POROČILO o imenovanju Henrija Grethena za člana Računskega sodišča

8.11.2007 - (C6‑0307/2007 – 2007/0816(CNS))

Odbor za proračunski nadzor
Poročevalka: Inés Ayala Sender

PREDLOG SKLEPA EVROPSKEGA PARLAMENTA

o imenovanju Henrija Grethena za člana Računskega sodišča

(C6‑0307/2007 – 2007/0816(CNS))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju člena 247(3) Pogodbe ES in člena 160(b)(3) Pogodbe Euratom, v skladu s katerima se je posvetoval s Svetom (C6-0307/2007),

–   ob upoštevanju dejstva, da je na seji dne 6. novembra 2007 Odbor za proračunski nadzor poslušal predstavitev kandidata Sveta za članstvo v Računskem sodišču in obravnaval njegovo strokovno usposobljenost glede na merila iz člena 247(2) Pogodbe ES in člena 160b(2) Pogodbe Euratom,

–   ob upoštevanju člena 101 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A6–0436/2007),

1.  odobri imenovanje Henrija Grethena za člana Računskega sodišča;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu in v vednost Računskemu sodišču, kot tudi drugim institucijam Evropskih skupnosti in revizorskim organom držav članic.

OBRAZLOŽITEV

Dober delovni odnos med Računskim sodiščem in Parlamentom je bistven za delovanje sistema finančnega nadzora Evropske unije, a kljub temu ima pri postopku imenovanja članov tega sodišča Parlament manjšo vlogo. Člane Računskega sodišča imenuje Svet na predlog držav članic, Parlament pa je pred imenovanjem le zaprošen za mnenje. Če se to razlikuje od mnenja Sveta, se lahko pojavijo napetosti. Parlament je poskušal možnost takšnega zapleta karseda zmanjšati s tem, da je v letih 1992 in 1995 v resolucijah o postopku posvetovanja glede imenovanja članov Računskega sodišča[1] objavil splošna načela, ki ga vodijo pri njegovih odločitvah.

Parlament je zlasti v resoluciji iz leta 1992 zaradi večje preglednosti objavil naslednjo vrsto meril za presojo kandidatov:

a)             strokovne izkušnje na visoki ravni, pridobljene na področju javnih financ ali upravljanja in revizije upravljanja;

b)             kadar je primerno, predhodno izdana razrešnica za naloge upravljanja, ki so jih predhodno izvajali kandidati;

c)             v primeru kandidatov, ki so izvajali naloge upravljanja v javnih ali zasebnih sektorjih, dokaz o brezhibnem upravljanju;

d)             kandidati nimajo izvoljene funkcije ali kakršnih koli odgovornosti v politični stranki z začetkom veljavnosti od datuma imenovanja;

e)             glede na naravo dela bo upoštevana tudi starost kandidatov: smiselno bi bilo določiti, da člani ne smejo biti starejši od 65 let ob koncu prvega mandata ali od 70 let ob koncu drugega mandata. Prav tako ne bi bilo primerno, če bi se zaradi imenovanja za člane Računskega sodišča kandidati lahko izognili starostnim omejitvam, ki veljajo za enaka delovna mesta v njihovi matični državi;

f)              poleg ocenjevanja zaslug posameznih kandidatov bo Parlament zagotovil razumno ravnovesje v sestavi sodišča kot celote. Sedanja sestava Računskega sodišča je na primer dokaj ustrezna, kar zadeva raznovrstnost porekla članov, vendar je zastopanost žensk nezadostna, kar je neupravičeno;

g)             zaželeno je, da člani ne opravljajo več kot dveh mandatov.

Nedavne izkušnje kažejo, da kljub omenjenima resolucijama ni bilo vedno mogoče doseči soglasja. Leta 2004 je Odbor za proračunski nadzor sprejel negativno mnenje o dveh izmed desetih kandidatov za člane Računskega sodišča, predlaganih v skladu s pristopno pogodbo. Eden od dveh kandidatov je kandidaturo umaknil, drugi ne. Čeprav je bilo negativno mnenje potrjeno na plenarnem zasedanju, je bil sporni kandidat imenovan za člana Računskega sodišča.

