POROČILO o letnem poročilu o euroobmočju za leto 2007
28.6.2007 - (2007/2143(INI))
Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
Poročevalec: Dariusz Rosati
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o letnem poročilu o euroobmočju za leto 2007
Evropski parlament,
– ob upoštevanju sporočila Komisije o letni izjavi o euroobmočju za leto 2007 (KOM(2007)0231),
– ob upoštevanju spomladanske gospodarske napovedi Komisije z dne 7. maja 2007,
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. aprila 2007 o javnih financah v EMU v letu 2006,[1]
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. februarja 2007 o razmerah v evropskem gospodarstvu pripravljalno poročilo o širših smernicah ekonomske politike za leto 2007,[2]
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. februarja 2007 o makroekonomskem učinku zvišanja cene energije,[3]
– ob upoštevanju resolucije z dne 1. junija 2006 o širitvi euroobmočja[4],
– ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2006 o strateški reviziji Mednarodnega denarnega sklada,[5]
– ob upoštevanju letnega poročila Evropske centralne banke (ECB) za leto 2006,
– ob upoštevanju poročil ECB o finančnem povezovanju v Evropi iz marca 2007,
– ob upoštevanju člena 45 Poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A6 0264/2007),
A. ker je BDP v euroobmočju leta 2006 v primerjavi z 1,4-odstotnim povečanjem leta 2005 narasel za 2,7 %, kar je najboljši dosežek po letu 2000, inflacija pa je ostala na ravni 2,2 % iz leta 2005,
B. ker se je proračunski primanjkljaj v letu 2006 znižal z 2,5 % v letu 2005 na 1,6 % BDP,
C. ker se je stopnja brezposelnosti do konca leta 2006 znižala na 7,6 %, kar je najnižja raven v zadnjih 15 letih,
D. ker članstvo v euroobmočju krepi stopnjo gospodarske soodvisnosti med državami članicami, zahteva tesnejše usklajevanje gospodarskih politik zaradi odpravljanja strukturnih pomanjkljivosti, kar bi omogočilo reševanje prihodnjih izzivov in prilagoditev euroobmočja na vedno bolj globalizirano gospodarstvo,
E. ker euroobmočje predstavlja ključni element stabilnosti v svetovnem gospodarstvu,
Makroekonomska gibanja
1. pozdravlja ugodna gospodarska gibanja v letu 2006 na področju gospodarske rasti in zaposlenosti, kar je omogočilo nastanek 2 milijonov novih delovnih mest in zmanjšalo proračunski primanjkljaj; poudarja, da visoka stopnja nezaposlenosti in nizka udeležba na trgu dela Evropi ne omogočata uspešnega reševanja trenutnih in bodočih izzivov svetovnega gospodarstva;
2. ugotavlja, da je ponovna gospodarska rast deloma rezultat strukturnih izboljšav, in pozdravlja dejstvo, da produktivnost faktorja dela hitreje narašča; vendar meni, da je še prezgodaj, da bi lahko z gotovostjo trdili, ali je okrevanje gospodarstva bolj ciklične ali bolj strukturne narave; s tem v zvezi meni, da je treba biti previden;
3. pozdravlja dejstvo, da so si članice euroobmočja močno prizadevale za odpravo čezmernih proračunskih primanjkljajev v skladu s prenovljenim paktom stabilnosti in rasti; poudarja, da Komisija meni, da se je v celotnem euroobmočju kakovost prilagoditve povečala, ob tem pa je bila odvisnosti od enkratnih ukrepov manjša, zmanjšali so se tudi javni izdatki; zlasti poudarja, da so prizadevanja za konsolidacijo, zlasti v državah s čezmernimi primanjkljaji, in izboljšanje gospodarskega položaja, znižala proračunski primanjkljaj v euroobmočju z 2,5 % BDP v letu 2005 na 1,6 % BDP v letu 2006;
