POROČILO o letnem poročilu o dejavnostih Evropskega varuha človekovih pravic za leto 2006
26.7.2007 - (2007/2131(INI))
Odbor za peticije
Poročevalka: Luciana Sbarbati
PR_INI_AnnOmbud
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
o letnem poročilu o dejavnostih Evropskega varuha človekovih pravic za leto 2006
Evropski parlament,
Evropski parlament,
– ob upoštevanju letnega poročila o dejavnostih Evropskega varuha človekovih pravic za leto 2006,
– ob upoštevanju členov 195, 230 in 232 Pogodbe o ES,
– ob upoštevanju člena 43 Listine o temeljnih človekovih pravicah Evropske Unije,
– ob upoštevanju Sklepa 94/262/ESPJ, ES, Euratom Evropskega parlamenta z 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic[1],
– ob upoštevanju svoje resolucije s 6. septembra 2001 o spremembi člena 3 Statuta varuha človekovih pravic[2],
– ob upoštevanju okvirnega sporazuma o sodelovanju, ki sta ga sklenila Evropski parlament in varuh človekovih pravic 15. marca 2006 in je začel veljati 1. aprila 2006,
– ob upoštevanju sporočila Komisije s 5. oktobra 2005 v zvezi s pooblastilom za sprejetje in posredovanje sporočil Evropskemu varuhu človekovih pravic in za nastop javnih uradnikov pred njim (SEC(2005)1227),
– ob upoštevanju pisma Evropskega varuha človekovih pravic predsedniku Evropskega parlamenta z 11. julija 2006, katerega namen je bila revizija statuta,
– ob upoštevanju druge in tretje povedi člena 195 (2) svojega poslovnika,
– ob upoštevanju poročila Odbora za peticije (A6‑0301/2007),
A. ker je bilo letno poročilo o dejavnostih Evropskega varuha človekovih pravic v letu 2006 uradno posredovano predsedniku Evropskega parlamenta 12. marca 2007 in ker je Evropski varuh človekovih pravic Nikiforos Diamandouros predstavil svoje poročilo Odboru za peticije 2. maja 2007 v Bruslju,
B. ker ima po členu 41 Listine o temeljnih pravicah "vsakdo ... pravico, da institucije in organi Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku",
C. ker ima po 1. odstavku člena 195 Pogodbe o ES in po členu 43 Listine o temeljnih pravicah "vsak državljan Unije in vsaka fizična ali pravna oseba s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic…pravico, da se glede nepravilnosti pri delovanju institucij in organov Skupnosti obrne na varuha človekovih pravic Unije, razen glede Sodišča in Sodišča prve stopnje v njuni pravosodni funkciji'',
D. ker je zaradi vedno bolj participativne demokracije v Evropi in boljšega informiranja državljanov Evropske unije o njej nujno, da državljani dobijo od institucij in evropskih organov hitre in konkretne odgovore na svoja vprašanja, pritožbe in peticije, ter ker je bistveno, da imajo te institucije in organi na voljo potrebna proračunska sredstva in človeške vire, da bi se zagotovilo, da državljani dejansko prejmejo hitre in konkretne odgovore,
E. ker se druge glavne institucije Unije kljub temu, da je minilo poldrugo mandatno obdobje od sprejetja resolucije, s katero je Parlament 6. septembra 2001 sprejel Evropski kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev Evropskega varuha človekovih pravic, še niso odzvale na nujen poziv, da svojo prakso uskladijo z določbami omenjenega kodeksa,
F. ker več kot tri četrtine pritožb v letu 2006 ni sodilo v obseg pooblastil varuha človekovih pravic, v glavnem zato, ker niso bile usmerjene zoper institucijo ali organ Skupnosti, čeprav se je število pritožb ustalilo na že prej visoki stopnji iz leta 2004,
G. ker iz opravljenih preiskav izhaja, da v 95 primerih (oziroma v 26 % obravnavanih primerov) ni bilo mogoče ugotoviti nepravilnosti,
H. ker morajo ostati dejavnosti varuha človekovih pravic in Odbora za peticije ločene in se morata v splošnem vzajemno obveščati o zadevah z dokončnim učinkom, da se preprečijo spori v zvezi s pristojnostjo,
I. ker je leta 2006 znatno upadlo število primerov nepravilnosti, ki so bile rešene sporazumno, po drugi strani pa se je precej povečalo število preiskav, ki so se končale s kritičnimi pripombami in je bil pozitiven vpliv osnutkov priporočil na institucije manjši,
J. ker kritične pripombe, ki jih vsebujejo sklepi ob nerazrešljivih primerih nepravilnosti, in priporočila ter morebitna posebna poročila niso zavezujoča, saj obsegajo pooblastila varuha človekovih pravic področje spodbujanja samonadzora institucij in organov Evropske unije, ne sežejo pa na neposredno odpravljanje primerov nepravilnosti,
K. ker je predstavitev posebnega poročila v Evropskem parlamentu edina možnost posredovanja v primeru, ko institucija noče upoštevati priporočil varuha človekovih pravic,
L. ker ima od začetka veljavnosti Pogodbe iz Nice Parlament enako pravico kot države članice, Svet in Komisija, da se obrne na Sodišče evropskih skupnosti zaradi nepristojnosti, bistvene kršitve postopka, kršitev Pogodbe o ES ali katerega koli pravnega pravila, ki se nanaša na njeno uporabo, ali zaradi zlorabe pooblastil.
