POROČILO o uporabi Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost
6.7.2007 - (2007/2094(INI))
Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
Poročevalka: Kathalijne Maria Buitenweg
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o uporabi Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost
Evropski parlament,
– ob upoštevanju člena 45 poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenj Odbora za pravice žensk in enakost spolov in Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A6-0278/2007),
Izvajanje direktive o rasni enakosti
A. ker je EU politični projekt, ki temelji na skupnih vrednotah, kot je varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so navedene v členu 6 Pogodbe EU in Listini o temeljnih pravicah, ter spodbuja enakost in nediskriminacijo s politiko in zakonodajo tudi na podlagi člena 13 Pogodbe ES,
B. ker je pomembno, da politične izjave o boju proti diskriminaciji spremljata postopen razvoj ter dosledno in pravilno izvajanje politik in zakonov, predvsem direktiv za preprečevanje diskriminacije in projektov za spodbujanje enakosti, kot je evropsko leto enakih možnosti za vse,
C. ker letno poročilo Evropskega centra za spremljanje rasizma in ksenofobije za leto 2006 potrjuje, da je diskriminacija v državah članicah še vedno resen problem;
D. ker nedavna raziskava Eurobarometra[1] kaže, da 64 % državljanov v 25 državah članicah, vključenih v raziskavo, meni, da je diskriminacija na podlagi narodnostne pripadnosti še vedno razširjena;
E. ker je sprejetje Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost[2] pomemben korak k izboljšanju ravni varstva žrtev diskriminacije na podlagi rase ali narodnosti ter k zagotavljanju boljših možnosti glede odškodnin,
Dokazno breme
F. ker je določba o dokaznem bremenu ključni vidik direktive, saj prispeva k učinkovitemu uveljavljanju varstva, ki ga zagotavlja;
G. ker sodna praksa na področju dokaznega bremena kaže, da med državami članicami še vedno obstajajo bistvene razlike v zvezi s tem, kaj je sprejeto kot dokaz prima facie tožnikov; ker je zato treba države članice spodbujati, da v zvezi s tem izmenjajo mnenja, da bi ugotovile, ali je mogoče sodne postopke uskladiti,
H. ker bi k učinkovitemu izvajanju načela enakosti pripomoglo, če bi se pravila o dokaznem bremenu v civilnih in administrativnih zadevah razširila na sodne določbe proti viktimizaciji,
Organi za enako obravnavo
I. ker imajo zdaj skoraj vse države članice organe za spodbujanje enakosti ali so naloge, ki jih izvajajo takšni organi, dodelile obstoječim organom;
J. ker je treba vse države članice spodbujati, naj sprejmejo izredno pozitiven ukrep, s katerim bodo razširile področje pristojnosti organov za spodbujanje enakosti in tako zajele tudi diskriminacijo na podlagi drugih razlogov, ne le rase ali narodnosti,
K. ker morajo imeti organi za spodbujanje enakosti ustrezne vire, tako kadrovske kot finančne,
L. ker morajo biti organi za spodbujanje enakosti sposobni delovati neodvisno od vlade in bi jih morali tudi tako obravnavati, t.j. da niso del vlade,
M. ker v številnih državah članicah število zabeleženih pritožb kljub obstoju specializiranih organov za boj proti diskriminaciji in za spodbujanje enake obravnave ostaja nizko,
N. ker organi za spodbujanje enakosti v praksi le malo zadev predložijo sodiščem, razlog za to pa je pomanjkanje finančnih in človeških virov; ker so pogosto nevladne organizacije tiste, ki žrtvam diskriminacije zagotavljajo celovito pomoč pri ukrepanju,
O. ker je usposabljanje javnih uradnikov za namene direktive bistveno zaradi njihove odgovornosti pri izvajanju,
Področje uporabe
P. ker ločevanje med diskriminacijo na podlagi rase ali narodnosti ter diskriminacijo na podlagi vere, mnenja ali narodnosti ni vedno mogoče,
Q. ker ni vedno enostavno določiti, ali diskriminacija temelji na spolu, etnični pripadnosti, rasi, socialnih pogojih, spolni usmerjenosti ali drugih dejavnikih,
Razširjanje informacij in ozaveščanje
R. ker nedavna raziskava Eurobarometra potrjuje, da je ozaveščenost o obstoju protidiskriminacijske zakonodaje v EU precej majhna, in v povprečju le tretjina državljanov EU navaja, da pozna svoje pravice, če postanejo žrtve diskriminacije ali nadlegovanja,
S. ker so nekatere države članice kljub temu sprejele številne pobude glede obveščanja/ozaveščanja (spletne strani, kampanje, televizijski in časopisni oglasi),
T. ker so nekatere države članice sprejele pomembne pobude in so v nacionalno zakonodajo vključile obveznost, da morajo delodajalci svoje zaposlene obveščati o zakonodaji na področju diskriminacije,
U. ker so nekateri specializirani organi v državah članicah vzpostavili odprte telefonske linije, ki zagotavljajo informacije in pomoč žrtvam diskriminacije,
V. ker so bile dejavnosti obveščanja/ozaveščanja v več državah članicah izvedene pomanjkljivo , v nekaterih državah jih sploh ni bilo,
W. ker si morajo zlasti v okviru evropskega leta enakih možnosti institucije EU in države članice resnično prizadevati, da državljane obveščajo o njihovih pravicah, in ker morajo zagotoviti, da se bodo ukrepi, ki so se začeli izvajati leta 2007, nadaljevali tudi leta 2008, ki je evropsko leto medkulturnega dialoga,
Zbiranje podatkov
X. ker je zbiranje podatkov bistveno v boju proti diskriminaciji in so lahko etnično ločeni statistični podatki bistveni za prikazovanje posredne diskriminacije, politiko obveščanja in razvijanje strategij pozitivnih ukrepov, pri čemer pa se pojavljajo številna etična in pravna vprašanja,
Y. ker takšno zbiranje podatkov ne sme kršiti človekove zasebnosti z razkrivanjem posameznih identitet ali biti podlaga za etnično ali rasno profiliranje,
Pravna sredstva
Z. ker alternativni postopki reševanja sporov ne smejo vnaprej zagotavljati dostopa do sodišč,
Za. ker številne žrtve diskriminacije pritožbe na sodišče ne vložijo zaradi različnih razlogov, tudi stroškov in strahu pred maščevanjem,
Zb. ker se lahko cilji boja proti diskriminaciji dosežejo le, če se pravni ukrepi kombinirajo s pozitivnimi ukrepi na ravni EU in držav članic,
Zc. ker ima Agencija Evropske unije za temeljne pravice nalogo, da zbira in analizira pomembne, zanesljive in primerljive informacije ter podatke v zvezi s temeljnimi pravicami,
1. ponovno poudarja pomen Direktive 2000/43/ES;
2. opozarja, da je Direktiva Sveta 2000/43/ES najnižji standard in mora zato delovati kot temelj, na katerem se oblikuje celovita protidiskriminacijska politika;
3. pozdravlja sporočilo Komisije o izvajanju Direktive 2000/43/ES z 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost, katere cilj je vzpostavitev okvira za boj proti diskriminaciji na podlagi rase ali etničnega porekla (KOM(2006)0643), da se zagotovi okrepitev načel enakosti pred zakonom, enakih možnosti in enakega obravnavanja v državah članicah ob doslednem spoštovanju načela subsidiarnosti in v skladu z različnimi nacionalnimi tradicijami in postopki; kljub upoštevanju pregleda izvrševanja direktive iz poročila Komisije, ugotavlja, da bi bilo koristno, če bi bil dan na razpolago podroben opis načina, kako se določbe Direktive 2000/43/ES vključujejo v nacionalno pravo, kot je to določeno v sami direktivi; nadalje ugotavlja, da se je Komisija zavezala ne le, da bo zbrala podrobne podatke, temveč tudi, da bo o tem poročala Parlamentu in Svetu, in da je Parlament v svoji resoluciji s14. junija 2006 o nediskriminaciji in enakih možnostih za vse – okvirna strategija[3] pozval Komisijo, naj nemudoma oceni kakovost in vsebino zakonov, s katerimi se izvajajo protidiskriminacijske direktive;
