POROČILO o obveznostih čezmejnih izvajalcev storitev

23.7.2007 - (2006/2049(INI))

Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov
Poročevalec: Lasse Lehtinen

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o obveznostih čezmejnih izvajalcev storitev (2006/2049(INI))

Evropski parlament,

–    ob upoštevanju členov 95 in 153 pogodbe o ES,

–    ob upoštevanju predloga Komisije za Direktivo Sveta o odgovornosti dobaviteljev storitev (KOM(1990)0482),

–    ob upoštevanju sporočila Komisije o novih usmeritvah glede odgovornosti dobaviteljev storitev (KOM(1994)0260),

–    ob upoštevanju Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu[1] (direktiva o storitvah),

–    ob upoštevanju zelene knjige Komisije o pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov (KOM(2006)0744),

–    ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o strategiji potrošniške politike EU 2007–2013 (KOM(2007)0099),

–    ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o varnosti storitev za potrošnike (KOM(2003)0313),

–    ob upoštevanju študije o obveznostih čezmejnih izvajalcev storitev marca 2007 na zahtevo odbora Evropskega parlamenta za notranji trg in varstvo potrošnikov,

–    ob upoštevanju odgovora Komisije z dne 12. januarja 2006 na pisno vprašanje poslanke Evropskega parlamenta Diane Wallis[2],

–    ob upoštevanju člena 45 svojega poslovnika,

–    ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in zaščito potrošnikov in mnenja Odbora za pravne zadeve (A6‑0294/2007),

–    ob upoštevanju priporočil iz poročila Preiskovalnega odbora za finančno krizo družbe „Equitable Life Assurance Society“,

A. ker je gospodarski in socialni razvoj v EU zelo odvisen od storitvenega sektorja, ki neprestano raste in predstavlja skoraj 70 % BDP v EU,

B.  ker je zaupanje evropskih potrošnikov v čezmejno potrošnjo nizko, kar kaže dejstvo, da je v letu 2006 čez mejo preko spleta kupovalo le 6 % potrošnikov,

C. ker je obseg čezmejne trgovine s storitvami v primerjavi s trgovino z blagom majhen,

D. ker je bila direktiva o odgovornosti za proizvode z napako[3] sprejeta že leta 1985, direktiva o splošni varnosti proizvodov[4] pa leta 2001,

E.  ker se stanje varnosti in ravni varstva potrošnikov po posameznih državah članicah razlikuje zaradi čezmejnega opravljanja storitev, medtem ko v sektorju blaga mednarodna zakonodaja in zakonodaja Skupnosti zagotavljata zadovoljivo varstvo potrošnikov,

F.  ker je v nedavni raziskavi Evrobarometer 33 % potrošnikov navedlo, da podjetja niso želela prodati blaga ali izvesti storitve, ker naročnik ni prebival v isti državi,

G. ker je potrošniška politika enako pomembna kot politika konkurence, saj dobro obveščeni potrošnik ustvarja konkurenčni pritisk na trgu,

H. ker je sedanji pravni red EU o varstvu potrošnikov razdrobljen: v skladu z razdelitvijo pristojnosti v pogodbah, je EU le za določene sektorje in storitve določila jasna pravila, kot so pogodbe pri prodaji na daljavo, nepoštena poslovna praksa, potrošniški krediti, organizirane počitnice in časovni zakupi,

I.   ker obstajajo dokazi, da lahko sedanja razdrobljenost zakonodajnega okvira odvrača potrošnike od opravljanja čezmejnih transakcij ter da lahko povzroča nedobrodošle možnosti za čezmejne goljufije in daje priložnosti goljufom,

J.   ker zelena knjiga o pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov ne obravnava obveznosti izvajalcev storitev,

K. ker niti potrošniki niti ponudniki storitev ne morejo vedno jasno opredeliti, kateri pravni okvir se uporablja za posamezen vidik njihovih dejavnosti oziroma ali velja civilno pravo ali regulativni okvir države gostiteljice ali matične države,

L.  ker so v nekaterih državah članicah uporabniki storitev, ki jih zagotavljajo zasebni subjekti, bolje zavarovani kot uporabniki storitev, ki jih opravljajo javni subjekti,