M. ker je leta 2006 varuh človekovih pravic, ko je Parlamentu predstavil dve posebni poročili po tem, ko sta Svet in Komisija zavrnila pomemben osnutek priporočila, svoja pooblastila uporabljal premišljeno,
N. ker se nov pristop varuha človekovih pravic do Komisije sklada s spodbujanjem storitvene kulture kot sestavnega dela prakse dobrega upravljanja in je nepogrešljivo sredstvo za spreminjanje nepravilnega dejanja ali ravnanja v ustrezno ter ga je treba izvajati razvejano na podlagi soglasja,
O. ker lahko kritične pripombe Evropskega varuha človekovih pravic v 41 primerih slabega upravljanja iz poročila za leto 2006 (kritične pripombe, osnutki priporočil in posebna poročila) služijo tudi za to, da se v prihodnosti ne bi ponovile napake in nepravilnosti, tako da institucije in druge organizacije EU sprejmejo in izvajajo potrebne ukrepe,
P. ker prostovoljno sodelovanje, ki ga je uvedel varuh človekovih pravic pod okriljem evropske mreže varuhov človekovih pravic, že več kot deset let deluje kot prožen sistem izmenjave informacij, izkušenj o najboljših upravnih praksah in za usmerjanje prijaviteljev k varuhu človekovih pravic ter k drugim podobnim organizacijam, ki jim lahko bolje pomagajo,
Q. ker se je vloga varuha človekovih pravic, to je varovanje evropskih državljanov, po več kot desetletju od začetka delovanja razvijala zaradi njegove neodvisnosti in demokratičnega nadzora nad preglednostjo njegovega delovanja, ki ga izvaja Evropski parlament,
R. ker je varuh človekovih pravic izjavil, da je pripravljen uporabiti svojo pristojnost, da lahko na lastno pobudo izvaja preiskavo, kadar državljani tretjih držav izven Evropske unije pri varuhu človekovih pravic vložijo pritožbo, ki sicer sodi v okvir njegovih pooblastil,
S. ker sta varuh človekovih pravic in Evropski nadzornik za varstvo osebnih podatkov 30. novembra 2006 podpisala Memorandum o soglasju v zvezi s sodelovanjem in načinom izvajanja svojih pooblastil,
T. ker je med vodilnimi načeli evropskega vključevanja tudi načelo demokratične enakosti vseh evropskih državljanov brez narodnostne ali jezikovne diskriminacije, in ker državljani, organizacije in podjetja še vedno vlagajo številne pritožbe, ker v postopkih za oddajo javnega naročila oziroma razpisnih postopkih Skupnosti niso dobili zahtevanih informacij v svojem jeziku,
U. ker je varuh človekovih pravic julija 2006 ponovno vložil zahtevo za revizijo svojega statuta in ker je Evropski parlament 6. septembra 2001 na podlagi omenjene resolucije že sprejel del njegovih zahtev, ki zadevajo spremembo člena 3 tega statuta,
1. odobri letno poročilo za leto 2006, ki ga je predstavil Evropski varuh človekovih pravic, ceni predstavitev konsolidiranega modela povzetka ocene opravljenih dejavnosti in tematske analize odločitev in težav, ki nastajajo v različnih fazah postopka; vendar poziva varuha človekovih pravic, naj uporabi tehnične rešitve, ki bodo olajšale branje različnih poglavij, kot so statistične preglednice in povzetki analitičnega dela;
2. poziva, naj se vsem evropskim institucijam in organom namenijo potrebna proračunska sredstva in človeški viri, da se zagotovi, da državljani dobijo hitre in konkretne odgovore v zvezi s svojimi poizvedovanji, pritožbami in peticijami;
3. meni, da je varuh človekovih pravic še naprej opravljal dejavnosti v okviru svojih pooblastil uravnoteženo in dinamično, kar velja za pregled pritožb, potek in zaključek preiskav, ohranjanje konstruktivnih odnosov z institucijami in organi Evropske unije ter osveščanje državljanov, da od teh institucij in organizacij zahtevajo spoštovanje svojih pravic;
4. spodbuja Evropskega varuha človekovih pravic, naj nadaljuje s svojimi prizadevanji ter organizira svoje dejavnosti učinkovito in prilagodljivo, da bo v očeh državljanov veljal za varuha dobrega upravljanja v institucijah Skupnosti;
5. poudarja, da je glavni namen posredovanja varuha človekovih pravic, da poišče sporazumno spravo med pritožnikom in institucijo ter tako prepreči spor pred sodiščem;
6. se strinja s širšim pojmovanjem izraza ''nepravilnosti pri upravljanju Skupnosti'', ki se ne nanaša samo na nezakonite dejavnosti pri upravljanju ali kršitve zavezujočega pravnega predpisa ali načela, temveč na primer tudi na primere nedejavnega, malomarnega ali nepreglednega upravljanja ter na kršitve drugih načel dobrega upravljanja;
7. spodbuja varuha človekovih pravic, naj si še naprej prizadeva za pristno storitveno kulturo kot sestavni del dobre upravne prakse, da se zagotovi pripravljenost javne uprave Evropske unije na odprtost in dialog z državljani-uporabniki, na priznavanje napak, na opravičilo zanje ter na iskanje zadovoljivih rešitev za pritožnika;
8. meni, da ni zadovoljivo, da so nekatere druge institucije in organi skupnosti (prva med njimi Komisija in Svet), sprejele ločene kodekse dobrega ravnanja javnih uslužbencev; Komisija je 13. septembra 2000 sprejela kodeks za odnose svojega osebja z javnostjo, Svet pa 25. junija 2001 kodeks za profesionalne odnose svojega osebja z javnostjo;
9 poudarja, da se ''Evropski kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev'', ki ga je predložil Evropski varuh človekovih pravic Evropskemu parlamentu 6. septembra 2001, nanaša na osebje vseh institucij in organov Skupnosti ter da je bil za razliko od drugih kodeksov ustrezno posodobljen in objavljen na spletni strani varuha človekovih pravic;
10. poudarja, da je varuh človekovih pravic učinek veljavnosti kodeksa za vse pojasnil v pismu predsedniku Parlamenta z 11. marca 2002, ki je tudi objavljeno na spletni strani varuha človekovih pravic; zato meni, da kakršen koli veljaven kodeks v opisanem okviru ne more nadomestiti ali razveljaviti ''evropskega'';
11. spodbuja institucije h konstruktivnemu sodelovanju z varuhom človekovih pravic na vseh stopnjah postopka, k sprejemanju sporazumnih rešitev, k nadaljnjemu ukrepanju ob kritičnih pripombah in k izvajanju osnutkov priporočil;
12. spodbuja varuha človekovih pravic, naj vsako leto pripravi seznam najboljše upravne prakse in seznam upravnih praks, ki niso skladne z njegovimi sklepi, ter naj predstavi raziskavo o rezultatih nadaljnjega ukrepanja ob kritičnih pripombah;