4. vztraja, da je dobra fiskalna politika predpogoj za trajnostno rast in nova delovna mesta, saj nizki proračunski primanjkljaji in javni dolgovi spodbujajo nizko in stabilno stopnjo inflacije ter prispevajo k ohranjanju nizkih obrestnih mer; opozarja, da se napake, do katerih je prišlo pri ukrepih iz obdobja 1999-2001, ne smejo ponoviti; zato poziva, da se izkoristi trenutni gospodarski razmah na dva načina, da se tako doseže sledeče: odpravi primanjkljaje in kopičenje presežkov, s katerimi bi zmanjšali raven zadolženosti, kakor tudi izboljšanje javnega financiranja s tem, da se vlaga več v izobraževanje, poklicno usposabljanje, infrastrukturo, raziskave in inovacije, kar bo pomagalo pri soočanju z izzivi glede staranja prebivalstva; s tem v zvezi pozdravlja dejstvo, da je 20. aprila 2007 euroskupina sprejela smernice za fiskalno politiko v državah članicah iz euroobmočja, in opozarja na obvezo za aktivno in pravočasno konsolidiranje javnih ter za uporabo nepredvidenih dodatnih prihodkov za zmanjševanje primanjkljaja in dolga;
5. poudarja tveganja, ki ga prociklične politike lahko imajo v nekaterih državah članicah; je seznanjen s prizadevanji za konsolidacija javnih financ v celotnem euroobmočju; vendar poudarja, da obveza za doseganje srednjeročnega cilja, kot je bila opredeljena v paktu stabilnosti in rasti, od držav članic zahteva, da imajo v času dobrih gospodarskih razmer presežke; meni, da je treba prizadevanja za konsolidacijo še okrepiti zaradi, med drugim, prihodnjih demografskih izzivov; ugotavlja, da reformirani pakt stabilnosti in rasti izrecno zahteva fiskalno konsolidacijo gospodarskega cikla; ugotavlja, da postopkovna in numerična proračunska pravila in neodvisne davčne institucije podpirajo konsolidacijo javnih financ in pomagajo preprečevati prociklično politiko;
6. seznanja se s sklepom ECB iz leta 2006 o nadaljnjem povečevanju obrestnih mer; ugotavlja, da je stopnja rasti monetarnega agregata M3 od leta 2001 dosledno močno presegala referenčno vrednost 4,5 % odstotkov, čeprav je bila inflacija nespremenjena kljub dvigu cen električne energije; poziva ECB, da bolje pojasni, kakšni so razlogi za to neskladje in ali je to znak rastoče likvidnosti, ki bi v prihodnosti lahko pospešila rast inflacije, ali posledica drugih dejavnikov, kot so poglabljanje finančnih trgov, finančne inovacije in vse večja vloga evra v mednarodnem merilu;
7. ugotavlja, da cene premoženja vse hitreje naraščajo, zlasti v sektorju nepremičnin, kar je sicer lahko običajen znak zdravega gospodarstva, vendar pa hkrati tudi povečuje verjetnost prisilnih prilagoditev; meni, da pospešena rast cen premoženja krepi potrebo po previdni fiskalni politiki v državah članicah s takšnimi gibanji, kakor tudi nacionalnimi strukturnimi politikami, ki bi preprečevale nastanek teh neravnovesij, vključno z okrepljeno bonitetno ureditvijo; poziva nacionalne zakonodajne in regulatorne organe, da pazljivo ocenijo razvoj trga nepremičnin; omenja diferenciran pristop, ki bi upošteval posebne razmere držav članic na področju rasti in proračuna;
8. ugotavlja, da je 11,4-odstotna nominalna apreciacija deviznega tečaja evra v primerjavi z ameriškim dolarjem, 12,4-odstotna v primerjavi z japonskim jenom in 8-odstotna v primerjavi s kitajskim juanom v letu 2006 povzročila le manjšo 3,5-odstotno apreciacijo realnega deviznega tečaja, ki do sedaj ni imela negativnih posledic za izvoz in gospodarsko rast v euroobmočju; vendar ugotavlja, da so učinki v posameznih državah članicah različni in so odvisni od njihove gospodarske strukture ter prožnosti pri prilagajanju realnega sektorja spremembam v deviznem tečaju; poziva države članice, naj si prizadevajo za povečanje svoje sposobnosti prilagajanja; poudarja potrebo po upoštevanju posledic, ki bi jih prihodnji dvigi obrestnih mer lahko imeli na devizni tečaj eura in na konkurenčnost evropskega gospodarstva;
Delovanje EMU