M. ker obstoječa zakonodaja praviloma ne obravnava dejanskih obveznosti s strani ponudnika storitev in potrošnikom ne zagotavlja posebnih pravnih sredstev, v nasprotju z ukrepi, ki so bili sprejeti v zvezi s prostim pretokom blaga,

N. ker pomanjkanje pravne strukture na ravni Skupnosti, ki bi potrošnikom omogočala čezmejno kolektivno ukrepanje proti goljufom in slabim izvajalcem storitev, predstavlja vrzel v zakonodajnem okviru in še pomembneje oviro za potrošnike pri čezmejnem pridobivanju stroškovno učinkovitih pravnih sredstev in odškodnin,

O. ker v nekaterih državah članicah noben organ ni pristojen za pomoč pri izvensodnih poravnavah sporov, obstoječe strukture na ravni Skupnosti, zlasti ECC-Net (Mreža evropskih centrov za potrošnike) in FIN-NET (Čezmejna mreža za izvensodno reševanje sporov v sektorju finančnih storitev v Evropskem gospodarskem prostoru), pa niso dovolj prepoznavne, poleg tega pa nimajo dovolj sredstev,

Notranji trg za storitve

1.  spodbuja razvoj ukrepov, ki dokončno vzpostavljajo notranji trg za storitve;

2.   prepričan je, da je za izvajalce storitev potreben enotnejši sistem obveznosti, saj postaja trg storitev vedno bolj čezmejen, da bo še naprej omogočen razvoj brezhibnega notranjega trga storitev;

3.   se zaveda, da mora imeti direktiva o storitvah, da bo prenesena v nacionalno pravo vseh držav članic do 28. decembra 2008, močan vpliv na čezmejno zagotavljanje storitev, vendar ugotavlja, da se direktiva ne nanaša na bistvene obveznosti izvajalcev storitev;

4.   meni, da bo razjasnjevanje pravnega sistema o obveznostih izvajalcev storitev v EU povečalo konkurenčnost in izbiro za potrošnike, istočasno pa ne sme omogočiti neupravičenih ovir za prosti pretok storitev na notranjem trgu;

5.   meni, da povzročajo različni zakoni, uredbe in upravne prakse v državah članicah negotovost in pomanjkanje preglednosti tako za izvajalce storitev pa tudi za potrošnike in otežujejo uporabo skupnih virov EU, kljub temu pa omogočajo konkurenčnost v zaščiti potrošnikov;

6.   obžaluje, da zaradi mešanice pravnih instrumentov, ki vključuje kolizijska pravila in instrumente notranjega trga, ni mogoče natančno določiti njihovega vzajemnega delovanja, kar pomeni, da niti potrošniki niti ponudniki storitev ne morejo vedno jasno opredeliti, kateri pravni okvir se uporablja za posamezen vidik njihovih dejavnosti oziroma ali velja civilno pravo ali regulativni okvir države gostiteljice ali matične države;

7.   je prepričan, da skušajo potrošniki ob občutku negotovosti glede varnosti in kakovosti storitev, miselne ovire postaviti pred tuje dobavitelje, kar jih odvrača od uporabe čezmejnih storitev in da potrošnik takrat, ko doživi negativno izkušnjo, le-to pogosto nepravično prenese na vse tuje izvajalce storitev;

8.   poudarja, da kupci v primeru opravljanja storitev v okviru zakonodaje Skupnosti niso tako dobro zaščiteni kot kupci blaga;

9.  izraža zadržke, vendar se pripravlja na popolno izvajanje direktive o storitvah, kar zadeva daljnosežne, nove horizontalne instrumente za oblikovanje notranjega trga za storitve;

10. meni, da so storitve pogosto zapletene strukture, ki vključujejo izmenjavo človeških virov in preudarnost;

11. je prepričan, da ne le potrošniki, temveč tudi in zlasti mala in srednje velika podjetja, tako v vlogi kupcev pa tudi prodajalcev čezmejnih storitev, lahko imajo koristi od dodatne pravne jasnosti, enostavnosti in znižanja stroškov;