13. spodbuja vse, ki so jim kritične pripombe namenjene, naj jih upoštevajo in naj se po njih v prihodnosti ravnajo, da se izognejo neskladju med uradnimi izjavami in upravnimi akti ali opustitvami;
14. vse institucije in organe Skupnosti opozarja na obveznosti, ki izhajajo iz izvajanja Uredbe (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta s 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije[3], ki jo je treba dejansko izvajati, da bi bil verodostojen tudi predlog njene revizije ob pregledu, ter na obveznosti iz Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta s 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in prostem pretoku takih podatkov[4];
15. ponovno poziva Komisijo, naj ustrezno uporablja diskrecijska pooblastila za začetek postopka zaradi kršitve iz člena 226 Pogodbe o ES ter za predloge kazni po členu 228 Pogodbe ES, ob tem pa skrbno prepreči zamude in neupravičeno nedejavnost, ki sta nezdružljiva s pooblastili Komisije za nadzor nad izvajanjem zakonodaje Skupnosti;
16. meni, da lahko varuh človekovih pravic zakonito uporabi možnost sodnega postopka pred sodiščem v zvezi z dejanjem ali opustitvijo iz svojega priporočila, kadar institucija noče upoštevati priporočila iz posebnega poročila varuha človekovih pravic, čeprav ga je potrdil parlament;
17. odločno poziva vse institucije in organe Skupnosti ter stalna predstavništva držav članic, naj sodelujejo za večjo preglednost in spoštovanje pravil dobrega upravljanja, ki so predstavljena v tem poročilu, ne da bi odgovornost prenesli na središča upravljanja, ki jih varuh človekovih pravic težko nadzoruje, kot so predsedstvo Sveta ali nadzorni svet evropskih šol;
18. poziva Evropski urad za izbor osebja, naj dejansko in v celoti spoštuje predpise in uveljavljeno prakso na področju odprtosti in preglednosti natečajnih postopkov, zlasti v zvezi z dostopom kandidatov do informacij o popravljenih preizkusih, naj odpravi jezikovno diskriminacijo ter naj svojih odgovornosti ne prelaga na odločitve izpitne komisije;
19. pozdravlja dejstvo, da je Evropski varuh človekovih pravic izrazil namen, da bo obravnaval dejavnosti odobritev kreditov s strani Evropske investicijske banke in uporabil svojo pravico izvajanja preiskave na lastno pobudo, ter poudarja, da bo moral varuh človekovih pravic ovrednotiti notranjo zmogljivost obravnavanja zadevnih pritožb;
20. poziva varuha človekovih pravic, naj pretehta možnost sprejetja protokola o soglasju z Evropsko investicijsko banko o načinih sodelovanja med institucijami v zvezi z izvajanjem pristojnosti varuha človekovih pravic, da preiskuje pritožbe v zvezi s slabim upravljanjem pri dejavnostih Evropske investicijske banke, ter meni, da bi bila omenjena najprimernejši subjekt za dejavno obveščanje državljanov, ki jih zadevajo finančni projekti banke, o možnosti pritožbe varuhu človekovih pravic, čeprav gre za državljane tretjih držav, ki prebivajo izven EU;
21. pozdravlja dejstvo, da varuh človekovih pravic lahko izvaja preiskave o ravnanju organov, ki delujejo v okviru tretjega stebra EU;
22. je seznanjen z dejstvom, da je varuh človekovih pravic predstavil dve posebni poročili; eno je že imelo koristen učinek, drugo pa bo obravnaval Parlament; v zvezi s tem meni, da so sklepi varuha človekovih pravic v zvezi s Svetom o tem, da je treba uporabljati predpise, skladne z jezikovnimi ureditvami v predsedstvih Sveta, in da je treba pojasniti položaj predsedstva kot dela Sveta v njegovi institucionalni vlogi;
23. bi podprl krepitev notranjih parlamentarnih postopkov, da bi zagotovil, da bi Odbor za peticije v prihodnje hitreje pregledal letno poročilo varuha človekovih pravic;
24. spodbuja varuha človekovih pravic, naj Parlamentu predstavi zahteve, ki se mu zdijo primerne za izboljšanje izmenjave informacij med posameznimi službami ter za okrepitev sodelovanja v okviru člena 1 okvirnega sporazuma o sodelovanju s 15. marca 2006, posebno pozornost pa naj posveti področjem komuniciranja, tehnoloških informacij in prevajanja; obžaluje, da ni bilo posvetovanja z Odborom za peticije Evropskega parlamenta;
25. pozdravlja ohranjanje plodnih odnosov s člani Odbora za peticije Evropskega parlamenta, kar zadeva udeležbo varuha človekovih pravic na sestankih odbora in upoštevanje posameznih pristojnosti in posebnih pravic; poziva varuha človekovih pravic, naj Odboru za peticije nemudoma predstavi svoje stališče o najpomembnejših preiskavah na lastno pobudo, da se ustvarijo koristne sinergije;
26. poudarja, da se strinja z zahtevo po spremembi statuta varuha človekovih pravic v zvezi z dostopom do dokumentov in zaslišanjem prič, kar je povedal že leta 2001, pri tem pa sprejema načelo, da so nadaljnje zahtevane prilagoditve potrebne za pojasnitev pristojnosti varuha človekovih pravic, glede na rastoče potrebe pri opravljanju njegovih funkcij in dejstvo, da so glavne institucije večino prilagoditev že sprejele;
27. poudarja, da te spremembe ne smejo vplivati na razlog in bistvo vloge varuha človekovih pravic, ki je varovanje državljana v odnosu do javne uprave Evropske unije;
28. priznava uporabnost evropske mreže varuhov človekovih pravic s stališča subsidiarnosti pri izvensodnih sredstvih;
29. v okviru evropske mreže varuhov človekovih pravic spodbuja posvetovanje z Odborom za peticije pri reševanju vprašanj, ki so že bila obravnavana v peticijah;
30. odobrava komunikacijsko strategijo varuha človekovih pravic, ki se uresničuje prek različnih kanalov obveščanja in osveščanja državljanov, saj mora srednjeročno razširiti osveščenost o pravicah in pristojnostih Skupnosti in razumevanje območja pristojnosti ter prispevati k oblikovanju mnogovrstnih oblik dialoga za približevanje državljanov institucijam in organom Evropske unije ter;
31. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu varuhu človekovih pravic, vladam in parlamentom držav članic ter njihovim varuhom človekovih pravic ali podobnim pristojnim organom.