4. poziva države članice, da čim prej prenesejo vso protidiskriminacijsko zakonodajo Skupnosti in uporabijo vse razpoložljive instrumente, vključno s pozitivnimi ukrepi, da zagotovijo enakost v praksi;
5. poudarja, da direktiva ne velja le za dostop do zaposlitve, samozaposlitve in poklica, temveč velja tudi za področja, kot so izobraževanje, socialna zaščita, vključno s socialno varnostjo in zdravstvenim varstvom, socialne ugodnosti in dostop do blaga in storitev ter oskrba z njimi, da se zagotovi razvoj demokratičnih in strpnih družb, ki dopuščajo sodelovanje vseh ne glede na raso ali narodnost;
6. izraža zadovoljstvo, ker je večina držav članic sprejela ukrepe za izvajanje direktive, vendar z razočaranjem ugotavlja, da so le nekatere ustrezno v celoti prenesle vse njene določbe;
7. poudarja, da v številnih državah niso bile pravilno prenesene predvsem določbe direktive, ki zajemajo opredelitve neposredne in posredne diskriminacije, nadlegovanja ter dokaznega bremena;
8. poziva zlasti k natančnemu nadzoru nad uporabo določbe o deloma obrnjenem dokaznem bremenu, ki je zlasti učinkovita v sporih, povezanih z zaposlovanjem;
9. izraža zaskrbljenost, ker so države članice iz področja uporabe direktive izvzele več področij dejavnosti, kot je zaželeno ali upravičeno;
10. opozarja, da je bila direktiva sprejeta junija 2000 in da bi jo morale države članice prenesti do junija 2003, kar je dovolj časa za sprejetje potrebnih izvedbenih ukrepov; poziva Komisijo k proaktivnejšemu pristopu, na primer z objavo razlagalnih sporočil in smernic za izvajanje, s katerim bo zagotovila popolno in pravilno izvajanje s strani držav članic; poziva Komisijo, da nadaljuje s pozornim spremljanjem pravilnega izvajanja direktive, čim prej objavi ocenjevalno študijo ter da, kjer je to potrebno, nemudoma, v vsakem primeru pa pred koncem leta 2007, začne s postopki za ugotavljanje kršitev;
11. ponovno poudarja, da morajo biti sankcije, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih v skladu z Direktivo 2000/43/ES, učinkovite, sorazmerne in odvračilne;
12. poziva k vzpostavitvi nacionalnih integriranih akcijskih načrtov za učinkovit boj proti vsem oblikam diskriminacije;
13. poziva države članice, ki izvajajo ali uveljavljajo nacionalne akcijske načrte za boj proti rasizmu in diskriminaciji, da na ključna področja politike, kot so enakost in nediskriminacija, socialna vključenost, povezanost Skupnosti, povezovanje, spol, izobraževanje in zaposlovanje, vključijo zbiranje in preverjanje podatkov;
14. poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu predloži poseben akcijski načrt o mehanizmih in metodah opazovanja in ugotavljanja učinka nacionalnih izvedbenih ukrepov; poudarja pomen razvoja mehanizmov za zbiranje podatkov o diskriminaciji, zlasti kar zadeva delovna razmerja, ob osredotočanju na nezakonito, neprijavljeno, slabo plačano in nezavarovano delo (v skladu z zakonodajo o varstvu podatkov) kot učinkovitega orodja za ugotavljanje, nadzorovanje in pregled politike in postopkov boja proti diskriminaciji ob spoštovanju nacionalnih modelov vključevanja; poziva Komisijo, naj določi skupne standarde za podatke, tako da se bo dalo posredovane informacije učinkovito primerjati; opozarja, da je pomembno preučiti ne le vsebino izvedbene zakonodaje, temveč tudi njeno učinkovitost;
15. poziva Komisijo, naj od držav članic zahteva, da v svojih letnih poročilih o izvajanju Direktive 2000/43/ES analizirajo učinkovitost protidiskriminacijske zakonodaje v boju proti vzorcem sistematičnega ločevanja manjšin in žensk, zlasti v izobraževalnem sektorju in pri dostopu na trg dela, do zdravstvenega varstva ter blaga in storitev, ter da vključijo tudi možnost enakosti spolov v poročila kot način za odpravljanje večkratne diskriminacije, s katero se mnogi srečujejo;
16. opozarja Komisijo, da želi Parlament prejeti dokument s seznamom izjem v zakonodajah držav članic, da bi se o teh izjemah lahko javno razpravljalo;
17. opozarja, da morajo države članice izvajati neodvisne revizije glede vpliva nacionalnih rokov in učinkovitosti varstva pred viktimizacijo;
18. je zaskrbljen zaradi nizke stopnje ozaveščenosti o protidiskriminacijski zakonodaji med državljani v državah članicah ter poziva Komisijo in države članice, da pospešijo prizadevanja za dvig ravni te ozaveščenosti;
19. spodbuja Komisijo, naj med državami članicami omogoči izmenjavo najboljših praks glede ukrepov za boj proti diskriminaciji na trgu delovne sile, vključno s tečaji usposabljanja, in glede anonimnosti prošenj za zaposlitev;
20. meni, da romska skupnost in druge priznane etnične skupnosti potrebujejo posebno družbeno zaščito, zlasti po širitvi, saj je problematika zlorabe, diskriminacije in izključevanja po njihovem mnenju postala še bolj pereča;
21. poudarja, da so zakoni učinkoviti le, če državljani poznajo svoje pravice in imajo enostaven dostop do sodišč, saj je sistem varstva iz direktive odvisen od državljanov, ki prevzamejo pobudo;
22. poudarja, da člen 10 Direktive državam članicam nalaga obveznost, da javnost obveščajo o ustreznih določbah direktive z vsemi primernimi sredstvi;
23. poziva države članice, da v okviru metode odprtega usklajevanja sprejmejo minimalne standarde, s katerimi bodo otrokom iz etničnih manjšin, zlasti deklicam, zagotovile dostop do visoko kakovostne izobrazbe in enakih pogojev, ter da sprejmejo pozitivno zakonodajo, s katero bodo odpravile ločevanje v šolah in določile natančen načrt za odpravo ločenega, nižje kakovostnega izobraževanja za dečke in deklice iz etničnih manjšin;
24. opozarja države članice, da je njihova dolžnost pomembne informacije posredovati državljanom ter spodbujati in podpirati kampanje za osveščanje o obstoječi zakonodaji in organih, vključenih v boj proti diskriminaciji;
25. poziva države članice, naj vsem pripadnikom etničnih manjšin, zlasti ženskam, zagotovijo dostop do osnovnega, preventivnega in nujnega zdravstvenega varstva, naj oblikujejo in izvajajo politiko, ki tudi najbolj izključenim skupnostim zagotavlja popoln dostop do sistema zdravstvenega varstva, ter organizirajo usposabljanje in ozaveščanje zdravstvenih delavcev, da se odpravijo predsodki;
26. poziva vlade, naj v politiki zaposlovanja in politiki socialne vključenosti zagotovijo enako obravnavanje in enake možnosti, obravnavajo izjemno visoke stopnje brezposelnosti, zlasti med ženskami iz etničnih manjšin, ter naj predvsem obravnavajo resne ovire, ki jih predstavlja neposredna diskriminacija pri postopkih zaposlovanja;
27. meni, da je usposabljanje uradnikov v zvezi s cilji in določbami direktive izjemno pomembno z vidika njihove odgovornosti za izvajanje direktive znotraj družbe kot celote in zato, da se znotraj samih vladnih organov odpravijo vsa tveganja institucionalnega rasizma; poziva države članice, da vlagajo v tako usposabljanje, in spodbuja države članice in Komisijo, da pripravijo evropske programe za izmenjavo med različnimi nacionalnimi vladnimi organi;
28. poziva države članice, da zbirajo, združujejo in letno objavljajo izčrpne, točne, zanesljive in po spolu razčlenjene statistične podatke v zvezi s: trgom dela, stanovanjskim sektorjem, izobraževanjem in usposabljanjem, dostopom javnosti do blaga in storitev, kazenskim pravnim sistemom ter civilno in politično participacijo ter naj določi jasne, kvantitativne cilje in kazalce v okviru smernic za zaposlovanje in socialno vključevanje, ki bodo omogočali merjenje napredka pri razmerah migrantov in/ali manjšin;