12. ponovno poudarja Splošni sporazum o trgovini s storitvami, ki navaja, da se čezmejne storitve izvajajo na različne načine (spletna trgovina, potovanje naročnika v drugo državo zaradi storitve ali potovanje izvajalca storitve v državo izvora naročnika), ki jih je treba upoštevati;

13. ugotavlja, da je v pripravi več zakonodajnih pobud o zagotavljanju pravne varnosti, kar zadeva pravice in zlasti obveznosti čezmejnih izvajalcev storitev, in sicer predlog uredbe o uporabi prava pri pogodbenih obveznostih (Rim I) (KOM(2005)0650), predlog uredbe o uporabi prava pri nepogodbenih obveznostih (Rim 2) (KOM(2003)0427) in zelena knjiga Komisije o pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov;

14. poudarja, da je člen 5 predloga Rim 1 ključen za določanje, ali velja zakonodaja o varstvu potrošnikov države izvora (izvajalca storitev) ali države stranke (naročnika storitve); poudarja, da je treba počakati na izid zakonodajnega postopka;

15. je prepričan, da je vzpostavitev notranjega trga za storitve, katerega zakonski okvir temelji na načelu države izvora, odvisna od ustreznih ukrepov tako s pravnega pa tudi praktičnega vidika;

Javni in zasebni izvajalci storitev

16. poziva Komisijo, naj pri obveznostih izvajalcev storitev upošteva, da se ne razlikuje med javnimi in zasebnimi izvajalci storitev, ki morajo biti enakovredni predmet področja uporabe direktiv o varstvu potrošnikov;

17. priznava, da ima lahko obstoječa zakonodaja EU, tako kot ta direktiva o storitvah in direktiva o nepoštenih poslovnih praksah[5], posredni vpliv na zakonodajo držav članic na tem področju, čeprav ne vsebujejo nikakršnih posebnih določb, ki so namenjene urejanju čezmejnih odgovornosti izvajalcev storitev;

18. poziva Komisijo, naj pozorno nadzoruje prenos in izvajanje obstoječe in prihodnje horizontalne in sektorske zakonodaje, ki je povezana z odgovornostjo čezmejnih izvajalcev storitev;

19. poziva Komisijo, naj preuči ukrepe kot je uvedba standardov na ravni EU, kot sredstvo za spodbujanje varnosti storitev in zagotavljanje pravic potrošnikov, ki so povezani s čezmejnimi storitvami, ki jih izvajajo države članice;

20. poziva Komisijo, naj pripravi prostovoljni kodeks ravnanja, v katerem bi lahko sodelovali izvajalci storitev, da okrepijo zaupanje potrošnikov, z mehanizmom potrjevanja kakovosti in z vgrajenim sistemom reševanja sporov, ki bo vključeval ustrezne organe, ki bodo pomagali pri poenostavljenem reševanju sporov;

21. priznava, da v vseh državah članicah obstajajo režimi odgovornosti za izvajalce storitev pa čeprav na različnih stopnjah, vendar verjame, da je zaradi jasnosti in ustvarjanja zaupanja potrošnikov nujno vsaj nekaj konvergence, zlasti v ključnih čezmejnih sektorjih; prav tako meni, da, kjer je to ustrezno, obstaja potreba po tesnejšem sodelovanju med nacionalnimi regulativnimi organi in poklicnimi organizacijami;

Zahteva za predlog horizontalnega instrumenta o obveznostih izvajalcev storitev

22. poziva Komisijo, naj, medtem ko nadaljuje delo na sektorski podlagi na ključnih področjih, v 12 mesecih predloži delovni program za primerno presojo vpliva obstoječe in prihodnje zakonodaje na notranjem trgu o čezmejnih izvajalcih storitev in potrebe po morebitnih obširnih horizontalnih instrumentih, ki bodo poravnali pravila čezmejnega zagotavljanja storitev, da se omogoči visoko raven varstva potrošnikov;

23. meni, da mora taka presoja preveriti morebiten obširni instrument, ki mora vsebovati vsaj osnovna splošna pravila, ki zahtevajo primerne informacije o cenah, pogodbenih pogojih in sredstva v primeru nepopolnih storitev ali storitev, ki so bile opravljene prepozno;