Več kandidatov, ki so jih države članice predlagale tokrat, ne izpolnjuje v celoti vseh meril, navedenih v resoluciji Parlamenta iz leta 1992. Poleg tega so trenutni predlogi držav članic v nasprotju s prizadevanjem Parlamenta, da bi ohranil občutljivo ravnotežje v sestavi Sodišča in večjo zastopanost žensk. Doslej je med člani 22 moških in 5 žensk, če pa bi bili imenovani vsi predlagani kandidati, bi sestava štela 23 moških in 4 ženske.

Zaradi tega poročevalka meni, da so potrebni učinkovitejši instrumenti, da bo mogoče zgraditi uspešne odnose med Parlamentom, zlasti med Odborom za proračunski nadzor, in vsakim članom ali članico Računskega sodišča od začetka njegovega ali njenega imenovanja. Meni, da je treba merila in postopke iz resolucij iz leta 1992 in 1995 nujno spremeniti, konsolidirati in posredovati Svetu, organom držav članic, pristojnim za predlaganje kandidatov, in javnosti.

Poročevalec na koncu priporoča, da se pri postopku imenovanja vzpostavi tesnejše sodelovanje med Parlamentom in Svetom (Ekonomsko-finančnim svetom). Parlament mora pravočasno dobiti informacije o kandidatih, ki so jih predlagale posamezne države članice. Svet in Parlament se morata srednjeročno dogovoriti o skladnejšem in učinkovitejšem postopku imenovanja, ki bo pomemben element nujno potrebne organizacijske reforme Evropskega računskega sodišča.

• [1]  Resolucija A3-0345/92, UL C 337, 21.12.1992, str. 51 in resolucija A4-0001/95, UL C 43, 20.2.1995, str. 75.

PRILOGA 1: ŽIVLJENJEPIS HENRIJA GRETHENA

Poklicna kariera

gospodarski svetovalec pri Trgovskem združenju Luksemburga 1976–1980

generalni sekretar Luksemburškega združenja za trgovino                    1980–1989

neodvisni gospodarski svetovalec                                                     1989–1999

Politični mandati

generalni sekretar demokratične stranke (Parti Démocratique)  1980–1989

                                                                                                   1994–2004

poslanec                                                                                       1984–1999

                                                                                                   2004–

predsednik komisije za nadzor izvrševanja proračuna in računovodstvo

avtor in soporočevalec pri zakonu z dne 8. junija 1999 o organizaciji računskega sodišča (vložen 27. januarja 1999)

avtor predloga zakona 5667, ki spreminja dopolnjeni zakon z dne 8. junija 1999 o organizaciji računskega sodišča (vložen 9. januarja 2007)

podpredsednik poslanske zbornice                                                       1998–2004

minister za gospodarstvo in energijo                                                     1999–2004

minister za promet                                                                                1999–2004

minister za javno upravo                                                                       2004

PRILOGA 2: ODGOVORI HenriJA GRETHENA NA VPRAŠALNIK

Strokovne izkušnje

1. Navedite vaše poglavitne strokovne izkušnje na področju javnih financ, upravljanja ali revizije upravljanja.

Kar zadeva politično področje, sem bil leta 1980 izvoljen za generalnega sekretarja demokratične stranke; to funkcijo sem opravljal do leta 1990 in od leta 1994 do 2004.

Od 16. julija 1984 sem član poslanske zbornice. Ponovno sem bil izvoljen leta 1989, 1994, 1999 in 2004. Zlasti bi želel izpostaviti, da sem opravljal oziroma opravljam naslednje funkcije:

· podpredsednik poslanske zbornice med letoma 1998 in 1999 ter od leta 2006;

· predsednik parlamentarne skupine DP (demokratična stranka) med letoma 1989 in 1998 ter letoma 2004 in 2006;

· predsednik komisije za nadzor izvrševanja proračuna od leta 2004 naprej;

· član Odbora za finance in proračun med letoma 1990 in 1999.

