanje učnih izidov.

Mednarodni partnerji si morajo prizadevati, da bi pokrili sedanji svetovna vrzel pri financiranju, ki letno znaša okoli 5,3 milijard EUR. Evropskima skupnostma je treba čestitati, da sta maja 2007 zbrali evropske donatorje, da bi omogočili jamstva za osnovno izobraževanje.

DOSTOPNOST OSNOVNE ZDRAVSTVENE OSKRBE IN BOJ PROTI BOLEZNIM

Možnosti za zdravljenje posebnih bolezni je vse več, vendar so zdravstveni sistemi tako oslabljeni, da je napredek pri prizadevanju za zmanjšanje otroških bolezni ter umrljivosti otrok, dojenčkov in porodnic obupno počasen. Milijoni otrok umirajo, čeprav za njihove bolezni poznamo preproste in poceni preventivne postopke. Milijoni žensk umirajo tudi pri porodu ali zaradi bolezni med nosečnostjo. V Afriki je tveganje, da bi nosečnica ali porodnica umrla, ena proti šest.

Izseljevanje zdravstvenih strokovnjakov iz Afrike te probleme še otežuje. Organizacija Oxfam je ugotovila, da so v 12 podsaharskih državah le desetini prebivalstva na voljo zdravstveni delavci.

Skupni izdatki za zdravstvo so med letoma 1990 in 2002 narasli z 4,1 % na 5,6 % bruto narodnega proizvoda, vendar se v nekaterih državah niso zvišali ali so se celo zmanjšali. Za dosego razvojnih ciljev tisočletja na področju zdravstva primanjkuje sredstev, konzervativna ocena Svetovne banke je, da med 18,7 in 37,5 milijardami EUR letno. Svetovnemu skladu je treba zagotoviti obsežno, predvidljivo dolgoročno financiranje.

Več kot 90 % sredstev za zdravstvene raziskave se zdaj porabi za bolezni, ki prizadenejo zgolj desetino svetovnega prebivalstva. Patentni sistemi v razvitih državah delujejo kot pobuda za raziskave in razvoj, to pa ne velja za nezdravljene bolezni, ki prizadevajo revne.

Afriške vlade so se v letih 2000 in 2001 v Abudži zavezale, da bodo porabile 15 % svojega proračuna za zdravstvo. Odtlej je zgolj nekaj afriških držav vključilo zdravstveni sistem v svoje osrednje razvojne načrte in le dve, namreč Bocvana in Gambija, sta izpolnili svojo zavezo iz Abudže.

PRISTOP K URESNIČEVANJU RAZVOJNIH CILJEV TISOČLETJA, KI TEMELJI NA ČLOVEKOVIH PRAVICAH

V svetovnem poročilu o enakosti in razvoju iz leta 2006 se neenakost med spoloma navaja kot „arhetipska past neenakosti“. Neenakost se odraža v manjši uspešnosti žensk in deklet pri številnih razvojnih ciljih tisočletja. Zakoreninjena diskriminacija žensk še naprej močno ovira napredek, ki bi omogočil uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja.

Afriška unija je podpisala Listino o pravicah žensk v Afriki, EU pa se je zavezala, da bo spodbujala enakost spolov v vseh svojih ukrepih, vključno z razvojnim sodelovanjem. Podpisala je pekinško deklaracijo, vse države članice pa so tudi članice konvencije za odpravo vseh oblik diskriminacije žensk.

Reševanje ženskih življenj pomeni zagotavljanje splošnega dostopa do zdravstvene oskrbe s področja spolnosti in reproduktivnega zdravja ter družinskega načrtovanja, pa tudi do storitev predporodne in poporodne skrbi. EU mora spoštovati zaveze z mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju v Kairu in bi morala še naprej imeti vodilno vlogo pri pravicah s področja spolnega in reproduktivnega zdravja z ohranjanjem ravni financiranja za polni obseg te oskrbe.

Tako kot pravice spolov so tudi pravice otrok in invalidov večplastno vprašanje in bi jih bilo treba upoštevati pri vseh področjih politike in v vseh programih.