9. meni, da različni trendi gospodarske rasti, inflacije, realnih deviznih tečajev in zaposlovanja v državah članicah lahko odražajo različna gibanja, npr. demografske trende, različne stopnje gospodarskega napredka glede na strukturne reforme, različne potenciale rasti in procese zmanjševanja gospodarskega zaostanka; vendar poudarja, da je velik primanjkljaj tekočega računa v nekaterih državah članicah posledica različnih gibanj konkurenčnosti, in da so različni pristopi gospodarskih politik med državami članicami ključni za pojasnitev takšnih razlik;
10. ugotavlja, da so razlike v stopnji mednarodne konkurenčnosti gospodarstev euroobmočja delno posledica različnih gibanj stroškov dela na enoto, kar odraža različne razvoje na področju produktivnosti in dinamike plač; ugotavlja, da je v zadnjih letih rast plač ostala pod ravnjo rasti produktivnosti; poudarja potrebo po pravičnejši razdelitvi koristi rasti; poziva delničarje in upravljavce podjetij k ohranjanju odgovorne politike do svežnja prejemkov in dodatkov na najvišjih podjetniških ravneh, ki v primerjavi z navadnimi stopnjami plač nesorazmerno rastejo, in tako dajejo nepravilne znake in odvračajo od podpore za odgovorno politiko plač; ugotavlja, da je nizka stopnja inflacije tudi pomemben dejavnik, ki vpliva na ugodeno oblikovanje stroškov dela na enoto;
11. v zvezi s tem poziva k večjemu vključevanju trga blaga in storitev, da se preseže trenutno razdrobljenost trga ekonomske in monetarne unije na nacionalne trge, in doseže višjo stopnjo sinhronizacije med gospodarskimi cikli sodelujočih gospodarstev;
12. ugotavlja, da euro lahko zadrži svojo dolgoročno moč in kredibilnost na mednarodnih finančnih trgih le, če bo prišlo do nadaljnjega približevanja med državami članicami euroobmočja na vseh področjih, pomembnih za monetarno stabilnost; poziva države članice euroobmočja, zlasti socialne partnerje, da si za to zelo prizadevajo, kakor tudi za izboljšanje razvoja produktivnosti, saj je to dejavnik, ki je pomemben tudi za doseganje ciljev lizbonske strategije;
13. ponovno poudarja, da monetarna politika ECB nikoli ne more biti povsem prilagojena potrebam vseh držav članic; ugotavlja, da so stopnje inflacije v državah z visoko gospodarsko rastjo strukturno višje in stopnje realne obrestne mere nižje, celo negativne; meni, da je to značilno za enotno monetarno unijo, ter zaradi ohranitve stabilnosti, zlasti glede previdnosti pred demografskimi tveganju, poziva k zdravim fiskalnim politikam;
14. ugotavlja, da kombinacija ekspanzivne fiskalne politike in restriktivne monetarne politike, ki temelji na povečevanju obrestnih mer in apreciaciji deviznega tečaja, ni najbolj optimalna, saj lahko povzroči pretirane makroekonomske stroške stabilizacije; meni, da bi bolj restriktivna fiskalna politika zmanjšala pritisk na monetarno politiko in omogočila boljšo kombinacijo ekonomskih politik, s katero bi zagotovili hitrejšo gospodarsko rast ob dani stopnji inflacije;
Strukturne reforme in notranji trg
15. opozarja, da je integriran finančni trg bistven za zagotavljanje nemotenega delovanja ekonomske in monetarne unije; zato misli, da je treba dokončati integracijo finančnega trga in odstraniti zadnje ovire za finančno integracijo, da se oblikuje učinkovit finančni sistem in izboljša sposobnost euroobmočja za soočanje z gospodarskimi šoki; želi pritegniti pozornost k dejstvu, da finančna integracija lahko ogrozi finančno stabilnost, če postopki za preprečevanje kriz, upravljanja in reševanja ostanejo razdrobljeni na nacionalni ravni, kar otežuje odzive celotnega območja; s tem v zvezi ponovno potrjuje potrebo po integriranemu evropskemu sistemu za nadzornike, ki med seboj sodelujejo, saj je to ključni element za doseganje integracije finančnega trga;
16. meni, da je treba pospešiti hitrost strukturnih reform na trgih blaga, storitev, dela in financ, ter da je dokončna vzpostavitev notranjega trga ključna za pospeševanje gospodarske rasti in oblikovanje novih delovnih mest;