29. priporoča, da države članice ustrezno financirajo in pooblastijo svoje organe za spodbujanje enakosti, da lahko uspešno izvajajo svojo pomembno nalogo in da lahko, kadar imajo organi za spodbujanje enakosti znatna pooblastila, ta v celoti izvajajo;
30. priporoča državam članicam, da nevladnim organizacijam, dejavnim na področju obveščanja državljanov in zagotavljanja pravne pomoči v primerih diskriminacije, zagotovijo ustrezna sredstva in pooblastila;
31. poudarja, da nevladne organizacije nosijo precejšen delež bremena pri obveščanju državljanov in zagotavljanju pravne pomoči, ne da bi za to imele ustrezen status in prejemale finančna sredstva s strani držav članic;
32. priporoča, da Komisija pozorno spremlja neodvisno delovanje organov za spodbujanje enakosti, pri čemer se lahko sklicuje na načela, povezana s statusom nacionalnih institucij (pariška načela), iz resolucije Generalne skupščine ZN št. 48/134 z dne 20. decembra 1993, ki vključuje načela o ustreznem financiranju takih organov[4];
33. opozarja Komisijo na stališče Parlamenta, da morajo države članice neodvisnim organom dati na voljo ustrezna finančna sredstva za zagotovitev, da se bodo pritožbe obravnavale brezplačno za osebe, ki ne morejo same finančno prispevati, ter poziva Komisijo, da z državami članicami razpravlja o doseganju tega cilja;
34. priporoča, da države članice izkoristijo najboljše prakse drugih držav članic, kot je omogočanje organom za spodbujanje enakosti, da začnejo sodne postopke v imenu žrtev ali da v sodnih postopkih sodelujejo kot amicus curiae;
35. priporoča, da se podatki iz pritožb in odločitve iz pomembnih postopkov, ki jih vodijo sodišča, specializirani organi, drugi organi ali sodišča, razčlenijo glede na vzrok diskriminacije, kar bi izboljšalo ocenjevanje učinkovitosti izvajanja zakonodaje, zlasti v državah, v katerih se specializirani organi in/ali sodišča ukvarjajo z vsemi vzroki diskriminacije;
36. priporoča, da države članice svojim organom za spodbujanje enakosti zagotovijo dovolj osebja in zadostna finančna sredstva, da lahko uspešno izvajajo svojo pomembno nalogo, vključno z zagotavljanjem ustrezne pomoči žrtvam diskriminacije; meni, da je tem organom tudi treba podeliti potrebna pooblastila za preiskovanje primerov;
37. spodbuja države članice, da pospešijo dialog z nevladnimi organizacijami, ki se borijo proti vsem oblikam diskriminacije ter da jih popolnoma vključijo v politike, ki si prizadevajo za spodbujanje načela enakega obravnavanja;
38. poudarja, da je treba žrtvam diskriminacije v pravnih postopkih pomagati, ter opozarja, da lahko organizacije, ki so ali niso zakonsko določene, v tem smislu zelo pomagajo žrtvam;
39. poziva države članice, da zbirajo pomembne, zanesljive in primerljive informacije ter podatke in jih posredujejo Agenciji Evropske unije za temeljne pravice;
40. priporoča, da države članice tem organizacijam zagotovijo ustrezna sredstva;
41. poziva Komisijo, da pozorno preuči različna pravna vprašanja in merila v zvezi z vprašanjem zbiranja podatkov ter predstavi predloge za boljše beleženje primerov diskriminacije; zagotoviti je treba, da bodo na voljo primerljivi sklopi podatkov iz 27 držav članic; sedaj ti podatki niso na voljo za vse države članice, primerljivi podatki pa so pomembni za pridobitev trdne podlage za oblikovanje politike;
42. poziva Komisijo, da pozorno preuči različna pravna vprašanja in merila v zvezi z vprašanjem zbiranja podatkov ter predstavi predloge za boljše beleženje primerov diskriminacije, vključno za zagotavljanjem, da zbiranje takšnih podatkov ne krši zasebnosti posameznikov z razkritjem njihove identitete ali da se ne uporablja kot podlaga za etnično ali rasno profiliranje;
43. poudarja občutljivost obravnave podatkov v zvezi z raso in narodnostjo ter opozarja na uporabo direktiv o varstvu podatkov za podatke, ki se obravnavajo pri uporabi te direktive; poudarja, da je treba zagotoviti dodatna jamstva za podatke o rasi in narodnosti, ker se ti podatki lahko preusmerijo in uporabijo za druge namene na področju pravosodja in notranjih zadev, na primer za etnično profiliranje; ponovno poudarja svojo zahtevo po sprejetju okvirnega sklepa o varstvu podatkov, tudi za zagotovitev, da za vsak medsebojni vpliv podatkov med prvim in tretjim stebrom veljajo stroga pravila o varstvu;
44. priporoča, da države članice pri zbiranju statističnih podatkov o zastopanosti etničnih in rasnih skupin na različnih področjih družbe, vključno z javnim in zasebnim sektorjem, uporabljajo ustrezne zaščitne ukrepe za varstvo osebnih podatkov, da se prepreči etnično profiliranje, ter na podlagi teh podatkov oblikujejo politiko, ki bo prispevala k zagotovitvi enakega dostopa do zaposlitve, samozaposlitve, poklica, izobraževanja, socialne zaščite in socialnega varstva, socialnih nadomestil in blaga ter oskrbe z njim;
45. poziva Komisijo, naj izvede študijo, v kateri naj preveri, katere države članice imajo določbe o pozitivnih ukrepih, kateri preskusi morajo biti izpolnjeni, kako vladni ali nevladni organi te določbe uporabljajo v praksi in kako uspešne so;
46. poziva države članice, da javno objavijo podrobne statistične podatke o rasnih kaznivih dejanjih ter pripravijo raziskave o kaznivih dejanjih in/ali žrtvah kaznivih dejanj, ki bodo omogočile zbiranje količinskih in primerljivih podatkov o žrtvah in rasnih kaznivih dejanjih;
47. poziva Komisijo, da pregleda podatke o večkratni diskriminaciji in jih predloži;
48. poziva Komisijo, da pozorno spremlja prikrito diskriminacijo na podlagi „resničnih in odločilnih poklicnih zahtev“ ter medsebojne vplive različnih oblik diskriminacije, ki temeljijo na uporabi te izjeme na podlagi vere v okviru direktive o zaposlovanju in njenih posledicah za raso in narodnost, ter da posebno pozornost nameni diskriminaciji na področju izobraževanja;
49. ponovno poudarja politično, socialno in pravno zaželenost odprave hierarhije varstva pred različnimi vzroki diskriminacije ter v zvezi s tem pozdravlja namen Komisije, da predloži predlog za razširitev področja uporabe direktive na vse ostale vzroke diskriminacije, kot je navedeno v njenem letnem zakonodajnem programu za leto 2008; zato pričakuje, da bo Komisija že letos začela pripravljalna dela za čimprejšnjo predložitev predloga, v vsakem primeru pa pred koncem leta 2008;
50. pozdravlja zanimanje Komisije za vprašanje večvrstne diskriminacije in začetek študije na to temo; poziva jo, naj sprejme širok koncept večvrstne diskriminacije, v katerem bo lahko upoštevana možnost, da so lahko posamezniki hkrati izpostavljeni diskriminaciji na podlagi več dejavnikov;
51. poziva države članice, da večjo pozornost namenijo dokazom o diskriminaciji; priporoča, da sledijo smernicam v zvezi z dokazi o diskriminaciji, ki jih je na predlog Evropskega centra za spremljanje rasizma in ksenofobije pripravila Mednarodna organizacija dela, ter da usposabljajo ljudi za pripravo dokazov na ključnih področjih zaposlovanja in dela, izobraževanja, stanovanj in bivališč, zdravstva, dostopa do blaga in storitev ter v zvezi z rasnim nasiljem;
52. poziva Komisijo, da Agencijo Evropske unije za temeljne pravice vključi v protidiskriminacijski zakonodajni okvir Skupnosti na način, ki je v skladu s pristojnostjo te agencije, da ji omogoči pomembno vlogo z zagotavljanjem rednih, pravilnih in posodobljenih informacij, ki so pomembne za pripravo osnutkov prihodnje zakonodaje;
53. poziva institucije EU, da položaj etničnih manjšin, zlasti žensk in mladoletnikov, v državah prosilkah še naprej uporabljajo kot merilo za ocenjevanje pripravljenosti za pristop k Evropski uniji;
0
0 0
- [1] http://ec.europa.eu/public_opinion/archives/ebs/ebs_263_sum_en.pdf.