OBRAZLOŽITEV
Kultura storitev za državljane
Pred dvema letoma je urad Evropskega varuha človekovih pravic praznoval desetletnico delovanja. Odbor za peticije EP, ki je letos praznoval dvajsetletnico ustanovitve po Enotnem evropskem aktu, priznava, da je evropsko državljanstvo po maastrichtski pogodbi naredilo kvalitativni preskok ter je sedaj mogoče predložiti peticijo parlamentarnemu organu, ki o njej edini razsoja, ali pa se državljan lahko obrne na bolj tehnični organ, ki sledi postopku, iz katerega ni izključen parlamentarni nadzor v primeru, ko institucija Skupnosti, ki je za nepravilnosti odgovorna, zavrne sodelovanje, čeprav omenjeni organ deluje na izvensodnem področju. Na ravni Skupnosti se je spodbujala in krepila kultura storitev za državljane, katere cilj je kakovostna javna uprava – pregledna, dostopna, hitra in sodelujoča, zaradi skupnih prizadevanj Odbora za peticije in varuha človekovih pravic, njen prvi pojav pa lahko povežemo z resolucijo s 6. septembra 2001, ko je Evropski parlament sprejel kodeks dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki ga je predlagal Evropski varuh človekovih pravic.
Pregled statističnih podatkov
Leta 2006 je varuh človekovih pravic prejel 3830 pritožb, kar je 2 % manj kot leta 2005, vendar enako kot – v primerjavi s prejšnjimi leti – rekordnem letu 2004 (+53 %). V 57 % primerov je bila pritožba poslana po elektronski poti, večino pritožb, 3619, so vložili posamezni državljani in samo 211 organizacije ali podjetja. Glede na državljanstvo lahko pritožnike razvrstimo v padajočem vrstnem redu na: španske (20,4%), nemške (14%), francoske (8,7%), belgijske (6,3%), poljske (6%), italijanske (5,4%), britanske (3,8%). Vendar se lestvica spremeni, če delež vloženih pritožb v neki državi delimo z odstotnim deležem prebivalcev EU, ki ga predstavlja država. Od tega je enajst držav z indeksom, večjim od ena, kar je meja, nad katero je število pritožb prekomerno glede na število prebivalcev: Luksemburg (14,2), Malta (10), Ciper (7,6), Belgija (2,8), Slovenija (2,7), Španija (2,2). Kar zadeva jezik, delež pritožb v angleščini in španščini presega 20 %, v nemščini in francoščini 10 %, v poljščini 5 %.
Kar zadeva sprejemljivost, med 95 % že obravnavanih primerov prevladujejo taki, ki presegajo pristojnosti varuha človekovih pravic (78,5 %), saj pritožbe bodisi ne zadevajo institucije ali organa Skupnosti (93,7 %) ali pa niso v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi (5,4 %). Med primeri, za katere je pristojen varuh človekovih pravic (21,5 %), je bilo 449 od 838 pritožb uradno sprejemljivih, 258 od teh pa je sledila preiskava. Varuh človekovih pravic je leta 2006 skupaj izvedel 582 preiskav, od katerih je 315 že potekalo leta 2005 in jih je 9 sprožil na lastno pobudo.
Enako kot v prejšnjih letih so preiskave proti Komisiji skupaj znesle 66 % (387), proti Evropskemu uradu za izbor osebja 13 % (74), sledil je Evropski parlament z 8 % (49) in Svet Evropske unije z 2 % (11). Piramida primerov nepravilnosti obsega pomanjkljivo preglednost, ki vključuje odklanjanje posredovanja informacij (25%), nepravičnost in zlorabo položaja (19 %) in primere sodne zmote (5 %) ter primere, ko Komisija ne izpolnjuje vloge ''varuha Pogodbe'' (4 %).
Dejavnosti varuha človekovih pravic še vedno določajo različne stopnje postopka obravnave pritožb, ki so predstavljene natančneje, kadar se v preiskavi ugotovijo nepravilnosti (zahteva za opazovanje, 28 predlogov za sporazumno rešitev v letu 2006, od katerih je bil eden uspešno rešen, kritične pripombe so bile izrečene v 41 primerih v letu 2006, 13 predlogov kritičnih priporočil je bilo predlaganih v letu 2006, in posebna poročila, od katerih sta bili v letu 2006 predstavljeni Parlamentu 2). Zaradi jamstev, ki jih ima državljan v okviru tega postopka, je varuh človekovih pravic prepričljivejši, ne glede na pravno nezavezujoče učinke njegovih sklepov. Poleg tega ima varuh človekovih pravic, ki ga je ustanovil Parlament, koristi od zaupnega odnosa z njim, ki se odraža s političnim mnenjem o letnem poročilu ali o specialnih poročilih, čeprav je pri svojem delovanju neodvisen.