Od leta 1999 do leta 2004 sem opravljal funkcijo ministra za gospodarstvo in ministra za promet. Leta 2004 sem bil imenovan tudi za ministra za javno upravo.

Želel pa bi omeniti tudi svoje dejavnosti v zasebnem sektorju.

Trenutno opravljam naloge direktorja v več podjetjih.

Med letoma 1976 in 1989 sem delal pri Luksemburškem združenju za trgovino, strokovni organizaciji, v kateri sem od leta 1980 opravljal funkcijo generalnega sekretarja.

Med letoma 1989 in 1999 sem se uveljavil kot neodvisni gospodarski svetovalec.

2. Naštejte tri najpomembnejše odločitve, pri katerih ste bili udeleženi v vaši poklicni karieri.

Želel bi izpostaviti tri odločitve, in sicer v zvezi z zunanjo revizijo, politiko konkurence in prometom. Po mojem mnenju imajo te tri odločitve – na zadevnih področjih – znaten in pozitiven vpliv.

· Zunanja revizija

Konec devetdesetih let 20. stoletja sem bil soavtor in nato poročevalec predloga zakona o organizaciji Računskega sodišča. Razen tega sem vložil predlog zakona o spremembi veljavnega zakona (predlog zakona 5667 z dne 9. januarja 2007). Tako je bil z zakonom z dne 8. junija 1999 v Luksemburgu ustanovljeno neodvisno Računsko sodišče, ki je pristojno za nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo prihodkov in odhodkov v državi ter za dobro poslovodenje javnih odhodkov.

· Politika konkurence

Kot minister za gospodarstvo sem uvedel sodobno zakonodajo o konkurenci. Z zakonom z dne 17. maja 2004 je bil tako opredeljen splošni okvir konkurence za vse gospodarske sektorje. Predvsem je bil črtan sistem za nadzor cen. V tem smislu sta bila ustanovljena dva neodvisna organa: Svet za konkurenco in Inšpektorat za konkurenco, ki imata velike pristojnosti in katerih cilj je spoštovanje pravil o konkurenci.

· Promet

Kot minister za promet sem dal pobudo za uvedbo sistema kazenskih točk v Luksemburgu, tj. ukrep, ki ga je zahtevala poslanska zbornica od leta 1989. Sistem kazenskih točk je vzgojen in odvračilen, ne pa represiven. Vozniku omogoča, da lahko ponovno pridobi izgubljene točke in popravi svoje vedenje, preden se vozniško dovoljenje začasno odvzame.

Po uvedbi tega ukrepa, in sicer v dveh letih, se je število žrtev na cesti zmanjšalo za tretjino.

Neodvisnost

3. V skladu s Pogodbo so člani Računskega sodišča "popolnoma neodvisni" pri izvajanju svojih nalog. Kako bi to obveznost povezali z vašimi prihodnjimi nalogami?

Institucije za nadzor javnih financ, kot je Evropsko računsko sodišče, lahko opravljajo svoje delo objektivno in učinkovito le, če so neodvisne od nadzorovanega subjekta in zaščitene pred vsakim zunanjim vplivom. Da lahko opravljajo svoj mandat, morajo biti zlasti politično, organizacijsko in finančno neodvisne.

Neodvisnost institucij pomeni neodvisnost njihovih članov. V zvezi s tem se uradno zavzemam za upoštevanje člena 247(4) Pogodbe ES, ki določa, da so „člani Računskega sodišča [...] pri opravljanju svojih nalog v splošnem interesu Skupnosti popolnoma neodvisni“. V skladu s temi določbami ne bi v nobenem primeru zahteval ali sprejemal navodil od posameznih vlad ali drugih organov.

Poleg tega se bom izogibal vsem dejanjem, ki se štejejo za nezdružljiva z nalogami člana Računskega sodišča.