17. ugotavlja, da storitve predstavljajo 70 % BDP euroobmočja in so najboljša predpostavka za rast zaposlenosti; ugotavlja, da so cene storitev tiste, ki stalno dvigujejo splošno stopnjo inflacije; zato poudarja, da bi večja konkurenca na področju storitev znižala splošno stopnjo inflacije; zato poziva k dokončni vzpostavitvi notranjega trga storitev ter k takojšnjemu začetku izvajanja Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2006/123/ES z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu;[6]
18. je prepričan, da je učinkovito in celovito uresničevanje lizbonske strategije ključno za doseganje večjega potenciala rasti; obžaluje, da je inovacijska uspešnost euroobmočja, tako kot poslovni izdatki za raziskave in razvoj, nižja od uspešnosti ZDA in Japonske; obžaluje tudi, da skupni odhodki za raziskave in razvoj v javnem in zasebnem sektorju v euroobmočju stagnirajo na okoli 2 % BDP, kar je občutno manj od cilja, zastavljenega na Evropskem svetu v Barceloni 15. in 16. marca 2002, ki je predvidel, da se bo do leta 2010 doseglo 3 % BDP; zato poziva k dosledni politiki za spodbujanje rasti, ki temelji na inovacijah; ponovno opozarja, da takšna politika zahteva več naložb v infrastrukturo, raziskave, inovacije, vseživljenjsko učenje in izobraževanje, več konkurence na trgih blaga in storitev, bolj razvite finančne sektorje in bolj prožne trge dela, ob zagotavljanju zahtevane stopnje socialne varnosti (prožna varnost) v skladu s prenovljeno lizbonsko strategijo, ter komplementarne politike, usmerjene v odpravo pretiranih neenakosti, ki so posledica reform;
Širitev evroobmočja
19. pozdravlja vstop Slovenije v euroobmočje s 1. januarjem 2007 ter gladek prehod s tolarja na euro;
20. spodbuja druge nove države članice, da nadaljujejo prizadevanja za pripravo na vstop v euroobmočje; poudarja koristi, ki jih prinaša postopek konvergence in dokončna uvedba eura tako za nove države članice kot za celotno euroobmočje; meni, da se vprašanja v zvezi z euroobmočjem ne smejo osredotočiti izključno na nove države članice, in kaže na vprašanje neudeležbe (opting-out);
21. poudarja potrebo po sporazumu med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o jasnejšem časovnem načrtu za postopek za vlaganje zahtevkov za euroobmočje, da se zagotovi dovolj dolgo obdobje za oceno in pripravo za vse vpletene institucije, kar bo povečalo zaupanje državljanov in držav članic v proces prehoda;
22. obžaluje, da opredelitev cenovne stabilnosti, ki se uporablja za ocenjevanje konvergenčnih meril, ni vedno skladna z opredelitvijo cenovne stabilnosti, ki jo je sprejela ECB v okviru svoje monetarne politike;
23. zahteva učinkovitejše ukrepe za reševanje pranja denarja in goljufij in se sprašuje o pomanjkanju podatkov v rednih poročilih Komisije o offshore podjetjih ali o njihovi vlogi in pomenu, ter zahteva podatke o tej zadevi;
24. meni, da bi se lahko nove države članice soočale z izzivi pri pridruževanju k euroobmočju, zlasti glede merila o stabilnosti cen, saj je inflacija lahko del procesa zmanjševanja gospodarskega zaostanka; zato poziva Svet in Komisijo, da pregledata konvergenčna merila prek poglobljene analize in politične razprave o uporabi konvergenčnih meril za potencialne nove članice euroobmočja in z vidika novih dejstev in razlik v gospodarskem razvoju; poudarja, da je treba konvergenčna merila uporabiti v skladu s Pogodbo, in da se v nobenem primeru ne sme podvomiti o konkurenčnosti euroobmočja;
25. ponovno poudarja potrebo po sodelovanju v obsežnih obveščevalnih kampanjah, namenjenih državljanom v državah prosilkah, ki bodo ustvarile zaupanje v proces prehoda, in po zagotovitvi poštenega vodenja prehoda s strani vseh vpletenih z namenom, da euro uspe; meni, daje treba izboljšati obveščanje državljanov in v zgodnji fazi organizirati uporabo sredstev javnega obveščanja za obveščevalne kampanje;