Nazadnje varuha človekovih pravic dejavno podpira Odbor za peticije, čigar sestankov se je varuh človekovih pravic leta 2006 udeležil štirikrat, sodeluje pa tudi v okviru evropske mreže varuhov človekovih pravic, za katero je upati, da se bo izpopolnila in izboljšala. Na evropski ravni je vsekakor treba poudariti, da je pri vsakodnevnih odnosih med dejavnostmi varuha človekovih pravic in dejavnostjo Odbora za peticije potrebno vzajemno posredovanje zadev s končnim učinkom, da se izognemo sporom o pristojnosti, čeprav v določbah o izvajanju (člen 2.4) in v poslovniku Evropskega parlamenta (člen 191.9) to ni določeno.
Razčlemba pristojnosti in najpogostejših odločitev pri nekaterih vrstah dejanj in v zvezi z določenimi ustanovami
V poročilu so sklepi o preiskavah, ki so bile zaključene leta 2006 (250), razdeljeni na pet kategorij. Med njimi so težave zaradi premajhne odprtosti institucij in organov Skupnosti (25 % preiskav, 9 sklepov iz poglavja 3), vloge Komisije kot poroka za Pogodbo v zvezi s postopkom iz člena 226 (9 sklepov iz poglavja 3), izvajanja pogodb, odškodnin in podpor (8 sklepov iz poglavja 3), ter težav v zvezi z zaposlovanjem osebja v institucijah in upravljanjem z njim (18 sklepov iz poglavja 3).
O javnem dostopu do dokumentov
V mnogih primerih, ki so bili povezani z uporabo izjem za javni dostop na podlagi Uredbe (ES) št. 1049/2001, je bil postopek zaključen na stopnji kritičnih pripomb. Te so sredstvo za preprečevanje ponovitve podobnih dogodkov v prihodnosti v primerih, ko bi bilo priporočilo nekoristno ali neprimerno. To velja za neupravičeno široko razlago postopkov, ki jih je mogoče vključiti v sodne postopke (v obravnavanem primeru postopek reševanja sporov v okviru STO), s strani Komisije (stran 91) ali za arbitrarno utemeljitev zavrnitve dostopa s strani Komisije na podlagi dejstva, da bi imelo razkritje nacionalnih načrtov v zvezi s trgovanjem z dovoljenji za emisije toplogrednih plinov nezaželen učinek na potek pogajanj, ali da se dokumenti, ki jih pošiljajo ali prejemajo države članice, obravnavajo kot interni (stran 94). Odboru za peticije se v zvezi s tem zdi izredno primerno, da varuh človekovih pravic v letu 2007 izvede podrobno raziskavo dejanskega vpliva kritičnih pripomb, ki so bile podane v letu 2006, kot je bilo že napovedano 2. maja 2007.
O neupoštevanju kritičnih pripomb
Nov pristop, ki ga je predlagal varuh človekovih pravic za očitne primere, v katerih kritične pripombe niso imele učinka (strani 82, 84 in 92) in ki naj bi spodbujal storitveno kulturo za državljane na najvišji ravni pri kršilcih iz javne uprave Skupnosti prek pristojnega komisarja, vzbuja nekatere pomisleke. Ker so težave povezane v glavnem s tem, kako Komisija upravlja z osebjem, bi bilo treba napake odpraviti tam, kjer nastajajo, torej vključiti tudi oddelek, ki je odgovoren za nepravilnost oziroma nepravilno ravnanje, in ga pozvati k upoštevanju zadevnih členov Evropskega kodeksa dobrega ravnanja za javne uslužbence, če želimo ustvariti kulturo storitev v tem pomembnem sektorju. Podobno varuh človekovih pravic ne bi smel zmanjšati nadzora nad Komisijo in po potrebi nad državami članicami kljub temu, da se je preiskava o pomanjkanju pravnih sredstev zoper sklep Evropske šole v Bruslju v zvezi z oceno (strani 90–91) zaključila s kritično pripombo. Zdi se, da kot v primeru Komisije za zagotavljanje razvoja učinkovite storitvene kulture ne zadostuje, da so evropske šole sprejele kodeks dobrega ravnanja za javne uslužbence!
O vlogi Komisije kot varuha Pogodbe
Kar zadeva diskrecijsko pravico Komisije, da lahko ukrepa v skladu s členoma 226 in 228 Pogodbe ES v primerih, ko države članice ne izpolnjujejo obveznosti iz Pogodbe, je pravilno delovanje sistema odločilno tudi za izid obravnav mnogih peticij. Tu ostajajo nerešena mnoga vprašanja, ki so bila zastavljena v prejšnjih poročilih, na primer o javni dostopnosti dokumentov v zvezi s postopki pritožb zaradi kršitev, zlasti korespondence med Komisijo in državami članicami (poročilo De Rossa iz leta 2003). Iz primerov, obravnavanih v letu 2006, je jasno razvidno, da je Komisija zlorabila diskrecijsko pravico, ko ni hitro ukrepala pred začetkom sodnega postopka, pod pretvezo političnih pomislekov, kot je težko doseganje soglasja med komisarji o zelo občutljivi temi kršitve svobode zagotavljanja storitev Nemčije v sektorju športnih stav. Zato Odbor za peticije veseli, da varuh človekovih pravic dobro uporablja svoje pristojnosti, vključno s posebnim poročilom, ki je razmere popravilo (stran 110).