- [2] UL L 180, 19.7.2000, str. 22.
- [3] Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0261.
- [4] http://www.ohchr.org/english/law/parisprinciples.htm.
54. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.OBRAZLOŽITEV
Uvod
Leta 1997 je bil z Amsterdamsko pogodbo v Pogodbo ES vključen člen 13 o boju proti diskriminaciji, ki služi kot pravna podlaga za dve direktivi, direktivo o enakosti pri zaposlovanju[1] in direktivo o rasni enakosti[2]. Slednjo so morale države članice v svoj pravni red prenesti do 19. julija 2003.
V poročilu Evropske komisije[3] je podana analiza izvajanja direktive o enakem obravnavanju oseb ne glede na raso ali narodnost. Evropska komisija naj bi v tem letu objavila tudi informacije o morebitnih postopkih za ugotavljanje kršitev.
Po mnenju poročevalke predstavlja direktiva o rasni enakosti (2000/43/ES) pomemben del zakonodaje. Z njenim sprejetjem je bil storjen velik korak naprej pri varstvu pred diskriminacijo in zagotavljanju boljših možnosti za odškodnino. Prav tako pomembno je, da velja direktiva za vse osebe, ne glede na državljanstvo ali stalno prebivališče.
Za pravilen prenos direktiv je potrebno še veliko dela. Poročevalka poziva Komisijo, naj poleg pravilnega pravnega prenosa preuči tudi ovire, ki se pojavljajo v praksi. Veliko ljudi se ne zaveda svojih pravic ali pa se jim zdi težko vložiti pritožbo. Prednost je treba dati obveščanju o protidiskriminacijskih zakonih in uveljavljanju pravice do odškodnine.
Kljub napredku pri prenosu protidiskriminacijskih direktiv se rasizem ni zmanjšal. Nasprotno, v Evropski uniji je število zabeleženih rasističnih dejanj strmo naraslo, poleg tega pa se dokazano povečuje strpnost do diskriminacijskega vedenja, zlasti zoper priseljence in muslimane. Rasizem je v nasprotju z načeli Evropske unije. Slabi socialno kohezijo in ovira emancipacijo ljudi. Pomembno je, da Evropski parlament da zagon za okrepitev politične volje v boju proti rasizmu.
Da bi ocenila prenos direktive, je poročevalka preučila področje njene uporabe, pravna sredstva, dokazno breme, organe za spodbujanje enakosti, širjenje informacij in ozaveščanje.
1. Področje uporabe
Direktiva o rasni enakosti je bila v času svojega sprejetja revolucionarna, saj varstva pred diskriminacijo ni omejila le na področje zaposlovanja. Člen 3 med pomembna področja uporabe zajema socialno varnost, izobraževanje ter dostop do blaga in storitev, vključno s stanovanji.
Široko področje uporabe Direktive 2000/43/ES pa ne velja za direktivo o enakosti pri zaposlovanju (2000/78/ES), ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti, vendar le na področju zaposlovanja in dela. Poročevalka pozdravlja dejstvo, da so številne države članice široko področje uporabe direktive o rasni enakosti sprejele za vse oblike diskriminacije in s tem presegle direktivo.
Po njenem mnenju da bi morali direktivo o enakosti pri zaposlovanju spremeniti in jo razširiti na enako področje uporabe, kot velja za direktivo o rasni enakosti. To je potrebno, da se preprečijo nastanek hierarhije med oblikami diskriminacije in težave v primeru večkratne diskriminacije.
Morda bi bilo treba področje uporabe direktive, glede na to, da se rasizem prepleta z diskriminacijo na podlagi narodnosti in/ali vere ali prepričanja, prilagoditi, da bi s tem povečali dostop do učinkovitih pravnih sredstev.
Medtem ko večina držav članic upošteva pomembna področja uporabe direktive o rasni enakosti, je treba omeniti nekaj opaznejših pomanjkljivosti. Pet držav članic, na primer, še vedno ni ustrezno preneslo direktive na ostala področja poleg zaposlovanja.[4]
V nekaterih državah članicah je bil prenos omejen na zasebni sektor. V dveh državah je vojaška zvrst izvzeta s področja prenesene zakonodaje.[5] Številne države članice javnega sektorja niso ustrezno zajele v področje uporabe direktive, ena država članica pa je njeno uporabo omejila v zasebnem sektorju.[6] Ker vsi zasebni in javni organi sodijo v pomembno področje uporabe direktive, je treba ugotoviti, zakaj so bili nekateri sektorji izvzeti.
Poročevalka prav tako želi od Komisije izvedeti, ali direktiva zajema tudi dejavnosti policijskih organov v državah članicah, kot je etnično profiliranje.
2. Pravna sredstva
Vse države kombinirajo sodne postopke z nesodnimi. To je pomembno, ker dokazno breme v sodnih postopkih ni le na strani žrtve in ker le-ta za vložitev tožbe ni odvisna od državnega tožilca.
Na splošno v sodni praksi ni veliko zadev, povezanih z diskriminacijo. Čeprav bi na podlagi tega lahko sklepali, da rasizem ni preveč pereč problem, raziskave kažejo drugače. Verjetneje je, da je na poti do pravice še vedno veliko preprek. Dolžina in zapletenost postopkov lahko žrtve odvrneta od ukrepanja.[7]
Nasprotno je rok za vložitev pritožbe včasih prekratek. Na Madžarskem, na primer, imajo žrtve za predložitev svoje zadeve le 30 dni, na Nizozemskem in Irskem pa 2 meseca.
V več državah članicah lahko resnično oviro predstavljajo nezadostna finančna sredstva za sprožitev postopka.[8]
Asociacije so lahko žrtvam v veliko pomoč. Kljub temu številne države članice nimajo posebnih predpisov o uporabi asociacij v postopkih za ugotavljanje diskriminacije.[9] Le nekaj držav dopušča uporabo asociacij med postopkom „v prid žrtvam“ diskriminacije. Najdejo se tudi pozitivni zgledi, na primer Španija ali Latvija, kjer lahko pravne osebe, zakonsko pooblaščene za varovanje legitimnih kolektivnih pravic in interesov, s privoljenjem pritožnika sodelujejo v sodnih postopkih, da se zagotovi spoštovanje načela enake obravnave na podlagi rasnega ali etničnega izvora.
Kršitvam protidiskriminacijskih zakonov morajo slediti učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije. Doslej je to storilo le malo držav članic.
3. Dokazno breme
Dokazati diskriminacijo je zelo težko. Zlasti na področju zaposlovanja ima delodajalec veliko močnejši položaj kot delojemalec, saj običajno razpolaga z informacijami o domnevni diskriminatorni odločitvi, priče pa pogosto nerade pričajo zoper njih. Iz tega razloga člen 8 določa tako imenovani dvostopenjski test. Na prvi stopnji morajo osebe, ki menijo, da so bile diskriminirane, navesti dejstva, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je prišlo do neposredne ali posredne diskriminacije. Dokazno breme se nato preloži na obtoženega, ki mora dokazati, da kršitve načela enake obravnave ni bilo. To ne velja za kazenske zadeve.
Več držav članic še ni (ustrezno) preneslo določbe o dokaznem bremenu.[10] Poleg tega je v marsikateri državi članici učinek določb o dokaznem bremenu po prenosu še vedno nepreverjen zaradi pomanjkanja sodne prakse na tem področju.
Prvi rezultati iz sodne prakse kažejo, da je celo dokaz zadeve prima facie za pritožnike težko premostljiva ovira. Statistične podatke je težko dobiti, situacijski testi pa morajo pogosto izpolnjevati stroge pogoje.
Zbiranje občutljivih podatkov, s pomočjo katerih bi lahko ugotovili posredno diskriminacijo ali ocenili obseg diskriminacije v družbi, še vedno povzroča zaskrbljenost in strah v številnih državah članicah.