4. Ali ste prejeli razrešnico za opravljanje svoje nekdanje funkcije, če je tak postopek v uporabi?

Da, razrešen sem bil vseh obveznosti, za katere sem bil zadolžen v okviru javnih funkcij in moje stranke. Enako velja za moje dejavnosti v zasebnem sektorju.

5. Ali imate poslovne ali finančne interese oz. kakšne druge obveznosti, ki bi lahko bili v nasprotju z vašimi prihodnjimi nalogami? Ali ste pripravljeni seznaniti predsednika Računskega sodišča z vsemi svojimi finančnimi interesi in drugimi obveznostmi ter podatke dati na razpolago javnosti? Če ste trenutno udeleženi v sodnem postopku, navedite podrobnosti.

Jasno je, da se bom izogibal vsakemu dejavnemu sodelovanju v finančnih in trgovinskih poslih, ki bi lahko bili v nasprotju z načelom neodvisnosti članov Računskega sodišča. Ta pristop sem že uporabljal, ko sem opravljal različne ministrske funkcije v luksemburški vladi.

V okviru svoje sedanje poslanske funkcije sem že navedel svoje trgovinske in finančne prispevke na podlagi člena 155(3) poslovnika zbornice.

V skladu s Poslovnikom Računskega sodišča in določbami kodeksa ravnanja, ki veljajo za vse člane Sodišča, bom svoje finančne prispevke predložil predsedniku Sodišča. Odločitve glede njihove objave pa, kolikor vem, institucija še ni sprejela. Seveda bom v zvezi s tem spoštoval vsako odločitev Evropskega računskega sodišča.

Končno izjavljam, da zoper mene ni uveden noben sodni postopek.

6. Ali ste se po imenovanju za člana Računskega sodišča pripravljeni odreči izvoljenim funkcijam ali aktivni funkciji z obveznostmi v politični stranki?

Da.

7. Kako bi obravnavali primer večje nepravilnosti ali celo goljufije in/ali korupcije, v katerem bi bile udeležene osebe iz vaše države članice?

Sodišče mora v primeru vsakega suma goljufije, korupcije ali druge nezakonite dejavnosti, ki bi se odkril med izvajanjem nadzora ali o katerem bi poročala tretja oseba, v skladu z veljavnimi predpisi o tem takoj obvestiti Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF).

Menim, da je treba pri vsakem odzivu na dejavnosti, povezane z goljufijo in korupcijo, upoštevati eno samo načelo, tj. načelo „ničelne popustljivosti“. Goljufije in korupcije ogrožajo demokracijo in legitimnost evropskih institucij, povzročajo pa tudi neenakost in neučinkovitost pri izvajanju naših politik.

V zvezi s tem lahko zagotovim, da bom dosledno uporabljal pravila Skupnosti ter vse ostale veljavne določbe (kot so za člane Računskega sodišča določene v kodeksu ravnanja), ne glede na izvor zadevne osebe ali državo članico, v kateri poteka revizija ali preiskava.

Ob tem bi dodal, da od leta 2006 sodelujem v upravnem odboru in opravljam funkcijo blagajnika v evropskem oddelku Svetovne organizacije poslancev za boj proti korupciji (GOPAC), tj. neodvisna skupina poslancev Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov, ki se skupaj prizadevajo je boj proti korupciji in večjo preglednost.

Izvajanje nalog

8. Katere bi morale biti glavne značilnosti kulture dobrega finančnega poslovodenja v javnih službah?

Pojem dobrega finančnega poslovodenja pomeni, da je treba razpoložljiva sredstva uporabljati gospodarno, učinkovito in uspešno. Kultura dobrega finančnega poslovodenja v javnih službah zahteva stalno skrb in prizadevanje na vseh ravneh in pri vseh nalogah, da se zagotovi optimalna uporaba sredstev in kar najbolj učinkovita organizacija dejavnosti za uresničitev določenih ciljev.

Opozoriti je treba, da Finančna uredba zahteva uporabo sredstev Skupnosti na zakonit in pravilen način ter v skladu z načeli dobrega finančnega poslovodenja.