24. poziva Komisijo, da jasno opredeli povezanost med instrumenti zasebnega mednarodnega prava in instrumenti notranjega trga, da se preprečijo dvomi o tem, kdaj se uporabljajo zakonodaja ali uredbe domače ali tuje države, in da se ne dopusti vrzeli v ureditvi odgovornosti, ki se uporablja za ponudnike storitev, če je to mogoče;

25. meni, da mora Komisija upoštevati vpliv kakršne koli pobude na mala in srednje velika podjetja;

26. poziva vse tiste, ki so v generalnih direktoratih Komisije vključeni v zakonodajo za storitveni sektor, naj se udeležujejo v nadaljnjem delu skupnega referenčnega okvira, da vključijo dele o storitvenih pogodbah, zlasti na področjih, kjer je že ali pa najbrž še bo nastala čezmejna dejavnost, kot so na primer finančne storitve in zdravstveni sektor;

27. poziva Komisijo, naj še naprej razvija, namenja sredstva in spodbuja delo mrež evropskih centrov za potrošnike in omrežja FIN-NET, ter naj v primeru, da alternativni sistemi za reševanje sporov še naprej ne bodo na voljo v ključnih storitvenih sektorjih v državah članicah, premisli vsaj o priporočilu za to zadevo;

o

o o

28. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

• [1]  UL L 376, 27.12.2006, str. 36.
• [2]  P-4797/05.
• [3]  Direktiva Sveta 85/374/EGS z dne 25. julija 1985 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic o odgovornosti za proizvode z napako (UL L 210 7.8.1985, str. 29).
• [4]  Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (UL L 11, 15.1.2002, str. 4).
• [5]  Direktiva 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL L 149, 11. 6. 2005, str. 22).

OBRAZLOŽITEV

V nadaljevanju je povzetek študije z marca 2007 na zahtevo odbora Evropskega parlamenta za notranji trg in varstvo potrošnikov o obveznostih čezmejnih izvajalcev storitev, ki obravnava pomembno vprašanje zaupanja potrošnikov med državljani EU.

Svobodno opravljanje storitev na notranjem trgu

Svobodno opravljanje storitev je ena od štirih temeljnih tržnih svoboščin pogodbe o ES. Danes velja - v skladu z velikim gospodarskim in družbenim pomenom storitvenega sektorja na notranjem trgu - za neodvisno osnovno svoboščino. Njena glavna naloga je omogočanje dobave ali uporabe storitev čez mejo brez spremembe lokacije izvajalca ali uporabnika.

Storitveni sektor, ki ima skoraj 70-odstotni delež v evropskem BDP, ima velik pomen za gospodarski in družbeni razvoj EU. EU in ES sta za boljši izkoristek zmogljivosti notranjega trga v tem sektorju v zadnjih letih na nekaterih področjih sprejeli številne ukrepe in pripravili nov splošni okvir z novo Direktivo o storitvah na notranjem trgu 2006/123/ES.

Zaupanje potrošnika

V primerjavi z ukrepi za spodbujanje notranjega trga in varstva potrošnikov za čezmejno dobavo blaga znatno primanjkuje storitev, zlasti tistih, ki se nanašajo na skupne standarde obveznosti izvajalcev storitev in pravnih sredstev strank. To zadeva primere, ko izvajalec storitve ne opravi ali jo opravi slabo, kot tudi druge primere, v katerih je pri storitvi ogrožena varnost potrošnika. V nasprotju z usklajevanjem zakonodaje o dobavi blaga (med drugim direktive o prodaji potrošnikom in direktive o odgovornosti za izdelke) ni instrumentov s primerljivimi cilji in področjem uporabe storitev.

Zaradi raznolike narave struktur in posameznih določb v zakonodaji držav članic je sedaj pri čezmejnih storitvah veliko nepreglednosti in negotovosti za stranke in izvajalce. Študija odbora Evropskega parlamenta za notranji trg in varstvo potrošnikov z marca 2007 omenja štiri področja, ki so posebej pomembna za notranji trg (razvedrilo, telekomunikacije, železniški prevoz, pravno svetovanje in zdravje). Obstajajo znatne razlike glede obveznosti izvajalcev storitev, in sicer:

–         pod katerimi pogoji obstajajo obveznosti, če sploh,

–         razpoložljiva pravna sredstva ob kršitvi obveznosti,

–         včasih pri dopustnosti in omejitvi izključitve odgovornosti posameznih sporazumov ali standardnih pogojev ter glede možnih zgornjih mej poškodb; glede bremena dokaza o obstoju obveznosti izvajalca storitev za kršitev obveznosti in poškodbe ter

–         glede pravne terminologije in sistematične strukture določb o obveznostih izvajalcev.