Sklepi varuha človekovih pravic se zdijo manj jasni in ostri, kadar negativno ocenjuje neupravičene zamude Komisije pri organiziranju različnih stopenj pred sodnim postopkom: formalni opomin in utemeljeno mnenje domnevni kršiteljici, Španiji (stran 105). Po drugi strani je varuh človekovih pravic v primeru Nemčije, ki je že bila obsojena za neizpolnjevanje obveznosti Skupnosti v zvezi z embalažo nekaterih pijač, podal nedvoumno in dosledno kritično pripombo, s katero je napačno razlago predpisa ali pravnega načela s strani Komisije, ki se je izražala dvoumno iz preračunljivosti, označil za slabo upravljanje, namesto da bi ugotovil kršitev po členu 228 (stran 93). Še doslednejši je osnutek priporočila, ki ga je institucija pozneje sprejela in ki graja odlog brez datuma z utemeljitvijo, da je Komisija želela obravnavati osnovno vprašanje širše, za postopek zaradi kršitve v skladu s členom 226 zoper Dansko, ki ni izpolnila obveznosti v zvezi z davkom na motorna vozila (stran 103). Tako očitne nedejavnost in zamude bi bilo treba izpostaviti graji Parlamenta ob pregledu letnega poročila o izvajanju zakonodaje Skupnosti.
O pristojnosti za začenjanje preiskav na lastno pobudo
Na področju pogodb in v okviru upravljanja z osebjem dve začeti preiskavi na pobudo varuha človekovih pravic dokazujeta, da so njegove pristojnosti učinkovite pri spodbadanju samonadzora uprave: po eni strani s pozitivnim odgovorom Komisije, da bo vključila prostovoljno določbo o posredovanju v svoje standardne pogodbe o javnih naročilih in obveznost poročanja v prvem polletju leta 2007 (stran 111), po drugi strani s sklepom Parlamenta, da ukine starostno omejitev v svojih programih prakse (stran 113). Nasprotno se je v povsem drugačnih okoliščinah pri delovanju Komisije v zvezi z nizom pritožb, povezanih z razvojem industrijskega pristanišča na Kanarskih otokih, ki jo preiskuje varuh človekovih pravic na lastno pobudo (stran 112) in je obravnavan v peticijah EP, pojavila težava možne časovne neusklajenosti in neusklajenosti mnenj, kadar isti primer obravnavata varuh človekovih pravic in Evropski parlament, če morata oba razsojati o primeru, čeprav ga preiskujeta v okviru različnih pristojnosti. V takih primerih ta odbor poziva varuha človekovih pravic, naj predstavi svoje neodvisno stališče in po členu 195 (3) Poslovnika kar najbolje izkoristi kanale, ki jih ima na voljo za konstruktivno razpravo s Parlamentom.
O vlogi Evropskega urada za izbor osebja (EPSO) v postopkih zaposlovanja
V zvezi z letnim poročilom varuha človekovih pravic za leto 2003 je ta odbor opozoril Evropski urad za izbor osebja (EPSO) (odstavek 18), naj postopke izbora uskladi z načeli preglednosti in odprtosti v skladu s posebnim poročilom varuha človekovih pravic (1004/97 PD) in Böschevim poročilom (A5-280/00). Zlasti v zvezi z dostopom kandidatov do njihovih popravljenih izdelkov je poročevalec De Rossa poudaril, da so lahko v tistem obdobju, leta 2003, vsi kandidati, ki so se udeležili izborov za zaposlitev, računali na to pravico.
Leta 2006, tri leta kasneje, ni bilo več mogoče trditi, da gre za pridobljeno pravico, kot je mogoče zlahka sklepati iz kritične pripombe varuha človekovih pravic v zvezi s kratkimi in neustreznimi informacijami o vrsti prevajalskih napak, ki jih je vseboval ''ocenjevalni list'' EPSO (674/2004/PB na strani 97). Kandidati imajo legitimen interes za dostop do informacij, ki jih zadevajo, ta interes pa bi lahko bil v prihodnje še bolj oškodovan zaradi sistematične uporabe različnih vprašalnikov, ki se uporabljajo pri predizborih in so dostopni samo prek računalnika ter jih upravljajo specializirana zunanja podjetja. Zato je izjemno primerno začeti preiskave na lastno pobudo v zvezi z dostopom kandidatov: zlasti do opravljenih preizkusov in pravilnih odgovorov na vprašalnike ter meril za ocenjevanje, ki jih je za pisne preizkuse določila izbirna komisija (OI/5/05/PB stran 98); v splošnem pa o skladnosti EPSO s temeljnimi pogoji, ki so določeni v omenjenem posebnem poročilu varuha človekovih pravic za leto 1999.
Poleg tega ta odbor meni, da je nesprejemljivo, da se EPSO kljub večkratnim pozivom varuha človekovih pravic noče opravičiti kandidatu, ki je bil izključen na podlagi očitne napake izbirne komisije pri vrednotenju njegove usposobljenosti. V tem primeru je šlo za predrzno zlorabo moči, ob kateri je moral situacijo rešiti varuh človekovih pravic, ki se je namesto EPSO opravičil v imenu evropskih skupnosti (stran 108). To je prav gotovo v diametralnem nasprotju s storitveno kulturo, ki bi morala usmerjati delovanje vseh evropskih organov in institucij, in ne čudi, da je EPSO na drugem mestu črne liste organov, ki so odgovorni za slabo administrativno ravnanje. Zato ta odbor odločno spodbuja varuha človekovih pravic, naj organizacijo EPSO vzpostavi strogo in natančno nadzoruje brez razlikovanja med administrativnim delom njegovega osebja in odločitvami izbirne komisije, kot je pravilno zagovarjal varuh človekovih pravic zoper EPSO (1217/04/OV stran 66), zlasti pa naj nadzoruje odgovore EPSO na pritožbe kandidatov glede skladnosti z roki, formalnimi zahtevami, začenši z jeziki kandidatov, in varstvom osebnih podatkov.