4. Organi za enako obravnavo
Skoraj vse države članice[11] imajo organe za spodbujanje enakosti ali pa so naloge, ki naj bi jih izvajali takšni organi, dodelile obstoječim organom, npr. nacionalnemu inštitutu za človekove pravice. V glavnem so ti organi pristojni ne le za diskriminacijo na podlagi rase in narodnosti, marveč tudi na podlagi drugih razlogov. Žrtvam diskriminacije nudijo pomoč na različne načine, na primer s sprožitvijo pravnega postopka[12] ali z nezavezujočimi mnenji o pritožbah, ki jim bile predložene[13]. Številni specializirani organi lahko raziščejo pritožbe o diskriminaciji in običajno sprejmejo odločitev, s katero se strinjajo vse vpletene osebe.[14]
Še vedno ni jasno, ali bodo ti organi svojo funkcijo lahko opravljali neodvisno, kot to zahteva direktiva.[15] Tako v Italiji kot v Španiji, na primer, se organi za spodbujanje enake obravnave nahajajo znotraj ministrstev.
V nekaterih državah ti organi nimajo zadostnih finančnih sredstev za opravljanje svojih funkcij.
5. Razširjanje informacij in ozaveščanje
Pravice ljudem navadno ne koristijo, če se jih ti ne zavedajo. Člen 10 direktive zato državam članicam nalaga obveznost, da javnost obveščajo o ustreznih določbah direktive z vsemi primernimi sredstvi.
Evropska komisija in mreža neodvisnih pravnih strokovnjakov opažata, da veliko držav članic te obveznosti ne izpolnjuje. Tudi nedavna raziskava Eurobarometra potrjuje, da je seznanjenost s protidiskriminacijsko zakonodajo slaba. Le 35 % anketiranih meni, da ima njihova država zakonodajo, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi narodnosti. Le tretjina državljanov EU ve, kaj storiti v primeru, če bi bili žrtev diskriminacije ali nadlegovanja. Stopnja ozaveščenosti je nižja v desetih državah članicah.
Direktiva je kljub temu spodbudila javno razpravo o boju proti diskriminaciji in privedla do več pomembnih pobud. Vse države članice, tudi Malta, Poljska in Portugalska, so v nacionalno zakonodajo vključile obveznost, da morajo delodajalci svoje zaposlene obveščati o zakonodaji na področju diskriminacije. Zelo uspešna pri tem je bila Finska, ki je letak o nediskriminacijskem aktu v braillovi pisavi objavila v tiskani različici in na internetu v finskem, švedskem, angleškem, ruskem, arabskem in španskem jeziku ter jeziku ljudstva Sami.
Ne glede na to, si morajo zlasti v okviru evropskega leta enakih možnosti institucije EU in države članice prizadevati, da se vsak prebivalec Evrope zaveda svojih pravic.
- [1] Direktiva 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnem okviru enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu.
- [2] Direktiva 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost.
- [3] KOM(2006) 643 konč./2, 15.12.2006.
- [4] Malta, Latvija, Estonija, Poljska, Češka republika.
- [5] Latvija, Malta.
- [6] Madžarska.
- [7] Na Portugalskem in v Sloveniji, na primer, lahko nekateri sodni postopki trajajo pet let ali več.
- [8] V Češki republiki, Litvi in na Slovaškem.
- [9] Danska, Finska, Litva, Švedska ali Združeno kraljestvo.
- [10] Avstrija, Italija, Latvija, Poljska, Estonija, Litva, Luksemburg, Nemčija. Glej mrežo neodvisnih strokovnjakov, str. 73.
- [11] Izjeme so Češka republika, Luksemburg, Malta in Nemčija.
- [12] Finski, belgijski, madžarski, irski, britanski in švedski organi.
- [13] Velja za Avstrijo, Nizozemsko, Dansko, Ciper, Madžarsko, Latvijo, Litvo, Grčijo in Slovenijo.
- [14] V Avstriji, na Cipru, Madžarskem, Irskem, v Litvi in na Švedskem.
- [15] Glej poročilo „Oblikovanje protidiskriminacijske zakonodaje v Evropi - primerjava 25 držav članic“ Evropske mreže neodvisnih strokovnjakov za diskriminacijo iz novembra 2006.
MANJŠINSKO MNENJE
Pisna izjava v skladu s členom 48 poslovnika
o manjšinskem mnenju glede poročila BUITENWEG, ki ga je sprejel Odbor LIBE
Koenraad DILLEN
Pravna podlaga Direktive 2000/43/ES je vprašljiva, načelo subsidiarnosti ni upoštevano.
Skromno število obsodb, ki jih izrečejo sodišča, ne kaže na pomanjkanje znanja, temveč na to, da je problem diskriminacije v Evropi močno pretiran. Zahteve za „več denarja“ bi bilo treba zavrniti, glede na to, da EU letno nameni 9 milijonov EUR letno centru za spremljanje in 1 milijon EUR mreži ENAR, ki opravlja enako delo.
Obrnjeno dokazno breme je obsodbe vredno, kajti v demokraciji, ki temelji na vladavini prava, je oseba nedolžna, dokler ji krivda ni dokazana.
Direktiva ustvarja zmedo o tem, kaj je diskriminacijsko dejanje in kaj izražanje kritičnega mnenja. Svoboda izražanja se mora ponovno vzpostaviti. Najnovejše nevarne izjave Evropskega centra za spremljanje, v katerih „islamofobijo“ označuje za novo obliko diskriminacije in predlaga, da bi se moral spor zaradi danskih karikatur rešiti z zakonom proti bogokletju, je treba zavrniti.
Dejstvo, da lahko vsa mogoča združenja sama vložijo pritožbo, predstavlja nesprejemljivo obliko privatizacije sodnega sistema.
Neprimerno je, da se opredeli še več razlogov za diskriminacijo in s tem na evropski ravni omogoči, da bodo tako kot v Belgiji militantne homoseksualne skupine vlagale pritožbe zoper dostojanstvenike katoliške cerkve.
MNENJE Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (11.5.2007)
za Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
o izvajanju Direktive 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost
(2007/2094(INI))
Pripravljavka mnenja: Patrizia Toia
POBUDE
Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve poziva Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
A. ker nedavna Eurobarometrova raziskava kaže, da 51 % Evropejcev meni, da so prizadevanja za boj proti diskriminaciji v njihovih državah nezadostna,
B. ker Eurobarometrove ugotovitve, da ni strategij obveščanja in zato javnost premalo pozna evropsko in nacionalno protidiskriminacijsko zakonodajo opozarjajo na javno zaskrbljenost,
1. pozdravlja sporočilo Komisije o izvajanju Direktive 2000/43/ES z 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost, katere cilj je vzpostavitev okvira za boj proti diskriminaciji na podlagi rase ali etničnega porekla, da se zagotovi okrepitev načel enakosti pred zakonom, enakih možnosti in enakega obravnavanja v državah članicah, ob popolnem spoštovanju načela subsidiarnosti in v skladu z različnimi nacionalnimi tradicijami in postopki; klub upoštevanju pregleda izvrševanja direktive iz poročila Komisije, ugotavlja, da bi bilo koristno, če bi bil dan na razpolago podroben opis načina, kako so bile določbe Direktive 2000/43/ES vključene v nacionalno pravo, kot je to določeno v sami direktivi; nadalje ugotavlja, da se je Komisija zavezala ne le, da bo zbrala podrobne podatke, temveč tudi, da bo o tem poročala Parlamentu in Svetu in da je Parlament v svoji resoluciji s 14. junija 2006 o nediskriminaciji in enakih možnostih za vse – okvirna strategija[1] pozval Komisijo, naj nemudoma oceni kakovost in vsebino zakonov, s katerimi se izvajajo protidiskriminacijske direktive;
2. ugotavlja, da lahko diskriminacija na podlagi rase ali etničnega porekla ter v obliki različnih vrst izkoriščanja migracijske delovne sile, vključno zlasti z nezakonitim in neprijavljenim delom, onemogoča doseganje visoke ravni zaposlitve in socialne varnosti, gospodarske in družbene kohezije, gospodarske rasti, učinkovitosti in solidarnosti;