MIR IN VARNOST

Številne države še vedno ne napredujejo pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja, večinoma pa so to države, ki so v krizi ali v njih vladajo razmere po sporu. Nujno potrebni so izboljšano usklajevanje varnosti, prizadevanja za stabilizacijo, humanitarna politika in dejavnosti z dolgoročnimi razvojnimi prizadevanji, pa tudi mehanizmi za preprečevanje sporov.

EU mora podpirati vzpostavljanje miru, pa tudi nujno ukrepati v zvezi z lahkim orožjem, vključno s podporo mednarodnemu sporazumu o trgovini z orožjem.

UPRAVLJANJE

Afriška unija je na svojem vrhu januarja 2007 sprejela Listino o demokraciji, volitvah in upravljanju in vzpostavila afriški mehanizem medsebojnih pregledov. Veliko je treba še opraviti, vendar sta se na primer Gana in Ruanda odzvali na tak pregled in tudi ukrepali. Podpreti je treba sodelovanje civilne družbe in parlamentarno sodelovanje, pa tudi vključevanje žensk v politiko. Korupcija in podkupovanje sta še vedno problem, pripomniti pa je treba, da je pobuda sektorja ekstraktivne industrije za preglednost velik korak naprej.

EU bo podpirala številne vladne programe v strategiji EU-Afrika, v partnerskem sporazumu iz Cotonuja pa je upravljanje označeno kot skupna odgovornost.

PRORAČUNSKA PODPORA

Ker je bila proračunska pomoč državam AKP v zadnjih letih skoraj četrtina pomoči Evropske skupnosti, namerava Komisija v desetem evropskem razvojnem skladu povečati ta delež na več kot 50 %. Zato je pomembno, da so na voljo mehanizmi in instrumenti za spremljanje, s katerimi naj bi zagotovili, da bodo sredstva za splošni proračun neposredno podpirala prizadevanja za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja.

Države v razvoju potrebujejo podporo pri vzpostavljanju lastnih zmogljivosti, da bodo lahko začele celovit proces za upravljanje razvoja. Glavno vprašanje, zlasti v Afriki, pa je absorpcijska zmožnost – treba je priznati njeno osrednjo vlogo za razvojne cilje tisočletja.

Donatorji bi morali financirati vzpostavljanje parlamentarne zmožnosti za nadzor nad vladnimi financami in politikami. Povečati je treba tudi pregled nad skupno parlamentarno skupščino, saj njeno delo zajema pravno obvezujoča in pogodbena razmerja med parlamentarci iz Evropskega Parlamenta in afriško-karibskega partnerstva.

NACIONALNE STRATEGIJE ZA DOSEGANJE RAZVOJNIH CILJEV TISOČLETJA

Po razvojnem programu Združenih narodov je vsaj 19 držav opravilo oceno potreb za razvojne cilje tisočletja, še 55 pa jo še pripravlja. Vendar doslej nobena afriška država z nizkimi prihodki od mednarodne skupnosti še ni prejela obljubljene pomoči za izvajanje teh strategij.

EU, Združeni narodi in finančne institucije morajo podpirati vlade pri prilagajanju sedanjih razvojnih strategij, na primer dokumentov o strategiji za zmanjšanje revščine, razvojnim ciljem tisočletja s široko zastavljenimi postopki sodelovanja, in izpolniti obveze, da bodo podprli krepitev kot del nacionalnih razvojnih strategij.

RAZVOJNO SODELOVANJE EVROPSKE SKUPNOSTI IN REVŠČINA

Tako v evropskem soglasju o razvoju, členu 19 sporazuma iz Cotonouja kot v instrumentu za razvojno sodelovanje je zmanjševanje in izkoreninjanje revščine postavljeno kot glavni cilj sodelovanja ES z državami v razvoju. Za Evropski parlament je nekoliko zaskrbljujoče, da je leta 2005 pomoč Skupnosti za transport in drugo infrastrukturo znašala okoli 817 milijonov EUR, medtem ko je bilo izdatkov za izobraževanje in zdravstvo 185 milijonov oziroma 239 milijonov EUR – čeprav je v teh sektorjih težko oceniti dejanske izdatke iz proračunske pomoči. Pomembno je, da je podpora ES sektorju transporta izrecno in nedvoumno povezana z zmanjševanjem revščine.