Varuh človekovih pravic kot akter demokratičnega življenja Unije
V predhodnih poročilih je ta odbor poudaril vlogo varuha človekovih pravic kot poroka za demokratično odprtost in odgovornost v organih odločanja in upravnih organih EU (2003), njegovo pomembno vlogo pri posredovanju kakovostnih informacij v okviru njegovih pooblastil (2004) in dodano vrednost pri njegovem posredovanju za zagotavljanje dobrega upravljanja, ne samo v zvezi z nepravilnostmi (2005). Letos je poudarek na vlogi varuha človekovih pravic kot ''akterja demokratičnega življenja Unije''[1], saj je posrednik med državljani in javnimi upravnimi organi Skupnosti (opomba). Zlasti je poudarjena njegova vloga pri razmejevanju med slabim in dobrim upravljanjem. Zdi se, da se je Evropski varuh človekovih pravic pozitivno odzval na poziv iz leta 2004, naj pojasni pojem slabega upravljanja.
V tem pogledu se je treba v celoti strinjati z vsebino odstavka 2.2.3. o dejanjih in ravnanju, ki odstopajo od meril dobrega upravljanja. V enaki meri spoštujemo smernice, ponujene javnim upravnim organom Skupnosti, kot so priznavanje napak, ponujanje opravičila in iskanje zadovoljivih rešitev za pritožnika. Dober primer je, kako je EIB pretehtala svojo odločitev, da odkloni dostop do revizijskega poročila, in pritožniku omogočila vpogled v obsežne odlomke (strani 77–78), prikazuje konstruktiven pristop, ki ustrezno spreminja slabo ravnanje v dobro, in bi lahko bil za vzor za podobne primere. Zato ta odbor spodbuja varuha človekovih pravic, naj vsako leto sestavi seznam najboljših upravnih praks, vključno s primeri vzornega ravnanja oziroma ''star cases'' (teh je bilo v letu 2006 šest) ter primeri, v katerih se institucije niso izkazale.
Odbor za peticije odločno spodbuja Evropskega varuha človekovih pravic, naj ohranja visoko raven nadzora nad odnosom Sveta ministrov EU in Evropskega parlamenta do državljanov v zvezi z dostopom javnosti do dokumentov ter odnosom Komisije do državljanov pri izvajanju njenih nalog varstva prava Skupnosti.
Eno od glavnih načel, ki jih je treba poudariti, je demokratična enakopravnost vseh evropskih državljanov brez narodnostne ali jezikovne diskriminacije. Če je treba torej pohvaliti trdno stališče, ki ga je zavzel varuh človekovih pravic do Sveta zaradi ponavljanja nepravilnosti, saj na spletni strani njegovega predsedstva ni bilo nemške različice, in če posebno poročilo, ki je bilo predstavljeno 30. novembra 2006 zasluži vso podporo, pa z njegovimi sklepi (stran 109) ni mogoče upravičiti ponovne uvedbe temeljnega načela, po katerem naj bi bile nekatere jezikovne različice ''enakopravnejše od drugih''.
Po drugi strani so bile pohvalne tudi pobude varuha človekovih pravic, najprej v obliki predloga za sporazumno rešitev, nato v obliki kritičnih pripomb državam članicam (strani 104–105), naj obsodijo in prekinejo poslovno sponzorstvo tedanjega, to je irskega predsedstva. Ta incident je razgalil kočljivo problematiko navzkrižja interesov v eni od zaklopk zakonodajnega srca Unije, ki povezuje institucije in nacionalne organe. Varuh človekovih pravic je torej upravičeno izpostavil to težavo, še koristneje pa bo, če bo na podlagi posvetovanj s stalnimi predstavništvi držav članic poročal o nadaljnjem poteku dogodkov.
Vedno dejavnejše sodelovanje
Odbor za peticije nedvomno zagovarja pospešitev svojih postopkov, da bi se zagotovil čim hitrejši pregled letnega poročila varuha človekovih pravic (odstavek 4, Schwabovo poročilo) hkrati pa varuha človekovih pravic tudi spodbuja, naj se enako potrudi in predstavi svoje poročilo v prvem trimesečju leta in naj bolj povzeto predstavi statistični in analitični del (odstavek 3 sedanjega poročila). Vendar je mogoče izpolniti vedno večje zahteve parlamentarne večjezičnosti, za katere sta bila letos potrebna več kot dva dodatna meseca za izdelavo drugih jezikovnih različic angleškega izvirnika poročila, samo z ustreznimi proračunskimi sredstvi.
Minilo je sedem let od poziva takratnega varuha človekovih pravic Jacoba Södermana k spremembi člena 3 (2) o svobodi pregledovanja dokumentov institucij in o zasliševanju evropskih uradnikov in drugih uslužbencev brez omejitev; Parlament je v poročilu poročevalke Terese Almeida Garrett (A5-240/01) 6. septembra 2001 v bistvu sprejel zahtevane spremembe sklepa z 9. marca 1994, vendar je posebni zakonodajni postopek kljub soglasju Komisije in Sveta kasneje zastal (glej OEIL ACI 1999/2215). Vaša poročevalka, ki je za ta odbor že sestavila mnenje, lahko samo ponovno opozori na sklepe, ki jih je odbor sprejel 29. maja 2001 (v skladu s poročilom Odbora za ustavne zadeve), zlasti na sklep št. 4 o polnem upoštevanju sprememb člena 3 statuta, ki jih je predlagal varuh človekovih pravic. “The Committee cannot but welcome the fact that the Ombudsman has already interpreted his powers and exercised his investigative prerogatives in a progressive fashion without this having called forth any negative reaction from the Commission”.