3. priznava, da načrt socialne politike za obdobje 2005-2010, ki dopolnjuje in utrjuje lizbonsko strategijo, krepi skupnostno razsežnost gospodarskega razvoja in spodbuja enake možnosti za vse, ter tako pripomore k ustvarjanju družbe, ki nudi večje možnosti za družbeno vključevanje;
4. poudarja, da je treba pripisati enak pomen vsem podlagam za diskriminacijo, vključno z diskriminacijo na podlagi narodnosti;
5. s posebnim sklicevanjem na zaposlovanje poziva k razmisleku o nekaterih posebnih področjih zaposlovanja, kot je na primer zaposlovanje v katerikoli državi članici za družinsko oskrbo in pomoč na domu, ki sta pogosto pomanjkljivo urejena in zaščitena, ter delo v zdravstvenih storitvah, kjer se pojavljajo težave tudi v zvezi z nacionalno zakonodajo o dostopu do javnega sektorja zaposlovanja;
6. spodbuja države članice in socialne partnerje, ki tega še niso storili, da Komisiji posredujejo potrebne podatke v zvezi z načini in sredstvi, ki so bili uporabljeni in z rezultati, ki so bili doseženi pri boju proti diskriminaciji na podlagi rase ali etničnega porekla;
7. spodbuja Komisijo, naj sprejme potrebne ukrepe, da zagotovi, da se direktivo v celoti in ustrezno izvaja; podpira in spodbuja Komisijo pri sprožitvi postopkov za ugotavljanje kršitev v skladu s členom 226 Pogodbe o ES proti tistim državam članicam, v katerih nacionalni izvedbeni ukrepi niso v skladu z Direktivo 2000/43/ES, zlasti kar zadeva pristojnosti in zahteve po neodvisnosti organov za spodbujanje enakega obravnavanja, ki so opredeljeni v členu 13 te direktive, ter pri obsežnem obveščanju evropskih državljanov o trenutnem stanju;
8. poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu predloži poseben akcijski načrt o mehanizmih in metodah opazovanja ter ugotavljanja učinka nacionalnih izvedbenih ukrepov; poudarja pomen razvoja mehanizmov za zbiranje podatkov o diskriminaciji, zlasti kar zadeva delovna razmerja, ob osredotočanju na nezakonito, neprijavljeno, slabo plačano in nezavarovano delo (v skladu z zakonodajo o varstvu podatkov) kot učinkovitega orodja za ugotavljanje, nadzorovanje in pregled politike in postopkov boja proti diskriminaciji, ob spoštovanju nacionalnih modelov vključevanja; poziva Komisijo, naj določi skupne standarde za podatke, da bo mogoče posredovane informacije učinkovito primerjati; poziva, da se vključi pomen preučitve ne le vsebine izvedbene zakonodaje, temveč tudi njene učinkovitosti;
9. priznava, da lahko storitve splošnega pomena igrajo bistveno vlogo v boju proti diskriminaciji in izključitvi na podlagi rase ali etničnega porekla; zato poziva države članice, naj zagotovijo, da ponudniki teh storitev ob spoštovanju zakonodaje o varstvu podatkov in državljanskih svoboščin za zagotovitev enakega obravnavanja in vključevanja uporabljajo etnično spremljanje, s tem pa poudarijo poglavitno vlogo ponudnikov storitev splošnega pomena na tem področju; poudarja, da so lahko ti ponudniki zgled organov, ki izvajajo najboljšo prakso pri obravnavanju rasnih in etničnih manjšin, tako v vlogi delodajalca kot ponudnika storitev;
10. zlasti poziva k natančnemu nadzoru nad tem, kako se izvaja pravilo o deloma obrnjenem dokaznem bremenu, kar je zlasti učinkovito v sporih, povezanih z zaposlovanjem;
11. poziva Komisijo, naj preuči nacionalne določbe, ki presegajo zahteve Skupnosti in naj sestavi pregled prednosti in slabosti predstavljenih nacionalnih ukrepov in tudi sodeluje pri predlaganju možnih rešitev za izboljšanje položaja žrtev diskriminacije;
12. poudarja, da prepoved diskriminacijskega obravnavanja ne sme vplivati na nadaljevanje ali uvedbo ukrepov za preprečitev ali ublažitev neugodnega položaja oseb neke rase ali etničnega porekla, katerih poglavitni cilj je izpolniti posebne potrebe teh oseb; poziva Komisijo, naj nadaljuje s svojim presojanjem vprašanja pozitivnih ukrepov, da bolje opredeli svoje stališče do tega pojma;
13. podpira pobude Evropskega socialnega sklada (kot je denimo pobuda EQUAL) in programa PROGRESS za obdobje 2007-2013, katerih namen je med drugim izboljšati družbeno vključevanje invalidnih oseb ter spodbujati boj proti diskriminaciji; poziva države članice in institucije Skupnosti, naj si prizadevajo za doseganje strateških ciljev, ki se najbolje odzivajo na skrbi državljanov vseh starosti, in naj prerazporedijo ustrezna sredstva za večjo solidarnost znotraj Evropske unije in zunaj njenih meja, zlasti ob ponovnem preučevanju strukture porabe Skupnosti za leti 2008 in 2009;
14. pozdravlja zanimanje Komisije za vprašanje večvrstne diskriminacije in začetek študije na to temo; poziva jo, naj sprejme širok koncept večvrstne diskriminacije, v katerem bo lahko upoštevana možnost, da so lahko posamezniki hkrati izpostavljeni diskriminaciji na podlagi več dejavnikov;
15. poziva delodajalce k večjemu sodelovanju pri spodbujanju, podpori in krepitvi procesa nediskriminacije na delovnem mestu; poudarja, da je pomembno na pozitiven način vključevati delodajalce, in pozitivne učinke politike raznolikosti na delovno okolje; odobrava zaključek pogajanj evropskih socialnih partnerjev o okvirnem sporazumu v zvezi z nadlegovanjem in nasiljem na delovnem mestu, ter krepitev veljavne zakonodaje za to področje, saj je to primer spodbujanja dostojanstvenega dela v Evropi; poziva Komisijo k nadziranju, da se tak sporazum dejansko spoštuje in izvršuje; nujno poziva delodajalce, naj v skladu z načelom družbene odgovornosti podjetja podpirajo enakost in se borijo proti rasni in etnični diskriminaciji ter proti izključenosti v zvezi z izobraževanjem in usposabljanjem delavcev;
16. poudarja, da je sodelovanje med različnimi ravnmi upravljanja – lokalnimi, nacionalnimi in evropskimi – pri boju proti diskriminaciji zelo pomembno;
17. pozdravlja vse večjo ozaveščenost o raznolikosti in uporabi upravljanja raznolikosti kot zgled dobre poslovne prakse ter poudarja poslovno korist, ki jo prinaša; ugotavlja, da je lahko raznolikost izziv pri upravljanju in zaposlovanju; poziva zveze malih in srednjih podjetij, naj svojim članom na tem področju pomagajo, tako da bodo lahko imeli korist od dodane vrednosti, ki jo delovni sili prinaša raznolikost;
18. ponovno opozarja na svojo resolucijo s 13. marca 2007 o "družbeni odgovornosti podjetij: novo partnerstvo"[2] , v kateri je poudarjeno, da je boj proti diskriminaciji del te odgovornosti; ponovno poudarja svojo zahtevo Komisiji, naj spodbuja razširjanje zgledov dobre prakse, ki izhajajo iz prostovoljnih pobud družbene odgovornosti podjetij, ob tem pa jo tudi poziva, naj enako obravnavanje in spodbujanje raznolikosti uvrsti na seznam meril, ki bi jih podjetja morala spoštovati;
19. spodbuja Komisijo, naj olajša izmenjavo zgledov najboljše prakse glede ukrepov za boj proti diskriminaciji na trgu delovne sile (vključno s tečaji usposabljanja) med državami članicami, in z upoštevanjem anonimnosti prošenj za zaposlitev;