Na splošno se zdi težko opredeliti eno samo rešitev, ki bi bila prilagojena vsem okoliščinam. Mislim, da mora vsak subjekt izbrati način, ki najbolj ustreza upravnemu in ureditvenemu okviru, v katerem deluje.

Med najpomembnejšimi elementi bi rad poudaril enega, ki je po mojem mnenju nepogrešljiv za kulturo dobrega finančnega poslovodenja v vsaki organizaciji, tj. „upravljanje delovanja“. S tem mislim na:

–   nedvoumno dodelitev odgovornosti, povezanih z izvajanjem politike in programov;

–   opredelitev ambicioznih, vendar uresničljivih ciljev;

–   opredelitev primernih kazalcev učinkovitosti;

–   nadzor dejavnosti, ki potekajo, na podlagi teh kazalcev; in

–   oceno ukrepa, s katerim so se, odvisno od primera, dosegli začetni cilji.

Očitno „upravljanje delovanja“ ni edini odločilni element pri kulturi dobrega finančnega poslovodenja. Iz izkušenj vseeno vem, da razpolaganje s prilagojenim orodjem na tem področju pripomore k zmanjšanju tveganja za neučinkovito in neuspešno uporabo sredstev.

Revizije delovanja, ki jih opravi Sodišče (glej vprašanje 10), kateremu omogočajo, da oceni, ali organizacija pravilno uporablja načela “dobrega finančnega poslovodenja“, znatno pripomorejo k razvoju te kulture. Zelo se zavzemam, da bi pri tem sodeloval.

9. Računsko sodišče v skladu s Pogodbo pomaga Parlamentu pri nadzoru nad izvrševanjem proračuna. Kako bi opisali vaše naloge v zvezi s poročanjem Evropskemu parlamentu in zlasti Odboru za proračunski nadzor?

V skladu s členom 248(4) Pogodbe ES člani Računskega sodišča pomagajo Evropskemu parlamentu in Svetu pri izvajanju njunih pooblastil za nadzor nad izvrševanjem proračuna Skupnosti.

Ob upoštevanju odgovornosti, ki jih imam kot predsednik Odbora za proračunski nadzor v Luksemburgu, se dobro zavedam pomena kakovostnega sodelovanja med Parlamentom in Računskim sodiščem, tj. sodelovanje, pri katerem je treba spoštovati vlogo in neodvisnost obeh. Ta pristop ni mogoč brez medsebojnega zaupanja in spoštovanja.

V tem smislu in glede na moje izkušnje bi bilo koristno izvajati naslednje elemente (če se še ne):

–   redne izmenjave med člani Sodišča in člani Parlamenta na strokovni in dvostranski ravni. To bi omogočilo boljšo vključitev pomislekov Parlamenta med pripravo letnega delovnega načrta Sodišča. Poleg tega bi lahko Parlament med zakonodajnim delom pogosteje in dovolj zgodaj v postopku od Sodišča zahteval, da mu sporoči uradno mnenje o predlogih, ki jih predloži Odbor;

–   poročila in mnenja Sodišča morajo biti natančna ter vsebovati jasna sporočila in priporočila, da so koristna za Parlament in delo vašega odbora;

–   med načrtovanjem posebnih revizij se lahko organizirajo tudi srečanja med Parlamentom in Sodiščem z namenom boljšega odziva na specifična vprašanja Parlamenta in njegovega Odbora za proračunski nadzor. Ta pristop ne bi na noben način ogrozil neodvisnosti katere koli institucije. Sodišču bi moral omogočiti, da za zakonodajalca in proračunski organ pripravi bolj usmerjena in podrobna poročila;

–   podpiram večje število podatkov Parlamenta in njegovega Odbora za proračunski nadzor o delovnem programu Sodišča ter predvidenem časovnem razporedu za objavo njegovih poročil in mnenj;

–   med predstavitvijo poročila Parlamentu bi želel s člani Odbora za proračunski nadzor in zlasti s poročevalcem razpravljati o rezultatih, sklepih in priporočilih, ki so nastali na podlagi revizije v vzdušju medsebojnega zaupanja in spoštovanja.