Ukrepi za uskladitev zakonodaje o obveznostih izvajalcev storitev lahko malim in srednjim podjetjem omogočajo boljše upoštevanje svojih obveznosti ter z njimi povezanih tveganj in priložnosti pri čezmejnih transakcijah. Hkrati se okrepi zaupanje potrošnikov, da uporabljajo čezmejne storitve in s tem povečajo uporabo notranjega trga (ob upoštevanju večjih tehnoloških možnosti predvsem zaradi interneta). Ukrepi morajo za popolno učinkovitost v tem oziru okrepiti obstoječo težnjo, po kateri predpisi o obveznostih izvajalcev veljajo enako za izvajalce zasebnega in javnega sektorja.

Obveznosti izvajalcev storitev do strank

Zakonodaja Skupnosti zagotavlja svobodno izvajanje storitev po omenjenih določbah pogodbe o ES in s tem z določbami sekundarne zakonodaje nadaljnjih splošnih predpisov o pravnem razmerju med izvajalci storitev in strankami ne zagotavlja.

Večino predpisov, ki so pomembni za odnos med izvajalci storitev in strankami, vsebujejo zakonodaje držav članic, vendar se močno razlikujejo. Komisija je leta 1990 podala predlog direktive, ki bi uvedla vrsto predpisov za ureditev pomembnega poglavja o obveznostih izvajalcev storitev (KOM(90) 482 končno). Predvidene določbe zadevajo odgovornost za povzročeno škodo za zdravje in telesno integriteto ter premičnine in nepremičnine zaradi napake izvajalca storitev, vključno s tistimi, ki so vključene v storitev.

Komisija pa je predlog leta 1994 umaknila in zato horizontalna uredba področja v zakonodaji Skupnosti ne obstaja. Poleg tega večina predpisov, ki so pomembni za odnos med izvajalci storitev in strankami, spada v zakonodaje držav članic in se po posameznih državah članicah razlikuje. Če izvajalec storitev želi zagotavljati storitve v Skupnosti in se zanaša na svobodno izvajanje storitev, bo moral spoštovati različne pravne predpise, ki urejajo njegove poslovne transakcije v posamezni državi članici. Enako velja, če stranka uporablja storitve druge države članice ali če želi primerjati ponudbo izvajalcev storitev v nekaterih državah članicah.

V navedenih primerih (pravno neomejeno) svobodno opravljanje storitev predstavlja v praksi dodatno obremenitev za izvajalca in stranko informiranje o različnih pravnih pogojih v drugih državah članicah (in s tem povezanimi stroški) ali sprejetje nepredvidljivega tveganja glede na pravni okvir ustrezne transakcije.

To ni le posebno breme za potrošnike, ampak tudi za mala in srednja podjetja, ki so prejemniki storitev in so v primerjavi z izvajalcem pogosto v gospodarsko šibkejšem položaju in manj izkušena. Na podlagi obstoječih predpisov mednarodnega zasebnega prava večinoma ne morejo preprečiti uporabe domače zakonodaje držav članic, kjer ima izvajalec storitev sedež.

Čeprav okoliščine nakazujejo posebno potrebo po pravnih instrumentih, ki bi omogočali čezmejne poslovne transakcije, pa za zagotavljanje čezmejnih storitev doslej - tudi ne v okviru zakonodaje Skupnosti - še ni bila oblikovana podlaga, primerljiva s tisto, ki obstaja za čezmejno dobavo blaga.

Varstvo potrošnikov

Sistematične kršitve predpisov Skupnosti na področju varstva potrošnikov EU letno prizadenejo milijone potrošnikov. Goljufi izkoristijo različne pravne sisteme v EU in se usmerijo k ranljivim ljudem z goljufijami, kot so ponarejene igre na srečo ali lažni počitniški klubi.