20. poudarja zaskrbljenost evropskih sindikatov nad tem, da so države članice v dialogu o diskriminaciji namenile prednost nevladnim organizacijam in ne socialnim partnerjem; vztraja, da imajo socialni partnerji temeljno vlogo pri spodbujanju enakega obravnavanja v podjetjih, pri uporabi načela družbene odgovornosti podjetij in pomoči, ki jo nudijo diskriminiranim delavcem;
21. upošteva Sklep št. 771/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta s 17. maja 2006 o proglasitvi evropskega leta enakih možnosti za vse - pravični družbi naproti[3]; opozarja pa na potrebo, da se leto 2007 poveže z letom 2008, ki bo evropsko leto medkulturnega dialoga; pozdravlja pobude, sprejete v povezavi z evropskim letom enakih možnosti za vse, in prizadevanja za spoštovanje razlik sočasno z bojem proti diskriminaciji; poudarja pomembnost pravic v veljavni zakonodaji; poziva države članice, naj si v letu enakih možnosti za vse prizadevajo za povečanje ozaveščenosti državljanov o njihovih zakonskih pravicah; opaža, da se ljudje končno bolj zavedajo, da so najbolj konkurenčne vključujoče družbe, ki upoštevajo izzive in priložnosti, ki jih ponuja raznolikost;
22. meni, da sta potrebna usklajenost in dopolnjevanje z drugimi ukrepi Skupnosti, zlasti kar zadeva politike za boj proti diskriminaciji in socialni izključenosti in doseganje napredka pri temeljnih pravicah, izobraževanju, usposabljanju, medkulturnem dialogu in problematiki, ki zadeva mladino, državljanstvo, migracije, azil in enakost med spoloma, ter poziva Komisijo, naj okrepi usklajevanje med navedenimi programi;
23. poziva države članice, naj v okviru evropske strategije za zaposlovanje v nacionalnih akcijskih načrtih opredelijo obsežnejše ukrepe in metode za olajšanje vključitve vseh manjšin, zlasti rasnih in narodnostnih, v trg dela; poziva Komisijo, naj, da se opredeli doslednejši pristop k takemu vključevanju, v prihodnjih smernicah za zaposlovalno politiko držav članic upošteva glavna priporočila o politiki, ki naj se izvaja na tem področju, ki jih bo do konca leta 2007 predstavila skupina strokovnjakov na visoki ravni o družbenem vključevanju etničnih manjšin in njihovem popolnem udeleževanju na trgu dela, ki jo je ustanovil Sklep Komisije 2006/33/ES z dne 20. januarja 2006[4];
24. meni, da je treba sodelovanje, ne glede na raso ali narodnost, razširiti na področja kot sta izobraževanje in usposabljanje, vključno s pravico do učenja in ohranjanja jezika države izvora;
25. meni, da romska skupnost in druge priznane etnične skupnosti potrebujejo posebno družbeno zaščito, zlasti po širitvi, saj je problematika zlorabe, diskriminacije in izključevanja postale še bolj pereča;
26. priznava težave, s katerimi se srečujejo priseljenci, ki so nedavno prispeli v Evropsko unijo, zlasti ženske, ki so izpostavljene dvojni diskriminaciji: zaradi spola in zaradi etničnega porekla; poziva države članice, naj povečajo vire in učinek socialnih služb za nemoteno vključevanje priseljencev ter seznanjanje z njihovimi pravicami in obveznostmi po načelih in zakonodaji držav članic;
27. opaža, da je treba sprejeti celovit pristop za prepoved diskriminacije na podlagi rase ali narodnosti, ki bo upošteval tesne povezave s prepoznavanjem in zaščito pravic manjšin v državah članicah na eni strani ter z ukrepi za boj proti ksenofobiji na drugi; meni, da potreba po celovitem pristopu velja tudi za sorodno temo priseljevanja, s posebnim sklicevanjem na akcijski načrt o zakonitemu priseljevanju, boju proti nezakonitem priseljevanju, prihodnosti evropske migracijske mreže in pravilom za združitev družine ter vstop v države članice; tako usklajevanje bi omogočilo, da se izboljša obveščenost in poznavanje zakonodaje ter jasnost in poenostavitev pravnega okvira, s tem pa bi se izognili prekrivanju pravil, kar posebno negativno učinkuje na zaposlovanje;
28. poziva, naj nevladne organizacije varujejo pravice žrtev trgovine z ljudmi in naj imajo večjo vlogo pri spodbujanju izdajanj dovoljenj za bivanje; poziva države članice, naj spodbujajo potrebne predpise, da se poveča število upravnih organov, ki nudijo podporo žrtvam izkoriščanja, in naj razširijo mreže zdravstvene oskrbe in psihološke pomoči, kakor in kjer je to potrebno; poziva tudi k delovnim inšpekcijam, da se izkorenini vse oblike izkoriščanja in prisilnega dela;
29. poziva države članice, naj se prepričajo, da imajo vsi delavci, vključno s tistimi, ki čakajo na ureditev statusa, pravico do sodnega varstva pri delovnih sodiščih in do varstva pred organi, ki so odgovorni za zagotovitev enakega obravnavanja, da se zaščiti njihove pravice pri vsakem delu, ki ga opravljajo, tudi v obdobjih, ko niso imeli dovoljenja za bivanje; poziva države članice, naj po potrebi uvedejo pravne zahteve, da delavcem migrantom, ki še nimajo urejenega statusa, zagotovijo dostop do ustreznih sodnih organov; zagotovijo naj tudi, da so vsi delavci deležni ustrezne pomoči med sodnim postopkom, pred njim in po njem;
30. poziva Komisijo, naj razmisli o možnosti, da bi preučila izvajanje načela enakega obravnavanja na področju socialne varnosti, zlasti v primeru delavcev, ki prebivajo ali delajo v državi članici samo za omejen čas;
31. poziva Komisijo, naj nemudoma sprejme ukrepe za spodbujanje evropske zakonodaje, ki bo prepovedovala vse oblike diskriminacije, vključno z diskriminacijo na podlagi verskih in drugih prepričanj, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti, in zagotovi, da se pri tem ustrezno upoštevajo določbe konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov;
32. poziva Komisijo in države članice, naj priznajo obstoj številnih oblik diskriminacije in zagotovijo, da bo to razvidno v prihodnjih politikah in programih.
POSTOPEK
|
Naslov |
Izvajanje Direktive 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost |
||||||
|
Št. postopka |
|||||||
|
Pristojni odbor |
LIBE |
||||||
|
Mnenje pripravil |
EMPL |
||||||
|
Okrepljeno sodelovanje – datum razglasitve na zasedanju |
ne |
||||||
|
Pripravljavec/-ka mnenja |
Patrizia Toia |
||||||
|
Nadomeščeni/-a pripravljavec/-ka mnenja |
|
||||||
|
Obravnava v odboru |
21.3.2007 |
7.5.2007 |
|
|
|
||
|
Datum sprejetja |
8.5.2007 |
||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
33 0 2 |
|||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Jan Andersson, Alexandru Athanasiu, Edit Bauer, Iles Braghetto, Philip Bushill-Matthews, Ole Christensen, Derek Roland Clark, Luigi Cocilovo, Harlem Désir, Harald Ettl, Richard Falbr, Ilda Figueiredo, Roger Helmer, Stephen Hughes, Karin Jöns, Ona Juknevičienė, Jan Jerzy Kułakowski, Jean Lambert, Elizabeth Lynne, Thomas Mann, Csaba Őry, Siiri Oviir, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Pier Antonio Panzeri, Elisabeth Schroedter, José Albino Silva Peneda, Jean Spautz, Gabriele Stauner |
||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Françoise Castex, Donata Gottardi, Richard Howitt, Jamila Madeira, Mario Mantovani, Agnes Schierhuber, Patrizia Toia |
||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
|
||||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
... |
||||||
- [1] Sprejeta besedila, P6_TA(2006)0261.
- [2] Sprejeta besedila, P6_TA(2007)0062.
- [3] UL L 146, 31.5.2006, str. 1.
- [4] UL L 21, 25.1.2006, str. 20.