Lahko vam zagotovim, da bo ohranjanje kakovostnega sodelovanja med Računskim sodiščem in Parlamentom ter zlasti z vašim odborom del mojih prednostnih nalog, ko bom postal član Računskega sodišča.

10. Kakšna je po vašem mnenju dodana vrednost revizije poslovanja in kako je treba revizijske ugotovitve vključiti v upravljanje?

Po mojem mnenju je cilj „revizije delovanja“ oceniti rezultate nekega subjekta, kar zadeva gospodarnost, uspešnost in učinkovitost v smislu uporabe sredstev, ki so mu na voljo. Ta vrsta revizije presega okvir tradicionalnega finančnega nadzora ali nadzora skladnosti, katerih glavna naloga je ocenitev zakonitosti in pravilnosti poslovnih dogodkov ter zanesljivosti poslovnih knjig.

„Nadzor delovanja“ ima po mojem mnenju dvojno dodano vrednost:

–   najprej prispeva k večji preglednosti načina porabe denarja davčnih zavezancev, zagotovi pa tudi, da upravljavci odgovarjajo za svoje upravljanje in dejanja;

–   poleg tega lahko upravljavcem pomaga, da učinkoviteje in uspešneje sprejemajo svoje finančne in upravne odločitve, s čimer se zmanjša tveganje za nepremišljeno porabo denarja davčnih zavezancev.

Poudaril bi rad pozitivni značaj revizij delovanja. Revizije morajo omogočiti odkrivanje pomanjkljivosti in z dejanskimi predlogi prispevati k določitvi boljšega načina upravljanja sredstev Evropske unije.

V tem smislu bi moralo vsako poročilo po reviziji delovanja poleg skromnih kritičnih ugotovitev vsebovati tudi vrsto priporočil glede izboljšav. Prav tako se mi zdi pomembno, da se Evropski parlament redno obvešča o dejanskem napredku odbora in držav članic pri izvajanju teh priporočil.

Za zagotovitev vključevanja v načrte upravljanja in izvajanje priporočil je pomembno, da se pridobi soglasje uprave nadziranega organa.

Pristop revizorjev je v zvezi s tem bistven in menim, da mora ta vrsta revizije vedno vključevati dialog med odgovornimi za nadzor in predstavniki nadzorovanega podjetja, pri je jasno, da:

–   se revizija izvede v skladu s pristopom, po katerem ni mogoče nobeno presenečenje, saj je nadzorovano podjetje o pristopu in postopkih, določenih za revizijo, dovolj zgodaj obveščeno;

–   so primerna merila revizije skupno oblikovana in dogovorjena; in

–   revizorji (po potrebi s pomočjo zunanjih strokovnjakov) razpolagajo s potrebnim znanjem o obravnavani zadevi.

Ko je revizija končana, se mora o nastalih priporočilih vedno razpravljati vnaprej, tako da se jih pravilno razume, in če je mogoče, jih nadzorovano podjetje sprejme.

Zavedam se, da je Evropsko računsko sodišče leta 2006 oblikovalo priročnik revizije delovanja, ki se uporablja za nadzor v zvezi s finančnim poslovodenjem Evropske komisije in programi, ki se financirajo iz proračuna Unije. Kot član Računskega sodišča bi bilo spodbudno prispevati k tej nalogi in pripravi večjega števila takšnih poročil.

11. Kako bi lahko izboljšali sodelovanje med Računskim sodiščem, nacionalnimi revizijskimi organi in Evropskim parlamentom (Odbor za proračunski nadzor) v zvezi z revizijo proračuna EU?

Glede tega bi želel omeniti konferenco, ki jo je oktobra 2006 organiziral Evropski parlament (v sodelovanju s finskim parlamentom), pri kateri sem sodeloval kot predsednik komisije za nadzor izvrševanja proračuna poslanske zbornice. Cilj te konference je bil izboljšanje medsebojnega razumevanja vloge, ki jo imajo nacionalni odbori za proračunski nadzor pri proračunskem nadzoru EU.