Evropska mreža potrošnikov (svetovalni centri potrošnikov EU) je v svoji raziskavi leta 2005 o čezmejnih pritožbah pokazala, da:

–         je bilo največ pritožb (46 %) zaradi težav pri dobavi ali nedobavi, delni dobavi in pozni dobavi;

–         so bile na drugem mestu (25 %) napake na blagu ali da blago ni bilo v skladu s pričakovanjem, kot je bilo naročeno;

–         je bilo 8 % poizvedb povezanih s težavami s ceno in plačilom, ko je (v večini primerov) trgovec na spletu vzel več denarja, kot je bilo dogovorjeno, ali je dodal dodatne dajatve;

–         so bile pri 9 % poizvedb težave s pogodbenimi pogoji, ker ni bilo mogoče preklicati naročila in upoštevati "časa za razmislek";

–         je bilo 5 % primerov kupcev, ki se niso mogli pritožiti, večina poizvedb je bila glede spletnih trgovcev, ki niso izpolnili svojega jamstva;

–         se je po poročilu za leto 2004 celotno število pritožb, ki so jih prejeli evropski centri potrošnikov, povečalo za 74 % (tudi zaradi splošnega povečanja spletne dejavnosti).

Z vidika varstva potrošnikov so očitne pomanjkljivosti predvsem kar zadeva obstoječe stanje zakonodaje o čezmejnih storitvah. Povečanje zaupanja potrošnikov, da sodelujejo v čezmejnih transakcijah, služi nadaljnjemu razvoju notranjega trga kot glavnega cilja Evropske skupnosti, zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov in tudi spodbujanju njihove pravice do obveščenosti, izobraževanja in samoorganiziranja za varstvo njihovih interesov.

Določbe o uresničevanju notranjega trga in temeljne določbe pogodbe o ES o varstvu potrošnikov so načeloma povezane z vsemi gospodarskimi dejavnostmi in dejavnostmi potrošnikov. Uporabljajo se na enak način za varstvo potrošnikov pri dobavi blaga, kot tudi pri zagotavljanju storitev.

Sekundarna zakonodaja v velikem obsegu in na relativno visoki ravni varuje dobavo blaga potrošniku in pred pomanjkljivostmi glede varnosti proizvodov. Raven varstva je lahko v nekaterih državah članicah višja od tega standarda in potrošnik je lahko prepričan, da je standard, ki ga predpisuje direktiva, zagotovljen v njegovi državi in čez mejo. Široko varstvo kot podlago zaupanja v čezmejne transakcije potrošnikov na notranjem trgu zagotavljajo direktive, ki se nanašajo na dobavo blaga in varnost proizvodov (tj. predvsem premičnin).

Varstvo pa ne obstaja v enakem ali skoraj enakem obsegu za storitve, čeprav imajo podobno velik pomen za notranji trg kot pretok blaga.

Javni sektor kot izvajalec storitev

Javni organi igrajo v številnih državah članicah posebno vlogo pri zagotavljanju storitev v vrsti pomembnih gospodarskih panog. To lahko prizadene prost pretok storitev na notranjem trgu in tudi raven varstva potrošnikov. Za javne subjekte ni potrebno, da veljajo pravila o na primer nepoštenih pogodbenih pogojih in/ali bodo izkoristili varstvo pred konkurenco.

MNENJE Odbora za pravne zadeve (27.6.2007)

za Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov

o čezmejni odgovornosti do strank pri nudenju storitev
(2006/2049(INI))

Pripravljavka mnenja: Piia-Noora Kauppi

POBUDE

Odbor za pravne zadeve poziva Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov kot pristojni odbor, da v predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  spodbuja razvoj ukrepov, ki dokončno vzpostavljajo notranji trg za storitve;

2.  v pričakovanju celovitega izvajanja Direktive 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu izraža zadržke, kar zadeva daljnosežne in nove horizontalne instrumente na tem področju;

3.  ugotavlja, da je v pripravi več zakonodajnih pobud o zagotavljanju pravne varnosti, kar zadeva pravice in zlasti obveznosti čezmejnih izvajalcev storitev, in sicer predlog uredbe o uporabi prava pri pogodbenih obveznostih (Rim I), predlog uredbe o uporabi prava pri nepogodbenih obveznostih (Rim 2) in zelena knjiga Komisije o pregledu pravnega reda Skupnosti o varstvu potrošnikov;