Čeprav so med merili za pomoč Evropske skupnosti zajete tudi človekove pravice in demokracija, se zdi, da nekateri dejavniki v pripravo programov prinašajo tudi evropski gospodarski in geopolitični interes. Nacionalno in regionalno razvojno politiko morajo demokratično oblikovati prebivalci, vlada pa mora preko demokratičnih institucij odgovarjati svojim državljanom, ne pa strateškim interesom donatorjev preko pogojevanja pomoči.

Evropski parlament želi, da bi bil evropski razvojni sklad prožnejši in bolj prilagodljiv, zlasti zato, ker tudi razvojni cilji tisočletja niso nespremenljivi.

USKLAJEVANJE DONATORJEV

Pravila ravnanja EU o delitvi dela pri razvojnem sodelovanju so nastala v pravem trenutku in bi lahko izboljšala usklajevanje med Komisijo in državami članicami. Ni pa jasno, kako uspešna so pravzaprav lahko takšna prostovoljna pravila.

AGENDA PO RAZVOJNIH CILJIH TISOČLETJA

Čeprav bi zaveze za razvojne cilje tisočletja dosegli, bo na svetu še vedno milijone trajno revnih, ki jih te dejavnosti ne bodo dosegle. Svetovna strategija za izkoreninjenje revščine se mora še razviti, zato bi morala EU do leta 2010 že imeti pripravljeno strategijo za reševanje tega problema.

SKLEP

Doživeli smo pionirski popolni odpis večstranskih dolgov, vendar bo tudi pri pomoči potreben preklop; četudi namreč dolga ni več, se evropska pomoč ne povečuje dovolj, da bi dosegli zavezo iz Geneaglesa. Doseženi napredek pri trgovini ni razveseljiv, saj bi spremembe trgovinskih pravil revnim bolj koristile kot popeterjena pomoč.

Leta 2005 je na tisoče naših državljanov javno izrazilo podporo geslu Izkoreninimo revščino, organizacija Oxfam pa je izjavila, da je že viden „resničen napredek v življenju nekaterih najrevnejših ljudi na svetu“. Čas je, da si priznamo, da je prišlo so družbenih in političnih sprememb in vse večje ozaveščenosti, da ne smemo pozivati k dobrodelnosti, pač pa k pravičnosti.

POSTOPEK

Naslov

Razvojni cilji tisočletja – vmesna točka

Št. postopka

2007/2103(INI)

Pristojni odbor
  Datum razglasitve dovoljenja na zasedanju

DEVE
6.6.2007

Odbori, zaprošeni za mnenje
  Datum razglasitve na zasedanju

FEMM

6.6.2007

INTA

6.6.2007

 

 

 

Odbori, ki niso dali mnenja
  Datum sklepa

FEMM
8.5.2007

INTA
7.5.2007

 

 

 

Okrepljeno sodelovanje
  Datum razglasitve na zasedanju

 

 

 

 

 

Poročevalec/-ka
  Datum imenovanja

Glenys Kinnock
28.2.2007

 

Nadomeščeni/-a poročevalec/-ka

 

 

Obravnava v odboru

11.4.2007

2.5.2007

4.6.2007

5.6.2007

 

Datum sprejetja

5.6.2007

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

18

10

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Margrete Auken, Margrietus van den Berg, Josep Borrell Fontelles, Danutė Budreikaitė, Corina Creţu, Nirj Deva, Alexandra Dobolyi, Fernando Fernández Martín, Filip Kaczmarek, Glenys Kinnock, Maria Martens, Luisa Morgantini, José Javier Pomés Ruiz, Miguel Portas, Horst Posdorf, José Ribeiro e Castro, Toomas Savi, Frithjof Schmidt, Jürgen Schröder, Feleknas Uca, Johan Van Hecke, Luis Yañez-Barnuevo García, Anna Záborská

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Miguel Angel Martínez Martínez, Manolis Mavrommatis, Pasqualina Napoletano, Anne Van Lancker, Ralf Walter

Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

 

Datum predložitve

11.6.2007

Pripombe (na voljo samo v enem jeziku)