Morda se spomnite, da sem na tej konferenci obljubil, da bom pojasnil stališče luksemburške vlade in da sem svoje kolege spodbudil, naj naredijo enako.

To pojasnilo sem predložil na seminarju januarja 2007, katerega se je udeležil tudi član vašega odbora. Priznati moram, da čeprav si je luksemburška vlada kot toliko drugih prizadevala za odpravljanje pomanjkljivosti sedanjega sistema, ni naklonjena prvotnim predlogom Odbora.

Za natančnejši odgovor na vaše vprašanje bi se rad vrnil na nekatera vprašanja iz zadevne razprave, zlasti na vlogo zunanjih revizorjev na evropski in nacionalni ravni ter njihovo sodelovanje.

Pogodba iz Nice je leta 2001 poudarila pomen takega sodelovanja in potrebo Evropskega računskega sodišča in nacionalnih revizijskih organov po sodelovanju v duhu zaupanja, pri čemer spoštujejo svojo neodvisnost.

Menim, da je v praksi več elementov že vzpostavljenih:

–   nadzor, ki ga je opravilo Sodišče v državah članicah, je bil opravljen v sodelovanju z nacionalnimi revizijskimi organi (ali regionalnimi) ali z drugimi pristojnimi organi;

–   letni program dela Sodišča se sporoči nacionalnim revizijskim organom ter Komisiji, Parlamentu in Svetu;

–   od leta 1978 se predsedniki nacionalnih revizijskih organov držav članic in Evropskega računskega sodišča srečujejo v okviru „odbora za stike“, da razpravljajo o težavah skupnega interesa ter spodbujajo izmenjavo informacij in praktično sodelovanje. Med drugim so bile vzpostavljene delovne skupine za preučitev vprašanj za javno korist, ki so splošna ali specifična;

–   uradniki za zvezo nacionalnih revizijskih organov in Evropskega računskega sodišča se srečajo najmanj dvakrat na leto, da pripravijo srečanja odbora za stike in vzpostavijo mrežo dejavnih strokovnih stikov v vsej Evropi.

Gotovo je, da bi se lahko obseg teh pobud povečal. Vendar mislim, da se je treba zavedati različnih vlog in odgovornosti vsakega udeleženca ter zapletenosti in raznolikosti različnih sistemov porabe držav članic.

Potreba po tesnejšem sodelovanju na področju nadzora je bila poudarjena ob različnih priložnostih, poudaril jo je zlasti Parlament (na primer v svojem sklepu o razrešitvi proračuna za leto 2003) in tudi Računsko sodišče (glej mnenje št. 2/2004 o modelu enotne revizije). Obe instituciji podpirata oblikovanje okvira za finančni nadzor EU, kar pomeni učinkovitejše sodelovanje in boljše usklajevanje različnih dejavnosti revizij in notranjega nadzora.

Kar natančneje zadeva sodelovanje med evropskimi in nacionalnimi revizijskimi organi, je izkoriščanje revizij, ki jih opravijo nacionalni zunanji revizorji v državah članicah, s strani Evropskega računskega sodišča večja težava. Če jih ne uspemo učinkovito vključiti v delo, povezano z izjavo o zanesljivosti Sodišča, bo to delo pri postopkih razrešitve za Evropski parlament le deloma uporabno.

V skladu s splošno priznanimi načeli glede revizije je treba izpolniti nekatere pogoje, da se lahko Evropsko računsko sodišče zanese na delo drugih zunanjih revizorjev. Sodišče je na to nedavno ponovno opozorilo v svojem mnenju št. 6/2007. Tako poudarja, da:

–   sta področje nadzora, ki ga opravijo nacionalni revizijski organi, in pristop do njega primerna in v skladu z nalogo Sodišča;

–   se vse revizije opravijo v skladu z mednarodnimi standardi, ki se uporabljajo v zvezi s tem;

–   lahko Sodišče neposredno pridobi podlago, ki utemeljuje kakovost tega dela;

–   so rezultati nadzora na voljo v roku, ki ga določa letni postopek o razrešnici.