Ob tej priložnosti in ob upoštevanju širših predlogov sprememb statuta, ki jih je g. Diamandouros predstavil 11. julija 2006, ponavlja svoje pozitivno mnenje, če varuh človekovih pravic ohrani določeno medsebojno povezanost postopnega razvoja svojih pristojnosti. Ta je potrebna zaradi vedno večjih zahtev pri izvajanju njegovih nalog, ki so jih glavne evropske institucije dejansko že sprejele. Te spremembe prinašajo kvalitetno širitev pristojnosti varuha človekovih pravic, ne da bi posegali na vrsto njegovih pooblastil in na nezavezujoč učinek vseh njegovih sklepov (glej sodno prakso sodišča prve stopnje v zadevi T-103/99 z 22. maja 2000).
Tak sklep, ki vsebinsko sprejema zahtevane spremembe statuta, je tudi v skladu z nekaterimi sodbami v nedavni sodni praksi Skupnosti. Primer je sodba sodišča prve stopnje z 10. aprila 2002 v zadevi T-209/00, po kateri varuh človekovih pravic nima enakih diskrecijskih pravic kot Komisija pri sprožanju postopkov zaradi kršitev, saj ne more zavrniti nadaljnje obravnave sprejemljive pritožbe, razen v ustrezno utemeljenih primerih. Drug primer je sodba Sodišča s 23. marca 2004 v zadevi Lamberts C-234/02, po kateri lahko sklepom varuha človekovih pravic, čeprav niso zavezujoči, sledi ukrep po členu 288 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. Tudi zaradi praktičnih razlogov je torej primerno, da se varuhu človekovih pravic omogoči, da v polni meri izvaja svoja preiskovalna pooblastila.
Vsekakor je bistveno, da varuh človekovih pravic še naprej izvaja svoje naloge dinamično in prilagodljivo, v skladu z naravo svoje dejavnosti, ki je pravi ''laboratorij ''mehkega prava''. Ta odbor torej spodbuja varuha človekovih pravic, naj izvaja preiskave tudi v okviru tako imenovanega tretjega stebra, sodnega in policijskega sodelovanja na področju kazenskega prava, tako da jih na primer razširi na področje delovanja Europola. Obenem ga spodbuja, naj uporablja evropsko mrežo varuhov človekovih pravic in si pomaga tudi z izkušnjami tega odbora pri reševanju vprašanj, ki zadevajo politike Unije, ki jih je treba rešiti, da je mogoče rešiti na obrobju mreže nastale nacionalne in lokalne probleme, kot je na primer tisti, ki ga je sprožil varuh človekovih pravic Furlanije-Julijske krajine v zvezi s prostim pretokom blaga (stran 114).
Nazadnje, bi bilo treba mrežo v idealnih razmerah razširiti na varuhe človekovih pravic, specializirane za varstvo pravic mladoletnikov[2], za družinske težave, za varstvo osebnih podatkov, za pravice zapornikov in bolnikov, s čimer bi se povečala njena priljubljenost in razširil vpliv izven meja ozemeljske pristojnosti, z namenom, da se vzpostavijo mnogotere oblike dialoga, ki se temu odboru kažejo kot pozitivno znamenje približevanja med državljani in institucijami pod okriljem Evropske unije. Za zaključek lahko opazujemo tudi na primeru italijanske izkušnje varuha človekovih pravic[3], ki je bila deloma nespodbudna, kako pojav številnih lokalnih varuhov človekovih pravic, ki so nadomestili enotnega nacionalnega varuha človekovih pravic, okrepi pomen in vidnost Evropskega varuha človekovih pravic; če drži (in sploh ne preseneča), da je največje število obiskovalcev spletne strani Evropskega varuha človekovih pravic iz Italije (stran 160).
- [1] Izraz je vzet iz ''Le processus d'adoption du Statut du Médiateur'' Ezia Perilla, ''Pravo Evropske unije'' (2006), zvezek 1, str. 143.
- [2] V Evropi že od 1997 obstaja Evropska mreža varuhov otrokovih pravic (ENOC).
- [3] Člen 16 zakona št. 127 s 15. maja 1997 o vzpostavitvi urada nacionalnega varuha človekovih pravic, ki do sedaj še ni bil uresničen.
POSTOPEK
|
Naslov |
Letno poročilo o dejavnostih Evropskega varuha človekovih pravic za leto 2006 |
|||||||
|
Številka postopka |
2007/2131](INI) |
|||||||
|
Pristojni odbor |
PETI |
|||||||
|
Poročevalec/-ka |
Luciana Sbarbati |
|
||||||
|
Nadomeščeni/-a poročevalec/-ka |
|
|
||||||
|
Obravnava v odboru |
25.6.2007 |
|
|
|
|
|||
|
Datum sprejetja |
17.7.2007 |
|||||||
|
Izid končnega glasovanja |
+ : – : 0 : |
25 0 0 |
||||||
|
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju |
Marcin Libicki, Kathy Sinnott, Maria Matsouka, Robert Atkins, Simon Busuttil, Daniel Caspary Luis Herrero-Tejedor, Mairead McGuinness, Manolis Mavrommatis, Marie Panayotopoulos-Cassiotou, Andreas Schwab, Rainer Wieland, Proinsias De Rossa, Glyn Ford, Miguel Angel Martínez Martínez, Radu Podgorean, Marian Harkin, Luciana Sbarbati, Margrete Auken |
|||||||
|
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju |
Thijs Berman, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Tatjana Ždanoka |
|||||||
|
Namestniki (člen 178(2)), navzoči pri končnem glasovanju |
Elspeth Attwooll, Metin Kazak, Dimitrios Papadimoulis |
|||||||
|
Datum predložitve |
26.7.2007 |
|||||||
|
Pripombe (na voljo samo v enem jeziku) |
|
|||||||