4.  poudarja, da je člen 5 predlagane uredbe o uporabi prava pri pogodbenih obveznostih ključen za določanje, ali velja zakonodaja o varstvu potrošnikov države izvora (izvajalca storitev) ali države stranke (naročnika storitve); poudarja, da je treba počakati na izid tega zakonodajnega postopka;

5.   obžaluje, da zaradi mešanice pravnih instrumentov, ki vključuje kolizijska pravila in instrumente notranjega trga, ni mogoče natančno določiti njihovega vzajemnega delovanja, kar pomeni, da niti potrošniki niti ponudniki storitev ne morejo vedno jasno opredeliti, kateri pravni okvir se uporablja za posamezen vidik njihovih dejavnosti oziroma ali velja civilno pravo ali regulativni okvir države gostiteljice ali matične države;

6.  ponovno opozarja na splošni sporazum o trgovini s storitvami, ki navaja, da se čezmejne storitve izvajajo na različne načine (spletna trgovina, potovanje naročnika v drugo državo zaradi storitve ali potovanje izvajalca storitve v matično državo naročnika), kar bi morali upoštevati;

7.  je prepričan, da je vzpostavitev notranjega trga za storitve, katerega zakonski okvir temelji na načelu države izvora, odvisna od ustreznih ukrepov, opredeljenih zakonsko in tudi praktično.

POSTOPEK

Naslov	Čezmejna odgovornost do strank pri nudenju storitev
Št. postopka	2006/2049(INI)
Pristojni odbor	IMCO
Mnenje pripravil         Datum razglasitve na zasedanju	JURI 16.3.2006
Okrepljeno sodelovanje – datum razglasitve na zasedanju
Pripravljavec/-ka mnenja         Datum imenovanja	Piia-Noora Kauppi 30.5.2006
Nadomeščeni/-a pripravljavec/-ka mnenja
Obravnava v odboru	13.7.2006		20.3.2007
Datum sprejetja	25.6.2007
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	17 0 0
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Bert Doorn, Cristian Dumitrescu, Giuseppe Gargani, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Othmar Karas, Piia-Noora Kauppi, Klaus-Heiner Lehne, Manuel Medina Ortega, Hartmut Nassauer, Francesco Enrico Speroni
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Sharon Bowles, Luis de Grandes Pascual, Kurt Lechner, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Gabriele Stauner, József Szájer, Jacques Toubon
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku)

POSTOPEK

Naslov

Obveznosti čezmejnih izvajalcev storitev

Št. postopka

2006/2049(INI)

Pristojni odbor   Datum razglasitve dovoljenja na zasedanju

IMCO 16.3.2006

Odbori, zaprošeni za mnenje   Datum razglasitve na zasedanju

JURI 16.3.2006

Poročevalec/-ka   Datum imenovanja

Lasse Lehtinen 21.2.2006

Obravnava v odboru

13.9.2006

19.12.2006

8.5.2007

27.6.2007

Datum sprejetja

17.7.2007

Izid končnega glasovanja

+: –: 0:

33 0 0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Charlotte Cederschiöld, Gabriela Creţu, Mia De Vits, Rosa Díez González, Małgorzata Handzlik, Malcolm Harbour, Anna Hedh, Iliana Malinova Iotova, Kurt Lechner, Lasse Lehtinen, Toine Manders, Nickolay Mladenov, Zita Pleštinská, Guido Podestà, Zuzana Roithová, Luisa Fernanda Rudi Ubeda, Heide Rühle, Leopold Józef Rutowicz, Marianne Thyssen, Horia-Victor Toma, Jacques Toubon, Barbara Weiler

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

André Brie, Wolfgang Bulfon, Konstantinos Hatzidakis, Othmar Karas, Manuel Medina Ortega, Joseph Muscat, Pier Antonio Panzeri, Béatrice Patrie, Anja Weisgerber

Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Holger Krahmer, Riitta Myller

Datum predložitve

23.7.2007

Pripombe (na voljo samo v enem jeziku)