Za ponazoritev nekaterih bistvenih težav tega vključevanja je treba poudariti, da Evropsko računsko sodišče nadzora, opravljenega na nacionalni ravni in le na podlagi sistemov brez ocenitve poslovnih dogodkov še ne more uporabiti za predložitev „Evropskemu parlamentu in Svetu izjav[e] o zanesljivosti poslovnih knjig ter zakonitosti in pravilnosti poslovnih dogodkov“ (člen 248(1) Pogodbe ES).

Vsekakor je treba sprejeti pristop in standardne metode za večje zaupanje Sodišča v delo nacionalnih revizijskih organov. Obveščen sem bil, da je bilo delovni skupini v okviru odbora za stike nedavno zaupano oblikovanje takih standardov in meril. Počakati je treba na predloge in način, na katerega se bodo lahko uporabili v praksi.

Ocene nacionalnih zunanjih revizorjev so vseeno gotovo pozitiven prispevek, ki ga mora Sodišče upoštevati med načrtovanjem in izvajanjem revizij.

Očitno je, da so nacionalni revizijski organi v privilegiranem položaju glede ocenitve delovanja sistema nadzora na ravni držav članic. Zato podpiram okrepitev sodelovanja med Evropskim računskim sodiščem in nacionalnimi revizijskimi organi. To bi nedvomno moralo omogočiti boljše finančno poslovodenje sredstev Skupnosti.

Vseeno lahko pričakujemo, da se bo položaj v prihodnosti spremenil. Besedilo reformne pogodbe Evropske unije, ki je bila predložena na Evropskem svetu 18. in 19. oktobra 2007 v Lizboni, v členu 247 dejansko določa, da „izvršuje proračun Komisija v sodelovanju z državami članicami“. Sicer je predvideno, da so obveznosti držav članic v zvezi s tem jasno določene (z uredbo „se določijo obveznosti držav članic v zvezi z revizijo in nadzorom izvrševanja proračuna in nastalih obveznosti ...“).

Druga vprašanja

12. Ali bi umaknili svojo kandidaturo, če bi bilo mnenje Parlamenta o vašem imenovanju za člana Računskega sodišča negativno?

Upam, da bo Evropski parlament in zlasti Odbor za proračunski nadzor izrazil pozitivno mnenje v zvezi s predlogom luksemburške vlade za moje imenovanje na mesto člana Računskega sodišča. Po mojem mnenju je pozitivno mnenje Parlamenta nepogrešljiv pogoj za opravljanje nalog člana Računskega sodišča.

Če Parlament iz kakršnega koli razloga ne bi mogel odobriti predlaganja, bi luksemburško vlado takoj prosil, da na podlagi mnenja Parlamenta ponovno razmisli o predlogu za imenovanje na to funkcijo.

POSTOPEK

Naslov	Imenovanje člana Računskega sodišča (Henri Grethen)
Referenčni dokumenti	N6-0019/2007 - C6-0307/2007 - 2007/0816(CNS)
Datum posvetovanja z EP	19.9.2007
Pristojni odbor        Datum razglasitve na zasedanju	CONT 27.9.2007
Poročevalec/-ka        Datum imenovanja	Inés Ayala Sender 11.9.2007
Datum sprejetja	6.11.2007
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	18 1 2
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Jean-Pierre Audy, Inés Ayala Sender, Herbert Bösch, Paulo Casaca, Szabolcs Fazakas, Christofer Fjellner, Ingeborg Gräßle, Dan Jørgensen, Rodi Kratsa-Tsagaropoulou, Jan Mulder, Francesco Musotto, Bill Newton Dunn, Bart Staes, Alexander Stubb, Paul van Buitenen, Kyösti Virrankoski
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Chris Davies, Edit Herczog, Véronique Mathieu, Gabriele Stauner, Petya Stavreva