Upravljanje
26. meni, da je treba znotraj gospodarskega cikla bolje uskladiti proračunske politike med državami članicami, zlasti s skupnim koledarjem in makroekonomskimi predpostavkami; poziva k doslednem in učinkovitem izvajanju pakta stabilnosti in rasti;
27. meni, da je treba z ukrepi, ki so potrebni za izboljšanje delovanje EMU, okrepiti za euroobmočje specifično razsežnost strukturnega nadzora, povezanega z lizbonsko strategijo; kot prvi korak v tej smeri pozdravlja osredotočenost Komisije na euroobmočje v svojem letnem poročilu o napredku pri uresničevanju lizbonske strategije;
28. poudarja pomen okrepljenega upravljanja in procesa evropske integracije, zlasti v euroobmočju, saj se je samo tako možno spopasti s svetovnimi gospodarskimi izzivi; zato poziva Svet in Komisijo, da zagotovita, da bo letna poročilo o euroobmočju v prihodnosti vključevalo niz političnih priporočil za instrumente, ki bi omogočili poglobljen dialog med različnimi organi Skupnosti, ki sodelujejo pri krepitvi gospodarskega upravljanja Evropske unije;
29. poudarja, da je treba povečati učinkovitost lizbonske strategije z vsebinsko in časovno krepitvijo instrumentov gospodarske politike, ki se še uporabljajo ločeno, s ciljem inteligentne strategije rasti, ki bo v večji meri zadevala poročila in ocene s področja nacionalnih programov reform, vendar hkrati vključevala tudi nacionalne programe za stabilnost in konvergenco;
30. meni, da bi se euroskupina morala dogovoriti o časovnem načrtu o tem, kar je treba v euroobmočju doseči v naslednjih dveh letih; meni, da bi se zaradi močnejšega gospodarskega usklajevanja euroskupina morala premakniti iz neuradnega v bolj uradni institucionalni okvir, ki vključuje primerne infrastrukture;
Mednarodno zastopstvo
31. poudarja dejstvo, da je euro postal druga najpomembnejša mednarodna valuta po ameriškemu dolarju; zlasti meni, da je široka uporaba eura na mednarodnih trgih obveznic ključna značilnost mednarodne vloge eura; obžaluje, da so predsednik euroskupine, Komisija in ECB še vedno zastopani na različne načine v raznih mednarodnih institucijah in forumih; z zanimanjem ugotavlja, da sta euroskupina in Svet ECOFIN obravnavala predloge za krepitev zastopanosti euroobmočja v mednarodnem prostoru in za izboljšanje notranje usklajenosti pri zunanji zastopanosti; meni, da se potrebujejo novi ukrepi preden bo postala zunanja zastopanost euroobmočja sorazmerna z njenim rastočim pomenom v svetovnem gospodarstvu; meni, da je resnična skupna ekonomska politika euroobmočja pogoj za skupno zunanjo zastopanost; ponovno potrjuje, da je najboljša možnost za zastopanje euroobmočja v večjih mednarodnih finančnih forumih in institucijah oblikovanje enotnega zastopništva za euroobmočje;
0 0
0
32 naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje predsedniku euroskupine, Svetu in Komisiji, kot tudi Evropski centralni banki.
- [1] Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0168.
- [2] Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0051.
- [3] Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0054.
- [4] UL C 298 E, 8.12.2006, str. 249.
- [5] UL C 291 E, 30.11.2006, str. 118.
- [6] UL L 376, 27.12.2006, str. 36.
OBRAZLOŽITEV
Letno poročilo o euroobmočju za leto 2007 je drugo takšno poročilo, ki ga je pripravila Komisija. Lanskoletno poročilo sta Svet in Evropski parlament obravnavala kot pomemben dokument, ki omogoča podrobno analitično oceno ekonomskih pogojev v euroobmočju. Letošnje poročilo vsebuje pregled gospodarskih razmer v letu 2006 in preučuje ekonomske izzive, s katerimi se srečujejo države članice euroobmočja.