MNENJE Odbora za pravice žensk in enakost spolov (26.6.2007)
za Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
o uporabi Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost
(2007/2094(INI))
Pripravljavka mnenja: Lívia Járóka
POBUDE
Odbor za pravice žensk in enakost spolov poziva Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve kot pristojni odbor, naj v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:
A. ker kljub obstoju specializiranih organov za boj proti diskriminaciji in za spodbujanje enake obravnave, število zabeleženih pritožb v številnih državah članicah ostaja nizko,
B. ker ni vedno enostavno določiti, ali diskriminacija temelji na spolu, etnični pripadnosti, rasi, socialnih pogojih, spolni usmerjenosti ali drugih dejavnikih,
C. ker z zaskrbljenostjo ugotavlja, da do diskriminatornega vedenja prihaja tudi na najvišji politični ravni,
1. poziva države članice, naj pravilno prenesejo Direktivo 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost kot sredstvo za boj proti večplastni diskriminaciji, s katero se soočajo ženske; poudarja, da Direktiva 2000/43/ES pušča velike praznine v pravnem varstvu manjšin; nadalje opozarja na omejen učinek, ki sta ga imela izvajanje in uporaba te zakonodaje na položaj pripadnic etničnih manjšin, zlasti romskih žensk, ki so še naprej žrtev predsodkov na podlagi spola in sovraštva do Romov;
2. priporoča, naj Komisija pravno ukrepa in v skrajnem primeru naloži odvračilne kazni državam članicam, ki v svojo nacionalno zakonodajo še niso vključile direktiv o preprečevanju diskriminacije in/ali jih niso pričele v celoti izvajati, ter naj nadzoruje izvrševanje sodb Sodišča Evropskih skupnosti v primerih neizpolnjevanja obveznosti;
3. poziva Komisijo, naj od držav članic zahteva, da v svojih letnih poročilih o izvajanju Direktive 2000/43/ES analizirajo učinkovitost protidiskriminacijske zakonodaje pri boju proti vzorcem sistematične segregacije manjšin in žensk, še posebej na področju izobraževanja in kar zadeva dostop do trga dela, zdravstva ter blaga in storitev, ter naj v ta poročila vključijo tudi vidik enakosti med spoloma kot način za zmanjševanje večplastne diskriminacije, s katero se srečujejo mnogi;
4. poziva Evropski inštitut za enakost med spoloma, naj sistematično spremlja diskriminacijo na podlagi spola v povezavi z razlogi za diskriminacijo, kot so navedeni v Direktivi 2000/43/ES, da se zagotovi ne le pravna uskladitev, temveč tudi uresničevanje dogovorov institucij Skupnosti za spopadanje z večplastno diskriminacijo;
5. poziva k vzpostavitvi nacionalnih integriranih akcijskih načrtov za učinkovit boj proti vsem oblikam diskriminacije;
6. spodbuja države članice k izmenjavi najboljših praks pri razvoju orodij za vključevanje načela enakosti med spoloma, ki bi jih nacionalne in lokalne oblasti, sodstvo in drugi upravni organi uporabljali pri razvoju programov za krepitev zmogljivosti in usposabljanje na področju izvajanja Direktive 2000/43/ES;
7. poziva države članice, naj ustanovijo nacionalne organe, odgovorne za spodbujanje enakega obravnavanja, ki bodo imeli na voljo zadostna sredstva in človeške vire za opravljanje dolžnosti iz Direktive 2000/43/ES, vključno z določbo o ustrezni pomoči žrtvam diskriminacije;
8. poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo pobude za obveščanje o pravicah žensk in protidiskriminacijskih pravilih, predvsem tistih o dostopu do dela in do storitev zdravstvenega varstva; poudarja vlogo medijev pri krepitvi škodljivih stereotipov, pa tudi njihovo zmožnost, da pomagajo pri boju proti škodljivim stereotipom;
9. poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo ustrezna združenja zmožna pomagati ženskam, ki so žrtve diskriminacije in imajo prenizke dohodke, da bi vložile tožbo na sodišču;
10. poziva države članice, naj ohranijo ali sprejmejo posebne ukrepe za preprečevanje ali nadomeščanje negativnih posledic diskriminacije na osnovi spola, rasne ali etnične pripadnosti;
11. poziva Komisijo, naj razvije standardizirano obliko za zbiranje po spolu ločenih podatkov o rasni diskriminaciji, povezani z zaposlovanjem, izobraževanjem, nastanitvijo in rasističnim nasiljem ter poudarja, da se morajo nacionalni programi za razvijanje zmogljivosti še vedno osredotočati na zbiranje podatkov, ločenih po spolu, in spremljanje;
12. opozarja države članice na njihovo dolžnost, da ustrezne informacije posredujejo državljanom ter spodbujajo in podpirajo kampanje za osveščanje glede vsebine nacionalne zakonodaje in organov, vključenih v boj proti diskriminaciji;
13. poziva države članice, naj pridobijo, zberejo in letno objavljajo celovite, točne, zanesljive, po spolu ločene statistične podatke v zvezi s trgom dela, stanovanjskim sektorjem, izobraževanjem in usposabljanjem, dostopom javnosti do blaga in storitev, kazenskim pravnim sistemom ter civilno in politično participacijo ter naj določi jasne, kvantitativne cilje in kazalce v okviru smernic za zaposlovanje in socialno vključevanje, ki bodo omogočali merjenje napredka pri razmerah migrantov in/ali manjšin;
14. poziva države članice, naj sprejmejo sklop minimalnih standardov na podlagi odprte metode usklajevanja, ki bodo ženskam in otrokom zagotavljali dostop do visoko kakovostne izobrazbe in enake pogoje, ter naj sprejmejo zakonodajo, po kateri bo obvezno končati segregacijo v šolah, in določijo podrobne načrte za zaustavitev zagotavljanja ločene, nizko kakovostne izobrazbe za dečke in deklice, ki pripadajo etničnim manjšinam.
POSTOPEK
|
Naslov |
Uporaba Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost |
||||||
|
Št. postopka |
|||||||
|
Pristojni odbor |
LIBE |
||||||
|
Mnenje pripravil |
FEMM |
||||||
|
Okrepljeno sodelovanje – datum razglasitve na zasedanju |
|
||||||
|
Pripravljavec/-ka mnenja |
Lívia Járóka |
||||||
|
Nadomeščeni/-a pripravljavec/-ka mnenja |
|
||||||
|
Obravnava v odboru |
5.6.2007 |
25.6.2007 |
|
|
|
||
|
Datum sprejetja |
25.6.2007 |
||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+: –: 0: |
19 0 1 |
|||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Edit Bauer, Emine Bozkurt, Esther De Lange, Edite Estrela, Věra Flasarová, Esther Herranz García, Urszula Krupa, Pia Elda Locatelli, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Zita Pleštinská, Christa Prets, Raül Romeva i Rueda, Eva-Britt Svensson, Anna Záborská |
||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Gabriela Creţu, Anna Hedh, Mary Honeyball, Elisabeth Jeggle, Maria Petre, Corien Wortmann-Kool |
||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
|
||||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
... |
||||||
POSTOPEK
|
Naslov |
Uporaba Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost |
|||||||||||
|
Št. postopka |
||||||||||||
|
Pristojni odbor |
LIBE |
|||||||||||
|
Odbori, zaprošeni za mnenje |
EMPL |
FEMM 26.4.2007 |
|
|
|
|||||||
|
Odbori, ki niso dali mnenja |
|
|
|
|
|
|||||||
|
Okrepljeno sodelovanje |
|
|
|
|
|
|||||||
|
Poročevalec/-ka |
Kathalijne Maria Buitenweg |
|
||||||||||
|
Nadomeščeni/-a poročevalec/-ka |
|
|
||||||||||
|
Obravnava v odboru |
20.3.2007 |
5.6.2007 |
27.6.2007 |
|
|
|||||||
|
Datum sprejetja |
27.6.2007 |
|||||||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+ - 0 |
48 2 1 |
||||||||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Alexander Alvaro, Alfredo Antoniozzi, Kathalijne Maria Buitenweg, Giuseppe Castiglione, Giusto Catania, Carlos Coelho, Fausto Correia, Esther de Lange, Panayiotis Demetriou, Bárbara Dührkop Dührkop, Kinga Gál, Patrick Gaubert, Roland Gewalt, Elly de Groen-Kouwenhoven, Lilli Gruber, Adeline Hazan, Jeanine Hennis-Plasschaert, Lívia Járóka, Ewa Klamt, Roger Knapman, Magda Kósáné Kovács, Wolfgang Kreissl-Dörfler, Barbara Kudrycka, Stavros Lambrinidis, Henrik Lax, Dan Mihalache, Viktória Mohácsi, Claude Moraes, Javier Moreno Sánchez, Athanasios Pafilis, Luciana Sbarbati, Inger Segelström, Károly Ferenc Szabó, Vladimir Andreev Urutchev, Ioannis Varvitsiotis, Manfred Weber, Tatjana Ždanoka |
|||||||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Adamos Adamou, Edit Bauer, Simon Busuttil, Gérard Deprez, Koenraad Dillen, Maria da Assunção Esteves, Iratxe García Pérez, Ignasi Guardans Cambó, Sylvia-Yvonne Kaufmann, Tchetin Kazak, Jörg Leichtfried, Marianne Mikko, Herbert Reul, Rainer Wieland |
|||||||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
|
|||||||||||
|
Datum predložitve |
6.7.2007 |
|||||||||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
|
|||||||||||