Leta 2006 si je gospodarstvo euroobmočja znatno opomoglo, stopnja rasti BDP je narasla z 1,4 % v letu 2005 na 2,7 %, stopnja brezposelnosti pa se je konec leta 2006 znižala na 7,6 %, kar je najnižja raven v zadnjih petnajstih letih. V letu 2006 je nastalo dva milijona novih delovnih mest, kar nakazuje, da so reforme na trgu dela, ki so jih izvedle nekatere države članice, obrodile prve sadove. Gospodarska rast je temeljila na široki osnovi in je bila rezultat vztrajne rasti izvoza in velikega povečanja domačega povpraševanja, kar zopet odraža boljše razmere na trgu dela in več optimizma pri potrošnikih in investitorjih. Močan preobrat v realnem sektorju je spremljala izboljšana makroekonomska stabilnost, stopnja inflacije je glede na leto 2005 ostala nespremenjena na ravni 2,2 %, proračunski primanjkljaj pa se je z 2,5 % v predhodnem letu zmanjšal na 1,6 %.
Proti tej na sploh pozitivni sliki splošnih razmer v euroobmočju govorijo nekateri manj ugodni trendi. Prvič, konsolidacija javnih financ, ki je bistvenega pomena, ne izpolnjuje zahtev, ki so potrebne za trajno krepitev vzdržnosti javnih financ. V času gospodarske rasti bi morale države kopičiti presežke svojih javnih financ, da bi ustvarile rezerve za manj ugodne javnofinančne rezultate v času gospodarskega nazadovanja ter izpolnile srednjeročni cilj, da imajo uravnotežen proračun ali proračunski presežek. Medtem so primanjkljaji v velikih gospodarstvih euroobmočja še vedno veliki v smislu ciklične prilagodljivosti. Države članice bi morale izkoristiti trenutno konjunkturo za izboljšanje stanja javnih financ in za pripravo na „slabe čase“.
Drugič, ekspanzivne fiskalne politike vodijo v obdobju gospodarskega okrevanja v ne povsem optimalno kombinacijo ekonomskih politik, če se hkrati vodi restriktivna monetarna politika, s katero se poskuša preprečiti rast inflacije. Nenehno spodbujanje potrošnje zahteva višje obrestne mere, s čimer se inflacijo ohranja na nizki ravni, kar pa ima lahko za posledico povečanje makroekonomskih stroškov vzdrževanja cenovne stabilnosti. Pomanjkanje proračunske discipline lahko še pospeši zmanjševanje količine denarja v obtoku z negativnimi učinki na rast in zaposlenost.
Tretjič, treba je izpostaviti, da povprečne vrednosti makroekonomskih kazalcev za celotno euroobmočje izkazujejo rastoče razlike med posameznimi državami članicami v smislu gospodarske rasti, produktivnosti in konkurenčnosti. Razlike so posledica številnih dejavnikov, na primer spremenljive hitrosti strukturnih reform, procesa zmanjševanja gospodarskega zaostanka in različnih nacionalnih politik, vključno z oblikovanjem plač in sistemom obdavčevanja. Države članice, v katerih izgube v relativni konkurenčnosti odražajo hitro rastoče stroške dela na enoto, morajo sprejeti ukrepe za odpravo negativnih tendenc.
V poročilu je poudarjeno, da trajnostna rast zahteva več strukturnih reform, vključno z dokončno vzpostavitvijo notranjega trga za blago, storitve in delo. Zlasti ukrepi, s katerimi naj bi zagotovili večjo konkurenco in odprtost v sektorju storitev, bodo verjetno spodbudili rast in nastanek delovnih mest v prihodnosti. Podobno bi bolj aktivno uresničevanje lizbonske strategije pospešilo razvoj inovacij in znanja ter povečalo konkurenčnost in dinamičnost gospodarstev euroobmočja.
Širitev euroobmočja je proces, ki bi moral prinesti pomembne gospodarske koristi posameznim državam članicam ter euroobmočju kot celoti. V poročilu je omenjena uspešna vključitev Slovenije v euroobmočje in spodbuda, da se tudi druge nove države članice prizadevajo za čim prejšnji sprejem eura. Vsekakor proces pristopa lahko otežuje pomanjkanje doslednosti in transparentnosti pri ocenjevanju stopnje nominalne konvergence v državah kandidatkah. Poročilo zlasti ponovno opozarja, da opredelitev cenovne stabilnosti, ki se uporablja za ocenjevanje konvergenčnih meril (povprečna stopnja inflacije treh držav članic EU z najnižjimi stopnjami inflacije), ni skladno z opredelitvijo cenovne stabilnosti, ki jo je sprejela ECB v okviru svoje monetarne politike (stopnja inflacije, nižja od 2 %, vendar blizu 2 %), ter vztraja, da je treba to neskladje odpraviti. Poleg tega je v poročilu navedena ugotovitev, da imajo lahko nekatere nove države članice, katerih gospodarstva hitro rastejo, težave pri izpolnjevanju merila v zvezi s stopnjo inflacije in pridruževanju euroobmočju brez upočasnitve rasti njihovih gospodarstev, saj lahko inflacija odraža veliko rast produktivnosti in je tako del procesa zmanjševanja gospodarskega zaostanka. Zato Parlament v poročilu poziva Komisijo in Svet, da ponovno obravnavata konvergenčna merila z vidika nove realnosti in razlik v gospodarskem razvoju.
Politiko med državami članicami je treba v večji meri usklajevati, da se lahko v celoti izkoristi možne koristi skupne valute, zlasti s skupnim koledarjem in skupnimi makroekonomskimi predpostavkami za pripravo nacionalnih proračunov. Prav tako je treba na ravni EU okrepiti nadzor nad javnofinančnimi rezultati in programi reform v posameznih državah članicah. Na zunanjem področju nedvomno obstaja potreba po skupnem zastopstvu euroobmočja v mednarodnih finančnih institucijah, ob predpostavki da so ekonomske politike posameznih držav v zadostni meri usklajene.
Letno poročilo Komisije o euroobmočju za leto 2007 zagotavlja dobro osnovo za izčrpno razpravo o splošnem gospodarskem stanju v euroobmočju in prihodnjih izzivih. Prav tako omogoča Evropskemu parlamentu, da izrazi svoja stališča in opredeli prednostne naloge na področju ekonomske politike in upravljanja v Uniji.
POSTOPEK
|
Naslov |
Letno poročilo o euroobmočju za leto 2007 |
|||||||||||
|
Št. postopka |
||||||||||||
|
Pristojni odbor |
ECON |
|||||||||||
|
Odbori, zaprošeni za mnenje |
|
|
|
|
|
|||||||
|
Odbori, ki niso dali mnenja |
|
|
|
|
|
|||||||
|
Okrepljeno sodelovanje |
|
|
|
|
|
|||||||
|
Poročevalec/-ka |
Dariusz Rosati |
|
||||||||||
|
Nadomeščeni/-a poročevalec/-ka |
|
|
||||||||||
|
Obravnava v odboru |
7.5.2007 |
21.5.2007 |
26.6.2007 |
|
|
|||||||
|
Datum sprejetja |
27.6.2007 |
|||||||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
38 0 1 |
||||||||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Mariela Velichkova Baeva; Zsolt László Becsey, Pervenche Berès, Sharon Bowles, Ieke van den Burg, David Casa, Jonathan Evans, Elisa Ferreira, Jean-Paul Gauzès, Donata Gottardi, Benoît Hamon, Gunnar Hökmark, Sophia in 't Veld, Othmar Karas, Christoph Konrad, Guntars Krasts, Kurt Joachim Lauk, Andrea Losco, Astrid Lulling, Cristobal Montoro Romero, Joseph Muscat, Lapo Pistelli, John Purvis, Alexander Radwan, Bernhard Rapkay, Heide Rühle, Eoin Ryan, Antolín Sánchez Presedo, Olle Schmidt, Margarita Starkevičiūtė |
|||||||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Katerina Batzeli, Harald Ettl, Werner Langen, Maria Petre, Gianni Pittella, Gilles Savary, Kristian Vigenin, Corien Wortmann-Kool |
|||||||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Slavi Binev |
|||||||||||
|
Datum predložitve |
28.6.2007 |
|||||||||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
... |
|||||||||||